POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 8 od 10
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10  Naslednja
Duhovna misel tedna
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek  
NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA (BELA)

Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«
    Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

JEZUS, VATE ZAUPAM
    Prvo nedeljo po veliki noči praznujemo belo nedeljo. To je zaključek velikonočne osmine. Od leta 2000 se imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja. Takrat je papež bl. Janez Pavel II. razglasil poljsko redovnico s. Favstino Kowalsko za svetnico. S. Faustina je imela tako globok stik z Jezusom, da se ji je Jezus prikazoval in ji naročil, naj pove ljudem o veličini njegovega usmiljenja. Takole piše v svojem dnevniku: »Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim« (1602). Z vsem zaupanjem se zatekajmo k Jezusu, ki je ljubezen in usmiljenje.
    Apostolska dela (5,12-16) govorijo o velikem navdušenju Jezusovih učencev, ker so se po njihovih besedah in molitvi zgodili mnogi čudeži, tudi ozdravljenja težko bolnih ljudi. S preprostim srcem in polni zaupanja v Božjo previdnost so se enodušno zbirali k molitvi. Izpred oči niso izpustili živega Jezusa, ampak so ga oznanjali tudi z dejanji, ki so se zgodila po njih. Zavedali so se, da Jezus deluje po njihovih rokah in besedah. Zaradi njihove gorečnosti, ljubezni in usmiljenja je mnogo ljudi sprejelo vero.
    Apostol Janez je na otoku Patmosu doživel posebno Božje razodetje. O tem pripoveduje odlomek iz knjige Razodetja (1,9-13.17-19). Videl je poveličanega Kristusa in se zgrudil pred Božjim veličastvom. V videnju je doživel, kako se z Bogom vse začenja in vse zaključuje: Jezus Kristus je Prvi in Zadnji in Živi.
    V evangeliju po Janezu (20,19-31) se srečamo z apostolom Tomažem. On je bil apostol, ki je zelo ljubil Jezusa, a ni mogel verjeti, da je zares vstal. V filmu R. Mertes, Tomaž me je posebej prevzela njegova drža. V iskanju resnice se odpravi na vsa možna mesta, da bi izvedel, kaj se je v resnici zgodilo na velikonočno jutro. Poišče Jožefa iz Arimateje in stotnika, ki so ga zaradi pričanja prebičali in ga na pol mrtvega odvedli v puščavo na mesto, kjer so bili zaprti tisti, ki se jim je zmračil um. Od njega izve le to, da je zasijala močna svetloba. Ko mu prijateljica pove, da se je prikazal apostolom, ga je sram zaradi nevere. V apostolskem zboru ga sprejmejo z veseljem in ljubeznijo. Končno se prikaže Jezus in takrat se zgrudi pred ljubljenim Učenikom. Jezus mu ne očita njegove nevere, ampak ga povabi in sprejme v svoje usmiljeno srce. Tomaž je podoba človeka, ki veliko razmišlja in misli, da more vse spoznati s svojim razumom. Toda marsikaj se ne da spoznati z razumom, ampak potrebujemo notranje oči, da vidimo to, kar je bistveno. Bistvena je ljubezen, ki je ne moremo videti, lahko jo le čutimo. Ker je Bog ljubezen, je tudi neskončno usmiljen in čaka slehernega izmed nas, da se odloči in sprejme njegovo ljubezen. »Mir vam bodi!« pravi Jezus in nas pošilja, da oznanimo, da zares živi in nas ljubi ter je njegovo usmiljenje neskončno za vsakega človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus se prikaže sedmim učencem
    Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.  
Jn 21,1–14


ON JE VEDNO Z NAMI
   Med tednom gre večina izmed nas redno na delo. Naučili smo se opravljati svoj poklic, zato navadno vemo, kaj je treba narediti v danem trenutku. V današnjem evangeliju so se apostoli odpravili lovit ribe. Po poklicu so bili ribiči. Od vsega dogajanja v zvezi z Jezusom so bili tako »zmedeni«, da kljub trudu niso nič ujeli. V tem njihovem stanju se naenkrat pojavi vstali Jezus. Čeprav ga ne prepoznajo, storijo, kar jim poreče. Ulovijo namreč veliko količino rib. Jezus jim pride na pomoč, ko so v stiski. Sami kljub svojim sposobnostim ne zmorejo tega. Potrebovali so besedo Učenika. Tudi mi se kljub svojim sposobnostim vsaj tu in tam znajdemo v položaju, ko potrebujemo pomoč od zgoraj. Jezus živi tudi danes in nam ponuja svojo pomoč. Ali smo pripravljeni Jezusa sprejeti v svoje življenje? Tu se nam včasih zalomi. Radi bi njegovo pomoč, vendar iz varne razdalje. Tako pa ne gre, saj Jezus ni serviser za naše tegobe. Če hočemo sebi dobro, ga sprejmimo v svoje življenje, kajti vstali in živi Jezus se lahko pojavi v še tako temni plati našega življenja, če smo pripravljeni svoje življenje deliti z njim.
   V odlomku iz Apostolskih del (5,27-32.40-41) zopet spregovori Peter, ki je po vstajenju čisto prenovljen in pogumno odgovarja spraševalcem: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi!« Apostole so pretepli, a so bili veseli, da so smeli trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Apostoli so dobro vedeli, da je Jezus pravi kriterij za presojaje vere. Danes se mnogi obračajo po vetru: sledijo tistemu, ki več ponuja in zagotavlja prva mesta. Toda globoko veren kristjan se ne boji preizkušenj, ker ve, da ni v stiski sam. Z njim je njegov Učitelj.
   Odlomek iz knjige Razodetja (5,11-14) nam s pomočjo apostola Janeza, ki je v svojem videnju spoznal veličastvo Boga, pokaže kraljestvo slave, v katero je odšel Jezus. Samo Bogu pripada vsa čast in slava, zato se izogibajmo raznim »zvezdam« in idolom, ki pritegujejo pozornost tolikih ljudi in odvračajo pogled od Jezusa. Tudi mnogi kristjani lahko zapadejo v navdušeno navezanost in potrebo po sledenju njihovega življenja. Samo Jezus odrešuje – vse drugo je prazno.

   V evangeliju (Jn 21,1–14) nam apostol Janez pokaže razliko: kako je z nami, kadar se sicer trudimo do skrajnosti, a pri tem nekako pozabljamo na Gospoda, se opiramo zgolj na svoje sposobnosti, in kako je, kadar se tako popolnoma odpremo Gospodu, da ga niti za trenutek ne moremo pozabiti. V prvem primeru apostoli na nočnem ribolovu niso nič ujeli, v drugem primeru pa so imeli obilen ulov. Potrebno je torej, da premagujemo duhovno lenobo. To pa pomeni, da se trudimo za to, da vse dogajanje postavljamo v luč Jezusove navzočnosti. On nas vedno gleda z ljubeznijo. Tudi takrat, ko nas mora opominjati in reševati. Ko se trudimo, da ostajamo v njegovi navzočnosti, vedno lahko na njegovo ljubezen odgovarjamo s svojo ljubeznijo.
   Za to, da mu pokažemo svojo pozornost z ljubeznijo, ni potrebno, da zamenjamo opravilo, ki ga opravljamo. Moramo ga zamenjati samo takrat, kadar nas opozori.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. VELIKONOČNA - NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

Jezus dobri pastir
Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.  Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče ne more nečesa iztrgati iz roke mojega Očeta. Jaz in Oče sva êno.«
Jn 10,27-30

