 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Na dopust
Bližal se je čas dopustov, zemljo je polnila topla energija sonca iz dneva v dan z večjo močjo. Ljudje so delali načrte, volja njih je bila boljša, kot v zimskih časih.
Sama sem delala z ljudmi, prodajala sem knjige in ostale pripomočke za učenje, v mestni knjigarni. Vročina je bila meseca junija neizprosna in tudi sama sem težko pričakovala oddih. Vsako leto smo šli na morje vsaj za štirinajst dni. Tokrat pa sem vedela, da bo moja le s težavo obveljala.
Vojko in Jurij sta rasla in postajala vse bolj podobna svojemu očetu. Ljubila sta iste stvari in lahko sem le čakala, kdaj bo premagal moje odločitve.
Pri nas doma je šlo tako. Vsako leto smo pred oddihom žrebali, kam bomo šli. Prva leta mi ni bilo težko prepričati Vojka in Jurija, da je najlepše na morju, toda otroka sta rasla in kmalu sta si zaželela pravih pustolovščin, takšnih, kot jima jih je obljubljal Sergej, moj mož in njun oče.
Sama sem stara triintrideset let, Sergej je leto dni starejši. Najin sin Vojko ima dvanajst let, Jurij je le leto dni mlajši. S Sergejem se odlično dopolnjujeva, ljubiva iste stvari. Le v eni stvari se popolnoma razhajava in skregava vsako leto. Jaz ljubi morje, Sergej ljubi gore. Jaz sovražim gore, Sergej sovraži morje.
In zaradi večnega kreganja glede dopusta in potem ignoriranja drug drugega, sva se odločila da bomo vedno žrebali, kam bomo šli. Bilo je res zanimivo, kako sva poskušala pridobiti otroka vsak na svojo stran. In Vojko in Jurij sta vsako leto potegnila z mano in zmagoslavno sem plesala okrog Sergeja in se veselila morja. Vsako leto smo štirinajst dni preživeli na morju, na meni zelo ljubem otoku Hvarju.
Toda tega leta sem že vnaprej slutila poraz. Vojko in Jurij sta iz dneva v dan bolj glasno govorila, da si želita oditi v gore, Sergej pa se mi je zadovoljno smejal in si mel roki.
»No, ljubica, saj sem vedel, da bosta otroka sprevidela, kaj je res dobra stvar. Le vprašanje časa je bilo, he,he, he!«
Jezno sem pihala in igrala nadvse užaljeno osebo.
»Bom šla pa sama,« sem rekla in gledala stran.
»Ne, ne, draga! To pa že ne, poznaš pravila! Kdor zmaga, pač zmaga,« je odkimal Sergej.
No, nikar ne mislite, da je bilo to najino tekmovanje sila resnega izvora. Navidezno že, drugače pa je bilo vse skupaj le bolj igra, kot ne.
Prišel je težko pričakovani večer, ko smo pripravili glasovanje. Tiho glasovanje. Razdelila sem štiri listke in nanje smo napisali svojo odločitev.
»Ne pozabita, da vaju imam zelo rada in da vama z veseljem kuham in perem,« sem še dodala, preden smo se lotili pisanja.
»Ne,« je kriknil Sergej. »To je izsiljevanje! Ne držiš se predvolilnega molka! Prav taka si kot naši politiki!«
Smehljala sem se in opazovala sinova. Vojko je odločno pisal, kam želi iti, Jurij pa je zmedeno gledal in premišljeval, kaj naj naredi. Seveda, bil je mlajši, mamin sinček, se razume in ni me želel prizadeti.
»Jurij, ti napiši tisto, kar si res želiš. Le šalila sem se,« sem mu nato povedala in se mu nasmehnila.
Olajšano se je nasmehnil in pričel pisati. Toda, joj, z grozo v očeh sem opazila, da moj Vojko briše svoj odgovor in piše drugega! Lahko bi zmagala, če bi molčala, koza!
Sergej se je le zadovoljno hihital in pisal svojo dopustniško željo.
»V gore, v gore, v gore in na morje,« je kasneje bral Sergej.
»Le kdo je napisal na morje?« je nato zmagoslavno pogledal proti meni.
