 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Nečaka
Ko je Hermina stopila iz velike stavbe, kjer je bila zaposlena, jo je sonce zbodlo v oči. V trenutku je zamižala in začutila solze. Pobrskala je po torbici in si nadela sončna očala. Nato je s hitrimi koraki odšla do roba cestišča, kjer je poklicala taksi.
»Restavracija Gren,« je kratko in jedrnato naročila taksistu. In še preden je ta odpeljal, je segla po mobilnem telefonu, ki je pričel zvoniti. Nikamor ni več šla brez njega. Menila je, da če ne bi obstajal, bi bila popolnoma izgubljena.
Ura je bila ena popoldan, sonce je pripekalo, na nebu ni bilo niti najmanjšega oblačka. Na cesti je bila gneča.
»Se ne da hitreje?« je nestrpno vprašala.
Taksist, ki je čakal že celo večnost pred rdečo lučjo, se je počasi obrnil proti njej in odkimal.
Zavzdihnila je in odkimala z glavo. Jezila se je nase, da je sploh sprejela vabilo zaročenca, naj se mu pridruži pri kosilu.
Čez dobrih deset minut je prispela na dogovorjeno mesto. Maks jo je že čakal pred vrati restavracije. Izstopila je, brez besed plačala taksistu in odšla do njega. Njen obraz je bil čemeren.
»Gneča?« je vprašal, čakal jo je kar nekaj časa.
Hermina je prikimala in stopila v restavracijo. Zrak v njej je bil znosen in lažje je zadihala. Sedla sta za majhno mizo in brez besed prijela vsak svoj jedilni list.
Natakarju sta naročila pol litra mineralne vode. Maks si je zaželel mešano morsko hrano, Hermina je naročila solato.
Molče sta srkala ohlajeno mineralno vodo in molčala. Tišino je prekinil njegov mobilni telefon, nato se je oglasil še njen.
Hermina je bila stara devetindvajset let, zaposlena je bila v veliki odvetniški hiši. Njeno življenje se je gibalo le okrog kariere. Ta ji je bila edini cilj v življenju. Že od nekdaj je bila ambiciozne narave, kmalu po končanem študiju se je preselila v mesto. Njena starša sta umrla v prometni nesreči pred šestimi leti. Takrat sta s sestro prodali veliko hišo, kjer sta odraščali in odšli vsaka svojo pot. Hermina se je odselila v mesto, njena mlajša sestra je ostala v rodnem kraju. Nikoli se nista kaj dosti razumeli in pretrgali sta vse stike. Hermina je nazadnje slišala o njej kmalu po tistem, ko se je preselila. Poklicala jo je po telefonu in ji zaupala, da je noseča, da se namerava poročiti. Hermina njenega početja ni odobravala, takrat je bilo Angeliki, njeni sestri, komaj osemnajst let, in to ji je tudi povedala. Od takrat dalje nista več govorili. Hermina ni vedela niti tega, ali je dobila nečaka ali nečakinjo. Pozabila je na prejšnje življenje in se popolnoma posvetila svojemu študiju, nato poklicu odvetnice in magisteriju.
Hermina je bila zelo visoka ženska. Imela je lepo postavo, do ramen dolge in goste črne lase in rjave oči. Njena sestra Angelika je bila nekoliko manjša, vitka in prav tako črnolasa. Ljubila je življenje in zabavo, nikoli ni premišljevala na jutrišnji dan, kar se je Hermini zdelo popolnoma neodgovorno.
Maksa je spoznala pred tremi leti. Spoznala sta se na poslovnem kosilu, njena odvetniška hiša je zastopala banko, v kateri je bil zaposlen. Primer se je zaključil v njihov prid in od samega navdušenja je povabil lepo odvetnico na pijačo. Kmalu so se njuni zmenki razvili v ljubezen. Seveda takšno, ki je ugajala obema. Že takoj sta vedela, kaj hočeta. Oba sta ljubila denar in kariero. O otroku ni razmišljal nihče, niti si ga nista želela. In nikamor se jima ni mudilo. Bila sta zaročena, še vedno sta živela vsak v svojem stanovanju in se srečevala največkrat le za konec tedna. S poroko nista nameravala hiteti, imela sta več kot dovolj časa.
Hermina je brez besed pojedla naročeno solato in nato pogledala na uro.
»Moj bog, toliko je že! Nazaj bom morala,« je rekla in vstala.
Maks je prikimal.
»Nocoj prideš?« ga je vprašala.
»Mislim, da bom utegnil,« je prikimal.
Poljubila ga je v slovo in s hitrimi koraki je zapustila restavracijo.
Po slabi uri je bila ponovno na svojem delovnem mestu. Njena pisarna je bila ogromna, imela je panoramsko steno, s katere je bil pogled čudovit. Na sredi sobe je stala velika masivna pisalna miza, k njej je seveda pristajal velik usnjen naslonjač. Ob steni je bilo nekaj zelenih rastlin, na drugem koncu je bila sedežna garnitura v vinsko rdeči barvi. Za temno rjavimi vrati se je skrivala njena osebna kopalnica.
Nasproti sedežne garniture je bilo nekaj marmornatih polic, na njih slike in priznanja, zraven je stala omara, v njej dokumenti.
Hermina je v svoji pisarni skoraj vedno preživela ves dan in tudi tistega dne je bilo tako. Ko je zaključila z delom in pogledala na uro, se je zadovoljno pretegnila. Uredila je vse, kar si je tistega dne začrtala in ob končanem delu je bila ura šele nekaj minut čez osmo zvečer.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:07 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (2/7 strani)
Pospravila je pisalno mizo, vzela torbico in se napotila proti vratom. Ugasnila je luč in zaprla vrata za sabo. S hitrimi koraki je stopala proti dvigalu, v nekaterih pisarnah je še vedno gorela luč, proti njej je po hodniku počasi stopala starejša snažilka. Vljudno jo je pozdravila, Hermina ji je resno prikimala in odhitela do dvigala. Odpeljala se je do garaže, sedla v svoj črn mercedes in se odpeljala proti veliki stavbi sredi mesta, kjer je bil njen dom.
Odklenila je vhodna vrata in vstopila v veliko in bogato opremljeno stanovanje. Odložila je avtomobilske ključe in torbico. Prižgala je televizijo, da je njen zvok pregnal tišino, nato se je odpravila v kopalnico.
Maks je prispel dobro uro kasneje. Skupaj sta gledala televizijo, ni se jima ljubilo ven na večerjo, niti jima ni bilo do pogovora.
Čeprav je bila naslednjega dne sobota, sta se oba nekaj čez osmo uro zjutraj odpravila v pisarno. Hermina se je tam počutila najbolje, zato je večina sobot preživela tam.
V nedeljo pa je bil tudi za njiju prost dan, ki sta ga preživela skupaj. Včasih sta se odpravila na izlet, obiskala sta muzej ali galerijo, odšla sta v opero ali na dobrodelni koncert, večerjala sta v uglednih restavracijah. Nikoli nista veliko govorila, nikoli si nista zares izkazovala čustev, nikoli se nista vprašala, kaj v resnici čutita. Važen je bil denar, njuna kariera, načrti za prihodnost. Pomembno je bilo le to, da sta iz istega družbenega razreda in bilo je logično, da spadata skupaj, da nadaljujeta snobizem.
V ponedeljek zjutraj je Maks odšel še preden se je prebudila. Vedno je odhajala tako zgodaj, pred službo je rad odšel še domov, se tam skrbno uredil in šele nato pričel z novim delovnim tednom.
Hermina je bila tistega dne utrujena. Ponoči je slabo spala, noč je bila soparna. Kar naprej se je prebujala in imela popolnoma izsušena usta. Za kar je krivila pikantno večerjo, ki sta si jo privoščila prejšnji večer. Hodila je pit vodo in zjutraj je bila utrujena kot že dolgo ne. Z enim očesom je poškilila na uro, dejstvo, da bi morala že vstati, je ni motilo. Napol v snu se je odločila, da tistega dne odide v službo uro kasneje in pridobljeni čas izkoristi za spanje. Toda ravno, ko je tonila v spanec, je zazvonil njen mobilni telefon. Najprej se ni hotela oglasiti, ko pa je ta neusmiljeno zvonil, se je počasi dvignila in pogledala izpisano številko. Neznana. Nejevoljno se je oglasila.
»Dober dan, rada bi govorila z gospo Hermino Brezek,« je zaslišala neznan ženski glas.
»Pri telefonu,« je ne zainteresirano povedala.
