16. NEDELJA MED LETOM - SVETA MAGDALENA

Obisk pri Marti in Mariji
Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«
Lk 10,38-42

SLEDIMO KRISTUSU
   To nedeljo obhajamo praznik naše župnijske zavetnice svete Magdalene. Ko se je srečala z Jezusom, je  doživela temeljito spreobrnjenje in osvoboditev od sil zla. Za čudežno ozdravitev mu je vračala z ljubeznijo in nesebično zvestobo ter ga skupaj z drugimi ženami spremljala, skrbela zanj in njegove učence. Niso pa te žene samo skrbele za hrano in jim stregle, pač pa so bile tudi one deležne Jezusovega nauka, saj se Jezus ni prav nič oziral na predsodke tedanjega časa, da so žene manjvredna bitja. Nasprotno, vedno se je zavzemal zanje in branil njihovo dostojanstvo. Svojo predanost in zvestobo so mu na najlepši način pokazale prav v urah trpljenja in smrti, saj so ostale z njim do konca, tudi potem, ko so se učenci prestrašeni razbežali. Evangelisti med njimi vedno na prvem mestu omenjajo prav Marijo Magdaleno. Jezus ji je to njeno zvestobo poplačal na najlepši način: v velikonočnem jutru, ko je s tovarišicami zaskrbljena pohitela h grobu in tam jokala, se ji je prvi prikazal in razodel kot vstali Zveličar. Še več: naredil jo je za prvo pričo vstajenja in ji naročil, naj veselo novico sporoči učencem.  Od njenega resničnega srečanja z Jezusom, ko ga je srečala v globini svoje duše, je bila njegova stalna učenka; sledila mu je in živela po njegovem nauku.
    Arabci so na splošno znani kot gostoljubni ljudje. Prva Mojzesova knjiga (18,1-10) govori o Abrahamu, ki je bil zelo gostoljuben in prijazen človek: trem možem, ki so šli mimo njegovega šotora se je priklonil do tal in jih velikodušno sprejel. Takšne ljudi ima Bog zelo rad in se zato ne smemo čuditi, da je postal Abraham oče narodov.
    Apostol Pavel se je zavedal, da njegov poklic ni njegova izbira, ampak je bil izbran s strani Boga. V pismu Kološanom (1,24-28) je zapisal: »Postal sem služabnik Cerkve po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo.« Tudi mi smo izbrani, zato se potrudimo, da odkrijemo Božji načrt za nas in ga izpolnimo. Za to imamo velike zglede, ki so skozi vso zgodovino izvrševali Božjo voljo in služili bližnjemu. Zgled nam je Marija Magdalena, ki kljub zvezanosti od sil zla najde Jezusov milostni in ljubeči pogled in mu sledi do konca.
    Jezus se je večkrat mudil pri svojih prijateljih iz Betanije. O tem nam pripoveduje odlomek iz Lukovega evangelija (10,38-42). Posebno Marta je čutila, da je Jezus njihov najimenitnejši gost, zato je imela vedno veliko opravkov s postrežbo. Ob neki priložnosti jo je Jezus okaral in jim odprl oči za tisto, kar je pomembnejše od hrane in pijače: večno življenje, v katerega smo vsi poklicani. Ko Jezus okara Marto, ne želi s tem reči, da gostoljubna postrežba ni pomembna, ampak da je pomembnejše, da gostu prisluhnemo, se z njim pogovarjamo, mu zaupamo in ga sprejmemo z vso ljubeznijo. Jezus je tudi za nas poseben gost, zato je tako pomembno, da ga sprejmemo v svojem srcu in mu prisluhnemo, saj nam prinaša besedo življenja. Tako Marija iz Betanije, kot Marija iz Magdale sta doumele veličino Jezusovega nauka, ker sta znali prisluhniti in videti s srcem. Samo iz milostnega srečanja z Jezusom se lahko rodi spreobrnjenje, ki odpira pot v večno življenje. V vsakem izmed nas bolj ali manj prevladuje Marta, ki je obremenjena s skrbmi tega sveta, s skrbjo za to, kaj bomo jedli in pili ter s čim se bomo oblekli, kako bomo preživeli dneve dopusta, kako bomo prišli do te ali one dobrine. Ob tem pa zanemarjamo Božjo besedo in ljubezen do bližnjega. Odprimo se Božji milosti in dopustimo, da se v nas prebudi spreobrnjenje, da bomo po vzoru Marije Magdalene sledili Kristusu in mu stregli v ubogih in zapostavljenih bratih in sestrah.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM

Moč molitve
    Nekoč je na nekem kraju molil in, ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev rekel: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In rekel jim je: »Kadar mólite, recite:
‚Oče, posvečeno bodi tvoje ime;
pridi tvoje kraljestvo;
naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne;
in odpústi nam naše grehe;
saj tudi mi odpuščamo
vsakemu, kateri nam je dolžan;
in ne vpelji nas v skušnjavo!‘«
     In rekel jim je: »Kdo izmed vas bi imel prijatelja in bi opolnoči šel k njemu ter mu rekel: ‚Prijatelj, posódi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s pota, pa nimam kaj predenj položiti‘, in da bi oni znotraj odgovoril: ‚Ne delaj mi nadlege; vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati.‘ Povem vam, četudi ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vendar zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.
     In jaz vam pravim: Prosíte in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Kje je med vami oče, ki bi ga sin prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Lk 11,1-13

GOSPOD USLIŠI ISKRENO MOLITEV
    Vsa verstva delijo prepričanje, da je molitev pogovor z Bogom. Vendar je molitev za marsikoga zgolj prošnja ali klic v sili. Mnogi molijo iz navade in pri tem ni vključen osebni odnos z Bogom. Pogosto človek verjame, da Bog je, vendar ne išče stika z njim, razen ko je v stiski ali potrebi. Izraelci so bili vedno prepričani, da se v molitvi srečujemo z živim Bogom, pred katerim se ne moremo skriti. Kakšna naj bi bila goreča molitev? Če je Jezus molil, pomeni, da ima molitev velik pomen v kristjanovem življenju. Biti mora pogumna, spontana, resna, osebna, kot je bila tista Abrahamova, ko je prosil za svoje meščane. Moliš za tistega in k tistemu, do katerega čutiš pravi osebni odnos. Molitev nam pomaga, da se prepoznamo takšni, kot smo: ustvarjene stvari pred svojim Stvarnikom. Ko se bomo naučili moliti z dušo in srcem, se ne bomo več izgovarjali, da ni časa za molitev. Za tistega, ki ga imaš rad, ni nikoli škoda časa.
    Prva Mojzesova knjiga (18,20-32) govori o Abrahamu, ki se pogaja z Bogom, da bi rešil mesto Sodomo. Pravdanje z Bogom ni nekaj slabega. Vera mora biti razumna, zato hočemo izvedeti za razloge za določene negativne posledice svojega življenja. Ko pa so ti razlogi znani, je treba sprejeti posledice in pokazati svojo vdanost in pokorščino. Abraham je človek vere in zaupanja v Božjo previdnost. Zaveda se, da je Bog dober in usmiljen, zato poizkusi rešiti mesto, čeprav je tam večina hudobnih. Boga prosi, da se zaradi pravičnih usmili mesta.
    Apostol Pavel nas v pismu Kološanom (2,12-14) spomni, da je s Kristusovim prihodom na svet in z njegovim odrešenjskim poslanstvom, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, na svetu vse drugače. Naša krivda je izbrisana in grehi odpuščeni. Pred nami je prava prihodnost, ki jo lahko ustvarjamo z močno vero, podkrepljeno z dobrimi deli. Zato poživimo svoje zakramentalno življenje, saj je ljubezen do Jezusa, ki se na poseben način izraža preko njih, vir prave sreče in veselja.
    Lukov evangelij (11,1-13) nam pokaže smisel molitve. Jezus ni veliko govoril o molitvi, ampak je molil in tako ohranjal trdno vez s svojim Očetom. Zato so ga apostoli prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« Marsikdo od nas bi lahko prosil enako: »Gospod nauči nas vdane, ponižne in goreče molitve, kajti naše molitve so večkrat bolj blebetanje in dolgočasno ponavljanje besed!« Molitev, ki prihaja iz srca, mora biti velikodušna, sposobna spreminjati svet. Bog je dober in nam želi samo dobro. Zato iščimo njegovo bližino, prosimo ga v zaupni in iskreni molitvi, saj ne odreče nobeni naši prošnji, ki je za nas dobra. Odprimo svoje srce za njegovo navzočnost, saj bomo tako vedno bolj eno z njim. Mnogokrat se ne zavedamo teh veličastnih Božjih darov, ki jih prejemamo, čeprav zanje ne prosimo. Anthony De Mello je v Žabji molitvi zapisal, kako je neki vernik molil: »Gospod, prosim te odpuščanja za tri težke grehe: prvič, romal sem k mnogim tvojim svetiščem, pa sem pozabil, da si ti navzoč vsepovsod; drugič, tolikokrat sem vpil k tebi za pomoč, pa sem pozabil, da si ti bolj kot jaz zaskrbljen za moj blagor; in končno, tu te prosim odpuščanja, ko vendar vem, da so naši grehi odpuščeni, še predno jih zagrešimo.«
    Naj nam današnja Božja beseda da zaslutiti neskončno dobroto Boga in njegovo skrb za nas, saj mu ni vseeno, kaj se bo z nami dogajalo. Zato nas vabi: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Predajmo se ljubečemu objemu našega nebeškega Očeta in se radi zatekajmo k njemu z gorečo in iskreno molitvijo, ki bo naš ljubeči odgovor na njegovo neskončno ljubezen.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MED LETOM