»Dobro, dobro, pa pojdimo v gore! Čeprav ne bomo videli ničesar. Domov bomo prišli izmučeni in ožuljenih nog, polni pikov komarjev, prisesanih klopov in potolčenih kolen,« sem povedala.
Sinova sta tiho poslušala in gledala zdaj enega zdaj drugega.
»Ne nori, mamica naša! To je le v filmih. Pravi pustolovci bomo, boš videla. Lovili bomo divje živali, z golimi rokami bomo ujeli ribo v potoku, jedli bomo gozdne sadeže...,« je našteval Sergej kot otrok. Dopusta se je veselil in nam vsak dan znova razlagal, da sedaj bomo pa videli, kaj smo vsa leta zamujali, ko smo se hodili pražit na morje.
Počasi sem sprejela misel, da letos zame dopusta ne bo. Odšla bom v gore, kjer ne bom videla nič. No, naj bo, toda bila sem prepričana, da naslednje leto otroka ne bosta več hotela v gore. Spoznala bosta, da je edini pravi dopust morje!
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 18 Sep 2016 13:14 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Na dopust (2/5 strani)
Dan pred odhodom smo pripravljali prtljago. Prej, ko smo hodili na morje, sem bila sama glavna pri urejanju prtljage, pri načrtovanju ure odhoda. Sedaj je bilo to delo Sergeja.
»Vzemi najnujnejše, ne pozabi, da kar boš vzel, boš potem tudi sam nosil! Ura odhoda je ob petih zjutraj, v gore se odpravlja zgodaj,« je ves dan prej razlagal in nam našteval, kot pravi pustolovec.
»Mami, misliš, da bi bilo res bolje, če bi odšli na morje?« je moj najmlajši sin Jurij pričel dvomiti v uspešnost dopusta.
»Nikar ne skrbi, Jurij,« sem ga tolažila.« Boš videl, da bo prav zabavno!«
In sama pri sebi sem menila, da če se bosta otroka do časa naveličala in hotela domov, bo še vedno ostalo nekaj časa, da bi odrinili na morje. Da, do zadnjega nisem nameravala vreči puške v koruzo. Še vedno sem upala, da bom tudi letos videla morje.
Jurij in Vojko sta dan pred odhodom odšla spat že zelo zgodaj. Ob deveti uri sta bila v postelji, pred vrati njune sobe sta bila pripravljena dva nahrbtnika z najnujnejšimi stvarmi.
S Sergejem sva odšla na teraso. Večer je bil topel in v miru sva pila vsak svoj kozarec hladnega piva.
»Boš videla, Katarina, da bo super,« je pričel moj mož.
»Misliš? Upam, da bosta otroka uživala,« sem kimala.
»Ti je res tako hudo, ker letos ne bomo šli na morje?« je vprašal in me objel.
»No, bom že preživela. Sicer pa, kjer ste vi trije, tam je lepo, pa je popolnoma vseeno kje smo,« sem mu povedala. Res sem tako menila. Ni bilo bitno, kje smo, le da smo bili skupaj in da smo se imeli lepo.
»Veš, naš dopust sem planiral tako, da bo za vsakega nekaj. Nameraval sem ti pokazati čudovito jezero, ki je vklesano v gore. Nanj sije sonce in voda je prav prijetna. Tam bomo ostali nekaj dni in lahko se bomo kopali. Vidiš, nisem pozabil nate,« je pričel.
»Saj vem, Sergej! Imela se bom lepo,« sem pokimala.
Ura je bila pet zjutraj, kot bi mignil. S težavo sem odprla oči in zavzdihnila. Sergeja že davno ni bilo več v postelji. Pred hišo je spravljal prtljago v avto. Uredila sem se in zbudila otroka. Nato smo odšli v kuhinjo. Na mizi nas je že čakal zajtrk, na štedilniku je bila vroča kava. Kmalu se nam je pridružil tudi Sergej.
»No, pustolovci, ste pripravljeni na nora doživetja?« je vprašal ves na trnih.
»Mhm,« smo vsi trije v en glas vzdihnili.
»No, no, malce več veselja pričakujem,« nas je spodbujal.
Počasi smo pojedli in se odpravili do avta, Sergej je bil poln energije in priganjal nas je, naj vendar pohitimo in se pripravimo na čudovito pustolovščino, ki je brez njega sploh ne bi odkrili.