DOBRI PASTIR
    Zgodba o pastirju in ovcah ni prav nič domača današnjemu z moderno tehnologijo obdanemu človeku. Biti ovca v času individualizma in samozadostnega poveličevanja svojega življenja ter svojih dejanj ni nekaj sprejemljivega. Kdo pa potrebuje vodnika? Marsikdo meni, da ta ni potreben niti na političnem in strokovnem, še manj pa na duhovnem področju. Vse lahko storimo sami in nikogar ne potrebujemo. Takšna je današnja miselnost. Vendar ugotavljamo, da kljub željam po »svobodi« in »neodvisnosti«, vse ni tako preprosto. Znajdemo se na robu, kjer ni več izhoda brez pomoči bližnjega in Boga. Kakšna je podoba dobrega pastirja, nam govori naslednja zgodba.
    Strokovnjak za Sveto pismo je v Sveti deželi naletel na čredo ovac in pastirja. Vse se mu je zdelo tako, kot je bilo še v času Jezusovega življenja na zemlji. Pastir je stal pred ograjo. V ograji je bila namesto vrat le ozka odprtina po meri človekovega telesa. Vprašal je pastirja, zakaj ni vrat. Ta pa ga je presenetil z odgovorom: »Jaz sem vrata v to ograjeno zavetje. Vsako posamezno ovco spustim vanj. Ko so vse ovce v zavetju, se uležem v odprtino. Noben tat ne more vstopiti in nobena ovca vstopiti, kajti jaz sem vrata.«
    Jezusovo podobo lahko razumemo. Skozi njega pridemo do Boga. Njegovo zavetje je prebivališče Boga med ljudmi. On je Bog z nami. Poslušajmo njegov glas. Vera je iz poslušanja. Poslušati Kristusa že pomeni hoditi za njim. Srednjeveški mistik Meister Eckhart pravi: »Ko poslušam drugega, mu dopustim, da deluje v meni. S tem drugega vnašam vase. Ko drugi vstopa vame z glasom, stopa vame hkrati z vso svojo osebnostjo. V ljubezni pa poslušanje doseže višek. Kdor posluša drugega v ljubezni, ga celostno vnaša vase. S tem drugega sprejema. Prenaša ga v ljubezni. To je pot, po kateri hodimo za Kristusom. Temeljni pogoj hoje za Kristusom je poslušati njegov glas.«
    Zato sta se Pavel in Barnaba, kot poročajo Apostolska dela (13,14.43-52), zavedala, da je njun poklic oznanjevanje evangelija in spodbujanje vernikov, naj vztrajajo v Božji milosti. Govorila sta prepričljivo in goreče, zato ju je poslušala velika množica. Ker so bili pogani veseli, da jim oznanjata Božjo ljubezen, in so sprejeli Jezusov nauk, so ju Judje izgnali.
    Apostol Janez je v Razodetju (7,9.14-17) videl veliko množico pred Božjim prestolom. To so bili tisti, ki jih je svet zavrgel in so morali skoz velike preizkušnje. Prispeli so k njemu, ki bo obrisal sleherno solzo z naših oči, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje. Prava pot, da dospemo tja, je, da sledimo Jezusu, ki je vrata v večno življenje.
    V evangeliju po Janezu (10,27-30) nam Jezus obljubi največ, kar je mogoče obljubiti – večno življenje. Velika obljuba, ki jo bo uresničil, če bomo s srcem prisluhnili njegovemu glasu. Daje nam tudi jamstvo, da se ne bomo pogubili, če bomo hodili za njim. Zaupanje v Božjo moč in pomoč nas rešuje bede tega sveta. Vsi smo poklicani, da verujemo v skrivnost Dobrega pastirja in velikonočnega Jagnjeta in v njej živimo. Naj iz nas in našega dela žari želja, da bi bili tudi mi dobri pastirji ljudem, ki vstopajo v naše življenje. Kristjani bomo prepričljivi samo takrat, če se bomo dosledno držali verskega in moralnega nauka. Le tako bomo prepoznali glas Jezusa in mu z ljubeznijo sledili. On je tisti, ki nas sprejme z vsemi našimi skrbmi in potrebami vred in poživlja našo dušo. S popolnim zaupanjem vanj smo varni pred vsemi zunanjimi sovražnimi vplivi. V njegovem srcu smo popolnoma varni in brez skrbi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. VELIKONOČNA NEDELJA

Nova zapoved
Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Jn 13,31-35


LJUBEZEN JE DOKAZ
    Jezus nas to nedeljo zopet vabi, da se ljubimo med seboj. Če bomo tako ravnali, bo vsakdo spoznal, da smo Kristusovi učenci. Tudi prva krščanska skupnost se je od ostalih ljudi razlikovala po ljubezni. Ljubezen do bližnjega ji je bila vodilo, saj so v vsakem človeku videli Kristusovo podobo. Pa to takrat ni bilo lahko, saj se je oblast borila zoper Jezusov nauk. Morali so iti skozi številne preizkušnje in mnogi so žrtvovali svoja življenja. Ljubezen do Jezusa je bila močnejša od slehernega trpljenja. Ker je v vsakem človeku prisoten Bog, se moramo tako do njega tudi obnašati. Imeti moramo pravi odnos do sočloveka, odnos ki bo odražal dobroto, usmiljenje in predvsem odpuščanje. Brez odpuščanja ni prave ljubezni. Kakor je Jezus odpustil svojim mučiteljem, kot so to storili tudi mnogi mučenci, ki so darovali svoja življenja za Jezusov nauk, tako tudi mi odpustimo svojim bližnjim, ki so nas kakorkoli užalili. Samo na tak način bomo pokazali, da smo sposobni iti preko osebnih zamer in jih predati v Božje roke. Velikodušno odpuščanje je znamenje resnične ljubezni, ki ni le na jeziku ampak se brez ugovora žrtvuje za bližnjega.
    V Apostolskih delih (14,21-27) Pavel in Barnaba poučujeta, potrjujeta v veri, jim vlivata pogum v srca, postavljata strešine v cerkvenih občestvih in jih priporočata Bogu. Tako obiščeta mnoge kraje in njihove krščanske skupnosti. Učita jih, da po mnogih stiskah moramo priti v Božje kraljestvo. Ko postavljata starešine – stebre Cerkve - vedno molita in prosita za Božjo milost, kajti prava trdnost Cerkve je lahko le Božji dar.
    V odlomku iz knjige Razodetja (21,1-5) apostol Janez v videnju gleda novi Jeruzalem, ki prihaja z neba od Boga. Janez sliši glas s prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; in obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo. Glej vse delam novo.« Božje kraljestvo je delo Božje ljubezni, pripravljeno za nas. Zato se že v tem življenju trudimo za dejavno ljubezen, ki nas zanesljivo vodi k Bogu in vsemu, kar je on z ljubeznijo pripravil za nas.
    V  evangeliju po Janezu (13,31-35) Jezus opozori na edinstven dokazni postopek, ki vodi ljudi k veri vanj: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Udejanjena medsebojna ljubezen, kjer odpustimo krivice, kjer prenehajo zamere, kjer preneha sovraštvo, kjer se darujemo za druge, je najjasnejše znamenje, da je tu Bog na delu. Nesebična ljubezen prepriča. Oznanja jo Kristus z besedo in dejanjem. Ker besedo potrdi z dejanjem, je toliko bolj prepričljiv. In ker so mnogi prepričani, da je med ljudmi na delu en sam egoizem, zato jih toliko bolj preseneti, kadar naletijo na pristno ljubezen. Bog je Ljubezen, zato vsaka pristna uresničitev ljubezni med ljudmi priča o Bogu. V današnjem svetu vlada občutek, kot da večina ljudi goji sebične interese, išče dobiček le zase. Zato si tudi ljubezen predstavljajo sebično. Sebična ljubezen pa ruši življenje, razbija družine, uničuje spočeto potomstvo in uničuje vero. Zato si vsak dan znova vzemimo k srcu Jezusovo novo zapoved. Naj vsak dan prenovi naše medsebojno življenje, da bo pričalo vsem, da Bog biva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus obljubi Svetega Duha

   Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.
    To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. 28 Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.
Jn 14,23-29


