Porod z naglico

Kot že veste,sem mamica 10 majhnih otrok.
Ko sem četrtič zanosila,sem na prvem pregledu doživela pravi mali šok. Moja G. mi pove,da nosim dva otročka.Presenečenje in sreča hkrati,pa vendar tudi polno skrbi.Četrta zaporedna nosečnost v tako kratkem času,bi se po vsej logiki morala končati tako,da bi večino časa preležala v bolnišnici.A ni bilo tako. Pod budnim nadzorom g. dr.Taljatove v ZD Tolmin sem do zadnjega dneva preživela doma.Vsi so mi govorili,da bom rodila najmanj mesec pred rokom,kar je pri dvojčkih normalno,pri meni pa še toliko bolj verjetno,ker nisem nič počivala.A se ni zgodilo nič takega.25.september 2001 se je približeval,popadkov pa od nikjer.Pet dni pred rokom pa sem ob 15:40 končno začutila prvi popadek.Že pri naslednjem mi je odtekla voda in z možem sva se hitro odpravila v Kranjsko porodnišnico.Popadki so se vrstili drug za drugim,tako,da je mož po poti poklical rešilca.V ZD Železniki so me premestili v rešilni avto,nato pa smo ob zvokih siren hiteli proti Šk.Loki.Tam se nam je pridružila še zdravnica,ker je kazalo,da bom rodila kar na poti v porodnišnico.
V kranjski porodnišnici je bilo že vse pripravljeno za porod.Osebje je zelo hitro ukrepalo in že pet minut po prihodu se je točno ob 17:00,rodila 3350g in 51cm dolga punčka Breda,sedem minut kasneje pa še 2850g težka in 48 cm dolga deklica Mirjam.Nisem mogla verjeti,da je mogoče tako hitro in s tako malo bolečinami roditi,saj so bili prvi trije porodi daljši in napornejši.Porod je bil celo tako hiter,da mož ni uspel priti pravočasno.Ko je prišel,sta bili dvojčici že rojeni in ju je takoj dobil v naročje.
Porodna bolečina se mi zdi najlepša bolečina,saj si z vsakim popadkom bljižje najlepši stvari na svetu-svojemu otroku!
To je prvi porod z dvojčki!

Drugi POROD Z DVOJČKI


No pa še druga

Drugič sreča na kvadrat

Čeprav sva imela že pet otrok,sva se po rojstvu dvojčic Brede in Mirjam odločila,da bi imela še enega otroka.
Na prvem pregledu ni bilo nič posebnega:en plod lepo v maternici in predvideni datum poroda 7.6.2003.
Ko sem na drugem pregledu sedela v čakalnici sva se pogovarjali s sodelovko,ki je bila tik pred porodom.Spraševala me je,če sem sigurna,da bo samo eden.Jaz pa ji v smehu odvrnem,da ja,saj smo prejšnjič videli,da je samo en...No pregled je prinesel veliko presenečenje.Na ginekološkem pregledu,se je moji G. zdela moja maternica nekoliko prevelika za 10 tednov nosečnosti,naredila je UZ in na ekranu sta se prikazala dva mala otročička!To je bilo presenečenje zame in za zdravnico.Dva dvopjčka zapored,obakrat po povsem naravni poti!Jaz sem si hitro opomogla od šoka,drugi pa mi skoraj niso verjeli,da bo pri nas,res dvakrat zapored dvojna sreča.Sodelavka je bila takrat ravno na CTG,ko sem se pogovarjala potem v predprostoru ambulante,se je zasmejala in me pohecala:" a vidiš,da nisi sigurna!
