No jst sm dolgo razmišljala pod katero temo naj dam tole in sem se na koncu odločila za književnost ker gre v bistvu za knjigo. Pač Jst pišem rada zgodbice, da mal svoj osebni pogled na svet izrazim pa svoja čustva...... včasih pa je kakšen del napisan samo zaradi trenutka velike inspiracije..... no upam da vam bo moja zgodbica všeč.



Nazadnje urejal/a acelinagirl 14 Nov 2007 20:29; skupaj popravljeno 1 krat

Tema. Majhna lučka v sobi je opominjala da še ne spijo vsi. V sobi je Alexis tiho zrla v fotografijo. Že zelo dolgo je tega ko je bila posneta, robovi so bili že zavihani in ponekod je imela gube. Po licu ji je stekla grenka solza. Ta slika je v njej zbudila vse te spomine na preteklost. Na čas ko je bila še srečna. Na čas ko … N i smela misliti na to. Preveč je bolelo. Stara je bila komaj 15 let pa je doživela že toliko slabega. Zazvonil je telefon in jo zbudil iz sanj. Počasi je dvignila slušalko in se oglasila. »Živjo srce. Kako si?« Vesel glas z druge strani slušalke jo je presenetil. Že dolgo je tega ko jo je mati nazadnje poklicala. Zakaj le jo kliče? In to v tej pozni uri? »Mami? Kaj…. Ni pozno za klice?« »Poslušaj dragica, nujno ti moram to sporočiti. Danes sem bila pri svojem odvetniku in zagotovil mi je da boš lahko ostala v stanovanju« Lahko ostane. Te besede so se ji zasadile globoko v srce. Lastna mati je poskrbela da lahko živi popolnoma sama. In to samo zato ker je hotela uživati. »Mami….« »Poslušaj srce. Dobro veš da je tako za obe bolje. Ne prenesem misli da bi morala ves čas čepeti doma. Tako bova imeli obe več svobode.« Svoboda. Ja. To je bil pravi razlog zakaj. Ampak kaj sploh je svoboda? Ne moreš je kar tako kupiti. In kdo sploh je svoboden? Vsak je suženj svojih občutkov. Suženj družbenih vrednot in pravil obnašanja. Nihče na tem svetu ni svoboden. Svoboda je samo iluzija, ki daje človeku občutek da je nekaj več. »No, mislim da je sedaj to urejeno. Uživaj dragica. Naslednji teden te zopet pokličem. In če boš potrebovala kaj denarja pokliči Erika in ti ga bo nekaj prenesel na račun. Čaw čaw.« Kako hitro se jo je znebila. Bila je samo vsiljivka v njenem življenju. Nadležen tujec, za katerega more poskrbeti. Padla je v krčevit jok.

    

Draga lea, tvoja zgodba mi je zelo všeč, a pozabila si ji dati naslov. Dobro ti tečejo prstki po tipkovnici, vsa čast. Nasploh ugotavljam, da si zelo načitano dekle, pa me zanima, koliko si pravzaprav stara, če nisem preveč firbčna ?
Pa morda še namig - zgodbe lahko objavljaš v rurikah, ki so zajete v PROSTI ČAS ZA VSE IN VOŠČILA, se pravi v šestih temah z zgodbami, ki jih je odprla bela orhideja, zdaj pa so ti prostorčki neizkoriščeni, ker je belo orhidejo uzela magla. Mirne duše jih lahko objavljaš tam, bodo bolj pri roki! Se že veselim naslednje!

Prav prijeten večer ti želim
Ariel   

Ja sj to ni niti taka skrivnost.... februarja bom praznovala 16 rojstni dan..... upam da nimaš nič proti če zgodbico nadaljujem tu ker se mi sedaj pa res ne da prestavljati (sm lena    )......   

Za naslov pa bom takoj poskrbela....... včasih se mi zdi da imam sklerozo      ....

No gremo dalje....... velik užitkov   

.......................................................................................................................................................

