 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 Zimske zgodbe
ZIMSKA ZGODBA: Carina
Moje delo se mi je že od nekdaj zdelo zelo pomembno in častno. Moj dedek je bil carinik. Spominjam se, ko sem bila še otrok in sem veliko časa preživela pri babici in dedku, kako je babica ponosno likala njegovo uniformo. In kako se je potem dedek ponosno sprehajal v njej. Babica je bila nanj ponosna, govorila je, da je njen mož nadvse pomemben, da je njegovo delo nepogrešljivo. Že takrat sem vedela, da si želim postati prav to.
Živeli smo le nekaj kilometrov stran od državne meje. Pridno sem hodila v šolo in ker je bil moj dedek carinik, sem zato še lažje dobila službo, ki sem si jo želela že kot otrok.
Moje ime je Klavdija. Danes sem stara sedemindvajset let, takrat, ko sem ga spoznala, sem bila stara leto manj. Kot sem že napisala, je moj poklic pregledovanje osebnih avtomobilov, ki prečkajo mejo. Poklic še vedno zelo rada opravljam. Včasih kdo prav začudeno pogleda, da tudi dekleta opravljamo tak poklic. Ampak menim, da biti carinik nima nobene veze s spolom. Če ti je delo všeč, ga opravljaš dobro, če ti ni, med službo spiš. Razlika je samo v tem.
Včasih se zgodi, da pride kak šofer in gleda z viška name. Zgodilo se je tudi to, da nekoč nekdo ni hotel odpreti prtljažnika svojega avtomobila, češ da zahteva drugega in ne mene, ki nimam pojma, kaj delam. Ker sem pač ženska. Njegovo pritoževanje je slišal moj kolega in z zelo resnim glasom mu je ukazal, naj se mi opraviči in mu preiskal ves avto. No, možak si je bil kriv sam, da smo našli kar nekaj stvari, ki jih ne bi smel imeti pri sebi. Naj mu bo to dobra šola in naj spoštuje tudi ženske v uniformi!
Priznam, sem nekoliko naivne sorte in hitro se zaljubim. Ime mu je bilo Marcel. Ah, te zelene oči, ta nasmeh, to božansko telo! Vse je pripadalo njemu, le nasmeh vedno meni. In srečala sva se velikokrat. Marcel je večkrat prečkal mejo.
Prvič sem ga videla na sončno sobotno dopoldne. Pripeljal se je v malem črnem avtomobilu. Bil je sam. Že, ko se je v koloni počasi premikal proti meji, sem ga opazila. Na njemu je bilo nekaj, nekaj, kar privlači nežnejši spol. Ustavil se je pri meni in me prijazno pogledal v oči.
»Imate kaj za prijavit?« sem vprašala.
Odkimal je.
Nisem želela, da bi že odšel, zato sem mu velela, naj odpre prtljažnik avta.
Ubogal me je in izstopil. Zagledala sem se v njegovo lepo telo in mu sledila do pokrova avtomobila. V njem ni bilo nič posebnega.
»Dobro. Lahko greste dalje. Srečno vožnjo,« sem prijazno rekla.
»Tudi vam lep dan, gospodična,« mi je prijazno odgovoril in počasi odpeljal.
Zavzdihnila sem. No, pa ga ni več. Že čez nekaj metrov vožnje bo najbrž pozabil name.
A sem se zmotila. Že čez nekaj dni je spet pripeljal do meje. Srce mi je poskočilo. Tudi tokrat je moral odpreti prtljažnik avtomobila.
»Vi ste pa res natančni pri svojem delu,« se je nasmehnil, ko je zaprl pokrov.
Nerodno sem se prestopila in najbrž nekoliko zardela.
»Večkrat prečkam mejo, toda prej vas nisem nikoli opazil. Najbrž sem vedno imel smolo in prečkal mejo, ko niste bila v službi, gospodična,« je pričel.
»Da, najbrž. Tudi jaz vas nisem opazila prej,« sem se izdala in mu dala jasno vedeti, da me zanima. Najraje bi se pogreznila v zemljo, tako mi je postalo nerodno!
»No, upam, da se kmalu spet srečava,« je še dejal in odpeljal.
In ves dan sem premišljevala le o njegovih besedah. Mogoče je bil le prijazen. Toda, tako lepo se mi je smehljal, me tako lepo gledal. Sem mu bila všeč?
Vsekakor bi tistega dne lahko prepeljali čez mejo prav vse, saj nisem bila zbrana. Mislila sem le nanj in na to, kdaj bom spet uzrla njegov avto.
Čez teden dni, sem spet imela srečo. Prišel je.
»No, me veseli, da se spet vidiva,« je dejal in bil vesel, da me je zagledal.
»Tudi mene,« sem priznala.
»Sedaj sva že skoraj znanca in upam, da moje vprašanje ne bo preveč nevljudno,« je počasi pričel.
Čakala sem in trepetala.
»Bi šli z mano na pijačo?« je vprašal in videla sem, da je v zadregi.
»Bi, seveda. Končam ob štirih. Potem lahko,« sem rekla in bila rdeča kot kuhan rak.
»Prav. Čakal vas bom,« je prijazno dejal in z nasmeškom na obrazu odpeljal.
Ko je ura odbila četrto popoldan, sem opazila njegov avto. Stekla sem se preoblečti in bila jezna sama nase, ker sem tistega dne oblekla stare kavbojke in srajco, od katere se nisem mogla ločiti že kar nekaj let. Niti malo nisem spominjala na moderno dekle, toda, saj nisem vedela, da bom imela tistega dne zmenek z lepotcem. A vseeno, sem si obljubila, da se od tistega dne dalje tudi za v službo oblečem lepše, pa čeprav sem svoje obleke v službi slekla in oblekla uniformo. Kdo ve, kdaj bo spet prišel in me povabil na pijačo.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:35 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Carina (2/4 strani)
Svoj avto sem pustila na meji in sedla v njegovega.
»No, brez uniforme si še lepša,« mi je prijazno dejal in me gledal v oči.
»Hvala,« je bilo vse, kar sem lahko rekla.
»Odpeljal te bom v miren lokal, kjer mi boš lahko povedala vse o sebi,« je dejal. »Še prej pa se seveda spodobi, da izveš vsaj moje ime. Marcel sem.«
»Klavdija,« sem rekla in mu s tresočo roko segla v njegovo. Tako, led je bil prebit.
Sedla sva na teraso, dan je bil lep. Sonce je že pošteno grelo, pa čeprav je bil šele april. Marcel je naročil malo pivo, sama sem naročila vodo in kavo.