Vozili smo se skoraj štiri ure in ob deveti uri dopoldan smo končno prispeli do točke, kjer naj bi pustili svoj avto. Oprtali smo vsak svoj nahrbtnik in čakali na nova navodila glavnega pustolovca.
»Sedaj pa gre zares. Hodite hitro in za menoj. Med potjo vam bom razložil kam gremo in kako bo potekal dan. Za vsak dan imam pripravljen načrt. Vidite, v teh gorah sem včasih preživljal s svojim očetom najlepše dni. In sedaj boste tudi vi priča nečemu nepopisnemu,« je hitel.
Zvrstili smo se v kolono. Prvi je šel Sergej, za njim Vojko in Jurij, zadnja sem šla jaz. Sinova sta se mi kar malce zasmilila. Nosila sta težke nahrbtnike in sopihala za Sergejem.
»No, bo kmalu odmor?« je že čez pol ure pričel Jurij.
»No, no! V gorah smo, med hojo uživamo.Prva točka, kjer se bomo oddahnili je še daleč,« je bil precizen Sergej.
Jurij je zastokal, me žalostno pogledal. Toda sama sem le skomignila z rameni in mu zašepetala: »Saj bo kmalu!«
Po uri hoje po strmi poti, je Jurij obupal. Jezno je vrgel svoj nahrbtnik na tla in zacepetal z nogami: »Ne grem naprej!«
Sergej se je ustavil in ga začudeno pogledal: »Kako ne?«
»Utrujen sem, rad bi jedel, hočem počitek,« je vzdihoval Jurij.
»Še malo, še čisto malo in del poti bo za nami. V gorah moraš biti vztrajen,« ga je hrabril Sergej.
Sama sem molčala, nisem hotela posegati v njun pogovor.
»Zakaj ne bi počivali tukaj? Zakaj moramo počivati ravno tam, kjer si si zamislil ti?« ni odnehal Jurij.
»Zato, ker moraš biti v gorah strog do sebe. Ne smeš omagati, gore zahtevajo natančnost in poznavanje,« je vztrajal Sergej in se počutil res pomembnega.
»Jaz bi vseeno malce posedel tu,« je vztrajal Jurij.
»Če bomo sedeli tu, potem bomo na prvi točki morali hitreje dalje. Kakor hočeš. Lahko sedimo tu in na prvi točki samo malce postanemo in gremo takoj dalje. Lahko pa gremo dalje in se imamo na prvi točki lepo,« je zakompliciral Sergej.
Na dopust (3/5 strani)
»In kje je prva točka?« je vprašal Vojko, ki je bil do sedaj tiho.
»Še malce naprej,« je povedal Sergej.
»Prav, potem pojdimo do tvoje prve točke,« je odločil Vojko.
»Ne morem več nositi nahrbtnika,« je povedal Jurij.
»Si dal vanj le najnujneje?« je vprašal Sergej in ga odprl. V njem je bilo cel kup neuporabnih reči.
»Vse potrebujem,« se je uprl Jurij, ko je Sergej zlagal na tla knjige in stripe in video igrice in volkman in kasete ter ostalo šaro.
»To je zate najnujneje?« je bil Sergej osupel.
Jurij je kimal, jaz in Vojko sva se smejala.
»Vse kar ne potrebuješ, bomo zavili v plastično vrečko in pustili tu pod drevesom. Nihče ti ne bo vzel. Ko se bomo vračali proti domu, pa boš pobral,« se je domislil Sergej.
»Ne, ni govora!« se je uprl Jurij in žalostno gledal.
»Potem pa nosi vso kramo,« je bil sedaj Sergej že jezen.
Jurij je cepetal pred svojim nahrbtnikom in nas gledal. Sedla sem na svoj nahrbtnik in čakala, kakšen bo izid. Končno se je Jurij vdal in izpraznil svoj nahrbtnik. Potem je bil seveda enkrat lažji. Odrinili smo dalje.
Sergej se je po skoraj treh urah hoje ustavil na lepi točki, s katere se je videlo v dolino. Jasa je bila ogromna in čista, izpod mehke trave so se kazale majhne skale.
»Tu je naša prva točka,« je povedal in globoko zadihal ter se postavil pred nas.
Utrujeno smo vrgli nahrbtnike na tla in se sesedli po travi.
»Koliko časa si nam odmeril za počitek?« sem ga vprašala. Zadovoljno sem ležala v travi in zaprla oči. Sonce mi je prijetno grelo v obraz.
»Danes bomo tu postavili šotora. Jutri zjutraj pa odrinemo dalje. Jutri bomo odšli do jezera. Tam bi lahko bili nekaj dni,« je povedal.
»In zakaj se potem nismo ustavili, ko je Jurij želel, če ne gremo naprej?« sem vprašala.
»Ker se je v gorah potrebno držati določenega načrta,« je bil pameten.
Jaz in Jurij sva ležala ta travi, Vojko in Sergej sta postavljala šotora. V enem naj bi spala jaz in Sergej, v drugem, nekoliko manjšem pa otroka.
»Zakurili bomo ogenj, spekli bomo hrenovke. Lahko pogledamo tudi, če bomo našli kaj gozdnih sadežev,« je pričel Sergej.
»Si lahko najprej malo oddahnemo?« je bil siten Jurij.
»Lahko,« je tokrat Sergej prikimal.
Sedla sem in se razgledala okrog. Res je bilo čudovito. Le nekaj metrov za našo jaso, se je pričel gozd, ki pa se je vzpenjal strmo navzgor. Med njim je bilo skalovje, pri strani je tekel majhen potoček.
Sergej ni tratil časa. Takoj se je lotil gradnje ognjišča in nato nabiranja dračja.
»Zakaj ne sedeš malo zraven mene in si oddahneš?« sem ga vprašala.
»Ni časa, draga moja, ni časa,« je govoril in navdušeno skakal po grmovju in iskal primerne ostanke lesa za ogenj.
Vojko in Jurij sta raziskovala okolico in se igrala, jaz sem počivala, Sergej je bil ves v zagonu.
Čez čas, ko sta bila otroka že pošteno lačna, je zakuril majhen ogenj in spekel hrenovke. Nabral je celo meni neznane koreninice in nam zagotavljal, da so zelo zdrave in da imajo okus po čebuli. Čeprav je bil njegov govor zelo prepričljiv, smo se ostali trije le pačili nad njimi in jedel jih je sam in nam govoril, da ne vemo kaj zamujamo in da sploh ne znamo živeti z naravo.
»Naravo morate začutiti, postati mora del vas in ugotovili boste, da lahko v njej preživite popolnoma goli,« je zasanjano razlagal.
»Pogrešam svojo video igrico,« je njegov govor prekinil Jurij in zahihitala sem se.
»Pha, povsem mestne otroke imaš, draga Katarina,« mi je povedal in odkimal.
Seveda, kadar nista poslušala njega, takrat sta bila le moja, kadar pa sta počela kaj, kar je bilo po godu njemu, takrat sta bila le njegova.
Dan se je prevesil v popoldne. Po trati se mi ni več ljubilo poležavati. Vstala sem in se sprehodila okrog jase.
»Gremo na sprehod?« sem vprašala in jih pogledala. Jurij in Vojko sta igrala igro s kamenčki, Sergej se je udobno namestil pred šotor in dremal.
»Ne,« so kratko odvrnili.
»Potem grem sama,« sem rekla.
»Pojdi, toda ne predaleč. Ne pozabi, da nisi vajena narave in da se lahko izgubiš,« mi je resno povedal Sergej.
»Lepo te prosim! Stara sem triintrideset let, verjemi, ne bom se izgubila v tvoji naravi, če naredim nekaj korakov,« sem zatrdila.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 18 Sep 2016 13:17 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Na dopust (4/5 strani)
»Opozoril sem te,« je bolj v šali dvignil prst moj mož in spet zadremal.
Stala sem na mestu in opazovala naravo pred mano. Kam naj grem? Bilo je vroče, zapihal je rahel vetrič in res sem bila polna energije. Sprehod mi bo najbrž dobro del. Odpravila sem se proti gozdičku in navzgor. Ob majhni poti sem opazila gozdne jagode. Nisem se spomnila kdaj sem jih nazadnje jedla. V mestu jih ni bilo. Bile so okusne, čudovite. Hodila sem naprej in trgala jagode. Povsod okrog mene so se oglašale ptice, pihal je vetrič, bilo je res enkratno. Prepevala sem si in trgala jagode. Šele po slabi uri hoje sem se odločila, da se obrnem in odidem nazaj. Počasi sem stopala po isti poti, kot sem šla navzgor. Jezila sem se nase, ker nisem vzela lončka, da bi vanj nabrala jagode, bilo jih je namreč polno in pred mojimi moškimi se bi lahko sladkala in jim cedila sline. Sami so krivi, zakaj pa niso šli zraven!
Kmalu se mi je zazdelo, da hodim že kar nekaj časa, jase pa še vedno ni bilo na vidiku. Najbrž le zato, ker je bila pot zame neznana in se mi je zato tako vlekla. Toda kmalu sem prišla do dela, kjer se je pot cepila na dve smeri. Začudeno sem obstala in gledala. Prej malega križišča nisem opazila. Kaj je sedaj to? Odločila sem se za levo in odšla po njej. Bila sem prepričana, da bom kmalu ugotovila, če ne bo prava in se bom vrnila nazaj in odšla po drugi. Toga drevo je bilo enako drevesu, skala je bila enaka skali in kot bi mignil, sem se izgubila. Kaj sedaj? Nisem bila tip človeka, ki bi ga takoj zagrabila panika. Odšla sem nazaj in poskušala še po drugi poti. Tudi tu ni bilo sreče. Jasa je izginila. Saj ni res! Saj vendar nisem šla daleč! Oh, slabša sem kot otrok, sem se jezila sama nase. Že sem videla, kako se bo Sergej smejal in mi očital, da ne znam živeti z naravo. Ne, ne bom klicala, sama se bom rešila in niti omenila ne bom, da sem zašla. Hodila sem in hodila. Zdaj gor, zdaj dol, zdaj levo, zdaj desno. A brez uspeha. Povsod tišina, nikjer jase, le oglašanje ptic, rahel veter in jaz. Sama sredi gora, sredi narave. V grlu sem začutila cmok. K vragu z naravo, pogrešam svoj mobilni telefon! Sergej je vztrajal, da jih pustimo doma, no sedaj pa imam. Le zakaj nismo vzeli s sabo vsaj dveh! Počasi sem pospešila korak in hitela, kmalu brezglavo sem ter tja. Nič, ponos sem morala potisniti na stran in na vse grlo sem zakričala moževo ime. Le odmev, nato tišina. Splašila sem čudno ptico v grmovju, ki je ogorčeno odletela stran.Začutila sem bitje svojega srca, v glavi se mi je zavrtelo in zagrabila me je panika. Ne, nikar! Lepo te prosim, misli! Sedla sem na skalo in se poskušala umiriti. Pogledala sem na ročno uro, ki je kljub opozorilom svojega moža, da je v naravi čas brez pomena, nisem snela. Bila je šest. Kmalu se bo znočilo. Kaj naj storim, da bom prišla do šotora pred temo? Kako nas se orientiram? Kam naj grem? Kako je že tisto? Kjer raste mah po drevju, tam je kaj? In kje je kak potok? Saj res, zraven jase je tekel mali potok? Kje je njegov začetek? Oh, prazne besede, ko je človek zares izgubljen mu ne pomaga ne potok, ne mah in ne zvezde!
Že vem! Odšla bom naprej. Prišla bom na vrh in pogledal dol. Najbrž se bo videlo na jaso in najbrž bom opazila šotore. Tako, pametno, punca. Pot pod noge!
Skoraj tekla sem po poti, ki se je vila navzgor. Bila sem zadihana in utrujena, toda hitela sem dalje. Čimprej sem hotela biti na vrhu. Zdel se je tako blizu, pa vendar je bilo potrebno narediti ogromno korakov, da sem prišla do konca. Do točke, kjer naj bi bil pogled v dolino mogoč. Stopila sem na vrh in se zasukala. Pogledala sem v dolino. Nič kaj prida se ni videlo. Gozd, drevesa, skalovje. Nikjer jase, nikjer šotorov. V daljavi jezero. Je bilo res jezero? Mar ni Sergej govoril, da bomo odšli naslednjega dne do jezera? Da, toda brez mene najbrž ne bodo šli. Omahnila sem na skalo in si pokrila obraz z dlanmi. Nisem vedela, kaj naj. Naj spet stečem nazaj in poskušam priti do šotora? Še enkrat sem vstala in pozorno pregledala pokrajino pod sabo. Torej gozd, skalovje, drevesa, skalovje. Ne, ni jase. Pogledala sem na uro in skoraj onemela, bilo je nekaj do devete zvečer. Naj ostanem tam gor?! Žal mi drugega ni preostalo, kot da izkoristim še teh nekaj svetlih trenutkov, ki so bili pred mano, da si poiščem ustrezno zavetišče in prebedim noč med skalami. Počasi sem iskala primeren kraj. Je tisto zvita vrv? Le kaj… Ojej, kača! Mamica! Tekla sem kot so me nesle noge, po drugi strani gore navzdol. Ustavila sem se, ko sem bila popolnoma upehana. Tresla sem se po vsem telesu in najraje bi zajokala. Preklete gore! Raje sem rdeča kot kuhan rak in imam mehurje tam nekje ob morju! Še kak medved naj pride mimo, potem bo pa višek vsega. Takoj hočem domov!
Le nekaj metrov pred sabo sem zagledala majhno votlino. No bolj teraso, ki je bila lepo pokrita s skalo. Primeren kraj za zavetišče. Toda, kaj če se ponoči priplazi kaka kača, ali pa divja svinja ali medved ali ris?! Naj zakurim ogenj? Seveda! Ogenj!
Na dopust (5/5 strani)
Preiskala sem žepe, oh, hvala bogu, vžigalnik sem imela pri sebi. Tolikokrat sem že rekla, da bom nehala kaditi, tisti hip pa sem bila navdušena nad tem, da še nisem. In poleg vžigalnika sem imela s sabo tudi polno škatlico cigaret. Čeprav minister zatrjuje, da škodujejo zdravju, so me tisti hip rešile,ha!
Nabrala sem dračje, naredila kurišče in prižgala ogenj. V bližini sem opazila pravi pravcati nasad jagod. Bila sem lačna, še bolj žejna, zato sem se spravila nadnje. V tišini sem lahko v miru premišljevala in si dopovedovala, da je pred mano le ena noč, potem bom imela ves dan časa, da jih najdem. Bila sem prepričana, da bomo že naslednjega dne skupaj. In Sergeju bom povedala, da hočem takoj nazaj!
Počasi se je pričelo mračiti in postajalo me je vse bolj strah. Panično sem iskala dračja in večje kose lesa. Hotela sem nabrati dovolj lesa, da bi imela ogenj vso noč. Šele, ko je bila res trdna tema, sem se pomaknila v svoje zavetišče in se zvila v klobčič. Na pol v sedečem položaju, sem opazovala ogenj, imela napeta ušesa in proučevala vsak zvok ter pridno nalagala na ogenj.
Prižgala sem si cigareto, pogledala sem na uro. Enajst zvečer. Bila sem prepričana, da so Sergej in sinova že povsem prestrašeni, ker me ni bilo nazaj. V grlu sem začutila cmok, po licu mi je spolzela solza. Na ves glas sem zajokala in bila jezna sama nase, ker nisem bila bolj previdna. Moj ljubi možek je imel prav. Nisem znala živeti z naravo, izgubila sem se kot triletni otrok. Oh, prav vseeno mi je bilo, če bi se norčeval iz mene, le da bi bil ob meni! Tisti trenutek sem se zdrznila. Čisto blizu mene je namreč pričelo nekaj šumeti, se premikati. Pozabila sem na jok, na pomilovanje same sebe, v hipu sem bila z ušesi na pecljih. Nič. Tišina. Potem spet šelestenje, kot bi se nekdo plazil. Oh, moj bog, kača. Da, najbrž je to. Strupena kača. Splazila se bo do mene, me pičila in nihče me ne bo našel. Umrla bom v strašnih bolečinah. Tresla sem se po vsem telesu. Potem sem prijela kos lesa in z njim udarila ob tla, da bi prepodila zver. Zaslišala sem rahel tek stran od mene. Oddahnila sem si. Pošast je ušla. Čeprav je bilo sredi noči, nisem bila utrujena. Povsem budno sem poslušala na dogajanje okrog sebe. Nalagala sem na ogenj in računala, koliko lesa še imam. Bila sme prepričana, da bo za majhen plamen lesa dovolj. Bo, samo racionalno moram dajati na ogenj…
Na hitro sem odprla oči in skoraj skočila pokonci. Kaj je res jutro? Sem preživela? Pa ne, da sem spala?!
