 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Navidezna sreča
»Si to res ti?« je presenečeno vprašala Katka in se zazrla v obraz Janje. »Da, sem. Toda od takrat je minilo osem let. Nekoliko sem se spremenila. Spremenila sem frizuro, no trenutno je sploh nimam, ha, ha, in saj vem, pridobila sem si nekaj kilogramov ..."
.. Kar pa je seveda normalno, nisem več stara triindvajset let, tako kot sem bila tu, na tej sliki,« je naštevala Janja.
Sedeli sta na terasi Janjine hiše, pili sta kavo. Vreme je bilo lepo, kljub temu, da je bil šele marec, je bilo skoraj dvajset stopinj nad ničlo. Gledali sta Janjin poročni album, se v spominih vračali nazaj na dan, ki je bil pred osmimi leti. Na dan, ko sta si vroče zaljubljena Janja in Tomaž rekla da.
Takrat je bilo drugače. Takrat sta imela sanje in predstavo o prihodnosti. Tomaž je Janjo spoznal prek sestrične. Bila mu je všeč. Visoka, vitka, imela jed do ramen dolge rdeče lase. Bila je prijazna in zgovorna.
Tudi Janji je bil Tomaž takoj všeč in kmalu sta postala par. Prvih nekaj mesecev je bilo čudovitih. Hodila sta na izlete, se spoznavala, razkrivala drug drugemu svoje sanje. Imela sta veliko skupnih interesov, ljubila sta iste stvari. Janja je bila prepričana že na samem začetku, da je Tomaž moški, s katerim želi preživeti vse življenje.
Že po letu dni njunega poznanstva, sta se poročila. Janja je odšla živet k Tomažu. V mali hiški je živel sam s svojo babico, ki je bila v pritličju. Njegovi starši so se preselili v novo hišo in staro je dobil Tomaž, ki je bil edinec. V zgornjem nadstropju sta si z Janjo uredila dom in takoj po poroki sta pričela načrtovati otroka. Darko se je rodil nekaj dni po prvi obletnici njune poroke. Bila sta srečna in oba zaljubljena v svojega sinka. Bili so zelo lepa družina.
Janja je vsa ta leta živela v prepričanju, da so srečni, da se imajo lepo. Tomaž ni nikoli rekel, da ni srečen, da mu kakšna stvar ne ugaja. Vsaj Janji se je zdelo, da se nikoli ni zares pritoževal. Kadar pa ji je že namignil kakšno stvar, jo je preslišala in govorila kaj drugega. Bila je prepričana, da ko je enkrat človek v zakonu, ko podpiše list papirja, ven ne more več. Zakon je njej pomenil pogodbo za vse življenje.
Kar hitro se je privadila, da je poročena ženska, da je mati, da je mož tisti, ki služi denar in ga vse dni ni doma. Njeno življenje je bilo lagodno in mirno. Vsaj njej se je tako zdelo.
Tomaž se je zelo trudil. Janjo je imel rad. Ko se je rodil Darko, je hotel biti vzoren oče, dober mož in uspešen poslovnež. Razvajal je Janjo, ji dovolil da je iz njunega skupnega računa dvigovala toliko, kolikor je menila da potrebuje. Nikoli se ni obremenjevala s tem, kako težko je prislužen denar, ki je bil na računu. Zapravljala je za posodo, za gospodinjske pripomočke, za oblačila, za vse. Največkrat pa je kupila povsem nepomembne stvari. Darku je kupovala najboljše čevlje in najboljša oblačila. Če čevljev potem ni nikoli nosil, se s tem sploh ni obremenjevala. Dala jih je naprej in šla kupit nove.
Dan se je že nagibal k večeru, ko je Katka vstala in se poslovila: »Joj, koliko je že ura! Domov moram!«
»Tudi jaz bom morala počasi pristaviti večerjo. Tomaž bo vsak hip doma,« je prikimala Janja. Pospravila je albume, pospremila prijateljico do vrat.
Stopila je v kuhinjo in zaslišala korake. Tomaž je bil doma.
»Si že prišel?« ga je začudeno vprašala.
»Sem mar zgoden? Ves dan sem bil z doma,« je zavzdihnil.
