1. ADVENTNA NEDELJA

Čujmo, ker ne vemo, kdaj pride hišni gospodar
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«
Mr 13,33-37

ČAS NAM JE PODARJEN
   S prvo adventno nedeljo začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Pravimo namreč, da »nam zmanjkuje časa«, saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega Cerkev prinaša »veselo novico«. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.
   »Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!« nas opozarja evangelist Marko. Danes bi ta stavek lahko zapisali tudi takole: »Bodite previdni, ker nikoli ne veste, kdaj je pred vami volk v ovčjem oblačilu!« Previdnost je vedno bolj cenjena, kajti vsakdanje življenje je polno pasti in nisi nikoli popolnoma varen. Kot kristjani pa se zavedamo, da je Bog vedno z nami. Redna vsakodnevna molitev nam bo gotovo pomagala, da bomo sposobni ločiti Božji glas od prišepetavanja hudega duha. Zato ne opuščajmo vsakodnevne molitve in prosimo Jezusa, naj nas on vodi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Izravnajmo steze za Gospoda
   Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
   Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«
Mr 1,1-8

OČISTIMO SVOJA SRCA ZA GOSPODA
    Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnosti, čas priprave na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivat med padlo človeštvo, da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju, hkrati pa v sedanjosti prepoznavamo znamenja Boga z nami. Gospod želi govoriti na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje. Današnji odlomek iz Markovega evangelija je osredotočen na Janeza Krstnika. Opisuje namreč osebnost in poslanstvo Kristusovega predhodnika. Janezovo poslanstvo pa je bilo, da je pozival k spreobrnjenju. Njegov krst je namreč vezan na goreče povabilo k novemu načinu razmišljanja ter delovanja; hkrati je naznanilo Božje sodbe in skorajšnjega prihoda Mesije, kot tistega, ki je »močnejši od mene« in »vas bo krstil v Svetem Duhu«. Janezov poziv je torej globlji in gre onkraj preprostega poziva po zmernem načinu življenja. Kliče namreč k notranji spremembi, ki se začne s priznanjem in izpovedjo lastnega greha. Medtem ko se pripravljamo na božič, je pomembno, da vstopimo vase in resnično preverimo svoje življenje. Pustimo tudi, da nas osvetli svetloba, ki prihaja iz Betlehema,  saj je luč Njega, ki je »Največji«, a je postal najmanjši, ki je »Najmočnejši«, a je postal najslabotnejši.
    »Glas vpijočega v puščavi: »Pripravite njegovo pot, zravnajte njegove steze!« Tako je Janez Krstnik vabil ljudi k spreobrnjenju v času prvega Jezusovega prihoda. Isto vabilo je adventno sporočilo tudi danes. Vsi potrebujemo odrešenika in vsakdo se mora najprej zavedati svoje krhkosti, svoje nagnjenosti k slabemu, da začuti potrebo po odrešeniku. Danes sicer ne govorimo več o grehu, ker se o njem ne sme govoriti, zato pa moramo govoriti o splošni pokvarjenosti in korupciji na vseh področjih, kar je veliko hujše. Zato molimo drug za drugega in prosimo Boga, da nam nakloni milost spreobrnjenja.
    Materinski priprošnji Marije, Device pričakovanja, zaupajmo srečanje z Gospodom, ki prihaja, medtem ko hodimo po svoji adventi poti, da bi pripravili svoje srce ter svoje življenje za prihod Emanuela, Boga z nami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Sredi med vami stoji, a vi ga ne poznate
   Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
   To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«
   Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«
   To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.
Jn 1,6-8.19-28

KRŠČANSKO POSLANSTVO
    »Kakšen je tvoj poklic?« navadno vprašamo človeka, s katerim se zapletemo v pogovor. Bolje bi bilo, če bi vprašali: »Kakšno je tvoje poslanstvo? Kakšen je smisel tvojega življenja?« Ni namreč toliko pomembno, kakšen poklic opravljamo, ampak to, kakšni ljudje smo in kakšen je cilj našega življenja. Zato je Janez Krstnik govoril o sebi: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot!« In kakšno je naše poslanstvo?
    Janez Krstnik ni bil luč, ampak pričeval naj bi o luči. Tudi nihče izmed nas ni Bog, ampak smo samo ljudje, ki nas je Bog izbral, da v njegovem imenu oznanjamo in živimo veselo novico o odrešenju. Vsi smo poslani, da tam, kjer smo, živimo pošteno in zgledno. Tudi bogoslužna besedila tega obdobja adventnega časa nas ponovno vabijo, naj živimo v pričakovanju Jezusa, naj ne odnehamo pričakovati njegov prihod, da bomo tako ostali v drži odprtosti in pripravljenosti srečati se z Njim. Kristjan je poklican, da se vedno vadi v budnosti srca, vsak dan življenja, še posebej pa v tem času, ko se z veseljem pripravljamo na božično skrivnost. Še posebej pa nas bogoslužje današnje nedelje, ki jo imenujemo Gaudete (Veselite se), vabi k veselju, k veseli čuječnosti.
    Življenje Janeza Krstnika, je bilo osredotočeno na Kristusa. Janez Krstnik je bil namreč njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. S tem bi se izpolnile napovedi prerokov, od katerih je bil on največji, saj je bil poklican, da pripravi pot pred Mesijo. Tudi mi smo poslani, da kot Janez Krstnik pokažemo, da je edina prava pot Jezus, ki prinaša novo življenje. To življenje živimo in s tem pričujemo, da je vredno živeti po Jezusovi besedi. Pri krstu smo bili maziljeni, zato smo poslani, da govorimo resnico in tako živimo, da bomo zaradi medsebojne ljubezni pritegnili tudi tiste, ki se ne menijo za Boga. Ker je Bog ljubezen, nas ljubi takšne, kot smo. Odpušča nam naše slabosti in želi, da tudi mi tako delamo. Adventni čas je priložnost, da razmislimo o svojem življenju, o svojih odnosih in se vrnemo na Jezusovo pot, ki je lepa in varna.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Glej, spočela boš in rodila sina
   Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
   Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
   Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Lk 1,26-38

ODREŠENIK PRIHAJA
    Odrešenika je človeštvo pričakovalo, kajti človeška krhkost in neodrešenost ni pestila le pobožnih Judov, ampak vse človeštvo. Seveda pa so bila pričakovanja, kako se bo to zgodilo, zelo človeška: prišel bo mogočni vladar, ki bo na silo vzpostavil prvotni red. Ta pričakovanja so bila nerealna in je bilo zato presenečanje toliko večje. Na četrto in zadnjo adventno nedeljo nam bogoslužje predstavi pripoved oznanjenja angela Mariji. Ko zremo čudovito podobo Svete Device v trenutku, ko sprejema Božje sporočilo in nanj odgovori, smo notranje razsvetljeni z lučjo resnice, ki vedno znova izhaja iz te skrivnosti. Izbrana od Boga, Marija ni v celoti razumela, kaj ji je nadangel Gabriel sporočal, vendar je v vsej svoji ponižnosti sprejela to Božje sporočilo kot poslanstvo, ki ga mora sprejeti, pa čeprav ga ne razume popolnoma: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Božja Mati Marija nam je za zgled, kako je treba biti odprt do Boga: kar on sporoča, je treba sprejeti z vero in živeti v prepričanju, da se Bog ne more motiti.
    Marija je izjemno razumna. Ne dvomi v Božjo moč, vendar pa želi bolje razumeti njegovo voljo, da bi se lahko popolnoma ravnala po njej. Skrivnost Božjega učlovečenja neskončno presega Marijo, ki pa kljub temu ostane v njenem središču, torej na mestu, ki ji je bilo dodeljeno. Njeno srce in njen razum sta popolnoma ponižna in ravno zaradi te izjemne ponižnosti Bog pričakuje 'da' od tega dekleta, da bi uresničil svoj načrt. Spoštuje njeno dostojanstvo in svobodo. Marijin 'da' istočasno vključuje materinstvo in devištvo in si želi, da bo vse v njej v Božjo slavo in da bo Sin, ki bo iz nje rojen, popolni dar milosti.
    Poglejmo tudi lik svetega Jožefa. Današnji evangelij po svetem Luku predstavi Devico Marijo kot »zaročeno z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše«. On je zgled pravičnega človeka, ki v popolnem soglasju s svojo ženo sprejme učlovečenega Božjega Sina ter bedi nad njegovim človeškim odraščanjem. Zato je morda dobro v dneh pred božičem vzpostaviti neke vrste duhovni pogovor s svetim Jožefom, ki nam bo pomagal v polnosti živeti to veliko skrivnost vere.
    Marijino devištvo je edinstveno in neponovljivo, toda njegov duhovni pomen se tiče vsakega kristjana. To devištvo je povezano z vero, saj tisti, ki popolnoma zaupa v Božjo ljubezen, sprejme vase Jezusa in po delovanju Svetega Duha njegovo Božje življenje. To je skrivnost božiča. Želim, da bi ga živeli z notranjem veseljem. Ponovno se zazrimo v Marijo in Jožefa, ki pričakujeta Jezusovo rojstvo. Od njiju se naučimo skrivnosti zbranosti, da bomo lahko okušali veselje božiča. Pripravimo se, da bomo z vero sprejeli Odrešenika, ki prihaja, da bo z nami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIČ

Beseda je meso postala in se naselila med nami
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
   Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
   Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Jn 1,1-18


BOG PRIHAJA MED NAS
    »Beseda je meso postala.« Spričo tega razodetja se v nas znova prebuja vprašanje: Kako je to mogoče? Beseda in meso sta med seboj nasprotni resničnosti. Kako more večna in vsemogočna Beseda postati krhek in umrljiv človek? Samo en odgovor je: Ljubezen. Kdor ljubi, želi deliti z ljubljenim, želi biti z njim združen. Sveto pismo nam predstavlja ravno to veliko zgodbo Božje ljubezni do svojega ljudstva, ki doseže vrh v Jezusu Kristusu. Luč resnice »Beseda je meso postala« se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je dogodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ko bi bila resnica samo matematična formula, bi se v nekem smislu uveljavila sama od sebe. Ker pa je resnica Ljubezen, Oseba, zahteva vero, pristanek našega srca.
    Božično oznanilo je luč tudi za ljudstva, za skupno pot človeštva. Emanuel, 'Bog z nami', je prišel kot Kralj pravičnost in miru. Njegovo kraljestvo – to vemo – ni od tega sveta in vendar je pomembnejše od vseh kraljestev tega sveta. Je kot kvas človeštva. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj si v njej za vero prizadevamo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti (Benedikt XVI.).
    Kdo je v nebogljenem otroku prepoznal Boga? Preprosti pastirji, ki jih je družba potisnila na skrajni rob. Bog se razodene preprostim, ubogim, zapuščenim in ljudem, ki so čistega srca. Grehi nas oddaljujejo od Boga in od samega sebe, zato je sodobnik podoben brezdomcu, ki ne najde miru in se mora zadovoljiti s trenutnimi užitki, ki ne pomirijo njegovega srca. Zato se odpovejmo napuhu in prebudimo v sebi otroka, ki je iskren in dobro misli. Potem bomo v Jezusu prepoznali njega, ki je naš mir in naša sprava. Naj nam novorojeno Dete pomaga, da bodo v teh dneh naše misli čiste, besede dobronamerne in dejanja podobna čisti ljubezni, ki ne išče nobene koristi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA DRUŽINA

Otrok je rastel in bil vedno bolj poln modrosti
Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.
Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.
Lk 2,22-40

DRUŽINA NAS OBLIKUJE
   Družina je osnovna celica družbe, zato Cerkev to skupnost zelo ceni in ji v božičnem času namenja posebno pozornost. Družine ni brez otroka in zato lahko govorimo, da je pravo družinsko vzdušje tam, kjer odnosi ne potekajo le v eni smeri, ampak se vsi drug od drugega učijo in vzgajajo. Zato se ne smemo čuditi, kako sta bila Jožef in Marija presenečena nad tem, kaj sta starček Simeon in prerokinja Ana govorila o Jezusu: »Glej, ta bo postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali.« To pomeni, da moramo tudi mi sprejemati svojo prihodnost z vero in zaupanjem, kajti nikoli ne vemo dovolj jasno, kakšno prihodnost nam pripravlja Gospod.
    Ko je papež Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija ... O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev ... Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju ... Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«
    Stara Simeon in Ana, ki ju Marija in Jožef srečata v templju, sta kljub starosti polna pravičnosti, svežine v veri v Gospoda in nista padla v suho in monotono rutino. Do rutine pride, ko sem prisoten le v svojem telesu, moje srce pa je drugje. Vera bo resnično pristna, če nas vsak dan spravi v tek, pogon, gibanje … Vera Simeona in Ane, ki ni rutinska vera, ki ni vera običaja, navad, je sposobna videti več in vso resnico o Jezusu, čeprav je šele dete. Tako je tudi z vero tistih, ki v evharistiji (sv. maši) iz žive vere zrejo Gospodovo navzočnost in ljubezen. Simeon razume (vidi), da bodo mnogi Gospoda zavrgli; zanj pa je Gospod vir srčnega veselja. Ve pa tudi, da bo ta otrok mnoge dvignil. Odrešenje, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tukaj, v tem Otroku.
    Praznik Svete družine nas torej vabi, da poglobimo svojo vero, da bo bolj živahna in močna. Živeti božično skrivnost pomeni, da sprejmemo Gospodovo Luč v svoje življenje, v svoje družine. Z Njim lahko rastemo v veri, ki nas priganja k veselemu, mirnemu in prepričljivemu pričevanju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin
   Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi,
on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«
   Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Mr 1,7-11

RAZPRTA NEBESA
    Obredi uvajanja dobivajo spet prvotno vrednost. Tudi sodobnik se zaveda, da življenje ni preprosto in da je proces privajanja otroka na različne faze življenja zelo pomemben. Marsikje se tudi tisti, ki ne verujejo, odločijo za »civilni« krst. Za kristjana krst ni magično dejanje, ampak zakrament, ko Bog sprejme otroka za svojega in se s tem zaveže, da ga bo varoval in mu podarjal svojo milost. Hkrati se starši obvežejo, da bodo storili vse, da bo otrok rasel v veri in milosti, pri Bogu in pri ljudeh. To ni nasilje nad otrokom, ampak privilegij in zagotovilo, da bo varen in obdan z ljubeznijo, če bo sodeloval in se počasi, korak za korakom, odgovorno vključeval v proces odrešenja. Zato je nedelja Jezusovega krsta ugodna priložnost, da preverimo, kje smo na svoji življenjski poti in kako sodelujemo z Bogom.
    »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.« Pri evangelistu Marku je to prva omemba Jezusa. Kdo je ta Jezus iz Nazareta? Nazareta nikoli ni omenjalo Sveto pismo Stare zaveze, ne najdemo ga niti v rabinskem izročilu talmudu. Vasica v Galileji je imela približno dvajset hiš in kakšnih sto prebivalcev. V slovenskih razmerah bi rekli nekakšno Zabukovje, malo poznani in skriti kraj. In vendar, pravi Marko, so se »razprla nebesa« in Duh je prišel nad Nazarečana kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Človek iz province, iz malo poznanega Nazareta, je ob krstu v Jordanu imel pomembno nadnaravno doživetje, intuicijo in vizijo, da je poslan kot mesija. To Jezusovo doživetje zavesti Božjega sinovstva ga je po krstu vodilo v puščavo, kjer je zorel in »med zvermi, satanom in angeli« dozorel za vlogo Odrešenika.
    Razprta nebesa, Božji in človeški čas. Pri vzporednih odlomkih o Jezusovem krstu v Matejevem in Lukovem evangeliju beremo, da so se nebesa odprla. Pri Marku so se »razprla«. Ob času Jezusove smrti se je zagrinjalo v templju razprlo, pretrgalo na dvoje. Jezusova pot iz Nazareta do Jordana, v puščavo in nato javno delovanje, s končnim ciljem v Jeruzalemu, se bo končala na križu. Takrat se bodo nebesa znova razprla. Evangelist Marko nam hoče dopovedati, da je ta tisti, ki bo zemljo, človeka in človeštvo združil z Bogom. Razprta nebesa so znamenje konca sužnosti, zaprtosti v zgolj tuzemsko bivanje. In tako kot je rekel J. S. Bach, je Božji čas najboljši čas. Začel se je z našim krstom. Nadaljuje se z našim prebijanjem skozi puščavo težav in preizkušenj. Kot sonce sije nad nami v delih usmiljenja, dobrote, solidarnega razumevanja in ljubezni, vse do takrat, ko bomo z Jezusom na križu vzkliknili tudi mi: »V tvoje roke, o Bog, izročam svojega duha.« Takrat bomo svobodni in vredni oditi z Njim v Življenje, v polnost Božjega časa, v večnost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM  

Prva dva učenca govorita z Jezusom
   Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).
Jn 1,35-42

GOSPOD, KJE STANUJEŠ?
    Dva Janezova učenca sta šla za Jezusom. Jezus se je obrnil in ju vprašal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi, kje stanuješ?« V teh dveh stavkih je ves proces odkrivanja Boga in hoje za njim. Najprej je treba čutiti svojo neodrešenost, potem je treba zahrepeneti po Bogu in se nato podati na pot iskanja. Čim več imamo, toliko bolj čutimo, da zemeljske dobrine ne morejo potešiti hrepenenja naše duše. Zato iščimo Boga in ga odkrivajmo v Svetem pismu in v kristjanih, ki pričujejo s svojo vero, da je on res vedno med nami.. Jezus pa tudi danes vabi mlade, da bi mu sledili in kot apostoli sprejeli pomembno vlogo oznanjevanja vesele novice, da nas ima Bog rad. Vsi smo poklicani, da s svojim življenjem pokažemo, da je Bog naš stvarnik in vodnik.
    Jezus je svoja bodoča učenca videl v srce. Videl je, da si želita uresničevati Božjo voljo. Skupaj z njima si tudi mi lahko želimo, da bi iskali in našli Božjo voljo; prosimo, da bi prebivali v njem, ki je dober, in ga živeli v odnosu do drugih. Prosimo, da bi živeli znotraj Dobrega in da nam ga nobeno zlo ne bi ukradlo. Janez se svojega mladostnega hrepenenja spominja po dolgem življenju v hoji za Jezusom, v katerem je spoznal vso globočino in visočino Božje ljubezni. Bil je deležen njegovih skrivnosti. Pritegnilo ga je Jezusovo hotenje in ni se mu več upiral. To, kar se je zgodilo Janezu in Andreju in vsem drugim apostolom, se lahko zgodi vsakemu izmed nas, tudi nam. Veselje, ki ga izraža vzklik »Našla sva Mesija!«, nam omogoča tudi začetek poslanstva. Veselja ni mogoče držati zase in ga uživati sam. Veselje postane znamenje Božje obljube, ki se uresničuje.
    Tudi naša želja, da bi sledili Gospodu, spolnjevali njegove zapovedi in uresničevali Božjo voljo, izvira iz globokega in srčnega vprašanja: »Kje stanuješ?« Tudi mi hrepenimo po zaupljivem sožitju z Bogom. Hrepenimo, da bi ugledali njega, ki ga ljubi naše srce, in našli prostor, v katerem lahko vsi v miru prebivamo med seboj. Včasih nas premaga strah, ker nam sijaj in slava Gospodovega razodetja ostajata skrita. Jezus pa je prišel prav zato, da bi nam omogočil stopiti v Božje razodetje ljubezni. Vsem in vsakomur, brez izjeme. Zakaj se njegovemu osebnemu povabilu ne bi odzvali tudi mi?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Spokorimo se in verujmo evangeliju
   Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.
Mr 1,14-20

JEZUS NAS VABI
    Kako dolgo je človeško življenje? Večina je prepričana, da je prekratko. Prekratko v kakšnem smislu? Ker bi morda radi še dlje uživali, ker mislimo, da je treba biti povsod zraven, vse poizkusiti, sicer gre življenje mimo nas. Takšno je hedonistično prepričanje, ki je vse življenje zožilo na materialni užitek. Ni toliko pomembna dolžina, ampak kvaliteta življenja. Ali smo res živeli in uresničili svoje sanje ali pa smo bili zgolj gledalci in morda še posnemovalci drugih. Takšno življenje brez pravega cilja je zelo dolgočasno. Zato je pomembno najti odgovor na vprašanje: Smo zadovoljni s svojo potjo? Bi radi kakšno stvar spremenili? Bog nam daje sedaj priložnost, da to storimo. On nas je ustvaril, da bi živeli polno in bogato.
    Jezus nam tudi danes kliče: »Hodi za menoj!« Mnogi so gluhi za ta klic, ker so polni samega sebe in mislijo, da Boga ne potrebujejo. Bogu ne moremo ničesar dodati. On nas ne potrebuje. Na pot nas vabi le zato, da bi po nas lahko naredil kaj dobrega ljudem, s katerimi se vsak dan srečujemo.
    Jezus nas kliče k spreobrnjenju. Prav je, da besedo sprejmemo v vsej njeni resnosti, da bomo doumeli vso presenetljivo novost, ki jo vsebuje. Spreobrniti se pomeni spremeniti smer poti življenja. Pri tem ne gre za majhen popravek smeri, temveč prav za spremembo smeri. Spreobrnjenje pomeni iti proti toku, predvsem tam, kjer je tok načina življenja površinski, neurejen, varljiv, nas pogosto privlači, nas obvladuje, zasužnjuje v slabem ter napravlja jetnike podpovprečne moralnosti. S spreobrnjenjem pa začnemo ciljati na višave krščanskega življenja, se zaupamo živemu in osebnemu evangeliju, ki je Jezus Kristus. Njegova oseba je končni cilj in glavni smisel spreobrnjenja. On je pot, po kateri smo vsi poklicani hoditi in hkrati pustiti, da njegova luč razsvetljuje naše korake ter jim daje moč. S tem spreobrnjenje pokaže svojo čudovito in privlačno podobo, saj ne gre za preprosto moralno odločitev, s katero bi popravili svoje obnašanje, temveč gre za izbiro vere, ki nas popolnoma zajame v intimno občestvo z živo in konkretno osebo, Jezusom. Spreobrniti se in verjeti evangeliju nista dve različni stvari ali dve stvari, ki sta na nek način združeni, temveč gre za eno in isto resničnost. Spreobrnjenje je namreč popolni 'da' tistega, ki svoje bivanje posveti evangeliju ter tako svobodno odgovori Kristusu, ki se prvi ponudi človeku kot pot, resnica in življenje, kot edini, ki človeka osvobaja in zveliča. Odzovimo se na Jezusov klic: »Hodi za menoj!« To je izziv, ki lahko spremeni naše življenje. Sprejmimo ga in se spreobrnimo in sodelujmo z njegovo milostjo, ki nam jo velikodušno daje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. NEDELJA MED LETOM

Jezus uči, kakor kdor ima oblast
   V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici v Galileji.
Mr 1,21-28

JEZUS OSVOBAJA
    Vsakdo hoče biti uspešen, vpliven in prepoznaven med ljudmi. Mnogi skušajo svojo prednost pokazati z znanjem ali kakšno drugo sposobnostjo. To vedno zbudi najprej zanimanje ljudi in kmalu tudi zavist: »Kdo je ta, da nam bo solil pamet? Njegovega očeta in mamo dobro poznamo in dobro vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa: kakršni starši, takšni otroci!« Koliko je takšnih in podobnih predsodkov, ki ustvarjajo blokade in ne dovolijo, da bi posameznik pokazal, kaj zmore. Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu Za Boga je vsakdo izmed nas neprecenljiva vrednota, zato nam zaupa in nas ljubi takšne, kot smo.
    Jezus ni imel dveh obrazov: vedno je povedal naravnost, kar misli in kako si predstavlja pravo, človeka vredno življenje. Resnica pa boli. Mnogim je stopil na žulj in jih prestrašil v njihovem lagodju, zato so se ga hoteli znebiti. Tudi mi bomo večkrat zavrnjeni, ko bomo govorili brez dlake na jeziku. Vendar je resnica samo ena, vedno opljuvana in omalovaževana, zato je zanjo treba tudi kaj žrtvovati, kaj potrpeti, prenesti krivico.
    Evangelij današnje nedelje predstavi Jezusa, ki je na sobotni dan pridigal v shodnici v majhnem mestu Kafarnáum, ob Galilejskem jezeru, v katerem sta prebivala Peter in njegov brat Andrej. Njegovemu poučevanju, ki je povzročilo začudenje med ljudmi, je sledila osvoboditev človeka, ki ga je obsedel nečisti duh. Ta je prepoznal v Jezusu »svetega od Boga«, torej Mesija. Hitro se je glas o njem razširil po vsej pokrajini, ki jo je prehodil z namenom, da je oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal vsakovrstne bolezni. Beseda in dejanje. Beseda, ki jo je Jezus nameni ljudem, takoj odpre dostop do Očetove volje ter do resnice o njih samih. Ni pa bilo tako s pismouki, ki so se trudili razlagati Sveto pismo s številnimi razmišljanji. Poleg tega pa je Jezus k učinkovitosti besede dodal še osvoboditev od zla. Božja oblast ni naravna moč. Oblast Božje ljubezni namreč ustvarja vesolje in z učlovečenjem Edinorojenega Sina, ki se je spustil v našo človeško naravo, ozdravlja od greha pokvarjeni svet. Romano Guardini je zapisal: »Celotno Jezusovo bivanje je prevod te moči v ponižnost, ... je oblast, ki se poniža v podobo hlapca.« Za človeka oblast pogosto pomeni posedovanje, moč, nadvlado, uspeh. Za Boga pa je oblast služenje, ponižnost, ljubezen. To pa pomeni vstopiti v Jezusovo logiko: sklanja se in učencem umiva noge; samo za dobro človeka mu je; ozdravlja rane;  sposoben je tako velike ljubezni, da da svoje življenje, saj je Ljubezen. Sv. Frančišek Asiški je večkrat molil takole: »Naj se zgodi, o Bog, da si bom bolj želel tolažiti kot biti potolažen, razumeti kot biti razumljen, ljubiti kot biti ljubljen. Kajti ko se razdajaš, dobiš; ko pozabiš nase, te najdejo; ko oprostiš, ti je oproščeno.« Naj nam Gospod pomaga, da bomo tudi mi Frančiškova načela uresničili v vsakdanjem življenju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM

Ozdravil je raznovrstne bolnike
Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice in se z Jakobom in Janezom takoj napótil v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristópil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdrávil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov, ki pa jim ni dovôlil govoriti, ker so ga poznali.
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
Mr 1,29-39

JEZUS OZDRAVLJA
    Revščine in neodrešenosti je vedno na pretek. Človek ni nikoli zadovoljen in navadno so tisti, ki imajo denarja kot peska, v življenju največji reveži. Duhovna revščina je namreč hujša od telesne, kajti za potešitev lakote je dovolj kos kruha, za odpravo duhovne lakote pa se mnogi borijo celo življenje in imajo občutek, da niso nič dosegli. Duhovna rast ni pogojena z našo dobro voljo, ampak v prvi vrsti z Božjo milostjo. Vera je dar, ki ga je treba izmoliti in izprositi. Jezus je videl v vsaki stiski, v telesni in duhovni neodrešenosti, priložnost, da trpljenje odpravi. Potem ko je pridigal v sinagogi v Kafarnaumu, je ozdravil veliko bolnikov, začenši z ozdravitvijo Petrove tašče. Ko je stopil v hišo, jo je našel v postelji, ker je bila vročična. Takoj jo je prejel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo, je ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi. Rojeni smo za srečo in polnost življenja. Zato se ne borimo le proti fizičnemu, ampak tudi proti duhovnemu trpljenju in grehu.
    Osvoboditev od bolezni in slabosti vseh vrst - skupaj s poučevanjem - je bila Jezusova osnovna dejavnost med njegovim javnim življenjem. Bolezni so namreč znamenje delovanja Zla v svetu in v človeku, medtem ko ozdravljanja dokazujejo, da se je Božje kraljestvo, Bog sam, približal. Jezus Kristus je namreč prišel, da bi v sami korenini premagal Zlo. Ozdravljanja že v naprej kažejo na njegovo zmago, ki jo je dosegel s smrtjo in vstajenjem. On je prišel klicat in zveličat grešnike. Kljub vsemu pa drži, da je bolezen tipična človeška pogojenost, med katero krepko občutimo, da si nismo samozadostni, temveč, da potrebujejo druge. V tem smislu lahko rečemo, čeprav je paradoksno, da bolezen lahko postane milostni trenutek, med katerim smo deležni pozornosti drugih ter smo pozorni do drugih. Kljub temu pa bolezen ostaja preizkušnja, včasih dolga in težka. Ko ozdravljenja ni in ni, ter se podaljšuje trpljenje, nas to lahko potre ter nam vzame pogum. Kako naj se odzovemo na takšen napad Zla? Prav gotovo s pravilnim zdravljenjem, saj je zdravstvo v teh desetletjih izredno napredovalo, za kar smo hvaležni. Vendar pa nas Božja Beseda uči, da je odločilna in temeljna drža pri soočanju z boleznijo drža vere v Boga in njegovo dobroto. Jezus je vedno ponavljal osebam, ki jih je ozdravil: »Vera te je rešila.« Celo pri soočanju s smrtjo je z vero mogoče to, kar je človeško nemogoče. Toda vera v kaj? Vera v Božjo ljubezen. To je resnični odgovor, ki v korenini premaga Zlo. Kakor se je Jezus z močjo ljubezni, ki prihaja od Očeta, soočil z Hudičem, se lahko tudi mi soočimo in premagamo preizkušnjo bolezni tako, da ohranimo svoje srce potopljeno v Božjo ljubezen. Kljub temu pa med boleznijo vsi potrebujemo človeško toplino. Pri tolaženju bolnika pa bolj kot besede velja vedra in iskrena prisotnost.
    Jezus ne pušča dvomov, saj je Bog, katerega obličje je on sam razodel, Bog življenja, ki nas osvobaja vsakršnega zla. Ozdravljenja, ki jih izvršuje, so znamenja te njegove moči ljubezni. Vse to pa dokazuje, da se je Božje kraljestvo, ki vrača možem in ženam telesno in duhovno polnost, približalo. Samo sprava z Bogom nam lahko podari resnično ozdravljenje, resnično življenje, saj življenje brez resnice ter brez ljubezni ni življenje. Božje kraljestvo je ravno v prisotnosti te resnice in ljubezni, ki ozdravlja globine našega bivanja. Odprimo se ji, da bomo živeli svoje življenje v polnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi gobavca
   Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.
Mr 1,40-45

»HOČEM, BODI OČIŠČEN«
    Zakaj smo na svetu? Večno vprašanje in sedem milijard odgovorov. Vsakdo si namreč predstavlja svoje življenje po svoje in išče svoj smisel. To je sicer priporočljivo, kajti življenje je tvoje in ne od koga drugega, vendar so nekatere stvari, ki dajejo človeškemu življenju osnovno vrednost in jih sprejemajo vse kulture in ideologije: da je življenje nekaj svetega, nedotakljivega, najpomembnejša vrednota. V ozadju življenja je namreč Bog, ki ne dela razlik in se veseli slehernega življenja. Zato kot kristjani čutimo, da se je treba boriti za sleherno življenje, še prav posebej tisto, ki se ni sposobno samo braniti.
    Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus med svojim javnim življenjem ozdravil veliko bolnikov ter tako razodel hotenje Boga, da človek živi, živi v polnosti. Evangelij današnje nedelje pa nam predstavi Jezusa v stiku z boleznijo, ki so jo v tistem času imeli za najtežjo; tako težko, da je zaradi nje oboleli postal 'nečist’ ter tako izključen iz družbenega življenja. Govorimo o gobavosti. Posebna zakonodaja je duhovnikom pridržala nalogo, da nekoga razglasijo za gobavega in s tem nečistega. Prav tako pa je bil duhovnik tisti, ki je ugotavljal ozdravitev ter ozdravljenega ponovno vključil v normalno življenje. Medtem ko je Jezus hodil ter pridigal po vaseh Galileje, mu je prišel naproti neki gobavec in mu rekel: 'Če hočeš, me moreš očistiti!' Jezus se ni umaknil pred stikom s tem človekom, temveč je gnan od notranje soudeleženosti pri tem njegovem stanju, stegnil roko, se ga dotaknil, presegel prepoved ter mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!' V tem dejanju ter v teh Kristusovih besedah je vsa zgodovina zveličanja, saj se je učlovečila volja Boga, da nas ozdravi in očisti zla, ki nas je popačilo ter uničilo naše medsebojne odnose. S tem, ko se je Jezus z roko dotaknil gobavca, je porušil vsako pregrado med Bogom in človeško nečistostjo, med svetim in njegovim nasprotjem. Seveda ne z namenom, da bi zanikal zlo in njegovo negativno moč, temveč da bi pokazal, da je Božja ljubezen močnejša od vsakega zla, tudi najbolj nalezljivega in groznega. Jezus si je naložil naše bolezni. Postal je 'gobav', da bi bili mi očiščeni.
    Gobavost je v tistih časih pomenila neke vrste versko in družbeno smrt, zato so imeli ozdravitev tako rekoč za vstajenje. V gobavosti lahko v nekem smislu zaznamo simbol greha, ki pa je resnična nečistost srca, zmožna oddaljiti nas od Boga. Dejansko ne oddaljuje od Boga telesna gobavost, kot so to predvidevali starodavni predpisi, temveč pregreha, duhovno in moralno zlo. Velik greh, ki ga človek stori, ga oddalji od Boga in, če ga v ponižnem zaupanju v Božje usmiljenje ne izpove, lahko celo povzroči ’smrt’ duše, to je izgubo Božjega življenja. Čudovit življenjski komentar k temu evangeliju je znana izkušnja sv. Frančiška Asiškega, ki jo je povzel na začetku svoje Oporoke: 'Gospod je naročil meni, bratu Frančišku, tako začeti s spokornostjo. Ko sem bil še v grehih, se mi je zdelo preveč grenko videti gobavce. Gospod sam me je peljal k njim ter se me po njih usmilil. Ko sem od njih odhajal, se je to, kar se mi je zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa. Po tem, sem malo obstal in zapustil svet'. V teh gobavcih, ki jih je srečal Frančišek, ko je bil še 'v grehih', je bil Jezus navzoč. Ko se je Frančišek enemu od njih približal, premagal gnus in ga objel, ga je Jezus ozdravil njegove gobavosti, torej njegove ošabnosti ter ga spreobrnil za Božjo ljubezen. Poglejte, kaj je Kristusova zmaga: Naše globoko ozdravljenje ter naše vstajenje v novo življenje! Prosimo Gospoda, da nam pomaga izogniti se grehu in hkrati pomaga, da pogosto pristopimo zakramentu spovedi, zakramentu odpuščanja, v katerem danes vedno bolj odkrivamo vrednost in pomembnost za naše krščansko življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

1. POSTNA NEDELJA

Satan skuša Jezusa
Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«
Mr 1,12-15

POVABILO K SPREOBRNJENJU
    Na 1. postno nedeljo nam Janez Krstnik kliče: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo!« To obdobje cerkvenega leta je vedno lepa priložnost za razmislek o tem, kaj mi življenje pomeni in kako bom iztržil največ. Zato ni pravega posta brez natančne preverbe življenja, brez analize prehojene poti in brez načrta, kako bo moje življenje drugačno, če posnemam Jezusov zgled. On je šel do konca, vse do zavestne smrti na križu za neodrešeno človeštvo. Tako nas postni čas vabi, da je sedaj pravi trenutek, najlepša priložnost, ugoden čas, da damo svojemu življenju novo smer, da se usmerimo proti Bogu, da vzljubimo krepost in zavržemo vse, kar je grešno. Na tej poti nismo sami: Bog je z nami!
    Potem ko je prejel od Janeza krst, je Jezusa vodil v samotno puščavo Sveti Duh, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve. On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi. Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi. Raven skušnjav, o katerih govorijo evangeliji, je globlja, zadeva skušnjavo vere, osnovno odločitev za Boga ali proti njemu. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeku.
    V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom kristjani skupaj z Njim duhovno stopamo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Jezus je premagal vse skušnjave, vzpostavil novo harmonijo med zemljo, ki jo tu predstavljajo zveri, in nebom, predstavljeno v podobi angelov. Adam in Eva sta pred padcem, preden sta hotela »postati kakor Bog«, živela v raju, v popolni harmoniji med zemljo in nebom. Z Jezusom je ta čas harmonije zopet tu. Krst so naša vstopna vrata, hoja za Kristusom, vsak s svojim križem na rami, je naša pot v svet sprave med zemljo in nebom, svetloba tretjega dne, dne zmage in vstajenja, je sonce, ki že razsvetljuje novo nebo in novo zemljo.
    V kratki pripovedi o drznem in temnem skušanju Gospoda se skoraj mimogrede nasproti pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli torej strežejo Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.
     Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni. Pri tem naj nam pomaga Gospod s svojo milostjo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. POSTNA NEDELJA

Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin
   Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Mr 9,2-10

POGLED V ONOSTANSTVO
    Splošno mnenje je, da post in pokora človeka prečistita ne le telesno, ampak tudi duhovno. Brez odpovedi, zatajevanja in jasne odločitve za krepostno življenje, ni pravega duhovnega napredovanja. Zato je postni čas vedno priložnost, da preverimo svojo »daljo in stran«, da se soočamo s svojimi stranpotmi in se odločimo za ljubezen, ki je potrpežljiva, dobrotljiva in sprejema vsakega brez razlike. Postni čas je tudi priložnost za dobrodelnost in sočutnost z vsemi stiskanimi in odrinjenimi iz družbe.
    Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, da se povzpnemo z Njim na 'goro' molitve in na njegovem človeškem obličju zremo veličastno Božjo svetlobo. Trije učenci so doživeli nekaj izjemnega - in zdaj morajo o tem molčati! Šli so za Jezusom, ne da bi prav dobro vedeli, kam gredo, bili so priča nečemu neverjetnemu, zelo so se prestrašili, kar je čisto normalno! Kljub strahu slišijo, poslušajo, ne da bi zares razumeli. To, kar vidijo in slišijo, se jih dotakne v največji globini njihove notranjosti. Pa morajo biti o tem tiho! To se povezuje z našimi doživetji, ko neizrekljivo ne more biti izrečeno, ker je notranje doživetje tako močno in kjer besede niso niti možne niti koristne. A dotaknilo se je srca v največji globini, naš način bivanja se je spremenil, upanje je doseglo naše najbolj intimne globine. Živimo to upanje v Kristusovo vstajenje, ki prihaja. Nič hudega, če ne razumemo: upanje je prvo. Peter, Jakob in Janez so tisti dan imeli kaj videti. A kako o tem pisati, kako to opisati? Evangelij se zaustavi pri belini, ki ne obstaja, ker se je ne da z ničemer primerjati! Nemogoče je prenesti v besede ta «čudoviti spektakel», dobro pa je izražena silovitost, skrita v besedah, ki izzivajo mojo intuicijo: notranje oči ali oči srca se morajo odpreti. Kakšen prijatelj, ta Jezus, je hkrati stvarnik sveta in mogočna ter dejavna navzočnost, «Božji Sin». Gospod, daj, da vidim!
Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed apostolov ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.' Vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva. Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti v tem postnem času to izkušnjo, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede. Jezusovo spremenjenje je  predvsem izkušnja molitve. Molitev doseže svoj višek in postane izvir notranje luči takrat, ko človekov duh soglaša z Božjim in njegova volja kot da postane eno z Božjo voljo. Skupaj s postom in deli usmiljenja predstavlja molitev temelj našega duhovnega življenja.
    Prizadevajmo si, da najdemo v tem postnem času daljše trenutke tišine, da bi pregledali svoje življenje v luči načrta ljubezni nebeškega Očeta. Pustimo se v tem pozornem poslušanju Boga voditi Devici Mariji, učiteljici in zgledu molitve, Materi zaupanja in upanja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. POSTNA NEDELJA

Podrite te tempelj in v treh dneh ga bom postavil
   Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. « Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.
   Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.
Jn 2,13-25

OČISTIMO TEMPELJ SRCA
    Judje sprašujejo Jezusa, s kakšno pravico je naredil razdejanje v templju, ko je trgovcem in menjalcem denarja prevrnil mize in z bičem vse napodil ven. Ta evangeljski dogodek ni povsem običajen! Kriki, udarci, nasilje, nevera, začudenje, provokacija v vseh smereh in zelo močne besede. Kaj vse se je moralo dogajati v glavah učencev! Morda so se bali najhujšega. Vendar, se tega trenutka spominjajo po vstajenju in to je tisto, kar jim pomaga verjeti Pismu kot tudi Jezusovim besedam. To se dogaja tudi nam. Pogosto v življenju potrebujemo močne trenutke, včasih zelo težke/trde - in življenje poskrbi za to - da bi razumeli, da je Gospod vedno tam in da njegove besede nikoli ne minejo. Uriti moramo svoj spomin, da bi se spominjali teh znamenj, ki nam jih daje; vendar nam on, karkoli in kdor koli že smo, daje svojo brezpogojno ljubezen. Za vedno!
   Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove Božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, Božje človeškosti, v nas. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.
   Jezus želi, da očistimo živo svetišče, svojo notranjost, ki bi morala biti čista in lepo okrašena s krepostmi. Jezusa je motilo, da so v templju pretirano poudarjali zunanjost in krvave daritve, nobene pozornosti pa niso namenjali spreobrnjenju srca. Zato nas Jezus izziva: »Očistite svoja srca in vaš tempelj bo zasijal v prvotni lepoti!«
   V tem smislu laže razumemo, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način naše srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. Nenehno smo razpeti med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva našemu srcu, ne bomo nikdar sposobni zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki nas v življenju mučijo in nam onemogočajo, da bi naša človeškost zažarela. Zato recimo vsak svojemu srcu: »Moje oči so vedno uprte v Gospoda.« Pri tem naj nam pomaga Božja milost, za katero prosimo in kateri se odpiramo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.