ODPRIMO SE DUHU
   Po Jezusovem vstajenju je nastopila nova doba, ki ima svoj vrhunec v uresničevanju Jezusove obljube: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Prve krščanske skupnosti so prekinile z judovstvom in za temelj svojega delovanja postavile svobodo, ki nam jo je Kristus podaril po svojem Duhu Tolažniku. Duh veje kjer hoče in kakor hoče. Ko se prepustimo njegovemu delovanju, se moramo pripraviti na različne pretrese, kajti ta Duh ima moč vetra in nas lahko ponese tja, kamor nismo želeli priti. To se je dogajalo svetnikom in to se dogaja vsakemu človeku, le da marsikdo tega ne zazna, ker si zatiska ušesa in oči pred resnico, ki jo prinaša Bog. Odprimo se Duhu, da bomo občutili svobodo in mir v srcu. Tako bo naš cilj nebeški Jeruzalem, popolna skupnost z Bogom, ko bomo Boga častili in slavili iz oči v oči.
   Apostolska dela (15,1-2.22-29) poročajo o novih časih, ki nastopijo z Jezusom. Tisti iz judovstva so želeli obdržati obrezo, od katere jih je Kristus odvezal, saj je le ta izgubila svoj pomen. Dosledno izpolnjevanje pravil nam ne jamči, da pridemo v nebeško kraljestvo. Za to je potrebna vera v Jezusa Kristusa in življenje po zapovedi ljubezni, ki jo Jezus polaga na srce slehernemu kristjanu.
   Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,10-14.22-23) opiše svoje videnje nebeškega Jeruzalema, ki kar žari od prekrasne svetlobe Božjega veličastva. Od te lepote in popolnosti je bil očaran. Kar je opisal, je le bleda senca tega, kar nas čaka v nebesih. Naše besede namreč ne morejo izraziti Božjega življenja, ki presega vse čutne zaznave. Bog je popolnost sama, zato ne potrebuje ne sonca ne lune, ampak sije v najlepšem sijaju. To je pripravil za nas, ko se bo končalo naše zemeljsko popotovanje in bomo prispeli v Očetovo hišo.
   Evangelist Janez (14,23-29) nam posreduje Jezusovo priporočilo, kako priti tja: da se ljubimo med seboj. Tega, ki ga imaš rad, se držiš in skušaš zmeraj ostati v njegovi bližini. Ljubezen je namreč vezni člen, ki združuje med seboj različne pole in ustvarja skupnost. Popolne skupnosti pa nismo sposobni ustvariti sami. Zato Jezus ob svojem odhodu v nebo učencem obljubi Duha Tolažnika. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bomo ob pravem času dobili navdih za pravilno ravnanje. Jezus pravi učencem, da bi se veselili, da gre k Očetu, če bi ga ljubili. Mnogokrat preveč mislimo samo nase in je naša ljubezen sebična. Takšna ljubezen je le bleda senca resnične brezpogojne ljubezni, ki se daruje za dobro drugega. Le brezpogojna, darujoča se ljubezen odpira vrata v nebeški Jeruzalem. Nesebična odprtost za bližnjega ustvarja v našem srcu pogoj za mir, ki ga more dati edino Bog. Zato stopimo na pot vere, upanja in dejavne ljubezni, da bo naše življenje slavilo Božjo vsemogočnost v službi bratom in sestram, ki nas potrebujejo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
7. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezusova velikoduhovniška molitev
    A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi êno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama êno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jih dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo êno, kakor sva midva êno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma êno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.«
Jn 17,20-26


DA BI BILI VSI ENO
    To je želja našega učenika Jezusa Kristusa. Za to edinost prosi svojega Očeta. Na prvi pogled se zdi, da je edinost med nami nemogoča. Živimo v zelo razdvojenem svetu, ko se zdi, da ima vsakdo svoj prav in nam ne uspe najti skupnega jezika. Vendar vsi čutimo, da sta sloga in edinost potrebni. Tu nam prihaja naproti Gospod, ki nas je učil jezika ljubezni. On nam edini lahko pomaga, da najdemo pravo soglasje in mir med seboj. Brez prave ljubezni težko razumemo drugega človeka. Tudi kristjani se pogosto ne moremo zediniti glede skupnih zadev, ker nam manjka dejavne ljubezni. Mnogokrat nam je ljubše kritizirati, kot da bi kaj storili za dobro skupnosti. To je človeška slabost, ki jo moremo spremeniti edino z Božjo pomočjo. Ko se v globini svojega srca odpremo njegovi milosti in dopustimo, da nas prežari njegova ljubezen, je vse drugače. Naš pogled postane bolj jasen, naša ljubezen pa se daruje za druge. To nas povezuje v eno z Bogom in med seboj in nas usposobi, da premagamo sleherno oviro na naši poti, poti Jezusovega učenca.
    V apostolskih delih (7,55-60) beremo kako je sv. Štefan v videnju videl nebesa in Jezusa na Božji desnici. Ko so ga kamnali, je po vzoru svojega učitelja Jezusa odpustil mučiteljem. Diakon Štefan je zgled človeka, ki je razumel Jezusov nauk in ga sprejel za svoj način življenja. V času preganjanja zanj ni bilo dileme, ker je vedel, komu je zaupal in na kom gradil svojo vero. Mi pa smo slabotni in polni dvomov. Manjka nam ljubezni do Kristusa in bratov. Zato posnemajmo Štefana in prosimo za močno vero in dejavno ljubezen, s katero bomo spreminjali svet.
    Odlomek iz knjige Razodetja (22,12-14.16-17.20) nam želi povedati, da je Jezus Alfa in Omega, začetek in konec vsega bivanja. To resnico prenesimo iz razuma v srce, da bomo čutili Jezusovo bližino in bomo z veseljem objeli križ, ki nas zadene. V trpljenju namreč nismo sami, ker je Jezus vedno na drugi strani križa. Mi se sicer želimo križa znebiti, pritožujemo se, da je križ pretežak, pa vendar je križ del življenja in mora biti težak, sicer ne bi bil križ. Zaupajmo v Božjo moč in pomoč in ga z ljubeznijo povabimo v svoje življenje, rekoč: »Pridi Gospod Jezus!«, se mu predajmo in križ bo postal mnogo lažji.
    V evangeliju po Janezu (17,20-26) Jezus prosi za edinost med nami, njegovimi učenci. Želi, da smo tako enotni, kot sta on in Oče. Jezusovo slovo od učencev je polno ljubezni in skrbi. Jezus prosi Očeta, da bi učencem podelil moč in trdnost, da bi lahko evangelij ponesli po vsem svetu. Samo edinost med kristjani daje moč oznanjevanju in samo dobri zgledi ustvarijo plodna tla za nove vernike. Sprejeli smo Jezusovo oznanilo, da nas Bog ljubi. Ljubi nas neizmerno in se daruje za nas. Želi nas nositi na svojem Božjem srcu, ker je Božja ljubezen odprta za vse ljudi. Želi si, da bi se po njegovem zgledu tudi mi ljubili med seboj in se darovali drug za drugega. Kakor ljubi Oče Sina, tako ljubi tudi ljudi. Zato velja tudi, da kakor Sin ljubi Očeta, ljubi tudi ljudi. In kakor Sveti Duh ljubi Očeta in Sina, ljubi tudi ljudi. V skrbi, da bi se srečali z Njim z očiščeno dušo, se odpiramo spreobrnjenju in hrepenenju po nebesih.
Hrepenimo, molimo v Svetem Duhu. Sveti Duh v nas moli »s silnimi klici«. S tem nam pomaga, da spreobrnjenje prevzame vse odtenke našega mišljenja in nas usposobi za edinost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
BINKOŠTI

Jezus obljubi Svetega Duha
   »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.
   »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.
Jn 14,15-16.23b-26