»No, lepa carinica, sedaj pa povej, kako to, da si se odločila za tak poklic,« je dejal z nasmeškom in se naslonil na stol ter čakal.
Povedala sem mu, da je bil že moj ded carinik in da se mi je že od nekdaj zdelo to delo častno. Povedala sem mu, da v svojem delu uživam, da ga tudi danes ne bi hotela zamenjati.
»Zanimivo,« je kimal.
»Pa ti? Kaj počneš ti?« sem vprašala.
»No, jaz sem bolj priložnostni delavec. Redne službe nimam. Toda, to ne pomeni, da nimam denarja. Lepo živim. Dobro zaslužim s priložnostnimi deli. Sicer je res naporno, toda nisem vezan,« je povedal.
Nisem prav dobro razumela, kar je opazil.
»Ne, nikar ne misli, da sem lenuh. Delam vsak dan. Dela je polno, toda nisem tak človek, da bi lahko zjutraj vstal in odšel na delo in opravljal vedno isto delo,« mi je razložil.
Potem je spraševal on. Zanimalo ga je vse in z zanimanjem je poslušal moje pripovedovanje.
Tam sva sedela skoraj dve uri. Pa je čas tekel tako hitro, da sem bila kar žalostna, ko sva plačala in odšla proti avtu.
»Kdaj te lahko spet vidim?« je vprašal in se naslonil na avto.
Skomignila sem z rameni.
»Jutri?«
»Da, ob štirih končam s službo,« sem prikimala.
»Prav,« je dejal in sedel za volan.
Odpeljal me je nazaj do meje, kjer sva se poslovila. Sedla sem v svoj avto in se z nasmeškom odpeljala proti domu. Bila sem srečna. Bila sem prepričana, da sem mu všeč. On je vsekakor meni bil. Tako čednega moža, še nisem spoznala. Zaljubila sem se vanj.
Naslednjega jutra sem se pričela pripravljati za v službo že uro prej. Stala sem pred vrati garderobne omare in stokala. Prav ničesar nisem imela! In kriva sem bila sama. Po tehtnem premisleku sem le izbrala hlače in najnovejši pulover. Rahlo sem se naličila in ob ogledalu premišljevala, kdaj sem bila zadnjič pri frizerju. Vsekakor sem bila mnenja, da ga bom morala obiskati v bližnji prihodnosti.
Marcel je bil pred mejo točno ob štirih. Stal je pred svojim avtom in se smehljal.
»Lepa si,« je dejal, ko sem stopila do njega. Nekaj časa je okleval, nato pa me je poljubil na lice. Vztrepetala sem.
Odšla sva na isto teraso, kot prejšnjega dne in naročila pijačo. Pogovor je bil že veliko bolj sproščen. Pripovedovala sem mu o službi, o raznih pripetljajih in z zanimanjem je poslušal.
Prijel me je za roko in me pogledal v oči. Onemela sem.
»Všeč si mi, Klavdija,« je dejal.
»Tudi ti meni,« sem priznala in zardela.
»Boš konec tedna prosta?«
Pomislila sem. Da, v nedeljo sem bila prosta, kar sem mu povedala.
»Bova šla na izlet?« je vprašal.
Prikimala sem.
»Že takoj zjutraj lahko odrineva, če imaš čas,« je predlagal.
Seveda sem imela čas. Le kaj bi bilo lahko bolj pomembnega, kot preživljanje nedelje z njim!
In sva šla. Povedala sem mu, kje sem doma in ob osmih zjutraj me je čakal pred vhodom. Veselo sem sedla v avto in odpeljal je.
»Kam greva?« sem vprašala.
»Skrivnost,« mi je tiho zašepetal in se smehljal.
Naslonila sem se in uživala.
Kmalu sem lahko sklepala, da se peljeva proti morju. In z njegovo izbiro sem bila zadovoljna, morje sem imela rada. Najbolj romantični kotički so bili ravno tam.
Parkiral je na velikem parkirišču v Portorožu in peš sva se odpravila po ulici. Prijel me je za roko in bila sem srečna. Čeprav je bilo šele pomladi, je bilo tam polno turistov. Vreme je bilo lepo, bilo je toplo.
Sedla sva na klop zraven obale in opazovala morje. Nato se je sklonil k meni in me poljubil. Vztrepetala sem. Imel je mehke in čutne ustnice, imel je topel objem. Prepustila sem se mu in bila najsrečnejša oseba pod soncem.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:36 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Carina (3/4 strani)
Kasneje sva odšla na pico. Ves čas sva se držala za roke in se požirala z očmi. Med nama se je vila tista topla energija, ki raste in raste in ki je ni moč potešiti.
Domov sva se vračala šele zvečer. Ko je sonce utonilo v morje in sva objeta opazovala njegov zahod, sva počasi odšla do avta. Bilo je lepo. A dan je bil prekratek.
»Jutri delaš?« me je vprašal, ko sva se peljala nazaj.
Prikimala sem.
»Kdaj?« je vprašal.
»Ponoči,« sem rekla.
»Super, potem sva lahko še nekaj časa skupaj. Bi bilo preveč vsiljivo, če bi te povabil na pijačo v moje stanovanje?« je previdno vprašal.
Odkimala sem in vztrepetala. Vedela sem, kaj to pomeni, toda želela sem prav to. Niti minute, ki sem jo preživela z njim, nisem hotela izgubiti.
Stanoval je dobre pol ure stran od meje. Njegovo stanovanje je bilo v pritličju velikega bloka. Imel je kuhinjo, majhno dnevno sobo, kopalnico in majhno sobo, kjer je spal. Stanovanje je bilo urejeno, kar me je veselilo. Vedno sem verjela, da je človek to, kar ima.
Odprl je črno vino, ugasnil luč v dnevni in prižgal svečo. Sedla sem na mali kavč in naredila požirek vina. Sedel je zraven mene in me gledal v oči.
»Lepa si. Tako si lepa,« mi je šepetal. Nato mi je vzel kozarec iz rok in ga postavil na mizo. Počasi sem dihala in čakala. Poljubil me je na usta in me močno stisnil k sebi. Bila sem srečna, želela sem si ga. In čutil je, vedel je, da sva oba istih misli.
Res sva se poznala le kratek čas, toda bila sem prepričana, da delam prav, ko sem se zjutraj prebudila ob njem.
»Boš kavo?« me je vprašal in me cmoknil na usta.
Veselo sem prikimala in se zadovoljno pretegnila v postelji.
Vstal je in odšel kuhat kavo, vmes si je požvižgaval.
Ko sem bila oblečena, sva spila kavo.
»Domov bom morala,« sem tiho rekla.
Prikimal je.
»Pa ti? Greš delat?« sem ga vprašala.
»Da, danes imam polno dela. Jutri pa sva lahko skupaj, če imaš čas,« je dejal.
»Imam, tudi jutri sem ponoči.«
»Potem pridi danes po končani službi do mene,« se je domislil.
Prikimal sem. Izročil mi je rezervni ključ njegovega stanovanja.
Ko sem nekoliko kasneje sedela doma za kuhinjsko mizo in pripovedovala materi o njem, je zaskrbljeno poslušala.
»Klavdija, pa se ti ne zdi, da je vse skupaj prehitro?« me je vprašala.
»Mami, pojma nimaš,« sem zamahnila z roko.
»No, močno upam, da sem res jaz tista, ki nima pojma,« je odkimala. Toda pustila mi je prosto pot. Vedela je, da čez ljubezen ni moč storiti ničesar in da človek takrat spelo hodi po njeni poti.
Ponavadi mi je čas v službi tekel zelo hitro. Tistega večera pa sem kar naprej pogledovala na uro in čakal, kdaj bo odbila peto zjutraj, ko bom sedla v svoj avto in se odpeljala k njemu. Dela ni bilo veliko, zato sem večinoma časa sedela v notranjosti in se pogovarjala s sodelavci. Ti so takoj opazili, da se z mano nekaj dogaja in se šalili na moj račun. A me ni motilo, bila sem srečna.
Proti jutru sem se peljala do njega. Parkirala sem svoj avto in odšla do stanovanja. Ko sem odklenila vrata, je bilo vse tiho. Počasi sem odšla do spalnice in odprla vrata. Marcel je spal. Slekla sem se in legla k njemu. Poljubila sem ga na čelo.
»Klavdija, ljubica,« je zašepetal napol v spanju.
Prebudila sem se okrog desete ure. Marcela ni bilo več v postelji, zato sem odšla v kuhinjo. Na mizi je bil pripravljen zajtrk, Marcel je sedel za mizo in bral časopis.
»No, ljubica, si dobro spala?«
Prikimala sem in sedla.
Po zajtrku sem pospravila mizo, nato pa me je objel in me nesel v spalnico. Ves dopoldan sva preživela v postelji in se poljubljala ter ljubila.
Tako se je pričelo najlepše poglavje v mojem življenju. Marcel je postal del mene in kadar sva le utegnila, sva bila skupaj. Najina ljubezen je rasla.
Večkrat je prečkal mejo, ko sem bila v službi. Nekoč me je prijetno presenetil.
Pripeljal se je do mene in se smehljal.
»No, mladi gospod, imate kaj za prijavit?« sem rekla v šali.
Izstopil je in prikimal.
»Res?« sem bila začudena.
»Da, res. Odprl bom prtljažnik avtomobila in lahko se boste sama prepričala, da res, seksi carinica,« je dejal.
Odšel je do prtljažnika in ga odprl. V njem je bil šopek rož.
»Prijaviti moram ta šopek. Ne, raje ga dam kar vam. Pa še nekaj imam za prijaviti,« je dejal skrivnostno.
Bila sem srečna.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:37 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Carina (4/4 strani)
Prijaviti moram ljubezen. Mislim, da se je ne sme voziti čez mejo,« je dejal.
»Marcel,« sem zašepetala. Bilo mi je nerodno. Sodelavci so se mi nasmihali in naju opazovali.
»Si bil daleč?« sem ga vprašala.
»Ne, le zato sem prišel, da bi te videl in ti izročil rože,« mi je priznal.
Oh, ta moj moški. Ta je znal.
Tistega dne je bilo še posebno lepo. Ve čas sem mislila nanj. Šopek sem postavila v carinsko hišico in ga ves čas gledala. Sodelavci pa so imeli polne roke dela. Norčevali so se in zavijali z očmi.
Marcel je prečkal mejo najmanj trikrat tedensko. Nekoč sem ga vprašala, zakaj.
Povedal mi je, da večkrat opravlja delo v tujini. Kaj, mi ni razlagal, pa me niti ni zanimalo. Zame je bil zanimiv le on, njegovi poljubi, njegovi dotiki.
Po treh mesecih je postala najina veza trdna. Marcel je prečkal mejo in namesto, da je odpiral prtljažnik svojega avtomobila, mi je vedno dal poljubček in nato odpeljal dalje. In bila sem srečna.
Približno šest mesecev je minilo, odkar sva bila skupaj. Že kar nekaj časa sem odhajala k njemu po končani službi, namesto domov. Skupaj sva bila ves čas.
Tistega dne sem bila v službi ponoči. Že popoldan, ko sem bila pri njemu, se nisem počutila najbolje. A nisem hotela govoriti o tem.
Na delo sem prišla ob sedmih zvečer. Glava me je vse bolj bolela. Zeblo me je po vsem telesu in upala sem, da bom lahko vzdržala do konca službe. A nisem mogla. Okrog enajste ure ponoči sem se vdala v usodo, da bom morala nekaj dni preležati v postelji. Odšla sem iz službe in sedla v avto. Odpeljala sem se k njemu. Bila sem prepričana, da bo vesel, ko me bo zagledal toliko prej. Toda njegovo stanovanje je bilo prazno. A si nisem delala skrbi. Večkrat je moral ponoči kaj opraviti in najraje je delal takrat, ko sem bila jaz v službi. Dejal je, da ima tako več časa, da sva skupaj.
Legla sem v njegovo posteljo. Bila sem izmučena in zaspala sem v hipu. Prebudila sem se, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, njega še vedno ni bilo od nikoder. Nekaj časa sem ga čakala v stanovanju, nato pa sem se oblekla in odšla domov. Počutila sem se veliko bolje. Očitno sem do časa vzela zdravila.
Mami je bila doma in skuhala nama je kavo. Nato sem poklicala v službo in jim nameravala sporočiti, da zvečer pridem.
»Klavdija, raje pridi takoj sem,« sem zaslišala resen glas sodelavca. Več mi ni hotel povedati.
Začudeno sem sedla v avto in se odpeljala do meje. Tam se že od daleč opazila Marcelov avto, ki je bil na mestu, kamor zapeljemo avtomobile, če kaj odkrijemo. Okrog njega je bilo nekaj policistov. Presenečeno sem stopila tja.
»Kaj je narobe? Je avto Marcelov?« sem spraševala.
Moj šef me je resno pogledal in mi velel, naj mi sledim v pisarno. Sedla sem na stol in čakala.
»Klavdija, ne vem, kako naj začnem. Si pregledovala njegov avto?«
»Ne, seveda nisem. Moj fant je,« sem rekla presenečeno. Srce mi je začelo divje utripati.
»Klavdija, včeraj je Marcel prečkal mejo. Carinil je novinec. K sreči. Marcel mu je skušal dopovedati, da je naš znanec, pa ga novinec ni upošteval.«
»Da?« sem prestrašeno čakala.
»Orožje, Klavdija,« je dodal resno.
V glavi se mi je pričelo vrteti. Srce mi je divje bilo in imela sem mokre dlani.
»Ne, saj ni res. Marcel ne bi,« sem rekla s tresočim glasom.
»Priznal je, Klavdija. Izrabil te je. V pol leta je prepeljal čez toliko orožja, da bi lahko opremil vso vojsko!«
Pokrila sem si obraz z dlanmi.
»Saj veš, da bi morali zaslišati tudi tebe. Toda takoj sem jim povedal, da sem prepričan v tvojo nedolžnost, da garantiram zate. Saj sem storil prav, kajne Klavdija? Kajne, da nisi vedela ničesar?« je spraševal.
Odkimala sem in pričela jokati.
Zapustil je pisarno in me pustil samo.
Bilo je hudo. Bila sem izdana na najhujši način. Nekdo je izkoristil mojo ljubezen, nekdo, v katerega sem verjela, mu zaupala, se mu predajala z vsem srcem. Oh, Marcel, le kako si mogel!
Teden dni sem bila doma. Vzeti sem morala dopust. V tem času so me dodobra preiskali in ugotovili, da sem bila res le žrtev. Toda nisem opravljala svojega dela. Tudi njega bi morala preiskati. In sledila je kazen. Bila sem premeščena na drug konec Slovenije. Stroške prevoza sem si morala kriti sama. Pol leta kazni za naivnost. Nisem nasprotovala, sprejela sem kazen.
Marcel je odšel v zapor in vse priznal. K sreči je bilo v njem vsaj toliko človeka, da je povedal, da me je izrabil.
Danes sem spet tam. Sodelavci so me sprejeli in me nikoli niso obtoževali. Spet se dobro razumemo in včasih se celo zasmejem. A nikoli ne bom pozabila.
Zadnjič je mimo pripeljal mladenič v športem avtu.
»Dober dan. O, je možno, da tako lepo dekle opravlja tak poklic?« je pričel prijazno.
In v meni se je oglasil alarm. Pregledala sem mu prav vse in mladenič je le nemo opazoval mojo reakcijo. Ne, nihče več ne bo bril norcev iz mene!
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:38 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
ZIMSKA ZGODBA: Pekoča ljubezen
Še vedno me zaboli, zapeče, ko se spomnim nanjo. Na Ido, na mojo veliko ljubezen. Niti v sanjah, v najhujši mori, si ne bi predstavljal, da se bo razvilo tako, kot se je. Pa se je. Resnično se je.
In, ko sem spoznal, koliko ji pomenim, sprva nisem mogel verjeti. Vse skupaj se mi je zdela le nora potegavščina. Nisem verjel, preprosti nisem bil sposoben prenesti tega, kar so slišala moja ušesa, kar so videle moje oči…
Takrat je bila pomlad, prav dobro se še spominjam. S prijatelji iz službe smo zavili še na eno pijačo. Vreme je bilo čudovito, po dolgi zimi se je prileglo sedeti na terasi, spet z užitkom in počasi srebati pivo in opazovati mimoidoče.
»Lucijan, kako je z Majo,« me je vprašal kolega.
Počasi sem skomignil z rameni in nisem takoj odgovoril.
»Se pravi, da je nisi niti poklical,« je bil začuden.
»Zakaj bi jo? Že na prvem zmenku sem dobil to, kar sem pri njej iskal,« sem se zasmejal in niti malo me ni pekla vest, da sem na tak način govoril o njej.
»Ampak, Maja,« je bil ogorčen drugi kolega.
»Maja, Nina, Katarina, Mojca, saj je vseeno, kako jim je ime,« sem važno zamahnil z roko.
Zarežali smo se. Da, jaz in moje navade. Ženske sem ljubil, vse. Ravno v tem je bila težava. Ljubil sem jih preveč in ne samo eno. Hotel sem le seks in nič več. Nobenih ščetk in glavnikov in šmink v mojem stanovanju. Hotel sem jih imeti zvečer in jih zjutraj odpeljati tja, od koder so prihajale.
Vedno sem potem ves hrepeneč izjavil še: »Ljubica, takoj, ko bom utegnil, te pokličem,« in zaprl poglavje.
»Če bi bil na tvojem mestu, bi vsaj nekaj časa vztrajal z Majo. Imel si priložnost jo imeti v postelji, pa si izkoristil le en bonus,« je godrnjal Simon, moj najboljši prijatelj in moj sodelavec.
»Eh, prav nič se ne razlikuje od drugih,« sem važno zamahnil z roko.
»Potem jo lahko povabim na pijačo,« se je opogumil eden izmed mojih sodelavcev.
»Lahko, če bo le hotela iti. Kar pa dvomim. Najbrž bo nekaj časa čakala na moj klic,« sem skomignil z rameni.
»Pobereš najboljše, nam pa ne pustiš nič,« se je namrdnil.
Tedaj sem jo zagledal. Dekle, ki je nisem videl še nikoli prej. S prijateljico je počasi stopala na teraso gostilne, kjer smo sedeli. Samozavestno je gledala okrog sebe, poiskala prazno mizo in se napotila proti njej. Ves čas sem jo opazoval. S prijateljico sta sedli in naročili pijačo. Potem sta se sproščeno pogovarjali. Bila je čudovita. Visoka, vitka, imela je dolge rjave lase, velike rjave oči, temno polt in čudovit nasmeh. Izžarevala je samozavest, energijo. Nisem mogel odmakniti oči od nje, kar so seveda opazili tudi kolegi.
»Lucijan, vsaj usta zapri,« se je zarežal Simon.
»Aaaa,« sem se zmedel in jih pogledal, kakor da jih prvič vidim.
Prasnili so v krohot.
»Kaj bi le lahko bilo tako smešno,« sem nekoliko jezno pihnil.
»Ti in tvoj pogled. Kakor da bi videl vilo. No ja, sicer je res dobra mrha,« je govoril Simon.
»Jo poznaš? Kdo je,« sem spraševal, a nihče ni vedel. Nihče jo ni poznal, vsi so jo videli prvič.
Sedel sem za mizo in le napol sledil pogovoru, ves čas sem z enim očesom spremljal neznanko. Tedaj je pogledala proti meni. Njen pogled se je ustavil, me opazoval, nato pa se je bežno nasmehnila in spet pogledala prijateljico. To je bilo dovolj, da sem vstal in se napotil proti njeni mizi. Šele, ko sem stal tik ob njej, sem se zavedel, da stojim tam. Zmedeno sem jo pogledal, nato pa sem se zbral in se nasmehnil.
Obe sta zrli vprašujoče vame in čakali, kaj jima bom povedal.
»Ugotovil sem, da te ne poznam,« sem bleknil neumno.
»Res? Bi me moral poznati,« se je nasmehnila in me samozavestno gledala.
»Da, bilo bi lepo, če bi te poznal,« sem nadaljeval že z nekoliko osvajaškim tonom.
»Potem je najbolje, da se ti predstavim. Moje ime je Ida,« je rekla in mi dala roko.
»Lucijan,« sem ji povedal in se dotaknil njene roke.
»Je sedaj bolje,« je nagajivo rekla.
»Bolje,« sem zmedeno vprašal.
»Sedaj, ko me poznaš,« se je zahihitala.
Zmedeno sem jo gledal. Postavila me je v neroden položaj. Stal sem pri njeni mizi, zrl vanjo kot idiot in se sploh nisem poznal. Nisem mogel verjeti, da se je to zgodilo meni. Da nisem našel primernih besed, da sem se jaz znašel v položaju v katerem je bila do sedaj še vsaka deklina, ki sem jo spretno zasukal, dokler ni padla v moj objem in mi priznala, da si življenja brez mene ne zna več predstavljati.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:41 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Pekoča ljubezen (2/6 strani)
»Lucijan, boš prisedel ali boš raje stal zraven naju,« sem zaslišal.
»Prisedel? Hm, prav,« sem prikimal in sedel na prazen stol.
»Sedaj pa nama kaj lepega povej,« je zahtevala Ida.
»Lepa si ti,« sem izjavil in jo gledal. Njene prijateljice nisem niti opazil. Če bi me kdo vprašal, kakšne barve las ima, mu ne bi vedel povedati. Najbrž se ji je vihal nos, ker se ji nisem niti predstavil. Toda to me ni zanimalo. Zanimala me je samo Ida.
»Hvala, Lucijan,« je rekla in se nasmehnila.
»Bi šla z mano na pijačo,« sem vprašal.
»Na pijači sva zdajle. Lahko bi predlagal kaj boljšega,« je dodala in se mi nevarno približala.
»Kot na primer,« sem vprašal in zadrževal dih.
»Lahko bi me povabil v kino ali na sprehod po parku,« je nadaljevala.
»Lahko. Pa bi šla,« sem dodal.
»Mogoče bi. Povabi me,« je rekla in bila nevarno blizu mene.
»Bi šla z mano na sprehod po parku, Ida,« sem vprašal začarano.
»Pokliči me, pa se zmeniva,« je dodala. Odmaknila se je, pobrskala po torbici in mi izročila vizitko.
»Poklical te bom,« sem povedal.
»Le daj. Sedaj pa bo najbolje, da se vrneš k prijateljem, ki najbrž že težko čakajo, kaj jim boš povedal,« me je postavila na realna tla.
Le prikimal sem, vstal in se napotil nazaj do svoje mize. Vsi so čakali, kaj bom povedal.
»Poklical jo bom. Šla bova na sprehod,« sem bleknil.
Seveda so se pričeli krohotati, jaz pa sem se počutil kot največji poraženec.
Ida mi ni in ni šla iz glave. Preostanek dneva sem mislil nanjo, na njene oči, na njen nagajiv nasmeh. Sedel sem v dnevni sobi, srkal sem viski in zamišljeno gledal njeno vizitko. Naj jo kar takoj pokličem? Ne, potem bo vedela, da me zanima zelo. Počakal bom nekaj dni. Potem jo bom poklical in ji dejal, da sem povsem po naključju videl njeno vizitko na moji mizi in se spomnil nanjo.
Teh nekaj dni se je vleklo v nedogled. Kar naprej sem mislil nanjo, vadil svoj govor. In končno je napočil dan, ko sem se odločil, da jo pokličem in povabim na sprehod.
»Lucijan tu, se me spomniš,« sem pričel, ko sem zaslišal njen božanski glas.
»Lucijan? Hm, pomagaj mi, da se spomnim,« je rekla prijazno.
Zmedla me je, tega nisem pričakoval. Jaz sem mislil le nanjo, ona pa se ni mogla takoj spomniti, kdo jo kliče. Je vsem dajala svojo številko?!
»Zadnjič sva se srečala na terasi lokala, bila si s prijateljico,« sem pričel.
»Ah, tisti Lucijan, ki me je hotel spoznati,« je tedaj rekla in se smejala.
»Da, prav tisti. In sedaj bi te rad povabil na sprehod po parku,« sem ji povedal.
»Hm, ta teden ne bo šlo, časa nimam niti sekunde. Mogoče drugi teden? Daj, Lucijan, pokliči me naslednji teden, pa se zmeniva,« je rekla.
Bil sem razočaran, kar se je najbrž poznalo tudi po mojem glasu. Vseeno sem ji rekel, da ni težav, da jo pokličem naslednji teden.
Poraženo sem prekinil zvezo in nekaj časa sedel brez vsake misli. Se je norčevala? Naj jo pokličem ali pozabim? Ne, poraza ne bom sprejel! Poklical jo bom.
In sem jo takoj naslednji ponedeljek. Tokrat me je njen odgovor osrečil. Ida je imela čas in zmenila sva se, da se že naslednjega dne dobiva v parku. Oh, ko bi vsaj imel psa! Ženske so nore nanj, dajal bi občutek, da sem skrben moški, da imam rad živali. In če imam rad živali, imam rad ljudi, otroke in sem sploh romantičen. Le kje naj dobim psa?!
Na zmenek sem odšel sam in sedel na klop ter nervozno pogledoval na uro. Uredil sem se, kakor da bi šel na gala večerjo. Oblekel sem črne hlače, rdečo srajco in črno jakno, ki sem jo imel za posebne priložnosti. Nadišavil sem se tako močno, da mi je slabilo. Čakal sem in čakal in pogledoval na uro. Ida je zamujala deset minut, nato dvajset in nato pol ure. A nisem obupal, verjel sem, da bo prišla.
Ko je bila skoraj ura okrog, se je prikazala. Skoraj tekla je proti meni.
»O, čakal si me! Oprosti, Lucijan, nisem namerno zamudila,« je hitela.
Če bi bila katera druga, bi najbrž vpil nanjo, dokler bi imel kaj glasu. Da pusti čakati mene, mene! Ker pa je bila to ona, Ida, najlepša deklica, sem le skomignil z rameni in zamahnil z roko.
Podala sva se na sprehod in pričela pogovor. Bil sem zadržan, besede mi niso šle iz jezika tako gladko, kot ponavadi. Hotel sem ji ugajati, zato sem skrbno premislil vse, preden sem izgovoril.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:42 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Pekoča ljubezen (3/6 strani)
Zanimalo jo je, kje delam, koliko sem star, kje živim. Ugotovila sva, da je leto dni starejša od mene.
»Kar pa ni nič takega,« je rekla in zamahnila z roko.
Četudi bi bila deset let starejša, me ne bi motilo. Tega ji seveda nisem povedal.
Vreme je bilo čudovito, oba sva imela čas in tako lepo se nisem počutil že dolgo ne. Ida je bila zgovorna, prijazna, brez kančka treme. Bila je naravna, taka, kot je bila in bila mi je zelo všeč. Bila je samozavestna, vedela, je kaj hoče, kaj si želi.
Šele, ko je padel mrak, sva se poslovila.
»Se bova še videla,« sem jo vprašal, ko sem jo pospremil do njenega avta.
»Lucijan, bila bi zelo vesela,« je prikimala.
»Potem te lahko še pokličem,« sem veselo rekel.
Prikimala je in dodala: »Lahko me tudi poljubiš.«
Sklonil sem se k njej in jo rahlo poljubil na usta. Objela me je, se nasmehnila in mi vrnila dolg poljub.
»Nocoj pa sanjaj o meni,« mi je še zašepetala in sedla v avto.
Stal sem kot vkopan, dokler ni izginila med gostim prometom. Potem sem se kot mesečnik odpravil proti domu. Hodil sem skoraj uro in šele doma sem se spomnil, da sem se v park pripeljal z avtom.
Tisto noč sem sanjal o njej, si želel, da bi bila ob meni v moji postelji. Kaj takega se mi ni še nikoli pripetilo. Da bi se jaz na vrat na nos zaljubil?! Nikoli. A zgodilo se je ravno to. Ida je bila čarobna ženska, v hipu je začarala moje srce.
Naslednjega dne sem jo poklical, ko sem ob četrti uri prišel iz službe domov.
»Lucijan, lepo te je slišati,« mi je zašepetala.
»Tudi tebe. Pogrešam te,« sem ji priznal.
»Res? Močno?« je spraševala.
»Močno,« sem pritrdil.
»Potem boš vsekakor sprejel vabilo na večerjo,« je dodala.
Zaigralo mi je srce. Le kako naj bi rekel ne.
»Ob sedmi uri pri meni doma,« je še dodala. Povedala mi je svoj naslov in se poslovila.
Šele, ko sem odložil slušalko, sem se pričel zavedati, da me je povabila na svoj dom. Le jaz in ona v njenem domu. Postal sem nervozen. Bo želela, naj prespim? Bo želela kaj več od poljuba?
Dan se je počasi prevesil v večer, ko sem stopal proti njenemu stanovanju. Avto sem parkiral na velikem parkirišču nekaj metrov stran. Upal sem, da si bom tokrat zapomnil, da sem prišel z avtom!
V rokah sem nesel velik šopek rumenih vrtnic, si popravljal frizuro. Ida je stanovala v velikem novem bloku. Med naslovi sem poiskal njeno ime in pozvonil.
»Lucijan, si ti,« sem zaslišal. Pritrdil sem in odprla mi je vrata.
Odpravil sem se do tretjega nadstropja, čakal me je pri vratih, lepa, zapeljiva, oblečena v dolgo rdečo obleko, brezhibno naličena, samozavestna in omamna.
Izročil sem ji šopek rož in dobil strasten poljub v zameno. Potem sem vstopil in se razgledal po stanovanju. Bilo je majhno, toda čudovito opremljeno, brezhibno čisto.
»Lepo imaš,« sem pohvalil.
Prikimala je in mi izročila kozarec pijače.
»Večerja bo vsak hip,« je rekla in odšla za štedilnik.
Sedel sem za mizo, ki je bila pogrnjena za dva. Ida je prinesla večerjo. Dišalo je čudovito, očitno je znala dobro kuhati, kar sem kasneje, ko sem jedel, lahko le še potrdil.
»Potrudila si se, čudovito je,« sem jo pohvalil.
»Hvala,« se je sramežljivo nasmehnila in zrla v moje oči.
Najin zmenek se je zavlekle v jutro. Ida ni hotela, da odidem, zato sem ostal. Izpolnila mi je sanje. Prespal sem pri njej in vso noč sem jo objemal in žarel od sreče.
Zjutraj sva pila kavo, nato sva se strastno poljubljala in odpeljala vsak v svojo službo.
Že po nekaj dneh si življenja brez nje nisem znal več predstavljati. Skupaj sva bila vsako popoldne in vsako noč. Enkrat pri njej, enkrat pri meni. Bilo nama je lepo. Z nikomer je nisem hotel deliti, tokrat ni nihče vedel, da imam ljubezen.
Prej sem vedno na dolgo in široko razlagal sodelavcem in svojemu najboljšemu prijatelju o svojih posteljnih podvigih, tokrat pa sem molčal skoraj mesec dni.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:43 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Pekoča ljubezen (4/6 strani)
Bil je petek in odšli smo na pijačo. Minilo je že kar nekaj časa odkar smo nazadnje sedeli vsi skupaj na terasi in pili pivo. Povedal sem jim za Ido.
»Se spominjate, pred mesecem dni sem ogovarjal lepotico, ki je sedela s prijateljico za tisto mizo,« sem pričel in pomignil proti mizi, ki je bila tokrat prazna.
»Aha, obnašal si se prav bedasto,« je pripomnil Simon.
»No, očitno že nisem bil tako zelo bedast,« sem odvrnil nazaj in se skrivnostno nasmehnil.
»Pa menda nisi,« je Simon začudeno pogledal.
»Sem, in še več. Z Ido sva par že skoraj mesec dni,« sem povedal.
»Par? Ti in ženska,« je začudeno dodal sodelavec.
»Aha, tokrat mislim resno,« sem prikimal povsem prepričan vase.
Za mizo se je zaslišal krohot. Sodelavci so le odkimavali z glavo.
»Lucijan, kolikor te poznam, te bo minilo,« je dvomil Simon.
»Ne, tokrat me ne bo. Vsak dan sva skupaj, vsako noč sva skupaj. Tokrat je res tisto pravo. Druge zame ne obstajajo več,« sem trdil.
»Skoraj ne morem verjeti, da bi se zresnil ti, ki ne zdržiš dolgo pri eni,« je odkimaval Simon.
»Boš videl, da se motiš,« sem povedal.
»Ne razumi me narobe, veseli me, da si našel ljubezen, toda kaj takega od tebe nismo bili vajeni,« je zaključil Simon.
Spremenili smo temo, govorili o drugih stvareh, jaz pa sem ves čas mislil nanjo.
Najina ljubezen je lepo napredovala, bila iz tedna v teden močnejša. Prišla sva celo tako daleč, da sva pričela razmišljati o skupnem stanovanju.
»Če bi prodala oba in si kupila večjega,« je razmišljala Ida, ko sva ležala v postelji.
»Ne bi bilo slabo,« sem prikimal. Da bi živel z njo, je bilo povsem razumljivo. Vedel sem, da druge nočem.
»Boš prepustil meni? Lahko jaz poiščem najino gnezdece,« je pričela.
Prikimal sem in jo poljubil. Seveda, moja Ida bo poskrbela za vse.
Simona sem ji predstavil po nekaj tednih od pogovora s kolegi. Odpravljal sva se v kino, ko sva naletela nanj in na njegovo izbranko, ki je nisem poznal.
»Kam pa vidva,« je zaklical za nama.
Obrnil sem se in se nasmehnil.
Predstavil sem mu Ido, on je meni Tatjano. Že takoj sem vedel, da je le trenutna izbranka. Na njej ni bilo nič takega, kot je bilo Simonu všeč. Poznal sem ga in vedel sem, kakšen okus ima.
»V kino greva. Se nama pridružita,« je vprašala Ida prijazno.
Simon in Tatjana sta se spogledala in prikimala: »Zakaj pa ne?«
Bilo je zabavno, ogledali smo si film, nato smo odšli na pijačo, govorili ure in ure. Zadnji smo odšli iz lokala ven.
»Nisem utrujena. Predlagam partijo kart pri meni, če je kdo zainteresiran,« je rekla Ida. Očitno se je počutila dobro v družbi mojega prijatelja in njegove.
Pa smo šli še k Idi kartat in kartali do jutra. Nato sta se Simon in Tatjana poslovila. Še prej pa smo se zmenili, da se spet srečamo naslednji teden.
»Škoda, da se nismo spoznali že prej. Simon je res pravi prijatelj,« je bila Ida navdušena.
»Da, vedel sem, da ti bo všeč. Dober človek je,« sem prikimal.
Tako smo šli večkrat skupaj ven. Šli smo v kino, plavat, na večerjo, se sprehajati po mestu. Bilo nam je lepo, postali smo prava druščina. Vse dokler je bila z nami Tatjana. Potem je nekoč prišel sam. šli naj bi v kitajsko restavracijo.
»Kje je Tatjana,« naju je zanimalo.
»Konec je,« je Simon skomignil z rameni in žalostno pogledal.
»Konec? Zakaj,« je bila Ida razočarana.
»Nisva za skupaj, ni šlo,« je odvrnil.
»Potem bomo nekaj časa pač trije,« sem dodal in se nasmehnil.
Res smo bili kar nekaj časa trije. Simon je še vedno rad bil v najini družbi, pa tudi naju z Ido ni motilo. Čeprav je bil samski, smo se imeli lepo.
Prišel je tisti dan, ki ga ne bom pozabil nikoli. V službi sem izvedel, da moram na obvezno izpopolnjevanje v tujino. Seveda nisem bil navdušen in sem se poskušal izgovoriti na tisoč in en način. Pa brez uspeha. Naslednji teden naj bi za mesec dni odšel. Mešalo se mi je. Le kako bom lahko tako dolgo brez nje! Brez njenega poljuba, objema, brez njene bližine?!
Odlašal sem in Idi povedal šele nekaj dni preden naj bi odšel.
»Vedela sem, da te nekaj mori. Tako čuden si bil nekaj dni,« mi je rekla.
»Kar nisem ti upal povedati,« sem skomignil z rameni.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:45 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Pekoča ljubezen (5/6 strani)
V hipu me je potolažila: »Lucijan, kaj pa je mesec dni?! Pred nama je še vse življenje. Zdržala bova, najina ljubezen bo le še močnejša. Vsak dan se bova slišala po telefonu, pisala ti bom pismo.«
Bilo mi je lažje pri srcu. Ida je razumela in se na moj odhod dobro pripravila.
Ko sem odhajal s polno potovalko, me je spremljala. Na letališču sem jo še zadnjič močno poljubil, nato pa odšel. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl, da si je obrisala solzo. Zabolelo me je v želodcu. Oh, ko bi vsaj imel toliko dela, da bi čas hitreje mineval!
Takoj, ko sem se nastanil, sem jo poklical po telefonu.
»Srček, šele nekaj ur je, jaz pa te tako močno pogrešam. Misli name in odštevaj dneve,« je hlipala v telefon.
Bilo mi je nekoliko lažje, ko sem začutil, kako močno me pogreša tudi ona. Skupaj bova zmogla in prebrodila ločitev. Potem bo res še lepše.
K sreči sem imel dela v tujini še čez glavo. Zjutraj sem zgodaj vstajal, pojedel obilen zajtrk, nato pa sem se v hotel vračal šele pozno popoldne. Če ne bi tako močno pogrešal svojo Ido, bi lahko rekel, da sem se imel zelo dobro.
Vsak dan sva se slišala po telefonu in vsak dan mi je zatrdila, da me močno pogreša. Nekajkrat sem govoril tudi s Simonom in ta mi je zatrdil, da je doma vse v najlepšem redu, da včasih sreča Ido in da ona govori le o meni.
Dnevi so se iztekali in prišel je čas odhoda domov. Nazaj v naročje moji ljubljeni. Tistega dne sem bil najsrečnejši človek pod soncem. Ves dan sem se smehljal in s težavo čakal na moj let. Za Ido sem kupil čudovito spodnje perilo, najdražji parfum in kar je bilo najvažnejše, zlat prstan. Da, v tujini sem vse dobro premislil in sklenil, da je to to in da drugače ne sme biti. Nameraval sem jo zaprositi za roko. Sicer sva se res poznala le nekaj mesecev, a verjel sem, da sva si usojena. Druge ženske si ne bi želel. Ida je bila tista prava. Hrepenel sem po njej.
Pričakal me je na letališču in mi stekla v objem. Zajokala je, ko sem jo stisnil k sebi.
»Lucijan,« je izjavila in jokala.
»Ljubica, saj sem tu. Nazaj sem,« sem jo tolažil in jo poljubljal.
»Tako hudo mi je,« je rekla in še kar jokala.
Moram priznati, da mi je kar godilo, ko sem videl, kako močno me je pogrešala.
Odpeljala sva se v moje stanovanje. Bilo je lepo pospravljeno, vse na svojem mestu. Ta čas, ko me ni bilo, je zanj skrbela Ida.
»Skuhala sem nama večerjo,« je rekla in se nasmehnila.
»Nisem lačen,« sem ji dejal in se stisnil k njej. Rahlo me je odrinila.
»Lucijan, ne zdaj,« je rekla in pogledala stran. Nisem razumel, a ostal sem tiho. Vse te dni sem si želel le, da bi se divje ljubila in bil sem prepričan, da tudi ona hoče to. No, mogoče je imela tiste dni.
Večer je minil prijetno kljub temu, da se nisva ljubila. Vso noč se je stiskala k meni, me objemala, kakor da bi se bala, da bom pobegnil.
Dnevi, ki so sledili, so bili isti. Ni me pustila blizu, ni si želela ljubljenja, kar me je pričelo skrbeti.
Potem je sledilo še nekaj hujšega. Ko sem jo poklical, ni imela časa. Ves čas je imela sestanke, potem jo je bolela glava, potem se jo je lotevala gripa in želela je biti sama. Najini zmenki so bili vse redkejši.
Po nekaj tednih, mi je bilo vsega dovolj in nenapovedano sem pozvonil na zvonec.
»Ida, spusti me naprej,« sem rekel, ko sem zaslišal njen glas.
Odprla mi je vrata in stekel sem do njenega stanovanja. Pričakala me je s solznimi očmi.
»Ida, tako naprej ne gre več. Povej, kaj je narobe. Odkar sem se vrnil iz tujine, je vse drugače, vse je obrnjeno na glavo,« sem pričel.
»Ne bi smel iti. Ne bi me smel pustiti same,« je zaihtela.
»Ne razumem, Ida,« sem presenečeno dejal.
»Lucijan, bolje, da ne prihajaš več,« je rekla.
Obstal sem kot vkopan. Bolje, da ne prihajam več. Ida, moja ljubezen, tista, za katero sem kupil prstan in čakal na pravi trenutek, da ji ga dam in jo zaprosim za roko.
»Lucijan, naredila sem napako. Prosim, nikar ne vrtaj vame. Le ubogaj me in pojdi. Pusti me pri miru,« je še rekla in zaprla vrata.
Stal sem pred njenimi vrati in nisem mogel verjeti, da se vse to res dogaja. Ne, ne bom obupal! Potolkel sem po vratih in čakal. Ni prišla. Spet sem potolkel po vratih in klical njeno ime, vse dokler se me ni usmilila in odprla vrata.
»Ne, ne sprejmem tega! Ne moreš me odsloviti brez pojasnila. Povej, da me ne ljubiš več in odšel bom. Nikakor pa se ne morem zadovoljiti s tišino,« sem ji povedal.
»Prav, Lucijan, povedala ti bom, čeprav me je strah tvoje reakcije,« je rahlo prikimala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:46 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Pekoča ljubezen (6/6 strani)
In potem je pričela govoriti, glas se ji je tresel in jokala je. Prestrašeno me je gledala in se naslanjala na vrata.
Zaprl sem oči in odkimal z glavo. »Ne,« sem zastokal. Ko bi vsaj rekla, da se šali! Pa se ni. Bilo je res in dogajalo se je meni. Izgubil sem jo. Za vedno.
Še sam ne vem, kdaj sem se pognal v tek, slišal sem, da me kliče, toda bilo mi je vseeno. Hotel sem le zbežati stran. Stran od nje in od bolečine, ki mi jo je prizadejala.
Kako sem se znašel pred stanovanjem, kjer je živel moj najboljši prijatelj Simon, ne vem. Vem, da sem pozvonil na zvonec in čakal, da pride odpret. Res je kmalu prišel. Začudeno me je pogledal. Zagrabil sem ga za srajco in ga povlekel na hodnik. Besno sem pričel udarjati po njem. Nekaj časa se mi je izmikal, me skušal pomiriti, ko pa je videl, da je vse zaman, se je branil. Moje roke so padale po njem z vso ihto, ki sem jo premogel in on me je prav tako močno tepel nazaj. Bilo mi je vseeno, da se tepem z najboljšim prijateljem sredi hodnika in da najbrž povzročava glasen trušč. Kar naj pridejo vsi ljudje, ki so stanovali tam. Kar naj pridejo in naj vidijo, kdo živi med njimi! Izdajalec!
Nazadnje so najine roke izmučeno padale drug po drugemu, nato sva omahnila. Sedel sem na tla, prav tako on. Gledala sva se brez besed. Pričel sem se histerično smejati. Simon me je s strahom opazoval.
»Greš naprej,« me je nato povabil.
Rahlo sem prikimal. Vstal sem in se pred njim napotil v njegovo stanovanje. Stopil sem do hladilnika, iz njega vzel pivo in sedel na njegov kavč.
Simon je storil isto. S pločevinko v roki je sedel zraven mene. Zrla sva v steno, molčala in pila vsak svoje pivo. Prvi sem spregovoril jaz.
»Jo boš oženil?«
Simon je skomignil z rameni.
»Jo ljubiš,« sem ga vprašal.
Spet je skomignil z rameni, kar me je jezilo.
»Si prepričan, da je tvoj,« sem ga vprašal.
Simon je prikimal.
»Zakaj ravno ona,« sem vrtal vanj.
»Ne vem, zakaj. Ne vem, zakaj sem to storil. Ampak storil sem. Žal mi je, prijatelj,« je povedal.
Moj najboljši prijatelj Simon in moja ljubica, moje vse, Ida, sta spočela otroka. Izkoristila sta čas, ko me ni bilo. Prav hitro sta ukrepala. Za mojim hrbtom. Dva, ki sem ju ljubil najbolj na svetu…
Saj pravim, še danes me zaboli, zapeče, ko se spomnim nanjo, pa je minilo že toliko časa.
Včasih jo srečam na cesti. Pozdravi me, se rahlo nasmehne in nikoli mi ne pogleda v oči. Skoraj vedno je z njo Luka, njun sinek. Lep je, podoben je njej. In lahko bi bil moj. Pa ni.
S Simonom sva še vedno sodelavca. Govoriva normalno, prijateljstvo pa je umrlo. Bolj, kot to, da jo je zapeljal, sem mu zameril to, da jo je zapustil še preden se je rodil otrok. Ni skrbel zanjo, ni skrbel za otroka. Ostala je sama.
In jaz? Poročil se bom. Rad jo imam, Nikito. Lepa je, moja je. Najboljšega prijatelja nimam, zato se ne bojim zanjo. Mora uspeti. Tokrat mora. Plačal sem za nazaj.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Feb 2017 15:47 |
|
|
|
|
Danes je 29 Nov 2024 05:01 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
