 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Na prostosti
Oliver je stopil na prašno cesto. Pogledal je okrog sebe, v njegovih očeh se je zrcalil strah. Bil je nemiren. »In kaj sedaj?« je rekel bolj sam sebi. »Sedaj pa na začetek,« mu je odvrnil stari paznik, ki je bil naslonjen na zid in ga je opazoval.
»Začetek,« je prikimal Oliver.
»In predvsem, izogibaj se lepih deklet,« mu je še svetoval.
Oliver ga je hladno pogledal, rekel ni nič.
»Pogrešal vas bom, pa čeprav sem sovražil vse,« je mirno dejal čez čas. Prijel je svojo torbo in se peš odpravil naprej.
»Mar nimaš prevoza?« je za njim zaklical paznik.
»Ne,« je odvrnil Oliver.
»Do mesta je dve uri hoje,« mu je dejal.
»Imam čas,« je mirno odgovoril Oliver in se odločno odpravil naprej. Ni se več oziral, čeprav mu je bilo kar nekoliko tesno pri srcu, ko je po desetih letih zapuščal zapor.
Cesta je bila prašna in prazna. Nihče ni pripeljal mimo in za hip se mu je zazdelo, da je sam na svetu. Bilo je nekaj do enajstih dopoldan, sonce je pripekalo in imel je suha usta. Pred sabo je videl le še poln kozarec osvežilne pijače.
Po dveh urah, se je pred njim prikazalo mesto. Tuje in neznano. Sklenil je, da bo najprej poiskal gostilno, kjer se bo odžejal in šele nato se bo z avtobusom odpeljal v mali kraj, kjer je bil nekoč doma. Pred desetimi leti. Bil je prepričan, da se je tam veliko spremenilo. Upal je tudi, da ga ljudje ne bodo spoznali, če pa že, da so vsaj pozabili, kar je bilo deset let nazaj. Sam se je že davno sprijaznil z mislijo, da bo za vedno zaznamovan. Za vedno in povsod bo bivši kaznjenec in vedel je, da mu ljudje ne bodo zaupali. Pa čeprav ni zagrešil ničesar. V očeh ljudstva in pravice je bil kriminalec in nikogar ni zanimala njegova zgodba. Naj je bilo res ali ne, bil je obsojen in zapečaten.
Oliver je bil star osemindvajset let. Ko je odšel v zapor, mu je bilo komaj osemnajst let. Takrat je bil še deček, otrok. Ni se znal braniti, bil je preplašen. V zaporu se je razvil v močnega in privlačnega mladeniča. Bil je mišičast, trden, v njegovih očeh pa je bil hlad. Njegov smeh je že davno nazaj zamrl. Najbrž takrat, ko je spoznal, da sta na svetu pomembna le denar in ime. Pravice ni. Je le na papirju in v filmih.
Zagledal je prijeten lokal. Odpravil se je tja. Sedel je na veliko pokrito teraso in čakal. Kmalu je pred njim stala prijazna natakarica.
»Želiš?« je vprašala.
»Nekaj osvežilnega. Mogoče limonado,« je vprašal.
»Da, imamo zelo dobro limonado. Takoj dobiš,« je zažvrgolela in odšla.
Nazaj se je vrnila z velikim vrčem in kozarcem.
»Si iz zapora?« je naravnost vprašala.
»Mi piše za obrazu?«
»Ah, ne, toda videla sem te, da si prišel iz smeri, kjer je zapor,« mu je pojasnila.
»Da, iz zapora,« je dejal in jo gledal.
»Koliko let si sedel?« je bila radovedna.
»Deset,« je odvrnil.
Zažvižgala je.
»Odslužil sem,« je dodal.
»Moj James je tam šele tretje leto. Še polovico ima pred sabo. Ga poznaš?« je rekla in prisedla.
»Najbrž,« je kimal.
»Oropal je banko. Takoj so ga dobili,« je razlagala.
»A,« je kimal Oliver. Bil je presenečen, da je dekle prisedlo in tako sproščeno govorilo z njim. Bil je prepričan, da se ga bodo ljudje bali. No, v njegovem malem mestu vsekakor. Ko bodo ugotovili, kdo je, se ga bodo najbrž izogibali.