Ne nabirajte si zakladov
    Rekel pa mu je nekdo iz množice: »Učenik, rêci mojemu bratu, naj dediščino deli z menoj!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo in je sam pri sebi premišljal: ‚Kaj naj počnem, ko svojih pridelkov nimam kam spraviti?‘ In rekel je: ‚Tole bom storil; svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In svoji duši porečem: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Neumnež, to noč bodo tvoje življenje terjali od tebe; kar pa si spravil, čigavo bo?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat pred Bogom.«
Lk 12,13-21

DENAR NAS NE OSREČI
    Vsi hrepenimo po stabilnem, mirnem, varnem in zadovoljivem življenju, zato ima denar posebno vrednost. Mnogi pravijo, da je denar vse: denar je moč, ker brez njega ni nič. Denar daje človeku občutek, da lahko naredi vse. Zato se z denarjem sproži človekov mehanizem po imeti čim več: kdor ima veliko denarja, bi ga hotel imeti še več. Tako postane denar naš bog, za katerega smo pripravljeni narediti vse. Želja po čim več denarju sproži tekmo, v kateri so eni zmagovalci, drugi poraženci. Na koncu se vsi znajdejo v začaranem krogu brez izhoda. Kristus pa se ni spustil na tako raven človekovega tekmovanja. On je bil vedno onstran delitve na bogate in revne, na vplivne in zapostavljene. Tudi nas vabi, da ne sprejmemo vloge razsodnikov pri razdeljevanju imetja, kajti, kjer se ljudje pulijo za čim več imeti, ne more nihče biti pravi razsodnik. Pomembno je, da v svoje življenje sprejmemo Kristusa, ki je edini pravi temelj in lahko da našemu življenju pravi smisel. Heinrich Böll v eni svojih novel opisuje nemškega turista, ki v majhnem pristanišču na atlantski obali fotografira dremajočega ribiča. Pri tem se ribič zbudi. Turist ga takoj zasuje z vprašanji in mu hoče dopovedati, da ni prav, da lenari. Naj se potrudi, da bo bolj napredoval, da si bo lahko kupil najprej majhen motorni čoln, nato veliko ribiško ladjo, si ustvaril lastno tovarno za predelavo rib in potem … Tu se je turistu zataknilo. »In potem?« ga je vprašal ribič. »Potem,« je odgovoril turist, »potem bi pa lahko mirno sedel v pristanišču, dremal na soncu in gledal čudovito morje.« »Saj to delam zdaj: mirno sedim v pristanišču in dremljem, le vaše fotografiranje me je pri tem zmotilo,« je ribič odvrnil.
    Pridigar (1,2;2,21-23) nas opominja, naj se varujemo nečimrnosti Z grenkimi besedami je zapisal: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Morda se danes tej prerokbi smejemo, vendar vsebuje resnico, ki smo ji še kako priča ob današnji krizi. Določena oblika napuha je skoraj vsakemu zlezla pod kožo, zato bi radi bili več, kot smo v resnici. Na koncu pa moramo vseeno priznati, da »enkrat vse mine« in blagor tistemu, ki se steguje za tem, kar ostane, za večnostjo. Zemeljske dobrine, za katere se zelo trudimo in zanje zapravljamo svoje življenje, nas pustijo prazne in mimogrede jih lahko izgubimo, za njimi pa ostane le razočaranje in bolečina.
    Zato je toliko bolj pomembno to, kar nam priporoča apostol Pavel v pismu Kološanom (3,1-5.9-11): »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naš cilj je pri Bogu in vse drugo, s čimer se na zemlji srečujemo, so samo majhni vmesni cilji, ki nas morajo voditi h končnemu cilju, večni sreči pri Bogu.
    V evangeliju po Luku (12,13-21) nam Jezus polaga na srce, naj se varujemo pohlepnosti. Človek, ki je nagrabil veliko bogastvo, je govoril svoji duši: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Mar si česa takega ne želimo skoraj vsi? Že družba nas usmerja k uspehu in užitku in za večino so to najvišje vrednote. Mnogim so vzor bogati in uspešni posamezniki, ki uživajo v pridobljenem bogastvu in slavi. Toda to je minljivo in ne prinaša sreče. Mnogi si sami vzamejo življenje, ker njihovo življenje ni zgrajeno na trdnem temelju, ki je v Bogu. Podobni so človeku, o katerem pripoveduje Jezus. Ničesar, kar ne temelji na ljubezni, ne bomo odnesli v večnost. Le v ljubezni moremo v slehernem človeku videti svojega brata ali sestro in jim pomagati po svojih močeh. Pohlep nas ločuje od ljudi in Boga, zato se ga izogibajmo. Naj naše srce vedno počiva v Bogu in uživa v vsem, kar nam je dal, predvsem v lepoti in dobroti Stvarnika in vsega ustvarjenega, obenem naj bo vedno odprto za stisko bližnjega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NAVADNA NEDELJA

Pripravljeni na gospodovo vrnitev
    Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče vam je sklenil dati kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.
    Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka. Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal in jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor tem služabnikom! To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi svoje hiše ne pustil podkopati. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Peter pa ga je vprašal: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?« In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje posle, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ‚Mojega gospoda še dolgo ne bo‘ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo gospod tega služabnika prišel ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo presekal in mu dal delež z neverniki. Tisti služabnik pa, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil po njegovi volji, bo zelo tepen; tisti pa, ki je ni spoznal, a je storil kaj kazni vrednega, bo malo tepen. Od vsakogar, komur je bilo mnogo dano, se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, bodo od njega terjali še več.
Lk 12,32-48


UBOŠTVO JE ZNAMENJE NOVEGA BRATSTVA
    Človek, ki se zanaša na svoje bogastvo in pomen v družbi, je vedno v nevarnosti, da zaradi svojega napuha ne bo našel pravega smisla svojega življenja. Zato vse vere učijo, naj človek ne omreži svojega srca z dobrinami tega sveta, ker bo izgubil svojo duhovno svobodo. Evangeljsko uboštvo sicer ne zanika pomena bogastva, ampak ga presega. Jezus je hotel biti ubog, govoril je o uboštvu, ki ne prinaša samo duhovne in moralne svobode, ampak je pogoj za nastop Božjega kraljestva. Jezus pravi, da je z njim nastopilo to kraljestvo. Odslej se ne odločamo le med dobrim in slabim, niti med priznanjem ali zanikanjem Boga, ampak se odločamo za Kristusa, kajti on je najpolnejša uresničitev človeka, ki nosi v sebi Božjo podobo. S sprejetjem duhovnega uboštva priznavam: sem samo človek, Bog je moj stvarnik, zato mu popolnoma zaupam. Kristjan je vedno v neki napetosti, gibanju, pričakovanju, čuječnosti in nenehnem razponu med tem, kar je že dosegel, in končnim ciljem, ki ga ima pred seboj – združenje z Bogom v nebeškem kraljestvu. Naše pravo delovanje je služenje bližnjemu in Bogu, ki biva v njem. Učenci Baal Šema so nekoč rekli: »Povej nam, dragi rabi, kako naj služimo Bogu?« Odvrnil je: »Kako naj vem?« Potem je šel ven in jim povedal zgodbo: »Kralj je imel dva prijatelja, ki so ju spoznali za kriva zločina in ju obsodili na smrt. Čeprav ju je kralj ljubil, si ju ni upal odkrito osvoboditi, ker se je bal, da bi dal ljudem slab zgled. Zato je izdal odločbo: Nad globokim prepadom je bilo treba napeti vrv in vsak od obeh mož je moral iti po njej – v varnost in svobodo ali, če je padel, v smrt. Prvi je varno prišel čez. Drugi je zaklical prvemu čez prepad: »Povej mi, prijatelj, kako ti je uspelo?« Prvi je zaklical nazaj: »Kako naj vem? Vse, kar sem storil, je bilo tole: ko sem ugotovil, da se nagibam na eno stran, sem se nagnil na drugo.«
    Česa se ljudje najbolj bojijo, ko zapustijo rodni dom in se preselijo drugam? Večino muči domotožje, v sebi čutijo strah, da bodo izgubili korenine in se s tem oddaljili od svojih najdražjih. Knjiga modrosti (18,6-9) nam hoče povedati, da je Bog zadnje upanje in moč, da se kot ljudje ne izgubimo, ampak povsod, kjer smo, živimo kot pokončni kristjani, pripravljeni pričevati za velika dela, ki jih dela Bog v našem življenju in v svetu okrog nas.
    Vera je temelj slehernega upanja. V pismu Hebrejcem (11,1-2.32-48) se Pavel nima namena le oprijemati dejstev, ko govori o očaku Abrahamu, ampak želi pokazati, kako pomembno je, da zaupamo svojemu Stvarniku in Odrešeniku. Tudi Jezus nam postavlja za zgled Abrahama, ki je veroval in ubogal. Sposoben je bil prenesti tudi največjo stisko in darovati najdražje, kar je imel, sina Izaka. Ker je zaupal, ga je Bog obdaril s številnimi milostmi in ga postavil za »očeta narodov«.
    V Lukovem evangeliju (12,32-48) Jezus bodri učence: »Ne boj se mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo.« Kaj pa lahko naredi človek brez Boga? Mi si sicer domišljamo, da smo mogočni, a nas lahko uniči mikroskopsko majhna bakterija. Vse naše bogastvo nam nič ne pomaga, če nimamo zaupanja v Božjo previdnost. Jezus nas vabi, da ne navezujemo svojega srca na minljive stvari, ki nas zadovoljujejo v tem življenju, ampak imejmo oči in srce odprto za to, kar ostane večno – za ljubezen in dobroto, predvsem pa usmiljenje, kar tako rad poudarja papež Frančišek.  Jezus nas vedno znova vabi k čuječnosti, da ne pademo v miselni tok tega sveta, ki temelji na uživaštvu in je brezbrižen do ubogih in ljudi, ki so v stiski. Zato zgradimo svoje življenje na pravem temelju: na Bogu, ki se nam razodeva v Svetem pismu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Jezus pred trpljenjem.
    Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel! Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. 51 Ali mislite, da sem prišel, da prinesem na zemljo mir? Ne, vam rečem, ampak razdor! 52 Odslej jih bo namreč v eni hiši pet razprtih: trije se bodo razprli zoper dva in dva zoper tri; 53 oče bo zoper sina in sin zoper očeta, mati zoper hči in hči zoper mater, tašča zoper svojo snaho in snaha zoper taščo.«
Lk 12,49-53

