 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Lepa tatica
Diana je vstajala zgodaj. Rada je imela rana jutra, takrat so bili ljudje še na pol v snu in največ dobička je požela ravno v jutranjem času. Ljudje so bili nepazljivi, nekateri niso utegnili niti zaužiti še prve jutranje kavice in tistih nekaj trenutkov je bilo za Diano donosnih. Izkoristila jih je vsak dan.
Prejšnjega dne ni bilo nič manj kot petintrideset stopinj Celzija. Vročina je trajala že kar nekaj časa, kar je bilo za tiste kraje značilno. Pričela se je že v začetku maja in ponavadi so ljudje zaman čakali na dež vse do poznih septembrskih dni. Navajeni so bili podnebja, vročino so dobro prenašali.
Tistega jutra je bilo prav prijetno. Končno je po soparni noči jutranji zrak prinesel s sabo nekaj svežine, ki pa nikoli ni ostala dolgo. Vroči žarki, ki so se vse hitreje plazili nad mesto, so sušili roso z vso močjo. Cesta, ki se vsaj zgodaj zjutraj ni prašila, je že ob lahkih korakih spet dvigovala prah.
Glavna ulica je bila vedno polna ljudi. Na njej so ob prašni cesti in v senci velikih sivih zgradb zagoreli trgovci prodajali svoje blago.
Tam si dobil vse, od domačih živali do svežih jajc, pa sadja, zelenjave, kruha in ostalega blaga. Trgovci so tja prihajali vrsto let, poznali so drug drugega, poznali so meščane in utrip mesta.
Velike sive hiše so jim dajale senco. Že zjutraj so čez noč odprta polkna spet pričeli zapirati, da bi preprečili vročini vstop v notranjost. Že zjutraj se je slišalo življenje teh hiš. Tu je zajokal otrok, tam je možak prepeval ob britju brade, na koncu ulice je vreščala žena na moškega, v sosednji stavbi je neznan glasbenih igral otožno skladbo, ki jo je najbrž izumil kar sam.
Največ življenja malega mesta je bilo prav na tej ulici. Tam so bili trgovci, vaška gostilna, zapor z eno celico in šerifom, ki je jezdil brez dela sem ter tja na črnem konju in s puško na rami. Imeli so bar, kjer so možje kartali in zapravljali čez dan težko prigarani denar. Po pločnikih se je včasih sprehodil kak uglajen par, starejša dama z biserno ogrlico, ki je prezirljivo opazovala ljudi nižjega sloja od nje, največkrat pa je tam zahajalo ljudstvo, ki je bilo nekoliko nižjega sloja. Trgovci, čevljarji, rudarji in mali obrtniki.
Na koncu mesta so imeli javno hišo. Ta v tistem času ni manjkala nikjer. V njej so si moški dvigovali moralo, njihove žene pa zaradi početja soprogov adrenalin. Hiša je bila tako na eni strani zelo priljubljena in nujna za trdno življenje moških, po drugi strani pa so jo ženske prezirale in pljuvale nanjo ter ji pošiljale najbolj grozne uroke, ki pa se žal niso hoteli uresničiti. Najstarejša obrt je cvetela, pa naj bi storile kar koli.
Diana je vstajala zgodaj. Rada je imela rana jutra, takrat so bili ljudje še na pol v snu in največ dobička je požela ravno v jutranjem času. Ljudje so bili nepazljivi, nekateri niso utegnili niti zaužiti še prve jutranje kavice in tistih nekaj trenutkov je bilo za Diano donosnih. Izkoristila jih je vsak dan.