»Si slišal? Te čaka kdo doma? Imaš dekle?« je spraševala.
Oliver se je predramil: »Oče. Oče me čaka.«
»Vesel te bo, kaj,« je ugotavljalo dekle.
Prikimal je.
»Jaz bom Jamesa čakala. Pa ne zato, ker mi je zagrozil, da me bo ubil, če se spečam s kom drugim. Res ga ljubim, veš,« je kimala.
»Me veseli,« je dodal in popil limonado do konca. Hotel je plačati, a ga je zadržala.
»Kar pusti. Je že dobro,« je rekla prijazno.
»Nočem, da me lovijo zaradi kraje limonade,« je dejal nezaupljivo in ji ponujal denar.
»Ne bodo te,« je rekla in odšla.
Na prostosti (2/4 strani)
Napotil se je do avtobusne postaje. Imel je srečo, avtobus je v kraj, kjer je živel peljal čez dobrih deset minut. Sedel je na klop in čakal. Bil je nemiren. Nazadnje je videl očeta pred dobrim mesecem dni. Zdel se mu je utrujen in zaskrbljen, pa ni povedal, kaj je narobe. Oče je verjel v njegovo nedolžnost, obiskoval ga je, kadar je imel čas. Vlival mu je upanje in ga v težkih trenutkih skušal tolažiti. Sedaj je bil čas na Oliverju. Bil je prepričan, da bo očetu povrnil za njegovo dobroto.
Vožnja do njegovega malega kraja je prehitro minila, pa čeprav so se vozili skoraj poldrugo uro. Le s težavo je stopil iz avtobusa. Vedel je, da ga oče pričakuje šele čez mesec dni. Ker se je lepo obnašal, so ga spustili prej.
Počasi se je odpravil skozi mesto. Oziral se je okrog. Ni se dosti spremenilo. Tu in tam je zrasla kaka nova hiša, v glavnem pa je bilo isto, kot deset let nazaj. Ustavil se je pred veliko garažo, kjer so popravljali avtomobile. Stisnilo ga je pri srcu. Na vratih je bilo obvestilo, da je zaradi bolezni delavnica do nadalnjega zaprta. Vzpel se je po stopnicah za delavnico in pritisnil je na zvonec. Čakal je. Kar nekaj časa je minilo, da je zagledal znan obraz. Oče se je nasmehnil in mu odprl vrata.
»Sin, si že doma?« je vprašal in ga objel.
»Kaj pomeni napis na delavnici?« je vprašal Oliver.
»Imel sem operacijo. Saj sedaj je že bolje,« je priznal oče.
»Nikoli mi nisi povedal, da si bolan,« je rekel.
»Nisem te hotel obremenjevati še s tem,« mu je razložil oče.
»Kar se tiče tebe, ni breme,« mu je dejal Oliver in ga še enkrat tesno objel.
»Pridi noter, marsikaj se morava pomeniti,« mu je velel oče.
Po desetih letih je Oliver spet stal v domači hiši. Oče ni spremenil ničesar.
»Če bi vedel, da boš prišel, bi pripravil kosilo,« je začel.
»Jaz ga bom,« se je ponudil Oliver. »Kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje kuhal. Saj mi boš pomagal?«
Oliver je bil ves čas zadržan in zamišljen.
»Sin, kaj je?« ga je vprašal oče, ko sta jedla.
»Ne vem,« je zmajal z glavo. »Bojim se, dolgo časa nisem živel.«
»Vse bo dobro,« mu je dejal oče in se spodbudno nasmehnil.
»Še vedno živi tu?« je nato vprašal Oliver. Odgovora se je bal.
Oče je takoj vedel, po kom sprašuje. Po dekletu, zaradi katerega je sedel.
»Mery se je preselila pred petimi leti. Poročila se je drugam,« mu je pojasnil oče.
Oliver si je vidno oddahnil. Ni si želel srečanja z njo. Najbrž je bila še vedno tako hudobna in brezsrčna, kot pred desetimi leti.
»Pa Cindy? Kako je?« je vprašal Oliver.
»Tu je,« je kimal oče. »Lahko jo boš obiskal. Vesela te bo!«
O tem je Oliver dvomil. Ni bil še pripravljen, da bi se srečal z dekletom, ki ga je nekoč ljubil. Naj počaka še nekaj časa.
