o prijateljstvu
Vsak človek ima trojne prijatelje: posvetno blago, sorodstvo in kreposti pa dobra dela. Kadar je treba v večnost iti, ga prvo zapusti, drugi do groba spremijo, le tretji gredo z njim.
Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni. Če si v nesreči našel prijatelja, drži se ga in mu prijaznost lepo povrni.[



Nazadnje urejal/a Mevki 22 Feb 2017 18:57; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

o veri
Prava vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.
Sedanje ljudi dvojna zmota mami: nekateri vere ne cenijo in mislijo brez prave vere pravično živeti, drugi se le na golo vero zanašajo, živijo pa pogansko. Oboje pelje v pogubo.
Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

o svetosti
Za pravo krščansko življenje še ni dovolj, samo hudega se varovati pa Božjo službo opravljati. To je šele cvetje! Iz cvetja mora sad dozoreti, To pa so dobra dela. Presodimo danes, koliko je v nas pravega krščanstva!


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Če želimo po stezi popolnosti hoditi, moramo z malim začeti, ne hrepeneti po čudežih velike svetosti, ampak se v vsakdanjih krepostih vaditi. Če hočeš v visok stolp priti, moraš od ene stopnice do druge stopati. Kdor naenkrat previsoko stopi, mu rado spodleti. Toliko majhnih priložnosti imamo: prestati kakšno zoprnost, požreti žal besedo, kakšno sitnost voljno potrpeti, nespamet bližnjemu ne zameriti. To so reči, ki jih vsakdo lahko stori.
Hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Mrtvo oglje se ne vžge.
Marsikdo bi se rad poboljšal, ali prizadevati si noče. Priden bi rad bil, ali delati mu mrzi. Svet bi rad bil, ali sveto živeti se mu ne ljubi. Nekateri v poboljšanje le na pol stopijo. Tako ravnanje ni drugega kakor goljufija.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

časopisih
Ljubi rojaki, nikar ne mislite, da je vse resnica, kar je pisanega, ali da je vaš prijatelj vsak, kdor se vam po novinah za takega ponuja.
Od kod sovražni veter, ki gasi luč vere? Iz zapeljivih knjig in posvetnih časnikov, v katerih črnijo vero in bogoslužje in pravijo, da dušnim pastirjem ni treba verjeti, kar učijo, ne poslušati, zlasti če zadeva časne pravice in pozemeljske reči.
Zastonj pričakujemo lepšo prihodnost od spremembe zakonov, od izboljšanja državnih ukrepov. Temeljito ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
Vsi, ki húdo delajo, ne bodo ubežali ostri Božji pravici. Bog odlaga, toda gotovo zadene. Ne motite se, če hudodelcem hitro ne plača! Božja šiba zanje raste!
Kdor Boga in njegove svete volje prav ne spozna, tudi Bogu prav služiti ne ve. Koliko je kristjanov, ki Deset Božjih zapovedi prav ne znajo, ne razumejo, prelomijo jih pa! Kako si upaš Bogu prav služiti, dokler te za Božji nauk tako malo skrbi?
Gosposka je velik Božji dar, naj bo dobra ali hudobna. Če je pravična, je dobrota, če je krivična, je šiba. Gorje ljudstvu, ki gosposko zaničuje, le na davek gleda, miru, pravice in reda pa ne vidi!
Kdor svojo domovino ljubi, bo rad – če je poklican ali iz svoje dobre volje – opravljal svojo službo, tudi takrat, kadar mora svoje življenje postaviti v nevarnost, kot zdravnik ali vojak.
Če hočemo svoje hudobno poželenje premagati, se moramo navaditi, da samim sebi ne dovolimo vsega, česar si želimo, ampak se navadimo pritrgovati si in se česa vzdržati.
Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: sedanja vzgoja otrok je večjidel napačna. Kriva vzgoja je slabih časov mati!
Bog za vsako bolezen rožo ustvari, le za smrt rože ni. Kar so grenke rože zdravilo za bolno telo, to so grenkosti trpljenja zdravilo za dušo, da jo pregrešnih navad in slabih nagonov ozdravijo.
Ne darujmo maše le za posvetne reči, za lepo živino, za časno blago, ampak za odpuščanje grehov, za svoje zveličanje in zveličanje svojih ljudi, za poboljšanje našega življenja.
Pravi razloček med krščansko ljubeznijo do svojega naroda in med poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen tudi pri drugih narodih dopušča isto čustvo, jih spoštuje in časti.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Minilo je 150 let od smrti blaženega Antona Martina Slomška.