SVETI DUH DELUJE
   To nedeljo obhajamo velik praznik – binkošti. Binkošti pomenijo veličasten začetek Cerkve. Vse se je začelo z navdušenjem in prekipevanjem od veselja, kot se to dogaja z ljudmi, ki so malo preveč pogledali v kozarec. Pa niso vriskali zaradi pijače, ampak zaradi Svetega Duha, zaradi razpoloženje in navdušenja, da bodo smeli Učiteljev nauk ponesti v svet. Za apostole je bil prihod Svetega Duha velika prelomnica. Zgodil se je čudež, ki jih je napolnil z radostjo in ognjem ljubezni. Popolnoma jih je spremenil. Popolnoma je izginil vsak strah in so oznanjali Jezusov nauk, čeprav jim je pretil zapor ali smrt. Doživetje izlitja Božje ljubezni jim je vlivalo moči, da so neutrudno pričevali za Jezusa in z vso ljubeznijo nagovarjali ljudi okrog sebe ter jih vabili k hoji za njim. To veselje in navdušenje je postalo nalezljivo, tako da so h krstu pristopali vedno novi verniki. Svetega Duha pa niso prejeli samo apostoli, ampak vsi ki so bili z njimi in so verovali. Tudi nam Bog daje Svetega Duha, ki spreminja naša življenja. Da ga moremo sprejeti, moramo biti odprti zanj. Prav tega nam danes najbolj manjka, da se predamo Božji ljubezni in moči Svetega Duha.
   Apostolska dela (2,1-11) Poročajo o tem dogodku. Prihod Svetega Duha pomeni novo obdobje v življenju apostolov in začetek širjenja Cerkve. Sveti Duh je na nek način odprl vrata dvorane, v kateri so se skrivali apostoli in naenkrat je strah za lastno preživetje izginil. Apostoli so pogumni stopili med ljudi in začeli govoriti o Jezusu. Vsakdo jih je slišal v svojem jeziku oznanjati velika Božja dela. Bog tudi danes dela velika dela. Morda nam manjka poguma, da jih oznanimo današnjemu svetu. Ne bojmo se! Bog je vedno z nami in nas opogumlja po Svetem Duhu.
   Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (13,3b-7.12-13) oznanja, da smo prejeli različne duhovne darove, službe, dela, razodetja, vendar vse to povezuje med seboj isti Duh. Vsi darovi, ki jih prejemamo od Boga naj koristijo vsem bratom in sestram, kajti le tako bomo odgovorno uporabljali zaupane nam darove. Tudi v oznanjevanju smo vsi poslani v istem Duhu, da oznanimo in predvsem pričujemo o Jezusu, ki je naš odrešenik.
   V evangeliju po Janezu (14,15-16.23b-26) Jezus obljublja Svetega Duha, ki bo vedno z nami. Vendar istočasno pove, da se bo tisti, ki ga ljubi držal njegove besede. Kogar ima Bog rad, tega ne zavrže, ampak poskrbi za njegovo prihodnost. Jezus zato ni pustil učencev samih, ampak jim je obljubil Svetega Duha, ki ga bo poslal Oče. V svetu polnem sovraštva in zavisti zelo potrebujemo moč od zgoraj. Poslani smo, da v svetu, takšnem kakršen je, zasejemo Božjo ljubezen. Tako se more začeti prenova in prehod iz bednega stanja grešnega sveta v svet duha, kjer vladajo druge resničnosti. To pomeni, da bomo skozi stvari tega sveta začutili Boga. Bog bo postal navzoč v našem vsakdanjem življenju. Njegov Duh nas bo naredil notranje moč in nam bo podaril novo razumevanje in nov pogum za naloge, ki nam jih postavlja življenje. Božja ljubezen do nas neskončno presega kakršno koli obliko ljubezni. Binkoštni praznik nam želi prebuditi vero v neskončno ljubezen Boga. On nas objame tudi v naši največji krivdi, On nas ne zapušča na naši težki življenjski poti. To je Božji duh, ki živi v Jezusu, ki je v svojem zemeljskem življenju postal otipljiv. On je Duh, o katerem Jezus sam pravi: »On vas bo o vsem poučil in vsa spomnil, kar sem vam jaz povedal!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
SVETA TROJICA

Delovanje Svetega Duha
    Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Jn 16,12-15

BOG SE RAZODEVA
   Današnji čas postavlja potrebo po spoznanju Boga na stranski tir. Dovolj imamo svojih tuzemskih skrbi, da bi zapravljali čas in se ukvarjali z duhovnim življenjem. Na Boga marsikdo pomisli samo takrat, ko mu gre kaj narobe, pa še takrat ga marsikdo obravnava kot krivca za njegovo nesrečo. Premalo se zavedamo, da je Bog vir in izvir sreče, da je ljubezen sama, ki nas spremlja v vsakem trenutku našega življenja. Vzor čiste in brezpogojne ljubezni je v Sveti Trojici, v ljubečem odnosu znotraj troedinega Boga. Praznik Svete Trojice sproža željo, da bi Boga bolje spoznali, se mu približali in postali bolj domači z njim. Kako Sveta Trojica deluje v našem življenju, bi lahko ponazorili z zgodbo Andrea Frossarda iz knjige Bog biva, srečal sem ga. »V reki so se ribe pogovarjale med seboj: ˝Pravijo, da je naše življenje odvisno od vode. Toda jaz še nikoli nisem videla vode. Sploh ne vem, kaj je voda!˝ ˝Ja, res je,˝so pritrjevale druge. Nato se je oglasila, najpametnejša: ˝Slišala sem, da v oceanu živi pametna riba, ki se spozna na vse stvari. Zaplavale bomo k njej in jo prosile, da nam pokaže vodo!˝ Rečeno, storjeno. Ribe so po dolgem plavanju res prispele v ocean in vsevedno ribo prosile: ˝Pokaži nam vodo!˝ ˝Oh, ve neumnice!˝ jim je odgovorila. ˝V vodi živite in se gibljete. Iz vode ste prišle in se vanjo vračate. Živite v vodi, pa tega ne veste!˝« Tudi mi smo že sedaj v občestvu Svete Trojice, Bog nas je ustvaril, on vodi naše življenje in k njemu se vračamo, pa kljub temu postavljamo neumno vprašanje: »Kakšen je Bog?« Bog se nam je že približal in sprožil v nas hrepenenje po njem. Že v začetku nas je imel Bog v svojih zamislih, s krstom iz vode in Svetega Duha nas je prerodil za večno življenje in nam podelil Božje otroštvo. Naj bo zato hvaljena Sveta Trojica, Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.
   Kam meri starozavezna poosebljena Modrost v knjigi Pregovorov (8,22-31)? »V začetku«, kar pomeni v Božji večnosti, še ne glede na obstoj sveta, obstaja pri Bogu Modrost. Bog »ima« Modrost. »Od vekomaj« je »zasnovana«, »spočeta«. Sodeluje pri stvarjenju. Je Božji »ljubljenček«, »se veseli«, »se igra«. Ljubi ljudi: »Moje veselje je bilo pri človeških otrocih.« Starozavezna Modrost ima nastavke za razodetje Božjega Sina in Svetega Duha. Ko se zazremo v lepoto stvarstva je vsakemu takoj jasno, kakšni zakoni vladajo v vesolju in kakšen red je vsepovsod. Bog vsakemu izmed nas ponuja modrost, povezano s preudarnostjo in sposobnostjo razločevanja med dobrim in zlim, le izprositi si jo moramo, jo sprejeti.
   Kako nam apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,1-5) predstavi drugo Božjo Osebo? Bog nas ne neha ljubiti, tudi če grešimo. Po spravi, ki nam jo omogoča Kristus, smo po njegovi ljubezni »opravičeni iz vere«, kajti z vero mu odgovorimo na njegovo ljubezen. Tako »živimo v miru z Bogom«. Ne zanašajmo se na svoja dela in pravičnost, kajti opravičeni in odrešeni smo iz vere. Zato skrbimo in negujmo svojo vero, ki je kot zaklad v lončeni posodi. Naj nas zato različni dvomi in razumska razglabljanja ne oddaljujejo od Boga, ki je čista resnica in modrost.
   Evangelij po Janezu (16,12-15) nam nakaže skrivnost Svete Trojice. Jezus in Oče sta eno in Duh resnice, ki ga bo poslal Oče, da nas bo uvedel v vso resnico, ne bo govoril iz sebe, ampak bo zajemal iz skupnega Božjega izvira. Evangelist Janez nima namena podrobno definirati Božjega bistva ali podrobno opisati vso skrivnost Boga, ampak nam predočiti resnico, da se nam je ta skrivnostni Bog sam približal in se nam razodel. Le tako lahko uvidimo veličino in končni cilj našega življenja in dobimo moč za tako življenje, ki nas bo resnično privedlo do našega končnega cilja, življenja v sami Sveti Trojici. Bog ni nekje daleč in povsem nedostopen našemu umu in čutom, ampak se nam v Kristusi po Svetem Duhu vsak dan znova razodeva in osmišlja naše delo in naše življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
9. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi stotnikovega služabnika
Potem ko je končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, je prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.
Lk 7,1-10