JEZUS PRINAŠA OGENJ
    Božja beseda te nedelje nam govori o miru. Gre za dve različni pojmovanji besede mir. V prvem primeru gre za »šalom«, za mir, ki je Božji dar in je ves prepojen z ljubeznijo. V današnjem evangeliju pa misli Jezus na umetni mir, ki ne pomeni, da so problemi med dvema stranema rešeni, pač pa so zastrti. Mir kot kompromis med dobrim in zlim ni resnični mir. Je le začasna pomiritev nasprotij zaradi ljubega miru, ki zaustavi proces razrešitve. Ne odpravi zla, ampak daje celo vtis, kot da neko zlo ni nič hudega. Danes padajo nekateri kristjani v tak kompromis z zagovorniki splava ali zunajzakonske skupnosti itd. Jezus ne prinaša tovrstnega miru, ker noče, da se proces evangeljskega moralnega spoznanja zaustavi zaradi ljubega miru z drugače mislečimi. Jezus še posebej našteva razdore v družinah. Drži, ki jo Jezus zahteva, se reče v evangeliju biti znamenje nasprotovanja. Ljubezen je znamenje nasprotovanja sovraštvu. Kultura življenja je znamenje nasprotovanja »nekulturi« smrti.
    Prerok Jeremija (38,4-6.8-10) je po Božjem navdihu spoznal, da je naslonitev na Egipt pogubna, ker je bilo že jasno, da bodo Jeruzalem prevzeli Babilonci. Jeremija je hotel preprečiti pobijanje ljudi, zato je zahteval, da se je brez boja treba predati Babiloncem, da ne bo tekla kri. Kraljevi dostojanstveniki so Jeremija ostro zavrnili in ga vrgli v cisterno, kjer je v blatu čakal smrti. Vendar se je kralju Sedekiju zganilo srce in ga je na prigovarjanje enega od dvorjanov ukazal rešiti iz cisterne. Toda Jeremijevo oznanilo ni bilo upoštevano in sledilo je strašno razdejanje Jeruzalema, templja in kraljeve palače, veliko je bilo umorjenih, vrhnje plasti ljudstva pa odpeljane v babilonsko izgnanstvo.
    Apostol Pavel nam v pismu Hebrejcem (12,1-4) naroča: »Zatorej tudi mi, ki imamo tolik oblak prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa.« Samo ljubezen do Jezusa nam more pomagati, da premagamo vse skušnjave tega sveta in gremo za njim, ki nas pelje v nebeško kraljestvo.
    V današnjem evangeliju po Luku (12,49-53) doživimo Jezusa v drugačni luči kot navadno, ko reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Kaj pomeni Jezusov ogenj, ki ga vrže na zemljo in želi, da bi se razplamtel? Ta ogenj je Božja ljubezen. Razplamti se povsod tam, kjer ljudje svobodno z ljubeznijo odgovorimo nanj. Gospod želi z Božjo ljubeznijo rešiti vse ljudi. Toda, ali mu pustimo, da nas reši? V Jezusovi logiki preprosto ne moreš biti pisan vsem ljudem na kožo. Pričakuješ morda sprejemanje v lastni družini, a te doleti grenka izkušnja, da prav tega ne doživiš. Jezusova drža ne pomeni lahke poti in udobja. Vsak dan se odločamo, ali bomo sledili Jezusu, kako bomo izkoristili čas, ki nam je dan, v kakšnih odnosih bomo z ljudmi okoli sebe. Kristusov mir v naših srcih ima samo eno kazalo – delati vse stvari nove skladno s kraljestvom, ki nam je obljubljeno. Kljub nevšečnostim, ki nas doletijo v našem vsakdanjiku, kljub preizkušnjam in oviram. Dokaj hitro se lahko zgodi, da nas te naše vsakodnevne težave uničijo. Lahko pa nas naredijo močnejše in nam omogočijo duhovno rast, korake v boljšo prihodnost. Malokrat se nam zgodi, da gledamo na težave kot na  nekaj pozitivnega. Ogenj Božje ljubezni, ki jo Jezus prinaša v ta svet, ne more biti nekaj slabega, čeprav se nam pri tem dogodi kaj težkega, morda celo groznega. Jezus je bil križan. Gospod je z nami v naših preizkušnjah in nas vodi skozi življenje v srečno večnost, če se mu le damo voditi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Ozka vrata v nebesa.
    Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13,22-30

OZKA VRATA
    Jezus je po svojem vstajenju prvi stopil skozi ozka vrata, ki vodijo v Božje kraljestvo. Tako se je začela izpolnjevati Očetova obljuba, da je v nebesih pripravljen prostor za vsakega od nas. Smrt pa še vedno predstavlja vrata, mimo katerih ne more nihče. Tudi Jezusu ni bila odvzeta ta izkušnja. Le tisti, ki je pripravljen darovati svoje življenje za druge, bo vstopil skozi nebeška vrata in bo sedel za svatovsko mizo. Veljavne vstopnice nam ne morejo dati ne tradicija ne pobožne molitve ne kultura ne pripadnost Cerkvi. Prava vstopnica je povezana z našim sodelovanjem v svetu, kjer bodo ostale vidne sledi našega dela pri uresničevanju Božjega kraljestva. Simbolika o ozkih vratih je zelo zgovorna tudi danes. V svetu blagostanja je debelost ena od negativnih posledic. Stanovanja morajo biti velika in udobna. Zelo nam je pomembno, kako se počutimo in kaj imamo. Da pridemo skozi ozka vrata, ni dovolj, da smo majhni in suhi, ampak moramo biti ponižni, skromni in nepomembni. To, kar kopičimo v tem življenju, nam onemogoča prehod skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus.
     Gospod nas pozna in ni mu vseeno, kaj se z nami dogaja. Po preroku Izaiju (66,18-21) sporoča tudi nam: »Jaz poznam njihova dela in njihove misli, prišel bom, da zberem vse narode in jezike.« Bog nas pozna od vekomaj in vedno je z nami na naši poti. Tudi ko nas doletijo preizkušnje, je z nami in nam pomaga. Bodimo zato veseli in se zahvaljujmo Bogu, ker nas tako ceni.
    Kogar ima Bog rad, tega graja in tepe. Apostol Pavel nas zato v pismu Hebrejcem (12,5-7.11-13) spodbuja, naj bomo potrpežljivi in učljivi, kajti »nobeno vzgajanje v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko«. Otroci se navadno šele v starosti zavedajo vrednosti vzgoje, ki so jo prejeli, pa čeprav so bili včasih tudi kaznovani.
    Jezus ni pred svojimi učenci ničesar skrival, ampak jim je vedno govoril jasno in naravnost. V odlomku iz Lukovega evangelija (13,22-30) nam pove, da Božje kraljestvo ni nekaj, kar nam je dano samo po sebi. Veliko jih bo namreč želelo vstopiti, pa ne bodo mogli, ker so Jezusa napačno razumeli in so se v svojem življenju trudili za napačne stvari. Zato je simbolika o ozkih vratih zelo dobrodošla pri iskanju razlage: kdo bo smel vstopiti v Božje kraljestvo. Samo preprosti in skromni, ki so tudi kot odrasli ostali podobni nedolžnim otrokom. Tu se konča logika tega sveta, ki zida na moč človeka, ki verjame v svobodo hedonističnega uživanja, ki Boga ne potrebuje, saj uspešnega človeka postavlja na mesto boga, a prezira majhnega človeka in gleda nanj kot na družbeno nekoristno bitje. Zato bodo tisti, ki so zadnji po merilih tega sveta, prezirani in odpisani, vstopili v Božje kraljestvo prej kot mnogi drugi, ki so se imeli za pravične.
    Jezus nas noče strašiti z napovedovanjem, da bo končni rezultat za človeštvo porazen. Pač pa se mu zdi potrebno opozoriti, naj se ne bojimo strogosti evangelija. Vstopimo naj v Božje kraljestvo skozi ozka vrata. Če pa tega ne bomo storili, bomo ostali zunaj; sami se bomo izločili. Od nas samih je torej odvisno, kakšen bo končni rezultat. Prizadevajmo si, da bomo vredni z Gospodom sesti »za mizo v Božjem kraljestvu«.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Izbiranje sedežev
    Ko je na soboto šel v hišo nekega prvaka med farizeji na obed, so ga ti opazovali.  Ker je opazil, kako so si izbirali prve sedeže, je povabljenim povedal tudi priliko.  Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, da, če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, in pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne poreče: ‚Umakni se temu‘ in ti bi se takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ‚Prijatelj, pomakni se više!‘ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi. Zakaj vsak, ki se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«
    Tudi temu, ki ga je bil povabil, je govoril: »Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev ne svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti to povrnejo. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. In srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih!«
Lk 14,1.7-14

KRISTJAN JE PONIŽEN
    Moderna družba ima tekmovalnost, boj za prva mesta in profit na vrhu lestvice vrednot. Otroke pripravljamo za vstop v to družbo in jih vzgajamo tako, da se bodo borili za čim boljše mesto v družbi, kar spodbuja socialno razlikovanje in rivalstvo. Tudi ves šolski sistem je naravnan tako, da mlade razvrsti v razrede glede na sposobnosti in tako izpostavi »najsposobnejše«. Vsaka krščanska vzgoja, ki se ne trudi, da bi v človeku čim bolj razvila njegovo bogupodobnost in nima v ospredju pravih človeških odnosov, se konča v vzgajanju ljudi, ki so iz dneva v dan večji egoisti in izkoriščevalci drugih. Jezus pa nas uči, da je za vsakega pripravljen prostor, kjer se bo izkazal s služenjem drugim in ne z gospodovanjem. Ljubezen ne išče položajev in prvih mest, ampak se preprosto razdaja. Zato je bolje biti pri tleh, od vseh preziran in zavržen, pa vendar s srcem, ki gori za bližnjega in se razdaja za bližnjega brez zadržkov. V Božjem kraljestvu bodo zares drugačni zakoni: tisti, ki v človeških očeh  niso nič, bodo prvi.
    Modri Sirah (3,17-18.20.28-29) nam polaga na srce: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« Kako je otrok prisrčen in privlačen s svojo pristnostjo. Ko odraščamo, postajamo preračunljivi in tako mimogrede izgubimo svojo nedolžnost. Škoda! Bog ima najraje prav otroke, ki so preprosti, brez predsodkov. Je popravni izpit možen? Je. Velika škoda je, da so naše spovednice večino leta prazne. Morda nam manjka ponižnosti, da bi mogli stopiti h Gospodu v tem predragocenem zakramentu sprave.
    Apostol Pavel v pismu Hebrejcem (12,18-19.22-24) pove, da se ne približamo kakšni otipljivi stvari, ki bi pomenila spektakel za naše oči in ušesa, ampak mestu živega Boga, ki nam, kljub svoji mogočnosti, spregovori v tihoti srca. Da ga moremo slišati in opaziti, je potrebna ponižnost. Zapustiti moramo svoj ego in sprejeti Kristusa. Kdor je pri Kristusu, je pri živem Bogu. V cerkev ne prihajamo kot svetniki, ampak kot grešniki. Mnogokrat se bojimo, da bodo drugi opazili, kašni smo. Ali lahko pred Jezusom kaj skrijemo? Ne. Zato se ne bojmo biti takšni, kot v resnici smo, vendar se trudimo, da bi čim bolj zvesto hodili za Jezusom.
    V evangeliju po Luku (14,1.7-14) Jezus opazi, da si vsi želijo sedeti na častnem mestu, nekje, kjer bodo najbolj opaženi, da bodo vsi videli, kako pomembni so. Ali ni tako tudi danes? Vsi se zelo cenimo,  se čutimo pomembne in se trudimo, da bi na družbeni lestvici zlezli čim višje, ne glede na ceno. Koliko pa smo vredni? Glede na to, kako se cenimo, bi lahko rekli, da preveč. Kdor je sposoben oceniti svoje napake, grehe in slabosti, bo najbolje ocenil samega sebe. Takih je malo, zato je vedno prerivanje spredaj in nikoli zadaj, kjer ostajajo tisti, ki poznajo sami sebe. Če hočemo pravilno oceniti same sebe, se zadržujmo zadaj, da bomo kasneje lažje sprejeli povabilo: »Brat, sestra, pomakni se višje!«
    Zgodba pripoveduje, da je Abraham nekoč povabil berača v svoj šotor na obed. Ko so odmolili, je mož začel psovati Boga in je razložil, kako ga popade bes, če sliši njegovo ime. Abrahama je popadla jeza in je bogokletnika vrgel ven. Ko je ponoči molil, mu je Bog rekel: »Ta mož me je petdeset let psoval in žalil in sem mu kljub temu dajal jesti vsak dan. Ali ti ne moreš potrpeti z njim vsaj za en obed?« (A. De Mello, Žabja molitev) Zgodba govori sama zase. Če je Bog tako usmiljen in potrpežljiv, ali ne zmoremo mi vsaj kanček njegove ponižnosti in dobrote? Verjetno brez njegove pomoči ne. Zato ga prosimo zanjo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Odpoved vsemu
    Za njim pa so šle velike množice in obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, poprej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ‚Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‘ Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, poprej ne séde in se ne posvetuje, ali more z desetimi tisoči stopiti nasproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru. Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.
Lk 14,25-33

ODLOČITEV ZA VERO
    Odpoved svetu nikakor ni preprosta. Človek mora dobiti v zameno nekaj boljšega, kar daje smisel njegovemu življenju. Vera odpira človeku širše obzorje tako na telesnem, socialnem in duhovnem področju. Svet ni nekaj negativnega, zato ga lahko nadgradi samo tisti, ki gleda nanj pozitivno in sprejema sebe v vseh dimenzijah. Najlepši zgled je Jezus Kristus, ki se ni odpovedal zemeljski stvarnosti, ampak jo je sprejel in ji dal nov smisel. Jezus zahteva od nas, da se odpovedujemo in vsak dan sprejmemo svoj križ, vendar ostanemo v svetu in gremo proti končnemu cilju svojega življenja. Če iščemo  le trenutne užitke in se izogibamo sleherni odpovedi in bolečini, bomo težko dosegli končni cilj. Jezus želi, da kljub vsemu živimo polno življenje in gremo z navdušenjem proti končnemu cilju. Če smo omahljivi ali preračunljivi, če v nas ni navdušenja ob vsem, kar Bog stori za nas, nismo na pravi poti. Sodobno življenje je preveč hrupno, ljudje smo vedno bolj oddaljeni od svojega jedra, Božji glas pa je navadno tih in skrivnosten, zato ga težko zaznamo. Smo pripravljeni na spreobrnjenje? Najdimo si tih in prijeten kotiček, kjer bomo lahko sami s seboj in svojim Bogom.
    »Kako bi lahko dojemali Božje stvari, če komaj dojamemo, kar je na zemlji?« se sprašuje pisatelj Knjige modrosti (9,13-18). Kdo lahko spozna Božjo voljo in jasno razloči, kaj hoče od njega Gospod? Če Bog ne bi razsvetljeval našega razuma, bi bilo sleherno naše modrovanje odveč, vedno bi ostali na pol poti. Tako pa Bog vodi naše misli, on nam razodeva skrivnosti večnega življenja. Za to molimo in prosimo Gospoda, da nas obdari s sposobnostjo razločevanja med dobrim in slabim, med krepostjo in grehom.
    V pismu Filomenu (1,9-10.12-17) je apostol Pavel zastopal stališče, da smo pred Bogom vsi enaki, ker smo vsi grešniki in vsi potrebujemo odrešenje. Vse meje je treba odstraniti, kajti v Kristusu ni več sužnja ne svobodnega, kajti vse nas povezuje bratska ljubezen. Zato moramo z veseljem sprejemati tudi tiste, ki so se oddaljili, ki so nas morda zavrgli, a so se vrnili, ker so spoznali Boga in njegovo usmiljenje.
    V evangeliju po Luku (14,25-33) Jezus jasno pove, kdo je lahko njegov učenec. Vsakdo, ki Jezusa postavi na prvo mesto. Ko Jezus kliče, ne sme biti nobene ovire ne s strani staršev ne drugih družinskih članov, sorodnikov, prijateljev in znancev. Vsako slovo je sicer boleče, a treba je sprejeti ta križ in ga nositi. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« nam govori Jezus. Vsakdo mora sprejeti samega sebe takšnega, kot je, in se dati na razpolago Gospodu, ki nam zaupa in nam želi izročiti poslanstvo. Vsakdo ima križ. Čim težji je križ, tem bolj nas ima Bog rad in hoče biti z nami. Zato z ljubeznijo sprejmimo križ in v veri in zaupanju v Božjo previdnost stopimo na pot za njim. Ne iščimo lažje poti, ampak se z navdušenjem zazrimo v cilj, ki nam ga Bog obljublja. V romanu Grk Zorba lahko preberemo sledečo opredelitev današnjega modernega človeka: »Vse se začne z dejstvom, da se stvari lotevamo le polovično, da povemo samo pol resnice, da smo samo polovično dobri. Zato je v svetu tak nered. Delajte stvari dobro! En dober udarec na vsak žebelj in bo delo hitro in zanesljivo končano.« Bog želi, da nismo polovičneži, ampak da vse delamo z ljubeznijo in navdušenjem.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Izgubljena ovca
    Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‘ Povem vam: tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.

Izgubljena drahma
    Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‘ Tako bo, povem vam, veselje med božjimi angeli nad vsakim grešnikom, ki se spokori.«

Izgubljeni sin
    Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«
Lk 15, 1-32

LJUBEZEN IN ODPUŠČANJE
    Božja ljubezen je zastonjski dar, zato nimamo pravice klicati Boga na zagovor. Človeška ljubezen pa je večinoma tako omejena z iskanjem osebnih koristi, da nismo sposobni preseči svoje ozkosti in videti v Bogu kaj več kot sodnika. Smo sposobni v Bogu videti naklonjenega očeta, ki vedno odpušča in komaj čaka, da se kljub svoji grešnosti vrnemo k njemu, da nam nudi varnost in toplino? Nobena znanost, tehnika ali kakšen drug naš interes nam ne morejo dati tega, kar nam daje Bog, ki vsakega človeka ljubi kot edinega na svetu in se nam popolnoma razdaja. Ko to začutimo, moramo v sebi najti odgovor, ki je vreden ljubezni: tudi mi se moramo razdajati in odpuščati kakor naš Učitelj. Odpuščanje je razpoznavni znak pravega kristjana. Na kratke stike naletimo vsepovsod: doma,  v službi, v šoli, na delovnem mestu. In kako jih rešujemo? Marsikdo pravi: »Zakaj bi moral jaz, ki sem nedolžen, narediti prvi korak!« Prvi korak naredi tisti, ki bolj ljubi. Ljubezen namreč ne prenese razprtij, zdrah in hinavščine. Kristjana mora voditi ljubezen, zato se ne bo spraševal, kakšno korist bo imel, če bo naredil prvi korak. Bog nikoli ne zavrne človeka, ki prihaja k njemu brez zvijače v svojem srcu. Jaz prihajam s svojo krivdo, Bog pa me sprejema s svojim usmiljenjem. Njegova ljubezen ne pozna meja, ker je popolna in brezpogojna.
    Odlomek iz 2. Mojzesove knjige (32,7-14) govori o tem, da Bog opomni Mojzesa, da se je ljudstvo, ki ga je vodil skozi puščavo, pokvarilo. Zapustili so pravega Boga in si naredili malika. Na prošnjo Mojzesa, naj ne kaznuje nezvestega ljudstva, je Bogu žal grožnje, ki jo je zaradi tega izrekel. Človek je krhek in hitro pozabi dane obljube. Kako malo je bilo treba in že so si Izraelci napravili zlato tele in ga častili. Danes ni nič drugače: malikujemo toliko stvari, ki so proizvod človeškega dela, pozabljamo pa na Stvarnika, ki nam ostaja brezpogojno zvest in vedno pripravljen da nam odpusti naše nezvestobe, če si to iz srca želimo.
    Pavel se je zavedal, da je njegov misijonski poklic velik Božji dar, kot spregovori v 1. pismu Timoteju (1,12-17). Svoj poklic je razumel kot smerokaz za mnoge, ki bodo v duhovni stiski, a ne bodo obupali, ker bodo računali z živim Bogom. Kogar Bog pokliče, mu daje posebno ljubezen in moč, da je sposoben odstraniti še tako težke ovire. Kot je bil nekoč Pavel, smo tudi mi orodje v Božjih rokah. Od nas je odvisno, koliko bomo pustili Bogu, da lahko po nas odrešuje.
    Lukov evangelij (15,1-32) nam predstavi tri prilike, ki nazorno pokažejo, kako velika je Božja ljubezen do nas in kako vseobsegajoče je odpuščanje, ki ga Bog izkaže vsakomur ki pride predenj s priznanjem svoje grešnosti. Izgubljena ovca, najdena drahma, sin, ki se je vrnil – kako lepi zgledi Božjega odpuščanja. Nismo rojeni za prepire, ampak za slogo in medsebojno ljubezen. Zato moramo izgubljene iskati, ranjene obvezovati, lačne nasičevati, bolne obiskovati, popotnike sprejemati. Dela usmiljenja so konkretna znamenja Božje ljubezni. Jezus ni prišel zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Odrešenje potrebuje krhek človek. Božja logika je zelo drugačna od naše logike. Oče ljubi oba sina enako, vendar hoče starejši sin, ki je zvest očetu, posebne privilegije, misli da je zato več vreden od brata, ki je vse zapravil in se skesan vrnil. Po človeški logiki ima prav, po Božji logiki pa smo vsi enaki ne glede na zasluge, kajti brezpogojna ljubezen ni preračunljiva in ne išče svojih koristi, ampak se razdaja vsem, ki jo sprejmejo.
    Ko je pisatelj Dostojevski začutil, da se mu bliža konec, je poklical k sebi svoje otroke, ženo pa je prosil, naj iz Lukovega evangelija prebere 15. poglavje. Nato je dejal: »Otroci, nikoli ne pozabite, kar ste zdajle slišali. Ohranite brezmejno zaupanje v Boga. Nikdar ne podvomite nad njegovim odpuščanjem. Silno vas ljubim, toda moja ljubezen ni nič v primerjavi s tem, kako ljubi Bog človeka, svojo stvar. Tudi če bi se vam zgodila nesreča, da bi v svojem življenju storili kaj hudega, nikdar ne obupajte nad Bogom. Njegovi otroci smo. Bog bo vesel vsakega kesanja, kakor je bil vesel vrnitve izgubljenega sina.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NEDELJA MED LETOM

Krivični oskrbnik
    Učencem pa je govoril: »Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu imetje zapravlja. Poklical ga je in mu rekel: ‚Kaj slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.‘ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ‚Kaj naj storim, ker mi moj gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‘ In poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in prvemu dejal: ‚Koliko si dolžan mojemu gospodu?‘ ‚Sto mer olja,‘ je rekel ta. On pa mu je dejal: ‚Vzemi svoje pismo, brž sédi in zapiši: petdeset.‘ Nato je rekel drugemu: ‚Koliko pa si ti dolžan?‘ Ta je rekel ‚Sto mer žita.‘ Reče mu: ‚Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset.‘ In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je ravnal razumno. Zakaj otroci tega sveta so do svojega rodu razumnejši kakor otroci luči.
Krivični mamon
    In jaz vam rečem: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, ko premine, sprejmejo v večne šotore. Kdor je zvest v najmanjšem, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem. Če torej pri krivičnem mamonu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
Lk 16,1-13

