Foto: Google maps
Danes bom v kolumni pisal o svojih osebnih izkušnjah, ko sem kot študent delal v javni upravi. Natančneje na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Delo je bilo prijetno, a vedno mi je šlo po glavi, zakaj tega dela ne morejo opraviti zaposleni na ministrstvu, saj bi imeli med vsemi malicami, kavicami in predčasnimi odhodi z dela več kot dovolj časa, da bi postorili še to, kar smo delali mi, študentje.
Šlo je za prenos dokumentov o študijskih programih iz fizične oblike v elektronsko. Delo je bilo precej dolgočasno. Po domače – prepisovanje študijskih programov iz fascikla v računalniški program. Bolj zanimivo pa je bilo opazovati delo zaposlenih na ministrstvu, ki so plačani iz proračuna Republike Slovenije.
Prihodi in kavice – potem pa delo
Prvi dan mojega dela sem bil pred stavbo ministrstva ob 7.30, kar se je meni zdelo relativno pozno, če se tvoj delovnik zaključi ob 14.00 ali 15.00. No, poleg mene je bil tam le varnostnik. Ves začuden sem ga vprašal: “Kje pa so vsi?” Zasmejal se je in mi povedal, da pred osmo ali pol deveto nihče ne hodi v službo, razen tehničnega osebja in redkih pridnih uslužbencev. Mislil sem si svoje in pred stavbo ministrstva čakal, da se pojavi kdo, ki mi bo povedal, kaj naj delam.
No, okoli osme ure je prispela sekretarka, ki je ne bom imenoval, to pa zato, ker je bila ena tistih redkih, ki so dnevno vložili 12 ur v svoje delo. Peljala me je v pisarno in mi razložila, kaj bom delal, in mi dala en fascikel, da ga testno prepišem. Čakal sem še kakšnih petnajst minut, da so prispeli moji sodelavci, in še petnajst, da so prispeli zaposleni na ministrstvu.
Tipkal sem in tipkal, nakar sem dojel, da sem sam v pisarni. Stopil sem na hodnik in ugotovil, da so vsi v kuhinji, ki je bila seveda nujni del vsakega nadstropja. Povabili so me noter in nato smo pili kavo in čaj ter kramljali. Kramljali smo in kramljali tja do devete ure, mene pa je že močno mučilo, da ne bom uspel do časa ničesar narediti. A na drugih obrazih ni bilo opaziti takšne panike.
YouTube, Facebook, Instagram – nujne aplikacije za opravljanje uradniške službe
Prvi dan sem delal v popolni tišini, opravil svoje delo in se ob četrti ali peti uri odpravil domov. Prav tako drugi in tretji dan. Četrti dan sem opazil, da sem prepisal za nekajkrat več fasciklov kot moji kolegi. “Le kaj se dogaja, da so tako počasni,” sem se vprašal in začel bolj podrobno spremljati dogajanje okoli sebe.
Ugotovil sem, da ni nič čudnega, da jih prehitevam, saj so imeli vsi odprte Facebook, YouTube, Instagram in druge podobne socialne aplikacije, na katerih so čez dan objavljali, se pogovarjali in po domače izgubljali čas. Po pravici povedano sem mislil, da bodo tovrstni motilci koncentracije zablokirani na delovnem mestu, a je bilo vse dostopno.
Ko sedaj pomislim za nazaj, pa me je najbolj groza tega, da sem sčasoma tudi jaz začel poslušati glasbo na YouTubu, “čvekati” na Facebooku in vsak dan naredil manj in manj. Grozno, kako hitro se človek naleze mentalitete nedela. Kako hitro si rečeš: “Zakaj bi se pa jaz trudil, če se drugi ne.” Plačani pa smo bili po uri, se pravi vsi isto, ne glede na to, ali si prepisal 10 fasciklov ali pa dva.
Malica ob 11.00 za celo uro, nato pa spet kava
No, dve uri po tistem, ko smo spili kavo, so spet vsi odšli iz pisarne, le jaz sem obsedel ob svojem delu in se spraševal, če sem morda zamudil kakšen pomemben sestanek, na katerega nisem bil povabljen. Spet sem izpadel bedak, ker nisem vedel, da mi seveda pripadata odmor in malica. Meni se je zdelo zgodaj, ker sem komaj dobro začel delati. Prvi in drugi dan nisem šel na malico, potem pa sem začel hoditi. Na koncu sem ugotovil, da je bilo od 8.00 pa do 12.00 efektivnega dela opravljenega morda za uro in pol.
No, na malicah smo govorili o vsem živem. O tegobah javne službe, o nakupovanju, o trgatvah itd. Strogo pa nismo govorili o delu. Bog ne daj, da bi se pogovarjali, kaj bomo počeli po malici, ali da bi se menili o delu v prihodnjih dneh. Tabu tema. Po malici smo si seveda skuhali še eno kavico ali čajček, ga v miru spili in se počasi odpravili naprej delat.