»Ne, saj je prav, da si prišel, toda večerje še ni. S Katko sva sedeli na balkonu. Vreme je bilo tako prijetno, da sva pozabili na uro. Gledali sva najin poročni album. Si lahko misliš, da je minilo že osem let, odkar sva poročena,« je razlagala.
Tomaž je zamišljeno prikimal in si odvezal kravato. Odšel se je preoblečt, Janja pa je odprla hladilnik in ne zainteresirano strmela vanj.
Ko se je v trenerki vrnil nazaj v kuhinjo, je zastokala: »Sploh ne vem, kaj naj pripravim!«
»Bom jaz. Kje je Darko?« je dejal in stopil za štedilnik.
«Nisem ga videla ves popoldan. Najbrž je pri prijatelju ali pa meče žogo na igrišču,« je odvrnila in sedla.
»Je nalogo naredil?« je vprašal Tomaž.
»Ne vem,« je zazehala Janja.
Za hip se je zazrl vanjo. Oblečena je bila v stare hlače, širok in dolg pulover, ki naj bi zakrival, da ima preveč kilogramov, da se ne ukvarja s športom, njeni lasje so bili neumiti in speti, njen obraz je bil neurejen. Stisnilo ga je pri srcu. Kje je ženska, s katero se je poročil? V kaj se je spremenila?
Navidezna sreča (2/6 strani)
Pripravil je lahko večerjo, nato pa je poiskal sina.
»Si naredil nalogo?« ga je vprašal, ko so skupaj večerjali.
Darko je odkimal.
»Potem jo bova zdajle,« je mirno dejal Tomaž.
Ko so pojedli, je pospravil mizo, Janja je vzela vrečko čipsa in se je umaknila v dnevno pred televizor, Tomaž pa je delal v kuhinji nalogo z Darkom.
Ko ga je spravil spat, se je pridružil Janji v dnevni. Prazna vrečka čipsa je ležala na mizi, Janja je strmela v ekran.
»Zakaj se ne ukvarjaš z njim?« je vprašal.
Začudeno ga je pogledala. »Misliš, da me kaj uboga? Vseeno mu je, kaj rečem,« je zamahnila z roko.
»Potem bi se morala bolj potruditi. Zakaj pa mene vedno uboga,« je pričel.
»Zato, ker ste očetje drugačni,« je povedala.
Ostal je tiho, pa čeprav bi najraje eksplodiral, ji povedal vse, kar mu je že dolgo ležalo na duši.
Janja je zadremala na kavču. Ko se je prebudila, je imela popolnoma suha usta. Odmajala se je do kuhinje in popila kozarec vode. Nato je poškilila na uro. Bila je nekaj do polnoči. Tomaž je že spal v spalnici, ni je budil, ko je zadremala v dnevni. Kar pa ji je ugajalo, tako se je izognila ljubljenju z njim. Niti to ji ni več dišalo. Ni se mogla spomniti, kdaj sta nazadnje odšla skupaj v posteljo in se ljubila. Ah, pa saj je vseeno!
Naslednjega jutra je Tomaž vstal prvi, tako kot vedno. Zbudil je sina in skupaj sta pojedla, se uredila in nato ga je peljal v šolo. Pred šolo mu je dejal: »Darko, veš, da te imam rad, kajne?«
Darko je začudeno pogledal očeta in prikimal.
»Sedaj pa le steci v šolo!«
Tomaž se je odpeljal do svoje službe, ki je bila od njegovega kraja oddaljena slabih petnajst minut. A tokrat se ni posvetil poslu, odšel je v sosednjo pisarno, kjer je delal njegov sodelavec Leon. Z njim je večkrat odšel na pijačo, počasi sta postala prijatelja in se pogovarjala o vsem.
»Tomaž, danes si pa zgoden,« ga je pozdravil Leon izza svoje mize. Zatopljen je bil v računalnik.
Tomaž je sedel in zamišljeno pogledal skozi okno.
»Zamišljen si. Nekaj je narobe. Janja?« je vprašal Leon previdno.
Tomaž je prikimal.