»Končno sem vas dobila,« je zaslišala olajšanje v ženskem glasu. »Ste vi sestra Angelike Brezek?«
»Da, sem. Je kaj narobe z njo?« je vprašala.
»Lahko bi tako rekli. A nerada se menim o tem po telefonu. Bi lahko prišli na naš urad?«
»Na vaš urad?« je bila začudena Hermina.
»Da, na center za socialno delo,« je pojasnila ženska.
»Kdaj? In zakaj jaz?« je spraševala Hermina.
»Ker ste njena edina sorodnica. Potrebuje vas. Bi lahko prišli danes?« je zanimalo žensko.
»Danes? Joj, ne vem. Pogledati bi morala na urnik, zelo zaposlena sem,« je zmedeno rekla Hermina.
»Zaposlena toliko, da ne morete pomagati vaši edini sestri?« je bila nekoliko predrzna.
»Počasi, počasi! Pokličete me sredi spanja, mi ovinkarite in zahtevate, da sem vam na razpolago, ko bo ustrezalo vam! Čez eno uro bom šla v službo, tajnica bo pregledala moj koledar za danes in, če bo mogoče, če bom imela čas, vas obvestim, kdaj bi lahko prišla k vam. Do tedaj pa lep pozdrav!« se je razjezila Hermina in prekinila vezo.
Ponedeljkov dan se ni pričel nič kaj veselo. Bila je neprespana, neznana ženska je zahtevala, da bi kar takoj pritekla k njej in reševala težave njene sestre. Hermina je bila jezna. S sestro nista imeli stikov, za njo je bila popolnoma neodgovorna. Poročila se je pri osemnajstih, menila, da je življenje zabava. Nikoli ni upoštevala nasvetov Hermine, že kot otrok je bila problematična, bila je tam, kjer so bile težave. In sedaj naj ji pomaga. Naj na vrat na nos steče nazaj v rodni kraj in jo rešuje! Bo, toda takrat, ko bo ustrezalo njej, Angelika bi lahko pričela počasi misliti s svoji glavo.
Čez slabo uro je Hermina še vedno nekoliko jezno peljala proti službi. Njej telefon ni več zvonil, očitno se je socialna delavka nekoliko prestrašila. Kar prav naj ji bo. A že med vožnjo se je nekje v njeni podzavesti pričel delati velik vprašaj. Le kaj je lahko narobe? Zakaj so jo klicali iz socialne službe?
Vstopila je v firmo in se s hitrimi koraki napotila do svoje tajnice.
»Moj današnji urnik,« je vprašala in čakala ob njeni mizi, da ji pove.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:08 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (3/7 strani)
»Čez pol ure imate primer Mohorič na sodišču, pred kosilom imate sestanek z gospodom Hren, po kosilu naj bi imeli sestanek s stranko, toda stranka se je opravičila in prosi za kak drug datum. Kar pa sem že uredila tako, da bo prav vam.«
»To je vse?« je vprašala Hermina.
Tajnica je prikimala.
»Prav, potem bom danes tu le do kosila. Če bo kdo klical za popoldan, sem nedosegljiva, imam nujen opravek,« je velela tajnici.
Ker je imela pred sodiščem še nekaj časa, je klicala v svoj rodni kraj na socialni urad. Povedala je svoje ime in da kliče zaradi sestre. Vezali so jo naprej. Oglasila se je ženska, ki jo je klicala zjutraj.
»Danes popoldan sem lahko tam,« je resno rekla Hermina.
»Aha, gospa Hermina Brezek,« je takoj prepoznala njen glas.
»Okrog četrte ure bom pri vas,« je nadaljevala Hermina.
»Joj, gospa, bi šlo prej? Uradne ure imamo le do petnajstih,« je vprašala socialna delavka.
»Saj se šalite, kajne? Sploh veste, s kom govorite? Vam še vedno ni jasno, da nimam časa na pretek? Imate srečo, da imam danes prosto popoldne. Če ne morete počakati do četrte ure popoldan, prav, potem nič. Pokličite v odvetniško firmo Jovan, Brent in Brezek in moja tajnica vam bo sporočila, kdaj se lahko vi oglasite pri meni,« je zarohnela Hermina in odložila. Kaj takega? Da niso niti toliko predani svojemu delu, da bi včasih počakali kako minuto dlje?! Najbrž menijo, da so mali bogovi, se je jezila Hermina. Sama je vse dni preživela v službi in ni razumela ljudi, ki so hodili v službo le zaradi denarja.
Na hitro je preletela še zapise, ki naj bi jih potrebovala čez nekaj minut na sodišču. Počasi je vstala, pograbila papirje in se odpravila do vrat. Tajnica jo je zaustavila z besedami: »Klicali so iz centra za socialno delo. Gospa lepo prosi, če se lahko oglasite danes ob četrti uri. Pravi, da bo počakala tudi kako minuto dlje, če bo treba!«
Hermina se je zadovoljno nasmehnila: »Lepo! Povej, da bom prišla danes popoldan, točne ure ne morem povedati!«
Po kosilu se je Hermina odpeljala proti domačemu kraju. Za sestro ji ni bilo popolnoma vseeno, bila je radovedna, kaj je narobe in tudi nekoliko zaskrbljena.
Nekaj čez četrto uro se je pripeljala do stare stavbe, kjer je bil center. Zaklenila je svoj mercedes in se odpravila po stopnicah v tretje nadstropje. Pri okencu za informacije so jo napotili do pravih vrat. Odšla je po dolgem hodniku do zadnjih vrat. Na majhni leseni klopi sta sedela dva dečka in prestrašeno gledala. Ni se preveč menila zanju, potrkala je in vstopila. Za pisalno mizo je sedela majhna starejša gospa z očali. Prijazno se je nasmehnila in jo dala roko: »Gospa Hermina, kajne?«
Hermina je prikimala in sedla: »Torej? Kaj je tako nujno?«
»S sestro najbrž nimate stikov, kajne?« je prijazno pričela. Opazovala je bogato oblečeno in urejeno pravnico.
»Ne, že kar nekaj časa je minilo odkar sva se videli,« je rekla Hermina.
»Torej, vaša sestra je doživela živčni zlom. Danes zjutraj so jo odpeljali v bolnišnico,« je pričela socialna delavka.
»Živčni zlom? Ona?!« je začudeno rekla Hermina. Kaj takega njej ne bi pripisala nikoli. Bila je svobodomiselna, optimistična, bilo ji je popolnoma vseeno za jutrišnji dan.
»Da, žal je res. Po smrti njenega moža je bilo z njo vse slabše, a upali smo, da si bo opomogla,« je pričela.
»Po smrti moža?« je bila Hermina zaprepadena.
»Niste vedeli?« jo je resno pogledala socialna delavka.
»Nisem. Kaj se je zgodilo?«
»Nesreča pri delu, bil je rudar. Ostal je sama,« je pojasnila.
»Pa otrok? Mar ni imela otroka?« se je spomnila Hermina. Novica jo je prizadela.
»Da, ima dva otroka. Gospa Hermina, imate dva nečaka. Stara sta šest in štiri leta. Lahko si predstavljate, kako sta prestrašena in izgubljena. Pred dvema mesecema sta izgubila očeta, sedaj je odšla še njuna mama,« je žalostno rekla socialna delavka.
»Jo lahko obiščem? Ste me zato klicali?« je spraševala Hermina.
»Ne bi bilo dobro. Vsaj nekaj časa ne, naj si nekoliko opomore. No, kot najbrž že sami veste, ste njena edina sorodnica. Otroka potrebujeta varstvo, nekoga, ki bi lahko skrbel za njiju dokler njuni materi ne bo bolje,« ji je pojasnila.
»Pa njun oče? Nima nobenih sorodnikov?« je zanimalo Hermino.
»Žal ne. Edina sorodnica ste,« je odkimala.
»Torej menite, da bi ju vzela jaz?«
Socialna delavka je prikimala.
»Saj se šalite?! Le kako? Nimam časa, ne znam z otroci. Poiščite koga drugega,« je odkimala Hermina.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:10 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (4/7 strani)
»Nikogar ni. Če ju nočete, ju bomo dali v rejo,« je pojasnila.
»V rejo?« je ponovila Hermina.
»Da,« je prikimala.
»Premisliti moram. Če ne boste našli boljše rešitve me pokličite,« je hitela Hermina in vstala.
»Res tako menite? Otroka sedita zunaj. Povedala sem jima, da imata teto, da imata še vedno nekoga, ki mu ni vseeno, kaj se bo zgodilo z njima. Najbrž sta vas prepoznala. Naj vas ohranita v takem spominu? Kot nekoga, ki mu je bilo vseeno in ju je prepustil tujcem, medtem, ko njuna mati preživlja strašne muke?« je zvito rekla socialna delavka.
