27. NEDELJA MED LETOM

O ločitvi
   Pristopili pa so farizeji, in da bi ga skušali, so ga vprašali, ali je možu dovoljeno ženo odsloviti. Odgovoril jim je: »Kaj vam je Mojzes naročil?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveno pismo in jo odsloviti.« In Jezus jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to naročilo. Od začetka stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi, in bosta oba eno telo; zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.« V hiši so ga učenci spet vprašali o tem. In rekel jim je: »Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in ako se žena, ki se je od svojega moža ločila, omoži z drugim, prešuštvuje.«
Mr 10,2-12

ENO TELO
    Ni dobro živeti sam. To priznava večina ljudi. Ustvarjeni smo kot socialna bitja, zato potrebujemo druge ob sebi. Sicer pa, s kom naj delimo ljubezen, če smo sami. In nekoga moraš imeti vendar rad, sicer je tvoje življenje popoln nesmisel. Adam se je zato počutil notranje praznega in je hrepenel po osebi, ki bi bila njemu slična. Zveza moža in žene je zato osnovna skupnost, v kateri lahko normalno zadovoljimo potrebo po tem, da smo ljubljeni in da tudi sami ljubimo. Jezus je naredil to osnovno skupnost za zakrament, mnogi pa danes raje poveličujejo nekaj, kar je neobičajno, sprevrženo in trenutna modna muha. Naj nam Bog odpusti ta vnebovpijoči greh. Vprašanje razveze in ponovne poroke je tema, ki deli ljudi na »napredne« in nazadnjaške. Pri tem pa večina pozablja, da je treba najprej narediti merilo, kdo je sodoben in kdo zastarel. Ker ni pravila, se mnogi ravnajo po splošnem javnem mnenju. In kdo danes kroji javno mnenje? Mediji s svojimi reklamami, kjer je v ozadju samo zaslužek in ne to, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo, kaj dviga njihovo samospoštovanje in kaj jih vodi v različne zablode in prevare. Ustvarjeni smo malo nižji od angelov, a obnašamo se, kot da smo bogovi. Bodimo najprej ljudje z mehkim, občutljivim srcem, da bomo lahko kristjani v dejanjih.
    »Ni dobro za človeka, da je sam!« je čutil Bog, ko je Adamu ustvaril družico Evo (1 Mz 2,18-24). Adam in Eva sta bila prvi par v človeški zgodovini. Z njima se je vse začelo in bi se vse lepo nadaljevalo, če bi hotela ostati to, za kar sta bila ustvarjena. Zgodovina nas uči, da je prva dva človeka premagal napuh in tako sedaj vsi nosimo v sebi neko razdeljenost. Predvsem zakonci bi se morali zavedati, da je pred njimi velika naloga, da v življenju ne živijo tako kot Adam in Eva, ampak hodijo z Bogom, ki edini daje zakonski zvezi pravo moč in trdnost. Mož in žena se dopolnjujeta in tako ustvarjata enoto, ki je sposobna ustvariti družino. Gre za proces dajanja in prejemanja, kjer je egoizem postavljen na stranski tir. Samo prava, čista ljubezen ustvarja skupnost oseb, kjer se ljudje ljubijo, drug drugega sprejemajo in bogatijo. Mož in žena zato nista več dva, ampak nova skupnost, ki mora biti enovita in trdna, da je različni viharji ne morejo uničiti.
   Pisatelj pisma Hebrejcem (2,9-11) se je zavedal, da je zanašanje na človeka zelo tvegano, zato svoje naslovljence spodbuja, naj se zgledujejo po Kristusu, popolnem, novem Adamu, ki je močan in nepremagljiv, »ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar«. Kdor si vzame za vzor Kristusa, bo hodil po pravi poti in bo varno prispel na cilj: v srečno večnost. Poslušajmo Jezusa, svojega velikega brata, ki nas varno vodi skozi življenje, in mu sledimo.
    Poroka je osnovna zveza, ki ustvarja novo skupnost oseb, družino. Pravo, skladno, ljubečo družino lahko ustvarita le oče in mati s skupnimi napori in odrekanju sleherni sebičnosti. Zato je prav, da na vsakem koraku zdravo družino podpiramo in se trudimo za prave medčloveške odnose, kjer so vsi enakovredni in je vsak po svojih močeh ustvarjalec pravega družinskega duha. Evangelist Marko (10, 2-16) nam predstavi Jezusovo mnenje glede zakona in družine. Farizeji so ga glede tega skušali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Danes bi lahko slišali tudi vprašanje: »Kdaj sme žena zapustiti moža?« Oba si namreč jemljeta pravico, da smeta sama odločati o zakonski zvezi. Res je, da ne smemo vseh razvezanih zakoncev metati v isti koš, toda največkrat so razveze povezane z naveličanostjo in napačnim pojmovanjem ljubezni. Jezusov odgovor je še vedno isti: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Mož in žena sta namreč eno telo, neločljiva, zato je še toliko bolj pomembno, da živita drug z drugim in drug za drugega. Pomembno je, da v svoje življenje spustita Boga, ki jima pomaga, da lažje sprejmeta napake drug drugega in jih prelijeta z ljubeznijo. Ljubezen je tista sila, ki združuje in naredi skupnost moža in žene trdno in neuničljivo. Družina bo nehala biti skupnost ljubezni, če bomo dajali prednost pravicam: do ločitve, do splava, do nedeljskega dela, do evtanazije, do poroke homoseksualcev, do samomora … Naj nam Bog pomaga, da ne bomo pozabili na svoje dolžnosti, da drug drugega osrečujemo, opogumljamo in tudi trpimo druga za drugega, če je to potrebno. Čim več bomo vložili v svoje odnose, tem bolj bomo eno med seboj in srečnejši bo naš zakon. In naši otroci bodo srečni ter imeli zgled, da je možna srečna družina.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Bogati mladenič
    Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga sámega. Zapovedi poznaš: ‚Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‘« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je ob tej besedi užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje.