»Pridi. Danes se mi tako ne da delati. Greva v kavarno na kavo!«
Odšla sta iz firme v najbližji kafič, kamor sta redno zahajala. Zjutraj gostov še ni bilo. Le tu in tam se je kdo ustavil na kavo in odšel dalje. Imela sta mir. Sedla sta za mizo v kotu in naročila kavo.
Tomaž je molče mešal kavo, Leon je čakal, kdaj bo spregovoril.
»Nisem si predstavljal takšnega zakona,« je naposled dejal.
»Vsi imamo napake, ki so na začetku nevidne,« je poskušal Leon.
»Ni to. Janja je postala drug človek. Popolnoma se je spremenila, nima volje, vse ji je brez pomena, ne vidi me več,« je pričel.
»Sta se pogovorila?« je zanimalo Leona.
»Večkrat sem poskušal, toda njen pogled je bil vedno odsoten. Nima smisla,« je odkimal z glavo.
»Če imata težavo, se bosta o tem morala pogovoriti, pred ne bo prepozno. Molk le oddaljuje, saj veš,« je pričel Leon.
»Mislim, da je že prepozno. Janje ne ljubim več,« je resno dejal Tomaž.
»Si prepričan? To so velike in nevarne besede,« ga je posvaril Leon.
»Prepričan sem,« je pokimal.
»Povej, kaj te na njej tako moti,« je vztrajal Leon.
»Vse? Imaš ves dan čas?« se je nasmehnil žalostno Tomaž.
»Imam,« je odvrnil Leon in se naslonil nazaj.
Tomaž mu je govoril o njej. Povedal mu je, kako je bilo, ko sta se spoznala. Da mu je takoj ugajala. Bila je urejena, nasmejana, polna energije, polna načrtov. Bila je nežna in ljubeča. Vedno je z zanimanjem poslušala njegovo opisovanje delavnega dne, mu pomagala pri težavah, mu svetovala. Vedno, ko je prišel domov, ga je čakalo kosilo in pospravljeno stanovanje. Vedno je bila urejena, imela je naličen obraz in oprijete hlače. Rad je prihajal domov, v službi jo je pogrešal in hrepenel po njej. Zvečer sta se ure in ure pogovarjala, nikoli jima ni zmanjkalo idej, nikoli jima ni zmanjkalo besed. Bila sta prava prijatelja.
Potem sta se poročila. Prvih nekaj mesecev je bilo sanjskih. Janja je cvetela, bila je lepa kot še nikoli. Kmalu je izvedela, da je noseča in sprva je bila na vlogo mamice zelo ponosna. Skupaj sta kovala načrte, kaj vse bodo počeli, ko bo prišel še ne član.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 20 Okt 2016 20:01 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Navidezna sreča (3/6 strani)
Oba sta bila mnenja, da bosta imela vsaj tri otroke. Proti koncu nosečnosti pa se je naveličala. Postala je okrogla in čeprav ji je Tomaž ves čas zatrjeval, da je še vedno lepa, je postajala vase zaprta. Bila je mnenja, da se je njeno življenje postavilo na glavo, da jo bodo sedaj spremljale le še težave in skrbi. Tomaž ji je stal ob strani, jo hrabril in ji vlival energijo. Toda Janja je postala zagrenjena. Po porodu je bilo še slabše. Nekoliko se je zredila, njeno telo se je spremenilo. In nekoč je izjavila, da je pač tako, da so vse poročene ženske manj privlačne in da se je s tem sprijaznila. Da jo odvečni kilogrami ne motijo. Pričela je jesti, oprijete hlače je zamenjala za stare trenirke, na njenem obrazu ni bilo več ličila. Večkrat je prišel domov in na štedilniku ni bilo kosila. Janja se je izgovorila, da se ji ni ljubilo kuhati in da naj on. Darko ji je bil odveč. Vzgojo je moral popolnoma prevzeti Tomaž, ona se je izgovarjala, da ne zna. Stanovanje je bilo zanemarjeno, oblačila niso bila zlikana. Za vse ji je zmanjkalo časa. Edina stvar, ki jo je še zanimala, so bile čenče. Poznala je vse in vsakogar. Edino v tej stvari je bila res dobra.