Hermina je sedla nazaj na stol. »Počakajte malo, to je izsiljevanje!«
»Ni izsiljevanje. To sta dve duši, dve ranljivi otroški duši in žal je trenutno odvisno od vas, kakšno življenje se jima obeta. Verjemi mi, rejništvo ne bi bilo dobro za njiju,« je resno rekla.
Hermina je molčala, nato je resno rekla: »Ne znam z otroci!«
»Ne skrbite, pokazala vam bosta, otroci so veliko bolj potrpežljiva bitja, kot mi odrasli,« je prikimala socialna delavka.
»Za koliko časa?« se je vdala Hermina.
»Samo toliko, da njuna mati ozdravi,« je olajšano rekla socialna delavka.
»Prav, pokličite ju noter,« je prikimala Hermina. Nato je zmajala z glavo. Niti v sanjah si ni predstavljala kaj takega. Njena sestra ji je pošteno zagodla!
Dečka sta vstopila in prestrašeno stala pred Hermino. Za hip sta se ji zasmilila.
»To je vajina teta. Nekaj časa bosta pri njej, verjamem, da se bosta imela lepo,« jima je sporočila socialna delavka.
Hermina se je rahlo nasmehnila in ju opazovala. Tudi dečka sta ocenjevala njen izgled.
»Malo si podobna najini mamici,« je spregovoril večji fant.
»Njena sestra sem. Ime mi je Hermina. Pa vidva? Kako vama je ime?« je vprašala.
»Jaz sem Dante, star sem šest let, on je Jakob, star je štiri leta,« je povedal starejši fant.
»Najbolje, da se kar odpravimo,« je rekla Hermina in vstala. »Je to vse? Mi morate dati še kaka navodila?«
»Nekaj papirjev morate podpisati, pomagala vam bom znositi njune stvari v vaš avto!«
Hermina je podpisala, da bo skrbela za nečaka dokler njeni sestri ne bo bolje, nato so odšli do njenega avta. Socialna delavka ji je pomagala in skupaj sta naložili velik kovček njunih stvari.
»To je tvoj avto?« je bil radoveden Dante.
Hermina je prikimala. Posedla ju je zadaj in ju privezala.
»Si daleč doma?« je spraševal Dante, Jakob je ves čas molčal.
»Ne tako zelo daleč,« mu je povedal Hermina.
»Zakaj te še nikoli nisva videla?« je spraševal dalje.
»Ker nikoli nisem imela časa,« mu je odvrnila.
Odpeljala je nazaj proti domu in se ves čas spraševala, kaj ji je bilo, da je sprejela nečaka. Le kam bo z njima? Kdo ju bo imel, ko bo ves dan v službi?!
Zapeljala je avto v veliko garažo in Dante je s široko odprtimi očmi vprašal: »Mar imaš tako veliko garažo?«
»Seveda ne. Ni samo moja, je od vseh, ki živijo v tej stavbi,« se je nasmehnila.
»Mi imamo leseno garažo,« je prikimal Dante.
Šele tedaj se je oglasil mali Jakob: »Mamica!«
Hermina se je obrnila nazaj in ju pogledala. Jakob je imel solzne oči in spreletelo jo je, kako ga mora biti strah. Odšel je s povsem neznano žensko v tuj kraj. Najbrž je bil prvič brez mamice.
»Ne boj se, Jakob! Vse bo še dobro. Nekaj časa bosta spala pri meni, ko bo vajina mamica zdrava, vaju bom takoj odpeljala k njej,« je nežno rekla Hermina. Najmlajši se ji je zasmilil.
Izstopila je in jima pomagala, da sta odpela varnostni pas. Zaklenila je avto in prijela velik kovček.
»Pomagajta mi, da ga spravimo na dvigalo,« jima je velela. Oba sta prijela za kovček in ji pomagala.
»Imaš dvigalo?« je vprašal Dante.
»Da, z njim se peljem do svojega stanovanja,« mu je razložila Hermina.
»Še nikoli se nisva peljala z dvigalom,« je povedal Dante.
Vstopili so in Hermina je pritisnila na gumb. Molče so se peljali navzgor, otroka sta navdušeno opazovala potek vožnje.
»Tu smo,« je čez nekaj trenutkov povedala Hermina, ki je odklenila vrata svojega velikega stanovanja.
»Tako veliko hišo imaš? In si tu sama? Se nikoli ne izgubiš?« je postavljal vprašanja Dante.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:12 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (5/7 strani)
Hermina se je zasmejala in odkimala.
Sedli so v dnevno sobo na velik usnjen kavč. Jakob se je zastrmel v velikanski akvarij s tropskimi ribami. Dante je z odprtimi usti opazoval stanovanje.
»Tvoja televizija je stokrat večja od naše,« je pripomnil in pokazal na najmodernejšo opremo, kar jih je bilo na tržišču.
»Jo prižgem?« je vprašala.
Oba sta prikimala in se nato zazrla v kristalno čisto sliko.
»Imaš kaj risank?« je zanimalo Danteja.
»Nimam, lahko pa jih kupim,« je rekla.
»Jih boš res?« sta bila oba navdušena.
»Bom, samo naslove mi morata povedati, ne poznam risank,« jima je rekla.
»Ne poznaš risank? Mamica pozna vse in tudi vse otroške pesmice zna na pamet. Ko greva spat nama poje pesmi ali pove pravljico. Nekoč je videla pravega škrata,« je hitel Dante.
»Lahko bi verjela,« se je zamislila Hermina.
Ura je bila osem zvečer, ko sta nečaka pričela zehati in si meti oči.
»Sta že utrujena?« je vprašala
»Doma morava biti v postelji ob sedmi uri zvečer,« je prikimal Dante.
»Potem sta prekoračila mejo. Saj res, še postelje je treba pripraviti.
Hermina je poiskala posteljnino in odprla je veliko sobo, ki je bila namenjena gostom. V njej je bila velika zakonska postelja, pri oknu pisalna miza, ob steni masivna omara, na drugi strani dva manjša fotelja in miza.
»To bo najina soba?« je vprašal Dante.
»Aha. Vama je všeč?« jo je zanimalo.
»Velika je, toda v njej ni igrač, ni rož in ni najinih risb,« je žalostno ugotovil Dante. Jakob je pričel jokati.Hermina se je v hipu zmedla. Prvič se je znašla v situaciji, ko ni vedela, kako naj ravna. Nekaj časa je molčala.
»Saj bo vajina mamica kmalu zdrava. Potrudimo se in pomagajmo drug drugemu!«
Postlali so veliko posteljo, še neodprt kovček je Hermina privlekla v veliko sobo in ga odprla, da bi poiskala pižami. V njem je našla ponošena oblačila, nekaj slikanic in plišastega levčka.
»Levči,« je zahlipal Jakob.
Hermina mu ga je izročila. Zlezel je na posteljo, se pokril z odejo in tiho jokal. Dante je bil močnejši, sedel je na postelji in molčal.
Našla je pižami in Dante se je preoblekel.
»Mamica obleče Jakoba,« ji je povedal, ko je nemočno stala z njegovo pižamo sredi sobe.
»Ga boš ti?« ga je vprašala Hermina.
»Bom. Kar zapri vrata, ga bom potolažil jaz,« je prikimal in zavzdihnil.
Res je pobegnila ven in še nekaj trenutkov glasno dihala pred vrati. Ni znala pomagati, zanjo sta bila tujca, bala se je čustev, ni hotela zajokati.
Zaslišala je otroški glasek, ki je prepeval o rački in žabici. Zabolelo jo je pri srcu. Dante je pel pesmico, da bi potolažil svojega brata. Stekla je v dnevno sobo in pograbila telefon.
»Silva, bi lahko jutri prišla ob sedmi uri zjutraj?« je vprašala, ko je zaslišala glas svoje čistilke.
»Da, gospa Hermina, bom poskusila. Je kaj nujnega?«
Hermina ji je na hitro razložila za kaj gre in Silva je obljubila, da bo pomagala.
»Hvala, tvoj trud bom nagradila,« ji je obljubila Hermina.
Silva je bila njena gospodinja. Prihajala je trikrat tedensko in urejala stanovanje, Hermina zanj ni imela časa. Bila je srednjih let, poročena, imela je dva otroka. Hermina je vedela, da bo vedela kaj več od nje. Otroci so ji bili povsem tuji.