    In Jezus je pogledal naokoli ter svojim učencem rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo!« Ob teh njegovih besedah so učenci ostrmeli. Jezus pa zopet spregovori in jim reče: »Otroci, kako težko je priti v božje kraljestvo! Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj rešiti?« Jezus se ozre vanje in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.«
Mr 10,17-27

NE NAVEZUJMO SVOJEGA SRCA NA BOGASTVO
    Svet je mikaven in veliki plakati kar vabijo  k zapravljanju. Človekove oči so nenasitne in zato, čim več vidimo, tem več bi radi imeli. Ta želja po posedovanju postane strast, ko se nismo sposobni več nobeni stvari odpovedati. Zato je Jezus rekel: »Kako težko bo bogataš prišel v nebeško kraljestvo!« Bogastvo samo po sebi ni nič slabega, a hudo je, ker mnoge zaslepi, da vidijo le sebe, njihove roke samo grabijo, niso pa pripravljeni deliti. »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« je bogat mladenič vprašal Jezusa. Danes bi mladostnik svoje vprašanje formuliral drugače: »Kaj naj naredim, da bom srečen?« Na večno življenje skoraj nihče ne misli, vsakdo hoče biti srečen, zadovoljen in bogat že sedaj. To pomeni, da je naša pamet zelo kratka in vidimo samo trenutno korist. Ker vedno hitimo, nimamo časa razmišljati o tem, kakšno vrednost ima naše življenje. Jezus pa tudi nam odgovarja enako, kot mladeniču: »Spolnjuj zapovedi!«
    Kdo ne bi hotel biti pameten? Vsakdo se po svoje trudi, da bi obvladal samega sebe in svet okrog sebe. Žal modrost zamenjujemo s tem, kar nam trenutno koristi. Marsikdo je modrost pomešal s sebičnostjo in sedaj več ne ve, kdaj samemu sebi koristi in kdaj si škoduje. Prava modrost pa je dar od zgoraj: Treba si jo je izmoliti in biti Bogu hvaležen za vse, kar si postal in kar imaš. Pisatelj knjige Modrosti (7,7-11) hvali modrost in jo ceni bolj kot katere koli zaklade tega sveta. Postavlja jo celo nad zdravje in telesno lepoto. Kajti če imamo modrost, imamo vse. Modrost je bila cenjena nekoč in je cenjena tudi danes. Biti moder pomeni živeti po načelih zdrave pameti, ko so skladni med seboj telo, duša in duh. To ravnotežje pa težko vzdržujemo sami. Potrebna nam je Božja milost, ki nam daje moč za pravilno odločanje.
    Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (4,12-13) govori: »Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč.« Božja beseda je živa in dejavna tudi danes. Pred njo se ni mogoče sprenevedati in si izmišljevati izgovorov. Koga Božja beseda zadene, se mora odločiti: za krepost ali greh, za dobroto ali zlo, za Boga ali proti njemu. Zato je treba Božjo besedo brati in o njej premišljevati, da bi odkrili, kaj nam Bog sporoča. Bog nam vedno govori, vendar je treba utihniti in slišati njegov glas.
    Evangelij po Marku (10,17-30) nam spregovori o nevarnosti bogastva. Mladenič želi storiti nekaj več, ne le izpolnjevati zapovedi, toda Jezusov predlog: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim,« je zanj preveč. Mladenič je odšel žalosten, ker se ni znal odpovedati svojemu bogastvu. Nanj je bil navezan. Bogastvo pomeni status, ki človeka povzdigne, pomeni tudi varnost, saj s svojim denarjem lahko človek doseže skoraj vse. Zato se je tako težko odpovedati bogastvu. Sicer bogastvo samo po sebi ni nič slabega, če ga znamo pravilno uporabljati. Zavedati se moramo, da nam je vse podarjeno in zato smo svoje dobrine dolžni deliti s pomoči potrebnimi. Ker si preveč lastimo svoje premoženje in se čutimo zaslužni zanj, se toliko težje ločimo od svojih stvari in denarja. Ljudje lahko kaj hitro podležemo zmotnemu mišljenju, da je blagostanje odvisno od materialnih sredstev, ki jih imamo ali si jih želimo imeti. Ko pride posredi denar, se nam mir kaj hitro skali. Namesto, da bi živeli preprosto in zadovoljno življenje, nam postane bistvo živeti bogato in razkošno. Jezus nima nič proti bogastvu, a bogastvo zanj ni bistveno. Na nek način se mu je potrebno odpovedati zato, da nas ideja o njem ne obsede in lahko zaživimo svobodno. Bogastvo ni samo v denarju, včasih se skriva tudi v močnem nesvobodnem mnenju, predsodkih, lastnem prav, nacionalizmu, osebnem prestižu. Ali zaznavamo, kaj je tisto bogastvo, ki nam jemlje svobodo in mirno vest? Šele tisti, ki sprejme življenje v vsej preprostosti, je zares živ. Jezus dela tako in se ne oklepa iluzij, ki jih ponuja bogastvo, temveč kot del življenja sprejme celo smrt. Kdor se nauči tako živeti, si je nabral zaklad v nebesih, kar pomeni večno življenje. To se sliši kot neizmerno težko; kdo se sploh lahko reši? Kar ni mogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu, ki je edini dober in usmiljen. Naj nam Gospod pomaga, da bi znali prav živeti in pravilno uporabljati materialne dobrine, ki so nam dane. Naj nas ne skrbi za življenje, kajti Bog nam ga daje v obilju in skrbi za nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Kdor hoče biti velik, bodi vaš strežnik
    Pa stopita k njemu Zebedejeva sinova Jakob in Janez ter mu rečeta: »Učenik, želiva, da bi nama storil, kar koli te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj želita, da vama storim?« Odgovorila sta mu: »Daj nama, da bova v tvojem veličastvu sedela eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« Jezus pa jima je rekel: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; sedeti na moji desnici ali levici ne gre dajati meni, marveč bo dano (tistim), katerim je pripravljeno.« Ko so deseteri to slišali, so bili nejevoljni na Jakoba in Janeza.