Nosečnost je potekala v redu,kljub temu,da sem morala skrbeti za pet majhnih otrok,še posebno za dvojčici,ki sta bili stari dobro leto.
Sedemnajst dni pred rokom sem prvič dobila popadke.Ker je bil prejšnji porod tako hiter,sva se odpravila v kranjsko porodnišnico.Tokrat pa popadki niso bili pravi,ampak lažni.Toda na mojo žalost so me zadržali v porodnišnici!Takoj sem vedela-tukaj bom vse do poroda.Joj zame
!S težkim srcem sem pustila doma mojih pet malih bučk.
V porodnišnici sem bila ves čas po nadzorom,UZ,CTGji,meritve pretokov...toda poroda ni in ni bilo.Pet dni pred rokom,je bila plodovnica končno mlečna.Rekli so mi,da grem naslednje jutro v porodno.JUHUHU!!!!!!
Naslednje jutro,bil je torek,so me odpeljali v porodno.Super,končno sem oblekla mini krilo! )Sprejela me je moja draga babica Polonca Škofic.Še zadnjič so mi naredili UZ,da so videli kako ležita-obe glavično-super!
Ob 8:40 mi je dr. Hanđar predrl prvi ovoj.Ob 9:00 so mi dali umetne popadke,čez slabo uro pa mi je babica rekla:" Toliko počakajte,da grem še lulat." Jaz pa ji odvrnem:" Vi lahko tudi še kakate,meni ni sile!"
Pa odvrne v smehu:" Ne to pa ne bo šlo
Prišla je nazaj in rekla:"Ljubi otrok,zdaj bova pa rodili!" Mislila sem,da se heca-meni ni bilo še nobene sile in res,ko mi je rekla,da naj se obrnem na hrbet sem čutila,da moram pritisnit in babica je imela na roki šele eno rokavico,ko se je prva deklica že porodila...zavpila je:"Tu imamo porod" in takrat so prileteli na kup Prišel je dr. in mi predrl še druge ovoje in drugo namontiral v porodni kanal...sedaj pa ni bilo več popadka...predlagal mi je,da ob prvem najmanjšem kar pritisnem-in sem-in kmalu so mi na trebuh položili drugo deklico.Ob 10:00 se je rodila Vanja težka 3150g in dolga 50 cm,ob 10:05 pa Nadja,težka 3600g in dolga 54cm.BIla sem neizmernoi srečna,ko sem ugledala,moji dve zlati,mehki intopli deklici.Vse je bilo pozabljeno,občetila sem le neizmerno srečo,da sem postala mamica še dvema čudovitima deklicama.Mož je spet prišel prepozno,saj si nisem mislila,da bom rodila tako hitro.Naročila sem mu,da naj pride ob 11 in takrat upam,da bo kmalu Malo smo se še pocrkljali,potem pa so me odpeljali v sobo,kjer sem preživela še tri lepe dneveob skrbi sester.
Babica v porodni je rekla možu,ko mu je povedala,da je na svet spravila še dve punčki(pri sedmih otrocih je bila ona moja babica) Ja bogi revež,vi pa še za vložke ne boste zaslužili-tolk bab pri hiši!!