A debate iz malice se niso končale. Ko sem hodil po hodnikih, sem videl skupinice uslužbencev, ki so se še kakšno uro po malici menili o trgatvah in nakupovanju. Vem, da bo kdo rekel, da je ta kolumna stereotipna, ampak je resnična. Vse to sem doživel na lastni koži.
Predčasni odhodi z dela in izigravanje sistema
Kar sem doživel v naslednjih dneh, pa me je popolnoma pretreslo. Prvi incident je bil z neko mlado damo, ki je delala v pisarni poleg naše. Poleg popolnoma urejenih las, popolnega make-upa in popolno manikiranih nohtov se po pravici ne spomnim, kaj je sploh počela. Mi je pa v glavi ostal njen pogovor s prijateljico po telefonu. Prijateljica je tisti dan končala prej, okoli 13.00, dama v pisarni pa je končala z delom ob 15.00. Prijateljica jo je prepričevala, da naj konča prej. Malo se je upirala, nato pa pristala. Vzela je torbico in ob enih odšla z delovnega mesta. Brez problema. Nisem mogel verjeti lastnim očem.
Drugi incident, ki je v svojem bistvu še mnogo hujši, pa se je zgodil s kariernim sekretarjem, ki me je peljal na Nakvis iskat fascikle (sami nismo smeli voziti avtomobila). Prosil sem ga, če mi pomaga, a je takoj postokal, da ima išias in da ga boli križ. Rekel sem mu: “Dobro, pa pojdi nazaj na ministrstvo, jaz pa te bom poklical, ko bom končal, da me prideš iskat.” Kar mi je odgovoril, me je čisto spravilo s tira.
Vprašal me je, koliko časa rabim, da sam napolnim kombi (Kangoo). Rekel sem, da kakšno uro. Nato pa je vestni javni uslužbenec dejal: “Ah, za eno uro se mi pa res ne splača hoditi nazaj. Ti naloži, jaz grem tačas na kavo, potem se bom pa štempljal, da sem bil službeno odsoten.” In tako smo davkoplačevalci plačali eno uro dela nekomu, ki je v tej uri pil kavico.
Obstajajo tudi pridni javni uslužbenci
Primera, ki sem jih omenil prej, kažeta na to, kako operira naša javna služba. Govorim o ožji javni upravi brez policije, vojske, zdravstva in sodstva. Sploh na ministrstvih in ostalih administrativnih mestih. Plačujemo osem ur, efektivnih ur pa ni niti pol tega. Seveda pa je bil zanimiv čas od 13.00 do 15.00. Takrat je zavladala smrtna tišina, vsi so delali kot nori in v dveh urah (pa če jim damo še tisto uro in pol dopoldne) naredili vse, kar so morali narediti v celem dnevu. Ali ni torej bolj pametno, da jih zaposlimo za 4 ure na dan in delo tudi plačamo, kot pa da izplačujemo polne plače za pitje kavic in debate o trgatvi?
Seveda pa je treba povedati, da obstajajo tudi vestni in zagnani javni uslužbenci. Sekretarka, ki sem jo omenil čisto na začetku, je prišla skoraj vedno prva, z dela pa je šla skoraj vedno zadnja. Dolgo po tem, ko so že vsi ostali odšli, je ona še urejala zadeve, in če me občutek ne vara, opravljala tudi neopravljeno delo drugih, ki so ga mirno preložili nanjo. In na take ljudi smo lahko ponosni, po drugi strani pa se lahko tudi zamislimo. Če bi vsi opravljali svoje delo tako, kot je treba, tej sekretarki ne bi bilo treba delati po 10 in več ur na dan. Lahko bi šla ob normalni uri domov, si morda ustvarila družino, skrbela za otroke. Enako seveda velja za moške, da ne bo kakšen levičar takoj začel z obtožbami seksizma.
Nauk te kolumne je torej, da je v določenih službah sistem nedela utečen in da tisti, ki v ta sistem pridejo polni energije in zagona, le-tega hitro izgubijo. Postanejo taki kot ostali, saj trud v Sloveniji ni cenjen in ni nagrajen. Moramo pa se zavedati, da bi ta država že zdavnaj potonila, če ne bi vsaj 70 odstotkov ljudi v vsaki panogi delalo pridno in dobro. Verjamem, da je večina sodnikov, zdravnikov, uradnikov, učiteljev, medicinskih sester, tehnikov, policistov itd. dobrih in zagnanih. A tista manjšina, ki hromi sistem in ne dela tako, kot je treba, zaseda vsa vodilna mesta in izvaja presijo nad podrejenimi. Zato se, javni uslužbenci, ne bojte sprememb. Če ne volite levice, se lahko za veliko večino pridnih in prizadevnih javnih uslužbencev stvari spremenijo na bolje. Strah pred popolno čistko, če bo zmagala desnica, je neupravičen. Dejstvo pa je, da je že skrajni čas, da se tudi v javni upravi počisti Avgijev hlev, ki je poln lenuhov, spornih in koruptivnih posameznikov ter nesposobnih birokratov.
A. R.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