Diana ni imela nikogar od svojih. Pravili so, da je nekoč v mesto prišla ženska, ki je bila prava lepotica. Imela je dolge črne lase in kot ocean modro zelene oči. In naj bi imela prav posebno moč. Vsakega moškega, ki je pogledala, je bil njen. Njenemu pogledu se ni bilo moč upreti. Stanovala naj bi v najvišji hiši v ulici tik pod streho. Kako je bilo v njenem stanovanju, ni vedel nihče, nikogar ni spustila tja. Moški so se vanjo zaljubljali in ji dvorili, a do vseh je bila enako hladna. Neko noč je odšla brez vsakega sledu. Nihče ni vedel kam, nihče ni vedel, za kako dolgo. A pustila je spomin. Malo deklico, staro komaj nekaj dni. Nihče ni posumil, da bi bila lepotica lahko noseča. Čudili so se temu, saj moške ni pustila blizu. Pustila jo je pred vrati javne hiše, kar se je zdelo meščanom nezaslišano. Dekleta so deklico vzela v svoje okrilje, mesto je kmalu pozabilo na dogodek. Vse dokler nekoč ni izza vrat hiše pokukala črna glavica z najlepšimi modrimi očmi. Takrat je bilo Diani komaj dobro leto. Že od vsega začetka je bila vajena hiše, deklet in zabave. A njena vzgoja ni bila nič drugačna od ostalih malih otrok. Dekleta so skrbela zanjo, kot bi bila njihova. Vsak večer je morala do časa spat, vsako jutro je imela topel obrok na mizi. Brale so ji pravljice, ji pripovedovale zgodbe in pele pesmice. Diana je imela srečo, prave matere sicer ni nikoli poznala, je pa zato imela polno mačeh, ki so skrbele za njen pravi razvoj. A dekleta so se menjala, včasih se je katera poročila in odšla, prišla je nova. Malo katera je bila v javni hiši več kot deset let. Ostajala je le Suzana, lastnica bordela. Diana je bila prav nanjo najbolj navezana. Suzana je bila dobra do malega dekleta. Kadar jo je bilo ponoči strah, ji je celo dovolila, da se stisne k njej v njeno veliko posteljo, kjer je ležala sama. Suzana je bila poslovna ženska, skrbela je le za dekleta, sama se v posel ni spuščala.
A Diana je že v ranem otroštvu pokazala, da je nestanovita. Vse raje je odhajala ven iz hiše in se vse pozneje vračala. Suzana je bila zaradi tega zaskrbljena: »Kam hodiš otrok? Mar nimaš dovolj dela tu?«
»Suzana, še sama ne vem. Nekaj me žene stran. Ne vem kaj,« je skomigala z rameni mala deklica.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:37 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Lepa tatica (2/6 strani)
Najraje je hodila po ulici, kjer so trgovci razkazovali svoje blago. Sedela je na velikih kamnitih stopnicah in radovedno opazovala dogajanje okrog sebe. Nekoč je tako opazila neznanega dečka, ki se je smukal okrog stojnice z zrelimi jabolki. Trgovec ni bil pazljiv, kar je fante izkoristil in sunil veliko rdeče jabolko kot bi mignil. Počasi se je odpravil stran, Diano pa je gnala radovednost za njim. Fant se je ustavil šele, ko je bil na varnem za velikim vodnjakom. Diana se mu je približala.
»Kaj hočeš?« jo je vprašal in grdo gledal.
»Zakaj si vzel jabolko? Nimaš denarja?« jo je zanimalo. Stala je nekaj metrov stran od njega.
»Denar imam, toda če ga izmaknem, je bolj slastno,« ji je odvrnil.
»Kaj res?« je bila radovedna Diana.
»Sedaj pa še reci, da nikoli nisi ničesar vzela?« je vprašal.
»Nikoli. Vse kar potrebujem, imam pri Suzani, ki skrbi zame,« mu je priznala.
»Poskusi nekoč, boš videla, da ti bo všeč,« ji je svetoval fant, nato pa stekel stran, ne da bi se ozrl.
Diana je premišljevala še ves dan o dogodku. S kakšno slastjo je pojedel tisto jabolko! Resnično je bilo v tem nekaj posebnega. Kaj ko bi res poskušala?
Tako se je pričelo. Diana je nekaj časa le hodila mimo mamljivih stojnic. Šele po nekaj dneh je zbrala dovolj poguma, da je vzela iz velikega peharja pest slastnih češenj. In nihče je ni videl. Češnje je nato na samem z velikim tekom pojedla. Imele so povsem drugačen okus od tistih, ki jih je kupovala za njo Suzana. V tem poslu je bilo res nekaj posebnega. In iz tedna v teden, iz meseca v mesec in iz leta v leto je Diana postajala spretnejša. Postala je prava mala tatica, ki se je počasi spreminjala v lepo dekle. Vse manj časa je preživljala v javni hiši, vleklo jo je stran, ven na zrak, med ljudi, med blago.
»Diana, vem, da te ne bom mogla zadržati. Si kot ptiček brez gnezda, vleče te stran na cesto, tja, kjer si se rodila, kajne?« je z žalostjo ugotavljala Suzana.
»Ne vem, zakaj toda res je tako,« je ugotovila Diana. Ni imela obstanka.