    Jezus pa jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Mr 10,35-45


BITI PRVI
    Kaj vse bi človek rad v življenju dosegel. Mnogokrat so človekove želje kot vreča brez dna, zato nihče ni pripravljen sprejeti svojih meja in se z njimi sprijazniti. Dokler bomo živeli v prepričanju, da za svoje življenje nismo nikomur odgovorni, ne bomo zadovoljni in nam trenutne sreče ne bodo v blagoslov. Življenje smo prejeli od Boga, on nam je zaupal določeno nalogo in zato pričakuje, da se izkažemo kot močni in zanesljivi ter nehamo biti sanjači v oblakih. Za Boga smo pomembni na zemlji, kjer nas ljudje potrebujejo, in ne v oblakih, kjer nismo sposobni nič narediti. Prva mesta in prvi sedeži. Kdo si tega ne bi želel? Danes hoče biti vsakdo v ospredju, čaščen od vseh in medijsko reklamiran. Jezus pa nam govori drugače: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«  Zakaj? Kvaliteto življenja razodevajo naša dejanja, naša ljubezen, ali pa naša sebičnost. Ljudje, ki so skromni in v ozadju, so velikokrat večji dobrotniki človeštva, kot tisti, ki vsako svoje dejanje obešajo na veliki zvon. Zato posnemajmo Jezusov zgled: on ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal življenje za nas.
    Prerok Izaija (53,10-11) govori o trpljenju: »Gospodu pa je bilo po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, …« Preizkušnje imajo vedno neki razlog. Življenje mora imeti vrhunce in padce, sicer ne bi mogli pravilno oceniti svoje poti. Zato ne smemo tarnati, ko pride kakšna bolezen ali stiska, ker je to za nas priložnost, da v sebi odkrijemo skriti potencial in izkoristimo talente, ki bi sicer bili pozabljeni. Tudi iz največje stiske je treba vstati kot zmagovalec. Trpljenja se vsakdo boji, ker misli, da je trpljenje nesmiselno in človeku jemlje voljo do življenja. Obstaja pa trpljenje z razlogom: Bog ga dopušča, ker ve, da posameznika lahko trpljenje utrdi in ga usposobi za večjo duhovno rast. Naj nas bodri Jezusov zgled, da preko križa pelje pot v vstajenje in večno življenje.
    »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala,« nam svetuje apostol Pavel v pismu Hebrejcem (4,14-16). Naša volja ni dovolj za srečno in skladno življenje. Volja mora biti podprta z milostjo, naša hrepenenja in iskanja blagoslovljena od zgoraj. Zato: kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu, od katerega vse prejema. Veroizpoved je osnova, ki daje našemu življenju smer in smisel. Ne gre za kakšen težek nauk, ampak za stvari, ki so zapisane v našem srcu. Tam nam je Bog najbolj blizu in nam razodeva vse, kar potrebujemo za srečno in zadovoljno življenje. Jezus je naš ideal, zato se temu idealu vedno bolj bližajmo.