Zapuščine za ohranitev in utrditev slovenstva izjemno zaslužnega Antona Martina Slomška ni mogoče označiti le z delovanjem za vero in Cerkev. Čeprav v prvi vrsti dušni pastir, je bil tudi narodni buditelj, šolnik in pedagog ter pesnik, prevajalec in organizator. Najbolj daljnosežno Slomškovo dejanje je bilo leta 1859, in sicer preselitev sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. S tem je veliko prispeval k temu, da je sistematičnemu ponemčevanju izpostavljena južna Štajerska (p)ostala slovenska. Osem let prej je bogato obrodila njegova pobuda za ustanovitev družbe, ki bi s tiskanjem koledarjev ter poučnih in zabavnih knjig segla v deset tisoče slovenskih domov in razsvetljevala predvsem preprosto ljudstvo brez šol v svojem jeziku. To nalogo je do leta 1918 nadvse uspešno opravljala Mohorjeva družba v Celovcu in jo v razmerah, ki sta jih svetovni vojni temeljito spremenili, tri družbe v treh državah opravljajo še danes.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Blaženi

Novembra 1800 na Slomu v župniji Ponikve rojeni Anton Martin – v krstno knjigo vpisan kot Slamscheg – si je med redkimi možnostmi kmečkih otrok, da se izšolajo, izbral duhovniški poklic. S svojo prizadevnostjo je hitro napredoval od kaplana prek župnika in dekana do škofa v Št. Andražu – pri komaj 46 letih. Tudi od tam je njegov glas v številnih spisih, šolskih in liturgičnih priročnikih, prevodih in pastirskih pismih segal med Slovence v drugih škofijah. Umrl je septembra 1862 v Mariboru, kjer mu sredi nemške večine ni bilo lahko. O tem priča tudi divjaštvo nemških skrajnežev, ki so po pogrebnem obredu popljuvali njegov grob. Leta 1999 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.

S pesniškim genijem sodobnika in sošolca Franceta Prešerna se Slomšek ni mogel kosati, so pa imele njegove pesmi v Drobtinicah in različnih berilih v tistem času zagotovo veliko več bralcev kot Prešernove. En hribček bom kupil je na primer ponarodela, manj znane pa so pesmi, ki kažejo Slomškovo socialno občutljivost. Tako kot je zavračal demokracijo, liberalizem in komunizem ter se po revoluciji 1848. zavzemal za potrpljenje in pokorščino med kmeti ter za ohranjanje družbenega položaja Cerkve, je obsojal tudi surovi kapitalizem, posebno izkoriščanje otrok. Ko je spoznal težke razmere v predilnici Prebold, je napisal pesem Ubogi otrok v fáberkah.


Najlepši poslikani strop pri nas v sobi, kjer je Slomšek napisal Blažeta in Nežico (foto: Iztok Ilich).


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Dve izmed desetih kitic se glasita:

Osem let še nisem 'melo,

dali so me starši,

da vreteno tu obračam

ino predem cele dni.

Kol'ko revnih, zapuščenih

je po faberkah otrok!

Kjer ni vére, ni ljubezni,

tam je samo d'nar njih bog.

V pogledih na jezikovna in jezikoslovna vprašanja je bil Slomšek konservativen, vedno in povsod pa se je ognjevito zavzemal za uveljavitev materinščine v šoli. V jeziku je videl božji dar, v nezvestobi pa smrtni greh. Povsod, kamor je prišel, je ustanavljal ali vodil vsem dostopne nedeljske šole; v Novi Cerkvi pri Celju je imel denimo kar 130 otrok! Pozneje je kot šolski nadzornik skrbel za redni obisk pouka na podeželju, plače učiteljev, vzdrževanje šolskih stavb itn.

Slomškov učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli, prava pravcata enciklopedija za slovenskega kmeta, je bil pomemben mejnik v razvoju slovenskega šolstva. Njegov pisec je vedel, da podeželski šolarji nimajo nikakršnih učnih pripomočkov, zato je v letih, ko je bil dekan v Vuzenici, to knjižico sestavil posebej zanje. Očitno je našla pot v prave roke, saj je bila po prvem natisu v 4000 izvodih leta 1842 v Celju še dvakrat ponatisnjena in prevedena v ruščino. Slomšek je izdajal tudi almanah Drobtinice ter uvedel petje v učno-vzgojni proces. Kot »šolski škof« je po letu 1848 sodeloval pri reformi celotnega avstrijskega osnovnega šolstva in za slovenske otroke med drugim napisal učbenika Malo berilo in Veliko berilo. Več razlogov, da se ob obletnici spomnimo Slomškovih zaslug, pa že ni treba iskati.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Od župnika do škofa in blaženega
Po devetih letih v Celovcu je Slomšek zaprosil za novo službo med ljudmi in leta 1838 je postal župnik v Vuzenici. Iz tistega časa je njegova najbolj znana zapuščina učbenik za nedeljske šole z naslovom »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Knjiga je doživela je veliko ponatisov, prevedena je bila v češki jezik, uporabljali pa so jo celo v Rusiji.

 
Slomšek: Drobtinice
Drobtinice
Leta 1844 se je iz Vuzenice preselil v Sv. Andraž, kjer je postal šolski nadzornik za šole v lavantinski škofiji. Takrat je hotel izpeljati idejo, da bi Slovenci dobili svojo založbo, ki bi izdajala dobre in poceni slovenske knjige, a so oblasti to preprečile. Zato pa je leta 1846 izšel prvi zbornik kratkih zapisov in misli, Drobtinice.
 
Iz Sv. Andraža se je preselil v Celje, kjer je bil 3. marca 1846 imenovan za celjskega opata, a že 15. junija je Celje zapustil, saj je bil imenovan za škofa v Sv. Andražu.

 


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Največje Slomškovo dejanje pa je bil prenos škofije iz Sv. Andraža v Maribor. Ideja o prenosu sedeža je tlela že od leta 1832, vendar jo je takrat cesar zavrnil, Slomšku pa jo je po 13. letih škofovanja uspelo izpeljati. 3. septembra 1859 je bila prva maša na novem sedežu škofije, v mariborski stolnici.
 

Edina Slomškova fotografija, posneta na Dunaju


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Antonu Martinu s Sloma pri Ponikvi je tako uspelo vključiti v svojo škofijo okrog 200.000 Slovencev, ki so poprej pripadali graški škofiji in bi se bili sicer narodnostno utopili v nemškem vplivu. Meja med Slovenijo in Avstrijo pa bi potekala nekje blizu Slovenske Bistrice in ne pri Šentilju. Slomšek je zbral skoraj vse Slovence na Spodnjem Štajerskem v novi, slovenski škofiji in jim ohranil dom in rod.
 
Anton Martin Slomšek je umrl 24. septembra 1862 v Mariboru, pokopan je v mariborski stolnici.
 
19. septembra 1999 pa ga je papež Janez Pavel II. v Mariboru razglasil za blaženega.


Plošča na Slomškovi rojstni hiši na Ponikvi.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!