»Le vsake toliko časa nas obišči, da bom vedela, da si dobro,« je prosila Suzana. Nesmisel bi jo bilo zadrževati. Diana je bila hči ceste.
Včasih je prišla že po nekaj dneh, včasih je ni bilo ves mesec ali še dlje. Zelo hitro se je učila, kako preživeti na cesti, najraje je spala na senikih, pod košatim drevjem. In kmalu je iz dekliča nastala ženska. Bila je popolnoma podobna svoji materi. Imela je črne dolge lase, globoko modre oči in zelo lep obraz. Bila je visoka in vitka, njena polt je bila zagorela. Če ne bi hodila okrog v predolgi srajci in razcapanih hlačah kot kak pobič, če bi se uredila, bi bila zagotovo najlepše dekle daleč naokrog.
Ljudje so se kmalu navadili na Diano, poznal jo je vsak trgovec. A nikoli je ni nihče videl pri kraji, postala je zelo spretna tatica. Poznala je vse in z vsakomur je govorila, potikala se je po mestu, počivala v senci, se hladila ob vodnjaku. Prijateljev ni imela, nikogar ni potrebovala. Kadar si je zaželela družbe, je odšla nazaj v javno hišo, preživela tam dan, nato pa spet odšla nazaj na ulico.
Diana je vstajala zgodaj, takrat so bili ljudje najbolj nepazljivi. Takrat je z lahkoto izmaknila denarnico vsakomur. Pobrala je denar, denarnico vrgla proč in ga še isti dan zapravila za neumnosti. Nekoč je kupila največji klobuk, kar so jih imeli in ga nesla v dar Suzani. Le ta se je na vsa usta smejala, ko ga je videla. Bil je rožnate barve, na njem je bila velika modra pentlja.
»Pa vendar ne misliš, da ga bom nosila?« je v smehu spraševala.
»Seveda ga boš, pristajal ti bo,« je prikimala Diana in ji ga poveznila na glavo.
»V tem klobuku nisem nič kaj gosposka,« se je branila Suzana.
»Lepa si,« je vztrajala Diana.
»Prav, nosila ga bom vedno, ko boš tu,« se je smejala.
Patrick je prišel živet v mesto, ko mu je bilo že šestindvajset let. Njegova starša sta kupila veliko graščino na najvišjem hribu, za katero se je raztezal mogočen gozd. Prej so potovali po svetu, njegov oče je imel službo, ki je terjala to, da se niso mogli nikjer zares ustaliti. Ko se mu je ponudila priložnost in je službo menjal, se je odločil, da kupi dvorec v mestu, ki ga je nekoč obiskal in je nanj naredil velik vtis. Patrik je bil sin bogataša, plemiča. Nikoli mu ni ničesar primanjkovalo, bil je razvajen že od malega. Nikoli ni poprijel za delo, vse svoje življenje je le visel med knjigami in se učil. Znal je šest tujih jezikov, rešil je najtežjo matematično nalogo v polovičnem času kot ostali, geografija je bila njegova strast, prav tako je poznal celotno zgodovino.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:38 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Lepa tatica (3/6 strani)
Bil je zelo učen mladenič, toda bila je ena stvar o kateri ni vedel ničesar. Ženske. Nikoli se še ni zaljubil, nikoli še ni bil sam z žensko. Tu je bil popolnoma neuk.
Ker je dopolnil že šestindvajset let, sta starša počasi pričela nagovarjati, da bi bil čas, da se poroči, da si ustvari družino. Patrik jima je zagotavljal, da je časa dovolj, da naj ga pustita, da bo že še srečal pravo.
»Tu za stenami dvorca je ne boš našel,« mu je dejal oče.
»Moral boš v mesto, moral se boš udeležiti kake naše zabave, ne pa da vedno zbežiš v svoje sobe,« mu je govorila mati.
Patrik je kimal in jima zagotavljal, da bo sam rešil težavo. A vedel je, da ne bo lahko, strah ga je bilo. Ni vedel, kako naj bi se ženski približal, ni znal navezati pogovora, bil je preveč sramežljiv.
Nekoč se je odločil, da bo odšel do mesta. Še nikoli ni šel tja, le opazoval je mestni vrvež iz velikega dvorca. Tistega dne pa se je namenil, da ga pobliže spozna. Uredil se je kot se za plemiča spodobi, odpeljala se je z največjo kočijo že rano zjutraj. Ni imel posebnih opravkov, namenil se je le, da bo odšel skozi mesto peš in ga spoznal.