To je od Naceta:

IMAMO TUDI ANGELČKA

Imeli smo pravljično število otrok in počutila sem se kot sneguljčica in sedem palčkov,zadnji dve sta bili stari leto in pol,ko je pogovor in neka notranja želja,po še enem otroku obrodila sadove.je test zopet pokazal dve črtici.
Ko sem bila noseča 6 tednov,sem šla na prvi pregled.Ker je bila maternica zopet večja kot za enega, mi je takoj naredila UZ in glej ga zlomka,na ekranu zopet utripata dva srčka.En plodek je bil normalno velik za te tedne,drugi pa je zgledalo,kot da sem zanosila kasneje...naročila me je čez 14 dni.Bila sem vesela,seveda presenečena a v mene se je naselil nek strah,ki mi je dajal vedeti,da tokrat ne bo vse šlo po sreči.
Štirinajst dni je hitro minillo in jaz sem s tesnobo v srcu,kot da bi že vedela,da se nekaj dogaja,podam na pot na pregled.Kot vedno je bil z menoj tudi mož in otrociu,kateri niso bili v šoli.G. mi naredi UZ,nasmeh ji je nekoliko zginil z obraza...vedela sem ,da ne bo dobra novica...en otroček je normalno rastel,drugi pa je bil majčken,premajčken-vendar mu je srček še utripal...ni mi dajala lažnega upanja in vedela sem,da se moram pripraviti na to,da bo v kratkem na nebu zasijala še ena zvezdica,da bo moja mala pikica postala še en majhen angelček...duša se mi je trgala-a mogla sem biti močna in pogumna.Razum mi je dopovedoval eno-srce drugo.Razum-bolje sedaj,kot po porodu, Srce-zakaj,pa tako rada ga imam...
Zopet sem bila naročena čez deset dni.Dobro sem vedela že dva dni prej,ker se je pojavil rjav izcedek,da je moja mala pikica odšla...in UZ je to samo potrdil...druga pikica pa je lepo rastla,a v meni je bil vedno strah,da bi izgubila še njo...Ugotovljeno je bilo,da sta imela TTS povezavo in je Nace svojega dvojčka "pojedel".
Nacek je lepo rastel in se razvijal.Vsi smo se veselili dneva ko naj bi se rodil,a 12.7. 2005 je minil in nič se ni zgodilo.Štirikrat sem šla v Kranj na amnioskopijo,preden so končno rekli,da naj naslednji dan pridem rodit.Bilo je tri dni po roku.
Prišel je četrtek zvečer,pripravila sem vse za naslednji dan,ko naj bi bil dan D.Ura se je bližala polnoči,z možem sva še gledala TV,ko me je nekaj začelo ščipati...najprej sem mislila,da ne bo nič...potem pa mi je malo po 1 uri zjutraj počasi začela odtekati voda...zopet brzina...hitro v avto in proti Kranju.
Sprejmejo me v porodno,mož pa čaka zunaj na hodniku.Odprta šele 3 cm,naredijo mi klistir,obrijejo,CTG ...potem pa grem v porodno...moža so hoteli poslati še domov-vendar se ni dal odgnati.Ob popadkih me je masiral,v pavzah pa sva oba dremala...imela sem popadke na deset minut a ko je le ta prišel me je držal 2 minuti...
Malo čez pet me babica zopet pregleda,odprta 5 cm...prosim jo,če lahko grem na WC,pa mi reče-brez problema,vi kar pojdite...no jaz grem..a nazaj do porodne še komaj priracam...pred posteljo me zvije,oklenem se moža okrog vratu in zakričim,da bom rodila! Babica pride slabe volje,češ kaj se dereš,pred petimi minutami ste bila odprta 5 cm,spravim se na posteljo in me potipa...UF,PA RES BOSTE RODILA!! hALO-MENDA ZDAJ JA ŽE VEM? Pride še ena babica in akcija se je začela.Tistega lepega julijskega jutra 15.7.2005 se je ob 05:32 rodil mali,črnolasi deček Nace,težak 3380g in dolg 52 cm.Očka je tresočih rok prerezal popkovino in v očeh so mu lesketale solze.Naceta so uredile in ponosni ati,ga je dobil v naročje.Jaz-jaz pa sem se po porodu obrnila stran,kajti po licih so mi polzele debele solze sreče in žalosti.Sreče,ker sem postala mamica mali štručki,ki je zadovoljno vlekla prstek v atijevem naročju in soze žalosti-ker je bil njegov dvojček,tam nekje med zvezdami...do zadnjega sem še upala,da se bo zgodil čudež in se bo rodil tudi ta....a za spomin na njega je bila le zatrdlina na Nacetovi posteljici...in ko so mi pokazali,mi je srce objel tesen obroč...tako je zabolelo...
Dopoldan so naju odpeljali na oddelek,ati pa je šel domov k ostali četici...ki je že težko čakala na malega bratca.
Tak je bil moj šesti porod,grenko - sladek.
Velikokrat se ozrem v nebo in iščem zvezdico,ki je moja,pošiljam poljubčke in objeme,se včasih tiho pogovarjam...in,ko opazujem Naceta,se mi zdi,da včasih išče svojo drugo polovico in izgleda tako izgubljen...spet drugič pa je navihan za oba...
Oproščam se napakam-a zopet po licih polzijo solze....


In še ta zadnja:

SREČA NA DESETO POTENCO


Našo družino je krasil že lep šopek otrok,osem malih cvetk je zvedavo gledalo v svet...prišla je želja....in želja se je uresničila...test z dvema modrima črticama,je bil pozitiven....
Drugi dan v oktobru,smo se tako kot vedno napokali v avto in odšli v 45 km oddaljen Tolmin na pregled.Sestri sta bili dobre volje,zdravnica prav tako.
Sledil je ginekološki pregled in jaz se pohecam:"Tokrat pa je samo en,a ne?" Ne vem,narediva še UZ...in sedaj je čakalo presenečenje... ena..dva...tri vrečke so se prikazale na ekranu....šok je bil popoln... zdravnica pokliče sestro,na pride pogledat....mislim,da smo imele vse tri oči na pecljih...kaj je zdaj to...nato pa štetje srčkov...ups,tu pa so nastali zopet problemi...prvi lep,srček lepo bije,tista vrečka lepo okrogla,ok...drugi,srček bil,a vrečka še ni bila lepa,ni bila okrogla,ni bilo najbolje...tretji,vrečka vidna in v njej mala pikica,zopet premajhna...zanj skoraj ni bilo upanja...zopet so mi šle po hrbtu mrzle potne srage..o Bog prosim te,ne zopet...ne prosim te za bogastvo,prosim te za življenje...
Naročila me je zopet čez deset dni.Že takrat mi je rekla,da me bo poslala v Ljubljano,okrog 20 t,da me tam pregleda pri.Cerar,da slučajno spet kaj ne spregledamo. Na naslednjem pregledu enega otročka ni bilo več,druga dva pa sta bila lepa,primerno velika,srčka sta bila,kot dve švicarski uri...g. mi je predlagala,da grem kar sedaj že tudi v Lj. in ne šele v 20 t.Strinjala sem se.15.11 smo se odpravili proti Ljubljani,ččakala sem pred ambulanto na primarija...kmalu se je prismejal po hodniku in me poklical v ambulanto.Bil je zelo dobre volje,ko je pripravljal UZ,mi je celo zapel pesem na moje ime,katero so se učili v srednji šoli...No,pričel je z UZ,tišina je bila taka,da bi slišal miško,nič ni komentiral...obšla me je temna slutnja...ali je nekaj narobe? Čez nekaj časa me resno pogleda in me vpraša,če vem,kaj pomeni NS? Seveda vem,a do sedaj še nisem bila nikdar na teh pregledih.Pojasni mi,da imata oba otročka visoko nuhalno,sploh otroček A(Vida) Ta je znašala od 3,8mm pa do 4,2mm,otroček B(vilma) pa je imela 2,5,mm.Razložil mi je,da pri takem rezultatu,mi pripada AC,da pa v primeru,da se ugotovi da ima otrok DS,se mu vbrizga v srček inekcija,da umre in potem se le ta razkraja poleg drugega in velika verjetnost je,da izgubim oba,ali še druga možnost,da oba donosiš in tik pred porodom,prizadetemu vbrizgajo inekcijo,da umre in potem rodiš mrtvega.Ob tej razlagi so mi stale pokonci vse dlake in lasje,svet se mi je rušil in zdelo se mi je,da se to ne dogaja meni,da sanjam,da se bom zdaj zdaj zbudila in bo pri. rekel,da je vse vredu...
Vprašal me je,kaj bi storila v primeru,da bi bil en od otrok prizadet? Odgovorila sem mu,da nič (z možem,sva se o tem že pogovarjala in odločitev je bila taka,da sprejmemo otroka takega kot je) Potem ,če se ne odločite za splav,nima smisla da sploh delamo Ac,mi odvrne pri.Videl je,da sem popolnoma na tleh,vsa radost,vse veselje je v hipu izginilo...imelo me je,da bi vpila,razbijala...skušal me je potolažiti,mi vliti volje in upanja...za kar sem mu neizmerno hvaležna...obrnil je ekran proti meni,poiskal A-jevčka in mi ga pokazal,pokazal mi je vratno svetlino in nato se je mala pikica obrnila proti meni in mi z roko pomahala,kot bi želela reči:Poglej me,tu sem,živa in tvoja...ne dovoli,da se mi kaj zgodi! V materinsko knjižico mi je sestra napisala,da se ne strinjam z nadaljnimi perinatalnimi pregledi in me naročila čez 14 dni,ravno na Miklavža.Iz ambulante sem šla potrta in ko sem šla proti parkirišču je bila ob poti ovenela trava,sama sem se počutila ravno tako,imelo me je, da bi se skrila vanjo in jokala,počutila sem se napol mrtvo,kakor da bi v prsih nosila zasajen velik meč,ki ti ne pusti dihati.Mož me je tolažil,mi vlival upanja,me bodril...ne vem,kaj bi brez njega,,,nikomur nisem povedala,razen svoji prijateljici in boterci Vide in Vilme.Nisem želela govoriti o tem,kajti vsak bi me obsojal...vse sem držala v sebi in trpela...zbujala sem se sredi noči in nisem mogla več zaspati,solze so tekle,tekle in zdi se mi,da sem v tistih 14 dneh izjokala vse...na koncu ni bilo več solz...počutila sem se prazna...
V veliko tolažbo mi je bila tudi moja g. in njene dve sestre.Na miklavža pa so bile novice bolj spodbudne,zgodnja morfologija je bila bp. in primarij mi je vlival pogum in upanje,da bo vse vredu.Sedaj sem hoidila vsak mesec še k njemu na UZ,na redne preglede pa k moji g.Bolj,ko se je bližal maj,manj upanja je bilo,da se bosta naši punčari obrnili pravilno.Vida je vstrajala zadnjično,Vilma pa prečno-vsak mi je predlagal CR,le pri. Cerar mei je dajal upanje,da bo šlo naravno.Če bi bilo po njegovo bi rodila že za prvomajske praznike,ko je bil on dežuren a se ni zgodilo nič. Potem mi je dal datum 10.5.2007 naj pridem in bova rodila.
Pripravljena sem bila da se bo to res zgodilo,otroke sem pripravila,da bodo dobili sestrici ali bratca,da pa mogoče en od njiju ne bo tak,kot oni ampak drugačen...in s težkim srcem odšla proti Lj.( prej sem vedno rodila v kranju,zato sem imela kar slabo vest,da grem tokrat drugam-a prevagalo je to,da bo pri meni pri. in da je tam vsa pomoč v primeru če...)
V porodnišnici naredimo popis,CTG in vse za sprejem v porodno,nato pa pride pri. me pregleda in reče naj grem še za en teden domov,odprta 1 cm.nič!!!!Pa zopet naročena 17.5 isti postopek,pri. že od daleč vpije:Kaj je zdaj vi sto dni čez rok? potem pa pregled-odprta 4 cm-do ponedeljka domov.UPSS-to pa jaz ne upam več-prosim ga.če lahko ostanem na oddelku,kajti če mene zagrabi ne pridem do LJ.
Tako sem 17.5 pristala na oddelku v sobi dr.Nataše Tul-Mandič.Zelo dobra zdravnica in super človek.Vedno ji bom hvaležna,za vse kar je naredila zame.
Porod se ni in ni hotel začeti in jaz sem bila že vsega sita.Vsredo 23.5 pa mi je na viziti dr.Tulova končno rekla,da sta se s pri. zmenila,da naslednji dan rodimo.KONČNOOO!!!!!!!!!!!
čETRTEK-sprejem v porodno,klistir,britje,CTG...in nato odhod v porodno,ta veliko sem dobila,z radijem,vsi so bili zelo prijazni....okrog 9 je prišel pri. me pregledal in dejal,da ne bomo rojevali na silo,vstavil mi je tabletke za mehčanje MV in kmalu sem dobila popadke.Da pa ne bi bila lačna,so mi dali v žilo flašo glukoze....popadki so postajali močnejši in zopet je prišel naokrog pri.Potipal mi je trebuh in ukazal,naj mi dajo protibolečinsko.Babica mi to spusti v žilo,jaz pa že odtavam stran-vse vedela kaj se dogaja-a se mi ni dalo niti odpreti oči...tako sem brez bolečin odspala tri ure...nato sem se šla stuširat in nato me je dr.Tul pregledala-odprta 8 cm-AKCIJA.
Soba se je v trenutku napolnila do zadnjega kotička,prišla je anasteziologinja,jemali so mi kri, da so jo naročili v primeru transfuzije,pa pediatri,ginekologi,babice,študentje...Tulova je predrla prvi ovoj,noge so mi dali v stremena,posteljom dvignili in že smo pritiskali-čeprav z ritko naprej se je ob 14:23 rodila brez problemov Vida,težka 4100g in dolga52cm in najbolj važno,bila je zdrava,najlepša,najboilj topla-s tistimi malimi modrimi učki me je gledala naravnost v oči-bila sem najsrečnejši človek-a čakalo me je še eno delo.Vido so odnesli na pult,Tulova je predrla še drugi ovoj,takrat pa se je Vilma spodvila,poskusila jo je notranje obrniti-ni šlo.Prej je primarij stal na moji desni,sedaj pa je planil med moje noge,segel z roko v mojo maternico in jo poskušal obrniti-ni šlo-DR, Tulova je poskušala preko trebuha,on notranje pa nič-zavpil je naj mi dajo anastezijo-maska se približuje mojim ustom-odrinem jo in pride popadek-pritisnem in očitno je takrat pri. zagrabil Vilmo za nogice in jo potegnil ven........olajšanje-na trebuhu pa še drugi zaklad,mehak,topel,moj...ozrla sem se po sobi-vsi so bili zeleni-(kakšna sem bila jaz pa ne vem ) Primarij me je kar objel in dejal,da sva bila dober tim...torej ob 14:29 se je rodila Vilma,težka 3000g in dolga 50 cm.
Dr.Tulova se je pohecala da je prva njena,druga pa od primarija...
Po treh urah so me odpeljali na oddelek B,kjer sem se počutila kot kraljica....HVALA VAM!
Moram pa povedat,da nisem bila nikoli šivana.
Pozitivno sem bila presenečena nad Lj. porodnišnico.BRAVO!
Zelo sem vesela,da se je vse srečno končalo in da sta obe zdravi,vsak dan posebaj se zahvalim nekomu tam zgoraj,da je uslišal moje prošnje in molitve...očitno je bilo tako namenjeno,da sem prišla v roke primariju,ki je tako lepo in srečno izpeljal moj porod.Zame je strokovnjak,zapisan v mojem srcu z zlatimi črkami.Ni me bilo strah,.kajti zaupala sem mu 100%
Kadar sta ponoči sitni in ne spita,se nikoli ne hudujem nanju ,saj sta zame dva mala čudeža.Hvaležna sem,da sem lahko mamica tolikim otrokom...to je dar,ki se ga ne sme zapraviti......

Tako smo dobili našo srečo na deseto potenco!!!!!!!!!!!!!!!

To bo sedaj vse.....


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

Če pa ni vredu...pa prosim izbrišite...


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

Evelina je napisal/a:

Če pa ni vredu...pa prosim izbrišite...

     

Draga Evelina, prebrala sem vse tvoje zgodbe, v srce so mi segle , še kako te razumem, kako si se počutila, saj sem tudi sama dvakrat rodila . A moja dva poroda nista nič v primerjavi s tvojimi, tako dramatično, napeto si jih opisala, da nisem mogla nehati brati, dokler nisem prišla do konca.
Ej, lahko ti le zaploskam, ti čestitam, se priklonim globoko pred tabo, kajti si ženska, žena in mamica kot si je človek le more želeti.
Tvoje srce je res veliko, široko in globoko, in verjamem, da bi vanj lahko sprejela še kak par dvojčkov! Res si prava kraljica, vsa čast tebi in tvojemu soprogu !!!


LP Ariel,

    

Evelina, upam, da mi ne boš zamerila, en filmček bom prilepila spodaj, malo za hec, smeh  in zabavo, pa še iNiKa naj si ga dobro ogleda , naslov pa mu bom dala:

KAKO BI BILO, ČE BI JIH DESET NAENKRAT POČELO MAMI TOLE

http://www.mojvideo.com/video-joemamma-f/1f73a81dd7ec34a03204


LP Ariel

Nisem in nisem mogla nehati brati, tako doživeto si vse to napisala Evelina. Lahko ti le rečem, HVALA, da deliš z nami svoje ikušnje. Veš, tudi jaz sem hotela imeti od 8 do 10 otrok, a žal usoda ni hotela. Zelo sem si želela punčko in ko sem prvikrat zanosila, me je moj prvi mož, ki je bil alkoholik tako brcnil v trebuh v šestem mesecu nosečnosti, da za detece ni bilo več pomoči. Še isti dan sem zvedela, da je bila punčka. Svet se mi je rušil, hotela sem umreti z njo, nikogar nisem hotela videti, za nikogar slišati, samo umreti, umreti mi je bilo. Tega trpljenja ni moč opisati, ko izgubiš ljubljeno bitjece. Dve leti je trajalo, da sem zopet zanosila, ker sem si tako neznansko želela otroka, pa bi tudi tega skoraj s šestimi meseci izgubila, a so naju rešili. Tako sem rodila prvega fanta, težkega komaj 2,5 kg in 42 cm, težkega, ostala sem brez stanovanja, brez toplega doma kamor bi lahko v zibko položila svoje dete. Tako smo šli iz porodnišnice z avtobusom naravnost v prekmurje do Murske Sobote, nato prestopili na drugi avtobus do Cankove, nato pa dve uri in pol hoje peš, do njegovih staršev. V tej hiši je vladal alkohol - groza zame- tašča me je preklinjala, prekleta avstralka kaj iščeš ti tu. Zame se je začel ponovni pekel, zraven dveh pralnih strojev sem morala plenice in naše perilo prat na roke. Nobene podpore, nobene tolažbe ali pomoči nisem bila deležna. Nekako sem prenašala vse to leto in pol, gradila sva hišo, treba je bilo postorit v hlevu in v hiši, pa to še ni največji problem, saj sem že po naravi bila zelo delavna. Najhuje je bilo taščino in moževo zbadanje, kot, da nisem človek, ampak ranjena žival, ki išče tisto malo topline in ljubezni, ki ju nisem poznala nikoli v življenju. Možu sem rekla, če hoče naj gre z menoj,  če ne, pa naj ostane tu kamor spada. Tako smo se čez noč odločili, da gremo v naše majhno stanovanje v Mariboru, ki ga je mož dobil od podjetja. Končno, dom, dom po katerem sem tako hrepenela, čeprav majhen, naš prvi dom je bil. Kako sem se motila, ko sem mislila, da bom končno srečna, da bo mož nehal pit in se posvetil meni in otroku. Zmota, zmota.... Tepena jaz, tepen otrok, besede so kar deževale, kaj vse sem bila, samo človek ne. Ko je odhajal na delo v Irak, kamor so pošiljali gradbene delavce, sem se odločila, da grem trenirat karate, samo zato, da se bom lahko branila pred možem, ki je večkrat stegnil roko proti meni in udarjal, kamor je padlo. Tako sem prišla pri karateju do rdečega pasu, ravno dovolj za samoobrambo. Ko se je vrnil iz Iraka, je bila prvi pozdrav klofuta, ki sem je bila deležna, zato, da sem prenovila najin topel domek, za njegovo vrnitev. Samo delček minute je bil, živci so mi popustili, in že je soseda klicala rešilca, da so moža odpeljali v bolnišnico. Od tistega trenutka dalje, ni več upal položiti roko name in na sina.

 


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Ko je vse kazalo, da bo v redu v najinem zakonu sva se odločila za drugega otroka. Zdravnik mi je rekel naj raje naredim splav, kot pa rodim, saj sem imela le 45 kg, ker nisem imela hrane tudi po tri do štiri dni skupaj, otrok, pa ravno toliko, da sem lahko s tistimi fičniki, ki sem jih pred možem skrila, kupila hranico za otroka. Moža sem kleče prosila, naj za božjo voljo že neha piti in naj skrbi za družino, ki se bo za še enega člana povečala, a besede so bile kot bob v steno. Tako sem rodila drugega sina težkega komaj 2,3 kg in 42 cm težkega. Po porodu sem bila tako onemogla, da sem mislila, da mi bije poslednja ura. Voljo do življenja sem imela le še samo zaradi njiju, ki sem ju imela neizmerno rada in sta mi pomenila vse na svetu. Ko je bil otrok star štiri mesece sem se zaposlila v tovarni konfekcije, kjer sem delala na normo, za 16stimi stroji. Plačo sem skrbno skrivala pri sosedi, da sta imela otroka za hrano in oblekce. Seveda, pa mož ni hotel sprejeti drugega otroka, češ, da ni njegov, čeprav sem ju še jaz komaj ločila, tako sta si bila podobna, da so me mimoidoči spraševali, če sta dvojčka. Ko me ni bilo ponoči doma, ker sem delala en teden zjutraj, en teden popoldan in en teden ponoči, ju je mož pretepal. Bila sta polna modric in bušk. Nekega dne, ko sem zaslutila, da je doma nekaj hudo narobe sem odšla predčasno iz tovarne domov in na kaj sem naletela? Mož v zakonski postelji z drugo žensko in ko sem stala in opazovala dogajanje med podboji vrat, je mož rekel starejšemu sinu takole: "Veš Igor, ni tista, ki stoji tamle pri vratih tvoja mati, ampak tale poleg mene, ki tukaj leži, tale je tvoja mama". Ni moč opisati, kaj sem takrat čutila, bes, sovraštvo, gnus... Šla sem na teraso osem nadstropne stolpnice in se hotela pognati v globino. V meni je kljuvala bolečina, sami vprašaji, zakaj živim, čemu živim, za koga naj sploh še živim. Te more mora biti enkrat končno konec. Nekakšna sila me je potegnila nazaj, še danes ne vem ali človeška, ali kaj je to bilo, vrnila sem se v stanovanje in mrtvo hladno dejala: "Spokajta mi čimprej oba iz tega stanovanja, dokler še imata čas, kajti za svoja dejanja ne odgovarjam". Njegova ljubica se je pobrala takoj, on pa ni in ni hotel oditi in se je na vse pretege opravičeval. Ničesar več nisem čutila, hodila sem v službo kot robot, delala sem doma kot robot, on pa, kot da se ni nič zgodilo me je obkladal z žaljivkami in psovkami, tako, da mi je enega lepega dne prekipelo vse skupaj in sem odšla z otrokoma v temno noč, ponoči okrog dveh. Prespali smo na avtobusni postaji, drugi dan pa sem šla na lov za stanovanjem, ki sem ga na srečo še isti dan dobila pri eni gospe. Končno sem se rešila more in zaživela z otrokoma sama. Ko sem dala zahtevek za razvezo zakona, me je hodil prosit naj se vrnem nazaj, da bo vse v redu, a jaz sem bila neomajna v svoji odločitvi, dokler ne preneha s pijačo, ki je v družini največje zlo, do tačas me ne bo videl. Ko je videl, da gre zares, se je prijavil v društvo alkoholikov in jaz sem mu obljubila, da mu bom stala ob strani, če to res misli in mu bom pomagala. Rečeno - storjeno. Prvi njegov pregled je pokazal, da ima tako hud razpad jeter, da mu skorajda ni več pomoči. In, ko so mu to povedali je napisal poslovilno pismo zame, naj mu oprostim za vse kar mi je prizadejal, drugo pismo je bilo namenjeno njegovim staršem naj mu oprostijo, kar je prizadejal njim in si vzel življenje. Ko sem zvedela, da ga ni več med nami, so mi solze tekle po licih in še danes ne vem zagotovo, ali so bile solze žalosti in obupa, ali olajšanja. Ko je starejši sin videl, da jokam, je rekel: "Mami, solze? Zakaj? Ali zato da nas je tepel? Ni vreden tega. Kljub temu sem mu rekla, veš Igor tvoj ati je bil, pa kakršenkoli že, ati ti je. Zame ni bilo nič lahko nadomeščati mater in očeta, da sta otroka imela vso podporo, in ljubezen, ki sem ju premogla in jima dala to, kar jaz nisem poznala nikoli v življenju.
Se opravičujem, da sem se razpisala, pa nič hudega, imamo vsaj lepo in žalostno vendar obe resnični zgodbi. Če vas zanima, vam bom napisala, kako sem se pobrala in rodila še 2 otroka. Lp Mevki

 


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

O Mevki...jokam...tvoja zgodba,je tako težka...a vendar tako podobna mnogim,vendar na drugačen način...
Občudujem te,kajti po vsem tem si močna ženska,vredna vsega spoštovanja,kajti vse to prestajati toliko let...ne to ni lahko...mogoče smo mi  doživljali nekaj podobnega...mogoče enkrat napišem,če vas zanima seveda....
Ti ali naj vas raje vikam,kajti ne vem koliko si(ste ) stari,kar napišite svojo zgodbo dalje,jaz jo bom z veseljem prebrala in upam,da je vsaj ta srečna...


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

Evelina, saj smo vendar tukaj na forumu vsi prijatelji. Zatorej prosim, če me tikaš, saj je to prav tako. Bom napisala še drugi del, pravzaprav bi morala začeti z mojim otroštvom, ker sem najdenka, stara komaj tri tedne pri nekem potoku. Tako, da ne poznam svojih staršev, ne sester, ne bratov. A poznaš tole pesem o siroti, na svetu sem sam, na svetu sem sam, bratov in sester jaz ne poznam, nimam očeta in matere ne, zame na svetu ne mara nihče. Tako je bilo pri meni. Seveda me zanima, kar si tudi ti podoživljala svoje življenje, morda se bo še kdo ojunačil in nam kaj napisal. Opazila sem tudi, da se zelo dobro počutiš pri nas. Prav je tako. Lp Mevki     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Ja-zelo dobro se počutim tu med vami...tako lepo ste me sprejeli,kot da sem popolnoma enaka vam...
Pesem poznam...je žalostna...
Moja zgodba...marsikomu težko verjetna...o ja napisala jo bom...saj si že dolgo želim,da izlijem svoje občutke ...saj je bilo tudi naše otroštvo grdo in ko otrokom pripovedujem o vseh prestanih grdobijah zaradi alkohola,me samo debelo gledajo...alkohol...kolikokrat sem ga preklela..v otroštvu sem vsak večer prosila Boga,naj vendar že pogori tovarna,kjer delajo pijačo...še danes jo sovražim in še danes v naši družini naredi dosti gorja(mama in oče)-a o tem kdaj drugič...


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

O Mevki...ti si nekaj posebnega...te občudujem...da si vse tisto pretrpela in zdržala...pa si tako dobrega srca!


_________________
Sreče ne spoznaš z glavo,temveč s srcem.

no ja prebrala sem vse in sem kr solzne oči dobile... no ja jaz vam porodne zgodbe ne morem povedat, jo upam da bom kmalu mogoče že čez kako leto..... uffff da bi le....


_________________
smiLe & tHe worLd wiLL smiLe witH you :)

http://www.mojalbum.com/romanalesjak

Moja porodna zgodbica,  pa je bolj lahka.
Ko sem izvedela, da sem noseča, sem fantu takoj povedala in bila sva oba vesela. Jaz sem si želela punčko, on pa fanta, toda želja se je uresničila njemu. Zdaj imam fantka Aneja in je že star 13 mesecev, zelo sem srečna.
Porod ni bil težak, saj je vse skupaj trajalo tri ure.
Upam, da se mi bo želja uresničila zdaj drugič, da bo deklica, samo zaenkrat še ne vem kaj bom imela.

te zgodbe so me tako ganile    ne morem verjeti. najbolj me je ujezilo to, ko smo včeraj dobili položnico za otroke v darfuru. potem pa zveš kaj vse se dogaja v sloveniji....ko bi dala 10* več denarja za otroke v sloveniji kot one v tujini. to pa zelo zaboli. hudo mi je za družine, v katerih je preveč alkohola in nasilja. tudi v naši družini oče zelo veliko pije, na srečo nas ne pretepa vendar njegove besede in zmerjanja veliko bolj bolijo kot klofute.
avtoricam zgodb želim veliko poguma, zdravja in moči. če karkoli potrebujeta za svoje angelčke povejta. z mami velikokrat narediva čiščenje omar in oblačila,ki jih ne potrebujem več dava sorodnikom ali prijateljem. je mami vsa oblačila od nas hranila.
lep pozdrav

Zelo rada bi prebrala še nadaljevanje tvoje zgodbe Mevki . . .

Kruto življenje mevki, malo poznam, ne privoščim nikomur nikdar.Nekaj pa si razložiti ne znam, kaj pomeni DS.


_________________
pozdrav izza pohorja