    Prva mesta so vedno mikavna. Častno je biti na predsednikovi desnici ali levici, toda častni položaj in zveze, ki smo jih imeli, nam ne bodo nič pomagali pred sodnikom, ki bo spraševal: »Kako si me imel rad v ubogem, osamljenem, lačnem, preganjanem, bolnem?« Samo ljubezen nekaj velja, vse drugo so modni dodatki. Jakob in Janez sta se videla kot privilegirana učenca, ki zaslužita svoje posebno mesto ob Jezusu že sedaj in tudi takrat, ko bo zavladal v veličastvu, kot sta si ga pač predstavljala. Takšno lobiranje ni vneslo miru in razumevanja med ostale učence. Predstavljamo si lahko, da je med njimi prišlo do resne napetosti. Zaradi tega je Jezus moral ukrepati tako, da jih je sklical skupaj in jim dal navodilo za skupno življenje. „Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik.“ Jezus je Zebedejeva sinova posvaril, da ne razmišljata pravilno: prva mesta pripadajo tistim, ki so pripravljeni iti na križ in umreti za drugega. Takšnega herojskega dejanja je sposoben samo Bog in tisti, ki ga posnemajo v njegovi ljubezni. Nič še ni prepozno: Jezus sam vsak dan ponuja priložnost, da se odpovemo samemu sebi in se použijemo kot sveča. Skupnost njegovih učencev ne more temeljiti na pridobivanju časti, ugleda in veličine. Tak pristop je prav nasproten, saj vnaša v skupnost nemir, boj in napetost. Kristusova skupnost posnema Jezusa, ki se ne obnaša kot oblastnik, ali kot človek povzdignjen na piedestal, temveč kot človek, ki je na razpolago drugim. Njegov pristop k človeku zaznamuje sočutje in ne volja po moči in oblasti. Odpoved želji po posvetni časti in oblasti ali celo časti znotraj krščanske skupnosti, ne pomeni zaničevati samega sebe ali česa podobnega. Ponižnosti ne smemo zamenjevati z občutki krivde in nevrednosti. Na žalost se to kristjanom prevečkrat zgodi! Krščansko služenje in odpoved moči vedno temelji na ljubezni do drugega. Ljubezen pa je najvišje uresničenje človeka in pomeni njegovo „ustoličenje“ v Božji slavi. Naj nam Gospod pomaga, da bomo zmogli živeti tako, kot nas uči Jezus.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Ozdravljenje slepega v Jerihi
    Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimej, Timejev sin, sedèl kraj pota in vbógajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim.
Mr 10,46-52

DA SPREGLEDAM
    Slepota je huda, ker človeka prikrajša za vidno občudovanje Božjega stvarstva. Še hujša kot telesna pa je duhovna slepota, ko človek ne vidi smisla svojega življenja. Težko je živeti le od lepih trenutkov, ki se zgodijo slučajno, kajti človek brez načrta je kot izgubljenec na križišču: za nobeno pot ne ve, kam ga bo pripeljala. Zato potrebuje posebnega razsvetljenja in notranjega uvida, da se bo odločil za pravo smer. Takšno razsvetljenje za življenjske odločitve nam daje Jezus, ki je rekel o sebi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« Samo on nam more odpreti notranje oči, zato ga prosimo, da se nas usmili in nam da željo, da sprejmemo milost, ki nam jo neprestano daje, pa tega ne opazimo. On je tudi naš zagovornik pri Bogu. Imeti zagovornika pri Bogu in posrednika, to je večno hrepenenje človeštva, ki se zaveda svoje krhkosti in številnih ovir na svojem romanju proti večnosti. Kristus je zato prišel kot Očetov poslanec in kot duhovnik, po katerem prejemamo številne milosti, za katere nimamo nobenih zaslug. Pridimo k njemu s skesanim srcem in prošnjo: »Prenovi nas Gospod, da bodo naši koraki bolj zanesljivi in bomo vedno čutili tvojo roko, ki nas vodi.«
    Prerok Jeremija (31,7-9) je prišel k Izraelovemu »ostanku« kot znanilec rešitve in prinašalec novega upanja. Čeprav je izvoljeni narod zavrgel svojega Boga in častil tuje bogove, ki so bili narejeni z rokami, je Bog vseeno ostal zvest. Tisti, ki so mu ostali zvesti, bodo spet povzdignjeni, čutili bodo Božjo tolažbo in njihova pot bo spet varna. Bog je Bog za vse brez izjeme. On zbira vse in jih ima rad ne glede na raso, narodnost, spol in ideološko pripadnost. Zanj smo vsi otroci in on je naš Oče. Najbolj pri srcu so mu zavrženi, zapostavljeni, osamljeni in tisti, ki so brez pravic. Oni ga tudi najbolj cenijo, hrepenijo po njem in ga iščejo. Iščimo ga tudi mi, a pred tem izpraznimo samega sebe vsakršne navlake in dano nam bo, da spregledamo, da kljub vsemu potrebujemo odrešenika.
    Vsakdo ceni samega sebe in ne dovoli, da bi mu kdo jemal dobro ime. Pravo merilo, koliko smo vredni, pa je samo Bog. Njemu zaupajmo, njega se oklepajmo, njega ljubimo, pa bomo srečni že na tem svetu, kajti on je veliki duhovnik, ki hoče biti z nami vse dni do konca sveta. Duhovnik ne postane posrednik Božjih milosti po lastni izbiri. On je Božji poslanec, ki nam razkriva Božje skrivnosti, od vekov skrite v Bogu. Mi bi sicer radi, da bi bil duhovnik serviser, ki popravi, kar se je v našem duhovnem svetu zalomilo, on pa je predvsem tisti, ki nas opozarja na nepravilnosti, ki smo jih naredili in nam kaže na cilj, ki ga ne smemo izgubiti iz vida. Čeprav ni po naši volji, so njegovi nasveti koristni, ker nam ne govori on, ampak Bog.