Že takoj naslednjega jutra se je podal v delavnico. Bila je zaprašena in neurejena. Razgledoval se je okrog in premišljeval je, kje naj sploh začne.
»Veliko dela bo, če boš hotel urediti vse,« mu je dejal oče.
»Zmogla bova,« je bil Oliver trdno odločen.
Pospravljanje in urejanje delavnice mu je vzelo skoraj štirinajst dni časa. Delal je od jutra do večera, očetu ni pustil, da bi mu pomagal.
»Storil si dovolj. Sedaj je vrsta na meni. Počivaj,« mu je ukazal.
Tako je oče kuhal kosilo, Oliver pa se je vrgel v delo.
»Se spominjaš, kako je ob nedeljah vedno dišalo iz pečice? Se spominjaš vonja piškotov?« je nekega večera zasanjano dejal oče. Govoril je o njej, o svoji ženi.
Oliverja je stisnilo pri srcu. Seveda se je spominjal. Vse je bilo še živo, pa čeprav je bila njegova mati mrtva že dvanajst let.
»Bila je najboljša mati,« je dejal Oliver zamišljeno.
»Bila bi ponosna nate, sin,« mu je dejal oče in ga mehko pogledal.
Delavnica je bila po dveh mesecih končno spet odprta. Oliver je čakal prve stranke. Počasi so pričeli prihajati. Večina le iz radovednosti, kakšen je sedaj.
»Torej si prišel nazaj?« ga je vprašal vaški mesar.
»Da,« je prikimal Oliver.
»No, potrebovali smo nekoga, kot si ti. Sedaj bodo avtomobili spet čisti in popravljeni. Pogrešal sem vašo delavnico,« je iskreno povedal.
Oliver je prikimal. Bil mu je hvaležen za te besede. Nikoli ni zares izvedel, kaj so takrat menili ljudje. So verjeli, da je kriv ali so vedeli, da je nedolžen.
A kmalu se je izkazalo, da je bilo tisto drugo. Ljudje so prihajali, vsi so bili do njega prijazni.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Avg 2016 20:30 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Na prostosti (3/4 strani)
Nekoč je prišla žena župana. Njen avto je bil potreben pranja in pregleda.
»Veš, Oliver, prav postaven možak si postal,« mu je rekla. Urejena županova žena.
»Hvala, gospa, vi pa se niste postarali niti za en dan,« ji je vrnil pohvalo.
»Oh, Oliver, še vedno si isti,« se je smejala.
Preden je odšla, pa je stopila tik ob njega in mu zašepetala na uho: »Ves čas smo vedeli, da si nedolžen. Tako pošten fant, kot si bil ti, ne bi mogel storiti česa tako podlega! Tista kača!«
Oliver je bil srečen, počasi se je prenehal bati, počasi se mu je vračalo zaupanje do ljudi.
»Zakaj ne dokažeš svoje krivde?« ga je nekoč vprašal gostilničar, ki je bil očetov bratranec.
»Ne verjamem v zakon,« je odvrnil Oliver.
»Težko je, sinko, težko, res,« je kimal gostilničar.
Ljudje so ga sprejeli, Oliver je po desetih letih ponovno zaživel. Pred sabo pa je imel še ne cilj. Še vedno ni odšel do nje. Do svoje prve ljubezni. Vedel je, da Cindy še vedno živi v mestu. Vedel je tudi, da se je poročila in da ima otroka. Novica ga je nekoliko potrla, toda odločila se je prav. Najprej je redno prihajala k njemu, a ko je videl, kako je trpela, ji je nekoč prepovedal, da bi še prihajala.
»Cindy, pozabi me,« ji je dejal nekoč, ko je spet prišla na obisk v zapor.
»Oliver, ne morem. Ljubim te,« je zahlipala.
»Dolgo bom tu. Ne smeš vreči svojega življenja stran in čakati,« je dejal odločno.
»Čakala te bom dvajset let, če bo treba,« mu je zatrdila skozi solze.
»Cindy, ne ljubim te,« je dejal največjo laž. Ob besedah, ki jih je izrekel, ga je zabolelo, a bolje je bilo tako. Ni prenesel njenega žalostnega obraza, ni prenesel misli, da trpi in ga čaka. Želel ji je srečno življenje.
Potem ni več prihajala. Slišal je, da je bila sama kar nekaj let. Žalovala je za njim, a spoštovala je njegovo željo, naj ne pride več. Kasneje se je poročila in zaživela.
Bilo je na nedeljo, ko se je odločil, da odide k njej na obisk. Ni se najavil, vedel je, kje je doma in takoj po kosilu se je odpravil. Upal je, da bo doma.
Stopil je pred nizko in urejeno hišo. Na ograjenem dvorišču se je igral mali otrok, za leseno mizo je sedel moški in bral knjigo. Oliver je stopil na vrt. Moški je dvignil glavo in vstal.
»Oprostite, iščem Cindy,« je pričel Oliver.
»Da, doma je, takoj jo pokličem,« je bil možak prijazen. Oliverju je bil všeč, Cindy je bila najbrž srečna.
Prikazala se je na vratih in prebledela: »Oliver!«
»Cindy, pozdravljena,« je dejal in se rahlo nasmehnil.
»Vstopi, no! Presenetil si me,« je pričela. Bilo ji je nelagodno.
Oliver je vstopil v kuhinjo, Cindy mu je predstavila svojega moža, nato se je vrnil k otroku, ni ju želel motiti.
Oliver je sedel za mizo in jo gledal.
»Kaj naj rečem? Slišala sem, da si se vrnil, da je delavnica spet odprta,« je pričela.
»Vidim, da živiš lepo,« je dejal.
»Da, srečna sem,« je rekla in v njenem glasu je bil kanček grenkobe.
»Še vedno si lepa,« ji je dejal.
Sedal je k njemu za mizo: »Kako si?«
»Gre. Sedaj sploh, ko sem te videl. Boš kdaj prišla? No, vsi trije kdaj pridite,« je popravil.
Prikimala je.
»Prav si se odločila. Deset let je dolga doba,« je pričel.
»Čakal bi te,« mu je rekla tiho.
»Spremenil sem se, ne bi ti bil več všeč,« je dejal in jo pobožal po roki. Nato je vstal in odšel. Cindy si je obrisala solzo, nato pa je poškilila ven na vrt, kjer sta se njen sin in njen mož igrala. To ji je spet privabilo nasmešek nazaj na njen obraz.
Oliver se je odpravil do reke. Potreboval je samoto. Cindy je bila še vedno tako lepa in tako dobra. Še vedno jo je imel rad, najbrž ne bi mogel ljubiti druge. Toda deset let nazaj je bilo vse tako preprosto. Vse do tistega dne, ko mu je hči bogatega in vplivnega obrtnika spremenila življenje.
Oliver je dopolnil polnoletnost. Bil je srečen, poln življenja in načrtov za naprej. Čeprav je že mlad izgubil mater, mu je oče znal kazati ljubezen in nikoli ni bil prikrajšan. Cindy je spoznal na zabavi. Takoj mu je bila všeč in kmalu sta postala par. Ure in ure sta sedela pred hišo njenih staršev in se pogovarjala.
Na prostosti (4/4 strani)
Šele po dveh mesecih sta se prvič poljubila. In takrat ji je prvič priznal, da jo ljubi. Tudi ona je ljubila njega. vse je bilo lepo, preprek ni bilo.
Kasneje sta postajala vse bolj zaljubljena, vse več časa sta prebila skupaj. Cindy se je nameravala po končani šoli zaposliti kot tajnica, Oliver je vedno sanjal, da bo prevzel očetovo obrt in jo še razširil. Bil je prepričan, da bo imel dovolj denarja, da bo Cindy omogočil vse, kar si bo zaželela. Bil je prepričan, da bo nekoč postala njegova žena.
A njuna ljubezen ni bila pogodu vsem prebivalcem malega mesta. Mery je bila leto dni starejša od Oliverja. Že od nekdaj jo je privlačil. Imela je vsakega, ki si ga je zaželela. Nikoli ji nihče ni rekel, da ga ne zanima. Vedno je lahko izbirala. In bila je prepričana, da bo tudi Oliver podlegel njenim čarom. A ni, spretno se jo je otepal in ji vedno zagotavljal, da ljubi Cindy in da nikoli ne bi mogel ljubiti druge. Mary je bila poražena. Če bi se izvedelo, da je tako lepo damico zavrnil navaden kmet, ne bi bilo dobro zanjo. Zato je skovala podel načrt. Bila je jezna nanj, njej, njegovi deklici ni privoščila sreče. Če ga ona ne more imeti in se potem pred njo hvaliti, da je delila posteljo z njenim fantom in potem gledati njen trpeči obraz, ga ne bo imela nobena!
Bil je petkov večer. Vedela je, da je Oliver doma. Poklicala ga je po telefonu.
»Prosim, pomagaj mi! Avto se mi je pokvaril. Sama sem in strah me je,« je tožila v slušalko.
»Pridem,« je dejal Oliver in jo vprašal, kje se nahaja. Če je potrebovala njegovo pomoč, ji bo pač ustregel, ne more je kar pustiti sredi ničesar.
Z avtom se je odpeljal na kraj, kjer se je nahajala. Sedela je v avtu. Pristopil je.
»Noče vžgati in kot sem ti že po telefonu povedala, nisem mogla dobiti druge pomoči, pa sem se obrnila nate, ker vem, da se spoznaš na avtomobile,« je začela razlagati.
Oliver jo pogledal motor, z njim ni bilo nič narobe. Nato je sedel za volan in obrnil ključ. Avto je takoj vžgal. Resno jo je pogledal. Mary se je smehljala.
»Si se zlagala?« je bil jezen.
»Ne, res ni hotel vžgati,« je rekla užaljeno. Stisnila se je bližje njemu.
»Mary, nehaj,« jo je zavrnil.
«Dobila te bom, Oliverček,« je rekla in se mu vrgla v objem. Pričela ga je strastno poljubljati in mu odpenjati srajco.
»Rekel sem, ne,« je zaklical in jo odmaknil.
»Reva navadna reva si, da veš! Daj no, saj ne bo nihče izvedel, da si me,« je govorila in ga držala za roko.
»Imam dekle in ljubim jo. Mary, žal mi je, nisi mi všeč.«
To je bilo dovolj. Spodila ga je ven iz avta, kričala je in cepetala z nogami. Ni ji uspelo, prvič v življenju se ji je nekdo postavil po robu.
Ko je Oliver že legel v posteljo in skoraj pozabil na pripetljaj, so se na vratih hiše njegovega očeta prikazali policisti.
»Aretiran si zaradi posilstva!«
Bil je popolnoma zmeden. Vse je bilo tako hitro. Bil je prestrašen in brez besed. Ni vedel, kaj naj reče. Dodelili so mu odvetnika, njegov oče je bil zaskrbljen in sključen. Ni vedel, kako naj mu pomaga.
Mary je tistega večera sama raztrgala svoje krilo, slekla spodnje hlače in jih vrgla nekaj metrov stran. Opraskala se je po glavi in si razmazala ličilo. Nato je odpeljala domov in zajokala ter povedala, kaj naj bi se ji zgodilo. Rekla je, da jo je zvabil tja, da ji je grozil, da jo bo zadavil in da se je grozno bala tega divjaka. Nihče izmed uradnih oseb ni podvomil njeni zgodbi. Bila je hči bogatega in vplivnega obrtnika in to je bilo dovolj. Obsodili so ga na deset let zapora in ko je bila kazen izrečena, se je zadovoljno smehljala in ga predrzno gledala.
Oliver se je predramil. Bil je večer. Sedel je ob reki. V desetih letih mu je uspelo pozabiti na krivico, ki se mu je zgodila. Vedel je, da ne bo mogel sam prepričati sodnikov o svoji nedolžnosti. Pa saj je bilo vseeno. Deset let mu ni mogel povrniti nihče. Bile so zapravljene. Pred njim pa je bilo še toliko. In vedel je, da mu bo uspelo. Najprej je želel razširiti svoj posel, potem je bil že skrajni čas, da bi si poiskal dekel. Podobno njej. Mogoče je bila nekje na svetu še kakšna deklica, ki je bila podobna njegovi Cindy.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Avg 2016 20:32 |
|
|
|
|
Danes je 22 Nov 2024 15:44 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