»Alex!! Daj pohiti že! Spet bomo zamudile!!« »Samo malo še. Sorry Samy.«
»Ne vem zakaj se ne moreš vstajati prej. Vedno nama gre na minute. Rada bi videla da bi prišla nekoč v šolo in me nebi nadrli zakaj sem pozna!« »Saj sem že. Ne razburjaj se no! Drugače pa ni zanimivo, če nama ni potrebno hiteti.«
Odhiteli sva po stopnicah na ulico in proti šoli. Vso pot sva se smejali ljudem, ki so naju samo začudeno gledali. Za las sva ujeli da naju vratar ni zaprl ven. Na hitro sva se preobuli in odhiteli v razred. Seveda sva zopet zamujali. »Katera gre prva?« je vprašala Samy »Jaz sem šla včeraj prva.« »Ne pa nisi. Jaz sem.« Na koncu sem morala v razred prva jaz. Odprla sem vrata, se na hitro opravičila in odhitela proti svojemu mestu. Žal pa sem spregledala pred seboj nekaj, v kar sem se zaletela. Ves razred se je začel režati. Samy mi je pomagala da sem vstala, pomagal pa mi je tudi nekdo drug. Zahvalila sem se in odhitela na mesto ne da bi pogledala v koga sem se sploh zaletela. »Srečka« mi je Samy šepnila na uho ko je odšla mimo mene. Zakaj naj bi bila srečka? »Sedaj ko ste vsi zbrani, vam lahko predstavim vašega novega sošolca«