    V evangeliju srečamo slepega Bartimaja, ki prosi Jezusa, da se ga usmili. Slepi Bartimaj nam je za zgled kot človek, ki se ne naveliča beračiti pred Bogom, ker ve, da je samo pri Bogu prava rešitev v slehernem položaju. Da bi si lahko pridobili takšno zaupanje, ni dovolj, da imamo za Boga eno uro na teden. Svojemu odrešeniku moramo zaupati, sprejeti ga moramo za prijatelja in z njim deliti vse, vesele in žalostne trenutke. Bartimaj je prosil Jezusa, da se ga usmili in ga reši teme telesnih oči, da bi videl okoli sebe. Gospod mu da jasen pogled in ga reši tudi notranje teme. V moči svoje vere doživi odrešitev. Jezus mu pove, da ga je rešila njegova vera. V Jezusu je videl edinega odrešenika, zato se Jezus ne obotavlja in takoj usliši njegovo prošnjo. Kako pa je z našo vero? Ali tudi mi želimo spregledati z očmi srca? Mali princ pravi: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Če zmoremo gledati s srcem, z notranjimi očmi, bomo na stvarstvo in ljudi okoli sebe gledali drugače. Ne bo nam težko Boga spustiti v svoje srce in počistiti kramo, ki jo je v srcu postilo preteklo življenje. Velik borec za pravice črncev Martin Luther King je zapisal: »Naj se zgodi karkoli. Bog je mogočen. Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.« Njemu se priporočimo in ga z globoko vero prosimo, naj odpre oči našega srca in razsvetli naše temine, da bomo v vsakem človeku videli prijatelja, s katerim lahko vzpostavimo pristen stik, ki ga blagoslavlja naš nebeški Oče.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VSI SVETI

Blagri
    »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami.
Mt 5,3-12


BLAGOR VAM …
    Praznik vseh svetnikov je pri nas povezan z dnevom mrtvih, ko na grobovih prižgemo sveče in obudimo spomin na naše rajne, predvsem na tiste, ki smo jih poznali in so v našem življenju pustili sled ter jih nosimo v svojem srcu kot ljubeč spomin in zahvalo. Mnogi med njimi že uživajo Božjo slavo in so prišteti med svetnike, pa čeprav jih ne častimo na oltarju. Oni so naši priprošnjiki pri Bogu, zato je vsaka molitev zanje znamenje hvaležnosti in hkrati prošnja: »Izprosite nam milost, da se nekega dne vsi srečamo v nebesih!« Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so se podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami. To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju, s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.
    Apostol Janez v knjigi Razodetja (7, 2-4.9-14) govori o videnju te nebeške Cerkve, o njeni veličastni podobi. Takole pravi: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.« Apostol Janez je bil deležen videnja nebeške glorije velike množice, ki je ni mogoče prešteti: ljudi vseh narodov, ljudstev in jezikov. Naš Bog je Bog vseh ljudi brez izjeme. To je edino prav. Zato se tudi mi smemo veseliti, da bomo nekoč prišteti k izvoljenim, ki hvalijo in slavijo usmiljenega Boga.
   Kaj nam daje pravico, da so nebesa pripravljena tudi za nas? To je Božje otroštvo, ki nam ga naklanja nebeški Oče. Apostol Janez nam v svojem 1. pismu (3,1-3) govori o tem, da smo Božji otroci. »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« Ta privilegij pa je povezan tudi z dolžnostmi: obnašati se moramo kot bratje in sestre ter se ljubiti med seboj.
    Jezus nam v evangeliju po Mateju (5,1-12) spregovori o blagrih. Blagri so kot testament, ki nam ga je Jezus zapustil. Govorijo nam o ljubezni, ki je zelo konkretna. Drugega ljubim, ko se ne povišujem nad njim, ko sem blizu žalostnim, lačnim in žejnim, ko sem potrpežljiv in ljubezniv do vsakega človeka, ko sem sposoben ljubiti tudi tiste, ki me sovražijo. Pot svetosti je tlakovana s konkretnimi deli ljubezni. Evangelist Matej je zapisal osem blagrov, ki so kot mogočna uvertura v Jezusov govor na gori. Kot Jezusov življenjski program postanejo vodilo vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Ta cilj pri Mateju zaobjame blagre z besedami: »njihovo je nebeško kraljestvo« (prvi in osmi blagor). Blagri tako oznanjajo gotovost, da bo Bog v večnosti polno izpolnil naše najgloblje hrepenenje po sreči. Našemu iskrenemu vsakodnevnemu prizadevanju, da živimo blagre sredi preizkušenj in tudi trpljenja skupaj z Jezusom, pa bo vtisnil pečat najglobljega smisla. Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi, kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja … A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani …? Blagri dejansko vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: Ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Je mogoče, a z Božjo pomočjo in tistim, ki ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu. Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Čim bolj bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, tem bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo v svojem vsakdanjiku sposobni okušati dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v nebeškem kraljestvu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Vdovin denar
     In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.«
    In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«
Mr 12,38-44

DAR ČISTEGA SRCA
    Kdo so danes dobrotniki človeštva: tisti, o katerih vsak dan pišejo mediji? Mislim, da moramo ločevati pomembneže, ki jih potiskajo v ospredje mediji, od ljudi, ki so v ozadju in delajo brez velikih vsot na bančnih računih, ne čakajo na priznanje svojih zaslug in so zadovoljni s tem, da jih njihova vest hvali in osrečuje. Kdor hoče biti pravi dobrotnik, se ne sme izpostavljati, ampak si mora za zgled vzeti ubogo vdovo, ki ni darovala veliko, a je dala vse svoje bogastvo, ki ga je premogla. »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu,« bi nam rekel apostol Pavel. »Pred Gospodovimi očmi ni nepomembnih oseb!« je zapisal ruski pisatelj Dostojevski. Današnja Božja beseda govori o dveh vdovah: vdovi iz Sarepte in vdovi, ki je v templju vrgla dva zadnja novčiča. Obe sta vzbudili pozornost pred Bogom bolj kot vsi, ki so zapisani v analih kot ljudje, ki so nekaj naredili za človeštvo. Zato je Jezusovo obnašanje do uboge vdove spodbuda za nas: tudi mene ima Jezus rad, pa čeprav prihajam pred njega praznih rok. Zato se bom odslej potrudil, da ga bom drugič lahko razveselil s svojim darom, ki sem ga s čistim srcem daroval bližnjemu v potrebi.
