Ob besedi čaj danes ne pomislimo zgolj na planinski čaj, kamilico, šipek ali hibiskus, ki jih pijemo pozimi ob gripi ali prehladu, zaviti v tople odeje, temveč tudi na pravi čaj (zeleni ali črni - razlika je zgolj v fermentaciji), ki nas v vročem poletju lahko ohladi bolj kot na primer najznamenitejša ohlajena pijača z mehurčki.
Pravzaprav je čaj poparek posušenih listov ali popkov grma čajevca (Camellia sinensis). Ker pa se beseda čaj uporablja za katerikoli poparek iz sadja in zelišč, se za čaj iz listov čajevca uporablja izraz pravi čaj. Marsikdo še danes pravemu čaju reče ruski čaj, kar je posledica dejstva, da so k nam nekoč čaj uvažali le iz Rusije. Beseda čaj izvira iz kitajske besede cha. V nekaterih kitajskih pokrajinah se beseda izgovori kot t"e, kar se je preneslo tudi v mnoge druge jezike, na primer tea (angleščina), te" (italijanščina), tee (nemščina).
Pijača za cesarja
Tradicija pitja čaja ima svoje začetke na Kitajskem in se je kmalu prenesla tudi na Japonsko, kjer se je razvila v pravi kult čaja. Tudi najznamenitejša in največkrat opevana legenda o čaju priča, da kultura pitja čaja izvira iz Kitajske. Po legendi naj bi bil kitajskemu cesarju She Nungu v skodelico prekuhane vode po naključju veter prinesel nekaj lističev čajnega grma. Voda v skodelici se je blago obarvala in dobila božanski okus. Od takrat je cesar pil le še novoodkrito pijačo, ki ga je tudi poživljala.
Čaj so v kitajskem zdravilstvu in botaniki uporabljali predvsem za blažitev izčrpanosti, krepitev volje in za izboljšanje vida. Budisti so ga uporabljali med meditacijo, saj je preprečeval utrujenost in zaspanost. V 4. stoletju je postal zelo priljubljen med prebivalstvom doline reke Jangce, kjer so liste najprej soparili in jih nato stolkli v posebnem možnarju. Iz tega prahu so naredili nekakšno pogačo in jo skuhali z rižem, soljo, pomarančno lupino, ingverjem in drugimi začimbami ter mlekom. Ostanke te navade lahko še danes najdemo pri nekaterih Tibetancih in mongolskih plemenih, tudi ponekod v Rusiji. V obdobju kitajske dinastije Tang (8. stol.) je pesnik Lu Yu izdal pomembno delo Cha Jing neke vrste sveto pismo čaja, kjer je opisal celoten obred priprave in uživanja čaja.
Japonska ceremonija
V 11. stoletju je dinastija Sung uvedela nov način uživanja čaja, tako imenovani stepeni čaj. Pojavila se je drugačna šola čaja z drugačno pripravo in orodji. Liste so s kamnitim mlinčkom zmleli v fini prah in ga nato z metlico iz razcepljenega bambusa žvrkljali v vroči vodi. V tem obdobju se navdušenje in odnos do čaja tako poveča, da celo vladar zapravlja svoje imetje za nakupe redkih vrst. Ko mongolska plemena v 13. stoletju zasedejo Kitajsko in uničijo kulturo dinastije Sung, se kultura priprave in pitja čaja malce zaustavi in umiri. Vendar se začne z osvoboditvijo Kitajske v 15. stoletju (dinastija Ming) čaj spet uživati povsem nanovo. Predvsem zenovska veja budistov na jugu začne opravljali poseben čajni obred, ki se kmalu razširi po celotni Kitajski. Čaj so po novem uživali tako, da so liste čajevca namakali v vroči vodi. Taka priprava se je ohranila do danes, na zahodu predvsem v obliki zmletih suhih listov v različnih mešanicah. Vendar pa je obred na Kitajskem zgubil svoj pomen, saj je Kitajcem dolgo trpljenje pod različnimi vladarji odvzelo hrepenenje po smislu življenja. Čaj se je ohranil le kot izvrsten napitek, ne več kot ideal in simbol lepote. V obliki ceremonije pa serviranje čaja še danes poteka na Japonskem, kjer je to posebna umetnost in tudi duhovna disciplina. Japonska čajna ceremonija Chanoyu je tesno povezana s (krajinsko) arhitekturo, vrtnarjenjem, keramiko, slikanjem, cvetličnimi aranžmaji (ikebanami) in tudi z zen budizmom. Pri tem dogodku se spoštujejo čiste linije čajne sobe, drža skodelice, družba prijateljev in preprost trenutek popolnosti ter čistosti.
Tudi pri nas se je v zadnjih nekaj letih kultura pitja čaja, zelenega in črnega, precej razširila. Povečalo se je tudi število čajnic oziroma čajnih hiš in tudi prodajaln s čaji z raznih koncev sveta ter s pripomočki za njegovo pripravo.
Stara imena
Čaj iz grma čajevca danes največ pridobivajo v južni in jugovzhodni Aziji (v Indiji, na Šrilanki, v Vietnamu, Indoneziji in na Kitajskem), v nekaterih afriških državah ob Indijskem oceanu pa tudi v Iranu, Gruziji in Turčiji. Ti čaji se med seboj precej razlikujejo po okusu in aromi. Na trgu so najbolj razširjeni indijski in šrilanški čaji. Zanimivo je, da se danes v trgovini s čajem še vedno uporabljata stari imeni za Tajvan in Šrilanko - Formoza in Cejlon.
Poznamo tri vrste čaja: zeleni (nefermentirani) in črni (fermentirani) čaj, ki je najbolj razširjena oblika, ter oolong čaj (le delno fermentirani). Zaradi fermentacije se razlikujejo po vsebnosti teina, vendar so prav vsi dobri viri učinkovitih antioksidantov. Poleg antioksidantov vsebuje čaj še flavonoide, kofein, teobromin, teofilin, beljakovine, proste aminokisline, polisaharide, prehranske vlaknine (pektin), klorofil in druga barvila, nekatere vitamine, rudninske snovi, encime in aromatične snovi. Teobromin in teofilin, krajše tein, imata podobno poživljajoč učinek kot kofein, le da učinkujeta dlje, delujeta stimulativno in izboljšujeta voljo.
Torej vrste čaja razlikujemo glede na stopnjo oksidacije listov. Najobičajnejši in najbolj priljubljeni čaj v zahodnih državah je črni čaj, katerega listi so precej oksidirani. V Evropi je v 19. stoletju postalo popularno aromatiziranje črnih čajev. Najbolj popularen je Earl Grey z dodatkom bergamotovega olja, uporabljajo pa se tudi drugi dodatki (vanilija, kokos, mandelj). Črnemu čaju sledi - ponekod ga po priljubljenosti celo izpodrinja - zeleni čaj, pri katerem se postopek oksidacije hitro ustavi s toploto. Ko lističe oberejo, jih najprej pustijo, da malo ovenijo, nato pa jih posušijo z vročim zrakom. Pri tovrstni obdelavi ni fermentacije tako kot pri črnem čaju. Zelo pogosta in razširjena aroma za zeleni čaj je jasmin. Večinoma pa čaje aromatizirajo z japonsko češnjo, limono in vanilijo. Najbolj znani japonski zeleni čaji so Sencha, Bancha in Gyokuro, kitajski pa China gunpowder (zaviti posušeni lističi spominjajo na smodnik). Nato je tukaj še oolong čaj, kjer oksidacija traja dlje kot pri zelenem čaju, a manj kot pri črnem. Nazadnje pa še beli čaj, ki ga sestavljajo mladi, neoksidirani listi (popki) in ga zato včasih imenujejo tudi deviški čaj.
Kljub temu da danes v slovenskih čajnicah ali doma ob pripravi čaja ne izvajamo takšnih čajnih ceremonij, kot jih na Japonskem, nam v hladnih dneh požirek črnega, zelena, sadnega ali zeliščnega toplega napitka pogreje telo in duha.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