PONIŽNOST PRED BOGOM
    Današnja Božja beseda nam je postavila v ospredje Boga, ki mu gre vsa čast in slava. Vse, kar smo in kar imamo, prihaja od Boga, ki nas je ustvaril, ki nas vodi in nas ob koncu zemeljskega življenja pričakuje pri sebi. Tisti, ki pravijo, da verujejo, velikokrat v svojem življenju zatajijo svojo vero. Medtem, ko tisti, ki pravijo, da ne verujejo, v življenju dostikrat pokažejo s svojimi dejanji svojo vero. Včasih so lahko tisti, ki so izven verske skupnosti, bolj verni, kot tisti, ki žive v verski skupnosti. Lep primer je stotnik iz današnjega evangelija.
    Knjiga kraljev (8,41-43) poroča, da je kralj Samuel molil v templju, ki ga je sezidal, naj svetišče ne bo kraj uslišanja prošenj le za izbrano izraelsko ljudstvo, ampak naj bo Bog naklonjen vsem, ki bodo spoznali njegovo ime in ga slavili. Bog je Oče vseh ljudi, zato sprejme iskren odgovor vsakega svojega otroka.
    Apostol Pavel je pisal Galačanom (1,1-2.6-10), naj se trdno držijo oznanila, ki jim ga je oznanjal, kajti s svojim oznanjevanjem ni želel biti všeč samemu sebi, ampak se zaveda, da je le Kristusov služabnik in s tem prisiljen govoriti samo to, kar je naročil Bog. Zato je potrebna previdnost, da ne bi začeli slediti všečnim naukom, ki ne prihajajo od Boga, ampak od človeka.
    Evangelist Luka (7,1-10) pa nam je pripovedoval zgodbo o stotniku, ki je pokazal tako močno vero, da je njegov stavek sprejet kot besedilo, ki ga ponavljamo vsak dan pri maši. Duhovnik dvigne hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Ljudstvo pa odgovori: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!« Ta stavek je izrekel rimski stotnik, ki se ni čutil vrednega, da bi sam prišel k Jezusu in ga prosil, naj mu ozdravi na smrt bolnega služabnika. Jezus je opazil to njegovo vero in zaupanje v Boga in nam je pogana postavil za zgled v veri. »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« Ta stavek razkriva veliko ponižnost človeka, ki se zaveda, da je le slaboten človek, ki se zaveda, kako vse prejema od Boga in se mu zaradi globokega zavedanje lastne grešnosti in slabotne ljubezni ne upa približati in ga prositi za milost. Danes bi marsikdo temu oporekal in bi stotnika smatral za slabiča, ki ne ceni in ne spoštuje samega sebe in svojega človeškega dostojanstva. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, se moramo ceniti, se moramo imeti radi, moramo skrbeti za svoje zdravje in svoj telesni in duhovni razvoj. To naše dostojanstvo je potrjeno tudi s tem, da je Bog hotel sodelovanje človeštva, ko je na svet poslal svojega Sina za odrešenika. Človek ne sme pozabljati na svoje dostojanstvo, ki ga ima v vesoljnem redu, v zgodovini človeštva in pred Bogom. Ko človek prizna pred Bogom svojo majhnost, ne izgubi svojega dostojanstva. Nasprotno. Ko izpove resnico o Božji veličini, se njegovo dostojanstvo celo poveča. Vendar ni dovolj, da pripadamo krščanski veri, ampak moramo tudi živeti iz vere. Zato je potrebno, da smo pripravljeni za Boga tudi kaj narediti, tvegati svojo udobnost, svoje intimno krščanstvo in se podati na pot pričevanja. Kakšna so tveganja na področju vere? Zelo velika. Stotnik iz evangelija je to dobro vedel, saj je imel pod seboj sto vojakov, ki jim je poveljeval, zato se je čutil odgovornega za vse, kar je od njih zahteval in kako jih je vodil, da ni izpostavljal njihovega življenja. Vse svoje izkušnje je bil sposoben povedati z enim samim stavkom pred osebo, ki je bila mogočnejša in sposobnejša od njega, pred Bogom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« S to svojo držo in prepričanjem je pokazal, da je pred Bogom slaboten služabnik, ki mu Bog veliko zaupa, sam pa se čuti velikokrat nesposobnega, da bi to zaupanje opravičil z doslednim življenjem. Takšna je drža ponižnosti in krotkosti, ki smo jo srečali tudi pri Mariji.
    Tako stotnika kot Marijo Jezus postavi za zgled, kako je treba biti odprt za vero, kako je treba v veri tvegati in zaupati Bogu kljub svoji slabotnosti. Tudi mi se naučimo ponavljati s stotnikom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš k meni!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
10. NEDELJA MED LETOM

Jezus obudi mladeniča v Nainu
    Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.
Lk 7,7-17

GOSPOD DAJE ŽIVLJENJE
   Kako danes večina ljudi doživlja svoj strah, odhajanje in smrt? Kljub vsemu svojemu nezanimanju za večno življenje, poveličevanju človeka in njegovih dosežkov ter neveri v Boga, trepeta pred svojo smrtjo in svojim koncem. Tega občutka negotovosti in nesmisla nas lahko reši samo oznanjevanje o Jezusovem in našem vstajenju. Brez te vesele novice je naše življenje zares brez pravega smisla. Človek lahko svoj končni smisel najde edino v Bogu, ki ga osvobaja in mu daje življenje. Odlomka iz Svetega pisma, ki ju beremo to nedeljo, nam lepo pokažeta, da je Bog gospodar življenja. Prvi govori o vdovi iz Sárepte, ki ji umre edini sin. Na Elijevo prošnjo Bog vrne življenje otroku. Drugi odlomek pa opisuje Jezusovo obujenje mrtvega mladeniča iz Naima, ki je bil tudi edini sin vdove. Bog more mrtvemu telesu vdihniti duha, koliko bolj more človeku dati večno življenje. V dokaz nam je Jezusovo vstajenje in obljuba, da bomo nekoč vstali tudi mi.
   V Prvi knjigi kraljev (17,17-24) beremo, da je bil Elija poslan k vdovi v Sárepto; ta je imela sina, ki ga je zapustil dih življenja. Po Elijevi molitvi in prošnji je bil fant zopet živ in zdrav. Bog je po Eliju v hišo vdove prinesel radost življenja. Molitev je milostni tok, ki prinaša življenje in rešitev v stiski. Ali smo sposobni priklicati Božji blagoslov na ljudi okoli sebe? Največkrat je kriva naša nevera, da se bolj otipljivi čudeži dogajajo bolj poredko. Okrepimo svojo vero in presenečeni bomo, kako je Bog tudi danes velikodušen.
   Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (1,11-19) pričuje, da evangelij, ki ga oznanja, ni človeško delo, ampak sporočilo Boga človeku. Danes srečujemo dve vrsti ljudi: tiste, ki se o veri nočejo pogovarjati, ker menijo, da vera ni potrebna in jih celo omejuje v njihovem življenjskem stilu. Na drugi strani pa so tisti, ki bi radi vsem vsiljevali svoje prepričanje in to na neprimeren način. Manjkajo pa verniki, ki bi z vso ponižnostjo oznanjevali pravi evangelij in ne sebe. Zato pa je Pavel prepričeval Galačane, da njegov evangelij ni od človeka, ker ga je prejel po Božjem razodetju,
   V evangeliju nam Luka (7,11-17) opiše zgodbo o obuditvi mladeniča iz Naima. Povedati nam želi, da se je Jezus Kristus razodel kot Bog, ki želi biti z nami in mu nobena človeška stiska ni tuja. Zato je ustavil žalni sprevod in ubogi vdovi obudil sina edinca. Ob tem srečanju z Jezusom je smrt doživela svoj poraz. Nima ona zadnje besede na tem svetu, ampak tisti, ki je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26). Kdor se poveže s Kristusom, spozna, da človeško življenje ne pozna samo smeri iz življenja v smrt, ampak tudi smer iz življenja v življenje. To nam omogoča Bog, a se premalo tega zavedamo. Bog nam sleherni dan podarja življenje, a obljubil nam je tudi večno življenje, zato je vsak dan vzrok za veselje in zahvaljevanje ter pričevanje o vsem, kar je Bog storil za slehernega izmed nas. Danes smo mi, njegovi učenci in učenke, poklicani, da smo blizu vsakemu človeku v stiski. Včasih bo dovolj le tolažilna beseda, kajti mnogi danes pogrešajo človeško toplino in nekoga ob sebi, ki jih razume in sprejema. To bomo zmogli, če bomo v srcu nosili globoko vero in ljubezen do vsakega človeka ter v njem srečali Boga, ki nam daje življenje v obilju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
11. NEDELJA MED LETOM - C