Kočijaž je ustavil pred velikim vodnjakom, Patrik mu je naročil, naj ga tam tudi počaka. Sonce še ni grelo z vso močjo in hoja je bila prav prijetna.
V času, ko se je sprehajal počasi po glavni ulici, so trgovci pričeli s prodajo. Nastavljali so kupcem svoje blago in čakali. Patrik pa je z zanimanjem opazoval razstavljeno in kimal. Ljudje ga niso poznali, začudeno so opazovali mladeniča.
Kar naenkrat se je pred njim pojavila oseba, skoraj bi se bil zaletel vanjo, če ne bi ustavil koraka. Zazrl se ji je v oči in obstal od njene lepote. Tudi Diana ga je gledala v oči, se rahlo nasmehnila in po nekaj trenutkih stopila mimo njega. Patrik je obstal, zasukal se je in jo opazoval, ko je oddaljevala korak. Tako lepega obraza še ni videl, tako lepih oči še nikoli ni uzrl. Res da je bilo dekle zanemarjeno, toda vseeno ga je pritegnilo. Tedaj je zaslišal glas starejše ženske: »Dobri gospod, vzemite nekaj teh jagod in razveselite svojo madam!«
Predramil se je in jo pogledal.
»Tako dobrih jagod še niste jedli, verjemite. Vaša gospa bo navdušena nad njimi!«
»Prav, pa mi jih dajte nekaj,« je prikimal in si segel v žep, kjer je hranil denar. Postalo mu je vroče. Trgovka je že hitela z zavijanjem jagod in niti ni opazila, kako je Patriku postajalo nerodno.
»Ne bo šlo. Izgubil sem denar,« je zmedeno dejal.
»Res?« je bila začudena trgovka.
»Ne morem verjeti. Kaj takega se mi še ni zgodilo,« je presenečeno dejal.
»Ste prepričani, da vam ga niso ukradli?« je vprašala trgovka.
»Ne, nihče ni bil v moji bližini. No, le neko dekle, toda ona ne bi…«
»Je imelo črne lase in modre oči?« je v smehu vprašala trgovka.
»Da,« je odgovoril Patrik.
»Potem ste srečali našo lepo tatico. Pozabite na denar, Diana je najbrž že daleč proč,« mu je kimala trgovka.
»Ampak, ničesar nisem čutil,« je bil presenečen Patrik.
»Diana je hči ceste. Tatinstvo ima v krvi,« mu je pojasnila trgovka.
Patrik je pozabil na trgovko in stekel nazaj po cesti, kjer je le nekaj trenutkov prej odšla lepotica. Tekal je sem ter tja, a ni je srečal. Zaman jo je iskal.
Napotil se je nazaj do kočije. Tistega dne je imel dovolj, v mestu se ni znašel kaj prida. Toda čeprav mu je lepotica izmaknila denar, ni mogel biti jezen nanjo. Povsem ga je očarala s svojo lepoto in želel si je le, da jo še enkrat sreča.
Diana je bila zadovoljna. Neznani plemič na katerega je tistega jutra naletela, je imel pri sebi veliko vsoto denarja. Večji delež je shranila, manjši pa zapravila. Odšla je do peka, pri mesarju je kupila nekaj pečenke, nakupila je svilnato blago in se z vsem stvarmi odpravila do javne hiše. Suzana jo je bila vesela, od njenega zadnjega obiska je preteklo že mnogo časa.
»Torej si še vedno tu nekje,« jo je pozdravila.
»Veš da,« je odvrnila in ji dala nabavljeno blago.
»Ne bi bilo treba,« se je zahvaljevala Suzana.
»Rada ti kaj prinesem,« je odvrnila Diana.
»Boš ostala,« jo je zanimalo.
»Le toliko, da se okopam. Boš oprala moja oblačila?« jo je zanimalo.
»Za spremembo bi lahko oblekla kaj lepšega. Sedaj si že dama, krilo bi ti pristajalo,« ji je predlagala Suzana.
»In ko me bodo zasačili pri jemanju, naj ga dvignem in stečem? Ne, samo v napoto bi mi bilo,« je odvrnila Diana.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:39 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Lepa tatica (4/6 strani)
»Ni ti potrebno krasti,« je ugovarjala Suzana.
