POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 3 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
DUHOVNA MISEL NEDELJE (B) 2015
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek  
12. NEDELJA MED LETOM

Jezus pomiri vihar na morju
    Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« In pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako, da še nimate vere?« In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«
Mr 4,35-41

Z BOGOM PREMAGAMO TEŽAVE
    Kdo more razumeti Boga in kdo ga lahko kliče na zagovor? Bog je bil vendar davno pred nami in vse, kar je ustvarjeno, je sad njegove dobrote, zato lahko samo pokleknemo in rečemo: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar smo in kar imamo!« Pa vendar je danes človek večkrat enako predrzen, kot je bil Job: Boga kliče na zagovor in mu podtika krivdo za vsa grozodejstva, ki smo jim priča vsak dan. Zato potrebujemo streznitev in samokritičnost, da bomo lahko ostali »normalni« ljudje. Mnogi so v času Jezusovega zemeljskega življenja v njem prepoznali le izjemnega človeka in nič več. Če imamo tak odnos do njega, je on le zgodovinska osebnost, ki ni pustila za seboj kakšnih bistvenih posledic, ki bi spremenile človeško zgodovino. Kristjani pa vemo, da Kristus ni bil samo popoln človek, ampak hkrati Bog in naš odrešenik. Prišel je zaradi nas in zato pustil za seboj odmev, ki je spremenil tok naše zgodovine in vsega ustvarjenega. Po Kristusu ni nič več tako, kot je bilo poprej. Od Jezusove smrti na križu in njegovega vstajenja smo odrešeni ljudje, ne več podvrženi postavi, ampak novi ljudje po veri v Jezusa Kristusa.
    Ker je Job poklical Boga na zagovor in opravičeval samega sebe, da je pravičen in se mu dela krivica, mu je Bog z vprašanji razložil, da se moti (Job 38,1.8-11). Sodobni človek si domišlja, da ima oblast nad vsem živim. Ali smo se morda kdaj vprašali, ali smo res sposobni spremeniti naravne zakone? Ti ostajajo enaki nekoč, danes in v prihodnje. Naše vedenje o stvarstvu in svetu je zelo majhno, ko hočemo razložiti Božjo zamisel. Bog ima oblast nad svetom, nad človeštvom in nad vesoljnimi silami. Njemu se moramo prikloniti in ga častiti v vsej ponižnosti. Vsem stvarem so postavljene meje in tudi človek je prisiljen priznati, da je omejen in se velikokrat moti. Kdor misli drugače, mu manjka ponižnosti.
    Apostol Pavel je pisal v 2. pismu Korinčanom (5,14-17), da je Kristus za vse umrl. Po njegovi smrti nismo več stari Adamov rod, ampak nova stvar. Postava je bila, dokler ni prišel Kristus kot odrešenik. Odslej nas rešuje vera v njega, ki je zaradi nas umrl in vstal. Kaj je zame Kristus in kako ga poznam? Pavel pravi, da spoznanje Kristusa ni povezano toliko z nekim vèdenjem, temveč z ljubeznijo. Zato lahko s Pavlom rečemo, da je Kristus umrl zato, »da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase.« Zgledujmo se po novem, popolnem Adamu, Jezusu Kristusu!
    Strah je človekov velik sovražnik. To so čutili tudi apostoli, ko so bili na jezeru in je nastal velik vihar. Takrat so začeli obupovati, pa čeprav so imeli Jezusa na krmi. Počutili so se same, ker je bila njihova vera zelo slabotna. Zaradi krize, v katero smo zašli, so mnogi postali strahopetni in boječi. Vsaka kriza pa ima hkrati neko novo upanje. Ko se je ladja potapljala, je Jezus rekel apostolom: »Kaj ste strahopetni? Ali še vedno nimate vere?« Kjer ni vere, ali je ta slabotna, ljudi premaguje strah in obup. Bojimo se negotove prihodnosti, posebej v času krize, ko se zdi, da se je vse zlo zgrnilo nad nas. Apostoli, ki so ves čas hodili z Jezusom, so se bali, kljub njegovi prisotnosti. Pogosto se tudi kristjani bojimo, čeprav verujemo v Božjo prisotnost. To se zgodi, ko ne najdemo pravega stika z Bogom, kajti to, česar smo se oprijemali, se je porušilo. Morda smo preveč verjeli v zunanjo moč Cerkve in nas je padec te moči pustil negotove, ob tem pa smo pozabili na veliko notranjo moč, ki nam jo neprestano daje naš Učenik Jezus. Vsak trenutek lahko ukaže katerikoli uničujoči sili: »Stoj! Utihni! Molči!« Morda se premalo zanesemo nanj, ali pa se nam to zdi nesmisel, a kljub vsemu je On tu in čaka, da se obrnemo nanj, da ga »zbudimo« in prosimo, da vstopi v naše težave, da jih razblini, kajti on je tukaj in zdaj za nas. Ni kar tako rekel: »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« Mislil je zelo resno in svoje delo neprestano izvršuje v nas in po nas v svetu. Zato je vsak strah odveč, če se ga z vsem srcem oklenemo in mu dopustimo, da vstopi v naša življenja. Spreobrnjenec, kardinal Henry Newman je zapisal: »Vera je tveganje, preden je človek katoličan; potem je dar. Cerkvi se bližamo po poti razuma, vstopimo pa vanjo v luči Duha.« Naj nam Gospod pomaga s svojo milostjo, da bomo utrdili svojo vero in povsod občutili skrbno Božjo roko, ki nam pomaga na naši poti skozi tuzemsko življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
13. NEDELJA MED LETOM

Ozdravljenje krvotočne žene in obuditev Jairove hčere
    Ko se je Jezus prepeljal v čolnu spet na drugo stran, se je okoli njega zbrala velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, Jair po imenu. Ko ga zagleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela.« In odšel je z njim. Spremljalo pa ga je mnogo ljudstva in so ga stiskali. In neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je od mnogih zdravnikov veliko pretrpela ter vse svoje imetje potrošila, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu; od zadaj se mu je v gneči približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je vir krvi usahnil in je na telesu začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je brž spoznal, da je šla iz njega moč, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal tisto, ki je to storila. Žena pa, ki se je zavedala, kaj se ji je zgodilo, je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.« Še je govoril, ko pridejo načelnikovi domači in mu rečejo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše, in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim reče: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talíta kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je brž vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. In ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in rekel je, naj ji dajo jesti.
Mr 5,21-43

BOG NAM DAJE ŽIVLJENJE V IZOBILJU
    Ustvarjeni smo za življenje, ne za smrt. Jezus je prišel na svet, da bi nam razodel nebeškega Očeta, ki nas ima neizmerno rad. Zato nas je posinovil. Tako naš Bog ni oddaljeni, mrtvi Bog, ki ga ne bi zanimalo, kaj se dogaja z nami. Naš Bog je izvor življenja in zato hoče, da bi imeli življenje v izobilju in bi dosegli večno srečo pri njem. To je v središču bogoslužja te nedelje. Jezus sam je življenje in želi to življenje deliti z nami. On nas je najprej ljubil in sedaj želi, da ga posnemamo. Pred odhodom s tega sveta je svojim apostolom naročil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Naše življenje bo pričevalno šele tedaj, ko bodo drugi opazili, da jih nimamo radi zaradi nekih koristi, ampak zato, ker nas Jezus vodi in spodbuja, da se imamo radi med seboj, kljub različnim človeškim slabostim. Vse, kar je proti življenju – abortus, evtanazija, revščina, nepravičnost, poniževanje človeka – vse to je proti Bogu, ki je začetek in konec slehernega življenja. Med seboj smo si zelo različni. Nihče ni popoln, vendar to ni razlog, da ne bi bili sposobni sprejeti življenja v vsej polnosti in ljubiti, kakor nas Jezus ljubi. V globini svojega srca prisluhnimo glasu življenje ljubečega Boga in sledimo njegovemu sporočilu in naročilu ljubezni drug do drugega in do vsega stvarstva.
    »Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje,« beremo v današnjem odlomku iz Knjige modrosti (1,13-15;2,23-24). Vse, kar je živo, je ustvarjeno za bivanje in človek naj bi bil krona stvarstva: tisti, ki vse žive stvari poimenuje in skrbi zanje. Samo pravi odnos do vsega ustvarjenega nas naredi najbolj podobne Bogu. Človek namreč ni ustvarjen za smrt, ampak za večno življenje in srečo v Bogu. Na pohodu je kultura smrti, ki se ji kristjan mora upreti in tako prinašati upanje vsem, ki dvomijo o smislu svojega življenja.
    Apostol Pavel je v svojem 2. pismu Korinčanom (8,7.9.13-15) zapisal, naj posnemamo Kristusa v njegovi ljubezni: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« Radodarnost je preizkusni kamen našega življenja. Mnogo stvari smo zastonj prejeli in zato moramo biti sposobni tudi zastonj razdajati. Besedo solidarnost zelo pogosto slišimo, a jo mnogi preslišijo. Danes ni bogat tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki veliko daje. Moči človeka namreč ne smemo meriti z debelino denarnice, ampak z dobroto, ki jo premore v življenju za druge.
    Jezus je pokazal svojo ljubezen s čudeži: z ozdravljanjem bolnih in z obujanjem od mrtvih. Tako nam je pokazal, da je pravo, dostojno človeško življenje edina stvar, za katero se moramo boriti. V odlomku iz evangelija po Marku (5,21-43) beremo kar o dveh čudežih. Jezus se odpravi ozdravit umirajočo hči predstojnika shodnice Jaíra, a ga na poti sreča hudo bolna žena, ki ne prosi Jezusa, da jo ozdravi, ampak preprosto veruje, da je za njeno ozdravitev dovolj, če se le dotakne njegove obleke. Kako močna je njena vera v Jezusovo božansko moč. Spremlja jo tudi ponižnost in skromnost, saj morda ne želi Jezusovega dragocenega časa porabiti zase, kajti Učitelj »hiti« k na smrt bolni deklici, ki ima še vse življenje pred seboj. Toda Jezus zazna veličino te žene in jo reši njene težave. Gre za srečanje brez besed, na ravni duha, zato nihče ne opazi ničesar, čeprav se množice drenjajo okoli Jezusa. Verjetno je Jezus hotel opozoriti prav na to, ko je rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Čeprav so se ga dotikali številni ljudje, je zaznal prav to ženo. Ko pride Jezus do predstojnikove hiše, je bila deklica že mrtva. Toda Jezus reče Jaíru: »Ne boj se, samó veruj!« S seboj vzame samo Petra, Jakoba in Janeza ter starše in deklico obudi. Očetova vera je bila dovolj močna za tako velik čudež, ki je vzel sapo vsem pričujočim. Iz vrveža vsakdanjega življenja, ki se je odvijal spodaj, jih Jezus prestavi v drug, višji svet, kjer vladajo duhovni, običajnemu človeku nerazumljivi zakoni, ki vse spreminjajo v čudež. Zato potrebujemo močno in trdno vero, da Jezus naredi čudež tudi v našem življenju. Ker je Bog neskončno dober in nam želi samo dobro, dela čudeže tudi danes, v 21. stoletju. Le trdno vero potrebujemo in odmik od vrveža tega sveta, da bomo zmogli slišati Božji glas. Bog nam želi veliko povedati in veliko dati, a tudi sami moramo k temu nekaj prispevati s tem, da odpremo svoje srce in naravnamo svoje čute za višjo resničnost, ki prinaša pravo, najboljše in predvsem večno življenje v izobilju Božjih darov. Le-te nam daje že tukaj na zemlji, ko smo še na poti, ki nas vodi v Očetovo hišo, kjer nas čaka obilje milosti in večna sreča.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
CIRIL IN METOD

