 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Preizkušnja
Če sam nekoč poskusiš grenkobo revščine, ne želiš teh groznih doživetij niti najhujšemu sovražniku, kaj šele svojemu otroku ...
Moje ime je Edita. Danes sem stara petinštirideset let in imam vsega na pretek. Sem visoka, uspelo mi je ohraniti vitko postavo, moj obraz je vedno brezhibno naličen, moje telo je vedno urejeno, moja oblačila so krojena po zadnji modi. Imam moža. Spoštujem ga in ljubim. On je moj zaklad. Sebastian je star petdeset let. Leta so ga naredila še bolj privlačnega.
Najin sin ima petindvajset let. Podoben je njemu, ima svetle lase, modre oči in visoko atletsko postavo. Ko pomislim nanj, se nasmehnem, preplavi me toplina. Aidan je zlat otrok od prvega dne, ko je ugledal ta svet. Kot dojenček je bil zelo miren in priden. Hitro se je naučil govoriti in zanimanje za svet in učenje, spoznavanje vsega, je prišlo kmalu. Je zelo bistre glave, potrpežljiv in čustven. Še danes se rad stisne k meni in jaz ga pobožam po laseh. Aidan študira za zdravnika. Že kot mali deček, je vedno prosil za belo haljo in pripomočke, ki jih je imel zdravnik. In sedaj je na poti, da uresniči svoje cilje. Priden je in uspeva mu.
Melanie. Oh, moja Melanie. Stara je triindvajset let, podobna je meni. Ima rjave oči in rjave lase. Vedno je naličena in nadišavljena. Ve, da bo nekoč prevzela moje delo. In tega me ni strah, ker ima roko za posel, ki ga opravljamo. Strah me je le tega, ker ne bi znala živeti brez denarja, brez blaginje, ki sem ji jo nudila vsa leta.
Aidan in Melanie se razlikujeta. Sina nikoli ni denar tako močno prevzel. Nikoli mu ni stopil v glavo. Čeprav mu je bilo postlano, je želel nekaj doseči sam.
Melanie je drugačna. Nikoli se ni trudila. Je razvajena. Popolnoma razvajen otrok. Za kar sem kriva jaz. Tudi Sebastian mi včasih očita, da sem preveč dajala, da sem naredila le škodo. Sem jo res?
Ko gledam Aidana, vidim, da zna. Tam ni storjenega nič napačnega. Ko gledam Melanie, me je strah. In zato sem se odločila za zvijačo, za načrt, za katerega smo vedeli vsi, le ona in Aidan ne. S Sebastianom sva vse pretehtala in skovala popoln načrt in bila sva prepričana, da se bo uresničil do potankosti. In upala sem, da bom s tem pomagala, da Melanie spozna svet, tak kot je v resnici. Razvajenka, kot je bila moja hči, resnično ne bi mogla voditi šestnajst trgovin. Posel bi propadel v nekaj letih. Morala sem jo pripraviti na življenje, ji poskušati vcepiti nekaj borbenosti.
Vse, kar sem v življenju dosegla, sem dosegla sama. Začela sem s škarjami in šivanko.
Kot deklica nisem poznala očeta. Odšel je drugam in pustil v mali podrti hiši šest otrok ter mojo mati, ki je garala od jutra do večera. A časi so bili težki in včasih smo jokali od lakote. Ničesar nisem imela, prav ničesar. Imela sem pet bratov, bila sem najmlajša. Spominjam se, kako je mati včasih razdelila med nas kos starega kruha. Sama ni jedla. Ko smo jo vprašali, zakaj si ne vzame tudi ona, se nam je nasmehnila in rekla, da je že jedla, da je sita. Hoteli smo verjeti, čeprav smo vedeli, da ni res.
Ko mi je bilo šestnajst let, je umrla. Bila je zgarana, utrujena in popolnoma brez moči. Olajšano je zaprla oči in jih ni več odprla. Jokala sem. Ni počakala, na kar sem sanjala ves čas. Bila sem prepričana, da bom nekoč imela veliko denarja in potem ji bom kupila lepo obleko in ravno tak klobuk, kot ga imajo dame. Večkrat sem ji to omenila in vedno me je stisnila k sebi.
»Edita, saj vem. Saj vem, da ti bo uspelo,« mi je govorila in me božala po laseh.
Bratje so se doselili, si pričeli služiti kruh in se poročili. Porazgubili so se po svetu. Jaz sem pridno hodila v šolo, stanovala sem pri družini, ki je potrebovala pestunjo. V zameno sem imela hrano, stanovanje in možnost šolanja. Včasih pa mi je dobra lastnica dala tudi kako staro nošeno obleko. In že takrat sem vzela v roke škarje ter šivanko in iz nje naredila prav takšno, kot je bila na naslovnicah revij, ki sem jih gledala pri prodajalcu časopisov.
