ŽELEZNIKI so tudi zelo lep kraj ... !


O Železnikih
http://www.youtube.com/watch?v=8MWUi9moVi0

Železniki pred in po poplavi 2007
http://www.youtube.com/watch?v=OdGjemU4DJw&feature=related

Poplava v Železnikih
http://www.youtube.com/watch?v=xSEiAp-lIGY&feature=related

Železniki, 10 dni kasneje
http://www.youtube.com/watch?v=JwI9Vj40AqA&feature=related

Železniki, leto dni kasneje
http://www.youtube.com/watch?v=oBkA33n1seY&feature=related


LP Ariel,

Mi nismo prav iz Železnikov,a vendar smo poplave  občutili z vso težo in jih še vedno...
Se spominjate poplav tistega 18.septembra med 12 in 13  uro?
Jaz jih vsekakor ne bom pozabila...
Dež je nalival brez prestanka že nekaj ur...mož je bil v službi,otroci v šoli...dež pa je lil,kot da se je utrgal oblak....Bližalo se je poldnevu in dež je še vedno nalival,voda je drla po obeh straneh hiše in v takem neurju si lahko samo hvaležen,da si v hribu in se voda odteka....poklicala sem moža,naj pride domov,da bo šel po otroke....čez nekaj časa me pokliče,da on domov ne more,da je reka Sora že prestopila bregove in da je za las ušel deroči reki,ki mu je poplavila avto...več mi takrat ni povedal...pa to,da bo že prišel,na nek način domov....
Čakam otroke...ni jih...Kmalu dobim klic iz šole,da moramo priti po otroke,ker kombi ne more,ker so se naredili usadi...Skočim iz hiše,vodo brodim čez kolena do avta in se s težavo odpeljemn...toda le nekaj sto metrov od hiše...kajti ceste ni bilo več..ena sama deroča voda,ki je bučala in s seboj nosila les,kamenje...avto pustim in nadaljujem pot peš...lezem po gozdu,skačem po skalah...vodila me je želja,da čimprej pridem do otrok ,ki so bili v PŠ ...mokra,tresoča prevzamem otroke in se odpravimo nazaj na nevarno pot...da je nevarna sem se zavedla šele kasneje...Tam kjer ceste ni bilo več,sem otrokom pomagala čez deročo vodo..podajala sem jim roko in jih vlekla čez...jokali so od strahu....morala sem biti čimbolj mirna,močna ...čeprav se je v meni vse treslo....tri sem že imela čez...samo Irma je še ostala...podam ji roko,ona me prime in skoči-v tistem trenutku pa mi zdrsne iz rok...groza...strah...nemoč...ne vem od kje in kako sem jo zagrabila za torbo in jo potegnila na skalo k sebi...tisoč angelov varuhov jo je čuvalo...noge so mi klecale od prestane groze,ko sem skoraj izgubila otroka,ko mi je voda skoraj odnesla otroka...
Mokri in prestrašeni pridemo domov,elektrike ni bilo,telefon ni več delal...celo mobitel ni bil vedno dosegljiv...dobim na telefon Janjo,ki hodi v šolo v Železnike in pove,da so za malo ušli z avtobusum uničujočemu valu pobesnele Sore...in da mokri,lačni in prestrašeni čakajo v šoli...duša se mi je trgala,ker sem vedela kaj prestaja ...sama proč od domačih,prestrašena,mokra....
Zvečer je peš prišel domov mož-avto je pustil visoko pod Ratitovcem,kjer ga je zaplazilo...samo,da je bil doma...šele takrat mi je povedal,da ga je na cesti zajel val,mu zalil avto čez streho,da je le ta že ugasnil,da ga je voda že dvignila in da je mislil,da se ne bo rešil...na srečo mu je avto spet užgal in neka sila ga je potisnila stran od najmočnejšega toka,tako,da ko je avto dosegel tla je speljal in ušel....hvala,hvala ti Bog,hvala,da si rešil moža in očeta naše družine....šele potem,se zavedaš,kakšno varstvo je imel....in vedno bol veruješ in zaupaš....
Otroke so iz centralne šole odpeljali šele pozno zvečer...čez ŠK.Loko,Poljansko dolino,Novaki v vrh Davče...a naprej niso mogli...še dobro,da imam v Novakih brata,da je prespala pri njem...naslednjega dne jo je mož odšel iskat peš..uro in pol hoda v eno smer...
Do sobote smo bili odtrgani od sveta,najnujnejše so vozili helikopterji...
Da-tega dne nas je čuvala cela vojska angelov varuhov,in niti pomisliti ne smem,kaj bi bilo če....


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

Evelina, žalostno je gledat te linke, če se spomnim, ko smo spremljali po tv, kaj se je tam pri vas dogajalo. Človeku to ostane v podzavesti in se boji kaj bo prineslo naslednje poletje. Upajmo, da bo vse dobro in mirno leto.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

    

Ojoj Evelina, oprosti mi! ! Če bi vedela, da bo to v tebi sprožilo tako tragične spomine, pa ne bi limala
teh linkov o Železnikih gor   !