Šele takrat sem ugotovila kaj je Samy mislila.
Novi sošolec je bil precej privlačnega videza.
Vse moje sošolke so bile videti zasanjane. Izgledal mi je prav simpatičen.
» Živijo, sem Marko Mazej. Kličete me lahko kar Mark. Prihajam iz Berlina, kjer sem preživel 3 leta, drugače pa sem Slovenec. Upam, da se bomo zaštekali.«  
Vav, sem si mislila. To more biti cool če živiš 3 leta v Nemčiji. Prav zaželela sem si, da bi tudi jaz živela v Nemčiji.
»Dobro Marko. Lahko sedeš. Glej tam pri Alex je prazno mesto.« Najprej je gledal okoli kateri fant bi lahko bil Alex, potem pa je videl prosto mesto poleg mene.
»Ti si torej Alex.« mi je rekel, ko je prisedel.
»V bistvu Alexis ampak vsi me kličejo Alex. Lepo, da sem te spoznala.«  
Vso uro sva se pogovarjala in v bistvu sem pozabila ,da sem pri pouku.
Bilo je zelo zanimivo. Ves čas je imel kakšno smešno pripombo o okolici, o šoli, o učilnici ali čemer koli drugem.
Potem pa je zvonilo, da je konec prve ure. Ves razred je postal živahen in nihče več se ni oziral na profesorico, ki nas je poskušala umiriti.
 »A je vedno tako glasno na koncu ure?« me je Marko vprašal
»V bistvu ja. Nihče se ne ozira več na profesorje, ko enkrat odzvoni ura.«  
Pospravila sem zvezke v torbo in odšla v drugo učilnico. Jaz sem vedno sedela sama, ker sem hotela več prostora in Mark je to izkoristil ter sedel poleg mene.
Seveda se je pogovarjal s sošolci a le med odmori, med poukom pa se je največ pogovarjal z mano. Samy me je na koncu pouka komaj ulovila in me odvlekla do omarice.
»A zdaj boš pa kar na prijateljice pozabila? Že ves dan se samo z Markom pogovarjaš.
Ampak pustimo to. Povej mi vse! Na lestvici od ena do deset, koliko ti je všeč?«
»Ah Samy, Samy. Saj veš, da te nebi mogla kar pozabiti. Na lestvici od ena do deset? Hja  tam nekje na 7. Tako super se je z njim pogovarjati!«  
kar na enkrat so bile okoli mene vse prijateljice.
 »In si se kaj spogledovala?«
»Spogledovala? Itak da ne.«
»Zakaj ne? Saj si sama videla kako lep je, pa še super se razumeta. Super par bi bila!«
 »Ej, pa ja. Največ kar sva lahko je, da sva najboljša prijatelja.«
»Daj, daj. Ne delaj mi tega. Saj veš, da te vedno spregledam. Priznaj, da ti je všeč!«
»Kaj naj ti priznam? Razumeva se, prav simpatičen mi je, ampak ni iskrice.«
Kar na enkrat so vse utihnile. Marko se nam je namreč približal.
 »Kaj ste pa zdaj tak tiho? Pa ne, da sem zmotil sošolke, ko so me ogovarjale.«
»Ja veš Mark, moral se boš sprijazniti s tem, da moje sošolke ne znajo živeti brez tega. Nekako odvisne so postale od tega.«
Bila sem malce jezna, ker mi niso verjele. Saj jaz se tudi ne morem kar v vsakega zaljubiti! »Torej punce, ker sem od zdajle naprej užaljena zapuščam vašo sredo in odhajam v svoj domek.«
 »Pa ja! Alex od kdaj pa greš ti domov pred peto? Se vidimo v Centrali?«
»Resno mislim Em. Domov grem. Za danes sem si  pripravila plan kaj vse moram še postoriti in tega je kar precej.«
»Vredu, vredu verjamemo ti. No pojdi že!!«
Nasmehnila sem se, poljubila vse na lica in odšla.
»Hej! A mene boš pa kar samega tu med vsemi temi obrekovalkami pustila?«
»Ja potem pa pridi. Sem mislila, da bi rad ostal. Saj, če dobro pogledaš so še kar prijazna dekleta, pa tudi lepa so. Ampak za to moraš pa že res dobro pogledati.«
»Hey!!«
»No torej, adijo pupike moje. Pa brez bedarij.«
»Adijo Alex, adijo Mark. Pa vidva tudi brez bedarij!«
Oba sva se začela smejati, potem pa sva odšla.
»In o čem se je šlo takrat, ko sem vas zmotil?«
»Ah, same neumnosti. Nočeš vedeti. Jaz sem se prav sramovala, ko sem jih poslušala.«
 »Torej je šlo o tebi?«
»Neee!! No pravzaprav ja.«
»In kaj so govorile?«
»Ne bom povedala. Da se bi še bol sekirala? Ne hvala.«
Marko se mi je samo smejal. Prišla sva do bloka v katerem sem stanovala.
»Am tukaj se bom mogla pa jaz posloviti.«
 »Že? Daj greva še en krog po mestu. Da mi malo pokažeš kje se ponavadi zadržujete.«
 »Ja lahko. Hm kaj bi ti prvo pokazala? Ja najboljše da greva najprej v Centralo. Tam sem preživela že lep košček svojega lajfa.«
Prehodila sva vse mesto, pokazala sem mu skoraj vsa mesta kamor zahajam pa sva še vedno blodila po mestu. Nisem še hotela domov.
»Kam pa zdaj?« me je vprašal.
»Nimam pojma. Kaj bi rad še videl?«
Ravno je hotel nekaj reči, ko je prišel mimo  neki tip in se prilepil name.
Pravzaprav se je prilepil na mojo torbico.
Zgrabil jo je in stekel naprej. Marko je zavpil za njim, nato pa ga je začel zasledovati. Ko ga je končno ujel sta se oba zvrnila na travo, Mark pa ga je začel nadirati, zakaj mu mora vedno delati tako sramoto.
Nič nisem razumela.

Bravo acelinagirl. A je še naprej ali je konec zgodbe. Upam, da boš povedala kakšno sramoto mu vedno dela.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

zgodbica se seveda še nadaljuje... samo včeraj sem bila preutrujena da bi nadaljevala.....
     

Lepo, čeprav imaš veliko dela, da napišeš tako zgodbo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

No toliko dela pa spet ni. Prav uživam, ko lahko prepustim domišljiji prosto pot. Sploh ne bi mogla rečit da gledam pisanje zgodb kot delo. Bolj sprostitev.
     