Jezus odpusti grešnici, ker ljubi
    Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.« In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«  
    In poslej je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi ter jih učil in oznanjal božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.
Lk 7,36-8,3

BOŽJA LJUBEZEN PREMAGA GREH
   Pravijo, da je človek toliko blizu samemu sebi, kolikor je blizu drugim. Samega sebe odkrijemo šele takrat, ko gremo preko sebe in svojo pozornost posvetimo drugim. Ta drugi pa ni samo človek, ampak tudi Bog. Zato smo najbližje samemu sebi, kadar smo najbližje Bogu. Vse, kar nas oddaljuje od nas samih in Boga, ni dobro. Samo tisti, ki se zaveda, da je ljubljen s strani Boga brez svojih zaslug, je sposoben prave ljubezni in soočanja z življenjem, ki je polno preizkušenj. Bolj kot vsakdanji kruh potrebujemo izkušnjo, da nas ima Bog rad - kljub naši nezvestobi. Ta izkušnja nas osvobaja različnih strahov in veča naše zaupanje do ljudi in do Boga.
   Zgodba pripoveduje o človeku, ki je imel polno glavo namišljenega znanja in je bil poln napuha. Prepotoval je veliko razdaljo, da bi obiskal Košnjarja, modrega učitelja. Košnjar je temeljito pogledal v moževo srce in mu povedal naslednje: »Gotovi si domišljaš, da si moder, vendar v polno posodo ni mogoče dati ničesar. Kadar si poln predsodkov, si v resnici prazen. Izprazni se svojih neplodnih idej, da se boš lahko napolnil z višjimi spoznanji in razumel pravi pomen življenja.« Zato boste zaželeni, če odsevate ljubezen, radost, mir, potrpljenje, praznost, dobrohotnost, zvestobo, uglajenost in samoobvladovanje. Kdor vsega tega nima, si te stvari lahko še vedno pridobi, kajti proces učenja in zorenja traja celo življenje.
   O grehu kralja Davida nam spregovori odlomek iz 2. Samuelove knjige (12,7-10.13). Ali vsakemu sledi takoj kazen? Ne. Bog ni krvoločni sodnik, ki bi komaj čakal na naše prekrške in bi nas z veseljem kaznoval. Bog je že po svoji naravi dober in radodarno deli svojo dobroto. Vendar to ne pomeni, da mi smemo preizkušati njegovo ljubezen. Raje bodimo hvaležni Bogu, da je do nas prizanesljiv in nas ne kaznuje za vsako krivdo.
   Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (2,16.19-21) spregovori o opravičenju. Kje iščemo zagotovila in jamstvo za svoje zveličanje? V doslednem izpolnjevanju Božjih zapovedi, v dobrih delih, ali v strahu pred Božjo jezo? Nič od tega nas ne bo rešilo, ker smo opravičeni samo v veri v Jezusa Kristusa. Vdano zaupanje v njegovo milost in sprejemanje Božje volje ter njegova ljubezen do nas, ki je zastonjski dar, saj ne potrebuje naših zaslug, nas morejo rešiti. Zato z ljubeznijo in predanostjo služimo bratom in sestram v živi veri v Božjo prisotnost v sočloveku.
   Evangelij po Luku (7,36-8,3) nam spregovori o čudežu spreobrnjenja. Grešna žena, ki je nosila etiketo javne grešnice, z vso ljubeznijo in zaupanjem poklekne k Jezusovim nogam in mu s solzami umiva noge, jih poljublja in z dišečim oljem mazili. Dana ji je bila milost, da je začutila veličino Jezusa kot odrešenika. Jezus ni videl samo njenih grehov, ampak tudi dobre strani in željo, da začne novo življenje. V imenu ljubezni Boga ji odpusti grehe. Vrne ji Božje otroštvo, ki je velik privilegij, ki smo ga tudi mi prejeli brez svojih zaslug. Vsaka ljubezen pa zahteva odgovor: če jo sprejmemo, mora biti naš odgovor hvaležnost in veselo služenje; če jo zavrnemo, si moramo krivdo za življenjski neuspeh pripisati samemu sebi. Na koncu pa je pred nami še ena možnost: Božje usmiljenje. Z njim smemo vedno računati, kajti Bog je še posebej po Jezusu Kristusu pokazal, da želi odpuščati slehernemu, ki to sprejme. Predvsem se varujmo farizejske pravičnosti, ko smo tolikokrat nagnjeni k sodbi bližnjega, sami pa se počutimo pravične in brez greha. Prosimo Gospoda za milost, kajti vse dobro prihaja s pomočjo milosti – sami iz sebe ne moremo ničesar storiti niti ljubiti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
12. NEDELJA MED LETOM - C

Peter izpove vero
   Ko je bil nekoč v molitvi na samem, so bili z njim učenci in povprašal jih je: »Kdo, pravijo množice, da sem?« Oni so odgovorili: »Janez Krstnik; drugi: Elija; drugi pa, da je vstal kateri izmed starih prerokov.« Rekel jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Peter in rekel: »Božji maziljenec.« On pa jim je strogo prepovedal to komu praviti in je povedal: »Sin človekov mora veliko trpeti in biti zavržen po starešinah, velikih duhovnikih in pismoukih in biti umorjen in tretji dan vstati.«  
   Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil.
   Lk 9,18-24