»Lepšega posla ne poznam!«
Diana se je okopala, pojedla malico, ki ji jo je pripravila Suzana. Ko so bila njena oblačila suha in čista, se je odpravila nazaj v mesto.
Patrik o neljubem dogodku doma ni govoril. Takoj naslednjega jutra pa se je odpravil spet nazaj v mestu. Upal je, da bo naletel na tatico.
Po ulici je tudi tokrat hodil že takrat, ko so trgovci šele pričenjali s prodajo. Skrbno je hranil svoj denar v notranjem žepu suknjiča in opazoval okrog sebe. Nato jo je zagledal. Lahkotno je stopala proti njemu, smehljala se je mimoidočim in z očmi premerila vsakega. Dober meter pred Patrikom se je za hip ustavila, nato pa ga je hotela obiti.
»Počakaj,« ji je dejal.
Diana se je začudeno ustavila.
»Včeraj sem tu izgubil denar,« ji je povedal.
»In? Nisem ga videla,« je odvrnila mirno.
»Si prepričana?« je vprašal in jo opazoval. Njene kretnje so bile mirne, ni je bilo strah.
»Popolnoma. Verjemi, če bi ga videla, bi te opozorila in ti ga vrnila,« mu je rekla z nasmeškom.
»Jaz pa mislim, da si mi ga vzela prav ti,« je odvrnil.
»Nisem, verjemi! Česa takega ne bi mogla storiti,« je odvrnila in zakrilila z rokami.
»Res ne?« je vprašal.
»Res,« je prikimala.
»Potem bi te rad v opravičilo povabil na sprehod,« je dejal, čeprav je bil popolnoma prepričan, da ima ona njegov denar.
»Ne morem, delo me čaka,« je rekla in hotela iti mimo.
»Samo par minut mi nameni,« je vztrajal.
»Najraje ne bi,« se je branila.
»Prosim…«
Popustila je, še sama ni vedela, zakaj. Plemič ji ni bil všeč. Že od nekdaj so ji šli na živce. Čudilo jo je, da se ne stopijo v poletnih mesecih pod vso tisto goro oblačil, ki so si jo nadevali nase. Dame so bile v vročih dneh na izgled prav smešne. Imela so dolga napihnjena krila, steznik in klobuk. V obraz so bila rdeča kot kuhan rak. Še dobro, da katera ni omedlela od vročine.
Počasi sta stopala proti vodnjaku.
»Šele pred kratkim sem se preselil sem. Mesto mi je tuje. Bi mi ga nekoč razkazala?« jo je vprašal.
»Ne poznam ga dobro,« se je zlagala. Mesto je poznala bolje kot svoj lastni žep.
»Plačal bi ti,« je odvrnil.
»Plačal?« je ustavila korak.
»Da,« je pritrdil.
»Potem pa lahko. Jutri zjutraj ob istem času,« je rekla.
Patrik je veselo prikimal.
Diana je pokimala z glavo v pozdrav in odšla po ozki ulici. Gledal je za njo, dokler ni izginila med stavbami. Nerad si je priznal, toda bil je zaljubljen. Zaljubil se je v lepo tatico, ki je imela na sebi preveliko srajco. Očarala ga je s svojo lepoto, s svojo divjostjo, ki jo je nosila v sebi. Čeprav je bila klatež, si ni mogel pomagati. Njegovo srce ni poslušalo razuma.
Zjutraj jo je čakal kar uro, preden je prišla. Lahkotno je stopala proti njemu, z nobenim gibom ni dala vedeti, da jo srečanje vznemirja. Kar pa Patrik ne bi mogel reči zase. Iz minute v minuto je bil bolj zaljubljen vanjo.
»Mislil sem, da te ne bo,« ji je dejal, ko je stopila do njega.
»Ponudil si mi denar, lahko bi vedel, da bom prišla,« je rekla.
»Torej greva?« je vprašal veselo.
»Najprej denar, nato ti razkažem mesto,« je rekla resno.
Izročil ji je mošnjiček s kovanci, brez besed ga je vzela in ga spravila. Nato mu je pomahala z roko:«Pridi!«
Odpeljala ga je po glavni ulici, mu pokazala, kje je javna hiša, nato je odšla do bara in se tam ustavila. Patrik jo je začudeno pogledal. Hodila nista več kot pol ure in v tem času ni bila prav gostobesedna.
»Nič več?« jo je vprašal.
»To je to,« je skomignila z rameni.
»V mislih sem imel nekaj drugega,« je pričel.