Nekoliko mirneje je sedla na kavč in strmela v televizijo. Upala je, da bosta nečaka kmalu zaspala. Tudi sama je bila utrujena. A njene misli so preplavljala vprašanja. Kam ju bo dala, ko bo v službi? Še najbolje se ji je zdelo, da bi najela varuško, ki bi ju imela pri njej doma. Odločila se je, da takoj naslednjega dne ukrepa.
Noč je bila vse prej, kot mirna. Hermina je nehote zaspala na kavču in zbudila se je, ko jo je nekdo cukal za roko. Bil je Dante.
»Tišči me. Kje je stranišče?« je vprašal.
Hermina ga je odvedla do kopalnice in počakal, da je opravil ter ga pospremila nazaj v posteljo. Jakob je spal.
Tudi sama je odšla do svoje spalnice, ki je bila na drugem koncu stanovanja. Čez nekaj ur se je prebudila, zaslišala je glasen jok. Stekla je v dnevno in prižgala je luč.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:13 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (6/7 strani)
Sredi velike sobe je stal Jakob in jokal, klical je mamico. Počepnila je k njemu in ga objela: »Ne joči! Mamici je dobro, kmalu bo pri tebi!«
Jakob je še vedno hlipal.
»Boš spal pri meni?« je naposled vprašala.
Prikimal je, za tistim pa je zaslišala Danteja: »lahko tudi jaz?«
»Seveda, pridita!«
Odvedla ju je do spalnice in legla sta k njej.
Kar je še ostalo od noči, je poslušala hlipanje Jakoba in nemirno spanje Danteja.
Končno je bila ura sedem zjutraj. Silva je bila točna. Nasmejana je vstopila in ju pobožala po laseh: »Kako lepa fanta sta!«
Hermina je z velikimi kolobarji pod očmi zastokala.
»No, saj bo šlo, ženske imamo prirojen čut za vzgojo,« jo je mirila.
»Pri meni so ga izpustili,« je zamrmrala nesrečno.
»Niso, ne boj se!«
Hermina je poklicala v službo in povedala, da je tistega dne ne bo. Čeprav je imela tisti dan na urniku pomemben sestanek, ji je bilo tisti hip figo mar zanj. Bila je neprespana in želela si je le počitka.
S pomočjo Silve je poiskala primerno agencijo z varuškami na domu. Obljubili so ji, da ji še tistega dne pošljejo proste kandidatke s priporočilom.
»Vzela bom najboljšo, denar ni ovira,« je pripomnila Hermina.
Silva je prevzela skrb za otroka, njej pa je naročila, naj si odpočije.
»Upam, da bo življenje kmalu spet normalno, saj zdravljenje živčnega zloma ne traja dolgo, kajne?« je na glas razmišljala Hermina.
»Življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo. Navezali se boste na nečaka, boste videla,« je dodala Silva.
Hermina je zamahnila z roko in odtavala do spalnice.
Prebudila se je šele ob dvanajstih, zaslišala je smeh.
V dnevni sobi se je Silva igrala skrivalnice, na mizi je bilo nekaj risbic, ki so nastale tistega dne. Hermina je sedla na kavč in se zastrmela v risbico. Na njej sta bila dva dečka, velik avto in še ena oseba. Menila je, da najbrž ona.
»Si narisal nas?« je vprašala Danteja.
»Ne, mene, Jakoba in najino mamico,« ji je razložil.
»In avto?«
»Prav takšnega ji bom nekoč kupil. Imela bo tak avto, kot ga imaš ti in še večje stanovanje. Tako veliko, da bo po njem vozil vlak,« je povedal.
Hermina se je nasmehnila, v njegovih očeh je opazila tisti čar, ki ga je vsa leta videla pri sestri. Pogrešala jo je, tisti trenutek ji je bilo žal, da nista imeli stikov. Do večera se je stanje nekoliko umirilo. Hermina je izbrala varuško, ki se ji je zdela najbolj primerna. Začela naj bi takoj naslednjega jutra.
Silva je bila tako prijazna, da je ostala dokler nista odšla otroka spat. Hermina je stala ob strani in opazovala Silvo, ki je bila pri otrocih res prava mojstrica.
»Za danes ti bom plačala dvojne ure, verjemi bila si mi v veliko pomoč,« je kasneje, ko sta oba zaspala, hvaležno rekla Hermnia.
»Otroci so nekaj najlepšega,« je dodala Silva in se poslovila.
Kasneje je prišel na obisk Maks. Bil je zaskrbljen: »Si bolna? Ni te bilo v službo.«
»Še huje,« je pričela in mu vse razložila.
»Neumno si ravnala, zakaj ju nisi dala v rejo? Samo v napoto ti bosta. Uničila ti bosta stanovanje in ti zrahljala žice,« je pripomnil, ko mu je vse povedala.
»Ne bodi tako črnogled. Ne bi ju mogla kar pustiti tujcem,« je pričela.
»Pav toliko si tujka, kot bi bili rejniki,« je povedal Maks resno.
»Mogoče imaš prav, toda zdaj je prepozno. Upal lahko le, da bo Angelika čimprej zdrava,« je mirno dodala.
»Najbrž ne boš imela veliko časa ta konec tedna, kaj,« je vprašal.
»Zakaj sprašuješ?« jo je zanimalo.
»Hotel sem te presenetiti in te peljati za dva dni na jahto,« je razkril svoj načrt.
»Saj lahko gremo vsi,« je predlagala.
»Si nora? Jahta je last firme. Otroka bi jo popolnoma uničila,« je odkimal. »Šla bova, ko boš spet sama.«
Hermina je molčala. Ni vedela, naj se z njim strinja ali naj mu ugovarja.
Maks tokrat ni hotel prespati, odšel je domov, kar Hermini ni bilo po godu.
»Saj lahko ostaneš tu,« mu je rekla.
»Nočem srečati pamžev,« je odkimal in odšel.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:14 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nečaka (7/7 strani)
Ko je zaprl vrata za sabo, je jezno sedla na kavč. Nečaka sta ji postavila življenje na glavo in bila je jezna. Najmanj, kar je pričakovala je bilo to, da bi v njeno popolno življenje prikorakal kak otrok.
Varuška je prišla takoj zjutraj. Jakob in Dante sta še spala. Hermina se je uredila in odšla v službo, povedala ji je, da bo nazaj do šeste ure zvečer.
V firmi je imela dela čez glavo in pozabila je, kaj jo čaka doma. Šele proti večeru se je spomnila, da mora do časa domov. Veselje jo je minilo, menila je, da nima energije za otroka in čemerno je zapustila firmo, kjer je bila najraje.
A ko je stopila v stanovanje, je doživela presenečenje. Oba, Dante in Jakob sta ji pritekla v naročje.
»Hermina, zakaj te tako dolgo ni bilo?« je vprašal Dante.
Rahlo se je nasmehnila, njun pristni objem je prepodil vso jezo, ki jo je nameraval stresti nanju.
»Bila sem v službi,« je prijazno rekla.
Varuška se je poslovila in ostali so sami. Za mizo v kuhinji sta ob naročeni večerji razlagala, kaj vse so počeli. Hermina ju je poslušala z zanimanjem in se smejala malima nečakoma.
Prav tako, kot je napovedala Silva, se je njeno življenje povsem spremenilo. Ne takoj, a iz dneva v dan je hitreje prihajala domov. Dante in Jakob sta počasi in vztrajno polnila njene misli. Začutila je novo čustvo, nekaj do sedaj neznanega. Rada je bila v njuni družbi, zanimal jo je vsak pripetljaj, ki sta ga doživela brez nje. Čez čas je celo poklicala v bolnišnico in vprašala za stanje sestre.
»Gre ji na bolje, ne bo več dolgo tu,« so ji povedali.
Dante in Jakob sta se navadila nanjo, vsak dan sta risala risbice in Hermina jih je skupaj s pismom pošiljala njuni materi.
Po štirinajstih dneh je bila v firmi le še dopoldan. Delo si je nosila domov in ko sta šla nečaka spat je pozno v noč opravila vse tisto, kar bi morala v popoldanske času. Toda energije ji ni zmanjkalo, Jakob in Dante sta jo polnila vsa dan sproti. Nakupila jima je igrač, novih in modernih oblačil. Skupaj so odhajali na sprehod, se vozili s kolesom, poskušali celo rolati v bližnjem parku. Hermina je bila zadovoljna nad svojo odločitvijo, da je sprejela otroka, ni pa bila zadovoljna nad vedenjem zaročenca. Spretno se je izogibal srečanj z njimi. Včasih je prišel, ko je bil prepričan, da nečaka že spita, ostal nekaj uric in nato odšel. Vedno jo je spraševal, kdaj se ju bo rešila. Njegovo govorjenje jo je spravljala vsak dan v slabšo voljo in nekoč mu je povedala.