V postelji se je izmikala, ljubljenje ji je postalo odveč. Vedno je bila preveč utrujena, bolela jo je glava. Tomaž ji je včasih poskušal dopovedati, naj se spremeni, toda ni ga poslušala. Le zamahnila je z roko in mu razložila, da ni več tako mlada, kot je bila nekoč in da je povsem normalna poročena ženska.
Leon je poslušal zgodbo in zamišljeno kimal.
»No? Enostavno ne vidim več smisla,« je zaključil Tomaž.
»Res si pred težko odločitvijo,« je potrdil Leon.
»Ne vem, kaj naj storim. Janja je zame tujka. Ne prenesem je več. Z njo sem še samo zaradi sina. Toda ne bom več dolgo zdržal. Ne morem imeti takega zakona. Star sem komaj enaintrideset let, zaslužim si srečo. Zaslužim si žensko, ki jo bom ljubil in katera bo ljubila mene. Hočem žensko, ki drugače gleda na zakon,« je povedal.
»Pogovori se z njo. Mogoče je še vedno upanje. Mogoče še nekje tli iskra. Mogoče še ni prepozno,« mu je svetoval Leon.
»Ne vem,« je odkimal Tomaž. Popil je kavo do konca, plačal svojo in prijateljevo in odšla sta nazaj do firme.
»Nikar se ne prenagli,« mu je še svetoval Leon, potem pa je izginil v svojo pisarno.
Tomaž je dvignil telefon na svoji pisalni mizi. Kmalu je zaslišal na drugi strani prijeten glas.
»Gospodična Treven? Imate danes čas? Še vedno bi vas rad povabil na kavo,« je pričel. Njegov glas je bil odločen in prijazen.
Tistega dne se takoj po končani službi ni odpravil domov. A ni poklical in obvestil Janje. Vedel je, da ji je tako vseeno, kdaj bo prišel.
Tudi tistega popoldneva sta s sosedo Katko sedeli na balkonu in pili kavo. Najprej sta seveda predelali vse čenče.
»Si ti vedela, da Marinka vara Ivana?« je rekla Katka ogorčeno.
»Ne?! Kaj takega! Kako le lahko stori kaj takega! Sram naj jo bo. S kom pa?« je zanimalo Janjo. Celo nagnila se je bolj k sosedi.
»S kom, s kom! Z njegovim bratrancem!«
Janja si je usta pokrila z roko in na široko odprla oči. Odkimala je z glavo, njen obraz je bil sila ogorčen.
»Kar ne moreš verjeti, kajne? Pa tako popoln zakon, kot ga ima ona. Tako dobrega moža. No, saj ponavadi je tako,« je povedala Katka svoje mnenje.
»Res so nori! Jaz pa lahko potrkam. Moj zakon je za enkrat še vedno tak, kot je bil. S Tomažem se čudovito razumeva. Res je zlat, vse naredi,« je kimala Janja.
»Tudi kuha?« je zanimalo Katko.
»Da, in pospravlja. Zadnjič se je celo lotil likanja perila. V vsem uživa. Res je dober,« je povedala Janja.
»Oh zlatega moža imaš,« je dodala Katka.
»Ja, saj vem,« je menila Janja.
»Moj Franci pa pride vedno utrujen iz službe. Skoraj nikoli mi ne pomaga,« je dodala Katka.
»Saj to. Sploh ne vem, od kje Tomaž črpa energijo. Jaz sem večina dneva doma, pa sem zvečer tako utrujena, da večkrat zaspim kar na kavču. On pa prvi vstaja, odpelje Darka v šolo, je ves dan v službi, pride domov, si pripravi večerjo in še kaj naredi,« ga je hvalila Janja.
»Mogoče mu tako ustreza. Kaj pa veš, lahko se pa na tak način sprošča,« je menila Katka.
»Ja, saj res. Mogoče,« je kimala Janja zamišljeno.
Teden, ki je sledil je bil enak kot vsi poprej. Tomaž je hodil zvečer domov, mogoče še kako uro kasneje kot po navadi. A Janje to ni motilo. Včasih ga je na štedilniku čakalo na hitro pripravljeno kosilo, včasih si ga je pripravil sam. Z Janjo skoraj da nista spregovorila, toda njej se to ni zdelo nič čudnega. Celo ustrezalo ji je, da Tomaž ne sili vanjo. Zvečer, ko sta legla v posteljo, kadar seveda ni zadremala na kavču, ji je zaželel lahko noč in se je obrnil stran.
Navidezna sreča (4/6 strani)
Nikoli ni namignil, da bi se želel ljubiti. Janji se je to sicer zdelo malce čudno, toda s tem se ni obremenjevala. Če bi mu kaj rekla, bi nemara mislil, da se želi ljubiti. Tako pa je raje molčala.
Minilo je dobrih štirinajst dni, odkar se je Tomaž pogovarjal z Leonom. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Nekoč sta spet odšla zjutraj na kavo.
»Nič nisi povedal, kako stojijo razmere doma,« je pričel Leon.
»Doma je isto, le da se ne obremenjujem več,« mu je povedal Tomaž.
»Je pa vseeno nekaj novega v tvojem življenju. Nekaj nasmejan se mi zdiš,« je ugotavljal Leon.
»Spoznal sem prijetno žensko,« je naravnost povedal Tomaž.
Leon se je zresnil in odkimal: »Si prepričam? Veš, kaj delaš?«
»Verjemi, prepričan sem. Tako naprej ne gre več. In dobro vem, da se Janja ni pripravljena spremeniti. Shujšati je poskušala že najmanj trideset krat, pa ji nikoli ne uspe, telovaditi je pričela že stokrat in je vedno odnehala že naslednji dan. Vsega se loti, pa pri nobeni stvari ne zdrži, nima volje, vseeno ji je. Naveličal sem se poslušati njeno stokanje, naveličan sem gledati žensko pri enaintridesetih, ki je popolnoma zapuščena, ki se ne veseli dneva, ki nima več energije in ki ves dan samo zeha po stanovanju in se preklada sem ter tja. Naveličal sem se opravljati gospodinjska dela, vzgajati sina sam in vse dni delati, da lahko potem vsak večer pred televizijo je svoj najljubši čips. Dovolj imam, zaslužim si več,« je vrelo iz Tomaža.
Leon je kimal, nato je resno rekel: »Razumem te!«
Tistega dne po končani službi, sta se z Moniko spet dobila. Počakal jo je pred firmo. Monika je prišla v firmo, kjer je delal pred slabim letom. Sprva je sploh ni opazil, kasneje pa jo je večkrat zasledil med odmorom za malico. Imela je srednje veliko postavo, do ramen dolge črne lase in bila je vedno urejena in nasmejana. Ko jo je prvič povabil na pijačo, je imel tremo. Privolila je in že takoj prvič ji je povedal, da je poročen, da ima sina. Vse bolj redno sta začela skupaj zahajati na pijačo, kmalu ji je povedal vse o njegovem zakonu, ki je bil le še na papirju. Monika ga je poslušala in ga razumela. Sprva mu je svetovala, naj se z ženo pogovori, naj poskuša rešiti zakon. Toda bilo je brez pomena. Čez čas se je Tomaž zaljubil vanjo in ji to tudi povedal. Monika mu je zaupala svoja čustva. Tudi ona je do njega nekaj čutila.
Tistega dne je bil nervozen. Ko je prišla Monika pred firmo, sta se odpeljala z njegovim avtom v restavracijo. Odšla sta na kosilo.
»Ločil se bom,« ji je povedal.
»Žal mi je,« je bila odkrita.
»Hočem biti s tabo,« je dejal in jo prijel za roko.
Molčala je.
»Si ne želiš tega?« je vprašal.
»Si prepričan, da me ljubiš? Sem morda le odrešilna bilka?« je vprašala.
»Prepričan sem, Monika,« je bil gotov.
»Ji boš povedal za naju?« jo je zanimalo.
»Še danes, ko pridem domov,« je dejal.
Tokrat je bil doma že sredi popoldneva. Janja je pred hišo brala revijo.
»Kosilo imaš na štedilniku,« mu je zaklicala, ko ga je zagledala.
»Je Darko doma?« je vprašal.
»Ne vem, kje je,« je skomignila z rameni.
Odšel je v hišo, kosila se ni dotaknil, ni bil lačen. Čakal je le, da bo njegov sin odšel spat in da se bo pogovoril z Janjo, ji povedal, da je konec bede v kateri je vztrajal osem let.
Zvečer se je Janja izpred hiše preselila na kavč v dnevno, prižgala je televizijo. Tomaž je naredil s sinom nalogo, ga pospremil do sobe, kjer je mali legel v posteljo. Tomaž je sedel na rob njegove postelje.
»Darko, vedi, da mi pomeniš veliko,« mu je rekel.
»Saj vem, očka,« je prikimal sin in zaprl oči.
Počasi je odšel do dnevne, kjer je bila Janja. Na pol je že dremala. Sedel je na kavč in se zazrl vanjo.
»Janja, pogovoriti se morava,« je pričel resno.
»Aha?« je zavzdihnila.
»Drugo imam,« je naravnost ustrelil.
Takoj je bila budna. Skočila je pokonci in ga presenečeno gledala.
»Rad bi se ločil,« je povedal.
»Kaj? Zakaj? Kako? Mar nisi srečen? Me ne ljubiš več? Kaj sem naredila narobe?« je hitela.
»Saj to. Le kaj bi lahko naredila narobe, kaj?« se je ironično nasmehnil in jo gledal. Nič, prav nič ni začutil.
»Tomaž, pogovoriva se. Le kaj bodo rekli ljudje? Oh, moj bog, kaj bodo rekli?« se je prijela za glavo.
»To te skrbi? Kaj bodo rekli drugi?!« je bil presenečen.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 20 Okt 2016 20:04 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
»Kdo je? Jo poznam? Zakaj, Tomaž?« je pričela.
»Ne, ne poznaš je. Lahko pa ti povem, da je lepa, da je urejena, da ima sanje, da je nasmejana in da me ima rada,« je povedal.
»Tudi jaz te imam rada,« je pričela.
»Janja, nisem srečen. Le poglej, kakšno je stanovanje, kakšna si postala ti. Nimaš energije ne za gospodinjstvo, ne za sina, ne zase. Tako ne morem več živeti,« ji je povedal.
»Spremenila se bom,« je pričela. »Nisem vedela.«
»Prepozno je.«
Odšel je ven, napotil se je do lokala, kjer je naročil malo pivo. Počasi je srkal tekočino in zamišljeno strmel predse. V njegovem življenju se je pričelo povsem novo poglavje.
Ko se je po dobri uri odpravil nazaj domov, je Janja spala na kavču. Odšel je v spalnico in si pripravil budilko za naslednje jutro.
Zjutraj je vstal prvi, peljal je sina v šolo in odšel v službo. Ko je zaključil z delom okrog četrte ure popoldan, se mu ni mudilo domov. Poklical je Moniko.
»Si za pijačo?« je vprašal.
»Tebi sem vedno na voljo,« mu je zašepetala.
Z nasmehom je odložil slušalko in jo odšel iskat.
V lokalu ji je vse povedal in bil je srečen.
»Kmalu bom prost, z Janjo se bova ločila, izplačal jo bom. Pričel bom prenavljati hiško, v kateri sva živela. Janji se je zdelo brez pomena, vedno je govorila, da bova naredila novo. Jaz pa menim, da je moja hiška še povsem dobra,« ji je govoril.
Monika je kimala in ga ves čas držala za roko.
»Potem te bom povabil na moj dom,« ji je dejal in jo pogledal.
»Prišla bom,« je prikimala.
Med vožnjo do doma je premišljeval o njej. Čeprav je bila Monika stara šestindvajset let, bila je pet let mlajša od Janje, je bila v vseh pogledih bolj dorasla od nje. Z Moniko se je lahko pogovarjal o vsem, bila je razgledana ženska.
Večerilo se je, ko je vstopil v hišo. Luč je še vedno gorela. Bil je prepričan, da Janja že spi na kavču. Že na hodniku je začutil vonj po čistilu. Najprej je tiho stopil v sobo sina. Spal je. Narahlo ga je pobožal po laseh in tiho zapustil njegovo sobo. Stopil je v kuhinjo. Bila je pospravljena, povsod se je svetilo. Na štedilniku je bila pripravljena njegova najlljubša jed. Presenečeno je stopil v dnevno sobo. Tudi tu je bilo vse urejeno. Kup ne zlikanega perila, ki je še dan prej ležal v kotu dnevne, je bil zlikan. Janja je sedela na kavču, na obrazu je imela nasmeh. Oblekla je črno krilo, imela je spremenjeno frizuro.
