 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Možev zdravnik
Neža in Tomaž sta že od samega začetka veljala za srečni par. Marsikdo, ki ju je poznal, si je želel podobne ljubezenske zgodbe, kot sta si jo pisala onadva. Bila sta ustvarjena drug za drugega. Dopolnjevala sta se in osrečevala.
Stanovala sta v velikem strešnem stanovanju. Tomaž ga je podedoval od starega očeta, ki je imel tam svojo delavnico. Preuredila sta ga in naredila moderno stanovanje. Velik prostor, ki so ga ločevali le elementi. Zraven je bila velika terasa in z nje pogled na mesto. Iz terase sta videla vse, njiju pa ni videl nihče. Tam je Neža uredila vrt, postavila sta ležalnike in si naredila senco.
Tomaž je bil šofer avtobusa. Imel je svojo obrt. Začel je z enim avtobusom, ki ga je kupil s pomočjo staršev, nadaljeval je z dvema, pot se mu je odprla in kmalu je imel štiri avtobuse najboljše kvalitete in nekaj zaposlenih. Šlo mu je dobro, denarja je bilo dovolj, a tudi dela. Tomaž je bil največkrat zdoma po nekaj dni, nato se je za par dni vrnil in se posvetil svoji lepi ženi in spet odpotoval.
Neža je bila gledališka igralka. Uživala je v svojem delu, se ob njem sproščala.
Kljub temu, da je bil Tomaž star petintrideset let, Neža pet let manj, še nista imela otrok. Poročena sta bila skoraj devet let, toda prave želje še ni bilo. Znala sta uživati vsak trenutek, ga zapolniti.
»Nekoč bova imela otroke,« je vedno govoril Tomaž.
»Lahko jih posvojiva,« je predlagala Neža.
»Posvojila bova take, ki so že starejši in jih nihče noče. Vsak si želi dojenčka,« je kimal Tomaž.
»Ko bo čas,« je predlagala Neža.
»Ko bo čas,« je dodal Tomaž.
Življenje je umirjeno teklo dalje. Neža je delala v gledališču, Tomaž je vozil potnike po Sloveniji in tujini. Kadar je bil doma, je vedno spremljala Nežino delo. Nikoli ni manjkala na nobeni predstavi. Vsako igro, v kateri je igrala, je z zanimanjem ogledal. In nato ploskal in vzklikal ženi. Neža je še vedno ob njegovem ploskanju pogledala v tla in zardela kot najstnica. Še vedno je bila vanj vroče zaljubljena.
Bilo je vroče poletno popoldne. Neža je bila doma. Bližal se je čas dopusta, kar je pričakovala z velikim veseljem. Za njo je bilo naporno delavno leto. Za dopust sta s Tomažem že izdelala načrt. Odpravila naj bi se za štirinajst dni v Grčijo. Z ladjo tja in nazaj. Veselila se je. Tomaž je bil tistega dne z doma. Peljal je skupino turistov v Benetke. Vračal naj bi se naslednjega dne. Neža je dan izkoristila za lenarjenje. Bilo je prevroče, da bi se sploh lotila kakega dela. Na veliki terasi je posedala v senci, brala je knjigo in počasi srebala hladno limonado. Šele proti večeru, ko se je nekoliko shladilo, je odšla ven. Sprehodila se je po starem mestu, opazovala je polne terase slaščičarn, ogledovala si je izložbe. Bil je prijeten dan. Pogrešala je Tomaža, najraje je imela skupne sprehode. Takrat sta govorila o vsem. Tomaž je bil včasih tako zaverovan v pogovor, da je pozabil hoditi. In večkrat sta med sprehodom stala na mestu in se pogovarjala. Ob teh ljubih spominih se je nasmehnila. Res sta imela srečo, najti nekoga, ki te tako lepo dopolnjuje, je umetnost.
Domov se je vrnila šele okrog devete ure zvečer. Sonce je počasi izgubljalo svojo moč in čas je bil, da se za nekaj ur poslovi iz širnega neba. Neža je odšla pod prho, nato je v dolgi halji sedla pred televizijo. Njeno tišino je zmotilo zvonjenje telefona.
»Gospa Neža Hren?« je zaslišala neznan glas.
»Da, pri telefonu,« je povedala.
»Vaš mož je imel prometni nesrečo. Leži tu pri nas v bolnišnici,« je zaslišala besede neznane ženske.
Neža je pozabila dihati. Noge je niso ubogale, pričela je sunkovito dihati, v glavi se ji je zavrtelo. »Je hudo?« je komaj upala vprašati.
»Ni v življenjski nevarnosti, kar pomirite se,« je povedala prijazno ženska.
»Takoj bom tam,« je še rekla in odložila slušalko.
Ni v življenjski nevarnosti! Oh, hvala bogu, si je mislila in odhitela v kopalnico, kjer se je na hitro uredila.
Čez dobre pol ure je že stopala po dolgem hodniku. V tej poletni vročini, se notranjost bolnišnice ni shladila in zrake je bil še bolj neznosen kot ponavadi.
»Doktor Konrad Bogataj bo zdravil vašega moža. Trenutno ga ni, če pa vas kaj zanima, lahko počakate tu. Vsak čas bo prišel,« ji je povedala prijazna sestra.
»Lahko vidim moža?« je vprašala Neža.
»Seveda. Povedala bom doktorju, da ste v njegovi sobi, ko bo prišel,« je prikimala sestra in jo odvedla do sobe.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:41 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Možev zdravnik (2/6 strani)
Tomaž je v sobi ležal sam. Neža je odhitela k njegovi postelji in ga objela.
»Saj bo vse dobro,« jo je miril Tomaž, ko je videl solze v njenih očeh.
»Te boli? Kako? Kam si se udaril?« je hitela.
»Šofer tovornjaka se je zaletel vame. Pravijo, da je zaspal. No, nikomur ni bilo hudega, le jaz sem obležal,« je povedal. Njegov obraz se je spačil od bolečin.
»Kje te boli?« je prestrašeno vprašala Neža.
»Nikjer. Ko bi me vsaj. Poslušaj, ne vem, zakaj, toda ne čutim nog. Stisnilo mi jih je, trajalo je skoraj štiri ure, da so me rešili iz zvite pločevine. Najbrž je bil tako hud udarec, da sedaj ne čutim nog. Jutri bo bolje,« je govoril.
Neža je sedla na njegovo posteljo in ga ves čas držala za roko.
»Še dobro, da se je tako končalo,« je kimala.
»Mislim, da bo najin dopust padel v vodo,« je bil nejevoljen Tomaž.
»Počakajva zdravnika. Vse nama bo jasno, ko bo povedal svoje mnenje,« ga je mirila Neža.
»Misliš, da bova šla? Tako sem se veselil teh nekaj dni s tabo,« je povedal.
»Vse se bo rešilo, Tomaž. Samo da si v redu!« je mirno rekla Neža.
Čez nekaj trenutkov je v sobo vstopil zdravnik. Neža je vstala in se z vprašujočim obrazom zazrla vanj. Zdravnik Konrad Bogataj, se je nasmehnil in prikimal. Tiho je stopil do postelje in vzel v roke papirje z izvidi. Molče jih je pregledal, nato pa dvignil pogled. Tomaž in Neža sta čakala, kaj bo povedal.
»Poškodbe niso resne. Mislim, da ste imeli srečo, gospod Hren,« je povedal.
»Ne čutim nog,« je dodal Tomaž.
»Povsem pričakovano. Udarec je bil zelo hud. Jutri bomo vedeli več. Jutri bomo tudi naredili še bolj podrobne raziskave in ugotovili vaše resnično stanje. Mislim pa, da ne bo večjih težav,« jima je prijazno povedal.
Neža si je oddahnila. Prijazno se je zahvalila zdravniku. Konrad se je poslovil in odšel. Imel je še polno dela, želel si je čimprej domov.
Neža je ostala še nekaj časa, nato se je poslovila.
»Spat grem. Jutri zjutraj bom pri tebi še preden boš odprl oči,« mu je obljubila in ga poljubila na čelo.
Noč je bila dolga. Ni in ni mogla zaspati. Čeprav je prijazni zdravnik povedal, da z nogami ni nič narobe, so jo obhajale čudne misli.
Vstala je že ob petih, pa ni čutila utrujenosti. Skuhala si je močno kavo, nato je stopila pod toplo prho. Za odhod v bolnišnico je bilo še prezgodaj. Vedela je, da Tomaž najbrž še spi. Če bi odšla tja, bi le čakala. In tam bi bilo čakanje še bolj dolgotrajno.
Pospravila je stanovanje, lotila se je čiščenja oken, ves čas je pogledovala na uro. Ko so kazalci naznanili sedmo zjutraj, se je uredila in odpravila proti bolnišnici.
»Dobro jutro. K gospodu Tomažu Hren prihajam,« je povedala prvi sestri, ki jo je srečala.
»Aha! Doktor Konrad Bogataj mi je naročil, da se najprej oglasite v njegovi pisarni,« ji je povedala sestra.
Neža je začudeno prikimala. Sestra jo je odpeljala do pisarne, potrkala je na vrata in vstopila.
»Gospod doktor, Gospa Neža Hren je tu,« je povedala sestra.
»Naj vstopi!« je velel.
Neža je počasi stopila naprej, sestra je za njo zaprla vrata.
Konrad je sedel za svojo pisalno mizo. Soba je bila velika, sončna, bila je urejena.
Konrad jo je nekaj časa pustil stati. Medtem, ko si je Neža ogledovala prostor, je izrabil sam za ogled nje. Bila je visoka, vitka, imela je dolge noge, bujno oprsje in lep obraz. Bila je urejena, očitno zadovoljna s svojo postavo, oblečena je bila v ozko krilo in vinsko rdečo bluzo. Gumbki na bluzi so dajali videz, da bodo zdaj zdaj padli narazen. Le rahel dotik roke bi bil potreben in popustili bi. Konrad se je ob teh mislih zdrznil. Odkašljal se je in vele Neži, naj sede. Spremljal je vsak njen gib.
»Gospod zdravnik, kaj mi lahko poveste?« je vprašala Neža in ga gledala v oči.
Konrad se je nagnil naprej in jo pogledal: »Zaenkrat so novice slabše, kot sem pričakoval.«
Neža je prebledela: »Njegove noge?«
Konrad je prikimal in jo opazoval.
»Vedela sem,« je zajavkala in odkimala z glavo. Pogled je spustila v tla.
Konrad je vstal in sedel na rob mize, tako da je bil bližje njej.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:43 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Možev zdravnik (3/6 strani)
»Povejte, gospod zdravnik,« je rekla tiho Neža in ga proseče pogledala.
Konrad je občutil, kako veliko moč ima. Žena njegovega pacienta je bila v tistem trenutku tako nebogljena, povsem odvisna od njegovih besed.
»V najslabšem primeru bi bila potrebna težka in zapletena operacija. Njen izid pa ni vnaprej določen,« je resno povedal Konrad.
»Ampak, to je v najslabšem primeru, kajne?« je ponovila Neža in prestrašeno gledala.
»Da, seveda. Še vedno upam, da vaš mož nog ne čuti zgolj zaradi udarcev. Več bo seveda razvidno v prihodnjih dneh in iz pregledov, ki jih bomo opravljali. Vsekakor se bom potrudil za moževo okrevanje,« je kimal Konrad.
»Če bi bila potrebna operacija…« je vprašala Neža.
»Če bi bila potrebna, sem jaz najboljši za izvedbo te. Upam, da ne bo potrebna. Če bo, se bom nadvse potrudil. Toda, gospa Hren, nikar se ne obremenjujte s tem že sedaj. Počakajva. Verjamem, da se bo rešilo tako, kot je prav, samo od sebe. Če bo potrebno, bomo o tem govorili kasneje. Vsekakor možu vlivajte upanje in ne mislite na najslabše,« jo je tolažil.
Neža je vstala, dala Konradu roko in se mu zahvalila. Obrnila se je in odšla do vrat, nato pa do moževe sobe. Konrad je sedel nazaj na stol. Moral si je priznati, da je bila neznansko privlačna. Kdaj je bil nazadnje z žensko? Odkar je bil ločen, je minilo šest let. Resne veze potem ni imel. Tu in tam je mimo prišla kaka ženska za eno noč. Star je bil petinštirideset let, že od nekdaj so mu bila všeč mlajša dekleta od njega. Neža je bila prava za igro v njegovih sanjah. Toda vedel je, da njo ne zanima. Zanjo je bil le zdravnik njenega moža. A bila je povsem odvisna od njega, od njegovih besed in njegovega znanja. In ljubila je svojega moža, o tem ni bilo dvoma, videl je njene poglede namenjene njemu. In zdravje njenega ljubega moža, je bilo v njegovih rokah. Bi zanj naredila vse? Konrad se je ob teh besedah nasmehnil in se udobno namestil v naslonjač.