»Če ne boš sprejel otrok, potem si nimava veliko za povedati!«
Maks je bil ogorčen, a je vseeno izbral pot brez nje. Odleglo ji je, počasi ga je spoznavala še z druge plati, ki ji ni bila všeč. Nič več.
Bila je nedelja, ko je Hermina razveselila svoja nečaka: »Danes gremo na obisk k vajini mamici!«
Oba sta kričala od navdušenja, s sabo sta hotela nesti vse igrače, da bi pokazal še mamici, kaj vse imata.
»Igrače ji bosta pokazala, ko bo prišla sem,« jima je zagotovila Hermina, ko sta polnila vrečke.
»Bo prišla sem?« je vprašal Dante.
»Da, če bo seveda hotela,« je povedala Hermina.
Odpeljali so se proti bolnišnici. Otroka sta bila na trnih, ves čas sta se smejala in prepevala. Hermino je stiskalo v želodcu. Ni vedela, kaj naj ji reče po vseh teh letih, naj jo objame, ji stisne roko.
Vstopili so v sobo, kjer je bivala Angelika. Otroka sta stekla k nje, Hermina je opazovala prizor, ki ji je privabil solze v oči. Stopila je naprej in se zazrla v sestro. Bila je shujšana, utrujena, a vseeno najsrečnejša, ko je lahko spet k sebi stisnila otroka.
»Hvala ti, Hermina,« ji je šepnila.
»Mami, imava kolo, vsak svojega in pri Hermini imava veliko sobo. Sprva je bila prav dolgočasna, zdaj pa je v njej polno igrač in na steni so risbice in celo plakat od Pokemona! Pa imava polno oblačil, Hermina naju uči rolati, zadnjič smo se peljali z ladjo, šli smo v živalski vrt,« sta hitela otroka.
Hermina se je smehljala in ju poslušala, Angelika je pozorno poslušala in kimala.
Po dobri uri pogovora sta se končno utrudila. Hermina jima je velela, naj odideta na hodnik in si vzameta iz avtomata sok. Ostali sta sami.
»Ne vem, kako naj se ti zahvalim,« je pričela Angelika.
»Kako naj se jaz zahvalim tebi? Pokazala si mi, kaj je življenje,« je povedal Hermnia.
»Žal mi je, da nisva imeli stikov,« je dodala Angelika.
»Vse bova nadoknadili! Sedaj sem tu,« je prikimala Hermina.
»Kmalu bom lahko šla domov, upam, da nas stanovanje še čaka, nisem plačala zadnjega obroka najemnine,« je pripomnila nekoliko v skrbeh.
»Vseeno je, želim, da se preselite k meni. Moje stanovanje je ogromno in bilo bi pusto, če bi bila v njem spet sama,« je predlagal Hermina, kar je imela že dolgo v mislih.
»Ne moremo, v napoto bi ti bili,« je odkimala Angelika.
»V napoto? Ves dan sem v službi, no zdaj nisem bila, delo sem si nosila domov, tvoja otroka sta krasna. Sedaj bom spet lahko dalj časa v firmi. Vi pa boste doma,« je rekla Hermina.
»Ne vem,« se je branila Angelika.
»Ne veš? Seveda veš. Edina sorodnica si in nečaka hočem imeti ves čas pred očmi, prikupila sta se mi. Pri meni boste, vsaj dokler si ne poiščeš primernega stanovanja in primerne službe. Slišala sem, da si staro izgubila.«
»Rada bi končala šolo, potem bo lažje,« je povedal Angelika.
»Potem sploh nimaš druge izbire, kot da pridete k meni,« je pritrdila Hermina.
»Prav, toda le za določen čas,« je sprejela Angelika.
»Sedaj pa se čimprej pozdravi, pred nama je polno besed, polno dni, ki jih morava obuditi,« je kimala Hermina…
Minilo je leto, minili sta dve. Angelika je pridno hodila v šolo, našla si je zaposlitev v pekarni, prodaja je kruh v dopoldanskem času. Dante in Jakob sta rasla, bila srečna, imela sta dobro mamico in prijazno teto.
Po petih letih je Angelika spoznala nekoga. Takrat je resno pričela razmišljati, da bi odšla na svoje. A Hermina ni hotela slišati, ni več prenesla samote. Ampak vedela je tudi, da ima sestra svoje življenje. Zato je poiskala boljšo rešitev. Bližal se je Angelikin rojstni dan. Hermina je imela darilo že kupljeno. Spodnje stanovanje je bilo prazno, bilo je prav tako veliko kot njeno. In za darilo ga je kupila Angeliki. Seveda je mislila nase, nečaka bi tako ostala v njeni bližini, lahko bi ju videla vsak dan…
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 08 Jan 2017 16:16 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
JESENSKA ZGODBA: Samotar
Ivo je živel na gori že vse svoje življenje. Nikogar ni pogrešal, rad je bil sam. Navadil se je, da njegov dan obkroža tišina. Sprva je bilo nekoliko težje, potem mu je pričelo ugajati. Ljudje so govorili, da je čudak s temno preteklostjo.
Toda o tej preteklosti ni govoril nihče. Kot, da bi se bali, da se bo ponovila, če bodo rekli na glas. Izogibali so se ga, ga pustili pri miru. Nihče ni zahajal na tisti del gora, pa čeprav je bil tam najlepši razgled v dolino. Nihče ga ni ogovoril, ko se je nekaj krat mesečno spustil v dolino in nakupil nekaj stvari.
Mojca je prispela zgodaj zjutraj. Njen avto ni imel klime, vreme je bilo sončno in zato je bila primorana vstati zelo zgodaj. Čeprav je zjutraj zelo rada poležavala, ji tokrat ni bilo težko vstati. Odhajala je k teti. Tončka je bila sestra njene matere. Mojca jo je imela zelo rada. Ko je izgubila oba starša, je Tončka prišla k njej in živela v hiši Mojčinih staršev vse dokler se ta ni postavila na noge in se osamosvojila. Potem je odšla nazaj domov, pod goro.
Minilo je že drugo leto, Tončka jo je ves čas vabila, pa Mojca ni in ni našla časa, da bi jo obiskala. Sedaj je bilo lažje. Tomaž je namreč odšel. Skregala sta se zaradi neumnosti in zaključila njuno ljubezen iz gole trme, ki sta jo oba premogla kar precej.
Bilo ji je hudo za njim, toda njen ponos ji ni dopuščal, da bi ga poklicala in se opravičila. Najbrž je on menil enako.
Nedelje naenkrat niso bile več tako zelo zanimive, preživljala jih je sama v veliki hiši. Dolgočasila se je in ni vedela, kaj naj počne. Sama na sprehod ali v kino ni želela. Potem se je spomnila na teto. In sklenila, da jo obišče. Vzela je nekaj dni dopusta in se odpravila že v petek zjutraj. Ostati je nameravala do srede. Dovolj, da si s teto povesta vse.
Tončka jo je čakala že na hišnem pragu. Razveselila se je in razširila roke v objem.
»Moja deklica,« je rekla s solznimi očmi.
»Pogrešala sem te, teta,« ji je priznala Mojca in se stisnila v varen objem.
»Si sama? Kje pa imaš Tomaža,« je zanimalo teto.
»Dolga zgodba. Če skuhaš kavo, ti vse povem,« je rekla Mojca nekoliko poklapano.
Odšli sta v kuhinjo. Na mizi so bili domači piškoti. Teta jih je spekla posebej za Mojco, vedela je, da jih obožuje.
Ni se branila, v hipu je spraznila pol krožnika.
Počasi sta srkali kavo in Mojca ji je pripovedovala o Tomažu, o njunih prepirčkih in trmi.
»Ah, vi mladi! Z glavo skozi zid! Mar ni škoda teh lepih dni, ki jih sedaj preživljata vsak zase. Tomaž je najbrž ravno toliko žalosten, kot ti,« je govorila teta.
Mojca je skomignila z rameni: »Najbrž mu je popolnoma vseeno!«
»Ni, ni. Tudi on ima čustva, tudi on te ima rad,« je kimala teta.
»Saj najbrž sem tudi zato prišla k tebi. Da v miru premislim vse skupaj, da ugotovim, kaj sploh želim. Ga imam resnično rada? Ali naj raje grem svojo pot,« je govorila Mojca.