Dobri pastir
Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.
Jn 10,11-16

OHRANIMO VERO
    Za slovanska brata Cirila in Metoda lahko rečemo, da imata veliko zaslug pri utrjevanju krščanstva med Moravskimi Slovani in panonskimi Slovenci. Njun vpliv pa je segal še mnogo dlje, zato sta postala zavetnika Evrope. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Ciril je pri krstu dobil ime Konstantin, njegov starejši brat pa Mihael. Ta je po končanih študijih dobil službo cesarskega namestnika v pokrajini ob reki Strumi, a se je zaradi političnih razprtij umaknil v samostan na goro Olimp, kjer je dobil meniško ime Metod. Konstantin se je šolal v Carigradu, bil je posvečen v duhovnika ter postal profesor na visoki šoli v Carigradu. Jeseni leta 862 je prispelo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, naj jim pošljejo misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v slovanskem jeziku. Na Moravsko sta prišla leta 863 in ustanovila šolo, kjer sta pripravljala mlade može na cerkvene službe. Prevajala sta tudi bogoslužne knjige. Leta 867 sta odšla v Spodnjo Panonijo, kjer so živeli zahodni Slovani, predniki Slovencev, ki jim je vladal knez Kocelj. Božjo besedo sta oznanjala v jeziku, ki so ga ljudje razumeli, in množice vodila v Cerkev, ne z mečem in silo, ampak z ljubeznijo, potrpežljivostjo in molitvijo. Danes smo tudi mi poklicani, da z besedo in konkretnim zgledom vodimo ljudi k pravi veri in k Bogu, ki je naš odrešenik.
    Bog je v stari zavezi obljubil, da bo sam skrbel za svojo čredo. Kako bo to storil: odpeljal jih bo izmed ljudstev in jih pripeljal na njihovo zemljo. V odlomku iz preroka Ezekijela (34,11-16) beremo besede, ki jih govori Gospod Bog: »Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo …« Nekoč je za to nalogo uporabil svoje poslance, svete može in preroke, danes pa kliče nas, da postanem prinašalci veselega oznanila v kraje, kjer se vera izgublja in se ljudje zatekajo k različnim malikom, ki ne morejo pomagati.
    Apostol Pavel nam v 1. pismu Tesaloničanom (2,2-8) zagotavlja, da njegovo oznanjevanje ni »iz neke zablode, ne nečistih nagibov, ne iz zvijačnosti, ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij«. Mi nismo prinašalci svoje besede, ampak oznanjamo v imenu Jezusa Kristusa. On je naša moč in njemu bomo dajali odgovor o tem, kako smo opravili nalogo, ki nam jo je zaupal.
    Ob godovih velikih apostolov, takšna sta bila sveta brata Ciril in Metod, je še posebej na mestu odlomek iz evangelija po Janezu (10, 11-16), ki govori o dobrem pastirju. Prva podoba, ki so jo kristjani imeli o svojem Učitelju, je bil lik Jezusa dobrega pastirja. Pravi pastir ima rad svojo čredo in se trudi, da nihče ne bi čutil kakšnega pomanjkanja. Gotovo sta sveta brata imela vedno pred očmi to podobo kot svetel zgled skrbi za slovanske narode. Z dobroto in ljubeznijo sta prinašala luč tem ljudstvom, saj sta jim o velikih Božjih delih govorila v njim razumljivem jeziku. To ni bila lahka pot. Po Jezusovem vzoru sta na to pot stopila z ljubeznijo in imela izredne uspehe. Samo ljubezen spreminja srca in je luč na naši poti. V takratnem svetu, ki ni bil nič boljši kot današnji, poln izkoriščanja in prevar, sta prinašala luč resnice in poučevala ljudstvo o Jezusovem veselem oznanilu, ki prinaša svobodo in srečno življenje. Oznanilo ljubezni nas vabi, da smo dobri in usmiljeni, da smo solidarni z ljudmi, ki so se znašli v slabih razmerah. Jezus tolaži, deli in obvezuje rane, predvsem rane srca, ki jih povzročajo volkovi, ki prežijo na čredo. Ali nismo tudi mi večkrat podobni krvoločnim volkovom: radi bi živeli na račun drugih in mnogi nimajo usmiljenja s tistimi, ki so v telesni ali duhovni stiski. Jezus na uči, da to ni prav. Daje nam zgled, da skrbimo drug za drugega, da nam je mar tudi za ljudi, s katerimi nimamo posebne zveze. Zapoved ljubezni in zgled dobrega pastirja nas vabita, da spremenimo svoj pogled na svoje okolje in ljudi okoli sebe. Bog nam daje vedno novo priložnost za spremembo našega načina življenja, da bo naravnano na ljubezen do vsega, kar nas obdaja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
15. NEDELJA MED LETOM

Jezus pošlje dvanajstere
    Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.
Mr 6 7-13

PRIČUJMO O VELIKIH BOŽJIH DELIH
   Jezus je razposlal apostole po dva in dva oznanjat evangelij, da bi ljudem govorili o Božji ljubezni. Danes ni nič drugače. To poslanstvo je poverjeno nam, ne samo škofom in duhovnikom, ampak vsem kristjanom. Jezus svobodno izbira in pošlje svoje oznanjevalce. Pri tem se ne ozira na osebo, ne na položaj v družbi, niti ne na vero. Veselo oznanilo o odrešenju je treba razširiti na vse konce sveta, kajti Jezus ni prišel samo za določen narod ali za omejeno število ljudi, ampak za vse človeštvo in celotno vesolje. Bog ima rad slehernega človeka brez izjeme, zato želi, da to ljudje najprej zvedo in potem tudi občutijo. In ta Božja ljubezen se lahko širi le po konkretnih ljudeh, po sodobnih oznanjevalcih in z modernimi sredstvi. Podobno kot apostola Pavla nas lahko Jezusov klic doseže iznenada, kakor iz zasede. Pomembno je, da tak milostni trenutek začutimo in velikodušno odgovorimo. Najprej pa oznanjujemo s svojim zgledom, v pozitivnem ali negativnem smislu. In za svoje ravnanje bomo dajali odgovor.
   »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!« je dobil prerok Amos (7,12-15) naročilo od Gospoda. Danes je to poslanstvo razširjeno ne le na Izrael, ampak na vse človeštvo. Poslani smo, da pričujemo za Božje kraljestvo, ki je že med nami. Bog nam ga je zaupal in pričakuje od nas, da ga izgrajujemo z oznanjevanjem in doslednim krščanskim življenjem. Božji poslanci niso bili nikoli velikodušno sprejeti, ker so bili vedno znanilci kazni, ker je ljudstvo odpadlo od Gospoda. Boga so postavili na stranski tir in živeli po svoje, kar pa je prinašalo pogosto neljube posledice. Ali je danes kaj drugače? Ljudje si po svoje razlagajo življenje in živijo mimo priporočil Boga. Nekateri se zresnijo le, ko jih doletim kašna resnejša bolezen ali druga nadloga. Zato gorje narodu, ki zaradi svoje nezvestobe zavrže Boga. Hvala Bogu, da so še ljudje, ki hočejo biti podaljšana Božja roka in razdajati ljubezen, ki je dar Boga, vsemu človeštvu.
   Apostol Pavel je v pismu Efežanom (1,3-4) napisal, da slavi Boga, ki nas je blagoslovil s Kristusom in različnimi drugimi blagoslovi. Po svojem spreobrnjenju je namreč dobro vedel, da se ne more hvaliti s svojimi zaslugami, ampak predvsem s slabostmi. Bog je tisti, ki milostno dvigne človeka in ga notranje prerodi. Odslej ni več stari, ampak novi človek, usposobljen po Kristusu. Naše odrešenje je najprej povezano s konkretno osebo in z ljubeznijo, ki ne pozna meja in ne dela nobenih razlik. Tudi mi smo bili obdarjeni s Svetim Duhom, zato smemo in tudi moremo biti nosilci Božje ljubezni za vse ljudi dobre volje.
   Apostoli so po Jezusovem naročilu šli oznanjat veselo vest o odrešenju. Njihovo oznanjevanje so spremljala tudi izredna znamenja in čudeži. Apostoli so bili tri leta v Jezusovi šoli, vendar so takrat na Jezusove čudeže gledali drugače. Verjetno so mislili, da kaj takega se pač ne more zgoditi po njihovih rokah. Toda po prejetju Svetega Duha, ki jim je dal moč od zgoraj, in po Jezusovem pooblastilu, so v moči Jezusa Kristusa tudi oni mogli ozdravljati, izganjati hude duhove in delati razna druga znamenja. To je bila novost v njihovem življenju in delovanju, ki jih je še bolj povezala z njihovim Učiteljem. Mogli so v polnosti nadaljevati njegovo delo na zemlji. Živeli so tako kot Jezus, brez vsega, v popolnem zaupanju v Boga, da jim bo dal o pravem času vse, kar potrebujejo. Pred njimi je bila težka naloga, saj so jih številni nasprotniki ovirali pri oznanjevanju in njihova življenja so bila pogosto v nevarnosti. To ni bilo neko suhoparno govorjenje, ampak oznanjevanje z dušo in telesom, pričevanje za Kristusa. Zato so se jim pridruževali vedno novi verniki. Kraje, ki jih niso sprejeli, so zapustili in odšli drugam, kot jim je naročil Jezus. Odrešenje je svobodna izbira in Jezus ga ne želi vsiljevati nikomur. Ljubezen sprejmemo, ali pa jo zavrnemo, zato tudi sami nosimo posledice. Morda je danes oznanjevanje velikokrat bolj »suho«: spreobrnjenj ni veliko in tudi vera pričevalcev je pogosto zelo slabotna. Zato je nujno, da gremo vedno znova v Jezusovo šolo in najdemo stik z Bogom, da nas napolni z milostjo, da nam pomaga k spreobrnjenju srca, da bomo iz svojega izkustva mogli oznanjati živega Boga, ki je tukaj in zdaj pričujoč in nas vedno znova vabi, da gremo za njim, da se od njega učimo in da postanemo koristno orodje v njegovih rokah v blagor vsega človeštva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
16. NEDELJA MED LETOM