Da, ura je bila sedem zjutraj, sonce me je že pozdravljalo iz neba, ogenj je pogasnil, le še kadilo se je iz majhnega kurišča. Zaspala sem in pred mano je bil nov dan. Oh, hvala bogu, noč je bila mimo. Srečna, da sem bila živa, sem se pretegnila in optimistično sem pogledala okrog sebe. No, končno je prišel dan, ko bom spet videla svoje drage. Ampak, kam naj grem? Torej, najprej moram priti nazaj na vrh, ki je bil blizu. In takoj sem se odpravila tja. Petnajst minut in bila sem spet na vrhu. Pogledala sem v dolino pod sabo. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha, da je moja družina blizu. Kaj naj sedaj? Grem dol? Naj ostanem na mestu? Bila sem prepričana, da me iščejo. Vedeli so, da sem šla navzgor, torej bodo odšli navzgor. Najbolje, da počakam na mestu. Če bomo vsi begali sem ter tja, se ne bomo nikoli našli. Sonce je močno pripekalo, imela sem povsem izsušena usta. Poiskala sem si senco in sedla. Z očmi sem iskala jagode. Ničesar ni bilo v moji bližini. Prižgala sem si cigareto in razmišljala. Najprej, ko se bomo dobili, bom popila vso čutaro vode, potem jim bom povedala, kako grozna noč je bila za mano. Ne, ne, povedala jim bom, da sem ostala prisebna in da sem povsem hrabro sprejela dejstvo, da bom prenočila sama med vsemi zvermi. Da, če bom rekla, da me je bilo strah, se bodo smejali.
Na eni in isti točki sem ostala skoraj do dvanajstih. Potem pa sem v daljavi zaslišala svoje ime. Je res? Res je! Skočila sem pokonci in se povzpela na najvišjo skalo. V daljavi sem opazila tri postave. Moji najljubši, moji najdražji! Moja lepa družina, brez katere mi je bilo tako dolgčas. V očeh sem začutila solze in na ves glas sem pričela kričati in jim mahati. Uzrli so me in pohiteli proti meni. Tudi sama sem stekla kolikor so me nesle noge po bregu navzdol. Tekla sem in tekla in bila najsrečnejši človek pod soncem. In padla sem jim v objem. Objemala sem Sergeja, Jurija in Vojka in hlipala, kako je bilo hudo, kako me je bilo strah in da nikoli ne bom več odšla sama, da priznam, da ne znam živeti z naravo in da me je groza, če jih ne bi nikoli več videla. Pozabila sem, da sem si obljubila, da jim bom povedala, kako hrabra sem bila. Ampak, saj to sploh ni važno. Spet smo bili skupaj in objemov in poljubov ni bilo konca. Šele čez čas, ko smo se umirili in povedali vsak svoja doživetja, smo sklenili, da je dovolj gora in narave.
»Gremo na morje?« je vprašal Sergej.
Vsi trije smo prikimali.
»Kaj potem sploh še čakamo?« je vzkliknil.
Odpravili smo se do šotorov in v rekordnem času pospravili vse. Hiteli smo nazaj do avta, Jurij niti pomislil ni, da bi protestiral ob hitri hoji. Vsi smo bili srečni, da je za nami neprijetna noč in da končno odhajamo na dopust.
Res sem si želela morja in dobila sem ga. Deset dni na otoku Hvar. Oh, bila je čudovito. Ležala sem v senci in počela prav nič.
Pa gore? No, naslednje leto gremo spet na morje. Nekaj časa se ga bomo kar še držali. V gore pa bomo še šli, toda nekoliko kasneje, čez nekaj let, prej ne.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 18 Sep 2016 13:27 |
|
|
|
|
Danes je 25 Nov 2024 20:20 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