BOGASTVO JE MAMON
    Svet je še vedno razdeljen na bogate in revne, kar tudi v tem času vedno bolj čutimo na lastni koži. Bogastvo je podobno mamonu, ki ga mnogi častijo. Bogataš čuti, da je močan in da lahko s svojim bogastvom doseže skorajda vse. Kadar pa imetje postane cilj življenja, se človek mimogrede spremeni v žival, ki napade in ogrize vsakega, ki bi se približal. Čim bogatejši si, tem večjo varnost in zaščito rabiš, da bi lahko to, kar si si nagrabil, vsaj zadržal, če ne že oplemenitil. Za kristjana sta samo dve možnosti: da služi Bogu ali mamonu. Prva izbira predpostavlja logiko ljubezni, izgorevanja za druge in bratstvo, druga izbira pa temelji na dobičku, posedovanju in goljufiji. Današnja Božja beseda nas zato vabi k zavzemanju za pravičnost, v boj proti nepoštenim oblikam bogatenja, osvobajanju zatiranih, nemočnih in izkoriščanih. Bodimo zadovoljni s tem, kar imamo in imejmo v oblasti lačne oči poželenja. Kdor radodarno da na razpolago to kar je in kar ima, ta je v resnici bogatejši. Pascal je zapisal: »Dokler človek ni zavarovan v vsem svojem dostojanstvu, bomo Jezusa še vedno križali in krivci bomo mi sami.«
    Prerok Amos (8,4-7) je na strani pravičnosti, velik zagovornik revežev in odrinjenih. Proti njemu so vsi, ki so na prvo mesto postavili denar, uspeh in bogatenje na račun drugih. Ali današnji svet ne išče prav tega skozi moderno suženjstvo, ki omogoča velike dobičke posameznikov. Bog nas vabi, da ravnamo nasprotno, da se borimo proti zlu, goljufijam, izkoriščanju človeka. Bodimo darežljivi in pri tem ne razmišljajmo kaj bomo s tem izgubili, ampak kar koli in komur koli darujemo naredimo to s srcem in polni ljubezni. Bog bo to stoterno povrnil.
    Apostol Pavel nas v prvem pismu Timoteju (2,1-8) nagovarja, da naj molimo za vse ljudi, ne pa samo za tiste, ki nam store kaj dobrega. Bog kliče vse ljudi v svoje kraljestvo, zato smo dolžni sprejemati drug drugega in se hkrati bratsko opominjati, da bi bilo povsod slavljeno Gospodovo ime.
    Jezus nas v Lukovem evangeliju (16,1-13) opozarja, da ne moremo služiti dvema gospodarjema. Vedno bomo enemu dajali prednost na račun drugega. Še slabše je, če se napačno odločimo in služimo tistemu, ki nas uničuje in nam jemlje to, kar nam pripada. Zavreči Boga na račun bogastva, ki je minljivo, je največja človekova zabloda. Kristjani se zavedamo, da je ta čas, ki ga živimo, čas prehoda v pravo kraljestvo, ki nam ga je Jezus pripravil. Zato ne smemo dvomiti v pravega gospodarja, ki nas sicer vodi po ozki poti, a nas zanesljivo pripelje na cilj. In če služimo pravemu gospodarju se moramo tudi tako obnašati. To kar imamo delimo z potrebnimi, z ljubeznijo podarimo svoj čas tistim, ki potrebujejo naše družbe ali dobre besede. Ne nasedajmo današnji miselnosti, ki poveličuje uspešnost in deli družbo na bogate in revne, na sposobne in nesposobne, na pametne in neumne. To kar ima po človeški logiki veljavo, velja pri Bogu nima prave teže.
    Stari rabin je oslepel in ni mogel ne brati, ne gledati obrazov obiskovalcev. K njemu je prišel stanovski prijatelj, ki je bil zelo duhoven človek in znan po tem, da je z duhovnostjo delal prave čudeže. Rabinu je rekel: »Prijatelj, zaupaj se mi in ozdravil bom tvojo slepoto.« »To ni potrebno,« je odvrnil rabin. »Lahko vidim vse, kar moram videti.« Bog nam daje vse, samo zaradi oči, ki vidijo nepomembne stvari, ne vidimo tega kar bi morali videti. Naše duhovne oči slabo vidijo zaradi balasta tega sveta, zato mnogokrat hodimo po dobro uhojeni poti tega sveta, ki pa navadno pelje proč od našega cilja – Božjega kraljestva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

Bogatin in ubogi Lazar
    Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln turov ležal pri njegovih vratih, in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali ture. Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. In ko je v kraljestvu mrtvih trpel muke, je povzdignil svoje oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‚Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!‘ Abraham mu je rekel: ‚Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‘ In rekel je: ‚Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in naj te posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‘ In Abraham mu reče: ‚Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‘ Le-ta pa je odgovoril: ‚Ne, oče Abraham, temveč ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‘ Rekel pa mu je: ‚Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‘«
Lk 16,19-31

BOGASTVO JE LAHKO OVIRA
    Svet že od nekdaj vznemirja vprašanje bogastva in revščine. Različni so pogledi na ta stanja, saj eni vidijo v bogastvu nagrado za pametno in krepostno življenje, v revščini pa moralni nered, drugi pa menijo, da pravičnež ne bo obogatel, kajti bogataši nimajo vesti in se zato okoriščajo na tuj račun. Jezus je nad bogatimi izrekel »gorje«, kajti v bogastvu je videl nevarnost, da človek postane samozadosten in potem Boga več ne potrebuje. Jezus je proti bogastvu, ki vodi v nepravičnost in zasužnjuje. Zgodba o bogatinu in ubogem Lazarju ni poceni tolažba za tiste, ki so brez pravic; tudi nam ne želi izpostaviti Lazarjevega zemeljskega položaja in njegovega stanja po smrti, ampak nam želi odpreti oči in srce za ljudi okrog nas. Na ulicah in v vaseh srečujemo vedno več »ubogih Lazarjev«, ki se borijo za materialno preživetje. Ti ljudje so pogosto brez človeškega dostojanstva, pripravljeni na delo v nemogočih pogojih. Mnogi so odvisni od dobrodelnih organizacij, ki se trudijo, da bi jim olajšale življenje. Bolj kot to, koliko damo za reveže, je pomembno, kako se obnašamo do njih: kot kristjani smo se dolžni boriti za človekovo dostojanstvo slehernega človeka. Vsi imamo enega in istega nebeškega Očeta, zato smo bratje in sestre med seboj. Jezus nas vabi, da ne živimo le za ta svet, ampak želi, da s svojim premoženjem in služenjem drugim ustvarjamo bolj pravični družbeni red.
    Prerok Amos je Božji glasnik. V odlomku (Am 6,1.4-7) mora izreči gorje in zavrženost od Boga tistim, ki so se prepustili lagodnemu uživaškemu življenju, ko mislijo samo na hrano, pijačo in zabave. Kdor se prepusti razvratu, ne vidi več ne dobrega ne slabega pri sebi, pri bližnjem in v narodu. Zaman so klici tistih, ki vidijo narodov propad: kogar je omrežil materializem, ne potrebuje Boga. Ali ni današnje stanje podobno?
    »Prizadevaj si za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost,« piše apostol Pavel prijatelju Timoteju (1 Tim 6,11-16). Samo kreposti nas varujejo pred različnimi zablodami in zaslepljenostjo od materialnih dobrin. Bog nas ne bo sodil po tem, koliko bogastva smo imeli, ampak po tem, koliko ljubezni, sočutja in usmiljenja smo izkazovali tistim, ki so potrebovali našo pomoč.
    V evangeliju po Luku (16,19-31) Jezus nazorno prikaže na eni strani življenje bogataša, ki je v vseh pogledih navezan na svoje bogastvo in ničesar, niti tega, kar pade od njegove mize, ne želi deliti z revnim človekom. Na drugi strani je Lazar, ki je popolnoma obnemogel in prosi tega bogatega moža, da bi dobil vsaj to, kar bo bogataš zavrgel. Lazar je živel ob robu sveta bogatih. Pogled na bogatinov svet mu je povečal občutke, kaj vse mu manjka. Želel je vstopiti v bogatinov svet, pa ne tako, da bi lahko sedel pri njegovi mizi, ampak da bi dobil le drobtine – tisto malenkost, ki je bogatin sploh ne bi pogrešal, pa jih ni dobil, ker je bil ubog. Pomagal bi mu lahko le bogatin, saj je on imel svobodo gibanja. Bogatin je bil prost in je lahko vsak čas, kadar je namreč hotel, zapustil svoj udobni svet in vstopil v svet Lazarjeve samote, v njegov obupan svet in navezal z njim stik. Vendar tega ni storil. Zaprl je vrata, ne samo svoje  palače, temveč tudi svojega srca in mišljenja. Po smrti sta se vlogi zamenjali. Lazar je prejel obilo vsega, sreče in veselja, bogatin pa trpljenje. Sedaj ne živita več drug ob drugem, ampak v popolnoma ločenih svetovih, zato bogatinu nihče več ne more pomagati.
    Mati Terezija je ob neki priložnosti zvedavemu novinarju povedala: »Najtežja bolezen našega časa ni ne gobavost ne tuberkuloza ne aids, temveč pomanjkanje ljubezni, strašna ravnodušnost do soseda, ki živi na robu, pogubljen, ubog in bolan.« Jezus nas s priliko o Lazarju ne želi strašiti s peklom, ali tolažiti s prihodnostjo v raju. Predvsem nam hoče povedati, da so nebesa tam, kjer odmeva Božja beseda, ki človeku omogoči, da najde svojega brata.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

27. NEDELJA MED LETOM

Moč vere
    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna.
    Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«
Lk 17,5-10