MAGDALENSKA NEDELJA

Prva pomnožitev kruha
   Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Mnogo jih je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili. In sami zase so se v čolnu odpeljali v samoten kraj. Videli so jih pa, da odhajajo, in mnogo jih je to zvedelo: in od vseh mest so peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in jih je začel mnogokaj učiti.
Mr 6,30-34

POČITEK V BOGU
    Smo sredi počitnic in marsikdo je že na zasluženem dopustu. Danes počitnice niso privilegij nekaterih, ampak so nujna potreba, da se odpočijemo in si naberemo novih moči. Pri tem pa večkrat pozabljamo, da so počitnice priložnost tudi za kakšno duhovno okrepčilo. Ni utrujeno samo naše telo, ampak je še bolj utrujen duhovni človek, kajti živimo v času velike duhovne zmede, ko marsikdo več ne ve, kaj je krepost in kaj greh, kaj mu koristi in kaj mu duhovno škoduje. Zato je današnja Božja beseda za vse nas izziv, da se vprašamo: »Kje sem? Ali še vidim svoj cilj pred seboj?« Danes nam preti še posebej velika nevarnost, kajti pojavljajo se mnogi samozvani preroki in učitelji duhovnosti, ki pogubljajo in odvračajo ljudi od hoje za edinim resničnim učiteljem, Kristusom. To prinaša veliko zmedo med ljudi, kar povzroča izgubo pravega smisla življenja in izgubljenost, da človek ne ve ne kod ne kam. Prav zato danes še bolj potrebujemo pastirje, ki bolj kot kruh in počitek posredujejo ljudem resnico in prinašajo tolažbo za telo in duha. Noben dan ne bi smel miniti brez molitve za nove duhovne poklice in za zvestobo poklicanih.
    Bog že v Stari zavezi svari ljudstvo po ustih preroka Jeremija (23,1-6): »Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše!« Kogar namreč Bog izbere, ga vodi in spremlja s svojo milostjo. Gorje človeku, ki noče slišati Božjega klica in namesto Božje besede oznanja svojo – človeško besedo. Vzrokov je lahko več: niso pravi pastirji in jih ovce ne skrbijo; morda so naveličani in utrujeni, ker je čreda preveč muhasta. Razlogov je lahko nešteto, odgovornost pa ostane. Če mi Bog zaupa, ne smem izigrati njegovega zaupanja.
    Apostol Pavel piše v pismu Efežanom (2,13-18), kako so z Jezusom nastopili novi časi, ker je on »v svojem telesu odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka.« Zato je pred nami nova odgovornost, kako ljubezen, ki smo jo prejeli, razširiti med ljudi in v ljudeh odstraniti strah pred Bogom. Jezus je namreč prišel, da bi nam oznanil mir, ki ga svet ni sposoben dati tistim, ki ga iščejo. Pravi mir namreč ni odsotnost vojne, ampak je Božji dar. Ta mir je doživetje Boga. Zato: blagor vsem, ki se odprejo Božji milosti in dejavno sodelujejo kot Božje orodje pri odrešitvi sveta.
    V evangeliju po Marku (6,30-34) nam Jezus naroča: »Pojdite sami zase na samoten kraj in se malo odpočijte!« Samoto potrebujemo, da se zavemo svoje poti ter izmerimo svojo daljo in stran. To je zelo pomembno za vsakega posameznika, da je lahko njegovo življenje vsak trenutek smiselna hoja proti jasno začrtanim ciljem. In ta hoja je lažja s sopotnikom, ki te sprejema takšnega, kot si, in je vedno s teboj. Takšen samoten kraj so lahko počitnice, povezane z duhovnimi vajami, ko ne poskrbimo le za svoje telo, ampak predvsem za svojo dušo. Počitnice so navadno edina priložnost, ko se lahko umaknemo iz vsakdanjega vrveža, se umirimo in prisluhnemo Božjemu glasu v sebi. Žal na duhovni del počitnic pogosto pozabljamo in se utapljamo v trušču zabav v raznih letoviščih ter se tako še bolj utrujeni vračamo domov v vsakdanje življenje. Gospod nam edini daje resničen mir in počitek srca. Tega so se zavedale množice, ki so Jezusa, kljub temu da se je z apostoli umikal na samoten kraj, poiskale in poslušale njegov glas. Jezusu so se namreč zasmilili, ker so bili kot ovce, ki nimajo pastirja. Ali tudi mi iščemo Jezusa - tudi med počitnicami? Sami se moramo odločiti, ali želimo biti z njim vsak trenutek, ali pa ga bomo postavili na stranski tir. Naša zavetnica sv. Magdalena si po srečanju z Jezusom, ko je doživela milost spreobrnjenja, ni več predstavljala življenja brez njega. Želela je slišati vsak njegov nauk, sledila mu je celo pod križ in h grobu na velikonočno jutro. Zato je smela prva videti poveličanega Jezusa. Zanjo ni bilo počitnic, saj mu je zvesto sledila in mu stregla. Počitek in moč je dobivala v njegovem Božjem srcu, ki je bílo zanjo in za slehernega človeka tega planeta. Pokazala je ljubezen v vsej njeni veličini, kajti ljubezen se razdaja, pa ni važno, kdaj in kje smo. Zato se še posebej priporočimo naši župnijski zavetnici, katere god obhajamo, naj nam izprosi pri Bogu milost brezpogojne ljubezni in odprtost za Božje delovanje v našem življenju. Tako bomo postajali vedno boljše orodje v njegovih rokah v službi bratom in sestram, ki jih srečujemo na naši poti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
17. NEDELJA MED LETOM

Pomnožitev kruha
     Potem je Jezus odšel na ono stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. Šla pa je za njim velika množica, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Jezus je šel na goro in tam s svojimi učenci sédel. Bila pa je blizu pasha, judovski praznik. Ko tedaj Jezus povzdigne oči in vidi, da k njemu prihaja velika množica, reče Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?« To pa je rekel, ker ga je skušal, zakaj sam je vedel, kaj bo storil. Filip mu odgovori: »Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebcev in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Velíte ljudem sesti!« Bilo pa je na onem kraju mnogo trave. Možje so torej posedli, kakih pet tisoč po številu. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko pa so se nasitili, je svojim učencem rekel: »Kosce, ki so ostali, poberite, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so torej in s kosci, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali njim, ki so jedli, napolnili dvanajst košar. Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: »Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Jn 6, 1-15


DAJTE JIM JESTI
    Živimo v tretjem tisočletju, ko smo priča največjemu tehnološkemu razvoju in gospodarskemu napredku, toda fizične lakote še nismo odpravili. Kristjanu ne more biti vseeno ob tem problemu. Največji škandal pa je ta, da se največ hrane poje in tudi največ hrane zavrže na zahodu, to je v državah, ki se sklicujejo na krščansko moralo in človekove pravice. Tako je ljubezen do bližnjega še vedno preizkusni kamen, ob katerem naše krščanstvo zdrži ali pa se zlomi. Že stari Rimljani so zahtevali »kruha in iger!« Tudi današnji človek ni bistveno drugačen, saj so v glavnem najvišje vrednote naše družbe »bogastvo in uživanje!« Pomemben sem jaz in moji najbližji: družina in prijatelji, za druge pa mi je prav malo mar. Takšno mišljenje preveva večji del današnje družbe. Zadovoljni smo ob polni mizi, ko uživamo v pridobljenem bogastvu in Bog ne daj, da nas kdo zmoti. Žal to ne poteši človekovega hrepenenja po večjem in presežnem. Polni želodci in uživanje še ne prinašajo pravega zadovoljstva, ker vemo, da smo ustvarjeni za nekaj več, za življenje, ki se ne konča s smrtjo. Zato Jezus pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje!«
    V 2. knjigi kraljev (4,42-44) beremo, da je prerok Elizej naročil nekomu, ki je imel pri sebi dvajset ječmenovih hlebov: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Ta se je izgovarjal, da je to premalo za sto mož. Elizej je vztrajal; vsi so se nasitili in še veliko pustili. Deliti moramo od tistega malo, kar imamo, in Bog bo naredil čudež, da se bodo mnogi nasitili in mi bomo imeli še vedno vsega v izobilju. Čeprav nimamo dovolj, da bi nasitili množico, lahko s tistim, kar imamo, nasitimo vsaj kakšnega reveža. Sicer pa lakota po kruhu ni največji problem. Dobrodelne organizacije nas lahko oskrbijo s hrano, za tople človeške odnose pa potrebujemo ljudi, ki nas poslušajo in razumejo. Za takšno služenje pa ne potrebujemo veliko materialnega bogastva, ampak odprtost za Boga, ki nam daje čut za človeka v stiski. Največja naša dobrodelna dejanja so tista, v katere smo vložili največ sebe, saj smo tako bili najboljše orodje v Božjih rokah.
    Vsakdo ima svoj poklic v skladu s talenti, ki jih je prejel, in tudi s poslanstvom. Tam, kjer smo, moramo pokazati, da svoj poklic jemljemo resno in ga živimo v krščanskem duhu. To pa pomeni, da smo v prvi vrsti pričevalci, ne samo v besedah, ampak predvsem v dejanjih, ki morajo biti taka, da smo lahko nanje ponosni, saj pripomorejo k osebni rasti in rasti skupnosti. Zato nas tudi apostol Pavel v pismu Efežanom (4,1-6) opominja, da v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani, ter v ljubezni prenašamo drug drugega. Ko bomo delali tisto, za kar nas je Bog naredil vredne, da delamo, bodo naša dejanja prepojena z ljubeznijo in dobroto, ker ne bomo imeli časa škodoželjno gledati, kaj se dogaja pri sosedih. Bog je vsakemu dal dovolj darov, ki jih mora čimbolj izkoristiti.
    Jezus nas sprejema takšne, kot smo. Ko je človek lačen, ga je treba nasititi. Naprej moramo poskrbeti za dela usmiljenja in šele potem se lahko srca odprejo za nov nauk. Jezusu se je zato smilila množica, ki ga je ves dan poslušala, ne da bi ljudje vmes kaj pojedli. Jezus jih želi nasititi, a imajo samo pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Kaj je to za pet tisoč mož in ostalo spremstvo? Toda Jezus vzame te hlebe in ribi ter se obrne k svojemu Očetu, jih blagoslovi in vsi imajo dovolj hrane, tako, da še veliko ostane. Čudež pomnožitve kruha je mnoge presenetil. Množica je z občudovanjem sledila Jezusu in ga želela postaviti za kralja. Kralja, ki ti da vsak dan najpotrebnejše za življenje, se nihče ne bi branil. Jezus zavrača takšno, preveč lahkotno življenje, ko pravi: »Ne delajte za jed, ki mine!« S tem jim je hotel nakazati, da ni dovolj ta zemeljski kruh, ampak je potreben tudi kruh za dušo, ki daje večno življenje. Bog vedno skrbi za nas, tudi takrat, ko se nam zdi, da je nekje daleč, da je pozabil na nas. Potrebno je zaupati. O tem, kako je Bog poskrbel za kruh, beremo na več mestih v Svetem pismu. Vedno je uporabil človeka, da je te Božje darove delil. Tako danes uporabi humanitarne delavce in vsakega izmed nas, da dajemo od svojega iz ljubezni do brata v pomanjkanju. Bog pa daje tudi kruh za večno življenje, ki ga prejemamo po rokah Božjih služabnikov Cerkve. Prosimo ga, naj nam pomaga, da bomo imeli odprto srce, da bomo doumeli veličino Božjih darov in radi sodelovali v službi bratom in sestram, v skladu s talenti, ki smo jih prejeli.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
18. NEDELJA MED LETOM

Jezus je kruh življenja
    Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.
Jn 6,24-35


KRUH ŽIVLJENJA
    Božja beseda današnje nedelje govori o kruhu. Človek potrebuje hrano. Če nima hrane, čuti lakoto in nelagodje, zato ni razpoložen. Tako se je zgodilo Izraelskemu ljudstvu, ki jih je Mojzes peljal skozi puščavo. Ker so bili lačni, so godrnjali zoper Mojzesa in Arona. Toda Bog je poskrbel zanje in jim dal mano, da so jedli. To je bilo znamenje ljubezni, kruh, ki je potešil lakoto, da so lahko nadaljevali pot proti cilju. Ta kruh pa je bil predpodoba Božjega kruha, ki nasiti človeka za večno življenje. Jezus pravi: »Ne iščete me, ker ste videli znamenja!« Jezus je karal množico, ker mu je sledila zato, ker so bili nasičeni. Pričakovali so »čudežni kruh«, niso pa v tem videli znamenje, da je nastopilo Božje kraljestvo. Kdor ne išče Boga zaradi vere in se ne trudi, da bi veroval v moč Duha in sprejemal svoje življenje kot poslanstvo, ta ostane na pol poti in njegovo življenje ne bo pričevanje, da je krščanstvo nekaj, kar nas osvobaja in osmišlja naše življenje. Ne moremo sedeti na dveh stolih in ne moremo služiti dvema gospodarjema: enega ljubiš, drugega avtomatsko zavračaš. Zato se je treba odločiti: ali bo naš bog trebuh in polna miza, ali pa kaj drugega.
    Svoboda je lahko zelo težka stvar. Človek je zato pripravljen, da se odpove svobodi in sprejme suženjstvo, samo da se kdo drug namesto njega odloča. 2. Mojzesova knjiga (16,2-4.12-15) poroča, da so ljudje v puščavi godrnjali nad Mojzesom, ker niso imeli razkošne hrane, kot je to bilo v Egiptu, kjer so imeli lonce mesa in kruha, vendar so bili sužnji Egipčanom. Za svojo svobodo niso bili sposobni ničesar žrtvovati. Čeprav so videli čudeže, ki so se zgodili po Mojzesovem posredovanju, niso dojeli teh znamenj. Njih je zanimalo le, kaj bodo jedli in pili. Svoboda vedno nekaj stane, zato se je treba odločiti: ali hoja pod Božjim vodstvom ali zavrnitev Božje ponudbe.
    Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (4,17.20-27) roti: »Ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega mišljenja.« Hoče nam povedati, naj se ne zanašamo samo nase in naj se ne prepuščamo telesnim nasladam. Treba je odložiti starega človeka, se okleniti Kristusovega nauka in postati novi človek. To pomeni, da moramo najprej začeti drugače misliti: ne gledati, kako bomo izkoristili položaj, ampak kako bomo druge obogatili. Naš Odrešenik je že prišel in nam pokazal s svojim življenjem, kako moramo živeti, da se nam bodo odprla rajska vrata.
    V evangeliju po Janezu (6,24-35) beremo, da je množica iskala Jezusa. Iskala ga je, ker jih je nasitil s kruhom. Kljub veličini čudeža, ki ga je storil, še vedno niso razumeli Jezusovega poslanstva. Jezus je to vedel, zato jim je tudi rekel, da je potrebno delati za večno življenje. Vprašali so ga: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« On jim je razložil, da je Božje delo v tem, da verujemo v tistega, ki ga je Bog poslal. Sami nismo sposobni narediti popolnih del, zato potrebujemo vero in tistega, ki nas odrešuje. Dela nas ne bodo odrešila, ampak nas rešuje hoja za njim, ki je naš odrešenik in nam neprestano ponuja svojo roko ter nas napolnjuje z milostjo, če smo se pripravljeni odpreti le-tej. »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje,« je Jezus naročal svojim poslušalcem. Ne smemo skrbeti le za svoje telo, ampak tudi za duha. Kdor se tega ne zaveda, bo prej ali slej duhovno suh. Zato ob telesu ne pozabimo na dušo. Pri tem pa se držimo Jezusa, ki je »živi kruh«, ki je prišel iz nebes. To je resnična hrana, ki napolni našega duha in nas dviga iz zemeljske povprečnosti na raven, ki daleč presega vse zemeljsko. To, kar je zemeljskega, je namreč minljivo, to, kar nam daje Gospod, pa večno ostane. To so spoznali tudi mnogi veliki umi. Veliki indijski voditelj Mahatma Gandhi je zapisal: »Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližje je Bogu.« Kako zelo to velja za nas kristjane. Če bomo čisti v mislih, besedah in dejanjih, se bomo lahko hranili s kruhom življenja in bomo v veri našli uteho svoji žeji. Odprimo se Božji milosti in hvaležno uživajmo kruh življenja. Pri vseh naših dejanjih pa naj nas vodi brezpogojna ljubezen, kakršno nam je izkazal naš Odrešenik Jezus. Ostanimo v ljubezni do bratov in sester, posebej tistih, ki živijo v pomanjkanju ali kakršni koli potrebi, kajti tako bomo imeli življenje v sebi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
19. NEDELJA MED LETOM

Jezus kruh življenja
Judje pa so godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes«, in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater mi poznamo? Kako sedaj ta govori: ‚Iz nebes sem prišel‘?« Jezus jim je odgovoril: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; – in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: ‚In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‘ Vsak, kdor od Očeta sliši in se dá poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo Očeta videl; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Jn 6,41-51


BOG DAJE ŽIVLJENJE
    O krizah veliko govorimo. Že nekaj let doživljamo tako moralno kot ekonomsko krizo, ki je marsikomu postavila življenje na glavo. Mnogi so izgubili delo in se znašli v težkem položaju, ko nimajo za preživetje. Tako marsikdo ne vidi več smisla življenja, še posebej, če se ne zmore opreti na vero v Boga, ki lahko pomaga človeku v še tako težkem položaju. Hude krize so se vedno pojavljale. To se je zgodilo Eliju, Izraelcem v puščavi in še marsikomu, ki se je zaprl pred Bogom in njegovimi navdihi. Najslabše je, ko si začnemo domišljati, da smo sami dovolj sposobni in Boga ne potrebujemo. Vendar brez njegove pomoči gre mnogo težje, saj smo v boju s krizo sami. Če se odpremo Bogu in sprejmemo njegove navdihe, se z njim družimo v molitvi, bomo čutili njegovo bližino in vse bo veliko lažje. Ko je Jezus začel govoriti o sebi kot »kruhu življenja«, so množice začele godrnjati. Poznali so ga, poznali so njegove starše, zato niso razumeli, o čem govori. Človek lahko vidi čudeže, a če nima vere, jih ne more dojeti kot čudeže. Za Božja znamenja je treba biti odprt, hrepeneti je treba po Bogu, da potem zaznaš izredne, neobičajne stvari, ki se ti v življenju dogajajo. Kdor prisega samo na zemeljsko življenje, ima ozek pogled, ki je zelo hitro potešen, kdor pa veruje Jezusu, je pred njim velika prihodnost, ki se nikoli ne konča. Od nas je odvisno, kako širok pogled bomo imeli in kakšno mesto bomo dali Jezusu v svojem življenju.
    Prva knjiga kraljev (19,4-8) poroča o Eliju, ki se je naveličal bežati pred kraljico Jezabelo. Takole pravi: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kot moji očetje.« Življenje je lahko težko in vsakdo se znajde v položaju, ko je sit vsega. Tedaj ima Bog tudi zanj pripravljen odgovor: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.« Treba se je hraniti s kruhom, ki daje življenje. Vendar to ni dovolj. Morda bi danes rekel takole: »Vstani, vstopi v svetišče in se nasiti z Božjo besedo in kruhom življenja!« Ne, kruh življenja ni navaden kruh, ki ohranja naše telo pri moči. Kruh življenja je kruh, ki ga daje Bog in nas hrani za večno življenje. Če jemo ta kruh, bomo mnogo lažje reševali vsakdanje težave in krize, saj je tako Jezus vedno z nami in nam pomaga.
    Pavel je naročal Efežanom, naj ne žalijo Svetega Duha. Gotovo človeško življenje ni idealno, a zaradi slabih izkušenj ne smemo vreči puške v koruzo. V pismu Efežanom (4,30-5,2) nam naroča: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni!« Včasih je že en nepravilen stavek dovolj, da se ljudje skregajo med seboj. Zelo smo občutljivi in predvsem smo preveč ponosni, da nas vsaka kritika na naš račun spravi iz tira. Jezus na s uči, da je »jezik odpuščanja« najboljše sredstvo za reševanje problemov. Božji otroci smo, zato se ozirajmo na svojega nebeškega Očeta in ga posnemajmo v ljubezni, ki ne postavlja nobenih pogojev.
    Kateri greh je danes med najpogostejšimi? Godrnjanje. Kot beremo v evangeliju po Janezu (6,41-51), so ljudje godrnjali, ker je Jezus izrekel njim nerazumljive besede o kruhu, ki daje večno življenje. Izraelci so godrnjali tudi na poti skozi puščavo, ko so bili lačni. Tudi mi preveč pogosto godrnjamo. Prepustili smo se splošnemu nezadovoljstvu, zato kritiziramo vsevprek in godrnjamo, ker starih časov ni več. Že preroki so Izraelce spodbujali, naj se dajo poučiti Bogu. Nauk je treba najprej sprejeti in ga zaživeti, da začnemo počasi okušati, kakšno je večno življenje. In prav tega nam prinaša Jezus: »Kdor veruje, ima večno življenje!« To je povzetek Jezusovega odgovora množici, ko je godrnjala pri njegovi napovedi kruha za večno življenje. To je bilo po pomnožitvi kruha, ko so se zastonj nasitili. Brez vere izredna dejanja niso nič in jih ne bomo jemali kot znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami. Brez vere ne moremo doumeti Jezusovih besed o kruhu življenja, niti občutiti skrivnosti ljubezni, ki nam je dana po evharistiji, ki jo Cerkev dan za dnem in nedeljo za nedeljo prejema in deli v daritvi svete maše. Radi godrnjamo in kritiziramo Cerkev, ne odpremo pa se za milosti, ki nam jih v obilju daje Gospod po zakramentih.  Znan je stavek: »Jezus ja, Cerkev ne!« Ne moremo prejeti vseh milosti, če zavračamo skupnost, Cerkev, ki živi zakramentalno življenje. Ne moremo prejeti milosti, če zavračamo zakramente, ki te milosti prinašajo. Zato je še toliko bolj potrebno, da prosimo Gospoda, da nam pomnoži vero, da nam odpre oči in srce, da bomo mogli prejeti čim več tega, kar nam je ponujeno. Le tako se moremo tesneje združiti s Kristusom in živeti kot Božji otroci.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
20. NEDELJA MED LETOM

Jezus živi kruh
    Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«
Jn 6,51-58

POVABLJENI V OBČESTVO Z BOGOM
    Slovesna kosila imajo v številnih kulturah simboličen pomen pri vzdrževanju določene skupnosti. Verniki smo povabljeni, da ustvarimo občestvo z Božjo modrostjo in Kristusom, ki je navzoč med nami pod podobo kruha. Tukaj ne gre za kakšno avtomatično povezavo, kot je večina naših nedeljskih srečanj, ki se jih mnogi udeležujejo bolj iz navade in tradicije. Vendar nas večina občuti v svoji notranjosti hrepenenje po večnosti. Človekovo zemeljsko življenje je kratko, zato je v nas neizmerno upanje in močno prepričanje, da smrt ni zadnji odgovor. Jezus nas vabi, da bi se tako povezali z njim, da bi ostali v njem, da bi bili z njim v nenehnem dialogu, da bi odkrivali njegovo voljo in jo vedno izpolnili. Jezus nam zagotavlja, da ima večno življenje samo tisti, ki se hrani z njegovim telesom in njegovo krvjo. Samo tisti, ki veruje v Jezusa in ga sprejema za svojega odrešenika, bo tudi obujen od mrtvih. Splača se potruditi in vložiti vse sile, da bi ta končni cilj vsi dosegli.
    Biti deležen Božje modrosti, to so sanje mnogih. Radi bi postali popolni in nesmrtni, a nas naše zemeljsko življenje pogostokrat bolj oddaljuje kot pa približuje temu cilju. Včasih bolj za šalo rečemo, da smo iz mesa in krvi, a prednost bi morali dajati duhu, ki je Božje počelo v nas. »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga zmešala. Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti.« nas vabi pisatelj knjige Pregovorov (9,1-6). Prava modrost je samo pri Bogu. Tega so se sicer v stari zavezi dobro zavedali, vendar takrat še niso vedeli, da se nam bo Bog razdajal v kruhu in vinu, kar bo njegovo telo in njegova kri.
    Apostol Pavel nam v pismu Efežanom (5,15-20) piše: »Ne opijajte se z vinom, v čemer je razuzdanost, temveč naj vas napolnjuje duh!« To pomeni, da ne smemo streči le svojemu telesu in popuščati strastem, kajti duh je tisti, ki osmišlja naše življenje in mu daje pravo vrednost. Skrbno pazimo, kako živimo, samo prava modrost nam odpira tisti svet, po katerem hrepeni človekova duša. To je Božji svet, kjer ni opijanjanja z vinom in čutne razbrzdanosti, ampak hvaležnost in slavljenje Boga.
    Evangelist Janez (6,51-58) nam predstavi nadaljevanje dogodkov prejšnjih nedelj, ko Jezus pomnoži pet hlebov in dve ribi in nasiti velikanske množice ter se predstavi kot »kruh življenja«, ki ga daje Oče. Tokrat Jezus zelo jasno pove, da je živi kruh, ki prihaja iz nebes. Ta kruh ne nasiti mesenega človeka, ampak daje moč naši duši, ki hrepeni po nebesih, po raju, ki ga je zapustila. Samo kruh, ki daje večno življenje, nam odpira rajska vrata in nam pomaga priti do Kristusa, ki sedi na prestolu. »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« se je spraševala množica, ki je hodila z Jezusom. Smo preveliki egoisti in zato ne razumemo, kako je prava ljubezen v popolnem podarjanju drugemu, ko ne išče pri nikomer nobene koristi. Jezus nam je na križu dal zgled takšne ljubezni, ki se popolnoma použije in nas vodi v vstajenje in večno življenje. Jezus nas spodbuja, da bi mu postali čimbolj podobni. To je edino poslanstvo, ki ga imamo kot Jezusovi učenci. Kristus, ki ga uživamo pri sveti maši, mora živeti po naših dejanjih, našem pogledu, govorjenju, korakih ... Mnogi sprašujejo, zakaj se potem vera ne pokaže pri toliko kristjanih, ki se udeležujejo svete maše. Na to nam lahko da odgovor izmišljena zgodbica iz vesolja: ameriško-ruska posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj pripomnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!« Prav tako ne gre za neučinkovit evharistični kruh, ki ga prejemamo pri sveti maši, ampak gre za slabo vero. Dobesedno je treba dojeti, da so besede izrečene v današnjem evangeliju resničnost: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Šala nekega znanega filozofa postaja resničnost: Postajamo to, kar jemo! V čem se kristjani ločimo od drugih? Po tem, da hodimo k sveti maši in da molimo? Kristus mora živeti po naših dejanjih, ne v neki odmaknjenosti in zasanjanosti, ampak v konkretnih dejanjih našega življenja. On nam daje ne le pravo modrost, da prav živimo, ampak večno življenje, življenje, ki izvira iz ljubezni in prinaša veselje, srečo mir in blaženost v občestvu svetih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
21. NEDELJA MED LETOM

Besede večnega življenja
    Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.«
    Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«
Jn 6,60-69


ODLOČITEV JE NAŠA
    Kakor v zdravstvu tako tudi v duhovnosti marsikdo išče neko alternativo za bolj uspešno življenje. Za marsikoga je krščanstvo prezahtevno oziroma ga različne zlorabe in stranpoti posameznikov in skupin tako pretresejo, da se težko znajde. Nekateri se zato ob prvi krizi odpovejo krščanstvu in se oklenejo ateizma, mnogi se spustijo v eksperimentiranje z različnimi vzhodnimi duhovnostmi, kakšen pa se zapre v svoj mali svet in obupa. Jezus postavlja vsakemu izmed nas vprašanje: »Ali hočeš tudi ti oditi?« Lahko je biti pameten, ko si prav na višku svojih moči. Takrat lahko rečeš: »Nihče mi ne bo ukazoval!« Ko pridemo v pozno odraslo dobo in nas potipa kakšna bolezen, smo vendarle pripravljeni skloniti glavo in priznati: »Dolgo časa sem se motil!« Vsekakor so temeljne odločitve zelo pomembne, pa čeprav jih včasih ne razumemo. Gre za odločitve, ki so na dnevnem redu, nihče se jim ne more izogniti in včasih so skregane z razumom, ki išče le svoje koristi. Odločitev za skromnost in ponižnost sta gotovo dve odločitvi, ki jih egoistični razum ne sprejema. Verjetno je marsikomu težka tudi odločitev za pristno vero, ki vključuje življenje po Božjih zapovedih. O takšnem življenju po veri, predanosti Bogu in sočloveku, govori današnja Božja beseda. Samo Jezus ima besede večnega življenja, alternativa pa ponuja le kratkoročne rešitve, ki ne prinašajo popolne sreče, pač pa večinoma le zavaja ljudi in jih odvrača od vrelca življenja.
    »Izberite, komu hočete služiti …« poziva Jozue (24,1-2.15-18) Izraelove rodove. Jozue in njegova hiša so se odločili služiti Bogu. Komu hočeš služiti? Kdo je tvoj Bog? To so tudi danes temeljna vprašanja, ki zahtevajo odgovor. Po treznem premisleku bi se človek odločil za tistega, od katerega prihaja življenje, vsak dan pa naredimo, kljub nekim jasnim življenjskim načelom, toliko potez, ki so proti Bogu, da včasih več ne vemo, komu služimo: Bogu ali gospodarju teme. Toliko različnih malikov je danes prisotnih, da lahko mimogrede zaidemo. Tako kot v Jozuetovem času, je tudi danes odločitev naša.
   Pokorščina je vrednota, ki je ni mogoče izriniti iz vsakdanjega življenja. V zakonski zvezi, v šoli, na delovnem mestu ali v športnem klubu, povsod je priložnost, da drugemu prisluhnemo, sprejmemo drugačnost in se odpovemo komodnosti. Apostol Pavel je pisal Efežanom (5,21-32), da je žena podrejena možu, ker je mož glava ženi. Danes bi rekli, da je to spolna diskriminacija in krivica do nežnega spola. Vendar tu ne gre za neko slepo pokornost, pač pa ljubezen, kajti mož je dolžan ljubiti svojo ženo, kakor svoje lastno telo. Ko se mož in žena napajata iz izvira ljubezni, je vse drugo postransko. Ko se namreč odločimo za ljubezen, se moramo odreči slehernemu egoizmu, pa naj bo to v zakonu, cerkvenem občestvu ali kakšni drugi skupnosti.
    Jezusove besede so bile za mnoge pretrde, zato so razočarani odhajali od njega. Ko je apostole vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?«, mu je Peter odgovoril: »H komu naj gremo?« Zavedali so se in začutili, da ima le Jezus besede večnega življenja in prinaša resnično srečo. Prav ob današnjem evangeliju se lahko vprašamo, zakaj Kristus ni popustil večini, saj je »mnogo njegovih učencev odšlo« od njega? Zakaj ni preklical svojega učenja o evharistiji? Ob tem primeru trčimo na splošni problem, kdaj prilagoditi svoje mnenje večini. Kristus ne popušča večini. Njegova Cerkev ne more ravnati drugače. Zaveda se, da resnica ni stvar glasovanja. Ljubezen ni rezultat glasovanja večine. Celo Jezus sam postane žrtev večine. Množica je soglasno obsodila Jezusa na smrt. Ne samo, da mnenje večine ni vedno dobro, včasih lahko postane celo nevarno ali naravnost satansko, ko o stvareh presoja neprečiščen človeški um. Ko odloča človek, katerega razum je navezan na greh ali je celo suženj kakšne strasti, potem ne bo odločal po kriteriju, kaj je prav ali kaj je dobro, ampak po tem, kar je koristno za človekov sebični jaz. In odločil se bo za to, tudi če bo cena tega smrt bližnjega. Vera v Boga terja stalne svobodne odločitve. Če bomo sledili Kristusu, bomo svobodni. Zares svobodni nismo, če delamo, kar bi radi, ampak če delamo, kar je prav. Ko delamo, kar je prav, smo podobni glasbilu, ki lepo zveni, ker je pravilno uglašeno in nanj igramo pravilno. Prosimo Gospoda, da bi se v življenju vedno odločali zanj in ponavljali z apostolom Petrom: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš«.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
22. NEDELJA MED LETOM

Obsodba farizejskih izročil
    In zbrali so se pri njem farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedó kar z nečistimi, se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedó, če si prej s prgiščem vode ne umijejo rok, ker se držé izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedó, ako se ne umijejo. In še mnogo drugih stvari je, ki jih spolnjujejo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov. Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedó kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano:
‚To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njih srce je daleč od mene:
toda njih čaščenje je prazno,
ker učijo človeške nauke in zapovedi.‘ Božjo zapoved zametujete in se držite človeškega izročila: (umivanje vrčev in čaš; in še mnogo drugega temu podobnega delate).«
    In poklical je spet ljudstvo ter jim govoril: »Poslušajte me vsi in umejte! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga omadežuje. Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo.«
Mr 7, 1-8.14-15.21-23

VERA VODI V DEJANJA
    Božja beseda te nedelje govori o veri. Že Mojzes je prišel pred ljudi z Božjo zakonodajo in jih nagovoril: »Zdaj, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli!« Naročilo je bilo brezpogojno in Izraelci so ga sprejeli kot ponudbo, ki jim bo zagotovila v življenju srečo in blagostanje. Danes bi se marsikdo smejal temu sporočilu in trdil, da so bili Izraelci zelo naivni. Vendar lahko ugotovimo, da jim je spolnjevanje zapovedi prinašalo blagoslov in bogastvo. Ko govorimo o veri, moramo ločiti med pristno pripadnostjo Bogu in čustvom, ki so povezana z neko magijo in odbijajočo pobožnostjo. Nekdo je lahko v cerkvi na kolenih in ves objokan, a je vprašanje, kako živi svoje krščanstvo v vsakdanjem življenju. Treba je ločiti med tradicijo in pristno vero, ki ne beži pred odgovornostmi, ampak se vključuje v normalen utrip vsakdanjega življenja. Potrebno se je zavedati, da je vera brez del mrtva. Krščanstvo ni pravljica, kjer je vse lepo in romantično, ampak je sorazmerno težak stil življenja, ki od nas zahteva popolno zavzetost. Še posebej pomembno je, da upoštevamo in izpolnjujemo tisto, kar nam Bog naroča, ter delamo dobra dela. Dobra dela so edina stvar, ki jo bomo nesli s seboj v večnost, saj so le ta storjena iz ljubezni.
    Peta Mojzesova knjiga (4,1-2.6-8) nam pove, da je Mojzes naročal zaupanemu mu ljudstvu: »Držite se zapovedi in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.« Bog nam je namreč dal zapovedi kot varno pot in ne kot pravila, ki bi omejevala našo srečo. Bog želi, da smo srečni in zadovoljni, ne v kratkih trenutkih, ampak na dolgi rok. Zato je treba Božjo voljo odkrivati in po njej živeti. Božje zapovedi se ne spreminjajo: nič jim ne smemo dodati in nič odvzeti. Pa vendar, dokler se držimo zapovedi po črki, lahko hitro pristanemo med farizeji. Treba je gledati na duha in na čisti namen, da bo naša krščanstvo zares pričevalno.
    »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave,« je pisal apostol Jakob v svojem prvem pismu (1,17-18.22-27). Torej vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od tistega, ki je zares popoln. Zato ne smemo tega, kar prejemamo kot dar, spreminjati in obračati po svoje. S krotkostjo je treba sprejemati besedo, ki ima moč, da nas lahko popolnoma spremeni. Doživetje obdarjenosti človeka vodi v zahvaljevanje in dobronamernost. Škoda, da se premalo potrudimo, da bi vsak dan odkrivali, kako nas posamezni družinski člani bogatijo s svojo dobroto in iskreno ljubeznijo.
    Jezus v evangeliju po Marku (7, 1-8.14-15.21-23) spregovori o načinu čaščenja. Ravnati po izročilu prednikov je del tradicije in nadaljevanje zgodovine. Vendar ne smemo biti sužnji preživetih izročil in življenjskih modelov. Vsakdo mora dodati nekaj novega, svoj življenjski slog, da to, kar je mrtva črka in pravilo zakona, na novo zaživi in postane pristno pričevanje. Torej je potrebno naše delovanje v duhu izročila, vendar tako, da izročilo zaživi v našem življenju, da mu damo duha, ki osvobaja. »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene,« je bila Jezusova kritika farizejev. Danes je ta ista kritika namenjena nam. Jezus nas sprašuje, kdaj bomo spregledali in se nehali zavajati, da greha ni več. Kdor se ne počuti grešnika, ne potrebuje ne Boga ne sočloveka in v zelo kratkem času postane diktator. Tudi današnji kristjani nismo imuni na to, da molimo le z ustnicami, naše misli pa so bog ve kje. Res je, da Bog razume človeka in razume našo raztresenost, vendar želi, da se s srcem obračamo k njemu in iščemo pristen stik, ki omogoča dialog. V pristni molitvi se spočije naša duša in naše srce se napolni z radostjo in veseljem do življenja. Zato izpraznimo svoje srce vse navlake slabih misli, ki nas nagovarjajo k slabim dejanjem: pohlepu, hudobiji, zvijačam, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletju, napuhu, nespameti … Le tako bo Bog imel prostor v našem srcu in nam pomagal, da bomo ljubeči in dejavni kristjani, pripravljeni za pomoč bližnjemu in dobra dela. To je dar, ki smo ga prejeli, zato ravnajmo z njim skrbno, da ga ne uničimo in zapravimo. V popolni povezanosti z Bogom lahko delamo čudovita dela, ki bodo spremenila svet. Svet pa lahko spremeni edino ljubezen in milost Boga, ki nam želi samo dobro. Sprejmimo ga in ga delimo vsem, ki so nam poslani na pot, po kateri hodimo skozi življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
23. NEDELJA MED LETOM

Ozdravljenje gluhonemega
    Potem je spet odšel iz pokrajine Tira in skozi Sidon prišel h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice v stran, mu vtaknil prste v ušesa in se mu s slino dotaknil jezika, pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!«, to je »Odpri se!« In ušesa so se mu kar odprla in vez njegovega jezika se je razvezala in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega nikomur ne pravijo; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli in govorili: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govoré.«
Mr 7,31-37