Končno sta se oba začela smejati. Pomagala sta si, da sta vstala, potem pa mi ga je Mark predstavil. To naj bi bil njegov brat dvojček, po imenu Luka. Nikoli ne bi uganila. Sploh si nista bila podobna.
»Sam moram rečt, da maš okus za babe. Ke si pa to pobral? Ej morš me enkrat tja pelat. Jst tud nucam novo bejbo.«
Zdaj sem razumela zakaj ga Luka vedno v zadrego spravlja.
»Ha? Kaj ti je pa zdaj? Spet kakšna nova vloga?« je bil Mark videti presenečen.
No tudi sama nisem imela pojma kaj se dogaja.
» Spregledal si me bratec. Torej če nisem preveč vsiljiv. Kdo je pa ta prelepa dama, ki te spremlja??«
Nasmehnila sem se. Ni veliko fantov govorilo, da sem dama.
»Sem Alexis, ampak kliči me Alex. Lepo, da sem te spoznala. Amm smem nekaj vprašati?«
»Seveda.  Izvoli, kar vprašaj.«
»Čudi me, da ne hodiš na isto šolo kot Mark. Vsaj danes te nisem videla tam.«
»A veš, da to ni bilo vprašanje? No v bistvu imaš prav. Ne hodim na isto šolo kot Mark. Kaj bi  pa z dvema Mazejema na šoli? Dvomim, da bi dolgo zdržali.«
V pogovor se je vmešal tudi Mark.
»Luka hodi na umetniško gimnazijo. Jaz sem raje izbral navadno gimnazijo.«
»Moj brat pač ni rojen igralec in se je taktično umaknil. Genij pač.«
Nisem mogla skriti, da mi gre na smeh.
»Kaj? A se ti zdi mogoče smešno, da sem lahko celo pameten??«
»Ne. Samo spominjata me na nekaj.«
Zamislila sem se. Preslišala sem kaj sta mi začela govoriti.
»Moram iti. Se vidimo jutri« sem na hitro odvrnila in odšla domov.
Ko sem pritekla do bloka, kjer sem stanovala, sem bila že precej zadihana. Stopila sem do poštnega nabiralnika in se zazrla vanj.
Počasi, prav boječe sem ga odprla in se zazrla v prazen prostor, kjer bi morala biti pošta.
Jezna sem zaprla vratca ter pohitela v stanovanje.
Neumno sem se počutila, da sem pustila, da tako manipulirajo z mano. Želela sem si, da bi zbrala dovolj poguma, da bi lahko vse poslala k vragu. Da bi živela ne da bi vsako sekundo pomislila, da …
V navalu jeze sem pograbila vse stvari, ki niso pripadale meni. Stlačila sem jih v škatle ter jih zaprla v omaro.
Nikoli več, sem pomislila. Do naslednjič.

waa ful hudo :)   maš talent ful tko kt si ga pokazala že na mojm forumu :)

»S tvojim očijem sva se odločila, da bo za vse najboljše, če se ločiva.
Glede nekaterih stvari se morava še odločiti, vendar sva se soglasno odločila, da boš ti ostala v sedanjem stanovanju.
Jaz bom skrbela zate, saj gre oči v Berlin in ne bo imel ne časa ne prostora zate.
Odločila sva se tudi, da ti bova odprla fond in nanj nakazovala tvojo žepnino, da ne bomo imeli sitnosti.«
Zakaj? Zakaj to delata?! Zakaj me tako prizadevata?! Ne se ločiti!
»S tvojim očetom se ne marava več. Še več, postala sva sovražnika! Nikoli več se ne bova pobotala!«
Nikoli več…
Nikoli…
Ne!!
Povsod okoli mene je bila tema.
Oh samo sanje so bile. Samo nočna mora.
Pa je bila res?
Dobro se še spominjam, kako je bila oblečena mami, ko mi je to govorila.
Na sebi je imela črn kostim ter rdečo bluzo, na nosu pa so ji sedela očala.
Bila je urejena, kot bi šla na pomemben sestanek, v resnici pa je samo obvestila mene, kako sta se z očetom dogovorila.
Saj sem bila samo njihov hišni ljubljenček!
Živalca s katero se igraš ko se hočeš in ki jo lahko zavržeš, ko se je naveličaš.
Ne!
Jaz nisem vajina igračka!
Sem živo bitje in sem njuna hčerka!