    Velikodušnost je vedno poplačana. S to izkušnjo se lahko pohvali vdova iz Sarepte, ki je bila zelo revna, a je kljub temu poskrbela za preroka Elija, ki se je ustavil v njeni hiši. Po prerokovih besedah »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo«. V 21. stoletju je lakota v nerazvitih deželah še vedno velik problem. Na žalost trka tudi na vrata mnogih družin pri nas, saj so starši izgubili delo, ki je osnova za preživetje. Na drugi strani pa so ljudje, ki zavržejo velike količine hrane. Od lokalne oblasti ne morejo pričakovati pomoči, zanesejo se lahko samo na Boga. In Bog jih uslišuje, ko smo pripravljeni dati tem revežem nekaj od svojega preobilja. Bog računa tudi z mojo velikodušnostjo, zato ga ne smem razočarati. Kadar dajemo od srca, bo naša velikodušnost vedno poplačana. Bog vidi vsak dober dar.
    Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (9,24-28) govori, da je Kristus stopil v nebesa, ki niso narejena z našimi rokami in so odtis večnosti. Nebesa so zaradi nas, zato je Jezus odšel od nas, da bi nam pripravil prostor. Od nas pa je odvisno, kakšni se bomo prikazali pred Božjim obličjem: lepih, a praznih rok, ali pa z nagubanimi in žuljavimi rokami zaradi dobrih del. Kristus ni niti trenutek okleval glede svoje popolne podaritve ljudem. Dobro je vedel, da bo njegova ljubezen izdana, zasramovana in na koncu križana. Kljub temu je enkrat za vselej umrl za vsakega od nas in nam tako odprl studenec, iz katerega pritekajo različne milosti nam v odrešenje. Najlepša zahvala bi bila, da bi tudi sami sprejeli drug drugega in tako Božjo ljubezen delili naprej.
    Kristus nas po zgodbi o ubogi vdovi vabi, da gremo na pot v srce. Jezus je opazoval in videl, da so mnogi bogataši dali veliko v tempeljsko zakladnico. Ne zanika njihovega deleža, a dali so od svojega preobilja. Pomembnejša je bila drža uboge vdove, ki ni dala veliko, a je dala od svojega uboštva. Kako pomembno je, s kakšnim namenom kdo da! Bog nas vedno vabi, da mu darujemo iz ljubezni in iz vsega srca. Prav v srcu je človek povabljen, da se z Božjo pomočjo pravilno odloči. To pa je mogoče, če je v nas globoko zaupanje v Boga, potem ko smo v življenju že doživeli Božjo dobroto in ljubezen. Prav zaupanje v Boga je vedno tudi »nagrajeno«. Marsikdaj pa je težko zaupati v Boga. To izkušamo prav vsi, še posebej, če se nam zgodijo hude in boleče stvari, kot je smrt drage osebe, dolgo trpljenje in preizkušnje različnih vrst. Razumsko ne vemo, zakaj so se morale nekatere stvari zgoditi, kaj nam Gospod želi z njimi sporočiti. Čutimo pa v srcu, da prav po posebnih dogodkih in osebnih preizkušnjah vsi zorimo za Boga. Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, nas vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je bila: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor nam, če bomo te uboge srečali in se v njih dotaknili Božjega kraljestva. V njih nam bo vidno.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Čas ponovnega prihoda
    Toda v tistih dneh, po oni stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In tedaj bo poslal svoje angele in zbral svoje izvoljence od štirih vetrov, od kraja zemlje do kraja neba.
    Od smokvinega drevesa pa se učite prilike. Kadar postane njegova veja že muževna in požene liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je blizu – pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa nihče ne ve, niti angeli v nebesih niti Sin, ampak le Oče.
Mr, 13, 24-32

DAN RESNICE
    Stiske in napetosti so vsakodnevna praksa. To ni le sodobna iznajdba, ampak se je že Jezus srečeval z različnimi stiskami ljudi. Zato jim je pogosto ponavljal: »Kako to, da ne razumete tega časa?« Vsako stisko je treba najprej pozorno odkriti, nato pa jo potrpežljivo nekaj časa nadzirati in na koncu sprejeti odločitev. Pri tem pa ni dovolj le razumsko razglabljanje, temveč je treba vključiti molitev in računati z Bogom. Vse, kar rešujemo z Bogom, zanesljivo prinese prave korake. Današnja Božja beseda pa nam spregovori o poslednjih časih, o veliki stiski ob koncu sveta. Kakšne bodo zadnje resničnosti? Ko bomo prišli pred Boga stvarnika in sodnika, nas ne bo spraševal, koliko eksotičnih krajev smo videli, kako lepo smo se oblačili in kako dobro smo se prehranjevali. Vprašal nas bo: »Si me imel rad?« »Seveda Gospod!« mu bomo odgovarjali. »Ne vem, če je to res: ne vidim dobrih del, ki bi te spremljala na poti k meni!« To bo največji očitek, ki ga lahko prejmemo. Zato bodimo dobri in velikodušni sedaj, ko še ni prepozno in so pred nami številne priložnosti za pomoč ubogim in ljudem v stiski.