»Tu boš imela mir. Spočila se boš in premislila,« se je strinjala Tončka.
Po obilnem zajtrku je teta odšla na svoj gugalnik počivat, Mojca pa je sklenila, da malce razišče vasico.
»Vrni se najkasneje do ene. Takrat bova imeli kosilo,« je še rekla teta.
Res je bila zlata vredna njena teta. V življenju ji ni bilo lahko. Poročila se je s pijancem, ki jo je vsa leta svojega življenja pretepal in zlorabljal. K sreči ni trajalo dolgo. Kmalu ga je pobralo, kot je rada rekla teta. Od takrat naprej je živela sama, ni se poročila, ni imela otrok. Mojca je bila vse, kar je imela.
Prejšnjo noč je bila nevihta, zato je bila cesta lepo sprana, očiščena. Zrak je bil svež, dišalo je po gorah. Počasi se je grelo, sonce ni bilo tako zelo močno, kot ga je bila Mojca vajena v mestu med betonom.
Z zanimanjem je opazovala male hiške, ki so bile podobne ena drugi. In vaščani, ki so jo srečevali, so z zanimanjem opazovali njo. Niso bili vajeni tujcev, tam so se vsi poznali med sabo. Mogoče še preveč dobro.
Ko je šla mimo starejše ženičke, jo je ta ustavila: »Kdo pa si ti?«
Mojca se je nasmehnila: »Mojca sem, Tončkina nečakinja!«
»Aaaa, Mojca! Si le prišla. Teta ves čas govori o tebi! Boš ostala,« je zanimalo ženičko.
»Le nekaj dni. Potem se moram vrniti v mesto,« je prijazno odgovorila Mojca.
Ženička je prikimala in odšla svojo pot.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:31 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Samotar (2/6 strani)
Mojca je pogledala na uro. Imela je še dovolj časa, da se povzpne po stezici, ki se je vila skozi gozd. Odpravila se je. V gozdu je bilo čudovito hladno, uživala je v tišini, poslušala ptičje petje. Zdelo se ji je, da bi tako lahko hodila ure in ure. Dobro ji je dela sprememba.
Stezica se je pričela ožati, postajala je vse bolj zaraščena. Mojca je ugibala, da najbrž zelo malo hodijo po njej. A to je ni odgnalo nazaj. Vztrajala je in stopala naprej.
Ivo jo je že od daleč zagledal. Prenehal je pospravljati drvarnico in se potuhnil v hišo.
Mojca je stopila do hiše in jo opazovala. Bilo je videti, da nekdo živi tam, pospravljeno in urejeno je bilo.
»Dober dan,« je zaklicala. Upala je, da je lastnik doma, da ji bo znal povedati, kam pelje stezica. Mogoče ji bo svetoval, kam naj gre, kateri del narave si naj ogledal. A odgovora ni bilo. Le tišina, pa čeprav se je Mojci zdelo, da nekdo je v hiši.
Nekaj časa je še postala, potem pa se počasi obrnila. Pogled na uro ji je povedal, da bo čas za kosilo. S hitrimi koraki se je odpravila nazaj do vasi.
»Danes sem odšla po stezi skozi gozd. Prišla sem do male hiške,« je povedala pri kosilu teti.
»Tja gor si šla,« je presenečeno rekla Tončka.
Prikimala je.
»Raje ne hodi tja! Ni varno,« je odsvetovala teta.
»Zakaj ne? Kaj se le lahko zgodi,« je bila Mojca začudena.
»V hiši živi čudak. Nihče ga ne mara. Bivši kaznjenec je. Pomilostili so ga. sam bog ve, zakaj! Nevaren je,« je povedala teta.
»Če je kaj zagrešil, je odslužil. Sklepam, da ni več nevaren, če je na prostosti,« je razmišljala Mojca.
»Ha! Enkrat moriš, vedno lahko. Vsaj tako menim jaz! Še vedno je nevaren,« je vztrajala teta.
»Kaj je storil,« je zanimalo Mojco.
»Umoril je svojo ženo. Našel jo je z ljubimcem,« je povedala teta.
»Res,« je zanimalo Mojco.
»Da. A imel je dobrega odvetnika. Nekaj let je sedel, potem so ga izpustili. Sedaj živi tam gor, z nikomer se ne druži, z nikomer ne govori,« je pojasnila teta.
»Najbrž mu je žal za svoja dejanja. Najbrž se je zato umaknil na samoto,« je razmišljala Mojca.
»Kje pa! Njegova žena ni bila edina, ki ji je vzel življenje. Kmalu zatem, ko je prišel na prostost, je izginil moški, s katerim jo je zasačil. Starši njegove žene so zahtevali, da gre v zapor. Kmalu sta izginila še onadva. A nihče mu ni mogel dokazati, da ima on prste vmes. Nikoli jih niso našli,« je resno govorila Tončka.
Mojco je spreletel srh po vsem telesu. Stresla se je. Uh, kaj takega! Da v tako mirni vasici živi tak psihopat!
»Najbrž bi bilo res najbolje, da ne odidem več tja gor,« je sklenila.
Teta je pomirjeno pokimala.
Po kosilu sta legli vsaka na svoj ležalnik, pili limonado in debatirali o vsem mogočem. Mojci pa čudak ves čas ni in ni šel iz glave. Kaj pa, če mu ljudje delajo krivico? Kaj, če je osamljen?
Sklenila je, da naslednjega dne odide spet tja. Če ga ne bo srečala, bo odnehala in se raje posvetila drugim potem. A teti o tem raje ne bo govorila, samo skrbelo bi jo.
Že takoj po zajtrku se je odpravila po stezi skozi gozd. Ko se je približevala hiši, je stopala tiho. Upala je, da ga bo presenetila in se ji ne bo imel časa skriti. Sicer jo je bilo nekoliko strah, toda kar tako sredi belega dneva, ji najbrž ne bo ničesar storil. Zakaj sploh bi ji? Nič mu noče.
Zagledala ga je, kako pospravlja drvarnico. Stopila je k njemu, se meter pred njim ustavila in ga pozdravila.
Skočil je pokonci, prestrašil se je, se obrnil in jo gledal.
Imel je velike rjave oči, rjave nekoliko daljše lase, temno polt, mišičaste roke, skladno postavo. Imel je okrog štirideset let, morda kako leto manj. Bil je simpatičen na pogled.
»Nisem te želela prestrašiti. Le vprašala bi rada za pot. Nisem od tu,« je pojasnila z nekoliko tresočim glasom.
»Vem, da nisi od tu, si pa vztrajna. Že včeraj si prišla,« je Ivo spregovoril.
Presenečena je bila nad lepoto njegovega glasu. Nasmehnila se je.
»Kam bi rada šla? Sedaj, ko si videla mene,« je dejal in jo nepremično gledal.
»Si kaj posebnega, da bi te morala videti,« je odvrnila nazaj. Čutila je, da ni nevaren.
Na ves glas se je zasmejal, nato pa bil v sekundi pri njej in jo zgrabil za roke.
Mojca je otrpnila, prebledela, niti zadihati ni upala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:33 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Samotar (3/6 strani)
Spustil jo je in se odmaknil. »Vidiš, sedaj sem ti dokazal, da veš, kdo sem. Prestrašila si se.«
»Ne verjamem čenčam. Vedno so napihnjene,« je izjavila.
»Ampak, da nastanejo, mora biti v njih najprej nekaj resnice,« je dejal. Sedel je na klop.
»Saj ni važno. Za svoje grehe plačamo. Vsi,« je spet rekla.
»Kaj bi pravzaprav rada,« je naravnost vprašal. Prižgal si je cigareto in zamišljeno puhnil.
»Všeč mi je ta del gozda in nisem se pustila odgnati z besedami…«
»Da tu živi Ivo, morilec,« je dokončal namesto nje.
»Nekaj podobnega,« je prikimala.
»Se me res ne bojiš? Kaj, če ti kaj storim,« ga je zanimalo. Zabaval se je.
»Ne bi mi. Ničesar ti nisem storila. Le zakaj bi mi,« je povedala.
»Ker sem zmešan, mogoče? Ker lovim lepotice, jih posilim in nato ubijem. Zakopljem globoko v gozd in za njimi pobrišem vsako sled,« je dejal in se zarežal.
»Tega nisem slišala o tebi. Tega v vasi niso vedeli,« mu je odvrnila.
»Prav zanimiva si. Čudi me, da si upala sama sem gor. Nihče ne pride. Bojijo se me, prepričani so, da bom spet moril,« je povedal.
»Pa boš,« je vprašala.
Pogledal jo je in se nasmehnil: »Danes ne. Lahko pa nama skuham kavo.«
Prikimala je. Sedla je za leseno mizico pred hiško, on pa je izginil v notranjost. Bila je presenečena. Teta ji je rekla, da je Ivo čudak, da z nikomer ne spregovori niti besedice, da se izogiba ljudem. Zakaj je potem govoril z njo? Mogoče zato, ker je govorila z njim, kot s človekom in ne kot s čudakom s temno preteklostjo. Morda ga je videla takšnega, kot je tisti trenutek bil in ne takšnega, kot je bil nekoč.
»Kava, kozarec soka. Piškotov pa nimam, ne maram jih,« je povedal, ko je postavil pladenj na mizo.
Sedel je nasproti nje in jo gledal.
Mojci je bilo nekoliko nelagodno. Ivo je bil res postaven moški, njegove oči, njegove roke. Izbrisala si je te misli iz glave. Le kaj nori!
»Si že dolgo tu gor,« je pričela, da bo odgnala svoje misli.
Prikimal je.
»Pa ti ni nič dolgčas,« je spraševala.
»Ne. Sicer pa včasih pride mimo kaka deklica. Takšna, kot si ti,« jo je podražil.
»In kakšna naj bi bila,« jo je zanimalo.
»Želiš si kratke avanturice z mano. Bojiš se me, po drugi strani pa te neznansko privlačim,« je zadel bistvo.
Mojca se je razjezila: »Domišljav pa si! Imam, imam fanta, ki ga ljubim! Nikoli ga ne bi varala. Sploh pa ne s takšnim, kot si ti!«
»Lažeš. V očeh ti piše, da sem ti všeč,« je izzival naprej.
Mojca je jezno vstala, pihnila, se obrnila in s hitrimi koraki odšla nazaj proti vasici.
Ivo se je zadovoljno naslonil na klop, si prižgal cigareto in zamišljeno puhnil.
Vso pot je skoraj tekla in bila užaljena. Le kaj misli, da je? Norec, bedak, psihopat!
Nato se je jezila nase. Le zakaj je šla tja?! Mar bi poslušala teto in se izogibala njegove koče. Nikoli več ne gre tja! Teh nekaj dni bo uživala v naravi in kar je najbolj pomembno, premislila bo, kaj ji pomeni Tomaž.
Teta jo je že čakala s kosilom. Zadihana je vstopila v kuhinjo.
»Ja, kje pa si bila,« je vprašala Tončka.
»Povsod okrog. Pozabila sem na čas, bilo je čudovito,« se je zlagala Mojca.
»Naš zrak ti bo dobro del, le nadihaj se ga! Sedaj pa se najej,« je velela teta.
Popoldan se je Mojca zadrževala pri hiši. Pomagala je teti pri gospodinjskih opravilih, zlikala ji je perilo. Ves čas pa ji je pogled uhajal tja gor. Kaj, če je imel prav? Kaj, če si res želi nekaj norega?
Zvečer je utrujena padla v posteljo in takoj zaspala, zjutraj pa se je zgodaj zbudila. In njena prva misel je bil on. Čudak in norec! Jezna je bila nase. Le zakaj ga ni mogla izbrisati iz glave?!
Teta je bila že pokonci in začudeno jo je pogledala: »Si že vstala?«
»Ne morem več spati. Lačna sem,« je povedala Mojca.
»Danes se lahko skupaj odpraviva na sprehod,« je predlagala teta.
Mojca je rahlo prikimala, čeprav ji ni bilo po godu. Sicer pa, mar ni še včeraj rekla, da tja gor ne gre več? Torej?!
A teta ni mogla iti. Klicala jo je soseda in jo prosila za pomoč pri peki peciva. Njena hči se je nameravala poročiti. Imeli naj bi veliko slavje.
»Nič zato! Kar pojdi, naj te ne skrbi zame,« je kimala Mojca.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:34 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Samotar (4/6 strani)
»Pa kosilo? Kaj boš jedla,« je bila teta zaskrbljena.
»Veš kaj? Odšla bom v vašo gostilno, sedla na vrt in naročila kako dobro domačo jed,« se je domislila Mojca.
»Prav. Samo danes me ne bo. Jutri bova skupaj,« je prikimala teta.
Odšla je k sosedi, Mojca pa je oklevala. Vleklo jo je tja. Nihče ne bo izvedel. Nihče ne bo posumil. Naj gre? Naj naredi nekaj norega?
Odšla je pod prho, nato si je oblekla privlačno spodnje perilo, se nadišavila. Pogledala se je v ogledalo, si popravila dolge lase.
»Kaj delam? Sem nora,« je rekla na glas in se gledala v ogledalu. Zamahnila je z roko, se do konca oblekla, nato pa odšla.
Ivo je sedel na klopi. Ko ga je zagledala, je ustavila korak. Že je oklevala, naj gre naprej ali naj se obrne, ko jo je zagledal. Vstal je in počasi stopil do nje, smehljal se je.
»Čakal sem te,« je rekel nežno.
»Kako si vedel, da bom prišla?«
»Ker se mi ne moreš upreti,« jo je podražil.
Jezno ga je pogledala.
»Pridi,« je dejal in jo prijel za roko. Ko je zaprl vrata koče, sta se objela. Nista prišla do postelje, ljubila sta se kar tam, na tleh.
Zadihana sta ležala drug poleg drugega. Ivo si je prižgal cigareto in zamišljeno strmel v strop.
»Je res,« se je tedaj opogumila Mojca in vprašala, kar jo je že ves čas mučilo.
»Si želiš, da ne bi bilo,« jo je vprašal in pobožal po roki.
Prikimala je.
»Potem reciva, da ni res in da so mi vse skupaj podtaknili,« je mirno odgovoril.
V vas se je vrnila šele proti večeru. Ni ga hotela zapustiti. Neznansko jo je privlačil. In vse bolj je bila prepričana, da so mu res vse skupaj podtaknili. On ne bi mogel moriti. Bil je tako nežen.
Tete k sreči še ni bilo. Ves dan ni jedla, zato si je na hitro pripravila prigrizek. Zamišljeno je sedela na terasi. Premišljevala, kaj naj stori. Naj pobegne domov in pozabi na vse? Naj gre jutri spet tja in se preda nori avanturi. Da, to je bil. Le avantura. Prihodnosti nista imela, tega se je dobro zavedala.
Teta je prišla kasno, Mojca jo je čakala na kavču pred televizijo.
»Si lepo preživela dan,« je zanimalo teto.
»Najlepše,« se Mojca ni zlagala.
»Utrujena sem. Ves dan smo pekli. Jutri naj bi spet. Pa sem povedala, da imam obisk,« je govorila teta.
»Pojdi! Res. Ne bo mi hudega. Samota mi ugaja. Moram razmisliti,« je takoj rekla Mojca.
»Res ne boš jezna,« je vprašala teta.
»Kje pa! Že to mi je dovolj, da sem tu. Ne obremenjuj se z mano,« jo je pregovorila.
Bila je utrujena od vsega, a vseeno kar nekaj časa spanca ni bilo. Ko pa je zaspala, je spala trdno do desete ure dopoldan.
Skočila je pokonci in pogledala na uro. Ivo! Najbrž jo čaka. Mora pohiteti. Do njega je skoraj ura hoda.
Na hitro se je oprhala in uredila. Tete že davno ni bilo več. V kuhinji ji je pustila zajtrk, a se ga Mojca ni dotaknila. Pomembnejše od hrane je bilo to, da čim prej uzre njega.
Tekla je vso pot in zadihana prispela do koče. Čakal jo je. Nasmehnil se je in jo poljubil.
»Kje si hodila tako dolgo,« ga je zanimalo.
Spala sem. Sinoči nisem mogla zaspati, potem pa sem se prebudila žele ob desetih. Žal mi je, da nisem prišla že prej,« je pojasnila.
»Imava čas. Dovolj časa,« je dodal, jo odpeljal v svojo spalnico. Ljubila sta se dolgo in nežno. Mojca česa takega še ni doživela. Tomaž je bil kar dober ljubimec, toda Ivo. Ne, z njim se najbrž ne bi mogel primerjati nihče. Prav nihče!
»Skuhal nama bom kavo. Si lačna,« je vprašal, ko je bilo sonce najvišje na nebu.
Mojca je prikimala in se leno pretegnila v njegovi postelji. Ivo je odšel v kuhinjo. Zraven postelje je imel nočno omarico. Prijela je za predal in ga odprla. Zazrla se je v sliko. Na njej je bila črnolaska. Zelo lepa je bila. Privlačna. Podobna je bila dekletom iz modnih revij.