»Ubila jo bom! Ema spusti me! Ubit jo grem!«
Uf. Občutek imam, da me bo kmalu doletela strašna nesreča.
Sem vedela, da bi morala Sam pustiti sporočilo, da sem že odšla v šolo.
» Alex! Vrat ti bom zavila. Pol ure razbijam na tvoja vrata, zamudim pouk in potem izvem, da si že 2 uri v šoli! Se ti ni zdelo, da bi mi morala vsaj namigniti, da mi ni treba čakati na vašo visokost!? Uh nikoli več te ne mislim čakati!«
Samo pokimala sem ji.
»Alex? Je s tabo vse v redu?«
Zaskrbljeno me je pogledala. Vsa jeza jo je v trenutku zapustila.
»Srce, kaj je narobe? Zakaj si tako tiha? Spet ena od tistih družinskih zadev?«
Sam je večkrat skrbelo zame.
In jaz ji nisem imela nikoli moči povedati, kaj se dogaja.
Vedno sem rekla, da gre za družinske zadeve.
Ne slepim se, da ne ve.
Lahko bi vprašala kogarkoli, kaj se dogaja v naši »družini«.
Prepričana sem, da ve.
Ampak še vedno ne morem teh stvari izreči na glas.
Veliko lažje se je pretvarjati, da težav sploh ni.
»Oh Sam. Zakaj vsakič, ko se mi ne da prepirati s tabo misliš, da gre za moje tako zvane družinske zadeve? Kaj pa če sem ostala brez glasu? Kaj pa če sem enostavno preveč utrujena, da bi govorila? Kaj pa če sem enostavno naveličana vsega?«
»Si prepričana, da si v redu?«
Zaskrbljeno me je pogledala.
Tako zaskrbljena je izgledala, da sem začela razmišljati, če ji ne bi enostavno vse povedala.
Ampak ne.
Bolje, da s tem ne obremenjujem nikogar.
Zakaj bi obremenjevala svoje bližnje s tem, da si želim eno navadno, nepomembno pismo?
Pismo zelo posebne osebe.
»Prepričana sem Sam. Danes sem v redu. Povprašaj me še jutri.«
Nesramno sem se ji nasmehnila, da ne bi ugotovila, da mi gre na jok.
Mislim, da je čas, da izginem nekam na samo.

…Pravijo, da sanje umrejo zadnje. Jaz jih spravljam, na papir, da bi bile večne. In da bi svetu pustila dokaz, da sem tudi jaz obstajala.
 Izgubljam se. Izgubljam se v svetu, ki ni moj. V svetu, v katerem živim odkar pomnim pa mi je tako tuj. Želim si, da bi v ta moj svet prišel nekdo, kateremu bi lahko brez zadržkov povedala vse. Nekoga s srcem podobnim mojem. Ali pa vsaj nekoga v MOJEM svetu. Želim si, da bi bil ta nekdo ti, a z vsakim dnem imam manj upanja v to. Tako kot vsa ostala pisma bom tudi to poslala na lažen naslov nekam na Antarktiko in upala, da pa bom vendarle dobila kakšen odgovor. Rada te imam. Tvoja Alexis

Pismo sem spravila v kuverto ter jo zaprla. Še en dan in še en izziv. Čeprav je bila ura še vedno pol štiri zjutraj sem se oblekla in odšla iz stanovanja.
Ljubim svoje nočne sprehode.
Nikomur ne povem za njih, samo vstanem sredi noči, se oblečem in grem.
Včasih še prej napišem pismo in ga nato odložim v nabiralnik na poti ven.
Sprehodila sem se čez park in se napotila k jezeru.
To je že od nekdaj moje najljubše mesto.
Sem sem hodila, ko je bil še On tu.
Sedla sem na klopco in se zazrla čez temno gmoto na kateri so se lesketali odsevi zvezd.
Nikakršnega hrupa, nikakršne luči. Ničesar ni ob tem času.
Tu sem samo jaz in vsa ta tema.
Nekaj za mano je zašumelo in prestrašeno sem se obrnila.
Ne bi bilo prvič, da bi se pojavil še kak ponočnjak željen zabave.
Že dosti takih srečanj sem imela in vedno sem odnesla celo kožo.
Vendar ni bil noben perverzneš temveč le Luka.
»Pošteno si me prestrašil. Mislila sem že, da so me prišli ugrabit.«
»No, mislim, da ne bi tega nihče obžaloval. Prava bomba si. Pametna, duhovita in predvsem imaš hudo postavo. Tega se pač ne bi nihče branil.«
»Hm. Sedaj pa ne vem, če je bil to kompliment ali ne.«
»Jemlji kot kompliment. Marko bi rekel, da spet dajem komplimente po ovinkih. Mimogrede, kaj sploh počneš tu?«
»To bi pravzaprav jaz morala tebe vprašati. To mesto je skoraj moj drugi dom. Tebe pa vidim tu prvič...«
»Ker tudi sem tu prvič.«
»In svojega mesta ti pač ne nameravam podariti.«
»Oh kako prijazno«
»Hvala za kompliment. Mimogrede, kje si pustil svojo boljšo polovico?«
»Če je bil to zate kompliment boš mogla še veliko vaditi.«
» Verjemi, ni bil kompliment.«
» Zloba. Kako ti uspeva, da se ljudje dejansko družijo s tabo, ko si pa polna hudobije?«
» Vprašaj svojega brata, kaj ljudi tako vleče k meni, čeprav sem polna hudobije. On je ena od mojih žrtev. Gotovo bo vedel povedati kaj o tem.«
Zasmejal se je in sedel poleg mene.
» Zdaj pa čisto resno. Kaj počneš tu? Precej pozno je že.«
Zazrla sem se v gladino jezera in razmišljala, kaj naj mu odgovorim.
Lahko bi se mu enostavno zlagala pa vendar mi je nekaj govorilo naj bom vsaj tokrat odkrita.
»Sedim. Razmišljam. Poskušam pozabiti nekatere stvari. Utapljam se v žalosti. Vsaj ponavadi delam to, ko sem tu. Ja in to delam ob tako nemogočih urah kot je ta.«
»Nadvse veselo opravilo, ni kaj. Upam, da niso krivi fantje za tvojo žalost. Noben si ne bi zaslužil, da bi ti bila zaradi njega žalostna. Ali pa kakor je rekel znan kitajski filozof Horacij »Biti ali ne biti, to ni več vprašanje.«
Morala sem se nasmehniti.
»V bistvu je to napisal znan dramatik William Shakespeare in šlo je takole. Biti ali ne biti to je zdaj vprašanje. In še odgovor na tvoje vprašanje. Ne nisem žalostna zaradi kakšnega fanta.«
»Škoda. Sem že mislil, da bom lahko stekel k Markotu in mu rekel naj te pride potolažit.«
»Prosim? Zdaj sem pa malce zmedena. Zakaj bi tekel k Markotu?«
»Pozabi. Prej ali slej boš sama ugotovila.«
»Razumem. Spet eden od tistih, ko boš starejša stvari, a ne. Pozabi. Ne padam na te fore.«
»No potem pa mi ne preostane nič drugega, kot da poberem šila in kopita. Uživaj.«
In še preden sem lahko karkoli rekla je že izginil.
Zavzdihnila sem in se znova zazrla v čudovito podobo narave.
Samo še nekaj solz potem pa grem nazaj spat.