»Potem si izbral napačno osebo. Če si imel v mislih kaj drugega, bi se moral oglasiti v javni hiši, jaz teh uslug ne dajem,« je mirno rekla in ga gledala v oči.
»Ne, ne, narobe si me razumela,« je zmedeno pričel. »Mislil sem, da mi boš pokazal skrite kotičke, morda pot ob gozdičku ali lepo jezero, kaj takega.«
»Kaj takega ne poznam,« je skomignila z rameni.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:40 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Lepa tatica (5/6 strani)
»Nočem se še posloviti. Ostani z mano,« je pričel, ko je opazil, da se ji mudi.
»Nimam časa,« je pričela neosebno.
»Plačal sem ti. No, saj ni pomembno to. Želim si biti v tvoji družbi,« je pričel.
»Res ne vem, zakaj,« je rekla.
»Ker si tako lepa. Nisem še srečal tako lepega dekleta,« je dejal naravnost.
»Nisem za te igre, verjemi. Raje pojdi,« mu je rekla.
»Ne morem, očarala si me,« je vzkliknil.
»Nikar ne pričakuj česa od mene, ne morem ti dati ničesar,« mu je takoj povedala.
»Vsaj poskušaj biti prijazna z mano,« je prosil.
»Saj sem! Verjemi, to, da sem tu s tabo mi ni po godu. Tu sem le zato, ker sem prijazna,« je pričela.
»Ostani še malo, pojdiva na sprehod,« je prosil.
»Res ne vem. Ne vidim razloga, zakaj bi bila skupaj. Tujec si in tako naj ostane. Nisem vajena živeti z drugimi, najraje sem sama, tega ne bom spremenila,« mu je razložila.
»Poskusi, prosim. Nočem te izgubiti,« jo je rotil.
Vdala se je in počasi sta odšla. Pot ju je nesla do potoka, ki se je počasi zlival v veliko reko. Tam sta sedla v travo in molčala.
»Poroči se z mano,« je prekinil tišino.
»Saj ne misliš resno,« ga je pogledala.
»Povsem resno,« je dejal.
Zastrmela se je v mladeniča, ki je bil za glavo manjši od nje. Bil je nekoliko debelušen, imel je srednje dolge rjave lase, okrogel obraz in prevelik nos.
Diana je vstala. Resno ga je gledala, nato mu je rekla: »Bolje, da ne prihajaš več v mesto. Drži se doma, poroči kako rdečelično damo!« Obrnila se je in stekla stran.
Patrik je nekaj časa sedel. Strmel je v potok in srce mu je napolnila žalost. Le kaj je mislil? Da bi taka lepotica želela njega? Vedel je, da ni lepotec, toda imel je nekaj, kar je Diana ljubila. Denar. Upal je, da bi jo vsaj to premamilo. Odločil se je, da bo poskušal. Mogoče bi mu lahko celo uspelo.
Diana je še tistega dne obiskala Suzano. Vstopila je v velik hodnik javne hiše. V njej je vladalo zatišje. Vreme je bilo prevroče, da bi čez dan prišlo veliko obiskovalcev. Hiša se je pričela polniti šele pozno zvečer. Suzana je sedela v salonu skupaj z dekleti in se hladila z limonado. Presenečeno se je zazrla v Diano.
»Kaj te je prineslo?« je vprašala začudeno.
»Ne boš verjela, kaj se mi je zgodilo! Nek gospodič me je vprašal za roko,« se je zasmejala Diana.
»In?« je zanimalo Suzano, tudi ostala dekleta so prisluhnila.
Diana je sedla v prost naslonjač in vzdihnila: »Menim, da se mu blede! Povedala sem mu, naj ne hodi več sem, naj me pusti pri miru!«
»Zakaj le?« je bila začudena Suzana.
»Ker me poroka ne zanima, zato,« je vzkliknila Diana. Nato ji je vse povedala. Kako ga je okradla in kako ji je nato dvoril. Povedala ji je, da je bogataš, da ni lepotec in da do njega ne čuti ničesar.
»Neumna si, če ne izkoristiš priložnosti,« je bila ogorčena Suzana.
»Se ti meša? Jaz pa, da bi se poročila?!«
»Diana, ne boš večno mlada, ne boš večno mogla spati po starih podstrešjih, ne boš večno tako spretna. Misli vnaprej in si zagotovi lepo prihodnost. Z njim bi imela lepo in bogato življenje, ni nujno, da ga ljubiš,« ji je svetovala Suzana. Dekleta so se strinjala z njo.