LP Ariel,   

Nič hudega...spomini bodo ostali,strah tudi...a vendar moramo biti pripravljeni,kajti,kdo ve kaj nam prinese naslednje veliko deževje...vodotoki še vedno niso urejeni,v Davčo še vedno ni ceste po kateri bi lahko vozil uradno avtobus,tako,da smo v prekršku,ker se vozijo otroci po uradno zaprti cesti,sledi poplav so še vedno zelo vidni po travnatih površinah...
Je pa bolje,da ne vemo, kaj  nas čaka in kakšne katastrofe še lahko pridejo....


_________________
Čiščenje hiše,medtem,ko otroci odraščajo,je podobno kidanju snega medtem,ko sneži....

Evelina je napisal/a:

Mi nismo prav iz Železnikov,a vendar smo poplave  občutili z vso težo in jih še vedno...
Se spominjate poplav tistega 18.septembra med 12 in 13  uro?
Jaz jih vsekakor ne bom pozabila...
Dež je nalival brez prestanka že nekaj ur...mož je bil v službi,otroci v šoli...dež pa je lil,kot da se je utrgal oblak....Bližalo se je poldnevu in dež je še vedno nalival,voda je drla po obeh straneh hiše in v takem neurju si lahko samo hvaležen,da si v hribu in se voda odteka....poklicala sem moža,naj pride domov,da bo šel po otroke....čez nekaj časa me pokliče,da on domov ne more,da je reka Sora že prestopila bregove in da je za las ušel deroči reki,ki mu je poplavila avto...več mi takrat ni povedal...pa to,da bo že prišel,na nek način domov....
Čakam otroke...ni jih...Kmalu dobim klic iz šole,da moramo priti po otroke,ker kombi ne more,ker so se naredili usadi...Skočim iz hiše,vodo brodim čez kolena do avta in se s težavo odpeljemn...toda le nekaj sto metrov od hiše...kajti ceste ni bilo več..ena sama deroča voda,ki je bučala in s seboj nosila les,kamenje...avto pustim in nadaljujem pot peš...lezem po gozdu,skačem po skalah...vodila me je želja,da čimprej pridem do otrok ,ki so bili v PŠ ...mokra,tresoča prevzamem otroke in se odpravimo nazaj na nevarno pot...da je nevarna sem se zavedla šele kasneje...Tam kjer ceste ni bilo več,sem otrokom pomagala čez deročo vodo..podajala sem jim roko in jih vlekla čez...jokali so od strahu....morala sem biti čimbolj mirna,močna ...čeprav se je v meni vse treslo....tri sem že imela čez...samo Irma je še ostala...podam ji roko,ona me prime in skoči-v tistem trenutku pa mi zdrsne iz rok...groza...strah...nemoč...ne vem od kje in kako sem jo zagrabila za torbo in jo potegnila na skalo k sebi...tisoč angelov varuhov jo je čuvalo...noge so mi klecale od prestane groze,ko sem skoraj izgubila otroka,ko mi je voda skoraj odnesla otroka...
Mokri in prestrašeni pridemo domov,elektrike ni bilo,telefon ni več delal...celo mobitel ni bil vedno dosegljiv...dobim na telefon Janjo,ki hodi v šolo v Železnike in pove,da so za malo ušli z avtobusum uničujočemu valu pobesnele Sore...in da mokri,lačni in prestrašeni čakajo v šoli...duša se mi je trgala,ker sem vedela kaj prestaja ...sama proč od domačih,prestrašena,mokra....
Zvečer je peš prišel domov mož-avto je pustil visoko pod Ratitovcem,kjer ga je zaplazilo...samo,da je bil doma...šele takrat mi je povedal,da ga je na cesti zajel val,mu zalil avto čez streho,da je le ta že ugasnil,da ga je voda že dvignila in da je mislil,da se ne bo rešil...na srečo mu je avto spet užgal in neka sila ga je potisnila stran od najmočnejšega toka,tako,da ko je avto dosegel tla je speljal in ušel....hvala,hvala ti Bog,hvala,da si rešil moža in očeta naše družine....šele potem,se zavedaš,kakšno varstvo je imel....in vedno bol veruješ in zaupaš....
Otroke so iz centralne šole odpeljali šele pozno zvečer...čez ŠK.Loko,Poljansko dolino,Novaki v vrh Davče...a naprej niso mogli...še dobro,da imam v Novakih brata,da je prespala pri njem...naslednjega dne jo je mož odšel iskat peš..uro in pol hoda v eno smer...
Do sobote smo bili odtrgani od sveta,najnujnejše so vozili helikopterji...
Da-tega dne nas je čuvala cela vojska angelov varuhov,in niti pomisliti ne smem,kaj bi bilo če....

Ojoj hudo ko sem to brala sem dobila kar solzne oči in se naježila...
Dobro da ste se vsi rešili...

Lep pozdrav, Nincek  

To je pa bilo zelo hudo,upajmo da se ne bo nikoli več ponovilo.


_________________
Sreče ne spoznaš z glavo,temveč s srcem.