UTRDIMO SVOJO VERO
   Ko se pogovarjamo o veri, marsikdo skomigne z rameni, rekoč: »Neka višja sila mora biti. Kaj pa je to, ne vemo!« Ob takem stavku človek res ne more biti navdušen, ker ne pove nič koristnega za osebno življenje. Samo vera v živega Boga je močna, nas ogreje, osmisli naše življenje in nam pokaže smer. Zato danes še posebej potrebujemo pričevalce, ki jih je Bog prepričal in so zato neomajni v svoji veri. Nobena še tako velika težava jih ne zlomi in trezno gledajo na življenje. Če hočemo priti do takšne vere, moramo najprej biti pred samim seboj iskreni in preprosti ter odkriti pred Bogom. On ve, kakšni smo, zato se nam ni treba nič sprenevedati. Ko nam uspe biti z Bogom na isti valovni dolžini, dobivamo pravo življenjsko moč, ki nas tako prenovi, da ne gledamo več na vero pridobitniško: kaj bomo dobili v zameno za ljubezen, ki jo podarjamo drugim. To najbolje razume mati, ki se popolnoma razda za otroka. Njena ljubezen je spontana, brez sence koristoljubja. Vsa tradicija, obredi in razna »folklora« nam nič ne koristijo, če niso prežeti z ljubeznijo.
    »Pravični bo živel iz svoje vere!« je zapisal prerok Habakuk (1,2-3;2,2-4). Človekova izkušnja pa je navadno drugačna: »Kako dolgo bomo morali še klicati na pomoč in vpiti k svojemu Bogu, da bomo rešeni zla in nasilja?« Tisti, ki zaupa v Boga, se ne pusti premotiti od tega sveta, saj ve, da bo zadnjo besedo imel Bog. Če Boga ne vidimo (slutimo), še ne pomeni, da ga ni. On je večkrat zelo tiho in samo opazuje ter čaka, da ga pokličemo, da zahrepenimo po njem in ga sprejmemo. Bog je vedno zvest, mi pa se mu pogosto izneverimo.
    Začetno navdušenje Jezusovega učenca lahko počasi splahni, zato Pavel naroča Timoteju, naj obnovi svojo prvotno gorečnost in doslednost (2 Tim 1,6-8.13-14). Tudi nam večkrat peša vera in nam zmanjka navdušenja, da bi pričevali. Pričevanja za Gospoda se nikoli ne sramujmo, temveč skrbno negujmo dragoceni zaklad vere ter ga utrjujmo z molitvijo in dobrimi deli.
    Ko so apostoli hodili za Jezusom in videli njegove čudeže, so večkrat dvomili o svoji sposobnosti in smiselnosti hoje za Gospodom. Zato so mu rekli: »Pomnoži nam vero!« O tem poroča evangelist Luka (17,5-10). Z nami je večkrat enako: že majhne stvari in težave nas morda tako dotolčejo, da se težko poberemo. Jezus jasno pove, da če bi imeli vero kako gorčično zrno, kar pomeni zelo majhno – vendar živo, bi lahko delali velike stvari. Bog nam ponuja vse, samo mi smo preveč zaposleni s stvarmi tega sveta in ne doumemo svoje veličine, ki nam jo podarja Bog. Zaradi pomanjkanja vere je v nas prisoten strah, ki nas ovira, da bi šli vase in odkrili globoko v sebi Božje obličje. V veri se moremo popolnoma predati v Božje roke in v tesni povezanosti z njim delati velike reči. Bog sicer želi našo ponižno predanost, a po drugi strani nas nagovarja k ustvarjalnemu delovanju v dobro nas samih in ljudi okoli nas. Človek s pristno vero, zasidrano v Jezusu Kristusu, more delovati v resnični dušni in telesni blagor vseh ljudi. V kolikor bomo zmogli nesebično služiti bližnjemu, bomo resnično veliki.
    Jörg Zink je zapisal: »Gospod, včasih bi najrajši vse te imenitne reči okrog sebe odvrgel. Svoj poklic, svoje neodložljivo delo, včasih celo svoje najbližje ljudi, samo da bi bil svoboden zase in zate. Tedaj pa zagledam tvojo pot: šel si k ljudem, k utrujenim in obteženim, k takim, ki jim je toliko nepomembnega pomembno, in s katerimi je tako težko živeti. Vidim tvojo pot in želim iti po njej – tako svoboden kot ti!« Naj nam Gospod daje moči, da bomo resnično živeli svojo vero in pričevali o velikih rečeh, ki nam jih je storil Bog.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Deset gobavcev
    Ko je potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se od daleč ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa, ko je videl, da je ozdravljen, se je vrnil, in je z velikim glasom slavil Boga. In padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel nobeden drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«
Lk 17,11-19

GOSPOD NAS OČIŠČUJE
    Kdo ima moč ozdravljanja? Samo Bog in tisti, v katerem delujejo Božje sile. Božja beseda te nedelje nam želi pokazati, da z zaupanjem v moč in pomoč Boga se nimamo česa bati. Bog očiščuje človeka, v kolikor zaupa vanj. V starozaveznem odlomku beremo o očiščenju Naamána od najhujše neozdravljive bolezni gobavosti. V evangeliju Jezus očisti deset gobavcev. Ti veliki čudeži odražajo moč ljubezni našega Boga do človeka. Čudeži se namreč še godijo, vendar niso proizvod človeškega uma, da se ne bi posameznik preveč hvalil. Vse, kar smo in kar imamo, dolgujemo Bogu, njegovi milosti in talentom, ki smo jih prejeli. Zato bodimo vedno hvaležni Bogu za vse. kar nam daje, predvsem za očiščenja duše, ki jih prejemamo po zakramentu sprave oziroma spovedi. Naj bo vedno naša prošnja: »Jezus, Učenik, usmili se nas.«
    Ljudje smo pripravljeni marsikaj žrtvovati za svoje ozdravljenje in srečo, večkrat pa nismo sposobni narediti preproste stvari, ki bi nas odprla za Boga in  njegovo milost. Druga knjiga kraljev (5, 14-17) spregovori o Sircu Naamánu, ki je imel pomembno politično funkcijo, denar in je živel ob slavni reki, ki je tekla skozi Damask, a se je moral ponižati in se očistiti v Jordanu. Ker je ubogal preroka Elizeja, čeprav nerad, ni samo ozdravel od gob, ampak je spoznal pravega Boga in se spreobrnil. Zaupanje v Boga nam navadno prinaša nove milosti in predvsem gotovost, da smo na pravi poti. Problem je le v tem, da smo večkrat neučakani in bi hoteli videti rezultate takoj. Zato bodimo potrpežljivi in pustimo Bogu čas za pravilno in pravočasno ukrepanje.
    Apostol Pavel je iz rimske ječe pisal svojemu prijatelju Timoteju. V Drugem pismu Timoteju (2,8-13) ga opominja, naj pri oznanjevanju ne pozabi treh pomembnih stvari: Jezus je Davidov potomec, ki je umrl in vstal od mrtvih. To troje je dajalo Pavlu moč, da je lahko vztrajal do konca, da svoje mučeniške smrti. Veroval je, da po smrti tudi njega čaka kraljevanje, ki je zagotovljeno vsem, ki z Jezusom vztrajajo do konca. Zato bodimo zvesti v majhnih, drobnih, vsakdanjih stvareh, ki razkrivajo pravo krščansko držo.
    V evangeliju po Luku (17,11-19) beremo o ozdravitvi ali popolnem očiščenju desetih gobavcev, ki so Jezusa na poti v sinagogo prosili, da se jih usmili. Samo eden od njih se je vrnil in se zahvalil Jezusu, pa še ta je bil tujec, Samarijan. Samo njemu je Jezus rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Samo tujec je v Jezusu prepoznal odrešenika in se mu je poklonil. Drugi so najbrž mislili, da jih je Jezus dolžan ozdraviti kot člane izvoljenega ljudstva in se mu zato ni treba zahvaliti. Ali jim nismo tudi mi tolikokrat podobni? Gobavost je bolezen, o kateri danes marsikdo izmed nas ne ve povedati ničesar, nekoč pa je bila to zelo nevarna nalezljiva bolezen. Lahko pa danes govorimo o različnih oblikah duhovne gobavosti: takšna bolezen je na primer neobčutljivost za greh, naivno prepričanje, da mi nobena stvar ne more škoditi, in prepričanje mnogih, da Boga ne potrebujejo. Takšnim ljudem se lahko pred očmi zgodi čudež, pa ga ne bodo prepoznali, ampak bodo zanj našli kakšno »za lase privlečeno« razlago. Ker smo duhovno zaslepljeni, ne zmoremo čudenja in ne opazimo tisočerih drobnih čudežev, ki se dogajajo dan za dnem. Zato vedno znova prosimo Gospoda, da se nas usmili in nam pomaga, da spregledamo in ga opazimo tudi v čisto preprostih vsakdanjih stvareh.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Krivični sodnik in nadležna vdova
    Povedal jim je tudi priliko, da jim je treba vedno moliti in se ne naveličati. Govoril je: »Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. In bila je v tistem mestu vdova, ki je hodila k njemu, govoreč: ‚Pomagaj mi do pravice zoper mojega nasprotnika.‘ Nekaj časa ni hotel; potem pa je sam pri sebi rekel: ‚Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom vendar tej vdovi, ker mi ne da miru, pomagal do pravice, da me ne bo nenehoma hodila nadlegovat.‘« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo pri njih odlašal? Povem vam, da jim bo hitro pomagal do pravice. Vendar, ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?«
Lk 18,1-8

MOLIMO IN SE NE NAVELIČAJMO
    Današnja Božja beseda nas vabi k molitvi, saj nam ponudi dva primera učinkovite molitve, ker nam želi povedati, da Bog zagotovo sliši in usliši našo molitev. Mnogi so prepričani, da so sposobni sami voditi svoje življenje, zato ne potrebujejo drugih ljudi in še manj Boga. Nekaj časa je taka filozofija kar učinkovita, ko pa človeka potiplje kakšna bolezen in so prognoze slabe, nastopi kriza, ki vodi v obup, in takrat bi marsikdo imel rad ob sebi vsaj enega angela varuha. Ljudje smo socialna bitja, zato potrebujemo drug drugega. Ker si življenja nismo podarili sami, ampak so nam ga podarili  naši starši, ker jih je Bog za to usposobil, nas vsaj nekaj povezuje z Bogom. Mnogi ne molijo, ker nimajo velikih čustev v odnosu do Boga in zato mislijo, da ne znajo moliti. Molitev pa ni v prijetnih čustvih, ampak v vztrajnem in nenehnem iskanju Boga. Molitev je boj s skrivnostnim in neznanim, je težka avantura, podobna cvetu, ki cveti sredi puščave in v temi. Nekdo je zapisal, da je molitev »težka in izzivalna«,  saj človeka ne pusti pri miru, ampak ga izziva z nenehnim razkrivanjem in umikanjem. Ne smemo se ponašati s trenutnimi dosežki, kajti zveličal se bo tisti, ki bo vztrajal do konca.
    Mojzes je zgled vztrajnega molivca. To nam pove 2. Mojzesova knjiga (17,8-13), ko Jozue zmaguje, dokler Mojzes moli z dvignjenimi rokami. Izraelce je na poti v obljubljeno deželo stalno opominjal, da je samo Bog prava rešitev njihovih težav. Na poti so se srečevali z različnimi težavami, povezani z neprijazno naravo, sovražnimi ljudstvi in številnimi drugimi stvarmi, ki so jih skušale odvrniti od nadaljevanja potovanja. Dokler so bili Bogu blizu, je bil on njihov ščit in obramba, ko so se oddaljili od njega. so bile sovražne sile močnejše. Pred nami je ista izbira: kako se bomo odločili?
    Apostol Pavel v 2. pismu Timoteju (3,14-17.4,1-2) le-tega spodbuja, naj ostane pri tem, česar se je naučil in v veri sprejel. Kristjan črpa svojo moč za oznanjevanje iz Božje besede, ki jo je treba najprej poslušati, nato sprejeti kot modrost in jo vključiti v svoje življenje. Sveto pismo je navdihnjena beseda, ni vezana na starodavno miselnost in okoliščine, ampak je živa in učinkovita tudi danes. Pri oznanjevanju je potrebna velika mera potrpežljivosti, prava mera v prepričevanju in poučevanju ter pripravljenost za vsako dobro delo. Zato z veseljem vzemimo Sveto pismo v roke vsak dan, kajti po njem prejemamo koristne napotke za svoje krščansko življenje; tako Bog postaja naš prijatelj in vodnik.
    Pravi molivec je podoben vdovi iz Lukovega evangelija (18,1-8), ki ni nehala prihajati k sodniku, da bi uslišal njeno prošnjo. Ta sodnik je bil znan po svoji neprijaznosti, trdoti in ozkosrčnosti. Vdovo to ni motilo, zato je vztrajala in prihajala vsak dan k njemu, dokler se je ni naveličal in uslišal njeno prošnjo. Jezus to naveže na nebeškega Očeta: če je krivični sodnik uslišal prošnjo, kako ne bi Bog pomagal do pravice tistim, ki prosijo. Ne kar tako, ampak za pomoč je treba Boga prositi v zaupni molitvi, kjer se naša duša dotakne njegove Božje moči. Ne smemo se naveličati prositi v ponižni predanosti njegovi volji. Bog nam daje obilo vsega, kar potrebujemo, iz svoje ljubezni in dobrote. Želi pa, da mu odgovarjamo s svojo ljubeznijo in predanostjo. Morda se nam večkrat zdi, da nismo uslišani, zato potrebujemo potrpežljivost. Bog nas bo zagotovo uslišal, saj želi da čutimo njegovo dobroto, a nas včasih pusti čakati, da nas utrdi v veri in zaupanju. Molitev je dragocen dar, zato molimo kadarkoli moremo in slavimo Gospoda, ker nam daje mnogotere milosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Farizej in cestninar
    Nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, pa je povedal tudi to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: ‚Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.‘ Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‚Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘ Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,9-14

KAKO MOLIMO?
    Človek je ustvarjen po Božji podobi. Bog nas je ustvaril iz ljubezni in želi, da poglabljamo odnos z njim. Da je človek res višek stvarjenja, nam pokaže biologija, ki proučuje človeško telo. Imamo 30 milijard celic, ki se v treh letih obnovijo. Naše življenje je izredno dinamično, zato iz leta v leto pridobivamo nove izkušnje, ki jih je treba pravilno uskladiščiti v naši zavesti. Kljub vsem tem spremembam ostajamo ista osebnost. Danes se veliko ljudi tako visoko ceni, da se precenjuje in niso pripravljeni sprejeti kritike na svoj račun. Koliko pa veljamo pred Bogom? Tega vprašanja si večina ljudi ne zastavlja, ker z Bogom ne računa. Božja beseda te nedelje nas postavlja na realna tla. Da nam vedeti, kaj šteje pred Bogom in kaj nima vrednosti. Tudi naša molitev ima vrednost le tedaj, če smo iskreni in ponižni, sicer pa smo preveč podobni farizeju, ki se je prišel pred Boga hvalit in poviševat, namesto da bi priznal svojo majhnost in tudi grešnost.
    Prava in iskrena molitev zmore zelo veliko. Modri Sirah (35,12-14.16-18) je bil prepričan, da molitev siromaka lahko predre oblake in vztraja, dokler se Bog ne obrne nanj in ga usliši. Smo sposobni take goreče in vztrajne molitve? Poleg molitve je pomemben naš odnos do ljudi na robu družbe, kajti Bog nas bo vprašal po delih ljubezni, ali smo s seboj prinesli dobra dela. V molitvi za novo evangelizacijo molimo: »Jezusovi učenci naj se odlikujemo po ljubezni do ubogih in stiskanih, naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja, naj ne molčimo pred zlom in ne podležemo mikom prevladujoče miselnosti.« Mislim, da je to edina prava drža kristjana, ki z ljubeznijo in pozornostjo deluje v svetu, a se po drugi strani upira razvadam in modnim muham sveta.
    V 2. pismu Timoteju (4,6-8.16-18) apostol Pavel navaja, da so ga v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko je v Rimu čakal na obsodbo, vsi zapustili. V stiski ostane človek največkrat sam: prijatelji odidejo, sorodniki mu ne morejo pomagati. Ostaja mu le Bog, ki je njegovo edino zatočišče. Kdor ga kliče, doživi njegovo razsvetljenje in moč, ki je ni mogoče opisati z besedami. Bog namreč potrebuje oznanjevalcev, ki z besedo in s svojim življenjem slavijo Boga.
    V evangeliju po Luku (18,9-14) nam Jezus »nastavi ogledalo« in nam da vedeti, da poviševanje samega sebe in zaničevanje »grešnikov« ne pelje v pravo smer. Ob tem se moremo vprašati, kakšen človek sem: ali se primerjam s farizejem, ki se ima za človeka brez graje, ali pa sem podoben cestninarju, ki ne upa pogledati proti oltarju, ker ga je sram. Če se preveč cenim, bom verjetno težko našel pravo mero ponižnosti in priznal, da sem grešnik, potreben Božjega usmiljenja. Vsak človek ima svoj stil molitve. Farizej in cestninar sta zelo različna, a po drugi strani zelo specifična molivca.. Kdor pride molit, pride slavit Boga in prosit, kdor pa bi se rad hvalil pred Bogom, ta na koncu ostane sam, kajti prevzetneža ne marajo ne ljudje ne Bog. Zanj je edina rešitev spreobrnjenje in klicanje Boga na pomoč. Ko se zavedamo veličine Boga, naj bomo zares ponižni in iskreno želimo biti Božji prijatelji, ki neprestano iščejo stik z njim. Georg Clemenceau je zapisal: »Če bi le kristjani enkrat začeli resno jemati svojo vero, potem bi to bila revolucija, kakršne zgodovina sveta še ne pozna. In potem ne bi bilo vredno začeti še kakršnokoli revolucijo.«
    Naj Bog blagoslavlja naša prizadevanja, da bi z molitvijo in doslednim življenjem odreševali svet, ki ga pretresajo razne krize. Samo v Bogu je prava rešitev, zato naj nas blagoslovi vsemogočni Bog, ki dela vse novo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.