»Daj nazaj,« je zaslišala njegov glas.
Stresla se je, prestrašila se je. Položila je fotografijo v nočno omarico in zaprla predal.
»Oprosti,« je zašepetala.
»Nič hudega,« je odkimal.
»Je to….ona?«
»Da. Moja žena,« je prikimal.
»Lepa je. Bila,« je rekla Mojca.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:35 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Samotar (5/6 strani)
»Aha. Zelo lepa. Ne samo meni, še mnogim drugim,« je povedal z ostrim glasom. Gledal je jezno.
»Ne bom te spraševala o njej,« je sklenila Mojca.
»Bolje bo, da,« je dodal in izginil nazaj v kuhinjo.
A njena podoba ji ni šla iz glave. Jo je ubil? Zakaj mu ni bila zvesta. Res je bila lepotica, najbrž je lahko dobila prav vsakega, na katerega je vrgla oko, toda tudi Ivo ni bil slab. Če bi imela takega moža. Ne, nikoli ga ne bi varala. Ljubila bi ga in spoštovala in bila ponosna, ker bi vsak večer legel k njej!
Po skromnem kosilu, ki ga je pripravil Ivo, sta se odpravila na sprehod. Nista se preveč oddaljila od koče. Ivo ni maral naleteti na vaščana, pa tudi Mojci ni bilo ravno vseeno, če bi jo kdo videl tam gor. Ona bi sicer odšla domov, toda njena teta bi ostala in najbrž poslušala, kakšno nečakinjo ima.
»Si kdaj razmišljal, da bi se preselil? Pridi k meni v mesto,« je rekla Mojca.
»V mesto? Ne, hvala. Tu mi ugaja,« je povedal.
»Si ne želiš družine,« jo je zanimalo.
Odkimal je.
»Pa midva,« je pričela.
»Midva sva bežna. Naletela sva drug na drugega, izkoristila bova dane trenutke, nato pa se vrnila nazaj vsak na svoj tir,« je povedal odločno.
Mojci je bilo ob teh besedah hudo. Opazil je. Prijel jo je za roke in jo pogledal v oči.
»Si res želiš kaj več z mano? Z morilcem,« je vprašal.
»Ne verjamem jim. Sedaj te poznam, ne verjamem,« je odkimala.
»Si res prepričana,« je hotel vedeti.
Počasi je prikimala, nato pa dahnila: »Ljubim te.«
Njena izjava ga je presenetila. Presenečeno ji je gledal v oči. Objel jo je in poljubil.
Preostanek dneva je bil molčeč in zamišljen.
»Ivo, ljubi me. Ko pade mrak, bom odšla nazaj,« mu je rekla in ga objela.
Tistega večera je bila žalostna. Ležala je v postelji in strmela v zrak. Ni vedela, kaj naj naredi. Dnevi so z veliko naglico hiteli dalje in počasi se je bližal čas, ko bo morala nazaj. Nazaj v mesto, v službo, v staro življenje. Ni ga hotela zapustiti, želela je biti ob njem. Poskušala ga bo prepričati, da odide z njo. Mora iti! Le kaj ima v tej vasici?! Nikogar, ki bi sploh upal spregovoriti z njim. Le samoto. A Ivo ni tak. Sedaj je vedela. Je normalen človek, ki si želi pogovor, družbo, nekoga, ki ga bo lahko imel rad in mu bo ljubezen vračal. Bil je prav tak, kot vsi ostali. Mora z njo! Mora v življenje.
Teta je bila naslednjega dne doma. Toda bila je utrujena. Sklenila je, da bo počivala.
»Boš do kosila nazaj? Prav lepo je videti, kako ti naš zrak dobro dene! Povsem drugačna si v obraz. Nasmejana, srečna. Najbrž si tudi že prišla do zaključka, o katerem premišljuješ,« je ugotovila teta.
Mojca se je nasmehnila in prikimala. Oh, teta, ko bi ti vedela!
Odšla je gor. Vedela, da do kosila ne bo nazaj, a bilo ji je vseeno. Sedaj ji je bilo že popolnoma vseeno, če vsa vas izve, da ga ljubi. Ljubi samotarja in morilca, ki se ga vsi bojijo. Pripada mu, njen je. Šel bo z njo.
Koča je bila odprta, zato je vstopila. Ivo je pospravljal shrambo.
»V dolino bom moral zaloge mi pohajajo. Se pozna, da so pri hiši ena lačna usta več,« se je pošalil.
»Greva skupaj,« je vprašala.
»Ne nori. Sam bom odšel. Zvečer,« je povedal.
»Zakaj ne? Vseeno mi je, če me vidijo s tabo. Ljubim te,« je povedala.
»Mojca, nikar…« jo je skušal ustaviti.
»Moraš z mano v mesto. Imela se bova najlepše. Živim v hiši, dovolj prostora bo za naju, za otroke! Ljubila se bova. Našel boš službo, prijatelje…« je naštevala.
»Dovolj,« je tedaj zakričal. »Nikamor ne grem!«
»Zakaj ne? Ne razumem,« je bila zmedena.
»Zato, ker bom ostal tu. Zato, ker mi tako tudi ugaja,« je povedal.
»Pa midva,« je pričela.
»Midva?! Naju nikoli ni bilo. Mogoče v tvoji glavi. Nikoli ti nisem rekel, da te ljubim, mar ne? Že takoj na začetku sem ti povedal, da bova imela bežno avanturo. To je tudi vse, kar ti lahko dam. Nobene ljubezni zate nimam,« jo je postavil nazaj na trda tla.
Žalostno je zrla vanj.
»Sedaj pa bi te prosil, če lahko odideš. Popisati moram, kaj vse mi manjka, da bom prinesel iz trgovine,« je resno dodal.
Pred njo ni več stal tisti ljubeči Ivo, ki ga je poznala zadnje dni. Pred njo je spet stal samotar, čudak, morilec.
»Res želiš, da grem,« je vprašala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:36 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Samotar (6/6 strani)
Prikimal je. Ni je več pogledal.
Ko je odšla, je zaklenil vrata za sabo. Za vsak slučaj. Jezno je brcnil v stol in zaklel.
Ni odšla takoj k teti. Poiskala si je kotiček v gozdu, kjer je izjokala svojo bolečino. Bila je prevarana. Popolnoma. Izkoristil jo je in zavrgel. Ampak, saj je sama tako hotela. Sama je odhajala k njemu, mu izpovedovala ljubezen. On je modro molčal.
Pomirila se je za silo in odšla. Prišla je ravno prav za kosilo.
»Danes pa si nekam žalostna,« je takoj ugotovila teta.
»Ah, saj veš. Tomaž,« se je izgovorila nanj.
Prikimala je.
»Sklenila sem, da grem proti domu. Dovolj časa sem bila tu. Čas bo, da zakrpam svoje življenje,« je povedala. Želela je čim prej oditi.
»Si prepričana? Tako malo sva bili skupaj,« je bila teta kar žalostna.
»Moram. Pogovorila se bom s Tomažem,« je lagala Mojca.
»Vesela sem zate. Vedela sem, da bosta skupaj,« je govorila teta.
Še istega dne je odšla. In se v varnem zavetju svojega doma zjokala. Bolelo jo je. Res ga je vzljubila. Želela si ga je vsako minuto. Ko bi bil ob njej!
S Tomažem nista nikoli nadaljevala ljubezni. Potisnila ga je v svojo preteklost. A Ivo ni in ni hotel biti njena preteklost. Dolgo je žalovala za njim, hrepenela po njegovem dotiku. Potem pa le pozabila.
S teto sta se redno slišali po telefonu. Ni je upala vprašati po njem. Nekoč pa je le zbrala pogum.
»Ivo? On že dolgo ne živi več tu. Prodal je svojo kočo in odšel. Nihče ne ve kam. Prav oddahnilo se nam je. Sedaj je mimo njegove koče čudovita pešpot. Ko boš prišla, bova enkrat odšli tja gor. Boš videla, kako čudovito je!«
»Verjamem ti, teta,« je dahnila Mojca.
Odšel je. On, ki je trdil, da bo vedno ostal. Kdo ve, kje je? Spet ljubi? Se je poročil? Je lepa?
Mojca je odšla na balkon in gledala sončni zahod. Ga vidi tudi Ivo?
Nikoli več se nista srečala, ostal je le spomin na bežno avanturo…
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 30 Jan 2017 21:38 |
|
|
|
|
Danes je 01 Nov 2024 05:30 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
