Popolnoma se strinjam z Mevki, koliko družin poznam, ki so zelo zgledni starši, njihovi otroci pa zbezljajo. Tudi moja dva starša dosti delata, pa ne morem reči, da smo bogati ali revni, pa kljub temu pride do kakšnega konflikta. Mati samohranilka pa si je na tem področju zelo boga.


_________________
Ljubo doma, kdor ga ima!

Kaj bi rekel ali na vse to izpostavil, ne vem.Tako je to relativno in prepuščeno lastnim presojam, kot tudi, če se spustimo nižje, obrekovnju.Da se to lahko zgodi, obsojam in že dolgo časa iščem ter terjam odgovore od ljudi, ki so za to dobro plačani in, vsaj tako mislim, izobraženi.Zakaj se vedno pojavi neka služba ali ustnova tedaj, ko se nekaj že zgodi, dostikrat žal prepozno.Ta zakaj, imejmo vedno pred očmi, postavljajmo vprašanja in zahtevajmo, saj to je samo tisto, kar nam pripada in ničesr več. Želim, da nobena mamica, naj ne bojuje vojno z mlini na veter, saj je v naši družbi že dovolj gnilih stvari. Naj si najdejo, kdor se gre umazano igro, enakovrednega nasprotnika


_________________
pozdrav izza pohorja

Mnogo preveč je razpredena birokracija ki samo požira denar od nje pa ni nobene koristi. Žal se vrine v vsako poro družbenega življenja...

Ker je tema pogovora "starši, otroci - otroci, starši", naj dodam svojo misel. Po moje naj starši dajo vsem svojim otrokom sidro vere, krmilo upanja, jadra znanja in vesla družine.
Lahko nam date svojo ljubezen, ne pa svojih misli, kajti mi imamo svoje misli. Lahko spravite pod streho naša telesa, ne pa naših duš, kajti naše duše prebivajo v hiši jutrišnjega dne. Otroci pogosto postanejo prav takšni za kakršne jih imate. In končno naj dodam, kako bom skušala sama vzgojiti otroka, ko ga bom imela in sicer tako, da bo krenil po pravi poti, tako kot bom sama hodila po njej.


_________________
Ljubo doma, kdor ga ima!

Lep odgovor koala. Vsak človek gre svojo pot. Zagotovo starši ne moremo dati otroku svojih misli, pač pa otrok ob starših nabira svoje izkušnje. So prva vrata v svet, precej krut svet in mu s svojimi izkušnjami pomagajo, da vzpostvi nek odnos s svetom. Pri vsej stvari pa je zanimiva zadeva, da se otroci precej navzamejo miselnih vzorcev svojih staršev. Nekateri stokovnjaki govorijo o tem da so podoba svojih staršev. Vsaj 20 let skupnega življenja na otrocih in tudi na starših pusti svoj pečat.

Tudi jaz se strinjam z Singerjem in so socializirani starši velika šola za naše otroke,je pa res da v današnem času in v tej družbi,katera se samo peha,da ji pade čimveč v žep pozablja na družino in na naše mlado bogastvo.In ko danes gledaš mlade družine kako se pehajajo za temi dinarčki,da imajo saj malo dostojno življenje in v tem tempu so otroci prikrajšani za šolo življenja.

Pozdravljeni vsi skupaj!

Prebirala sem vaše debate o otrocih, pa vam moram priznati, da se zelo strinjam z vami.
Pripomnila bi le to, da se moraš naučiti otrokom prisluhniti, moraš spoznati kako živijo, v tebi morajo najti prijatelja, ne samo starša, ki ima nenehno neke zahteve in svoja pričakovanja.
Drži trditev, da ko otroci odrastejo ugotoviš, kaj si pri vzgoji naredil narobe, kaj bi lahko bilo drugače, seveda če bi ti pri svoji vzgoji postopal drugače. Vendar če se z otroci pogovarjaš kot prijatelj (imam sicer dve hčeri stari 20 in 25 let), vam moram  priznati, da se da še  marsikaj spremeniti, saj so otroci takrat pametnejši in bolj dovzetni za spremembe.

Saj veste, učimo se celo življenje!!!!!!!!

Lp Silva

Žal moram tukaj malo replicirati. Postavlja se mi zopet vprašanje, kdaj so naši otroci odrasli oz. kdaj jim to pustimo. Iz moje izkušnje, pa sem star 45 let, sem za moja starša še vedno tisti nebogljen otrok, ki lahko pade čez stopnico. Po drugi strani pa sem kot 18 letnik hotel biti odrasel, skrbeti zase in kaj je najpomembneje, dokazoval svojo osebnost. Skratka, mali upornik. Mej ne bomo postavljali saj primer ni enak primeru, lahko pa rahlo neopazno sugeriramo otroku, opp., odrasli  osebi naj nekaj stori zase. Rezultat bo enak. Prijateljska gesta s starševskim pridihom.lp.


_________________
pozdrav izza pohorja

Morda ravno tista pretirana skrb za otroke, v stilu kot pravi singer, daje povod mladostniku da postane upornik. Res pa da se imamo starši marsikaj naučiti od otrok. Če želimo da bo otrok (mladostnik) spoštoval pravila, ga moramo obravnavati kot enakopravnega partnerja. To kar mi želimo vedeti zanj mu moramo tudi sami povedati.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Naj še jaz pristavim lonček h tej temi. Korenine vzgoje so grenke, zato pa so v večini primerov plodovi sladki. Res pa je tudi, da otroci nikoli ne marajo poslušati starejših, vendar jih vedno posnemajo. Kot je omenil singer, da je v očeh staršev še vedno otrok, naj povem, da to boš vedno dokler bosta starša živa in Bogu hvala, da ju imaš. Otrok je tista oseba, o kateri si misliš, da te ne bo več skrbelo zanjo, ko bo dopolnila enaindvajset let. Ampak, ko jih ima petinštirideset, te še vedno skrbi in preden mati neha skrbeti za otroka, že on skrivaj skrbi zanjo. Otroci pogosto postanejo prav takšni, za kakršne jih imate. Zato nikoli ne izdajte otrokovega zaupanja, ne zadušite njegovega upanja in ne uničite njegovih sanj.  


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mevki, tvoja izkušnja je grenka, po pričevanju si našla smisel družine, ki ti res veliko pomeni. S pomočjo človeka, ki ti stoji ob strani v vseh pogledih in preprekah, ti res ni več treba gledati tako temačno na ta kruti svet. Pa da se malo poigramo s tvojimi mislimi. Sad, ki ga seješ je polod ljubezni in je v osnovi vedno nekaj najboljšega, kar si želimo. Plod je lahko res lahko včasih grenak, če ga prehitro utrgamo.Če smo že to storili, ga pustimo za nek določen čas, da sam dozori (to prioriteto pustite njemu) saj doba dozorevanja ni določena v nobeni definiciji, ampak je v vsej meri prepuščena posamezniku. Vsako seme se čez čas začne zavedati svojih korenin in porekla. Spoštovan si, če spoštuješ.


_________________
pozdrav izza pohorja

O spoštovanju se da marsikaj razpredati. Kolikokrat sem  imela grenak priokus spoštovanja do mene, še zdaj ga, pa kljub temu ne bom klonila. Doživim padec in se tudi poberem. Naj povem da prava osebnost uresničuje dobre sklepe še dolgo potem, ko mine navdušenje trenutka.
Sv. Avguštin je rekel takole: "Premagaj samega sebe, pa boš premagal svet". Sleherno slabost presežeš, ko ugotoviš, da je edina moč, ki jo ima nad tabo, to, da verjameš vanjo. Ko izkusiš to resnico o sebi, se osvobodiš. Poskusite in uspelo vam bo.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mevki veš tale citat je pa resnično dober!
Večkart sem prebrala tvoj prispevek, saj imajo tudi tvoje besede globok pomen.

Lp Silva

Hvala Silva, da ti je moj prispevek všeč. Veš, takole ti bom povedala: so ljudje ki pišejo svoje misli in so ljudje ki jih raje izgovorijo. Jaz sem med tistimi,  ki raje napišemo kot govorimo ker si včasih ne upam povedati naglas tega, kar lahko izlijem na tipkovnico ali papir.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mislim, da smo malo izgubili rdečo nit. Ne želim kogarkoli krcati, ali, še manj biti kritik, šlo je enostavno za naš podmladek in v neki fazi njihovo obliko osebnosti. Še vedno trdim, da smo si z otroci do neke mere lahko podobni (ker smo kar nekaj časa preživeli v skupnosti) smo pa si lahko po značaju in karakterju zelo različni. Obstaja tudi šablonski način prilagajanja, ki ni pravilo.lp.


_________________
pozdrav izza pohorja