»Suzana, ne verjamem, da bi bila sposobna storiti kaj takega. Bila bi ujeta,« je odkimala Diana.
»Premisli, dekle, leta tečejo!«
Diana se je teden dni izogibala glavne ulice. Zahajala je v gozd, posedala je ob potoku in premišljevala, kaj naj stori. Bila je še mlada, nikogar ni potrebovala, zakaj bi se poročila? Po drugi strani pa je vedela, da ima plemič dovolj denarja, da bi lahko sredi noči pobrala vrečo bogastva in odšla stran. Njemu se ne bi poznalo, njej bi se. Odločila se je, da sprejme ponudbo. Še vedno bi lahko odšla, kadar bi želela. Odločila se je, da bo sprejela izziv in preživela nekaj svojih dni kot plemkinja.
Že takoj, ko je naslednjega jutra odšla spet po ulici, ga je zagledala. Stal je ob vodnjaku in se oziral na vse strani. Ko jo je zagledal, kako stopa proti njemu, se mu je oddahnilo. Stopil je nekaj korakov proti njej.
»Bil sem prepričan, da te nikoli več ne bom videl. Kje si bila vse dni?« je hitel.
»Nikjer,« je skomignila z rameni. Njegov govor je ni ganil. Bilo ji je popolnoma vseeno, kaj on čuti.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:42 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Lepa tatica (6/6 strani)
»Si premislila? Se boš poročila z mano? Imela boš vse,« je začel.
»Bom,« je kratko rekla.
Zasijal je od sreče: »Res?«
»Ja, bom, toda vedi, da te ne ljubim. In ne vem, koliko časa bom ostala pri tebi,« je rekla.
»Popolnoma vseeno mi je. Če mi boš podarila nekaj svojih dni, bom srečen,« je pričel.
»In nikoli ne bom oblečena, kot kuhan rak,« je pričela.
»Ne razumem,« je odkimal zmedeno.
Razložila mu je svoj pogled na visoke dame in zasmejal se je.
»Prav imaš! Ne boj se, v nič te ne bom silil. Sedaj pa bi te prosil, da mi daš en dan časa. Starše bom pripravil na mojo poroko. Jutri ob istem času te pridem iskat. Odpeljal te bom na moj dom,« je pričel.
»Kakor koli že,« je mirno rekla in odšla.
Patrik je nekaj časa gledal za njo. Ni mogel verjeti, da je lepa tatica sprejela njegovo ponudbo. Bil je srečen in odhitel je domov, kjer je poročal o bližajoči se poroki.
Starša sprva nista bila kaj prida navdušena nad njegovo odločitvijo.
»Patrik, ne vem,« je odkimala mati.
»Brezdomko boš oženil?« je bil začuden oče.
»Njo ali nobeno,« je trmasto povedal Patrik.
»Tvoje življenje je, sin,« sta nato ugotovila in mu dala proste roke.
»Sicer pa imaš prav. Če jo ljubiš, potem boš srečen. Nikjer ne piše, da je dekle slabo,« je na koncu ugotovila njegova mati.
Naslednjega dopoldneva jo je pripeljal na dvor. Oče in mati sta začudeno zrla v lepotico. Bila jima je všeč. Diana pa se za njiju ni kaj dosti menila. Opazovala je velik in bogato opremljen dvorec, nato je sedla na zofo in jih gledala.
»Torej ti si ukradla Patrikovo srce,« je skušal biti prijazen njegov oče.
»Dobrodošla,« je prikimala mati.
Diana je bila presenečena nad njihovo prijaznostjo. Ni bila vajena, da bi jo bogati ljudje tako prisrčno sprejeli. Očitno je bil Patrik iz dobre družine. Kasneje je izvedela, da je edinec, da bo podedoval vse, da je zelo učen. Bila je navdušena nad njegovim znanjem, nad njegovim bogastvom.
»Do poroke bi rada živela tako, kot sem doslej,« mu je rekla kasneje, ko sta bila sama.
»Prav,« se je strinjal Patrik. »Jaz pa bom uredil vse potrebno, da bo poroka čim prej!«
Diana se je še za nekaj dni vrnila nazaj na ulico. Nekje v ozadju se je oglašala žalost. Je res prav ravnala, da je sprejela ponudbo? No, sicer pa lahko odide, kadar želi, to mu je tudi povedala.