    Prerok Danijel (12,1-3) nam spregovori o poslednjih časih, ko bodo nastopile hude stiske in mnogi bodo zbegani. Takole pravi: »To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, od kar so narodi, do tega časa.« Njegova pripoved ima en sam namen: želi nas spodbuditi, da bi se že sedaj trudili za Božje kraljestvo. Vrata vanj nam odpira samo iskrena ljubezen, ki je zelo konkretna, polna dobrih del. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, bodo kakor zvezde za vso večnost,« je prerok Danijel videl v viziji poslednjega dne. Za nekatere bo to veseli dan srečanja z Bogom, za nekatere pa dan sramote in odpada, ker niso želeli zaznati trenutka odrešenja. Vse je odvisno od nas samih, zato okrepimo svojo vero, utrdimo upanje in poživimo ljubezen.
    »Bog je z eno samo daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni,« je zapisal avtor pisma Hebrejcem (10,11-14.18) in spodbujal svoje naslovljence. Odrešenje ni naša zasluga, ampak Božji dar. Kaj je duhovnik za nas: tisti, ki mašuje, deli zakramente in uči verouk, ali kaj več? Duhovnik je posrednik Božjih milosti in v Jezusovem imenu opravlja daritev, ki jo je Jezus opravil enkrat za vselej. Ko bomo na duhovnika gledali kot na posrednika svetih skrivnosti, bomo lahko sprejeli tudi določene opomine in graje, kajti duhovnik ne govori v svojem imenu, ampak kot Jezusov poslanec.
     Danes smo sposobni napovedovati vreme zelo natančno. Skrbno opazujemo dogajanje okrog sebe in sčasoma smo si pridobili izkušnjo, da lahko kontroliramo dogajanje v naravi. Kako pa je z dogajanjem v naši duši? Za ta proces pa mnogi nimajo časa, pa čeprav je najpomembnejši. Z današnjim evangelijem nas Jezus ne želi strašiti. Na pretresljiv način nas opozori, da se bo ta svet, ki je videti iz dneva v dan trden v svojem bivanju, naenkrat zamajal. Konec sveta se bo zgodil v času, ki ga ne poznamo.   Vendar v resnici to ne bo konec. Bo le trenutek obračuna in preobrazbe. Prišla bo torej Božja sodba nad svetom, nad človeštvom. Poveličani Kristus bo »na oblakih neba« prišel s silno močjo in slavo. Pred njegovo poslednjo sodbo nihče ne bo mogel ubežati. Za nikogar smrt ni konec. Vse umrle bo Kristus v hipu obudil od mrtvih. Vse človeštvo bo pri polni zavesti moralo – vsak zase – dati odgovor glede svojega življenja na zemlji. Ne bo vseeno, kako smo živeli. Dobri bodo zveličani, hudobni pogubljeni. Dosedanji svet se bo čisto vsem porušil. Nihče se ne bo mogel vrniti vanj. Nastalo bo novo nebo in nova zemlja. Božji Sin Jezus Kristus je sodnik sveta. Tudi nas zanima, kdaj bo poslednja sodba. Jezus nas opozarja, da smo v poslednjem času. Prvi kristjani so mislili, da se bo to zgodilo vsak čas. Ker se ni in ker je minilo že 2000 let od Kristusovega zemeljskega življenja, vidimo, da čas do drugega Kristusovega prihoda na svet ne bo čisto kratek, vseeno pa je poslednji. S koncem sedanjega sveta bo tudi konec časa, ker je čas le razsežnost tega sveta. Večnost, ki sledi, pa ni minljiva. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikdar ne bodo prešle,« nam govori Jezus. Vse, kar Bog reče, tudi izvrši. Nanj se lahko vedno zanesemo in z njim tudi vedno računamo. On se veseli srečanja z nami. Zato bodimo pripravljeni za dan, ko nas bo poklical, da ne bomo prišli pred njega praznih rok. Vse, kar storimo iz ljubezni, je popotnica, ki nam na stežaj odpira vrata v nebo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ

Jezus pred Pilatom
Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« 34 Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« 35 Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« 36 Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« 37 Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Jn 18,33-37

KRALJESTVO RESNICE IN PRAVICE
    Zadnjo nedeljo v cerkvenem letu se nam Kristus predstavi kot sodnik in kot kralj vsega ustvarjenega sveta. Ob poslednji sodbi bomo svojega odrešenika srečali kot vladarja in vzdrževalca vsega obstoječega sveta. Kakšno je Božje kraljestvo, o katerem govori današnja liturgija? Tega kraljestva ne moremo opredeliti s političnimi kategorijami, Kajti Jezus je pred Pilatom dejal, da je njegovo kraljestvo povezano z resnico in pravico, ki prihajata od Boga in sta sad Božje ljubezni. Ljubezen pa ne računa in ne meri, ampak se popolnoma razdaja. To naj bi bila kvaliteta njegovih učencev in vseh kristjanov. Kdor ljubi, je pravi kristjan! Ob koncu sveta bodo odstranjene vse maske in pred Bogom se bomo pojavili takšni, kakršni smo v resnici. Za mnoge bo to soočenje težko, ker bodo pogledali v knjigo svojega življenja, ki bo prazna, brez dobrih del in brez ljubezni. Vendar ni še nič prepozno: Jezus nam daje priložnost, da se spreobrnemo in zaživimo novo življenje, ki ga narekuje srce, življenje obogateno z ljubeznijo, požrtvovalnostjo in skrbjo za brate in sestre, posebej za tiste, ki žive v slabih razmerah na robu družbe.