Ko sem spoznala Sebastiana, sem že imela najet prostor za majhen lokal, kjer sem nameravala izdelovati obleke. Sebastianu je bila moja ideja všeč in skupaj sva poprijela za delo. Posel je svetel, kar naenkrat sva imela dve trgovini, potem tri in tako dalje, dokler jih ni bilo šestnajst. Blagovna znamka oblačil Edita, se je prodajala po vsem svetu. Bila sem ponosna nase in na svojega moža. uspelo nama je skoraj nemogoče.
Aidan je prišel prvi, Melanie druga. In Melanie je bila že od vsega začetka razvajena.
»Kako ljubka deklica,« so ji ves čas govorili.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 06 Nov 2016 21:23 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Preizkušnja (2/4 strani)
Res je bila lepa in tudi sama je tako menila. Nikoli ni vedela, kako je, če si lačen, če nimaš obleke, če si bos. Vedno je dobila vse, kar si je zaželela. Nisem imela srca, da bi ji rekla ne. Nisem mogla, preveč sem poznala, kako je to, ko si ne moreš kupiti.
In danes je Melanie stara triindvajset let. Ima fanta, zaročenca Patricka, ki je dve leti starejši. Imam občutek, da ljubi denar in ne nje. A če ji to omenim, zaloputne z vrati in izgine. Zato sem raje tiho. No, sicer pa bo izvedba načrta pokazala, če se motim.
S Sebastianom sva vse skrbno pretehtala. Načrt naj bi začela izvajati naslednji teden, ko naj bi Melanie odšla na dvomesečni program mode. Tam naj bi jo najboljši kreatorji vpeljali v posle. In seveda je bila jezna, ker se ga je morala udeležiti. A Sebastian ni popustil.
»Kaj mi bo tečaj?!« je bila jezna.
»Če hočeš nekoč prevzeti vse to, moraš vedeti, kako se drži šivanko,« je vztrajal moj mož.
»Saj bodo drugi delali, kajne mami?« je cepetala.
Bila sem tiho. Le žalostno sem se nasmehnila in pogledala Sebastiana.
»Prav, pa grem. Še žal vama bo,« je izgubila bitko.
In je šla, toda vztrajala je, da gre z njo tudi njen zaročenec Patrick. Plačal sva še zanj, saj navsezadnje je bilo še boljše, da ga ni bilo v bližini pri izvedbi načrta.
Šele po tednu dni, se je spomnila, da še vedno obstajamo. Poklicala me je po telefonu.
»Mami, kar v redu je. Lenarim in se sončim,« je govorila.
»Mar nisi na tečaju?« sem bila presenečena.
»Saj ni obvezen,« mi je povedala.
Zmajala sem z glavo: »Kakor želiš!« In uvidela sem, da resnično potrebuje mrzlo vodo v obraz, da se zbistri. Melanie ni znala skrbeti zase.
Moja najboljša prijateljica Dorin, je bila zaposlena pri meni. Njej sem vse povedala.
»Misliš, da bo verjela?« je vprašala Dorin.
»Mora,« sem rekla.
S Sebastianom sva imela dva meseca časa, da se preseliva v dvosobno stanovanje bloka. Kupila sva star avto, denar sva zamrznila, napisali smo lažne papirje, da je vse, kar je bilo najino, sedaj last Dorin. Da sva vse izgubila.
Najprej sva novico povedala Aidanu. Bil je zaprepaden.
»Le kako? Ampak, saj sta poslovala dobro? Ne morem verjeti,« je odkimaval.
Bilo mi je hudo, toda če bi vedel resnico, ne bi bilo pošteno do hčere. Sicer pa ni bilo nič narobe, če sta bila na preizkušnji oba.
»Vsekakor ne povej nikomur, Aidan. Z materjo se trudiva, da bi dobila vse nazaj. Le priliva več ne bo, saj to razumeš, kajne?« je dejal Sebastian.
»Pomagal vama bom,« je trdno odločen dejal.
»Ne, ne mešaj se v to. Ti imaš svoje skrbi in svoje učenje. Le študiraj, da boš postal zdravnik,« je dejal resno Sebastian.
»Ampak, ne morem vaju kar pustiti. Sedaj me potrebujeta. Kar sta vidva storila zame, vama ne bom mogel nikoli poplačati. Dovolita mi, da vama pomagam,« je prosil.
»Sama se bova rešila, verjemi,« sem odločno rekla.
Čeprav nerad, je popustil.
Aidan je bil res zlati otrok. Ni mu bilo vseeno in njegova skrb, me je zadela v srce. Dobro sva vzgojila sina.
