Miran Juvančič: UKROČENA DIVJINA   (Didakta)

Potovanje je biser, diamant, ki ti ga nihče ne more vzeti! Doživetij ni mogoče zbrisati, izničiti, še manj pa pozabiti. Ne da se jih ukrasti, niti odtujiti! Lastninske pravice za tovrstna doživetja niso  prenosljiva. Ne da se jih kupiti z gotovino niti s čeki, še manj pa vzeti na kredit. Bančna poroštva tu ne pridejo v poštev in za to ni nobenega limita. Ne moreš jih dobiti v zameno! Za nič! Ne da se. Ni mogoče, ker je to edinstvena naložba tistega, ki je bogato izkušnjo doživel. Nadomestil za tovrstna doživetja ni. To je stvar, ki jo je potrebno na lastni koži izkusiti in preživeti. To človek nosi v sebi in je njegova last, ki jo bo ob »zadnjem dejanju« nesel s sabo v drugo dimenzijo. To ni predmet dedovanja, niti ga ni mogoče podariti. Nekateri v življenju za tovrstne podvige niso imeli pogojev. Drugim ni dopuščalo finančno stanje, zdravje,ali pa korajža. Jaz sem imel veliko srečo, da me je Bog obdaril z radovednostjo in željo, da sem počel prav to, kar so bile mnogim le pobožne želje.
In kaj človek na stara leta poleg eksistence sploh še potrebuje? Razen zdravja, nič! Zagotovo.Kajti starejši kot si, manjše so potrebe kakor želje. Razen, če si vse življenje na račun stremuštvatolkel bedo in garal, na stara leta pa se ti je »zmešalo« od prigaranega denarja. Na starost potrebuješ zdravje, osnovno eksistenco, kakor blažen mir! Vse, kar je več, je čisti presežek, nepotreba! In tega se močno zavedam.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Henri de Lubac: NA POTEH K BOGU  (Celjska Mohorjeva družba)

Henri de Lubac v sodobnem jeziku in na sodoben način razmišlja o večnih resnicah in vprašanjih spoznavanja Boga ter njegove iskalce spodbuja, da bi ga našli onkraj področja besed in človeške misli. Pri tem ima v mislih tako poti, po katerih gremo mi k Bogu, kot tudi poti, po katerih nas Bog priteguje k sebi.
Pričujoča knjiga Na poteh k Bogu predstavlja eno izmed de Lubacovih najzgodnejših del. To teološko-filozofsko delo je v Franciji doživelo presenetljivo živ odziv. Sestavljeno je iz mnogih samostojnih, bolj ali manj povezanih fragmentov, ki so urejeni v večje tematske sklope, poglavja. Prvič so ti zapiski izšli leta 1945 z naslovom O spoznavanju Boga (De la connaissance de Dieu), nato je de Lubac tri leta pozneje (1948) delo dopolnil, tretja, najbolj razširjena različica pa je izšla leta 1956. Ob tej priložnosti je de Lubac spremenil naslov dela v sedanji naslov Na poteh k Bogu (Sur les chemins de Dieu). Dodal je predgovor in sklepno besedo ter predvsem zelo obširen znanstveni aparat.
Velika novost, ki jo prinaša delo Na poteh k Bogu, je gotovo ponovno ovrednotenje negativne teologije. Bog je Veliki Neizrekljivi. Naši miselni koncepti ga niso nikoli sposobni celovito zajeti oziroma izraziti. Drugače povedano, če bi se pustil ujeti v naše pojme, bi v istem trenutku prenehal biti presežni Bog.
De Lubacova osrednja intuicija je prav v tem, da stopnja zanika¬nja, negativne teologije, ni zadnja stopnja na poti spoznavanja Boga. Gre za prehodno, prečiščevalno fazo, ki vodi k še globlji pritrditvi, k še globljemu približevanju Presežnemu.
De Lubac s svojo epistemologijo (tj. spoznavoslovjem), s svojim pogledom na človekovo spoznavanje Presežnega vzpostavlja pristno krščansko antropologijo. Ne pristaja na kakršno koli okrnitev človeškega bitja, na kakršno koli antropološko poenostavitev. Jezuit na sodoben način, s sodobnim izrazoslovjem pravzaprav ponovno vzpostavlja pavlinsko trihotomijo duh, duša, telo – pri iskanju Boga sodelujejo vse razsežnosti človekovega bitja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Sulpícij Sevér: MARTINOVO BERILO   (Celjska Mohorjeva družba)

Trilogija Sulpicija Severa, sodobnika svetega Martina, predstavlja svetnikovo življenje v vsej njegovi pristnosti in velja za prvi in najizvirnejši zapis Martinovega življenja. Martinovo berilo ali Martinellus vsebuje življenjepis svetega škofa Martina, kot ga je Sulpicij zapisal še v času svetnikovega življenja. K temu temeljnemu delu avtor dodaja še tri pisma in tri dialoge, vse troje skupaj pa tvori nekakšen pester skupek, ki kljub slogovni raznolikosti in s pomočjo cele množice stranskih oseb vendarle zaokroži Martinovo zgodbo v celoto.
Sulpicij Sever je Martinovo življenje spremljal kot njegov učenec in ljubitelj njegovih svetniških dejanj. Vse to je še med njegovim bivanjem zapisal v delu Vita Martini. Martinovo zgodbo, zlasti pripoved o zadnjih dneh in smrti ter manjkajoče vsebine, ki so bile pri pisanju življenjepisa le nakazane ali pa morda tedaj še neznane, je zaokrožil v še dveh drugačnih literarnih oblikah, v pismih (Epistulae) in dialogih (Dialogi). To je poznejša tradicija združila v nekakšno trilogijo z naslovom Martinellus, v kateri Sulpicij z naslovljenci pisem in sogovorniki ali zgolj poslušalci pri dialogih predstavi Martina kot zgodovinsko osebo in ne le njegovo literarno fikcijo. S Sulpicijem Martinova zvezda ni ostala neopažena, temveč je po njegovi besedni spretnosti obstala na nebu in uspešno sveti celo v današnji sekularizirani Evropi, ki se boji svojih krščanskih korenin.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Zahar Prilepin: SAMOSTAN  (Cankarjeva založba)

»Oblast tukaj ni sovjetska, ampak solovetska!« je osrednji zakon Soloveškega taborišča za posebne namene, prvega sovjetskega taborišča, ki so ga odprli na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v bivšem pravoslavnem samostanu oziroma carski ječi. Čeprav so bili Solovki najprej mišljeni kot prevzgojna ustanova, v kateri naj bi antisovjetski element »prekovali« v sovjetskega, se je projekt kmalu izrodil in taborišče je začelo kazati že nekatere poteze poznejšega gulaga. V tem okolju se znajde glavni junak romana Artjom, na prvi pogled povsem običajen posameznik, četudi nekoliko skrivnosten in zadržan, ki pa ga v vsem njegovem delovanju usmerja neizmerni življenjski nagon. Želja, da bi po vsej sili preživel, Artjoma tako vodi v različna, včasih tudi povsem impulzivna in nevarna dejanja, s pomočjo katerih pa ves čas uspešno hodi po robu smrti v svetu, kjer ni jasne meje med kaznjenci in nadzorniki.
Roman Samostan je taboriščni, zgodovinski, eksistencialni, celo pikareskni in ljubezenski roman, predvsem pa je roman o nezlomljivi človeški volji za preživetjem.
Razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist Zahar Prilepin (1975) je začel Samostan pisati kot predlogo za film, nastalo pa je delo, ki ga imajo mnogi za najboljši ruski roman po letu 2000. Zanj je avtor preučil številno dokumentarno gradivo, nagrajen pa je bil tudi z osrednjo rusko literarno nagrado velika knjiga ter kot že njegova prejšnja dela postal uspešnica tudi med bralci.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Jeet Thayil: NEKROPOLIS  (Cankarjeva založba)

Narkopolis se je leta 2012 prebil v ožji izbor za prestižno nagrado Man Booker leta 2012 in postal kultna knjiga. Zadeto poetična epopeja prek prvoosebnega pripovedovalca opisuje zakulisje opijaške in narkomanske scene v indijskem Mumbaju, kamor pripovedovalec prispe sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja. V zgodbo vešče vpleta bizarne »sopotnike«, ki jih srečuje med lebdenjem v indijskem podzemlju, od lastnika opijske beznice do evnuha-prostitutke in kitajskega priseljenca.
Vsak lik v zadimljenem opoju paberkuje o svoji preteklosti, vse zgodbe pa se stekajo v vrtoglavo odisejado, ki sproti objokuje uvedbo heroina v prej idilično opijsko omamo.
Jeet Thayil (1959) se je rodil v Kerali na jugu Indije, kot novinar je delal v New Yorku in Mumbaju. Piše tudi pesmi in librete, uprizarja pesniške performanse in igra kitaro.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

A. J. Finn: ŽENSKA NA OKNU   (Učila International)

Če se res dogaja, ni paranoja ... Anna Fox živi sama, zaprta je v svojo newyorško hišo, saj zaradi bolezenskega strahu ne more ven. Dneve preživlja ob pitju vina, gledanju klasičnih filmov, spominih na lepše čase ... in vohunjenju za sosedi.
Potem se v hišo na drugi strani parka vselijo Russllovi: oče, mati in najstniški sin. Popolna družina. Toda ko Anna nekega večera strmi skozi okno in vidi nekaj, česar ne bi smela, se njen svet začne podirati, njegove pretresljive skrivnosti pa začno prihajati na dan.Kaj je res? In kaj plod domišljije? Komu preti nevarnost? Kdo stoji za vsem? To je neverjetno zanimiva zgodba, v kateri nihče - in nič - ni, kar se zdi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Shari Lapena: PAR IZ SOSEDNJE HIŠE  (Učila International)
Sosedova na svoji zabavi nočeta tvoje dojenčice. Nič osebnega, zgolj ne marata otroškega joka, pravita.Mož te prepriča, da jo lahko pustita kar doma, saj živita v sosednji hiši in bosta s sabo vzela elektronsko varuško. Poleg tega jo bosta hodila preverjat vsake pol ure.Ko si hčerkico nazadnje preverila, je mirno spala v svoji posteljici. Zdaj se vrneta v sumljivo tišino, priprta vhodna vrata pa le še potrdijo tvojo najhujšo nočno moro: tvoj otrok je izginil.Tvoja hiša naenkrat postane kraj zločina in groza te je, kaj bodo izbrskali. Česa si zmožna, če te potisnejo čez rob?
Napeta kriminalka o usodnih lažeh in skrivnostih zakoncev, ki jo morate prebrati do konca.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Alojz Rebula: KORINTSKI STEBER  (Celjska Mohorjeva družba)

Korintski steber ni zgodovinski roman, čeprav ga je navdihnila zgodovina. Je fantazijski roman. S tem ustreza pomenu, ki ga besedi roman daje literarna veda. Ta ga odvezuje od zgodovinske zvestobe, ne pa od resnice človeka in sveta, pristnega človeka in pristnega sveta.
Pripovedno fantazijska struktura črpa iz zgodovinske substance let 1941-1944 na Slovenskem. V romanu pisatelj obdeluje temo, ki sta se je doslej dosledno izogibali tako levica kakor desnica: vlogo slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. V tem je tudi njegovo prvenstvo: roman prvi doslej obravnava položaj ter življenje in dileme krščanskih socialistov med vojno in tako postavlja mejnik v slovenskem zgodovinskem romanu polpretekle zgodovine.
Junak romana je študent klasične filologije, po prepričanju socialist in goreč kristjan Stanko Kamnikar. Navduši se za upor, kar potem plača z deportacijo v Gonars in v Novaro, iz katere po kapitulaciji pobegne v Švico. Še naprej aktiven v svoji politični izbiri se leta 1944 iz Švice vrne v Slovenijo z utopičnim ciljem, da naj bi zbli¬žal, če že ne pobratil, dve smrtno sprti strani – partizanstvo in domobranstvo. Z nekdanjim sošolcem, domobranskim oficirjem Rokom Lipovarjem, zasnuje srečanje obeh delegacij. V tem svojem brezmejnem patriotizmu pa postane žrtev prevare, že prepričan, da so več Slovencev pobili Slovenci sami, kakor pa trije okupatorji.
O resničnih imenih literarnih junakov ne bomo ugibali, saj gre za veliko več kot le za konkretne ljudi v naši slovenski zgodovini. Gre za ideje, ki jih Rebulovi literarni junaki uresničujejo, živijo in tudi ubesedijo. Bolj kot psihološka drama je roman dramatičnost idej, ki jih posamezni liki ponazarjajo. Ideje so tako močne, da izražajo bivanjsko stanje protagonistov, zato ti tudi ne potrebujejo posebnih psiholoških orisov in slonijo predvsem na dialogih.
Ideja romana ne pristaja na zgodovinsko usojenost in zakletost nujne izbire med NOB in z njim revolucijo na eni strani ter antirevolucijo in z njo kolaboracijo na drugi strani, prikaže nam idejno neenotnost in nianse v vrstah vseh nasprotnih si strani. Rešitev išče v nadzgodovinski ideji, svetništvu, v etično pokončni drži, ki ostaja neomadeževana, ki sicer živi skrito, a je vendar zgodovinsko možna in celo resnična.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Janez Zdešar: PRIČEVALEC TEŽKIH DNI  (Družina)

Msgr. dr. Janez Zdešar je preživel koncentracijsko taborišče Teharje. Uspelo mu je pobegniti in se bosemu prebiti do Ljubljane. 19 let starega fanta so skrile sestre usmiljenke in v času bivanja pri njih je napisal prvo verzijo svojih spominov – opisal je pot čez Ljubelj, izdajo Angležev, vrnitev v Jugoslavijo, dneve na Teharjah in končno beg v svobodo. Drugo verzijo spominov je napisal leta 1946 v bogoslovju v Briksnu. Obe verziji sta se po sklopu srečnih naključij in Božje previdnosti ohranili. Spomini, ki jih je Zdešar zapisal leta 1946 so dvakrat izšla pri založbi Družina pod naslovom Spomini na težke dni.
Na začetku pričujoče knjige je objavljena prva verzija, ki je nastala še preden je avtor zapustil domovino, dodani pa so ji deli že objavljene druge verzije – na mestih, kjer vsebinsko dopolnjujejo prvo verzijo.
V drugem delu knjige so objavljeni prispevki, ki osvetljujejo msgr. dr. Janeza Zdešarja kot izrednega duhovnika in velikega domoljuba. Predstavljena je njegova življenjska pot (Tamara Griesser-Pečar), njegovo delovanje izseljenskega duhovnika (Janez Pucelj), spremljanje in nadzor Udbe (Jurij Emeršič) razmišljanja o slovenski Cerkvi (Roman Globokar) ter arhivska zapuščina (Blaž Otrin).
V zadnjem delu so objavljene fotografije, ki prikazujejo življenje tega velikega Slovenca od otroških dni dalje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Helena Hunting: OŽGANA KRILA  (Učila International)

Okraski na njunih telesih so vroči, strast med njima pa še bolj.
Tetovatorja Haydna Strykerja privlači vse na Tenley Page, od njenih temnih, čez pas segajočih las do njenih mehkih in zapeljivih oblin. Še posebno pa ga začne zanimati, ko ga prosi, naj ji na hrbtu izdela čudovito, zapleteno tetovažo. Toda v njeni lepoti se skriva nekaj mračnega, tragičnega in zlomljenega, kar lahko še predobro razume.
Hayden v svojem oklepu iz črnila in jekla predstavlja vse, o čemer si Tenley nikoli ni upala niti sanjati, obenem pa v njej prebudi željo, da bi raziskala več kot samo umetnine na njegovem osupljivem telesu. Ujeta v preteklost in more, zaradi katerih pogosto kriči, v Haydnu končno najde varno zavetje. Čeprav ima tudi on svoje skrivnosti, jima bo morda le uspelo ohraniti globoko telesno povezanost, če se drug drugemu ne bosta preveč razkrila.
A nič, niti strast ju ne more obvarovati pred tragično preteklostjo …


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Kazuo Ishiguro: OSTANKI DNEVA   (Cankarjeva založba)

Butler Stevens se med potovanjem po angleškem podeželju nostalgično spominja »starih časov«, ko je bil v službi lorda Darlingtona nekaj let pred drugo svetovno vojno v samem središču družbenega in političnega dogajanja. Tej službi je posvetil vse svoje življenje, ki sta ga osmišljevala »dostojanstvo«in »veličina«; čustvena obvladanost in odmaknjenost tako v profesionalnem kot v zasebnem smislu. A bližje ko je cilju svojega potovanja in dlje ko se poglablja v preteklost, bolj se zdi, da je njegovo življenje zapravljeno, zamujeno in prazno.
Ostanki dneva (1989) so nesentimentalna pripoved o obžalovanju, ki jo bralec bere, kakor bi lupil votlo čebulo – čeprav nas pritegne zgodba o domnevnem sodelovanju lorda Darlingtona z nacisti in o možni ljubezni med butlerjem Stevensom in gospodinjo gdč. Kenton, se obe zgodbeni niti skleneta … boleče pričakovano. Za roman je Ishiguro prejel bookerja, po njem je bil leta 1993 posnet tudi danes klasični film, Srečko Fišer pa je za prevod romana v slovenščino dobil Sovretovo nagrado.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Raphaëlle Giordano: TVOJE DRUGO ŽIVLJENJE SE ZAČNE, KO SE ZAVEDAŠ, DA IMAŠ SAMO ENO   (Učila International)

Camille je stara osemintrideset let in pol in zdi se, da ima vse, kar je potrebno za srečo. Zakaj ima torej občutek, kot da ji je sreča spolzela iz rok? Želi si samo to, da bi znova stopila na pot veselja in izpolnitve. Ko ji rutinolog Claude želi pomagati in ji predlaga izvirno obliko terapije, ne okleva dolgo: prepusti se. Skozi neverjetne, ustvarjalne in smisla polne izkušnje postopoma spreminja svoje življenje in znova odkriva svoje sanje ...


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Marco Erba: MED NAMA  (Družina)

Edo sovraži svoje učitelje, mesto, predvsem pa priseljence. Še posebej Kitajce, zaradi katerih je njegov oče ostal brez dela. Doma ima težave, je nesrečno zaljubljen in nima pravih prijateljev. Ko se v mesto preseli Kitajec Yong in postane njegov sošolec, se Edo začne družiti s skupino nasilnežev.
Chiara je pridno dekle, odličnjakinja, skavtinja in prostovoljka. Sošolcem gre na živce. Potem pa objavi novo profilno sliko na Facebooku in nenadoma postane priljubljena. Dobi fanta in novo prijateljico Lucrezio, ki popolnoma spremeni njen videz ter obnašanje.
Edo in Chiara na krut način spoznavata, kdo je pravi prijatelj, kaj je ljubezen, žalost, nasilje, rasizem, sreča, kaj so sanje in utvare ter kaj je resnica.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Flaminia Morandi: LUČ EVROPE  (Družina)

Čas, v katerem je živel sveti Benedikt, je bil podoben današnjemu. To so bila prelomna leta zgodovine, ko je stari rimski svet razpadal na koščke in se srednji vek še ni pričel. Njegovo dobo so zaznamovale vojne, vpadi, selitve narodov, pomanjkanje, goreči verski boji, verska razhajanja med Vzhodom in Zahodom … Zgodovinskemu položaju je ustrezalo podobno kulturno ozračje: grško-rimska klasična kultura ni zmogla več povedati nič novega, nova krščanska kultura pa se je trudila uveljaviti med značilnimi pojavi dekadence. Šole so ponavljale prazne in mrtve formule in so skupaj z družinami izgubile sposobnost, da bi vzgojile mlade ter jim predale ideale in trdne oporne točke. Sv. Benedikt je bil eden teh mladih.
Sveti Benedikt, zavetnik Evrope, je stari celini ob semenih samostanske tradicije zapustil številne kulturne dobrine: vzorec demokratične ureditve, razvoj kmetijstva, razvoj umetnosti, nauk o etiki dela ter o človekovem dostojanstvu, izobraževalni sistem – in Pravilo, ki navdihuje tudi po skoraj 1500 letih od nastanka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Silva Volčič, Nace Volčič: BOG DELA ZDAJ  (Družina)

»Silva, kaj praviš, če bi šla po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri ljudje trudijo delati za najbolj uboge med nami?«
Ja, tudi midva sva podlegla naglici najinega sveta. Premotila naju je in dolgo časa usmerjala pozornost le na to, kako živeti lagodno, varno, udobno in brez skrbi.
»To je odlično, in v vsaki skupnosti, kjer bi se ustavila, lahko darujeva nekaj tega, kar znava, pomagava, če je potrebno, predvsem pa o tem piševa na blogu in ljudem sporočava, da Bog še ni obupal, da je živo navzoč in da še vedno dela v naših življenjih, kjer koli in kadar koli, a še posebej tam, kjer je veliko trpljenja in malo upanja.«

ZAKONCA, KI STA ODŠLA PO SVETU POMAGAT NAJBOLJ UBOGIM
Silva in Nace Volčič sta zakonca, ki sta se leta 2016 odločila za aktivno karitativno delo v tujini, kjerkoli se bosta pač znašla in ju bodo potrebovali. Ustanovila sta društvo Operando in spletni blog z istim imenom, kjer objavljata svoja doživetja in zgodbe ljudi iz različnih okolij. V njunem prvem knjižnem popotnem dnevniku predstavljata svoje postaje po Evropi: Rim, Torino, Pariz, Kijev, Odesso in Vilno. Predgovor je pripravil dr. Zvone Štrubelj.
Ime Operando izhaja iz latinske besede opera, ki pomeni »stvaritev« (ustvarjalno delo). Označuje dogajanje v sedanjem času in jo na najlepši način uporabimo v stavku: Dio sta operando ali Bog deluje (v tem trenutku). Ideja za naziv društva se je rodila prav iz te resnice: Bog dela – zdravi, rešuje, podarja, se daruje, ustvarja – ta trenutek!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.