    Prerok Danijel (7,13-14) je imel nočno videnje Božjega prestola. Videl je Boga v vsem njegovem veličastvu. Opazoval je Božjo sodbo. Videl je Božjega Sina, ki mu je bila dana vsa oblast, čast in kraljestvo; pred njim so poklekovala vsa ljudstva, ne glede na barvo kože, narodnost in jezik. V Božjem kraljestvu je prostor za vsakega, ker Božje ljubezni ne sme nihče omejevati. Mi nimamo te sreče, da bi že sedaj videli Boga, a tudi nam se On razodeva. Srečujemo ga v ljubezni naših bližnjih in mnogih pozabljenih, ki z molitvijo in s potrpežljivim prenašanjem trpljenja rešujejo ta svet. In kako si bomo mi zaslužili prostor med izbranimi? S konkretno ljubeznijo, ki ne računa, ampak se popolnoma razdaja. Priložnosti je več kot dovolj.
    Tudi apostol Janez je v skrivnem razodetju (1,5-8) opazoval Jezusa, ki je postal sodnik vseh živih in mrtvih. »Jaz sem Alfa in Omega,« govori Gospod Bog. Janez je poznal Jezusa, ker je bil njegov učenec, a v videnju ga je videl kot prvega, ki je vstal od mrtvih in je kralj nad vsemi kralji. On je prvi, ki živi. V tem videnju je dojel resnico o človeštvu, ki je Boga zavrglo in ga križalo. Našemu odrešeniku namreč pripada vsa oblast, čast in kraljestvo; zato se nenehno zahvaljujmo za velik dar vere, ki smo jo prejeli, in slavimo Boga z lepim življenjem.
    Kakšno je Jezusovo kraljestvo? Ni od tega sveta in zato za svojo obrambo ne potrebuje nobene vojske in policije. To kraljestvo ima za svojo obrambo resnico, ki je smo ena: Jezus Kristus je naš Gospod in Bog, njemu velja čast in slava vekomaj. S sodbo nad Jezusom pa je hkrati izrečena sodba človeka nad Bogom. Dogodek lahko razumemo tako, da je svet predstavljen v osebi Pilata, rimskega upravitelja okupirane Judeje. To je človek, ki nima nikakršnega občutka za sveto, zanima ga predvsem učinkovitost, od katere bi imel lahko korist in morda celo dobiček. Njegova osebnost predstavlja človeštvo, ki je zaslepljeno s samooklicano pravičnostjo, ki temelji ne na resnici, temveč na potrebi po posedovanju, ki ga dosega z nasiljem. Resnica mu je tuj pojem, o katerem lahko le modruje. Resnica je za logiko človeštva, ki ga predstavlja Pilat, nepraktična in je celo v napoto. Jezusa so pripeljali k Pilatu zato, da bi mu sodil po standardih sveta, ki ne pozna in ne ceni resnice. Jezusovo kraljestvo je zelo drugačno od kraljestva, ki mu pripada Pilat, in drugačno tudi od kraljestva tistih, ki so Jezusa Pilatu izročili. Jezus je kralj resnice in njegovo poslanstvo na tem svetu je, da resnico izpričuje. Polno resnico o nas samih spoznamo po razodetju in jo uresničujemo v iskrenem sočutnem odnosu do Boga in ljudi. O tem odnosu Jezus ves čas govori v evangeliju po Janezu, to je odnos med njim in Očetom ter med njim in človeštvom. Za to kraljestvo se ni mogoče bojevati z orožjem in nasiljem; vanj se lahko le vabi z življenjem, ki je predano resničnosti. Jezus je kralj, za njim je treba hoditi, se ga držati in poslušati, da bo Božje kraljestvo odprto tudi za nas. On nas ljubi in hoče, da sedaj pričujemo zanj ter se trudimo, da bi njegovo kraljestvo sprejeli vsi ljudje.  Spreobrnjenec, kardinal Henry Newman, je razmišljal o Bogu takole: »Skrivnostna Božja navzočnost nas objema, je v nas in okrog nas. V naših srcih je in nas ogrinja kakor z oblačilom luči. Tako skriva naše, z brazgotinami omadeževane duše, pred očmi Božje čistosti in jih ožarja z angelsko lepoto. Obliva nas v vsakovrstnih oblikah lepote in miline vidnega sveta, v pravcatih miriadah nebeških tovarišev, prebivalcev Sionske gore, kjer je naše bivališče.« Naj nas v pričakovanju te zadnje življenjske postaje podpira in krepi Božja milost in njegov blagoslov.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.