GOSPOD NAS REŠUJE
    Recesija, ki ji ne vidimo konca, je marsikoga pahnila v obup, da je izgubil smisel svojega življenja. Še najbolj je to očitno pri tistih, ki so brez vere in nimajo nobenega upanja. Kdor se zanaša samo na svoja materialno premoženje, lahko res obupa, še posebej, ker so plače res uboge. Kdor pa jemlje materialne dobrine le kot nujne za preživetje in smisel svojega življenja gradi na tem, da bi bil pošten državljan in dober kristjan, ta ima pred seboj lepšo prihodnost, ki je molj časa ne more uničiti. Zato, bodimo skromni glede materialnih dobrin in čim bolj velikodušni v dobroti in ljubezni. Božja ljubezen do človeka je konkretna, zato lahko Bog človeka tudi telesno ozdravi. Čudeži ozdravljenja se niso dogajali le v času, ko je nastajalo Sveto pismo, temveč se dogajajo tudi danes. Zato moramo imeti kristjani čut za tiste, ki so ubogi in so v pomanjkanju. Tako posnemamo zgled učitelja Jezusa, ki mu nobena stiska ni tuja. Bog izbira uboge, da preizkusi naše krščanstvo in nam da priložnost, da lahko naredimo kaj dobrega.
    Prerok Izaija (35,4-7a) je govoril izvoljenemu ljudstvu: »Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!« Za Izraelov ostanek je bilo sporočilo polno upanja. Takšne spodbude smo potrebni tudi mi, ko pride stiska, ko so pred nami problemi, katerih rešitev ne vidimo. Bog je tik ob nas, a tega ne opazimo. Bog vedno rešuje. Kot pravi prerok: »Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda.« Ne glede na naš položaj, daje Bog neštete milosti, ki kakor vrelci voda izvirajo povsod. Samo oči je treba odpreti, pa bomo videli številne milosti, ki so nam dane.
    Ljudje smo navadno pristranski: Raje se družimo s tistimi, ki imajo čim več pod palcem, revežev pa se izogibamo. Ljudi ocenjujemo po tem, kako so oblečeni in s kakšnim avtomobilom se pripeljejo. Na podlagi zunanje privlačnosti delamo razlike in zanemarjamo tiste, ki so lahko notranje zelo bogati in ne želijo ugajati s svojo zunanjostjo. Apostol Jakob v pismu (2,1-5) pravi: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva.« Najhujše je, da se izogibamo ubogih in revnih, ki nas najbolj potrebujejo. Zato: ne bodimo podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj svetijo, znotraj pa so samo kosti, ki razpadajo.
    Jezus je vedno svoje oznanjevanje potrjeval tudi z izrednimi dejanji. Obujal je mrtve in bolnim vračal zdravje, vendar ni hotel, da bi takšne stvari obešali na veliki zvon. Ni se toliko bal farizejev in pismoukov, ki so jim njegova dela šla v nos, ampak ga je bolj skrbelo, da ljudje ne bi svoje vere povezovali z izrednimi dejanji. Evangelist Marko (7,31-37) poroča, kako Jezus ozdravi gluhonemega. Jezus se poveže z Očetom, nato bolniku reče: »Efeta!«, kar pomeni 'odpri se'. Ta gluhonemi je poslej slišal in govoril. Ta čudež je močno vplival tako na tega, ki je bil gluhonem in kar na enkrat ozdravljen, kot tudi na tiste, ki so videli, kaj je Jezus storil. Konkretna Jezusova dejanja so potrjevala, da Jezus ni zgolj neki novi učitelj, ki jih takrat ni manjkalo, ampak resnični Božji Sin. Ko so ljudje videli ozdravljenja in čudeže, ki jih je Jezus delal, so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Bi lahko kaj takega rekli o nas? Smo pravi pričevalci za Božje kraljestvo in se ne ravnamo po liniji manjšega odpora? Niso pomembne toliko besede, kajti šele dela drugega prepričajo, da nam ali verjame ali pa naše ideje zavrže. Ker se pogosto raje odločimo za lažjo pot, tudi naše krščansko življenje izgublja pravi žar. Morda nam je večkrat težko kaj narediti za uboge, berače, brezpravne, vendar Jezus je posebej ljubil prav nje in jim pomagal, se družil z njimi, jim govoril o Bogu in njegovi ljubezni do slehernega človeka. Bog ne gleda na to, kako človek zgleda in kaj ima. Žal preveč pogosto zapademo logiki tega sveta, ki daje prednost močnim in tistim, ki imajo bogastvo. Revnih, beračev in pomoči potrebnih pa se tudi mnogi kristjani raje izogibajo. Tako krščanstvo je daleč od resničnega Jezusovega nauka. Jezus nas spodbuja in nam daje zgled kako živeti, da bomo vredni Božjega kraljestva. Ni dovolj, da nekaj na hitro zmolimo, potem pa se zaženemo v tekmo za »boljše življenje«, pri tem pa spregledamo tiste, ki so nam poslani na pot, da jim posvetimo delček svojega časa, jim prisluhnemo in pomagamo. Toda samo to nam omogoča našo duhovno rast in hojo za našim učiteljem Jezusom. Naj nam pri teh prizadevanjih pomaga Božja milost ter nam odpre oči in ušesa, da bomo videli in slišali klic ubogih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
24. NEDELJA MED LETOM

Petrova izpoved
    In Jezus je s svojimi učenci šel v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« In odgovorili so mu: »Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.« Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in mu rekel: »Ti si Kristus.« Tedaj jim je ostro naročil, naj o njem z nikomer ne govoré.
    In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati, in o teh stvareh je očitno govoril. Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«
    In poklical je množico in svoje učence ter jim rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in evangelija, ga bo rešil.
Mr 8,27-35

KDO JE ZAME JEZUS KRISTUS?
    Če bi mi novinar potisnil mikrofon pred usta in me vprašal: »Kdo je zate Jezus Kristus?« Kaj bi mu odgovoril? Če bi moral odgovarjati pred kamero, bi se verjetno potrudil, da bi povedal čim lepši odgovor. Toda, ali bi povedal to kar res mislim in čutim? Odgovor vsekakor ni lahek in zahteva odločitev. Lažje je govoriti o tem, kaj drugi mislijo, kot povedati svoje lastno mnenje in se s tem izpostaviti. Pa vendar, vera je vsakodnevno opredeljevanje in odločanje med tem, ali sem v resnici kristjan, ali nosim samo etiketo kristjana. Hoja za Kristusom ne obsega samo smiselnega preživljanja trpljenja, ampak tudi dobrodelnost. Kristus je hodil okrog in delil dobrote. Nam pa pravi: »Če te kdo prosi, mu daj!« Njegov apostol Jakob nas v tem smislu v drugem berilu svari, da ne bi ostali brez dobrih del in zato nosili v sebi mrtvo vero. Poslušnost božji besedi, njeno uresničevanje v dobrodelnosti v evangeliju nas usmerja v globlje razumevanje Kristusovega sprejemanja trpljenja za ljudi in v sodelovanju z njim. Pri tem uzremo Kristusovo identiteto.
     Jezusov učenec posnema svojega učitelja v vsem: odprt je za Božje navdihe, sprejema Božjo voljo, pa čeprav je ta lahko težka, povezana z bolečino in trpljenjem. Ne moreš biti kristjan le takrat, ko sije sonce in ni nobenih problemov. Preizkušnje namreč očistijo človeka, ga utrdijo, rešijo zmedo v njegovi glavi in vodijo v vedno večje zaupanje v Boga. Prerok Izaija (50,5-9) je moral sprejeti vlogo preganjanega in mučenega služabnika. Vendar je bila njegova izkušnja trpečega človeka pozitivna, ker nam govori: »Glej, Gospod mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« Na Boga se lahko vedno zanesemo, tudi če nas kdo po krivem obsoja.
    Apostol Jakob nas v svojem pismu (2,14-18) svari: »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši?« Kako bi lahko opredelili vero brez del? Podobna je sanjam, ki se ne bodo nikoli uresničile. Šele konkretna dela so uresničenje sanj. In prava dela so tista, ki ne koristijo le meni, ampak tudi drugim. Res je vera v Jezusa Kristusa potrebna, a dokažemo jo lahko samo z dobrimi deli in z odgovornim življenjem. Vera brez del je kot lep mlin na veter, a brez vetra.
    V evangeliju po Marku (8,27-35) beremo, kako je Peter odgovoril Jezusu na vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« »Ti si Kristus!« je jasen Peter. To je bil sposoben povedati, ker je bil razsvetljen od Svetega Duha. Jezusa ne moremo prepoznati kot odrešenika zgolj s svojim razumom, ampak smo razsvetljeni od njegovega Duha. Človeška logika je večkrat skregana z Božjimi načrti, zato je vera v Jezusa Kristusa dar, ki ga nismo zaslužili s svojimi dejanji. Toda kljub vsemu je v Petru še veliko človeške logike. Ko Kristus apostolom spregovori o svojem trpljenju in smrti, ki ga čaka, ga Peter poskuša odvrniti od tega. Zakaj Kristus Petru odgovori tako trdo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško«? Peter je gotovo poznal starozavezne speve o božjem služabniku, ki vnaprej napovedujejo Kristusovo odrešilno trpljenje. Zato ni razumljivo, da on, ki izpove pred Jezusom, da ve, da je on Kristus, Božji Sin, Odrešenik, v tem trenutku pozabi na starozavezno napoved njegovega trpljenja in smrti. Jezus kratko in jasno razloži, kje je njegova napaka: misli po človeški posvetni logiki in ne po božji. Če bi Peter že nadvladal v sebi svojo posvetno miselnost, bi najbrž spoštljivo molčal ob Jezusovi besedi o trpljenju ali pa bi izrazil solidarnost z njim. Lahko bi ga prosil v imenu vseh apostolov za moč, da bi zmogli prijateljsko vstopiti v njegovo trpljenjsko poslanstvo. Ker ne Peter ne kdo drug tega ne reče, jih izrecno, a svobodoljubno povabi na svojo pot z odločno besedo: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« S tem nas Kristus vse povabi k soodreševanju ljudi skupaj z njim. Torej: odpovedati se svojim sebičnim interesom, z ljubeznijo potrpežljivo sprejemati svoje pomanjkljivosti in težke naloge v delu za druge, svoje poslanstvo in vztrajanje v učinkoviti drži osebne povezanosti s Kristusom. Na tej poti postanemo lahko dobri Kristusovi prijatelji in delamo z njim za isto stvar. Vera v srcu potem postane preprosta in močna.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
25. NEDELJA MED LETOM

Kdo je največji
    In so šli od tam dalje in so hodili skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede pa niso umeli in so se ga bali vprašati.
    Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti pa so molčali. Po poti so se namreč med seboj pogovarjali, kdo je največji. In sédel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje in ga objel ter jim rekel: »Kdor koli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal.«
Mr 9,30-37

SLUŽIMO BRATOM IN SESTRAM
    Kako je Jezus sprejemal oblast in vodenje? Prišel je, da bi nas pridobil za svojega Očeta in te vloge si ni zamišljal kot vojaško oblast z represivnim sistemom, ampak kot služenje, ko drugega pridobiš z ljubeznijo. Kaj ti pomaga vojaški aparat, če se te ljudje bojijo. Tisti, ki vodijo državo ali kakšno cerkveno skupnost, morajo pozabiti na moč, ki jo imajo, da bodo lažje prisluhnili ljudem, jih razumeli in jim pomagali na tak način, da ne bo nobena oseba ponižana. Zato so zelo pomembne Jezusove besede: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« S tem je Jezus ob koncu svoje prilike ljudem pojasnil, kakšne so razmere v njegovem kraljestvu. Nam se zdijo prva mesta pomembna, za Boga pa ne. Zanj smo vsi enaki, vsakega izmed nas ima enako rad. To ni v skladu s sodobno miselnostjo, zato mnogi menijo, da Cerkev ni za njih, ker ne želijo biti nikomur za hlapca. Toda, vsakdo mora poslušati in ubogati, če hočemo živeti v skupnosti, ki je močna in zdrava samo tedaj, ko vsakdo vlaga vanjo svoj delež in ne išče koristi. V današnji Božji besedi najdemo veliko navodil za pravilno življenje, ki nam olajša sobivanje z drugimi. Sobivanje je prijetno le, če živimo iz ljubezni in delujemo na podlagi  pozitivnih vrednot, kot so modrost, dobrota, strpnost, usmiljenje, zvestoba ...
    Knjiga Modrosti (2,12.17-20) spregovori o brezbožnih: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji.« Ali ni ta kritika na mestu tudi danes in je namenjena tudi nam? Na žalost preveč pogosto mislimo, da smo popolni in ne sprejemamo nobene kritike glede naše vzgoje in krščanskega življenja. Vsaka iluzija pa se slej ko prej sesuje v prah, zato se ne varajmo, ampak si priznajmo, da smo grešniki, potrebni spreobrnjenja in pokore za svoje grehe. Nevoščljivost je napaka, ki zelo cveti. Za večino ljudi bi bilo najboljše, če bi bili vsi ljudje enaki, vsi enako pokvarjeni, da ne bi nihče izstopal. Za nas kristjane je to velik izziv, da ne popustimo pred takšnimi pritiski družbe, posebej še javnega mnenja, ki gre svojo pot, mimo Boga, včasih celo proti Bogu in Cerkvi. S svojim zgledom pokažimo, da je Kristusova pot prava, pa čeprav bo treba na ta račun prenesti marsikatero krivico.
    Apostol Jakob (3,16-4,3) nam sporoča: »Kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo.« Obe napaki sta v našem narodu zelo razširjeni, zato vzemimo Jakobove besede kot osebno pismo Boga, ki nas vabi, da mu prisluhnemo, pogledamo v svojo notranjost in zahrepenimo po drugačnem življenju. Treba je stopiti na pot pravičnosti in se bojevati proti nasladam tega sveta. Samo to bo prineslo v naše življenje pravo zadovoljstvo in mir.
    Evangelij po Marku (9,30-37) nam v ospredje postavi še en naš problem. Apostoli so se po poti menili o tem, kdo izmed njih je največji. Imeti oblast in moč, priti v ospredje in kar se da hitro zlesti na vrh, na čim višji položaj, ki prinaša veliko denarja je želja marsikoga – tudi marsikaterega kristjana. Tudi kristjani ne moremo reči, da smo iz svojega življenja odpravili častihlepnost in iskanje prvih mest. Glede tega je Jezus zelo jasen. Božji zakoni so bistveno drugačni od človeških. Za Boga pomeni, da smo prvi, če nesebično služimo bližnjemu, z zastonjsko ljubeznijo, predano, če damo prednost ubogemu in v njem vidimo največji zaklad. Veličasten zgled nam je bl. Mati Terezija, ki je v slehernem revežu, ležečem na ulici, zavrženem od sveta, videla trpečega Kristusa. Izogibala se je slave tega sveta, nikoli ni iskala svojega, ampak je zadnje atome moči porabila za bolne, zavržene, umirajoče. Morda v tem duhu lažje razumemo Jezusov stavek: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Ali ga lahko vsaj delno izpolnimo? Priložnosti imamo obilo. Morda nam je kljub relativno trdni veri težko. Ne bo nam pa tako težko, če bomo imeli otroško srce, odprto za vse dobro. Kdor je preprost kot otrok, so mu vrata v Božje kraljestvo vedno odprta. Zato se potrudimo, da bo naše srce vedno čisto in nedolžno, kajti to nas vedno vodi naproti bratom in sestram, ki nas potrebujejo ter naproti Bogu, ki nas sprejema takšne kot smo. Zato prosimo Gospoda, da nam da obilje milosti, da bomo zmogli služiti bližnjemu, posebej ljudem, ki so v stiski in tako gradili lepši in predvsem pravičnejši svet. Svet potrebuje pričevalcev. To je naloga slehernega izmed nas, kajti le tako bomo kažipot k Bogu za ljudi okoli nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
26. NEDELJA MED LETOM

Ker ste Kristusovi
    Spregovoril je Janez in mu rekel: »Učenik, nekoga, ki ne hodi z nami, smo videli, da je v tvojem imenu izganjal duhove, pa smo mu branili.« Jezus je rekel: »Ne branite mu; zakaj nihče ne more storiti čudeža in takoj nato hudo govoriti o meni. Kdor namreč ni zoper nas, je za nas.
    Zakaj kdor koli vam dá piti čašo vode zaradi tega, ker ste Kristusovi, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila. In kdor koli pohujša katerega teh malih, ki verujejo vame, bi mu bilo bolje obesiti mlinski kamen na vrat in ga vreči v morje.
    In ako te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da brez roke prideš v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj. In ako te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da prideš v življenje kruljav, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v pekel. In ako te tvoje oko pohujšuje, ga izderi; bolje je zate, da prideš z enim očesom v božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v pekel, kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne.
Mr 9,38-43.45.47-48

OZNJAJMO Z LJUBEZNIJO
    Biti član privilegirane skupine z omejenim številom članov, to je sen marsikoga. Takšne družbe so namreč zelo privlačne, ker dobijo njeni člani nek višji status in s tem tudi moč nad tistimi, ki so spodaj. Jezus zahteva od svojih drugačno obnašanje: iskati morajo zadnja mesta in služiti vsem. Pot v nebo namreč ni gladka in lahka, ampak je ozka, strma in trnjeva. »Kdor ni proti nam, je za nas!« je Jezus odgovoril apostolom, ki so se pritoževali, da je delal čudeže tudi nekdo, ki ga Jezus ni poslal oznanjat. Človek je že po svoji naravi sebičen in težko prenese, da bi bil kdo njemu enak ali celo boljši. Zavist je zelo razširjena slabost in jo je težko izkoreniniti. Jezus pa nam hoče reči: »Ne vznemirjajte se, če kdo dela dobro, kar sami delate! To je namreč lepo znamenje, da vas občuduje in vas želi posnemati!« Kdor želi iskreno pomagati bližnjemu, ni nikoli nobena konkurenca. Hvala Bogu, če bi bilo takih čim več. Zato bodimo raje skromni in svojih del ne obešajmo na veliki zvon. Bog vidi v človekovo srce in opazi vsako dobroto.
    Prerokovanja so zelo privlačna, tako za tistega, ki mu drugi napoveduje njegovo usodo, kot za tistega, ki mu uspeva pravilno napovedovanje prihodnosti. Napovedi prihodnosti so vedno dvomljive, vendar bi Bog rad imel zanesljive ljudi, ki bi govorili samo to, kar jim on naroča. Zato ne smemo biti ljubosumni, če Bog koga izbere za posebno službo. »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« je Mojzes potolažil tiste, ki so se bali konkurence (4 Mz 11,25-29). Bog namreč daje svojega Duha komur hoče. Zato bodimo veseli, če smo bili izbrani, in se veselimo z vsemi, ki se trudijo, da bi Božje kraljestvo zaživelo med nami.
    Apostol Jakob nas v svojem pismu (5,1-6) svari pred bogastvom, ki je preperelo in ga lahko požrejo molji. Treba se je truditi za dobroto in ljubezen, kar ostane in povečuje edinost med vsemi narodi. Zato ne iščimo priložnosti, da bi čim več imeli, ampak se trudimo, da bi bili čim boljši kot ljudje in kristjani. Apostol Jakob piše: »V zadnjih dnevih ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem, ki si so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami.« Ali niso sodobni delavci v podobnem položaju? Lastniki in managerji uživajo v bogastvu, ki je nastalo na plečih delavcev, ki prejemajo minimalno plačo ali pa niti te ne. Kakšna krivica, ki vpije k Bogu! Bogastvo je zelo mikavno, a za marsikoga poguba. Denar človeka premami, da pozabi, da ima v rokah samo menjalno sredstvo brez prave vrednosti. Zato smo kristjani do zemeljske stvarnosti zelo kritični in nam več pomeni duhovna rast.
    Jezus se nikoli ni bal konkurence, ker je vedel, da nihče ne more narediti velikega dela v Božjem imenu in naslednji trenutek grdo govoriti o njem. Zato se kristjani ne bojimo konkurence pri oznanjevanju, ampak smo veseli, če jih je veliko, ki so pripravljeni, tako kot njihov Učitelj, zastaviti svoje ime. Oznanjevanje z besedo mora biti podprto z oznanjevanjem z dejanji. Zato Jezus nagovarja: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« Kristjani smo dolžni pomagati že zaradi tega, ker smo kristjani, ker smo se po vzoru našega Učitelja »zavezali« služenju iz ljubezni. Slabo pa je, če izgubimo nadzor nad samim seboj, če pademo v zanke človeških strasti. Zato nas Jezus svari: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« Povedati hoče, da naj odstranimo vse, kam nam preprečuje, da bi dosegli večno srečo v Bogu. Če bomo zmogli odstraniti vse ovire, ki nas navezujejo na zemeljske dobrine in užitke, bomo zaživeli bolj svobodno in bomo gospodarji svojega življenja. Ko bomo gospodarji nad samim seboj, bomo lahko tudi dobri svetovalci, ker bomo presegli sleherno zavist in povzdigovanje nad druge. Zato se potrudimo, da tako živimo, da se ljudje, ki sobivajo z nami, ne pohujšajo in izgubijo vere. Naša odgovornost je velika. Ker je to nedeljo tudi Slomškova nedelja, zaključujem z njegovima mislima. »Koliko smo že dobrega prejeli! Vsako jutro, vsak večer, vsak košček kruha, vsak požirek vode je Božji dar! Ne spoznamo, da nismo lastniki svojega zdravja, svojega premoženja, ne preračunamo, kolikšno izgubo imamo, kadar Božje darove zapravljamo, le za časno skrbimo, na večno pozabimo.«
»Kdor vero izgubi, mu ugasne luč sredi trde noči. V posvetno zamišljeni te nevarnosti ne vidijo. Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega časa ne ugasne!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 3 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu