Josip Osti: ČRNA, KI JE POGOLTNILA VSE DRUGE BARVE  (Beletrina)

Roman je svojevrstna epistolarna proza: so pisma v pismu in je še veliko več. Napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva nudil pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Osrednji lik je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki ga je slovenska publika lahko spoznala že kot urednika antologije nove bosanske poezije, izdane v Ljubljani leta 1983. Če se je Tahmiščić na svoji pesniški poti z veliko umetniško intenziteto »spopadal s soncem«, pa je v stvarnem življenju postopoma izgubljal vid vse do popolne slepote. Osti, njegov tesni prijatelj, pripoveduje zgodbo o njem in njegovi družini s pomočjo njune korespondence. Tako obuja spomine na prijateljevanje s Tahmiščićem v Sarajevu, pripoveduje o prijateljevi poti v Prago, kamor le-ta spremlja svojega nemirnega sina na študij fotografije in tam ostane vrsto let, domov pa se vrne že skoraj slep. Prav tako je v romanu več vložnih zgodb o različnih osebnostih, kot so Lovro Kuhar Prežihov Voranc, Romain Rolland, Josip Broz Tito in drugi, v katerih avtor išče paralele z zgodbo o oslepelem prijatelju. Na začetku in na koncu romana sta soneta Borisa A. Novaka, ki tako veličastno zaokrožata ta slavospev prijateljstvu, ki preživi ob vseh življenjskih izgubah in ustvarjalnih dobičkih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Helena Henschen: V SENCI ZLOČINA   (Beletrina)

Roman V senci zločina temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil 7. marca 1932 v Stockholmu. Pisateljičin stric, tedaj 23-letni Fredrik von Sydow, z železno palico brutalno do smrti pretepe svojega očeta Hjalmarja von Sydowa ter njegovi hišni pomočnici. Nato se z ženo odpeljeta v Uppsalo, kjer si v hotelu privoščita šampanjec, kaviar in ostrige. Ko ju dohiti policija, je že prepozno − Fredrik z revolverjem ubije še svojo mlado ženo, na koncu pa sodi sebi. Z morilcem umre tudi uganka, toda Fredrik za sabo le pusti nekaj napol jasnih sledi, odprtih za interpretacije. Dogodek je globoko zaznamoval pisateljičino družino, pretresel pa je tudi celotno Švedsko, saj je bil Hjalmar von Sydow spoštovan parlamentarec, politik in direktor Švedskega združenja delodajalcev. V pisateljičini družini je dogodek postal tabu, o katerem nihče nikoli ni spregovoril. Helena Henschen v svojem romanu poskuša razumeti ta tabu ter vzrok za okrutno dejanje. Knjiga je mešanica zgodovinskih dejstev in fikcije.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Brené Brown: DAROVI NEPOPOLNOSTI  (Družina)

Posvojiti svojo zgodbo in v tem procesu vzljubiti sebe je najbolj pogumno dejanje, ki ga bomo kdaj storili v svojem življenju.
Kaj potrebujemo za življenje in ljubezen z občutkom lastne vrednosti? Kako sprejmemo nepopolnost? Kako krepimo tisto, kar potrebujemo, in opuščamo, kar nas zadržuje? Odgovori na vsa ta vprašanja so pogum, sočutje in povezanost, ki se zdijo veliki, vzvišeni ideali. Toda v resnici so vsakdanje prakse in če jih dovolj krepimo, postanejo neverjetni darovi. Dobra novica je, da je naša ranljivost tista, ki nas prisili, da posežemo po teh čudovitih orodjih. Ker smo ljudje in tako čudovito nepopolni, moramo rabo teh orodij vaditi vsak dan. Na ta način postanejo pogum, sočutje in povezanost darovi – darovi nepopolnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Frank Herbert PEŠČENI PLANET   (Sanje)

V daljni prihodnosti sta mogočni rodbini ujeti v vrtinec sovražnosti. Ko imperator Shadam IV. upravljanje planeta Arrakis z rodbine Harkonnen prenese na rodbino Atreides, se Harkonneni uprejo in Atreidesom nastavijo past.
Na Arrakisu, znanem tudi kot Sipina, je vsaka kapljica vode pravo razkošje, prostrane puščave pa so dom skrivnostnih, orjaških peščenih črvov. Toda Sipina je tudi planet neizmernega bogastva, saj je edini vir začimbe melanže, najredkejše in najdragocenejše snovi v galaktičnem imperiju. Melanža podaljšuje življenje in širi spekter zavesti, kar navigatorjem Vesoljskega ceha omogoča iskanje najkrajših poti skozi vesolje. Kdor nadzira Arrakis, nadzira začimbo, in kdor nadzira začimbo, nadzira vesolje.
Po mnenju mnogih je Peščeni planet napisan tako mojstrsko in izvirno, da mu podeljujejo kultni status največjega znanstvenofantastičnega romana vseh časov. Je prejemnik prve nagrade Nebula in soprejemnik nagrade Hugo, s svojo čarobno mešanico napete drame, spletk in neustavljive pripovedi pa že več kot petdeset let buri domišljijo bralcev po vsem svetu. Moč opisov in epski razpon vizije Franka Herberta sta dandanes prav tako sveža, živa in aktualna kot ob izidu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Slobodan Šnajder: DOBA BRONA  (V.B.Z.)

Doba brona je epska literarna konstrukcija, v kateri se ujemajo nanašalni okviri stvarnosti in fikcije, zgodovine in mitologije ter metafizike in politike. Vstopno in izstopno mesto v tovrstno romaneskno zlitino je Šnajderjeva družinska genealogija, katere (fiktivna) nosilca sta Georg/Đuka Kempf, slavonski folksdojčer, in Vera, slavonska partizanka. Na plečih njunih življenjskih usod se potem pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman namreč skozi biblično optiko bronaste kače, ki Šnajderju služi kot mitološka podlaga delovanja raznovrstnih ideoloških sistemov, obsega tri zgodovinska obdobja – terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Doba brona je delo stilizirane naracije s pomembnimi filozofskimi in teološkimi digresijami ter ganljivim odzvanjanjem odtujenosti in intimnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Sandra Cisneros: HIŠA V ULICI MANGO   (Modrijan)

Roman je zelo kratek in po obliki precej nenavaden: sestavljen je iz drobnih zgodbic (avtorica jih imenuje vinjete), nekakšnih utrinkov iz življenja deklice Esperanze, njene družine, prijateljic in drugih prebivalcev chicaškega barria, ki zajemajo čas od njenih zgodnjih najstniških let do samostojnosti. Prav samostojnost si vseskozi – kot dekle in pozneje ženska ter kot pripadnica revnega sloja – v okolju dvokulturnosti in dvojezičnosti najbolj prizadeva doseči. Te okoliščine dajejo romanu delno avtobiografski značaj, zgodbice pa so deloma resnični dogodki iz življenja ljudi, ki jih je poznala ali samo srečala v različnih krajih in različnih časih, nekatere pa so tudi povsem izmišljene; včasih se ji je najprej ponudil naslov, včasih prvi stavek, včasih se je ideja porodila v sanjah … Tako kot dogodki so tudi nastopajoči izmišljeni ali ›zlepljeni‹ iz potez različnih ljudi, le čustva niso niti izmišljena niti izposojena, ampak pristna avtoričina. O vsem tem – vzgibih za pisanje in ustvarjalnih postopkih – piše v izčrpnem uvodu, ki je bil dodan izdaji leta 2009 in ki ga sklene s posvetilom materi, svoji največji podpornici. V njem izvemo veliko o njenem otroštvu, ki so ga zaznamovale številne selitve družine med ZDA in Mehiko, o večnem prilagajanju in občutku, da ne pripada ne eni ne drugi kulturi, o različnih službah, ki jih je opravljala, o pesniških in pisateljskih vzornikih ter nazadnje o spoznanju, da mora pravzaprav pisati o stvareh, o katerih ne vzorniki ne vrstniki ne morejo: o omejitvah, s katerimi se je soočala kot pripadnica svojega rodu, spola in razreda. Iz tega spoznanja so zrasle velike stvari – druženje in povezovanje z latinskoameriškimi pisateljskimi kolegi, priprava antologije, ustanovitev revije in dveh fundacij (Macondo Foundation z rednimi pisateljskimi delavnicami in Alfredo Cisneros Foundation za pomoč kolegom v stiski).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Neil Gaiman: NORDIJSKA MITOLOGIJA   (Sanje)

Nordijski miti so pustili globok pečat na pripovedništvu. Tolkien, George R. R. Martin in Marvelovi stripi so le najprepoznavnejši izmed velikanov, ki so navdih črpali iz očaranosti nad zgodbami brezkončnih severnih noči. Z obuditvijo starodavnih nordijskih mitov se je slavni druščini pridružil nič manj odlični angleški pripovednik Neil Gaiman. S severnim sijem osvetljene zgodbe o vilinih in velikanih, bolečih izdajstvih, vzponih in padcih, nanizane vse od stvarjenja pa do strmoglavega padca, je posodobil in jih z izjemno pripovedno veščino iz skandinavskih prostranstev ponesel širom sveta; sedaj uspešno kratijo spanje številnim navdušenim bralcem.
Gaiman se v Nordijski mitologiji pri snovanju velikega nordijskega panteona drži izvirnih mitov: v njem so Odin, najvišji med najvišjimi, moder, drzen in zvit, Thor, Odinov sin, ki je neverjetno močan, a ne najbolj bister bog, in Loki, sin velikanke, Odinov krvni brat, sicer pa zvijačnež in neprekosljiv manipulator. Gaiman prvinske mitološke zgodbe napne v romaneskni lok, ki se začne z nastankom legendarnih devetih svetov, polnih podvigov božanstev, škratov in velikanov, nevihtnih udarcev Thorovega kladiv in Lokijevih pretkanih ukan. Dogajanje doseže vrhunec v Ragnaroku, somraku bogov in rojstvu novega časa in ljudi.
V Gaimanovem veščem, s tipičnim angleškim humorjem prežetim pisanjem bogovi oživijo v vsej svoji ognjeviti tekmovalnosti in nagnjenosti k dejanjem, ki jih podžiga strast. Tako se v pradavnih mitih spenja božansko in človeško; tako pomrznjene pustinje spet zadrhtijo od življenja, povzdignjene na prestol mita.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Dušan Merc: SLEPE MIŠI  (Beletrina)

Pripovedovalec romana Slepe miši je knjižničar, ki je tik pred upokojitvijo. Na njegovem delovnem mestu se nenadoma znajde knjiga Igorja Omerze »1984, Orwelovo leto Agopa Stepanjana« o montiranem protivohunskem in protiterorističnem procesu v Ljubljani leta 1984. V Kadetski šoli za miličnike kadete, kjer je bil zaposlen pred tridesetimi leti kot knjižničar, je bil tudi sam protagonist osumljen sodelovanja z domnevno teroristično in vohunsko skupino. Šele ko prebira podtaknjeno knjigo, ugotovi, zakaj so ga takrat zasliševali in zasledovali. Na tajnem montiranem procesu na vojaškem sodišču so bili takrat obtoženi in obsojeni bolgarski in jugoslovanski državljani, ki niti približno niso vedeli, česa so jih obtožili ter zakaj. Del romana vključuje tudi dobesedno navedbo iz utemeljitve obsodbe deveterici, ki se je končala 22. oktobra 1984 na vojaškem sodišču v Ljubljani. Vsi so bili brez materialnih dokazov obsojeni na zaporne kazni. Bistvo omenjenega procesa se skriva v tem, da je bil tajen in da so bili obsojeni popolnoma nedolžni ljudi z obrobja družbe, ki niso imeli zaveznikov na pomembnih položajih in nobene možnosti, da bi se na vojaškem sodišču branili.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Robert Perišić: OBMOČJE BREZ SIGNALA   (Beletrina)

V zahojen, od sveta pozabljen kraj N. prideta človeka, da bi zbujala upanje. Spoznamo vse, od delavcev do finančne elite, od natakaric do menedžerk, od domačinov do tujcev. Perišić spretno prepleta lokalne in globalne ter sedanje in pretekle zgodbe, saj je njegov dogajalni prostor izjemno pester in se razteza vse od Sibirije do Zagreba. Robert Perišić je duhovit in šarmanten pripovednik, ki bralca ves čas navdušuje s sočnimi domislicami in dovtipi, ob tem pa ga spretno ovija s pripovednimi nitmi, ki se zrahljajo šele v sklepnem poglavju.
»Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo ter nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna.«
- Jonathan Franzen


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Alex La Guma: ČAS PTICE UBIJALKE  (Založba /*cf)

Čas ptice ubijalke (Time of the Butcherbird, 1979) je prvi roman, ki ga je južnoafriški pisatelj Alex La Guma napisal v izgnanstvu, zato se je svoje osrednje teme, kritike rasističnega režima in njegovih morilskih posegov v življenje črnih prebivalcev (roman se začne s prizorom, ko skupino domačinov preselijo na kraj, popolnoma neprimeren za življenje, da bi tam kopali rudo), lahko lotil širše, v okviru nacionalne politične in kulturne zgodovine, ki sega vse do burske vojne (1899–1902) in še dlje nazaj. Butcherbird, po naše srakoper (lat. lanius), je mesojedi ptič, ki svoje žrtve natika na trnje in jih potem počasi razkosava in jé; hkrati pa se rad zadržuje v bližini goveda in se hrani z njegovimi zajedavci. Naslov je seveda simboličen, glavni junak se iz individualnega maščevalca preobrazi v ujedo, ki bo, spet vključena v skupnost, deželo očistila zajedavcev.
Upor proti zajedavcem v romanu vodi (presenetljivo za tradicionalno skupnost, a nič nenavadnega za La Gumo) močna ženska, ki je izkusila življenje v mestu. Medtem ko moški omahujejo, ona svoje ljudi popelje v upor in celo prepriča glavnega junaka, da se pridruži (»Celo ljudstvo razmišlja o tem, da bi izterjalo svoj dolg ... v primerjavi s tem je tvoj dolg, pa čeprav se tebi zdi pomemben, navaden ništrc.«)
La Gumov pisateljski sloves temelji na živahnem, »filmskem« slogu, slikovitih dialogih in prizadetem prikazovanju življenja ljudi pod represivnim rasističnim režimom. Nekateri kritiki ga imenujejo južnoafriški Dickens, drugi južnoafriški Gorki, vsekakor pa ne smemo pozabiti na vpliv klasičnih ameriških gangsterskih filmov. Ne samo, da mikroskopsko natančno prikazuje človeka nevredno življenje pod zatiralskim režimom, ampak to počne v zadržanem in ekonomičnem tonu in z neverjetnim očesom za detajle, ki mu omogoča, da razmere spregovorijo same zase. Tu je treba omeniti poznavalsko rabo jezikov in žargonov, ki mu pomaga individualizirati predstavnike glavnih skupin južnoafriške družbe: Bantujce, Afrikanarje in Angleže. V času, ko svetovno slavo žanjejo predvsem beli južnoafriški pisatelji (Nadine Gordimer, J. M. Coetzee, če omenimo samo oba Nobelova nagrajenca), je prav, da s prevodom Le Gumove zadnje knjige opozorimo na avtorja, ki je o apartheidu pisal iz črnske izkušnje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Tadej Golob: LENINOV PARK  (Goga)

V majhnem parku sredi Ljubljane odkrijejo truplo ženske, ustreljene v glavo. Dan kasneje na enak način umre moški na Metelkovi. Sta umora povezana? Ljubljana se kuha v vročinskem valu, v Sloveniji se po volitvah vzpostavlja nova oblast, Taras Birsa pa ima že brez tega dovolj svojih težav.
UMOR V LJUBLJANI
»Zakaj bi kdo ustrelil ostarelo brezdomko?«
»Nekateri ne marajo klošarjev.«
»Konkretno?«
»Ste videli plakate proti beguncem, inšpektor? In kaj je begunec
drugega kot brezdomec?«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Silvina Ocampo: GOSTJE   (LUD Literatura)

Vsak pisatelj, kot Bog v prvem stihu Svetega pisma, ustvari svoj svet. Ta stvaritev, v nasprotju z božjo, ni ex nihilo, porodi se iz spomina, iz pozabe, ki je del spomina, iz poprejšnjih branj, iz pravil in rabe jezika, predvsem pa iz domišljije in strasti. Kafka je stvaritelj eleatskega stvarstva neskončnih ponovitev, svet Jamesa Joycea je čudovito poln ostro začrtanih podrobnosti, Silvina Ocampo pa nam ponuja realnost, v kateri sobivata himeričnost in domačnost, pretanjena otroška krutost in nedolžna nežnost, vsakdanjost in mitološkost. V objemu slepote tipam po sanjah in razumu ter se s Silvininim umom podajam po vrtovih vseh petih čutov. Pozorna je na barve, odtenke, oblike, na konveksno in na konkavno, razlikuje kovinsko, hrapavo, gladko, zamolklo in prosojno, vidi kamne, rastline, živali in zaznava različnost vonja vsake posamezne ure in letnega časa, sliši glasbo in prav tako nič manj skrivnostno poezijo ter čuti težo duš. Silvinino prozo bi lahko opisal z eno samo besedo: genialna.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Shirley Jackson: LOTERIJA IN DRUGE ZGODBE   (LUD Literatura)

Shirley Jackson (1916–1965) velja za mojstrico ameriške kratke proze. Ko je leta 1948 v New Yorkerju izšla njena zgodba Loterija, je v ameriški bralski javnosti odjeknila prava eksplozija. Uredništvo revije je zasulo na stotine pisem bralcev, ki so zahtevali pojasnila in preklicevali naročnino, avtorici pa celo grozili s smrtjo. Ogorčenost bralcev je spremljalo navdušenje kritikov in že dve leti pozneje se je zgodba znašla v berilih za ameriške šolarje, kjer kot obvezno čtivo ostaja še danes. Kritiška recepcija je avtoričin opus umestila med naslednike tradicije ameriške gotike, ki se je uveljavila z deli Nathaniela Hawthorna, Hermana Melvilla in Henryja Jamesa v 19. stoletju. V jedru njene proze tli suspenz, ki izvira iz odsotnosti vsega odvečnega, iz virtuozne rabe tihosti, ki najstrašnejšega ne izreka, da se v prostranosti tišine še bolj bujno razrašča.
 
»Kaj pa bo pomagalo?« je vprašala gospa Arnold. »So res nori vsi razen mene?«
»Gospa Arnold,« je strogo rekel zdravnik, »prosim, zbe¬rite se. Živimo v dezorientiranem svetu, v katerem je ali¬enacija od resničnosti pogosto …«
»Dezorientiranem,« je rekla gospa Arnold. Vstala je. »Alienacija,« je rekla. »Resničnost.« Preden bi jo zdravnik lahko ustavil, je stopila do vrat in jih odprla. »Resničnost,« je rekla in odšla.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Assia Djebar: ALŽIRSKE ŽENSKE V SVOJIH SOBANAH  (LUD Literatura)

Zgodovinarka, pisateljica, pesnica, dramatičarka, filmarka in prevajalka Assia Djebar (1936–2015) se je rodila kot Fatima-Zohra Imalayène v alžirskem Cherchellu (eni od številnih antičnih Cezarej v Sredozemlju). V preko pol stoletja literarnega delovanja je ustvarila obsežen in raznovrsten opus, s katerim se uvršča med najvplivnejša severnoafriška literarna imena. Veliko se je ukvarjala z vprašanji jezika (alžirska jezikovna realnost obsega berberščino, narečno in klasično arabščino, francoščino), zgodovine in spomina, vselej prek arheologije zamolčanih in utišanih ženskih glasov, njihovih zgodb in izkušenj.
V izhodišču knjige Alžirske ženske v svojih sobanah (1980) se zastavlja vprašanje, kakšno je mesto žensk v alžirskem povojnem oziroma poosamosvojitvenem družbenem in političnem redu.
 
»Po mojem obstaja le en način, da se arabske ženske rešijo vseh blokad: govoriti je treba, brez prestanka govoriti o preteklosti in sedanjosti, se pogovarjati med seboj v vseh ginecejih, tistih tradicionalnih in tistih blokovskih. Se pogovarjati in gledati. Gledati ven, pokukati preko zidov zaporov! … Ženska-pogled in ženska-glas,« je nekoliko nerazumljivo dodala ter se porogljivo zasmejala …


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Jernej Županič: MAMUTI  (LUD Literatura)

Iz tovarne s kosmatim dimnikom se vije dolga kolona mamutov. Čeprav so še posebej primerni za težaška dela, kot je denimo vleka vagonov z gramozom, so med mamuti tudi računovodje, univerzitetni profesorji in zagrenjeni samotarji. Svet namreč skupaj z ljudmi naseljujejo tudi mamuti, ki se pritožujejo nad pomanjkanjem posebnih stranišč v barih in posebnih sedežev na letalih, ki pijejo trpek čaj in pojedo velike količine jabolk. A to je tudi svet, strašljiv v svoji dovršeni nedomačnosti, v katerem so glavne anomalije pravzaprav še bolj bizarne, fantastične ali ostudne, zato pa toliko bolj zanimive za pripovedovalca, lažnega antropologa, ki poskuša priti do njihovega volhkega dna. Več kot očitno je namreč, da se nekaj kuha, da bodo šivi družbe in sveta kmalu popokali. Briljantni romaneskni prvenec Jerneja Županiča je edinstvena pripoved o družbenih trenjih, fantastična vizija sveta, ki mu vladajo predsodki in ki ga zaznamujejo nepremostljive vrzeli v odnosu do Drugega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.