»Čakala sem te. Pridi, pripravila sem ti obrok. Saj si lačen, kajne?« je prijazno rekla.
Brez besed je sedel za kuhinjsko mizo. Pred njega je postavila lepo serviran zrezek z dušeno zelenjavo in riževo prilogo.
Sedla je nasproti njega.
»Ti ne boš?« je vprašal.
»Ne, hujšam,« je rekla in se kislo nasmehnila.
Zavzdihnil je in si pokril obraz z dlanmi.
»Borila se bom zate, za najin zakon, veš. Spremenila se bom, vse bom naredila,« je pričela.
»Janja, ne vem. Prepozno je,« je pričel.
»Nikoli ni prepozno. Še lahko rešiva vse. Še vedno je možno, da me boš spet vzljubil, da boš sanjal o meni,« je pričela. Glas se ji je tresel, s težavo je zadrževala solze.
»Ne vem…« je izjavil in gledal v krožnik. Ni mogel jesti.
»Boš videl, da bo šlo,« je rekla. Čeprav so ji po licu pričele polzeti solze, ni stekla stran. Vztrajala je z njim za mizo in stiskala pesti. Vedela je, da lovi vlak za rep, ki pa je bil veliko pred njo.
Čeprav je bil Tomaž prepričan, da Janje ne ljubi več, ga je ganilo. Celo zasmilila se mu je, začel se je spraševati, če je nemara kriv tudi sam za zakon, kakršen je bil. Če bi sam prej pričel s pogovorom, če bi vztrajal, mogoče ne bi šlo tako daleč.
»Jo imaš rad?« ga je čez čas vprašala Janja.
Skomignil je z rameni: »Ne vem. Vem pa, da nekaj čutim do nje!«
Prikimala je. »Vseeno se bom borila!«
Janja je tokrat mislila resno. Vidno se je spremenila, pričela se je zanimati za sinovo življenje, postala je urejena, stanovanje je bilo pospravljeno. Vrtala je v Tomaža in ga prosila, naj se pogovarjata. A ni bilo tako preprosto. Tomaž je ni več ljubil, pa naj je storila kar koli. Le smilila se mu je.
Po mesecu dni, ko je bil popolnoma prepričan, da ljubi Moniko, ji je to tudi povedal. Janja je sprejela presenetljivo mirno. Spakirala je in odšla v stanovanje, ki ji ga je kupil s prihranki.
S sabo je odpeljala Darka. A ker je bilo stanovanje v istem kraju, sta se domenila, da lahko Darko pride k Tomažu kadar želi.
»Vem, da ga imaš rad. Ne bom te kaznovala s tem, da bi ti vzela sina,« mu je rekla in bil ji je hvaležen.
Šele po nekaj mesecih je prvič povabil Moniko v svoj dom. Bila sta zaljubljena in ko jo je vprašal, če bo živela pri njemu, je privolila. Čez čas je spoznala njegovega sina, kmalu sta postal prijatelja. Celo, ko jo je prvič videla Janja, se ji je nasmehnila in ji dala roko.
»Lepo ženo si imel,« mu je povedala Monika, ko je Janja odšla.
Da, res je bila lepa. Izgubila je vse odvečne kilograme, imela je postavo, kot pred osmimi leti, bila je urejena in naličena. Spremenila se je.
Nekoč mu je Monika povedala, da je noseča. Tomaž je bil srečen.
»Poročila se bova,« je rekel.
Poročila sta se, rodila je punčko. Sicer si je po porodu pridobila nekaj odvečnih kilogramov, toda bila je trdno prepričana da bo shujšala. Ali ne? No, najbrž bo. Nikjer ne piše, da je zakon podoben zakonu.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 20 Okt 2016 20:07 |
|
|
|
|
Danes je 16 Maj 2024 10:29 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