Čas je bil, da se Melanie vrne. Pričakala sva jo na letališču. Bila je nasmejana, urejena in zagorela. Njen zaročenec Patrick je stopal zraven nje in jo ponosno držal za roko.
»Pogrešala sva te,« sem ji rekla in jo objela.
»Da, da, sedaj pa me spusti, da mi ne pokvariš frizure,« je vzdihnila.
»Poslovi se od Patricka, pogovoriti se moramo,« je resno dejal Sebastian.
»Zakaj?« je bila Melanie začudena.
»Vse boš videla. Patricku sem že poklical taksi, lahko se dobita kasneje,« je velel Sebastian.
Patrick se je prisiljeno nasmehnil, ji dal poljub in pokimal v pozdrav nama. Nato je odšel.
»Sedaj pa pojdimo domov,« sem rekla. Trepetala sem, bala sem se njene reakcije.
Počasi smo se odpravili do parkirišča in Sebastian je pričel odklepati naš novi, stari avto.
»Kaj pa je ta škatla? Pa menda ne mislita, da se bom peljala v tem? Kaj pa vama je? Sta zmešana,« je cepetala Melanie in naju presenečeno gledala.
»Žal, to je sedaj naš novi avto,« je kislo dejal Sebastian.
»Raje grem peš. Kje je mercedes?« je rohnela.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 06 Nov 2016 21:29 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Preizkušnja (3/4 strani)
»Sedi v avto, saj te ne bo nihče prepoznal,« je strogo dejal Sebastian in ji odprl zadnja vrata.
»Kaj takega,« še vedno ni bila tiho in jezno je pihala, ko je sedla vanj.
Počasi smo se odpeljali. Molčali smo.
»Kam pa greš, oče? Hiša je v drugi smeri,« je spraševala.
»Ni več naša,« je tiho dejal. Sama sem ves čas molčala.
»Kako ni več naša? Kaj vama je? Smo kupili novo?« je spraševala.
Sebastian je zapeljal pred velik star blok. Obrnil se je k njej in jo resno pogledal.
»Žal mi je, draga hči. Težki časi so. Izgubili smo vse. Sedaj je naše stanovanje tu,« je dejal in pokazal z roko na stanovanjski blok.
»Presenečeno je odprla usta, v njenih očeh se je zrcalila groza.
»Pridi, saj ni tako slabo,« sem rekla in izstopila.
Počasi nama je sledila in gledala na vse strani.
»Tu te nihče ne pozna, ne boj se,« ji je zagotovil Sebastian in za hip se mi je zazdelo, da mu gre na smeh.
Sebastian je odklenil vrata v majhno in skromno opremljeno stanovanje. Sedli smo na mali kavč in Melanie naju je prestrašeno gledala.
»Sedaj pa mi prosim povejta, kaj se gresta,« je zahtevala.
»Izgubili smo posel. Trgovine je odkupila Dorin. Žal nama je, toda življenje se je obrnilo,« je začel Sebastian.
»In sedaj mislita, da bom živela v tej luknji?!« je bila ogorčena.
»Da, saj niti ni tako slabo. Ko bi ti vedela, kako sem živela jaz v otroštvu,« sem ji rekla.
»Lepo te prosim, mami, ne začni spet s tistimi zgodbicami,« je cepetala.
»Vsekakor, naučiti se boš morala živeti drugače,« je dodal Sebastian.
»In naš bančni račun? Kaj je z njim? Saj smo menda imeli denar,« je spraševala.
»Ni ga več,« sem odkimala.
»Vsi bomo morali poprijeti za delo in si pomagati,« je dodal Sebastian.
»Znorela sta. Kako sta mi lahko naredila kaj takega? Recita vendar, da je to šala,« je kričala.
»Žal nama je, melanie,« je odkimal Sebastian.
»Kaj sta mislila? Le kako sta poslovala? Kako sta lahko vse izgubila?! Ne verjamem!« je kričala in cepetala.
»Saj se boš privadila,« je kimal Sebastian.
Prvih nekaj dni je bilo neznosno. Melanie se je zaprla v sobo in jokala. Najbrž je hudo trpela.
»Nikoli več nočem ven. Le kaj naj rečem Patricku?« je spraševala.
»Povej mu resnico. Če te ljubi, bo razumel in ti pomagal. Tvoj oče me je spoznal, ko nisem imela nič, pa me je vseeno ljubil,« sem ji rekla.
»Mami, to je bilo nekoč. Sedaj so časi drugačni,« mi je skušala dopovedati.
»Isti so, le ljudje so različni,« sem ji previdno rekla.
»Upam, da ne mislita, da se bom odpovedala tudi kozmetičarki in frizerki in tenisu in savni in plavanju in zabavam,« je naštevlala.
»Žal, midva nimava denarja. Če si lahko sama plačuješ, izvoli,« ji je razložil Sebastian.
»In kje naj dobim denar?« je spraševala.
»Nimaš nič privarčevanega?« me je zanimalo.
»Ne,« je odkimala. »Zakaj bi ga varčevala, saj ga je bilo na pretek!«
Po štirinajstih dneh čakanja, se stanje ni bistveno spremenilo. Melanie je tavala po stanovanju in hlipala.
»Patrick me ves čas kliče, pa mu ne upam pred oči. Naj grem takšna? Morala bi k frizerju in kozmetičarki,« je tarnala.
»Trudiva se,« sem ji povedala.
»Pa ne dovolj! Naredita že vendar kaj in me rešita bede,« je prosila.
»Melanie, pomagaj,« je dodal Sebastian.
»Ne znam,« je odkimala. »Ne znam živeti brez denarja!«
»Potrudi se,« sem ji svetovala.
Čez mesec dni smo se dogovorili, da se bo zaposlila pri Dorin. Melanie je popustila, uvidela je, da je nemara vse res. Ves čas nas je obiskoval tudi Aidan in spraševal, če kaj potrebujemo.
»Vse, potrebujemo vse,« je hlipala Melanie.
»Lepo te prosim, raje se zresni. Situacija je resna, pomagaj in stori kaj,« ji je svetoval brat.
Pričela je z delom. Prvič je videla tudi delavnico in izdelovanje oblačil. Dorin naju je o vsem obveščala. Začetek je bil težak, Melanie je bila trmasta in je vztrajala, da ne bo delala. Počasi se je omehčala.
Nekoč je prijokala v stanovanje: »Patrick je izvedel, da smo revni! Noče me več videti! Dejal mi je, da tako ali tako ni več zaljubljen vame!«
Nazadnje urejal/a Mevki 06 Nov 2016 21:38; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 06 Nov 2016 21:35 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Preizkušnja (4/4 strani)
Tolažila sem jo in ji skušala vliti nekaj upanja. Ji dopovedati, da ni edini na svetu. Prav res se mi je smilila. Tako globok padec je bil zanjo. A Sebastianom še nisva hotela popustiti. Hotela sva več. Vedela sva , da je sposobna narediti veliko in še vedno sva čakala.
Počasi se je tudi ona sprijaznila, da ni več denarja. Pridno se je učila in poslušala Dorin. Ona je res obvladala naš posel in Melanie je dala veliko znanja.
V Melani se je počasi prebudila tista plat, ki je dolgo spala. Postala je delavna, borbena in natančna. Hitro je obvladala posel, se naučila vseh faz in včasih je še dolgo v noč razmišljala o njem.
»Sedaj vidim vse drugače,« je rekla po nekaj mesecih. »Delo je lepo.«
S Sebastianom sva si oddahnila. Odprla sva ji oči, ji pokazala življenje še z drugega kota. Sklenila sva, da je dovolj.
Povabila sva Melanie in Aidana na večerjo v skromno restavracijo.
»Sedaj je čas, da izvesta resnico,« je začel Sebastian, ko smo vsi štirje sedeli za mizo.
»Nikoli nisva izgubila denarja., bila sta na preizkušnji,« je povedal. Za mizo je nastala tišina. Melanie je gledal zdaj enega, zdaj drugega. Aidan je prikimal in si vidno oddahnil.
»Nikoli ni zmanjkalo denarja?« je vprašala.
Odkimala sem.
»Zakaj?« je rekla in naju gledala.
»Ker življenje ni le lepa pesem. Ker sva želela, da ga okusita tudi iz druge plati,« sem rekla.
»Uspelo vama je,« je tiho rekla Melanie.
»Sedaj veva, da sta sposobna živeti brez naju in brez blaginje. Oba sta borca in ponosna sva na vaju,« je dodal Sebastian.
Melanina reakcija naju je presenetila. Bila sva prepričana, da bo zagnala vik in krik in naju obtoževala. Pa ni. Spremenila se je. Iz razvajenke se je razvila pametna ženska.
Mar ni lepšega, kot vedeti, da je otrok preskrbljen, pa naj bo tako ali drugače.
Aidan je postal zdravnik, Melanie je počasi prevzemala posel in bila zelo natančna ter vesta. Spoznala je Nicka in se vanj zaljubila. Nick je sin trgovca in gospodinje. Melanie ga ljubi z vsem srcem. In strah jo je, ker ne ve, kako naj mu pove, da je prav ona hči Edite. Upa, da ne bo jezen, ker mu je zamolčala bogastvo, ki smo ga imeli.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 06 Nov 2016 21:37 |
|
|
|
|
Danes je 01 Nov 2024 02:30 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