Neža je tiho stopila v sobo, kjer je ležal Tomaž. Spal je in ni se predramil, ko je vstopila. Previdno je sedla na rob njegove postelje in ga opazovala. Še vedno je bil isti, kot tistega dne, ko sta se spoznala, kot takrat, ko se je vanj zaljubila in bila prepričana, da bo postala njegova žena. Šlo ji je na jok, toda ni hotela jokati. Ostati je morala močna, ga spodbujati in mu vlivati upanje. Sicer pa ji je zdravnik zatrdil, da je možno še vse, da je mogoče, da nog ne čuti le zaradi močnega udarca. Ni si predstavljala, da Tomaž ne bi mogel več hoditi. Ne bi mogel opravljati svojega poklica. Ne! Misli je odgnala stran, niti premišljevati ne sme več o tem! Zastrmela se je skozi okno. V mislih je prosila boga, naj jima stoji ob strani.
Tomaž se je počasi pričel prebujati. Ko je odprl oči, se je zazrl v svojo ženo. Nežno se je nasmehnila in ga pobožala po laseh.
»Tako lepa si,« je zašepetal.
Neža je spustila pogled in zardela. Njegove besede so ji vedno prišle do srca.
»Si dolgo tu?« je vprašal.
»Ne, prišla sem pred pol ure. Govorila sem z zdravnikom,« je rekla.
»Kaj pravi?« je vprašal Tomaž.
»Da je najbrž kriv le močan udarec, da ne čutiš nog. Pravi, da bo še vse dobro, da je on najboljši specialist za te reči in da se bo potrudil zate,« je kimala Neža in poskušala še sama verjeti besedam.
Tomaž je prikimal: »Potem najbrž ne bom več dolgo tu!«
»Si danes bolje?« je vprašala.
»Nog še vedno ne čutim,« je odkimal.
V sobo je vstopila sestra: »Gospod Hren, odpeljati vas moram na preiskave!«
Neža je stopila zraven okna. Za sestro je v sobo vstopil še zdravnik Konrad. Pripeljal je voziček in skupaj s sestro sta ga naložila nanj. Neži se je zdel tako nemočen, ni prenesla pogleda nanj, preveč jo je bolelo. Bilo jo je strah in proseče se je zazrla v zdravnika.
»Vse bo še dobro, gospa,« ji je šepnil.
»Sedaj je najbolje, da odidete domov. Preiskave se bodo zavlekle. Pridite spet popoldan,« ji je prijazno povedala sestra.
Neža se je poslovila od moža in počasi odšla.
Doma je sedla v velik naslonjač in strmela predse. Ni bila lačna, misli so ji švigale sem ter tja. Ni vedel, kako naj zapomni teh nekaj uric. Popoldan, ko bodo imeli več izvidov, bo odgovor vsekakor bližje. In čas se je vlekel v nedogled.
Malo pred četrto uro je spet stopala po hodniku.
»Gospa Hren, gospod zdravnik vas že pričakuje. Kar v njegovo pisarno vstopite,« ji je prijazno sporočila sestra.
Neža se je odpravila tja. S tresočo roko je potrkala in vstopila.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:44 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Možev zdravnik (4/6 strani)
Konrad ji je velel, naj sede. Njegov pogled je bil resen in zamišljen.
»Novice niso dobre, kajne?« je vprašala z grenkobo v glasu.
»Bojim se, da bo najbrž potrebna operacija,« je potrdil njen sum.
»Kar pomeni?« je vprašala pripravljena na vse.
»Kar pomeni popolno okrevanje ali pa…« ni dokončal. Stavek je obvisel v zraku. Nekaj časa sta oba molčala.
»Ali pa bo ostal hrom,« je le s težavo rekla.
Konrad je počasi prikimal.
Stopil je do nje in sedel na rob mize.
Neža ga je pogledala. Videla je, da okleva.
»Potrudil se bom,« je dejal in jo pogledal.
»Vse bi dala, da bi spet lahko hodil,« je zašepetala. V očeh so se ji zrcalile solze.
»Verjamem,« je prikimal Konrad in jo nežno prijel za roko.
»Ste Tomažu že povedali?« je vprašala.
»Da, sprejel je mirno. Verjame v nas. Tudi vi mi morate povsem zaupati,« je pričel Konrad, božal je njeno roko.
»Zaupam vam,« je prikimala.
»Če bi vam dejal, da se bom še posebno potrudil, če mi boste na razpolago?« je pričel.
»Ne razumem vas,« je bila Neža zmedena.
»Operacija bo povsem uspela, če mi boste na razpolago,« je ponovil Konrad in se sklonil še bližje k njej.
Neža je prenehala dihati. Zmedeno ga je gledala. Ni povsem razumela.
»Zagotavljam vam, da bo vaš mož hodil, če boste nekaj trenutkov namenili meni,« ji je povedal in se ji smehljal.
»Doktor Bogataj?« je prestrašeno rekla Neža in se odmaknila.
»Le prijazen sem. Ne razumite tega kot izsiljevanje. Ampak, včasih je potrebno trud nagraditi, saj razumete,« je pričel Konrad.
»Ne, ne razumem,« je zmedeno kriknila in sunkovito vstala. Prestrašeno ga je gledala.
»Razmislite, gospa Hren,« je dodal in se obrnil stran.
Neža je odšla na hodnik. Tam je pričela sunkovito dihati. Saj ne more biti res! Vse so le sanje! Stekla je po hodniku, poiskala je toaletne prostore in se zaklenila v stranišče. Saj se šali. Zdravnik ne bi mogel biti tako podel!
Ko se je nekoliko pomirila, je odšla do Tomaža. Upala je, da Konrad ne bo tam. Tomaž je bil sam v sobi. Napol v sedečem položaju je jedel. Veselo jo je pogledal, ko pa je videl njen bledi obraz, se je zresnil.
»Neža, je kaj narobe?« je vprašal.
»Ne, ne, le utrujena sem,« je stresla z glavo.
»Ljubica, kmalu bo mimo. Povedali so mi za operacijo. Privolil sem. Če se stanje ne bo spremenilo, bom čez teden dni operiran. A mislim, da bo uspela,« je govoril.
Neža je sedla na rob njegove postelje: »Da, zdravnik mi je povedal. Upal le, da je ne boš potreboval. Bodi močan, poskušaj premakniti nogi!«
Tomaž jo je stisnil k sebi: »Vem, da se bo vse rešilo! Dokler si ti ob meni, je vse dobro!«
Neža se je poslovila šele zvečer. Z mešanimi občutki je odšla proti domu. Besede zdravnika Konrada so ji odmevale v glavi. Je bil res sposoben česa takega? Je bil izid operacije res odvisen le on njenega obnašanja? Doma je zajokala. Nikogar ni imela, ki bi ji bil tisti hip lahko v oporo. Vedela je, da Tomažu ne sme omeniti niti besede. Odločitev, kaj bo storila, je bila le na njej. Sicer pa, mogoče je besede razumela narobe. In mogoče bo Tomaž v enem tednu spet začutil svoji nogi. Mogoče se bo vse uredilo samo od sebe. Zaspala je na kavču, bila je povsem izčrpana.
Prebudila se je šele, ko je stanovanje grelo poletno sonce. Počasi je vstala, imela je težko glavo. Dogodki so se vračali. Nemočno je sedela na kavču in premišljevala. Le čas bo pokazal svoje, je verjela tisti trenutek. Pripravila se je na najslabše. Na operacijo. In potem? Če bo potrebna, če je od nje odvisno, kako operacija uspe, bo naredila vse, da Tomaž spet hodi.
Odločno je stopala po hodniku bolnišnice in se vstavila pred vrati pisarne zdravnika Konrada. Vstopila je in sedla na stol.
»Pričakoval sem vas, gospa Hren,« je prijazno rekel.
Zagnusil se ji je. Je bil res tako podel?
»Zanima me, če je kaj novega,« je rekla hladno.
»Stanje je nespremenjeno. Vse bolj se mi dozdeva, da bo potrebna operacija. Ne skrbite, napel bom vse moči, da bo uspešna, če seveda…« je počasi dejal in jo pogledal.
»Če?« je ponovila. Srce ji je hitreje bilo, presedla se je na stolu.
»Če boste tudi vi prijazni, če boste hvaležni za moj trud. Saj veste, usluga za uslugo,« je pričel in jo poželjivo gledal.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:45 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Možev zdravnik (5/6 strani)
»Za moževo okrevanje bom naredila vse,« je rekla.
»Veseli me,« je bil zadovoljen. Stopil je do nje in jo pobožal po laseh. Najraje bi ga brcnila in se mu zakadila v obraz, toda ostala je mirna.
»Kdaj lahko računam na vaš obisk?« je vprašal.
»Po uspešno opravljeni operaciji,« je trdno odločeno rekla in ga pogledala v oči.
»Aaa, torej, ko bo uspeh zagotovljen. In kako naj vam verjamem?« je vprašal.
»Verjemite, kar obljubim, izpolnim,« je rekla resno.
»Verjamem vam, toda vseeno bi bilo dobro, če bi dobil nekaj vnaprej. Saj veste, za zagotovilo,« je pričel.
Neža je vstala, stopila je k njemu in se tesno privila ob njegovo telo. Prilepila je svoje ustnice na njegove in ga strastno poljubila. Zanjo je bila le igra, nekaj kar je večkrat počela na odru gledališča. On tega ni vedel.
»Verjamem vam. Česa takega ne bi mogli narediti, če bi lagali,« je šepetal in jo božal po telesu.
Odmaknila se je. Odšla je do vrat, se obrnila in rekla: »Po operaciji!«
Konrad je bil v devetih nebesih. Težko je čakal na trenutke, ko bo njegova. Bil je prepričan, da se mu bo popolnoma predala. In odločil se je, da bo napel vse moči, da bo operacija res uspela. Toda vedel je tudi, da sploh ni tako zelo komplicirana, kot je dejal njej. Hotel jo je le dobiti in uspelo mu je.
Po tednu dni, ko je bilo Tomaževo stanje nespremenjeno, je bil čas, da ga operirajo. Neža je sedela ob njegovi postelji in ga hrabrila. Njega in sebe.
»Ljubim te, pa naj bo, kar bo,« mu je šepetala.
»Vse bo dobro, vem,« je kimal Tomaž in jo objemal.
»Skupaj sva, to je pomembno,« je govorila Neža.
Prišli so ga iskat. Spremljala ga je vse do operacijske sobe.
»Tu bom. Čakala bom, da se zbudiš,« mu je rekla in se poskušala nasmehniti.
»Nikar ne skrbite, gospa Hren, operacija bo uspela,« je dejal Konrad, preden je vstopil v operacijsko. Pomežiknil ji je in se ji nasmehnil.
Neža je spregledala njegove namige. Odšla je v čakalnico. Sedla je in čakala. Uro, dve, tri.
Potem je v čakalnico vstopil Konrad. Skočila je pokonci.
»Uspešno. Vaš mož bo spet lahko hodil,« je prikimal.
»Hvala bogu,« je zašepetala. Če ne bi bil tako nagnusen, bi ga najbrž objela od veselja.
»Sedaj je vrsta na naju. Zmenek imava, kajne?« je pričel.
»Ko ga vidim. Ko se prepričam, da Tomaž čuti nogi,« je pričela.
»Ne, takoj!« je odvrnil. »Ne bom več čakal!«
»Ko vidim svojega moža,« je vztrajala.
»Prav. Toda potem sem na vrsti jaz. Zahtevam plačilo,« je pričel.
»Dobili boste plačilo,« je prikimala Neža. In stiskala pesti.
Tomaž je tistega dne spal. Neža se je odpravila proti domu. Bila je srečna, ob enem pa zaskrbljena. Bo njen načrt uspel?
Poklicala je sestro. Njena sestra je bila nekaj let starejša, samska, povsem predana delu.
»Maja, potrebujem tvojo pomoč,« je rekla, ko se je na drugi strani telefonske veze oglasila njena sestra.
»Pridem do tebe?« je vprašala Maja.
»Čimprej, prosim. Nujno je,« je pritrdila Neža.
Maja je bila zaposlena kot inšpektorica za mladoletne prestopnike. Neža je bila prepričana, da ji bo znala svetovati. Ko je čez dobro uro prišla, ji je Neža vse povedala.
»Ne morem verjeti,« je zmajal z glavo Maja.
»Verjemi, res je,« je kimala Neža.
»Tako le bova naredili,« je pričela Maja in ji zaupala svoj načrt.
Po dveh dneh je bila Neža povsem prepričana, da bo Tomaž hodil. Spet je čutil svoji nogi, stanje se je izboljševalo z naglico. Čas je bil, da izpelje svojo nalogo do konca. Bila je pripravljena.
Bil je večer, potrkala je na vrata pisarne Konrada. Bil je vesel, ko jo je zagledal.
»Te prej peljem na večerjo?« je vprašal.
»Ne,« je odvrnila Neža.
»Torej si tu le zato, da plačaš račun operacije svojega moža.
»Povej bolj podrobno. Ne vem, če sem te razumela, kakšno plačilo zahtevaš,« je pričela. Igrala je dobro, o tem ni bilo dvoma. Konrad ni posumil ničesar.
»Kako ne veš? Dobro veš, lisička. Želim plačilo, tak je bil dogovor. Bova opravila kar tu, v pisarni?« je pričel.
»In če rečem, da ne?« je vprašala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:47 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Možev zdravnik (6/6 strani)
»Mislil sem, da si me takoj razumela. Ne moreš reči ne. Ozdravil sem tvojega moža, zdaj pa boš ti ozdravila mene. Tu, na tej mizi. Slekla boš spodnje hlačke in sedla boš na mizo. Vse ostalo bom opravil sam.,« je pričel.
Stopil je do vrat in jih zaklenil. Nato se ji je približal za hrbet. Pričel jo je božati po hrbtu, poljubil jo je na vrat.
»Mislim, da veš, da nimaš druge možnosti. Če mi ne boš dala tistega, kar mi pripada, bom vzel sam. Nihče ti ne bo verjel, da te je znani zdravnik Konrad Bogataj hotel posiliti. Izpadla boš le, kot neumna zaljubljena trapica, ki se je nisem mogel otresti,« je pričel.
»Če se ne moreš otresti žensk, zakaj iščeš potem seks na tak način? Ga ne dobiš drugače?« je predrzno rekla.
»Hej, ne bodi pametna! Plačaj,« je jezno rekel in jo zgrabil okrog pasu.
Tedaj so se vrata pisarne s treskom odprla. V sobi je bilo naenkrat polno policistov, med njimi tudi sestra Neže. Neža si je oddahnila. Prišli so pravi hip.
»Doktor Konrad Bogataj, aretirani ste zaradi izsiljevanja in poskusa posilstva,« je zaklical inšpektor.
»Kaj? Ničesar nisem storil! Kako si drznete? Sploh veste, kdo sem,« je pričel mahati z rokami in se braniti.
Neža je stopila k Maji.
»Hvala sestrica,« ji je šepnila in jo objela. Tresla se je po vsem telesu.
»No, nikar se ne tresi, dobro si odigrala,« jo je hrabrila sestra.
Zdravnika so odpeljali, Neža in Maja sta počasi stopali po hodniku.
»Bo Tomaž še dolgo tu? Mu boš povedala?« je vprašala Maja.
»Jutri gre domov. Da, povedala mu bom. Toda malo kasneje, naj si opomore,« je kimala Neža.
»Kmalu spet pokliči,« je še rekla Maja in odšla.
Neža je stala pred vrati sobe, kjer je ležal Tomaž. Oddahnila si je. Vse je bilo mimo. Tomaž je okreval, Konrad je odšel. Vedela je, da mu bodo odvzeli pravico opravljati poklic. Se ji bo maščeval? Zamahnila je z roko. Najbrž ne. Če pa, ima dovolj poguma, da ga zašije še enkrat. Globoko je zadihala, nato pa počasi prijela za kljuko. S Tomažem je morala govoriti o pomembni zadevi. Vsekakor je bil čas, da imata otroka. Lastnega. Življenje je preveč minljivo, da bi odlašal tako pomembne odločitve.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Okt 2016 18:48 |
|
|
|
|
Danes je 26 Nov 2024 06:08 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