Poroka je bila na njegovem dvoru. Diana je imela oblečeno lahkotno obleko, ki pa jo je nadvse motila. V njej se je počutila popolnoma nebogljeno. Čeprav je sprva Patrik začudeno pogledal, ko mu je povedala, da bo na poroko povabila vse iz javne hiše, je na koncu popustil. In tako je imela Diana ob sebi Suzano in njene delavke.
»Prav si storila,« ji je kimala Suzana. »Ne bo ti hudega!«
»Ne vem, kako dolgo bom zdržala. Bojim se, da sem se prenaglila. Do njega ne čutim ničesar, privabil me je le njegov denar,« je povedala Diana.
»To je dovolj,« je kimala Suzana. »Ljubezen sploh ni pomembna!«
Za Diano se je življenje spremenilo. Ves dan ni imela kaj početi. Hodila je po dvorcu in ga spoznavala. Najraje pa je bila za dvorcem, kjer je bil košat gozd.
S Patrikom sta imela ločeni spalnici. Diani je tako odgovarjalo in čeprav Patriku ni bilo po godu, se je s tem strinjal.
Nekoč je potrkal na njena vrata.
»Rad bi spal ob tebi,« je prosil.
»Zakaj?« je zanimalo Diano. Ležala je na postelji v spodnjem perilu.
»Zato, ker sem tvoj mož,« je odgovoril in jo požiral z očmi. Bila je nebeško lepa.
»Prav,« je prikimala.
Samo enkrat je spal pri njej, potem mu ni več dovolila. In tudi takrat, ko sta bila skupaj v postelji, ni do njega začutila ničesar. A bilo je dovolj, da se je Diani pričel večati njen trebušček.
In v času, ko je nosila otroka, se je nekoliko umirila. Ni več vse dni preživela v gozdu, ni več uhajala nazaj v mesto in se smukala okrog stojnic. Ostajala je v dvorcu in se pripravljala na novo življenje. Patrik je bil srečen, vsak dan je bil nasmejan, bil je prepričan, da se je Diana popolnoma spremenila.
Rodila je zdravega dečka. Poimenovali so ga Vasilij. Diani ime ni bilo kaj prida všeč, toda ni se obremenjevala s tem. Imela je popolnoma drugačne načrte.
Ko je imel deček nekaj več kot štiri mesece, je bila popolnoma prepričana v to, kaj želi. V dvorcu se ni počutila dobro, bilo je vse tisto, česar se je tako bala. Dvorec jo je dušil, pa čeprav je bil opremljen z bogastvom. Ampak bogastvo, ki ji je bilo tako lahko dosegljivo sploh ni imelo prave vrednosti.
Tistega večera je počakal, da so vsi zaspali. Nato je tiho stopila do zibelke in vzela v naročje sina. Potihoma je stopila iz dvora in s sinom v naročju je stekla proti mestu. In že takoj se je počutila bolje. Spet je imela na sebi preveliko srajco in strgane hlače, spet je bila svobodna. Uvidela je, da tako ne more, pa naj bi jo še tako prepričevali. Dvorec ni bil zanjo, njen dom je bila cesta, zvezdnato nebo in ne streha nad glavo.
Prišla je do javne hiše. Položila je malega dečka pred vrata in močno potrkala. Ko se je prižgala luč, je stekla stran in čakala. Vrata je odprla Suzana, zagledala je malega in ga stisnila k sebi. Nato se je ozrla okorg. Diana je stala v pol temi.
»Dobro ga čuvaj, sedaj je tvoj,« ji je rekla.
»Odhajaš?« je žalostno vprašala Suzana.
»Moram,« je prikimala Diana.
»Saj vem! Lepo se imej in za malega ne skrbi, imel se bo prav tako lepo, kot si se imela ti. In, Diana, najbrž mu bomo spremenili ime, tak lepotec ne more biti Vasilij!« ji je rekla Suzana.
Diana je prikimala in izginila v noč, Suzana je zaprla vrata, nato pa poklicala dekleta, da so prišla gledat lepega dojenčka. Imel je črne lase in popolnoma modre oči.
»Sin ceste potrebuje našo pomoč, dokler ne odraste in odide po poti matere,« je šepnila Suzana in pobožala po roki malega spečega fantka.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 05 Dec 2016 20:43 |
|
|
|
|
Danes je 17 Maj 2024 01:41 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