KDO JE JEZUS KRISTUS
   O Jezusu Kristusu, kot zgodovinski osebnosti, si skoraj vsakdo ustvari neko mnenje, ki ni nujno zavezujoče. Zgodovinarje zanimajo točni podatki o kraju in času njegovega bivanja, sociologi ga primerjajo z raznimi drugimi podobnimi osebnostmi, različne vere so si o njem ustvarila različna stališča. Nezavezujoči odgovori so dobri tako dolgo, dokler nas ne zadene osebno vprašanje: Kaj pa ti praviš? Kaj ti pomenim? Kot kristjani se moramo slej ko prej opredeliti: za ali proti človeku in Bogu, ki je pomenil prelomnico in se je z njim začelo novo obdobje zgodovine. Samo novo obdobje zgodovine, ali pa tudi prelomnico v mojem osebnem življenju? Za Apostola Petra je bil Jezus Odrešenik, kaj pa je zame? Če sem član velike skupnosti vernikov, moram dati odgovor.
     Zelo poučni sta zgodbi, ki govorita o ponižnosti in sprejetju Jezusa v svoje življenje. Učitelj, ki se je imel za zelo pametnega, je prišel k judovskemu duhovniku in mu rekel: »Toliko knjig sem izbral in študiral več let, z Bogom pa se še nisem srečal!« Duhovnik mu je odvrnil: »Verjetno si se še premalo ponižal!« Kdor se zanaša na svoje dosežke in je poln samega sebe, bo težko srečal Boga. Druga zgodba pa govori o duhovniku, ki je bil v gosteh pri nekem učenem človeku. Ta je svojega gosta presenetil z vprašanjem: »Povejte mi, kje biva Bog?« Duhovnik mu je smeje odvrnil: »Mar ni ves svet poln njegovih veličastnih del?« Učenjak pa je nato sam odgovoril na svoje vprašanje: »Bog biva tam, kjer mu naredimo prostor!« Tam se lahko osebno srečam z njim.
    Vsako življenje ima trenutke radosti in trenutke teme. Ko so bili Izraelci v babilonskem suženjstvu, so se zavedali svoje grešnosti in oddaljenosti od Boga. Odlomek iz knjige preroka Zaharija (12,10-11) nam pove, da Bog pošilja preroka kot znanilca novega upanja in Božjega usmiljenja. Božja milost namreč prihaja kot dar za notranjo prenovo in moralno očiščenje. Ko Božji dar sprejmem, dovolim, da me lahko Bog prenovi in notranje utrdi.
   Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (3,26-29) polaga na srce, da smo s krstom postali novi ljudje, ker smo oblekli Kristusa in smo mu postali podobni. Po krstu smo vsi bratje in sestre med seboj, zato naj med nami ne bo več nobenih razlik. Vse razlike, ki jih odkrivamo so samo zunanje, nepomembne stvari, ker smo vsi eno v Kristusu.
     V evangeliju po Luku (9,18-24) nam Jezus znova postavlja vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Mnogim je to vprašanje odveč, kot kristjani pa se zavedamo, da je odgovor na to vprašanje zelo pomemben. Vsakdo izmed nas si mora zastaviti to vprašanje: »Kdo je zame Jezus Kristus?«. Od Boga prihajamo in k njemu se vračamo, zato je odgovor na vprašanje način našega življenja. Kristus je naš učitelj, mi smo njegovi učenci in poslanci. Zato je še toliko bolj pomembno, da ga spoznamo kot Odrešenika in mu v svojem srcu naredimo prostor. Samo z držo ponižnosti bomo deležni srečanja z Bogom. Vsak naš napuh, občutek pomembnosti in vzvišenosti so resne ovire za srečanje z Jezusom. Resno vzemimo Jezusovo priporočilo, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za njim. Če bomo težave vsakdanjega življenja darovali Jezusu, se bo bistveno zmanjšala njihova teža. Resno računajmo na Jezusa, ki je z nami v vsakem trenutku našega življenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
13. NEDELJA MED LETOM

Rad bi hodil za Jezusom
   Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.
   Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Lk 9,51-62

SLEDIMO KRISTUSU
   Vsaka religija je ob svojem nastanku imela kakšnega karizmatičnega učitelja, ki je privlačil poslušalce, da so mu sledili in nekateri postali njegovi učenci. To izkušnjo pozna tudi Stara zaveza, vendar je ta bistveno drugačna. Duhovna pot izraelskega naroda ni povezana z neko tradicijo, ampak z zavezo in zvestobo Bogu. Pri Božji zavezi ne gre zgolj za tradicionalno prenašanje znanja od učitelja na učenca, ampak za Božjo zvestobo. V življenju sicer potrebujemo vodnike, ki nam pomagajo na poti k cilju, vendar so ti vodniki le posredniki odrešenjskega sporočila. Naš učitelj je Bog, ki se nam razodeva po konkretnih ljudeh, pričevalcih v današnjem času. Med takšnimi pričevalci smo vsi kristjani, ki se trudimo biti zvesti Učitelju, čeprav doživljamo različne pretrese zaradi hoje za Kristusom. Naj bo kljub vsemu naše pričevanje za Boga polna navdušenja in radosti, ker nas Bog ljubi.
   Nekoč je Bog klical preroke, ki so postali nosilci njegovega sporočila. Njihova služba je bila še posebej težka, ker so morali odtujeni in od Boga oddaljeni narod klicati k pokori in spreobrnjenju. Danes imajo to vlogo škofje in duhovniki. Mnogi so v skušnjavah, da bi resnico nekoliko prikrojili, da bi le-ta bila bolj všeč ljudem in bi jo lažje sprejeli. Toda gorje tistemu, ki ne oznanja tega, kar naroča Bog.
   Svoboda je lepa stvar, a vsakdo si jo razlaga nekoliko po svoje. Zato je apostol Pavel nagovarjal Galačane (5,13-18), naj stojijo trdno in se ne dajo ponovno vpreči v jarem sužnosti. Kristus nas je namreč osvobodil za svobodo. Te besede veljajo vsem nam, ko morda raje verjamemo različnim mazačem in namišljenim duhovnim voditeljem, ki nam ponujajo raj na zemlji.
   Jezus nas pa vabi: »Hodi za menoj!« V evangeliju po Luku (9,51-62) govori o tem, da je hoja za njim zahtevna in da mora biti odločitev brezpogojna. Ne moremo se odločiti za Kristusa in iskati lahkih poti. Prav zaradi tega se mnogi, ki slišijo njegov glas, ne odzovejo, saj se zavedajo, da bi se bilo treba odpovedati marsikateri lagodnosti in ugodnosti, ki ju nudi ta svet. Jezus pa želi, da presežemo miselnost tega sveta, ki je kljub vsej navidezni moči in bogastvu minljiv. Želi, da se kristjani ne oziramo nazaj, še posebej tisti, ki so na poseben način posvečeni, ampak gremo pogumno naprej z Jezusom v srcu. Če smo polni izgovorov, češ da moramo prej postoriti še to in ono, ne moremo napredovati v hoji za Jezusom. Božje kraljestvo je za kristjana najvišja vrednota, za katero se splača truditi tako, da vabimo vse ljudi dobre volje na pot za njim. Morda mnogokrat preveč preračunavamo, kaj se nam splača in kaj ne, ker gledamo na svoje življenje z zemeljskimi očmi. Pred tem nas svari Jezus. Ne ozirajmo se nazaj, ampak pojdimo na delo za Božje kraljestvo. Vsaka rešena duša bo veselje in sreča za nas in za Boga. Prisluhnimo njegovemu klicu in si ne zamašimo ušes, ampak z veselim srcem odgovorimo na Božjo ljubezen, predvsem pa prosimo za milost, brez katere ne moremo prav živeti. Prosimo Gospoda tudi za to, naj nam da dobrih vodnikov na poti v Božje kraljestvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
14. NEDELJA MED LETOM

Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev
    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite: glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite mošnje ne torbe ne obuvala in nikogar na poti ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo tam sin miru, bo vaš mir počival na njem; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila. Ne prehajajte iz hiše v hišo. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ‚Božje kraljestvo se vam je približalo.‘ Kadar koli pa pridete v kako mesto, kjer vas ne sprejmejo, pojdite ven na cesto in recite: ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel našh nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Povem vam, da bo oni dan Sodomi laže kakor temu mestu.
    Dvainsedemdeseteri pa so se z veseljem vrnili in pripovedovali: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Videl sem satana, da je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone in na vsakršno sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.«
Lk 10,1-12.17-20

JEZUS POŠILJA TUDI NAS
Božja beseda današnje nedelje izraža veselje nad tem, da smo odrešeni. Kdo je poklican za Jezusovega učenca: samo izbranci ali vsi kristjani? Marsikdo jemlje misijonsko poslanstvo Cerkve kot privilegij nekaterih. V resnici smo pa vsi poklicani, da vsak v svojem okolju postane misijonar in vesel, prepričan kristjan. Misijonarji niso le v nerazvitih deželah tretjega sveta, ampak med nami, ki imamo morda vsega v izobilju, a mnogi trpijo in umirajo zaradi nesmisla svojega življenja. Sem misijonar ali nisem? O tem ne govorijo moje besede in prepričanje drugih, ampak moj zgled. Pomembno je, da sem zmožen prave dejavne ljubezni, ki je pripravljena tvegati za Boga in sočloveka tudi za ceno izgube dobrega imena ali celo zdravja. O pravem poslanstvu kristjana priča tudi naslednja zgodba.
Pred mnogimi leti se je zgodilo na Kitajskem: gobavo in podhranjeno deklico neke vasi so prebivalci s palicami in kamenjem izgnali iz svoje srede. To je opazil misijonar, ki se je nato pomešal med množico, vzel ubogega otroka na rame in skupaj sta zapustila vas. Ljudje so se jima umikali med glasnim vpitjem: »Gobavca! Izginita!« Deklica je vsa v solzah vprašala svojega rešitelja: »Zakaj si se zavzel zame?« »Ker je ljubi Bog oba ustvaril. Zato si ti moja sestra in jaz sem tvoj brat. Ti ne boš več lačna in imela boš streho nad glavo.« Jezus pričakuje od nas, da svoje besede o odrešenju podkrepimo s konkretnimi dejanji ljubezni. Če imamo ljubezen le na ustnicah, je ta kaj malo vredna. Jezus pošilja vsakega izmed nas, da udejanjamo njegovo ljubezen, da smo dobro orodje v njegovih rokah. Pošilja nas v sodobni svet, kjer naloga ni povsem lahka, vendar od nas pričakuje, da jo bomo dobro opravili.
Prerok Izaija (66,10-14) nam daje besedo tolažbe. Živimo v času krize in velike duhovne suše. Kaj potrebujemo, ko smo obupani? Predvsem roko, ki boža in tolaži, ter osebo, ki posluša in nas skuša razumeti. Prerok prenaša Božje sporočilo: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil …« Te besede veljajo tudi nam, čeprav ne zaupamo in dvomimo v vse, kar slišimo. To so besede, ki prinašajo upanje in nam sporočajo: »Ne boj se! Bog te ima rad!«
Apostol Pavel nam preko pisma Galačanom (6,14-18) na nek način sprašuje vest. S čim se lahko pohvalimo pred svojim Bogom: s svojimi zaslugami in dobrimi deli? To je pogosta skušnjava kristjana, da si šteje zasluge za to in ono, kar je storil. Zato Pavel opozarja: kaj pa imamo, česar nismo prejeli? Vse je Božji dar in milost, tudi to, da zmoremo narediti kaj dobrega. Vse namreč premoremo v njem, ki nas je vzljubil in nas nikoli ne zapusti.
Evangelij po Luku (10,1-12.17-20) nam predstavi težo apostolskega delovanja, saj Jezus sam pravi, da svoje učence pošilja kakor jagnjeta med volkove. Oznanjevanje ni lahka naloga, saj v svetu, kjer prevladuje materializem, želja po moči in nadvladi, kjer javno mnenje pljuva po vsem, kar je sveto, pogosto s težavo sprejmejo nosilca dobre blagovesti. Kljub vsemu se oznanja evangelij, čeprav bi potrebovali novih moči pri oznanjevanju. Jezus sam pravi, naj prosimo Boga, da pošlje še več zavzetih oznanjevalcev, ki bodo Jezusov nauk oznanjali s svojim življenjem. Veliko je ljudi, ki jih je ta svet premamil in so se izgubili na svoji poti k Bogu. Kristjani nismo obvarovani pred vsem slabim, kar nam svet ponuja. Zato bodimo budni in se ne prepuščajmo reklamam za srečno življenje brez Boga in ne nasedajmo javnemu mnenju, ki nas vodi v napačno smer. Dobri oznanjevalci so kompas na poti k Bogu. Zato jim prisluhnimo in jih posnemajmo. Prosimo Gospoda, da nam da milost, da kljub težavam naše upanje ne bo ugasnilo in da bomo vedno želeli biti v družbi prijatelja in brata Jezusa. On je garant za srečo tukaj na zemlji, še bolj pa v večnem življenju, ki nas čaka v prihodnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
15. NEDELJA MED LETOM

Prilika o usmiljenem Samarijanu
    In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel; »to izvršuj in boš živel.«
    Ta pa se je hotel opravičiti in je Jezusu rekel: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali rane ter so odšli in ga pustili napol mrtvega. Primerilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je k njemu in v njegove rane vlil olja in vina ter jih obvezal; in posádil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ‚Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‘ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bil bližji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Lk 10,25-37

V LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA SE RAZODEVA BOG
    Prisluhnimo Božji besedi, ki je podobna ognju, ki tali led, ki se je nabral okoli naših src; podobna je meču, ki odstrani našo neodločnost; je znamenje, ki je postavljeno pred našo prihodnost in naše odločitve; je kot energija, ki nam da moč, da lahko tečemo. Vsak iskren človek prizna, da je naše življenje podobno lončeni posodi: vsi ideali se nam lahko sesujejo zelo hitro in smo v nekaj trenutkih čisto na tleh. Že zaradi samega preživetja iščemo oporo zunaj sebe, v Bogu, ki je naša moč in trdnost. Tega Boga želimo priznati za svojega s pravilnimi dejanji in obredi. Že izraelski narod se je močno zavedal, da je Bog tako drugačen, da ga ni mogoče doseči. Edina pot, da se Bogu približamo, je zvestoba zavezi, ki jo je Bog sklenil s človeštvom. Ker je naša zvestoba nepopolna, nam je Jezus pokazal, kako je pri vzdrževanju te zaveze pomembna ljubezen. Zgodba pripoveduje o kitajskem modrecu, ki je vsak dan prihajal k veliki reki Jangce in strmel v valove. »Zakaj to delaš?« so ga vpraševali mimoidoči. Modrec je še dolgo časa strmel v valove, nato pa počasi, z dolgimi premori, odgovoril: »Vodo bi lahko primerjali z zelo, zelo dobrim človekom. Kamorkoli ta reka priteče, povsod je velikodušna in radodarna. Kjerkoli je voda, tam je življenje v polnem razmahu.« Ta zgodba nam pove, da samo ljubezen, velikodušnost in radodarnost naredijo človeka velikega in modrega.
    V 5. Mojzesovi knjigi (30,10-14) Mojzes govori izvoljenemu ljudstvu, naj sprejme Božje zapovedi in se jih drži, ker »niso pretežke in ne predaleč«. Zapisane so v naša srca, v skladu so z našo naravo in vredne človeškega dostojanstva. Zato pogumno živimo kot pričevalci Božjega kraljestva.
    Apostol Pavel je v pismu Kološanom (1,15-20) pisal, naj sprejmemo Jezusa kot vidno podobo nevidnega Boga, ki ni le tisti, ki je vse ustvaril in vse vodi, ampak tudi glava telesa, ki je Cerkev. Zato ne smemo več govoriti: Kristusa sprejemam, Cerkev pa odklanjam! Kdor zavrača Cerkev, zavrača tudi Kristusa.
    O ljubezni do bližnjega nam zelo lepo spregovori Prilika o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija (10,25-37). Vsakdo more ob tej priliki razmisliti o svojem odnosu do bližnjega. Morda se kot tisti učitelj postave sprašujemo: »Kdo je moj bližnji?« Jezus mu je v zgodbi povedal, da je moj bližnji lahko tudi tisti, ki sem ga naključno srečal in prvikrat videl. Bližnji ni opredeljen ne z razdaljo, ne s spolom, ne z raso, ne z ideološko opredelitvijo, ampak s tem, da me potrebuje in mu jaz lahko na nek način pomagam in ga vzljubim. To je z gotovostjo najbolje dojel Samarijan, ki je bil sicer tujec in je na poti v Jeriho srečal ranjenega človeka. Pristopil je k temu ubogemu človeku, mu oskrbel rane, ga odpeljal v bližnjo gostilno in mu plačal okrevanje. Samarijan se je zavedal, da ni gospodar nad dobrinami, ki jih ima, ampak samo oskrbnik. Smo sposobni danes ustvariti pravičnejši red na principu ljubezni in solidarnosti? Naj nam Božja beseda, ki nam jo Bog milostno daje, pomaga odstraniti vso navlako okoli našega srca, ki nas ovira v ljubezni do bližnjega. Prosimo za pogum, da bi premagali svojo neodločnost, ko je treba narediti kaj dobrega; da ne bi tehtali in premišljevali, kaj je za nas ugodnejše; da ne bi gledali zgolj na svoje koristi, ampak delali to, kar je dobro za bližnjega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 8 od 10
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu