Spoštovani vsi moji bralci,

dovolite da vam najprej zaželim obilo zdravja, osebne sreč, notranjega miru in trdne hoje z Bogom v letu 2012, ki je pred nami.

Naj sreča posije v vaša srca, naj mir preplavi vašo dušo, naj vas vaš otrok objame in vam iz čistega, preprostega srca goreče zaželi: Mami, Oči,..RAD te IMAM ! Naj bo vaše življenje izpolnjeno, ustvarjalno, osmišljeno; Bodite drugim za zgled miru, sočutja, milosti, ljubezni, potrpežljivosti,.. zaupajte se nam in skupaj bomo izpolnili vaša in naša skrita hrepenenja.
Vam v letu 2012 želi
avtor skupine Duhovna Misel
 Miran Šic
 miran.sic@gmail.com
 www.humana-slovenija.si
 www.humanitarno-drustvo-slovenije.si

P.S.: V tem letu začenjamo s snovjo iz Knjige:
Ellen G. White: Očaki in preroki

Knjiga vas popelje skozi staro zavezo Svetega pisma od stvarjenja sveta preko očakov Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa pa do Savla in Davida. Vsebuje veliko podrobnosti iz življenja ljudi, ki so svoje življenje izročili Bogu..
Obilo užitkov in prebliskov pri prebiranju. Če pa komu ni kaj jasno, me lahko vsak čas kontaktira po e-mailu. Hvala.

              


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

Uvod

Ta knjiga obravnava snov svetopisemske zgodovine, ki sama po sebi ni nova. Tukaj je sicer prikazana kot ta, ki ji daje nov pomen, razodeva povod dejanj, kaže pomembno ozadje nekaterih gibanj ter močneje osvetli nekaj značilnosti, ki so v Svetem pismu omenjene na kratko. Tako prizori vsebujejo živahnost in pomembnost, ki težita k temu, da dajeta nov in trajen vtis. Na svetopisemski zapis se razliva luč, ki popolneje razkriva Božji značaj in namen. Razodeva pa tudi Satanove zvijače in sredstva, po katerih bo njegova moč končno strmoglavljena. Na površje prinaša slabosti človeškega srca in kaže, kako Božja milost usposobi človeka za zmago v bitki z zlom. Vse to se ujema s tem, kar je Bog pokazal kot svoj namen, ko je človeku razodel resnice svoje besede. Pomoč, po kateri so bila dana ta razodetja, je vidna - ko se jo preizkusi po Svetem pismu - kot ena od metod, ki jih Bog še uporablja za podajanje navodil človeškim otrokom.

Čeprav zdaj ni več tako kakor na začetku, ko je človek v svoji svetosti in nedolžnosti dobival osebna navodila od svojega Stvarnika, človek še vedno ni puščen brez božanskega učitelja, ki ga je priskrbel Bog kot svojega predstavnika - Svetega Duha. Tako slišimo apostola Pavla izjavljati, da je nekakšno božansko razsvetljenje prednost Kristusovih sledilcev. "Razsvetljeni" so namreč s tem, ko so "postali deležni Svetega Duha". (Heb 10,32; 6,4) Prav tako Janez pravi: "In vi imate maziljenje od Svetega." (1 Jan 2,20) In Kristus je učencem obljubil, da jim bo potem, ko jih bo zapustil, poslal Svetega Duha kot tolažnika in vodnika, ki jih bo vodil v vso resnico. (Jan 14,16.26)

Apostol Pavel je pokazal, kako bo ta obljuba izpolnjena cerkvi. V dveh svojih pismih je namreč pravilno napovedal, da so bili nekateri darovi Duha dani cerkvi, da bi jo vzgajali in ji dajali navodila za čas konca. (1 Kor 12; Ef 4,8-13; Mat 28,20) To pa še ni vse. Številne jasne in nedvoumne prerokbe pravijo, da se bo v zadnjih dnevih posebno izlil Sveti Duh ter bo cerkev v času Kristusovega prihoda imela med sklepno izkušnjo "pričevanje Jezusa Kristusa", ki je "duh prerokovanja". (Dej 2,17-20. 39; 1 Kor 1,7; Raz 12,17; 19,10) V teh dejstvih vidimo dokaz Božje skrbi in ljubezni za svoje ljudstvo. Cerkev namreč sedaj, ko stopa v nevarnosti zadnjih dni, bolj kakor v katerem drugem delu svoje izkušnje potrebuje navzočnost Svetega Duha kot tolažnika, učitelja in vodnika, in sicer ne zaradi njegovih običajnih, temveč zaradi njegovih nenavadnih metod delovanja.

Sveto pismo kaže številne prenosnike, po katerih Sveti Duh deluje na srce in um ljudi, da bi razsvetlil njihovo razumevanje ter vodil njihove korake. Med temi so bile prikazni in sanje. Na tak način se Bog še vedno pogovarja s svojimi človeškimi otroki. Tukaj je obljuba o tej stvari: "Poslušajta moje besede. Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Gospod, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril z njim." (4 Moj 12,6) S temi sredstvi je bilo nadnaravno spoznanje sporočeno Balaamu. In pravi: "Tako pravi Balaam, Beorjev sin, tako pravi mož odprtih oči, tako pravi, ki sliši besede silnega Boga, ki ima spoznanje Najvišjega, ki vidi prikazen Vsemogočnega, ki pade, a oči so mu odprte." (4 Moj 24,15.16)

Tako postane stvar zanimiva za raziskavo svetopisemskega pričevanja glede obsega, do katerega je Gospod načrtoval, da naj bi se Duh razodel v cerkvi v človeški preizkusni dobi.

Po sklenitvi načrta zveličanja je Bog, kakor smo videli, po delovanju svojega Sina in svetih angelov govoril ljudem čez prepad, ki ga je povzročil greh. Včasih je z njimi govoril iz oči v oči kakor v Mojzesovem primeru, vendar je bilo pogosteje po sanjah in prikaznih. Primeri takih pogovorov so vidni povsod v svetih zapisih ter pokrivajo vse dobe. Enoh, sedmi od Adama, je v duhu preroštva gledal naprej v čas drugega Kristusovega prihoda v moči in slavi ter vzkliknil: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih svetih. Od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (Juda 14; 2 Pet 1,21) Če se je občasno zdelo, da je delovanje Duha preroštva skoraj izginilo skupaj s pojemanjem človeške duhovnosti, ni nikoli manjkal v velikih krizah v izkušnji cerkve in obdobjih, ki so bila priče spremembam iz ene dobe v drugo. Ko je nastopilo obdobje zaznamovano s Kristusovim učlovečenjem, je bil oče Janeza Krstnika napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval. (Luk 1,67) Simeonu je bilo razodeto, da ne bo videl smrti dotlej, dokler ne vidi Gospoda; in ko so starši prinesli Jezusa v svetišče k obrezovanju, je prišel z Duhom napolnjen Simeon v svetišče, ga vzel v roke ter blagoslovil, medtem ko je prerokoval o njem. Ana, prerokinja, je v isti priložnosti govorila o njem vsem, ki so čakali na odrešitev Jeruzalema. (Luk 2,26.38)

Izlivanje Svetega Duha, ki naj bi spremljalo Kristusove sledilce pri oznanjevanju evangelija, je napovedal prerok s temi besedami: "In zgodi se potem, da izlijem svojega Duha na vse meso; in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali, vaši starci bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo videli prikazni. In celo na hlapce in dekle izlijem svojega Duha v tistih dneh. In pokažem čudeže na nebu in na zemlji: kri in ogenj in dimaste stebre; sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride Gospodov dan, veliki in prestrašni." (Joel 2,28-31)

Peter je na petdesetnico navedel to prerokbo kot razlago čudovitega dogodka, ki se je zgodil. Razcepljeni jeziki kakor ognjeni so sedli na vsakega od učencev; bili so napolnjeni Svetega Duha in govorili v drugih jezikih. In ko so jih zasmehovalci obtožili, da so se napili sladkega vinca, je Peter odgovoril: "Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu." (Dej 2,15.16) Potem navaja prerokbo stvarno, kakor je zapisana v Joelu (navedena zgoraj), le da je namesto besede "potem" vstavil besede "v poslednjih dneh", kar se bere: "In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha" itd.

Očitno je, da se je tisti dan začel izpolnjevati del prerokbe, ki se nanaša na izlivanje Duha; kajti ni bilo starcev, ki bi imeli sanje, niti mladeničev in dekel, ki bi imeli prikazni in prerokovali; niti ni bilo čudežev krvi in ognja in dimastih stebrov, ki bi se prikazali; sonce ni potemnelo in mesec takrat ni postal krvav. Pa vendar je bil takratni dogodek izpolnitev Joelove prerokbe. Enako očitno je, da se del prerokbe glede izlivanja Duha ni izčrpal v takratnem razodetju; kajti prerokovanje zajema vse dni od tistega časa do nastopa velikega Gospodovega dne.

Toda petdesetnica je bila izpolnitev tudi drugih prerokovanj poleg Joelovega. Je prav tako izpolnitev besed samega Kristusa. V svojem zadnjem pogovoru z učenci pred križanjem jim je rekel: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, ... Duha resnice. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 14,16.17.26; 16,13) Po vstajenju od mrtvih pa je Kristus rekel učencem: "In glejte, jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave." (Luk 24,49)

Na petdesetnico so bili učenci opremljeni z močjo od zgoraj. Vendar ni bila Kristusova obljuba nič bolj kakor Joelova prerokba omejena le na ta dogodek. Dal jim je enako obljubo v drugačni obliki, ko jim je zagotovil, da bo vedno z njimi do samega konca sveta. (Mat 28,20) Marko nam pravi, v kakšnem smislu in na kakšen način naj bi bil Gospod z njimi. Piše: "Oni pa so šli in oznanjevali so povsod, in Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili." (Mar 16,20) Peter pa je na petdesetnico pričal o trajnosti tega delovanja Duha, ki so mu bili priča. Ko so prepričani Judje vprašali apostole: "Kaj nam je storiti?" je Peter odgovoril: "Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,37-39) To vsekakor govori o delovanju Svetega Duha v cerkvi, celo v njegovem posebnem razodetju, vsem prihodnjim časom tako dolgo, dokler bo milost vabila ljudi, da sprejmejo odpuščajočo Kristusovo ljubezen.

Osemindvajset let pozneje je Pavel v svojem pismu Korinčanom predočil tamkajšnji cerkvi uraden dokaz o tem vprašanju. Pravi: "A zastran duhovnih darov nočem, bratje, da bi bili nepoučeni." (1 Kor 12,1) Tako pomembno se mu je zdelo, da to stvar razumejo v krščanski cerkvi. Najprej je izjavil, da Duh različno deluje, čeprav je eden, in pojasnil, kakšni so ti razločki. Potem pa je predstavil podobo človeškega telesa z različnimi udi, da bi prikazal, kako cerkev sestavljajo različne službe in darovi. Kakor ima telo različne ude, ki imajo vsak svoje opravilo in vsi skupaj enotno delujejo z namenom, da bi ustvarili skladno celoto, tako naj bi Duh deloval po različnih prenosnikih v cerkvi, da bi predstavljali popolno versko telo. Pavel nadaljuje takole: "In nekatere si je postavil Bog v cerkvi prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov." (1 Kor 12,28)

Izjava, da si je Bog postavil nekatere v cerkvi, itd. obsega več kakor to, da je bila odprta pot za pojavljanje darov, če bi tako kazale okoliščine. Bolj označuje, da naj bi bili stalni deli resnične duhovne ustanove cerkve. Če pa ti ne bi delovali, bi bila cerkev v stanju človeškega telesa, ko bi nekateri udje - zaradi nesreče ali bolezni - postali pohabljeni in nemočni. Če so darovi enkrat postavljeni v cerkev, morajo tam tudi ostati, dokler niso uradno odstranjeni. Vendar ni nikakršnega zapisa o tem, da bi bili kdaj odstranjeni.

Pet let pozneje je isti apostol pisal Efežanom o istih darovih in jasno povedal njihov namen. Tako posredno kaže, da morajo nadaljevati, dokler ta namen ni dosežen. Napisal je: "Zato pravi: 'Šel je v višavo, ujete pripeljal jetnike, dal je dari ljudem.' ... In On je dal nekatere za apostole, nekatere za preroke, nekatere za evangeliste, nekatere za pastirje in učitelje, v pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje Kristusovega telesa, dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do dovršene mere rasti Kristusove polnosti." (Ef 4,8.11-13)

Cerkev v apostolskem času ni dosegla stanja edinosti, o katerem se tu razmišlja. Kmalu po tej dobi je mračnost velikega duhovnega odpadništva začela zatemnjevati cerkev; in vsekakor med stanjem pojemanja ta Kristusova polnost in edinost vere nista bili doseženi. Niti ne bosta doseženi, dokler ne bo zadnje milostno sporočilo zbralo iz vseh rodov in narodov, družbenih razredov in vsake zmotne organizacije ljudi, popolne v vseh evangeljskih reformah, ki čakajo na prihod Sina človekovega. In zares, če bi kdaj v svoji izkušnji cerkev potrebovala podporo vsakega pomočnika, ki ji je bil določen za tolažbo in vodstvo, spodbudo in zaščito, bo to sredi nevarnosti zadnjih dni. Tedaj se bodo namreč hudobne moči skoraj do vrhunca spopolnile za svoje pokvarjeno delo s svojim mojstrskim sleparstvom, da bi zapeljale tudi izvoljene, če bi bilo mogoče. Zatorej je zelo primerno, da je v posebnih prerokbah opisano izlivanje Duha v korist cerkve zadnjih dni.

V literaturi krščanskega sveta pa učijo, da so bili darovi Duha samo za dobo apostolov; da so bili dani preprosto za posaditev evangelija, in ko je bil evangelij enkrat utemeljen, darovi niso bili več potrebni, in so zato kmalu izginili iz cerkve. Toda apostol Pavel je kristjane tistih dni posvaril, da je "skrivnost krivičnosti" že začela delati in da bodo po njegovem odhodu vstali grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi, celo izmed njih samih bodo vstali ljudje in govorili popačene nauke, da bi potegnili za seboj učence. (2 Tes 2,7; Dej 20,29.30) Darovi, ki so bili postavljeni v cerkev, da bi jo varovali pred zlom, ko je prišel čas, nikakor ne morejo miniti, kakor da bi dosegli svoj namen; kajti njihova navzočnost in pomoč bo v teh razmerah bolj potrebna, kakor pa takrat, ko so bili dejavni še sami apostoli.

V Pavlovem pismu korintski cerkvi najdemo še eno izjavo, ki kaže, da priljubljenih pojmovanj o začasnosti darov ni možno popraviti. To je njegovo nasprotje med sedanjim, nepopolnim in veličastnim, nesmrtnim stanjem, ki ga bo dokončno dosegel kristjan. Pravi: "Le po nekoliko namreč spoznavamo in le po nekoliko prerokujemo; kadar pa pride, kar je popolno, tedaj premine ta nepopolnost." (1 Kor 13,9.10) Nadalje opisuje takratno stanje tako, da ga primerja z otroško dobo ter njeno šibkostjo in nezrelostjo misli in dejanj. Popolno stanje pa primerja z zrelim možem in z njegovim jasnejšim pogledom, zrelostjo in močjo. Darove uvršča med tiste stvari, ki so potrebne v sedanjem, nepopolnem stanju, in za katere ne bomo imeli povoda, ko pride popolno stanje. Pravi: "Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki, takrat pa bomo z licem v lice, sedaj spoznavam le nekoliko, takrat pa spoznam popolnoma, kakor sem bil tudi jaz spoznan." (1 Kor 13,12) Potem izjavlja, katere milosti so prilagojene večnemu stanju in bodo tam obstajale, to so vera, upanje in ljubezen, "to troje, največja od njih pa je ljubezen". (1 Kor 13,13)

To pojasnjuje izrazje v 1 Kor 13,8: "Ljubezen nikoli ne mine," kar pomeni, nebeška milost ljubezni bo trajala večno. To je najvišja slava človeške prihodnosti, nesmrtnega stanja, toda: "Če pa so darovi preroštva, ponehajo." To pomeni, da bo prišel čas, ko prerokovanja ne bodo več potrebna in dar preroštva, kot ena pomoči v cerkvi, ne bo več uporabljan. "Ali jeziki, umolknejo," pomeni, da dar jezikov ne bo več potreben v službi. "Ali spoznanje, preide," torej bo znanje, ne pojmovno, temveč kot eden posebnih darov Duha, spoznano za nepotrebno zaradi popolnega znanja, ki ga bomo prejeli v večnem svetu.

Če bi zdaj zavzeli stališče, da so darovi ponehali z apostolsko dobo, ker niso bili več potrebni, se podrejamo stališču, da je bila apostolska doba šibka in otroška doba cerkve, ko so vse gledali skozi zatemnjeno zrcalo. Doba pa, ki je sledila, ko so nastopili grabežljivi volkovi in niso prizanašali čredi, in so celo v cerkvi vstali možje, ki so govorili popačene nauke, da bi za sabo potegnili učence, naj bi bila obdobje popolne luči in znanja, v kateri je minilo nepopolno, otroško in zatemnjeno znanje apostolskega časa! Kajti zapomnimo si, da darovi ponehajo samo, ko dosežemo popolno stanje, ker pa je to stanje doseženo, niso več potrebni. Vendar nihče, ki je pri zdravi pameti, ne more niti za trenutek ostati pri misli, da je bila apostolska doba manjvredna v duhovni višini od katere koli dobe, ki ji je sledila. In če so bili darovi potrebni takrat, so prav gotovo potrebni tudi zdaj.

Med pomočniki, ki jih našteva apostol v pismih Korinčanom in Efežanom kot darove, postavljene v cerkev, najdemo pridigarje, učitelje, zmožnost pomagati in vladati. Vsi ti so po drugi strani priznani kot še vedno navzoči v cerkvi. Zakaj pa ne tudi vera, ozdravljanje, prerokovanje itd.? Kdo je pristojen potegniti mejo in reči, kateri darovi so bili cerkvi odvzeti, ko so pa bili v začetku vsi enako postavljeni vanjo?

Na Raz 12,17 se gleda kot na prerokovanje, ki pravi, da bodo darovi v zadnjih dneh obnovljeni. Raziskava njegovega pričevanja bo potrdila to stališče. Besedilo govori o ostanku ženinega potomstva. Ženska je simbol cerkve, njeno potomstvo pa posamezni verniki, ki sestavljajo cerkev v katerem koli času. Ostanek njenega potomstva je zadnji rod kristjanov ali tisti, ki živijo na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu. Besedilo v nadaljevanju izjavlja, da ti "hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa". Jezusovo pričevanje pa je v Raz 19,10 pojasnjeno kot "duh preroštva", ki naj ga razumemo kot tega, ki je med darovi imenovan "dar prerokovanja". (1 Kor 12,10)

Postavitev darov v cerkev ne pomeni, da naj bi jih uporabljal vsak posameznik. Na tej točki apostol pravi: "Ali so vsi apostoli? Ali so vsi preroki? Ali so vsi učitelji?" (1 Kor 12,29) Odgovor, ki se vsiljuje, je: ne; niso vsi. Darovi so razdeljeni med vernike, kakor ugaja Bogu. (1 Kor 12,7.11) Pa vendar je za te darove rečeno, da bodo postavljeni v cerkev, in če je dar podeljen samo enemu verniku, lahko rečemo, da je dar v cerkvi ali da ga cerkev ima. Tako naj bi imel zadnji rod, in verjamemo, da zdaj ima, Jezusovo pričevanje ali dar preroštva.

Še en del Svetega pisma, ki je bil očitno zapisan za zadnji čas, prinaša na površje enako dejstvo. To je 1 Tes 5. Apostol začenja poglavje z besedami: "O časih pa in urah ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride Gospodov dan tako kakor tat ponoči." (1 Tes 5,1.2) V 1 Tes 5,4 dodaja: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat." Potem jim podaja nekaj svaril glede tega dogodka, med katerimi so tile: "Duha ne gasite; prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite." (1 Tes 5,19-21) In v 1 Tes 5,23 prosi, da bi bili prav ti, ki bodo imeli opraviti s preroštvom, lahko ohranjeni brezmadežni do Gospodovega prihoda.

Ali nismo zaradi moči teh premislekov upravičeni verovati, da se bo dar preroštva razodel v cerkvi zadnjih dni ter bo po njem dano veliko luči in časovnih navodil?

Z vsemi stvarmi ravnajmo glede na apostolovo pravilo: "Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," in jih preizkušajmo po Zveličarjevem merilu: "Po njih sadovih jih spoznate." (1 Tes 5,21; Mt 7,20) Sklicujoč se na to merilo v dobro tega, za kar trdi, da je razodetje daru preroštva, priporočamo to knjigo v razmislek tistim, ki verujejo, da je Sveto pismo Božja beseda in cerkev telo, katerega glava je Kristus.


               

   Še pesem za ta dan:  http://www.youtube.com/watch?v=MQBBihRwP8o&feature=related             
    
Because He Lives

1 Tim 4,10

Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

1. Zakaj je bil greh dopuščen?

"Bog je ljubezen." (1 Jan 4,16) Njegova narava, njegov zakon, je ljubezen. Vedno je bila in vedno bo. "Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti," čigar "poti so večne", se ne spreminja. Pri njem "ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Iz 57,15; Hab 3,6; Jak 1,17)

Vsako razodetje ustvarjalne moči je izraz neskončne ljubezni. Božja vladavina vsebuje obilo blagoslovov za vsa ustvarjena bitja. Psalmist pravi:

"Velemožna je tvoja rama, krepka je tvoja roka, vzvišena tvoja desnica. Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred tvojim obličjem. Blagor ljudstvu, ki pozna radostni glas trobente! Ti hodijo v svetlobi tvojega obličja, o Gospod! V tvojem imenu se radujejo ves dan in po tvoji pravičnosti se povišujejo. Zakaj dika njihove moči si ti, in po tvoji blagovoljnosti bo povišan naš rog. Gospod namreč je naš ščit in Izraelov Svetnik naš kralj." (Ps 89,13-18)

Zgodovina velikega boja med dobrim in hudim od časa, ko se je prvič začel v nebesih, do končnega uničenja upora in popolnega izkoreninjenja greha, je prav tako prikaz Božje nespremenljive ljubezni./33/

Vladar vesolja ni bil sam v svojem dobrotljivem delu. Imel je pomočnika - sodelavca, ki je lahko cenil njegove namene in se z njim veselil pri podeljevanju sreče ustvarjenim bitjem. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu." (Jan 1,1.2)

Kristus, Beseda, edinorojeni Bog, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, v značaju, v namenu - edino bitje, ki je lahko prodrlo v vse Božje nasvete in namene. "Njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Iz 9,6; Miha 5,1) In Božji Sin o sebi pravi: "Gospod me je imel v začetku svoje poti, pred vsemi svojimi deli, od nekdaj. Od vekomaj sem postavljena. ... Ko je stavil zemlji podlago: tedaj sem bila pri njem kot delovodja in njegovo veselje vsak dan, igrala sem se pred njim vsak čas." (Preg 8,22-30)

Oče je po Sinu ob stvarjenju naredil vsa nebeška bitja. "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Angeli so Božji služabniki, odsevajo svetlobo, ki vedno izvira iz njegove navzočnosti in hitijo s hitrimi perutmi izvrševat njegovo voljo. Sin pa, od Boga pomaziljeni, "je odsvit slave in podoba njegovega bitja" ter "vzdržuje vse z besedo svoje moči", vlada nad vsemi. (Heb 1,3) "Prestol slave, vzvišen od začetka", je prostor njegovega svetišča, (Jer 17,12) "žezlo pravičnosti" je žezlo njegovega kraljestva. (Heb 1,8) "Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v njegovem svetišču." (Ps 96,6) Milost in resnica hodita pred njegovim obličjem. (Ps 89,14)

Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, sreča vseh razumskih bitij pa je odvisna od njihovega popolnega sozvočja z velikimi načeli pravičnosti. Bog želi od vseh svojih bitij službo ljubezni - službo, ki izvira iz spoštovanja njegovega značaja. Ni mu po volji prisiljena poslušnost; vsem zagotavlja svobodno voljo, da mu lahko podredijo prostovoljno službo./34/

Dokler so ustvarjena bitja priznavala vdanost ljubezni, je po vsem Božjem vesolju vladalo popolno sozvočje. Veselje nebeških vojsk je bilo izpolnjevati namen svojega Stvarnika. Veselo so odsevale njegovo slavo in mu izkazovale čast. In medtem ko je bila ljubezen do Boga najvišja, je bila ljubezen drug do drugega zanesljiva in nesebična. Ni bilo sledi o neslogi, ki bi omadeževala nebeško usklajenost. Toda v tem srečnem stanju je nastala sprememba. Našel se je nekdo, ki je popačil svobodo, ki jo je Bog zagotovil svojim bitjem. Greh se je pojavil,...   nadaljevanje sledi jutri,..
**********************

[size=18]Še pesem za današnji dan, Sobota 7.1. 2012

http://www.youtube.com/watch?v=cyfFQolG6s4

Sobota je bila posvečena-določena za SVETO-že pri Stvarjenju

Sobote se spominjajte, jo posvečujte, SVETA je! Hvalite, hvalite, ta dan Gospoda le.

Nasvet in zapoved našega Stvarnika za Sobotni dan; 7. januar 2012

"Spominjaj se SOBOTNEGA dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela,.... več na povezavi Duhovna Misel
https://www.facebook.com/groups/134294366580814/ ali na http://mevki55.mojforum.si/mevki55-post-29546.html#29546

             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V skupini Duhovna Misel pravkar objavljam po delih knjigo

E.G. White: Očaki in Preroki.

 Kdor jo hoče prebirati in se izpopolnjevati v angleščini-

tukaj je povezava:

Patriarchs and Prophets http://www.whiteestate.org/books/pp/pp.asp

         






_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

          Greh se je pojavil pri njem, ki ga je poleg Kristusa Bog najbolj spoštoval in je imel najvišjo moč in slavo med prebivalci nebes.

Lucifer, "sin jutranje zarje", (Iz 14,12) je bil prvi zaslanjajoči kerub, svet in neomadeževan. Stal je v navzočnosti velikega Stvarnika in trajni žarki slave, ki so obdajali večnega Boga, so počivali na njem. "Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi." (Ezek 28,12-15)

Lucifer je po malem popuščal želji po samopoviševanju. Sveto pismo pravi: "Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol, ... enak bom Najvišjemu." (Ezek 28,17; Iz 14,13.14) Čeprav je vsa njegova slava izvirala od Boga, je ta mogočni angel začel nanjo gledati, da bi si jo prilastil. Ni bil zadovoljen s svojim položajem, čeprav je bil spoštovan bolj kakor kateri koli pripadnik nebeških vojsk; drznil si je hlepeti po spoštovanju, ki pripada samo Stvarniku. Namesto da bi si prizadeval povišati Boga v čustvih in vdanosti vseh ustvarjenih bitij, si je želel zagotoviti njihovo službo in zvestobo zase. In s pohlepom po slavi, s katero je neskončni Oče odel svojega Sina, si je ta knez angelov poželel moč, ki je bila prednostna pravica samo za Kristusa.

Tedaj je bilo prekinjeno popolno sozvočje nebes. Luciferjevo nagnjenje, da bi služil sebi namesto svojemu Stvarniku, je zbudilo zaskrbljenost pri tistih, ki so menili, da naj bi bila/35/ Božja slava najvišja. Na nebeškem zboru so angeli rotili Satana. Božji Sin mu je predočil Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter sveto, nespremenljivo naravo njegovega zakona. Sam Bog je vzpostavil nebeški red, Lucifer pa bi z odstopom od njega osramotil svojega Stvarnika in uničil samega sebe. Opozorilo, ki je bilo dano v neskončni ljubezni in milosti, pa je le podžgalo uporniškega duha. Lucifer je dovolil, da je nad njim prevladala ljubosumnost na Kristusa, in postal je še bolj odločen.

Cilj kneza angelov je postal spodbiti nadvlado Božjega Sina ter napasti Stvarnikovo modrost in ljubezen. Temu je posvetil moči mojstrskega uma, ki je bil poleg Kristusovega prvi med Božjimi vojskami. Toda On, ki je želel, da bi vsa njegova bitja imela svobodno voljo, ni pustil nikogar nezavarovanega pred osupljivim izkrivljanjem dejstev, s katerimi je poskušal opravičiti upor. Pred začetkom velikega boja so morali vsi dobiti jasno predstavo, kaj želi tisti, čigar modrost in dobrota sta bili zanje vir veselja.

Kralj vesolja je pred sabo zbral nebeške vojske, da bi pred njimi podal resnično stanje svojega Sina ter prikazal odnos, ki ga je vzdrževal z vsemi ustvarjenimi bitji. Božji Sin je delil Očetov prestol in slava večne, samoobstojne edinosti je obdajala oba. Okoli prestola se je zbrala nešteta množica svetih angelov - "miriad miriade in tisoči tisočev" (Raz 5,11) - najbolj vzvišeni angeli kot služabniki in podložniki. Veselili so se v svetlobi, ki je padala nanje od navzočnosti njihovega Božanstva. Pred zbranimi nebeškimi prebivalci je Kralj oznanil, da nihče razen Kristusa, edinorojenega Boga, ne more popolnoma dojeti njegovih načrtov, in njemu je zaupano izvrševanje mogočnih nasvetov njegove volje. Božji Sin je izpolnil Očetovo voljo pri stvarjenju vse nebeške vojske; in njemu so bili kakor tudi Bogu dolžni izkazovati spoštovanje in zvestobo. Kristus bo še vedno uporabljal božansko moč v stvarjenju zemlje in njenih prebivalcev. Toda v vsem tem ne bo iskal moči ali poviševanja zase nasprotno z Božjim načrtom; temveč bo poviševal Očetovo slavo in izvršil njegove načrte blaginje in ljubezni.

Angeli so veselo priznali Kristusovo vrhovno oblast in se pripognili pred njim ter mu izkazovali ljubezen in češčenje. Tudi Lucifer se je pripognil z njimi, toda v njegovem srcu je divjal/36/ čuden, silovit boj. Resnica, pravičnost in zvestoba so se borile proti zavisti in ljubosumnosti. Za nekaj časa se je zdelo, kakor da ga je vpliv svetih angelov ponesel s seboj. Ko so ubrano odmevale hvalnice tisočih veselih glasov, je bil hudobni duh na videz premagan. Celotno telo je prežela neizrekljiva ljubezen, sodeloval je v sozvočju z brezgrešnimi častilci v ljubezni do Očeta in Sina. Toda ponovno ga je napolnila ošabnost lastne slave. Vrnila se je njegova želja po nadvladi in še enkrat je popustil zavisti do Kristusa. Visoke časti, ki so mu bile izkazovane, Lucifer ni cenil kot posebni Božji dar, in zatorej niso zbudile hvaležnosti do Stvarnika. Užival je v svoji bistrosti in poveličevanju ter hrepenel, da bi bil enak z Bogom. Nebeške vojske so ga ljubile in spoštovale, angeli so z veseljem izpolnjevali njegova povelja, saj je bil med vsemi najbolj obdarjen z modrostjo in slavo. Pa vendar je bil Božji Sin povišan nad njega kot eno z Očetom v moči in oblasti. Z Očetom se je posvetoval, medtem ko Lucifer ni mogel sodelovati v Božjih namerah. Ta mogočni angel se je spraševal: "Zakaj naj bi imel Kristus najvišjo oblast? Zakaj ga častijo bolj kakor mene?"

Ko je Lucifer odšel ...         nadaljevanje sledi jutri

                     



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

  
Ko je Lucifer odšel iz neposredne Očetove navzočnosti, se je odpravil razširit duha nezadovoljstva med angele. Deloval je skrivnostno in za nekaj časa skrival svoj resnični namen pod krinko spoštovanja do Boga. Začel je podtikati dvome glede zakona, ki je vladal nebeškim bitjem. Namigoval je, da so zakoni potrebni prebivalcem svetov. Angeli pa so višji od njih, zato ne potrebujejo takih omejitev, ker jim je njihova modrost zadosten vodnik. Oni namreč niso bitja, ki bi lahko osramotila Boga. Vse njihove misli so svete. Zanje prav tako ni mogoče, da bi se motili, kakor se ne more niti sam Bog. Lucifer je povišanje Božjega Sina kot izenačenega z Očetom prikazal kot krivičnost do sebe. Zase je namreč trdil, da je prav tako upravičen do spoštovanja in časti. Če bi se ta knez angelov lahko dokopal do svojega resničnega, povišanega položaja, bi se dobro povečalo v vsej nebeški vojski, kajti njegov cilj je bil zagotoviti svobodo vsem. Zdaj pa se je približala koncu celo svoboda, ki so jo uživali doslej, ker jim je bil določen absolutni Vladar in morajo njegovi oblasti vsi izkazovati spoštovanje. Take so bile prefinjene goljufije, ki so se z Luciferjevimi zvijačami hitro širile po nebeških dvorih./37/

Nič se ni spremenilo v Kristusovem položaju oblasti. Luciferjeva zavist in njegovo napačno prikazovanje ter zahteve po izenačenju s Kristusom so povzročile, da je bilo potrebno podati izjavo o resničnem položaju Božjega Sina; ta pa je bil enak kakor v začetku. Mnogo angelov je bilo namreč zaslepljenih zaradi Luciferjevih goljufij.

Izkoristil je ljubeče in zvesto zaupanje svetih bitij, ki jih je imel pod svojim poveljstvom, ter tako zvito vtkal v njihov um svoje nezaupanje in nezadovoljstvo, da njegovega delovanja sploh ni bilo mogoče razločiti. Lucifer je Božje namene predstavil v napačni luči ter jih tako popačil in izkrivil, da je povzročil nesoglasje in nezadovoljstvo. Prekanjeno je navedel svoje poslušalce, da so izražali svoja čustva, potem pa je to izražanje ponovil, ko je ustrezalo njegovemu namenu, kot dokaz, da angeli niso popolnoma v sozvočju z Božjo vladavino. Medtem ko je zase trdil, da je popolnoma zvest Bogu, je prigovarjal, da so zaradi trdnosti božanske vladavine potrebne spremembe v redu in zakonu nebes. Ko je tako delal, da bi izzval nasprotovanje Božjemu zakonu in vcepil svoje nezadovoljstvo v um angelov pod svojim poveljstvom, si je navidezno prizadeval odstraniti nezadovoljstvo in spraviti prizadete angele z nebeškim redom. Na skrivaj je netil nesoglasje in upor, z dovršenimi zvijačami pa si je prizadeval, da je bilo to videti kakor načrt, s katerim bo povišana zvestoba ter ohranjeno sozvočje in mir.

Tako prižgan duh nezadovoljstva je opravil pogubno delo. Medtem ko ni bilo odprtega upora, pa je med angeli neopazno pognala razdelitev čustev. Bili so taki, ki so odobravajoče gledali na Luciferjeva namigovanja proti Božji vladavini. Do sedaj so bili v popolnem sozvočju z redom, ki ga je vzpostavil Bog, zdaj pa so bili nezadovoljni in nesrečni, ker niso mogli razumeti njegovih nedojemljivih nasvetov. Bili so nezadovoljni z njegovim načrtom češčenja Kristusa. To je bilo kakor nalašč za drugo Luciferjevo zahtevo, za izenačenje oblasti z Božjim Sinom. Toda angeli, ki so bili zvesti in pošteni, so ohranili modrost in pravičnost božanske odločitve ter si prizadevali uskladiti to moteno stanje z Božjo voljo. Kristus je bil Božji Sin; bil je eno z njim, še preden so bili v obstoj poklicani angeli. Zmeraj je bil ob Očetovi desnici. O njegovi nadvladi, ki je bila tako polna blagoslovov za vse, ki so se podvrgli njenemu prijaznemu nadzoru, torej ne/38/ gre dvomiti. Nebeško sozvočje ni bilo nikoli moteno, zakaj bi bilo potemtakem zdaj v nesoglasju? Zvesti angeli so videli samo strašne posledice tega odpadništva, zato so iskreno prosili prizadete angele, naj opustijo svoj namen ter se Bogu izkažejo zvesti z zvestobo njegovi vladavini.

Bog je v veliki milosti in v skladnosti s svojim božanskim značajem dolgo prenašal Luciferja. Duh nezadovoljstva in nenaklonjenosti je bil v nebesih do sedaj neznan. Bil je nova prvina, tako tuja, skrivnostna in nerazložljiva. Tudi sam Lucifer v začetku ni poznal prave narave svojih čustev. Nekaj časa se je bal izraziti stvaritve in zamisli svojega uma, pa vendar jih ni opustil. Ni videl, kam to vodi. Da bi ga neskončna ljubezen in modrost prepričala o njegovih napakah, je naredila toliko truda, kolikor si ga lahko izmisli. Bilo mu je dokazano, da ni vzroka za njegovo nezadovoljstvo. Dano mu je bilo videti, kaj bi bile posledice vztrajanja v uporu. Lucifer je bil prepričan, da je v zmoti. Videl je, da je "Gospod pravičen na vseh svojih poteh in milostiv v vseh svojih delih", (Ps 145,17) da so božanski zakoni pravični ter da naj bi jih kot take priznal pred vsemi nebesi. Če bi to naredil, bi lahko rešil sebe in mnoge angele. Ni še namreč popolnoma odvrgel svoje vdanosti Bogu. Čeprav je zapustil svoj položaj zaslanjajočega keruba, bi bil lahko ponovno postavljen v svojo službo, če bi se bil pripravljen vrniti k Bogu, priznati Stvarnikovo modrost in biti zadovoljen, da lahko zapolnjuje prostor, ki mu je bil dodeljen v velikem Božjem načrtu. Toda prišel je čas končne odločitve: ali se bo popolnoma podredil božanski nadvladi ali pa se odprto uprl. Skoraj bi se že odločil, da bi se vrnil, pa mu ošabnost ni dovolila. Zanj, ki je bil tako zelo spoštovan, bi bila prevelika žrtev priznati, da se je motil, da so bile njegove predstave napačne, in se podrediti oblasti, za katero se je trudil dokazati, da je nepravična.

Sočuten Stvarnik se je s koprnečim usmiljenjem do Luciferja in njegovih sledilcev trudil potegniti jih iz brezna pogube, v katero bodo vsak čas padli. Toda njegovo milost so si napačno razlagali. Lucifer je kazal na Božje potrpljenje kot na dokaz svoje nadmočnosti, kot na znamenje, da je Kralj vesolja pripravljen sprejeti njegove pogoje. Izjavil je, da bodo angeli, če bodo trdno držali z njim, lahko pridobili vse,/39/ kar želijo. Vztrajno je branil svojo pot ter se popolnoma spustil v veliki boj proti svojemu Stvarniku. Tako je Lucifer, "nosilec luči", deležnik Božje slave, spremljevalec njegovega prestola, s prestopkom postal Satan, nasprotnik Boga in svetih bitij ter uničevalec tistih, katere so mu nebesa zaupala v vodstvo in varstvo.

Ko je s prezirom zavračal dokaze.....
               



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.......Ko je s prezirom zavračal dokaze in mile prošnje zvestih angelov, jih je razglasil za prevarane sužnje. Kristusu izkazano prednost je označil kot nepravično dejanje do sebe in vse nebeške vojske ter naznanil, da se več ne bo pokoraval temu kratenju svojih in njihovih pravic. Nikoli ne bo več priznal Kristusove nadvlade. Odločil se je zahtevati čast, ki bi mu morala biti izkazana, in prevzeti oblast nad vsemi, ki bi postali njegovi sledilci. Tem, ki bi se pridružili njegovim četam, je obljubil novo in boljšo vladavino, v kateri bodo vsi uživali svobodo. Veliko angelov je naznanilo svoj namen, da ga bodo sprejeli kot svojega vodja. Ljubeznivost, s katero so sprejeli njegov napredek, mu je prijala, in upal je, da bo na svojo stran pridobil vse angele ter postal enak z Bogom in mu bodo poslušne vse nebeške vojske.

Zvesti angeli pa so njega in njegove privržence še vedno rotili, naj se pokorijo Bogu. Predočili so jim neizogibne posledice, če bodo to zavrnili. On, ki jih je ustvaril, bi lahko ovrgel njihovo moč ter kaznoval njihovo uporno drznost. Noben angel se ne more uspešno upreti Božjemu zakonu, ki je svet kakor On sam. Opozarjali so vse, naj zatisnejo ušesa pred Luciferjevim zavajajočim govorjenjem. Luciferja in njegove sledilce so rotili, naj nemudoma stopijo pred Boga ter priznajo napako, da so podvomili o njegovi modrosti in oblasti.

Mnogi so bili pripravljeni poslušati ta nasvet, se spokoriti zaradi svojega nezadovoljstva in prositi, da bi bili ponovno sprejeti v zavetje Očeta in njegovega Sina. Lucifer pa je imel pripravljeno še eno zvijačo. Mogočni upornik je zdaj izjavil, da so angeli, ki so se združili z njim, odšli predaleč, da bi se lahko vrnili. Sam je seznanjen z božanskim zakonom in ve, da jim Bog ne bo odpustil. Dodal je še, da bodo vsi, ki se pokorijo oblasti nebes, ostali brez slave, njihov položaj pa jim bo odvzet. Sam je bil odločen, da ne bo nikoli več priznal/40/ Kristusove oblasti. Trdil je, da je edina pot, ki jim je ostala, zahtevati svojo svobodo ter si s silo pridobiti pravice, ki jim niso bile dane prostovoljno.

Kar se tiče Satana, je bilo res, da je sam odšel predaleč, da bi se vrnil. Ni pa bilo tako s tistimi, ki so bili zaslepljeni z njegovimi prevarami. Njim so nasveti in prošnje zvestih angelov odprli vrata upanja. Če bi upoštevali svarilo, bi se lahko rešili iz Satanove pasti. Ampak dovolili so, da so ošabnost, ljubezen do voditelja in želja po neomejeni svobodi prevzele vodstvo, prošnje božanske ljubezni in milost pa so dokončno zavrgli.

Bog je Satanu dovolil nadaljevati delo, dokler se ni duh nezadovoljstva razvil v odkrit upor. Njegovi načrti so se morali popolnoma razviti, da bi lahko vsi videli njihovo pravo naravo in težnjo. Lucifer je bil kot maziljen kerub zelo čaščen, nebeška bitja so ga zelo ljubila, njegov vpliv nanje pa je bil izredno močan. Božja vladavina ni zajemala le prebivalcev nebes, temveč vse svetove, ki jih je ustvaril. Lucifer je sklepal, da bo lahko zapeljal tudi druge svetove, če mu bo uspelo pri nebeških angelih. Zvito je predstavil svojo plat vprašanja, skupaj z izkrivljanjem dejstev in sleparstvom, da bi zavaroval svoje cilje. Njegova moč zapeljevanja je bila velika. Pokrit s plaščem laži si je pridobil prednost. Vsa njegova dejanja so bila tako odeta v skrivnost, da je bilo celo angelom težko razpoznati pravo naravo njegovega dela. Dokler se ni popolnoma razvilo, se ni moglo pokazati hudobno, kakršno je bilo; njegovo nezadovoljstvo ni bilo videti uporno. Celo zvesti angeli niso mogli v celoti razpoznati njegovega značaja ali videti, kam vodi njegovo delo.

Lucifer je sprva svoje skušnjave vodil tako, da je celo sam ostal nepristranski. Angele, ki jih ni mogel popolnoma pridobiti na svojo stran, je obtožil brezbrižnosti do koristi nebeških bitij. Za delo, ki ga je opravljal, je obdolžil zveste angele. Njegova taktika je bila s finimi dokazi napraviti zmedo glede Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je ovil v skrivnost ter s spretnim sprevračanjem vrgel dvom na najjasnejše Jahvejeve izjave. Njegov visok položaj, ki je bil tako tesno povezan z božansko vladavino, pa je še okrepil njegove predstavitve./41/

Bog je lahko uporabil le sredstva, ki so v skladnosti z resnico in pravičnostjo. Satan pa je lahko uporabil to, česar Bog ni mogel - dobrikanje in sleparstvo. Trudil se je na laž postaviti Božjo besedo, njegov načrt vladanja pa je predstavil v napačni luči. Trdil je namreč, da Bog ni bil pravičen, ko je angelom vsilil zakone, in mu je šlo zgolj za samopoviševanje, ko je od svojih bitij zahteval podrejanje in poslušnost. Zatorej je bilo potrebno prebivalcem nebes in vseh svetov prikazati, da je Božja vladavina pravična, njegov zakon pa popoln. Satan se je potrudil, da je bilo videti, kakor da želi vesolju dobro. Pravi nasilnežev značaj in njegov resnični cilj morajo razumeti vsi. Moral je imeti čas, da bi razodel sebe in svoja zlobna dela.

Satan je za neenotnost, ki jo je v nebesih povzročilo njegovo delovanje, obtožil Božjo vladavino. Izjavil je, da je vse zlo posledica božanske uprave. Trdil je, da je njegov cilj izboljšati Jahvejeve zakone. Zato mu je Bog dovolil predstaviti naravo svojih trditev, da bi prikazal izvedbo nameravanih sprememb v božanskem zakonu. Obsoditi ga je moralo lastno delo. Satan je že od samega začetka trdil, da se ne upira. Vse vesolje mora videti zapeljivca brez krinke.

Neskončna Modrost ni uničila Satana niti tedaj, ko je bil vržen iz nebes. Ker je Bogu sprejemljiva samo služba iz ljubezni, mora vdanost njegovih stvarstev počivati na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in vseh svetov niso bili pripravljeni dojeti narave ali posledic greha, zato ne bi mogli videti Božje pravičnosti v Satanovem uničenju. Če bi bil takoj uničen, bi nekateri služili Bogu iz strahu, ne pa iz ljubezni. Zapeljivčev vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti ne bi bil popolnoma izbrisan duh uporništva. Zaradi blaginje celotnega vesolja skozi neskončna stoletja je moral popolneje razviti svoja načela, da bi obtožbe proti božanski vladavini vsa ustvarjena bitja videla v pravi luči ter da bi bili Božja pravičnost in milost in nespremenljivost njegovega zakona za vedno rešeni dvomov.

Satanov upor naj bi bil nauk celotnemu vesolju skozi vse prihodnje veke - neprestano pričevanje o naravi greha in njegovih/42/ strašnih posledicah. Uresničenje Satanove vladavine ter njegovi vplivi na ljudi in angele bodo pokazali, kaj je sad zapostavljanja božanske oblasti. To bo pričalo, da je z obstojem Božje vlade povezana blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako naj bi bila zgodovina tega strašnega poskusa upora nenehna zaščita vsem svetim bitjem. Preprečevala naj bi jim, da bi jih zapeljala narava prestopkov. Obvarovala naj bi jih pred grešenjem in trpljenjem zaradi kazni.

On, ki vlada v nebesih, je edini, ki vidi konec že od začetka. Je ta, pred komer so enako razprostrte skrivnosti preteklosti in prihodnosti. Za gorjem, temo in pogubo, ki jih je povzročil greh, gleda izvršitev svojih namenov ljubezni in blagoslova. "Oblaki in tema ga obdajajo, pravičnost in sodba sta podstava njegovemu prestolu." (Ps 97,2) To bodo nekega dne razumeli prebivalci nebes, bodisi zvesti bodisi nezvesti. "On je Skala, njegovo delo je popolno, ker so vse njegove poti pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je." (5 Moj 32,4)/43/



                   


Jutri sledi:2. poglavje:

Ellen G. White: Očaki in preroki

2. Stvarjenje (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 1 in 2

"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

2. Stvarjenje

Temeljno besedilo 1 Moj 1 in 2

"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno. Postavil je zemljo na njene podstave, da se ne gane na večne čase." (Ps 33,6.9; 104,5)

Ko je zemlja prišla iz rok svojega Stvarnika, je bila skrajno lepa. Njena površina je bila popestrena z gorami, hribovjem in planjavami, posuta s plemenitimi rekami in ljubkimi jezeri. Vendar hribi in gore niso bili strmi in ostri, polni strašnih strmin in groznih prepadov, kakršni so danes. Ostri, grobi robovi zemljinega skalnatega ogrodja so bili zakopani v rodovitno prst, ki je povsod obrodila bohotno zelenje. Ni bilo ostudnih močvirij ali jalovih puščav. Na vsakem koraku je oko pozdravilo milo grmičevje in nežno cvetje. Višine so bile okronane z drevesi, ki so bila veličastnejša od katerega koli, ki raste danes. Zrak, ki ni bil onesnažen s smrdljivimi nesnagami, je bil zdrav in čist. Celotna pokrajina je dajala videz lepote in je bila okrašena kakor tla najveličastnejše palače. Angelske čete so veselo opazovale prizor in se veselile v čudovitih Božjih delih.

Ko je bila v obstoj poklicana zemlja s svojimi številnimi živalmi in rastlinskim življenjem, je bil na oder delovanja postavljen človek kot krona Stvarnikovega dela, za kogar je bila postavljena lepa zemlja. Njemu je bilo dano gospostvo nad vsem, kar je doseglo njegovo oko. Kajti Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi podoben, in gospodujejo naj morskim ribam in nebeškim pticam in živini in vesoljni zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril." (1 Moj 1,26.27) Tukaj je jasno podan izvir človeškega rodu. Božanski zapis je tako jasno naveden, da ni razloga za napačne/44/ sklepe. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Tukaj ni skrivnosti. Ni podlage za domnevo, da se je človek razvil s počasnimi razvojnimi stopnjami iz nižjih oblik živalskega ali rastlinskega življenja. Taki nauki znižujejo vzvišeno Stvarnikovo delo na raven človeških omejenih, pozemskih dojemanj. Ljudje si tako zelo prizadevajo izključiti Boga iz vesoljne nadoblasti, da znižujejo človeka in ga opeharijo za dostojanstvo njegovega izvora. On, ki je postavil zvezdne svetove na višine, je z občutljivo spretnostjo obarval cvetice na travniku. Napolnil je zemljo in nebesa s čudesi svoje moči, ko je prišel okronat svoje čudovito delo. Postavil je nekoga v sredo, da bi stal kot vladar čudovite zemlje. Ni mu spodletelo ustvariti bitja, da je bilo vredno roke, ki mu je dala življenje. Rodovnik našega rodu, kakor je dan po navdihu, sega nazaj do svojega izvora, vendar ne do verige razvijajočih se zametkov, mehkužcev in štirinožcev, temveč do vzvišenega Stvarnika. Čeprav je bil Adam oblikovan iz prahu, je bil Božji sin.

Kot Božji predstavnik je bil postavljen nad nižje vrste bitij. Te niso mogle razumeti ali priznati Božje vladavine, vendar so bile narejene tako, da so bile sposobne ljubiti človeka in mu služiti. Psalmist pravi: "Postavil si ga za vladarja delom svojih rok, vse si mu podložil pod noge: drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, kar koli se sprehaja po morskih stezah." (Ps 8,6-8)

Človek naj bi nosil Božjo podobo v zunanjem videzu in v značaju. Samo Kristus je "podoba njegovega (Očetovega) bitja"; človek pa je bil narejen podoben Bogu. (Heb 1,3) Njegova narava je bila v sozvočju z Božjo voljo. Njegov um je bil sposoben dojemati božanske stvari. Njegova čustva so bila čista; njegove strasti in poželenja je nadzoroval razum. Bil je svet in srečen, da je nosil Božjo podobo ter bil popolnoma poslušen njegovi volji.

Ko je človek prišel iz Stvarnikovih rok, je bil visoke postave in popolnoma sorazmeren. Njegov obraz je bil rdeč od zdravja in žarel od svetlobe življenja in veselja. Adam je bil mnogo višji kakor ljudje, ki danes prebivajo na zemlji. Eva je bila nekoliko manjše postave, pa vendar je bila njena postava veličastna in polna lepote. Brezgrešni par ni nosil umetnih oblačil. Odeta sta bila v oblačilo svetlobe in slave, kakršno imajo angeli. Dokler koli sta živela v poslušnosti Bogu, ju je obdajalo oblačilo svetlobe./45/

Potem ko je bil ustvarjen Adam, so bila predenj pripeljana vsa živa bitja, da bi jih poimenoval. Videl je, da ima vsak svojo družico, med njimi pa "se za Adama ni našla pomoč njegove vrste". (1 Moj 2,20) Med vsemi bitji, ki jih je Bog ustvaril na zemlji, ni bilo enakega človeku. In Bog je rekel: "Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste." (1 Moj 2,18) Človek ni bil ustvarjen, da bi živel v samoti, bil naj bi družabno bitje. Prelepi prizori in razveseljivi posli Edena brez družbe ne bi nudili popolne sreče. Celo občestvo z angeli ne bi moglo zadovoljiti njegove želje po razumevanju in tovarištvu. Nikogar ni bilo z enako naravo, da bi ljubil in bil ljubljen.

Sam Bog je dal Adamu družico. Priskrbel mu je pomoč njegove vrste - pomočnika, ki mu ustreza - nekoga, ki je narejen za njegovega tovariša in bo eno z njim v ljubezni in razumevanju. Eva je bila ustvarjena iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama, kar kaže na to, da naj mu ne bi vladala kot glava, niti da bi bila teptana z nogami kot podrejena, temveč da bo ta, ki bo stala ob njegovi strani kot enaka z njim, ter jo bo ljubil in varoval. Del moža, kost njegove kosti in meso njegovega mesa, bila je njegov drugi jaz, ki je kazal na tesno občestvo in na čustveno navezanost, ki naj bi obstajalo v tem odnosu. "Kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga. Zato zapusti mož svojega očeta in svojo mater in držal se bo svoje žene, in bosta v eno meso." (Ef 5,29; 1 Moj 2,24)

Bog je opravil prvo poroko. Tako ima ta ustanova za svojega začetnika Stvarnika vesolja. "Častit bodi zakon"; (Heb 13,4) to je bil eden prvih Božjih darov človeku in je eden od dveh ustanov, ki ju je Adam po padcu prinesel s seboj skozi rajska vrata. Ko se v tem odnosu pripoznavajo in poslušajo božanska načela, je zakon blagoslov; varuje čistost in srečo rodu, skrbi za človekove družbene potrebe, povzdiguje fizično, umsko in moralno naravo.

"Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil." (1 Moj 2,8) Kar koli je Bog naredil, je bilo popolnost lepote, in zdelo se je, da ne manjka nič, kar bi lahko osrečevalo sveti par./46/ Pa vendar je Stvarnik poskrbel za še en znak svoje ljubezni. Pripravil je vrt posebno za njun dom. V tem vrtu so rasla drevesa vseh vrst, mnoga od njih so bila polna slastnega in dišečega sadja. Rasle so ljubke trte, ki so poganjale pokončno in dajale privlačen videz, njihove veje pa so se upogibale pod težo vabljivega sadja, ki je bilo različno in bogato obarvano. Delo Adama in Eve je bilo veje trte upogniti tako, da dobijo obliko ute, da bi si tako naredila bivališče iz živih dreves, polnih listov in sadja. Tam je raslo obilo dišečega cvetja raznih barv. Sredi vrta je raslo drevo življenja, ki je s slavo prekašalo vsa druga drevesa. Njegovi sadeži so bili videti kakor zlata in srebrna jabolka in so imeli moč ohranjati življenje.

Stvarjenje je bilo zdaj dokončano. "In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska. Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Moj 2,1; 1,31) Eden je cvetel na zemlji. Adam in Eva sta imela prost dostop k drevesu življenja. Noben madež greha ali senca smrti ni omadeževala lepe stvaritve. "Ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali." (Job 38,7)

Veliki Jahve je položil temelje zemlje. Ves svet je oblekel v oblačilo lepote in ga napolnil s stvarmi, ki so uporabne za človeka. Ustvaril je vsa čudesa na kopnem in v morju. V šestih dneh je bilo dokončano veliko delo stvarjenja. In Bog je "počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil ustvaril in storil." (1 Moj 2,2.3) Bog se je zadovoljno ozrl na delo svojih rok. Vse je bilo popolno, vredno svojega božanskega Začetnika; in počival je, ampak ne zaradi utrujenosti, temveč ker je bil zelo zadovoljen s sadovi svoje modrosti in dobrote in razodetja svoje slave.

Potem ko je Bog sedmi dan počival, ga je posvetil ali dal na stran kot dan počitka. Človek naj bi se ravnal po Stvarnikovem zgledu in počival na ta sveti dan, da bi lahko, ko se bo ozrl na nebesa in zemljo, občudoval Božje veliko delo stvarjenja. In da bi se, ko bi ugledal dokaze Božje modrosti in dobrote, njegovo srce napolnilo z ljubeznijo in spoštovanjem do svojega Stvarnika./47/

V Edenu je Bog postavil spomenik svojemu delu stvarjenja, ko je blagoslovil sedmi dan. Sobota je bila izročena Adamu, očetu in predstavniku vse človeške družine. Njeno posvečevanje naj bi bilo dejanje hvaležnega priznanja od vseh, ki bodo bivali na zemlji, da je Bog njihov Stvarnik in pravičen Vladar, da so delo njegovih rok in podložniki njegove oblasti. Tako je bila ustanova v celoti spominska in dana vsemu človeštvu. V njej ni bilo nič, kar bi bilo senca ali česar ne bi smeli vsi uporabljati.

Bog je videl, da je sobota za človeka pomembna celo v Raju. V enem od sedmih dni je moral položiti na stran svoje koristi in opravila, da bi lahko popolneje razmišljal o Božjih delih, njegovi moči in dobroti. Potreboval je soboto, da bi ga bolj živo spominjala na Boga ter v njem zbudila hvaležnost, ker je vse, kar uživa in ima, prišlo iz radodarne Stvarnikove roke.

Bog je načrtoval, da bi sobota usmerjala ljudi k razmišljanju o njegovih delih stvarjenja. Narava govori njihovim čutom in trdi, da obstaja živi Bog, Stvarnik, vrhovni Vladar vsega. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok. Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči." (Ps 19,1.2) Lepota, ki odeva zemljo, je znak Božje ljubezni. Lahko jo ugledamo v večnem gorovju, v visokih drevesih, v razprtih cvetovih in občutljivih cveticah. Vse nam govori o Bogu. Sobota vedno kaže nanj, ki je vse ustvaril, bodri ljudi, naj odprejo veliko knjigo narave in tam zasledijo Stvarnikovo modrost, moč in ljubezen.

Naši prvi starši niso bili....
                   




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..........Naši prvi starši niso bili postavljeni zunaj možnosti kršitve, čeprav sta bila ustvarjena nedolžna in sveta. Bog ju je naredil kot svobodna moralna pomočnika, ki sta sposobna ceniti modrost in dobroto njegovega značaja in pravičnost njegovih zahtev ter imata polno svobodo, da se podredita ali pa odklonita poslušnost. Uživala naj bi občestvo z Bogom in svetimi angeli, toda preden bosta izročena večni zaščiti, mora biti preizkušena njuna zvestoba. Na samem začetku človekovega obstoja je bila postavljena preizkušnja za željo po samopopustljivosti, usodno poželenje, ki je bila vzrok tudi Satanovega padca. Drevo spoznanja, ki je stalo blizu drevesa življenja na sredi vrta, je/48/ bilo določeno za preizkus poslušnosti, vere in ljubezni naših prvih staršev. Medtem ko jima je bilo dovoljeno prosto jesti z vsakega drevesa, jima je bilo s tega prepovedano poskusiti sadež, kazen pa je bila smrt. Prav tako sta morala biti izpostavljena Satanovemu skušanju, ampak če bi zdržala preizkušnjo, bi bila končno postavljena nad njegovo moč, da bi uživala neprestano naklonjenost pri Bogu.

Bog je človeka postavil pod zakon kot nujen pogoj njegovega obstoja. Bil je podložen božanski vladavini in ni vlade brez zakona. Bog bi lahko ustvaril človeka brez možnosti, da bi prestopil njegov zakon. Lahko bi zadržal Adamovo roko, da se ne bi dotaknil prepovedanega sadu, toda v tem primeru bi bil človek le robot, ne pa svoboden moralen zastopnik. Brez proste izbire njegova poslušnost ne bi bila prostovoljna, temveč prisiljena. Značaj se ne bi mogel razvijati. Taka pot pa bi bila nasprotna Božjemu načrtu v ravnanju s prebivalci drugih svetov. Bila bi nevredna človeka kot razumnega bitja in bi podpirala Satanovo obtožbo o Božjem samovoljnem vladanju.

Bog je naredil človeka poštenega, dal mu je plemenite značajske poteze brez nagnjenosti k hudemu. Obdaril ga je z visokimi razumskimi močmi ter mu predstavil najmočnejše možne povode, da bi mu ostal zvest. Popolna in nenehna poslušnost je bila pogoj večne sreče. S tem pogojem je imel pristop k drevesu življenja.

Dom naših prvih staršev naj bi bil vzorec za druge domove, ko bi se otroci razselili po zemlji. Ta dom, ki ga je olepšala roka samega Boga, ni bil kakšna prekrasna palača. Ljudje se v svoji ošabnosti veselijo v veličastnih in dragih zgradbah ter se poveličujejo z deli svojih rok. Ampak Bog je Adama postavil na vrt. To je bilo njegovo bivališče. Modro nebo je bilo njegov strop, zemlja s svojimi čudovitimi cveticami in preprogo živega zelenja je bila njegov pod, listnate veje ljubkih dreves pa so bile njegov baldahin. Stene tega doma so bile okrašene z najveličastnejšimi okraski - ročnim delom velikega mojstrskega Umetnika. Vse, kar se je dogajalo v okolici svetega para, vsebuje nauk za vse čase, da je resnično srečo možno najti v občestvu z Bogom po njegovih ustvarjenih delih, ne pa v vdajanju ošabnosti in razkošju. Če bi ljudje manj pozornosti posvečali umetnim izdelkom in bi bolj gojili večjo preprostost, bi se približali odgovoru/49/ na vprašanje o Božjem namenu njihovega stvarjenja. Ošabnost in častihlepnost se nikoli ne moreta zadovoljiti, tisti pa, ki so resnično modri, bodo našli trajno in povzdigujoče zadovoljstvo v izvirih zadovoljstva, ki jih je Bog položil na doseg vsem.

Prebivalcema Raja je bila zaupana skrb za vrt, da ga obdelujeta in varujeta. (1 Moj 2,15) Njuna zaposlitev ni bila utrujajoča, temveč prijetna in poživljajoča. Bog je določil delo človeku v blagoslov, da zaposli njegov um, krepi telo in razvija sposobnosti. V miselni in telesni dejavnosti je Adam odkril najvišje zadovoljstvo svojega svetega obstoja. In ko je bil zaradi posledic svoje neposlušnosti izgnan iz svojega lepega doma in prisiljen boriti se z neizprosno zemljo, da bi dobil vsakdanji kruh, je bilo prav to delo zaščita pred skušnjavo in vir sreče, čeprav se je zelo razlikovalo od prijetnega dela v vrtu. Tisti, ki imajo delo za prekletstvo in ga izvršujejo s trudom in bolečino, gojijo zmoto. Bogati pogosto prezirajo delavski razred, vendar se to nikakor ne ujema z Božjim načrtom, zaradi katerega je ustvaril človeka. Kaj je lastnina celo najbogatejših v primerjavi z dediščino, ki je bila dana imenitnemu Adamu? Pa vendar Adam ni bil nedelaven. Naš Stvarnik, ki ve, kaj človeku prinaša srečo, je Adamu določil delo. Resnično življenjsko srečo najdejo samo delavni ljudje. Angeli so marljivi delavci, so Božji služabniki v prid človeškim otrokom. Stvarnik ni naredil prostora za lenobo.

Dokler sta Adam in njegova družica ostala zvesta Bogu, sta vladala nad zemljo. Dan jima je bil neomejen nadzor nad vsako živo stvarjo. Lev in jagnje sta se miroljubno sprehajala okoli njiju ali pa skupaj ležala ob njunih nogah. Vesele ptičice so ju obletavale brez strahu, in ko so odmevale njihove vesele melodije v hvalo Stvarniku, sta se v izražanju hvale Očetu in Sinu pridružila tudi Adam in Eva.

Sveti par nista bila samo otroka v Božji očetovski oskrbi, temveč učenca, ki sta prejemala navodila od nadvse modrega Stvarnika. Obiskovali so ju angeli in uživala sta občestvo s svojim Stvarnikom, ne da bi bila med njimi kaka tenčica. Bila sta polna moči, ki jima jo je dajalo drevo življenja, njune umske moči pa so bile samo malo šibkejše od angelskih. Skrivnosti vidnega vesolja, "čudovita dela tistega, ki je/50/ popoln v znanju", (Job 37,16) so jima nudile neusahljivi vir navodil in navdušenja. Zakoni in delovanje narave, ki zaposlujejo človekovo proučevanje že šest tisoč let, so bili na voljo njunemu umu, ker je tako hotel neskončni Tvorec in Vzdrževalec vsega. Imela sta zvezo z listom in rožo in drevesom ter od vsega zbirala skrivnosti življenja. Z vsakim živim bitjem, od mogočnega leviatana, ki se je igral v vodi, do mušice, ki je preletavala v sončnih žarkih, je bil Adam domač. Vsakega je poimenoval in bil je seznanjen z naravo in navadami vseh. Božja slava v nebesih, nešteti svetovi v svojem urejenem gibanju, premikanje oblakov, skrivnosti svetlobe in zvoka, dneva in noči - vse to je bilo na voljo proučevanju našim prvim staršem. Na vsakem listu v gozdu ali kamnu v gorah, v vsaki sijoči zvezdi, na zemlji in v zraku in na nebu, je bilo zapisano Božje ime. Red in skladnost stvarjenja sta jima govorila o neskončni modrosti in moči. Vedno sta odkrivala kaj privlačnega, kar je napolnilo njuno srce z globljo ljubeznijo in priklicalo nove izraze hvaležnosti.

Dokler sta ostala zvesta božanskemu zakonu, je njuna sposobnost spoznavanja, uživanja in ljubezni nenehno naraščala. Nenehno sta pridobivala nove zaklade spoznanja, odkrivala osvežilne izvire sreče in dosegala vse jasnejše predstave o neizmerljivi, zanesljivi Božji ljubezni./51/

                 



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

3. Skušnjava in padec  
Temeljno besedilo 1 Moj 3


Satan ni imel več svobode, da bi podpihoval upor v nebesih, njegovo sovraštvo do Boga pa je našlo novo razsežnost v kovanju pogube človeškemu rodu. V sreči in miru svetega para v Raju je videl vizijo blaženosti, ki jo je sam za vedno izgubil. Spodbujen z zavistjo se je odločil, da ju bo zapeljal v neposlušnost in nadnju privedel krivdo in kazen greha. Spremenil bo njuno ljubezen v nezaupanje in njune hvalnice v očitke proti njunemu Stvarniku. Tako bo ne le pahnil ti nedolžni bitji v isto bedo, v kateri je bil sam, temveč tudi onečastil Boga ter v nebesih povzročil žalost.

Naši prvi starši niso bili prepuščeni brez opozoril glede nevarnosti, ki jim je grozila. Nebeški poslanci so jim razodeli zgodovino Satanovega padca in njegovo zaroto za njihovo uničenje ter jim popolneje odkrili naravo božanske vladavine, ki jo je knez zla poskušal strmoglaviti. Satan in njegova vojska so padli zaradi neposlušnosti Božjim pravičnim zapovedim. Kako pomembno je torej, da Adam in Eva spoštujeta zakon, po katerem je edino mogoče ohraniti red in pravičnost.

Božji zakon je svet kakor sam Bog. Je razodetje njegove volje, prepis njegovega značaja, izraz božanske ljubezni in modrosti. Sozvočje stvarstva je odvisno od tega, da se vsa bitja, ves organski in neorganski svet, popolnoma podrejajo Stvarnikovemu zakonu. Bog je predpisal zakone za vladavino ne samo živim bitjem, temveč tudi vsem dogajanjem v naravi. Vse je pod določenimi zakoni, ki jih moramo upoštevati. Toda medtem ko vsemu v naravi vladajo naravni zakoni, je samo človek od vseh prebivalcev na zemlji podložen moralnemu zakonu. Bog je človeku, kroni svojega stvarjenja, dal moč razumeti njegove zahteve, dojeti pravičnost in dobrotljivost njegovega zakona in njegovih svetih trditev o njem; od človeka pa se zahteva neomahljiva poslušnost./52/

Tudi edenska prebivalca sta bila dana na preizkušnjo kakor angeli. Svoje srečno stanje bi lahko ohranila samo, če bosta zvesta Stvarnikovemu zakonu. Lahko sta poslušna in živita ali pa neposlušna in umreta. Bog ju je naredil za prejemnika bogatih blagoslovov, če pa ne bosta spoštovala njegove volje, jima ne bo prizanesel, kakor ni prizanesel niti padlim angelom. S prestopanjem bi zapravila njegove darove in si nakopala bedo in pogubo.

Angeli so ju posvarili, naj bosta na preži pred Satanovimi ukanami, kajti njegovi napori, da ju ujame, bodo neznosni. Dokler sta bila poslušna Bogu, jima zlobni ni mogel škodovati, ker bi jima bili na pomoč poslani vsi nebeški angeli, če bi bilo potrebno. Če bosta odločno odklonila njegovo prvo namigovanje, bosta varna kakor nebeški poslanci. Če pa bosta samo enkrat popustila skušnjavi, bo njuna narava postala tako pokvarjena, da ne bosta imela ne moči ne nagnjenja upreti se Satanu.

Drevo spoznanja je bilo preizkus njune poslušnosti in ljubezni do Boga. Gospodu se je zdelo prav, da jima postavi samo eno prepoved glede vsega, kar je na vrtu. Če pa bosta v tem neposlušna njegovi volji, si bosta nakopala krivdo prestopka. Satanu ni bilo dovoljeno zasledovati ju z nenehnimi skušnjavami, približati se jima je smel samo pri prepovedanem drevesu. Če ju bo mikalo preiskati njegove lastnosti, bosta izpostavljena Satanovim zvijačam. Opozorjena sta bila, naj skrbno upoštevata opozorilo, ki jima ga je poslal Bog, ter naj bosta zadovoljna z navodilom, ki se mu je zdelo primerno.

Da bi Satan svoje delo opravil neopazno, je za svojega posrednika uporabil kačo - krinko, ki je ustrezala njegovemu zapeljivemu namenu. Kača je bila ena najpametnejših in najlepših stvarstev na zemlji. Imela je krila in ko je letala po zraku, je dajala videz slepečega sijaja, ker je imela barvo in sijaj čistega zlata. Ko je tako počivala v košatih vejah prepovedanega drevesa in se gostila z okusnim sadjem, je bila predmet, ki je pritegnil pozornost in razveselil opazovalčevo oko. Tako je v vrtu miru prežal uničevalec in čakal na svoj plen.

Angeli so opozorili Evo, naj se ne oddaljuje od moža, ko opravlja vsakodnevna opravila v vrtu. Z njim bo v manjši nevarnosti pred skušnjavo, kakor če bo sama. Ampak zatopljena v svoje prijetno opravilo je podzavestno/53/ odtavala stran od njega. Ko se je zavedla, da je sama, je zaslutila nevarnost, vendar je strah odvrnila, ker je mislila, da ima dovolj modrosti in moči razpoznati zlo in se mu upreti. Ker ni imela v mislih angelskega opozorila, se je kmalu ustavila, strmeč deloma radovedno in deloma z občudovanjem v prepovedano drevo. Sadovi so bili zelo lepi in spraševala se je, zakaj jima jih je Bog prepovedal. Zdaj je imel skušnjavec priložnost. Kakor da bi vedel, kaj misli, jo je vprašal: "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Moj 3,1) Eva se je prestrašila in presenečena je bila, ker se ji je zazdelo, da sliši odmev svojih misli. Kača pa je z milozvočnim glasom dalje prefinjeno hvalila Evino ljubkost. Njene besede so bile prijetne. Namesto da bi zbežala stran, se je obotavljala, ker ji je bilo zanimivo slišati kačo govoriti. Če bi jo ogovorila angelom podobna bitja, bi to zbudilo njene strahove; ni pa pričakovala, da bi očarljiva kača lahko bila posrednik padlega sovražnika.

Na skušnjavčevo zapeljivo vprašanje je odgovorila: "Od sadu drevja s tega vrta uživava; ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne dotaknita, da ne umreta. Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo." (1 Moj 3,2-5)

Izjavil je, da bosta z uživanjem sadov s tega drevesa dosegla višjo raven obstoja in stopila v širše področje spoznanja. Sam je jedel od sadu, in zato je pridobil moč govora. Namigoval je, da jima je Gospod ljubosumno želel to odtegniti, da se ne bi izenačila z njim. Zaradi čudovitih lastnosti, ki podeljujejo modrost in moč, jima ga je prepovedal jesti ali pa se ga celo dotakniti. Skušnjavec je namigoval, da božansko opozorilo ne bo dejansko izpolnjeno, načrtovano je, da bi ju zastrašil. Le kako bi lahko umrla? Ali nista jedla z drevesa življenja? Bog jima želi preprečiti, da bi dosegla plemenitejši razvoj in našla večjo srečo.

Takšno je Satanovo delo od časov Adama do danes in opravlja ga z velikim uspehom. Ljudi napeljuje, da izgubijo zaupanje v Božjo ljubezen in dvomijo o njegovi modrosti. Nenehno si prizadeva/54/ zbuditi duha omalovažujoče radovednosti, nemirne vedoželjnosti, da bi prodrl v skrivnosti božanske modrosti in moči. Ko se množice trudijo, da bi odkrile, kaj jim je Bog odrekel, spregledajo resnice, ki jih je razodel in so pomembne za zveličanje. Satan skuša ljudi, da bi bili neposlušni, tako da jih zavaja k veri, da stopajo v čudovito področje spoznanja. Toda vse to je le prevara. Ponosni na svoje napredne zamisli so s teptanjem Božjih zahtev svoja stopala postavili na pot, ki vodi v bedo in smrt.

Satan je svetemu paru predstavil, da bosta zmagovalca, če bosta prestopala Božji zakon. Ali ne slišimo tudi danes enakega razmišljanja? Mnogi govorijo o omejenosti tistih, ki so poslušni Božjim zapovedim, zase pa trdijo, da imajo obsežnejše zamisli in uživajo večjo svobodo. Kaj je to drugega kakor odmev glasu iz Edena: "Tisti dan, ko bosta jedla od njega" - prestopila božansko zapoved - "bosta kakor Bog." (1 Moj 3,5) Satan je trdil, da je prejel veliko blaginjo, ko je jedel prepovedani sad, ni pa dovolil videti, da je bil zaradi prestopanja vržen iz nebes. Čeprav je spoznal, da greh obrodi neskončno pogubo, je zamolčal svojo bedo, da bi v enak položaj potegnil še druge. Ravno tako tudi danes prestopnik poskuša prikriti svoj pravi značaj. Lahko trdi, da je svet, vendar zaradi svoje vzvišene izjave postane samo še nevarnejši zapeljivec. Je na Satanovi strani, tepta Božji zakon in druge zapeljuje, da delajo enako v svojo večno pogubo.

Eva je resnično verjela Satanovim besedam,....
                    



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Eva je resnično verjela Satanovim besedam, vendar je njena vera ni rešila pred kaznijo za storjeni greh. Podvomila je o Božjih besedah, in to jo je vodilo v padec. Na sodbi ljudje ne bodo obsojeni, ker so vestno verjeli laži, temveč ker niso verjeli resnici in so zanemarili priložnost, da bi jo spoznali. Kljub Satanovemu izkrivljanju dejstev je vedno pogubno biti Bogu neposlušen. Naučiti se moramo spoznavati, kaj je resnica. Vsi nauki, ki so po Božji volji zapisani v njegovi besedi, so nam dani v opozorilo in pouk. Dani so, da nas obvarujejo pred prevaro. Če jih zanemarimo, bomo pogubili sami sebe. Lahko smo prepričani, da zagotovo prihaja od Satana vse, kar koli nasprotuje Božji besedi.

Kača je odtrgala sad s prepovedanega drevesa in ga položila v roko omahljivi Evi. Potem jo je spomnila/55/ na njene besede, da jima je Bog prepovedal dotakniti se ga, ker bosta umrla. Izjavila je, da se ji ne bo zgodilo nič hujšega, če ga bo pojedla, kakor ko se ga je dotaknila. Ker ni bilo strašnih posledic zaradi storjenega dejanja, se je Eva opogumila. Videla je: "Da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od njegovega sadu ter jedla." (1 Moj 3,6) Bil je prijetnega okusa, in ko je jedla, je najbrž čutila poživljajočo moč ter si zamislila, da stopa v višjo raven obstoja. Brez strahu je trgala plodove in jedla. In zdaj, ko se je sama pregrešila, je postala Satanova pomočnica v kovanju pogube svojemu možu. V čudnem, nenaravnem vznemirjenju in s polnimi rokami prepovedanih sadežev ga je poiskala ter mu povedala vse, kar se je zgodilo.

Adamov obraz je pokrila žalost. Videti je bil osupel in vznemirjen. Na Evine besede je odvrnil, da mora to biti sovražnik, pred katerim sta bila posvarjena; in po božanski obsodbi bo morala umreti. V odgovor ga je silila, naj jé, in mu ponovila kačine besede, da zagotovo ne bosta umrla. Zdelo se ji je, da mora biti res, ker ni čutila Božjega nezadovoljstva, temveč je namesto tega čutila čudovit, razvedrilen vpliv, ki je vsako sposobnost prežemal z novim življenjem. Umišljala si je, da prav tak prežema nebeške poslance.

Adam je razumel, da je njegova družica prestopila Božjo zapoved in ni upoštevala edine prepovedi, ki jima je bila dana za preizkus njune zvestobe in ljubezni. V njegovih mislih je divjal strašen boj. Obžaloval je, da je dovolil Evi odtavati stran od njega. Toda zdaj je bilo delo storjeno; moral se bo ločiti od nje, katere družba mu je bila v veselje. Kako naj to sprejme?

Adam je užival družbo Boga in svetih angelov. Gledal je Stvarnikovo slavo. Razumel je vzvišeni cilj, ki bi ga bil dosegel človeški rod, če bi ostal zvest Bogu. Zdaj pa je izgubil spred oči vse blagoslove, ker se je bal, da bo izgubil ta edini dar, ki v njegovih očeh presega vse druge. Ljubezen, hvaležnost in zvestoba Stvarniku - čez vse to je prevladala ljubezen do Eve. Bila je del njega, zato ni prenesel misli na ločitev. Ni doumel, da lahko ista neskončna Moč, ki je iz zemeljskega prahu ustvarila njega, živo, lepo bitje, ter mu v ljubezni dala družico, poskrbi za njeno zamenjavo. Odločil se je z njo deliti njeno usodo. Če mora umreti ona, bo umrl z njo. Vendar pa, je razmišljal,/56/ ali ne morejo biti kačine besede resnica? Eva je stala pred njim tako lepa in na videz tako nedolžna, kakor je bila pred tem dejanjem neposlušnosti. Izrazila mu je globljo ljubezen kakor prej. Na njej ni bilo opaziti nikakršnega znaka smrti, zato se je odločil kljubovati posledicam. Segel je po sadežu in ga hitro pojedel.

Po svojem prestopku si je Adam sprva umišljal, da stopa v stanje višjega obstoja. Toda kmalu ga je prestrašila misel, da se je pregrešil. Zrak, ki je imel do zdaj blago in stalno temperaturo, je začel hladiti padli par. Njuna dosedanja ljubezen in mir sta izginila, na njuno mesto pa so prišli občutek greha, groza pred prihodnostjo in golota duše. Oblačilo svetlobe, ki ju je obdajalo, je izginilo. Da bi ga nadomestila, sta si prizadevala poskrbeti pokrivalo, kajti brez njega nista mogla pred oči Bogu in svetim angelom.

Zdaj sta začela spoznavati pravi značaj svojega greha. Adam je očital svoji družici neumnost, da je odšla od njega in dovolila, da jo je kača zapeljala. Oba pa sta se tolažila, da jima bo ta, ki jima je dal toliko dokazov o svoji ljubezni, oprostil ta edini prestopek, ali pa da ne bosta tako strašno kaznovana, kakor sta se bala.

Satan je vriskal zaradi svojega uspeha. Ženo je zapeljal, da ni zaupala Božji ljubezni, marveč dvomila o njegovi modrosti in prestopila njegov zakon, po njej pa je povzročil Adamov padec.

Veliki Zakonodajalec pa se je pripravljal Adamu in Evi oznaniti posledice njunega prestopka. V vrtu se je razodela božanska navzočnost. V svoji nedolžnosti in svetosti sta zmeraj veselo pozdravila prihod svojega Stvarnika; zdaj pa sta v strahu iskala skrivališče v najbolj oddaljenem kotu vrta. "Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si? In odgovori: Tvoj glas sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se. Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?" (1 Moj 3,9-11)

Adam ni mogel svojega greha niti zanikati niti opravičiti. Toda namesto da bi pokazal obžalovanje, si je prizadeval krivdo zvaliti na svojo ženo in tako na samega Boga: "Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem." (1 Moj 3,12) Ta, ki se je iz ljubezni do Eve namenoma odločil izgubiti/57/ Božje odobravanje, svoj dom v raju in večno radostno življenje, si je zdaj po svojem padcu prizadeval zvaliti odgovornost za svoj prestopek na svojo družico in celo samega Stvarnika. Tako strašna je moč greha.

Ko je bila žena vprašana: "Kaj si to storila?" je odgovorila: "Kača me je zapeljala, in jedla sem." (1 Moj 3,13) "Zakaj si ustvaril kačo? Zakaj si ji dovolil stopiti v Raj?" to so vprašanja, zajeta v njenem opravičilu za greh. Tako je kakor Adam odgovornost za njun padec pripisala Bogu. Duh samoopravičevanja izvira iz očeta laži, naši prvi starši so se mu vdali, kakor hitro so prišli pod Satanov vpliv, to pa kažejo vsi Adamovi sinovi in hčere. Namesto da bi ponižno priznala svoje grehe, sta se poskusila opravičiti tako, da sta obdolžila druge, okoliščine ali Boga. Tako so celo njegovi blagoslovi postali priložnost za godrnjanje proti njemu.

Gospod je potem izrekel kazen kači: "Ker si storila to, bodi prekleta pred vsemi živalmi in pred vsemi poljskimi zvermi; po svojem trebuhu hodi in prah jej vse dni svojega življenja." (1 Moj 3,14) Odkar je kača služila Satanu kot posrednik, je pod božansko obsodbo. Iz najlepšega in najbolj občudovanega bitja na površju je postala plazeča se in osovražena od vseh, da se je bojita in jo sovražita človek in zver. Naslednje kači izgovorjene besede se nanašajo naravnost na Satana in kažejo na njegov končni poraz in uničenje: "In sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15)

Evi je bilo povedano o žalosti in bolečini, ki bosta odslej njen delež. In Gospod je rekel: "In po tvojem možu bodi tvoje poželenje, in on ti gospoduj." (1 Moj 3,16) Ob stvarjenju jo je Bog naredil enako Adamu. Če bi ostala poslušna Bogu, v sozvočju z njegovim vzvišenim zakonom ljubezni, bi za vedno ostala v sozvočju drug z drugim. Greh pa je vnesel nesoglasje, njuna zveza pa se lahko ohrani in sozvočje obdrži samo tako, da se ena stran podredi drugi. Eva je prva grešila. V skušnjavo je padla zato, ker se je navkljub božanskemu navodilu oddaljila od svojega sopotnika. Zaradi njenega spodbujanja je grešil še Adam, zdaj pa je bila postavljena v pokornost svojemu možu. Če bi se padli rod držal načel,/58/ ki so zajeta v Božjem zakonu, bi se ta obsodba izkazala za njegov blagoslov, čeprav izhaja iz posledic greha. Toda zloraba nadvlade, ki je bila dana moškim, je prepogosto mnogim ženskam zagrenila in obremenila življenje.

Eva je bila ob moževi strani v svojem domu v Edenu popolnoma srečna, toda laskalo ji je upanje kakor nespokojnim sodobnim Evam, da bi segla proti več, kakor pa ji je določil Bog. Poskušala se je dvigniti nad svoj prvotni položaj, vendar je padla daleč podenj. Podobno bodo doživeli vsi, ki se upirajo vedro sprejeti svoje življenjske dolžnosti skladno z Božjim načrtom. Mnoge se trudijo doseči položaj, za katerega jih Bog ni usposobil, vendar puščajo prazne prostore, kjer bi lahko bile v blagoslov. V svojem hrepenenju po višjem položaju so mnoge žrtvovale resnično žensko dostojanstvo in plemenitost značaja ter pustile neopravljeno delo, ki so jim ga določila Nebesa.

Gospod je izjavil Adamu:....
                   



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Gospod je izjavil Adamu: "Ker si poslušal glas svoje žene in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega - prekleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej poljsko zelenjavo. V potu svojega obraza uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Moj 3,17-19)

Božja volja ni bila, da bi brezgrešni par vedel kaj o zlu. Prostovoljno jima je dal dobro in zadržal zlo. Toda v nasprotju z njegovo zapovedjo sta jedla s prepovedanega drevesa, in če bosta še naprej jedla z njega, bosta imela spoznanje o zlu vse svoje žive dni. Od takrat naprej bo rod prizadet s Satanovimi skušnjavami. Namesto veselega dela, ki jima je bilo določeno, bo njuna usoda zaskrbljenost in garanje. Izpostavljena bosta razočaranju, žalosti in bolečini ter končno smrti.

Pod prekletstvom greha je vsa narava pričala človeku o značaju in posledicah upora proti Bogu. Ko je Bog upodobil človeka, ga je naredil za vladarja nad zemljo in vsemi živimi bitji. Dokler je Adam ostal zvest Nebesom, mu je bila podvržena vsa narava. Ko pa se je uprl božanskemu zakonu, so se nižja bitja uprla njegovemu vladanju. Tako je/59/ Gospod v svoji veliki milosti človeku prikazal svetost svojega zakona in mu po njegovi izkušnji dal spoznati nevarnost teptanja zakona, četudi v najmanjši obliki.

Življenje garanja, skrbi in trpljenja, ki je bilo odslej človekova usoda, je bilo dano iz ljubezni. Zaradi greha je bila potrebna disciplina, da bi ustavila popuščanje strasti in teku ter bi se razvile navade samonadzora. To je bil del velikega Božjega načrta za človekovo rešitev iz pogube in bede greha.

Opozorilo, ki je bilo dano našim prvim staršem: "Zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, zagotovo zapadeš smrti!" (1 Moj 2,17) ne pravi, da bosta umrla tisti dan, ko bosta jedla prepovedani sad. Tisti dan bo objavljena nepreklicna sodba. Nesmrtnost jima je bila obljubljena pod pogojem, da ostaneta poslušna, s prestopanjem sta izgubila večno življenje. Tisti dan sta bila obsojena na smrt.

Da bi človek živel večno, je moral stalno jesti z drevesa življenja. Če ne bi jedel z njega, bi njegova življenjska sila postopno pojemala, dokler ne bi življenje ugasnilo. Satanov načrt je bil, da Adam in Eva z neposlušnostjo izzoveta Božje nezadovoljstvo; in če jima spodleti dobiti odpuščanje, je upal, da bosta jedla od drevesa življenja ter tako za vedno ohranila obstoj greha in bede. Po človekovem padcu pa so bili sveti angeli takoj poslani stražit drevo življenja. Okoli teh angelov so žareli prameni svetlobe in dajali videz bleščečega meča. Nikomur iz Adamove družine ni bilo dovoljeno iti mimo ovire, da bi vzel sad, ki daje življenje; zato ni nesmrtnega grešnika.

Plimo gorja, ki je potekla zaradi prestopka naših prvih staršev, imajo mnogi za prestrašno kazen za tako majhen greh. Zato obtožujejo Božjo modrost in pravičnost v njegovem ravnanju s človekom. Če pa bi se poglobili v to vprašanje, bi spoznali svojo napako. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, prostega greha. Zemlja naj bi bila naseljena z bitji, ki bi bila samo malo nižja od angelov. Njihova poslušnost pa mora biti preizkušena. Bog namreč ne bo dovolil, da bi se svet napolnil s temi, ki ne spoštujejo njegovega zakona. Pa vendar v svoji veliki milosti Adamu ni določil neprizanesljivega preizkusa. In prav ta lahkost prepovedi je naredila greh neizmerno velik. Če Adam ni mogel zdržati najmanjšega preizkusa, ne bo sposoben/60/ opraviti večje preizkušnje, če bi mu bila zaupana višja odgovornost.

Ko bi bil pred Adama postavljen večji preizkus, potem bi tisti, katerih srce se nagiba k zlu, sami sebe opravičevali, rekoč: "To je neznatna stvar, in Bog ni tako natančen glede majhnih stvari." Potem bi neprestano prestopali stvari, na katere se gleda kot na majhne in ostajajo med ljudmi negrajane. Gospod pa nam je dal jasno vedeti, da greh katere koli stopnje zanj pomeni žalitev.

Evi se je zdela malenkost biti neposlušna Bogu z okušanjem sadu prepovedanega drevesa in tudi svojega moža zapeljati, da je grešil. Ampak njun greh je odprl vrata, ki so pomenila jez zoper gorje na svetu. Kdo se v trenutku skušnjave zaveda strašnih posledic, ki bodo sad enega napačnega koraka?

Marsikdo, ki uči, da Božji zakon ni obvezen za človeka, pravi, da se ni mogoče ravnati po njegovih predpisih. Vendar ko bi bilo to res, zakaj je potem Adam moral trpeti kazen za svoj prestopek? Greh naših prvih staršev je na svet prinesel krivdo in žalost, in če ne bi bilo Božje dobrote in milosti, bi pahnil rod v brezupnost. Nihče naj se ne slepi. "Plačilo za greh je smrt." (Rim 6,23) Božji zakon ne more biti danes prestopan nič manj nekaznovano kakor takrat, ko je bila izrečena kazen nad očetom človeštva.

Po svojem grehu Adam in Eva nista več mogla prebivati v Edenu. Iskreno sta prosila, da bi lahko ostala v domu svoje nedolžnosti in veselja. Priznala sta, da sta zapravila vse pravice do tega srečnega doma, za prihodnje pa sta se zaobljubila, da bosta Bogu strogo poslušna. Povedano pa jima je bilo, da je njuna narava zaradi greha pokvarjena. Zmanjšala sta moč za upiranje zlu in odprla pot Satanu, da ima do njiju večji dostop. V svoji nedolžnosti sta popustila skušnjavi. Zdaj pa sta v stanju zavestne krivde imela manj moči, da bi obdržala svojo poštenost.

Ponižno in z neizrekljivo žalostjo sta se poslovila od svojega čudovitega doma ter odšla živet v svet, na katerem je počivalo prekletstvo greha. Ozračje, ki je bilo nekoč tako blago in se v njem ni spreminjala temperatura, je bilo zdaj podvrženo izrazitim spremembam. Gospod jima je milostno priskrbel oblačilo iz kože kot zaščito pred skrajno vročino in mrazom./61/

Ko sta bila Adam in njegova družica priči odmiranju rož in odpadanju listja, prvim znakom razpada, sta žalovala bolj, kakor ljudje danes žalujejo nad svojimi mrtvimi. Smrt krhkih, občutljivih cvetic je bila res vzrok žalovanja. Ko pa so čudovita drevesa odvrgla listje, je prizor živo zarisal v misli kruto dejstvo, da je smrt usoda vsakega živega bitja.

Rajski vrt je ostal na zemlji še dolgo po tistem, ko je bil človek izgnan iz njegovih prijetnih poti. Padlemu rodu je bilo dolgo dovoljeno strmeti v dom nedolžnosti, njihov vstop so varovali samo angeli stražarji. Ob Rajskih vratih, ki so jih stražili kerubi, se je razodevala božanska slava. Semkaj je prihajal Adam s svojimi sinovi častit Boga. Tukaj so obnovili svoje obljube, da bodo poslušni tistemu zakonu, katerega prestopek jih je pregnal iz Edena. Ko je plima krivičnosti zajela svet in je zlobnost ljudi določila njihovo uničenje s potopom, je Eden umaknila z zemlje ista roka, ki ga je zasadila. Ob končni obnovitvi, ko bosta "novo nebo in nova zemlja", (Raz 21,1) pa bo obnovljen bolj veličastno kakor v začetku.

Potem bodo ti, ki so držali Božje zapovedi, živeli v nesmrtni moči poleg drevesa življenja. Skozi neskončna stoletja bodo prebivalci brezgrešnih svetov v tem vrtu naslade opazovali vzorce popolnega dela Božjega stvarjenja, nedotaknjene s prekletstvom greha - vzorce tega, kar bi postala zemlja, če bi človek le izpolnil Stvarnikov veličastni načrt./62/

                     



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

4. POGLAVJE:  Načrt odrešitve  

Človekov padec je vsa nebesa napolnil z žalostjo. Svet, ki ga je Bog naredil, je zadelo prekletstvo greha in naselila so ga bitja, obsojena na bedo in smrt. Videti je bilo, da ni rešitve za tiste, ki so prestopili zakon. Angeli so prenehali peti hvalnice. Nebeški dvori so se napolnili z žalovanjem zaradi uničenja, ki ga je povzročil greh.

Božjega Sina, nebeškega veličastnega Poveljnika, je prevzelo globoko usmiljenje do padlega rodu. Njegovo srce je ganilo neskončno sočutje, ko se je pred njim dvignilo gorje izgubljenega sveta. Božanska ljubezen pa je naredila načrt, po katerem bo človek lahko odrešen. Prekršeni Božji zakon je zahteval grešnikovo življenje. V vsem vesolju je bil samo eden, ki bi lahko v človekovo korist zadovoljil njegove zahteve. Ker je božanski zakon svet kakor sam Bog, je lahko samo nekdo enak z Bogom naredil spravo za njegovo prestopanje. Nihče poleg Kristusa ni mogel odrešiti padlega človeka od obsodbe zakona ter ga ponovno spraviti v sozvočje z Nebesi. Kristus bo nase vzel krivdo in sramoto greha - greha, ki je tako odvraten za svetega Boga, da je moral ločiti Očeta in Sina. Kristus bo segel do globin bede, da bo rešil uničeni rod.

Medtem ko je pred Očetom prosil v grešnikovo korist, so nebeške vojske čakale na izid z zanimanjem, ki se ne da izraziti z besedami. Dolgo je trajal skrivnostni posvet - "sklep miru" (Zah 6,13) - za padle človeške sinove. Načrt zveličanja je bil narejen pred stvaritvijo zemlje, kajti Kristus je "Jagnje, zaklano od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Pa vendar je bilo hudo, celo Kralju vesolja, ko je moral dati svojega Sina, da umre za padli rod. "Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč ima večno življenje." (Jan 3,16) O, skrivnost/63/ odrešitve! Božja ljubezen do sveta, kateri ga ni ljubil! Kdo more spoznati globine te ljubezni, ki presega spoznanje? Skozi veke se bodo nesmrtni umi z občudovanjem in začudenjem trudili dojeti skrivnost nedoumljive ljubezni.

Bog se je razodel v Kristusu "in svet spravil s seboj". (2 Kor 5,19) Človeka je greh tako izrodil, da sam ne more doseči skladnosti z njim, čigar narava sta čistost in dobrota. Kristus pa lahko potem, ko odreši človeka obsodbe zakona, podeli božansko moč, da se združi s človeškim trudom. Tako so lahko s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Kristusa padli Adamovi otroci ponovno postali "Božji otroci". (1 Jan 3,2)

Edini načrt, po katerem je zagotovljeno človekovo zveličanje, je zajel vsa nebesa v neskončno daritev. Angeli se niso mogli veseliti, ko jim je Kristus predočil načrt odrešitve, ker so videli, da človekovo zveličanje zahteva od njihovega ljubljenega Poveljnika neizrekljivo bolečino. Žalostni in z začudenjem so poslušali njegove besede, ko jim je govoril, da se mora spustiti z nebeške čistosti in miru, njenega veselja, slave in nesmrtnega življenja ter priti v stik z bedo zemlje, zdržati žalost, sramoto in smrt. Stopil naj bi med grešnika in kazen za greh, in samo malo jih bo, ki ga bodo sprejeli kot Božjega Sina. Zapustil bo svoj visok položaj Veličastva nebes, se pojavil na zemlji in se ponižal v človeka ter po lastni izkušnji spoznal žalost in skušnjave, ki jih mora prenašati človek. Vse to je potrebno, da bo zmožen pomagati skušanim. (Heb 2,18) Ko bo opravil učiteljsko poslanstvo, bo izdan v roke zlobnežev in izpostavljen vsaki žaljivki in mučenju, s katerimi jih bo spodbudil Satan, naj jih uporabijo. Umreti bo moral najokrutnejše smrti, dvignjen bo med nebo in zemljo kakor kriv grešnik. Preživeti bo moral dolge ure tako strašnega smrtnega boja, da ga angeli ne bodo mogli pogledati, temveč si bodo zagrnili obraze pred tem prizorom. Zdržati bo moral duševno tesnobo, prikritje Očetovega obličja, medtem ko bo na njem počivala krivda prestopka - teža grehov vsega sveta.

Angeli so se razprostrli pred nogami svojega Poveljnika ter se ponudili v daritev za človeka. Toda angelsko/64/ življenje ni moglo izplačati dolga; samo On, ki je ustvaril človeka, ga ima moč odrešiti. Pa vendar bodo angeli odigrali vlogo v načrtu zveličanja. Kristus naj bi bil "za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti". (Heb 2,9) Ker bo nase vzel človeško naravo, njegova moč ne bo enaka njihovi, in oni naj bi mu služili v njegovem trpljenju in mu ga lajšali. Bili naj bi tudi službujoči duhovi, poslani v službo njim, ki bodo podedovali zveličanje. (Heb 1,14) Varovali naj bi varovance milosti pred močmi hudobnih angelov in pred temo, s katero jih bo nenehno obdajal Satan.

Ko bodo angeli priče smrtnemu boju in ponižanju svojega Gospoda, jih bo napolnila žalost in ogorčenost ter si bodo zaželeli, da bi ga osvobodili njegovih morilcev. Vendar se ne bodo smeli vmešavati, da bi preprečili kar koli, kar bodo videli. Del načrta zveličanja je bil, da Kristus trpi posmehovanje in sramotitev zlobnih ljudi. Z vsem tem se je strinjal, ko je postal človekov Odrešenik.

Kristus je angelom zagotovil, da bo s svojo smrtjo odkupil mnoge in uničil njega, ki je imel moč smrti. Obnovil bo kraljestvo, ki so ga ljudje izgubili s prestopanjem. Odrešeni ga bodo skupaj z njim podedovali in v njem bivali za večno. Greh in grešniki bodo izbrisani, nikoli več ne bodo motili nebeškega ali zemeljskega miru. Angelski vojski je velel, naj se drži načrta, ki ga je sprejel njegov Oče, in naj se veseli, da bo po njegovi smrti človek spravljen z Bogom.

Potem je nebesa napolnilo nepopisno veselje. Slava in blagoslovljenost odrešenega sveta sta presegla celo trpljenje in daritev Kneza življenja. Po nebeških dvorih so odmevali prvi zvoki pesmi, ki bo donela nad betlehemskimi griči: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14) Zdaj so še z večjim veseljem kakor v zamaknjenosti nove stvaritve "pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7)

Človek je dobil prvi namig o odrešitvi, ko je bila v vrtu izrečena kazen za Satana. Gospod je izjavil: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15) Ta kazen, izrečena v/65/ navzočnosti naših prvih staršev, je bila zanje obljuba. Medtem ko je napovedala vojno med človekom in Satanom, je oznanila, da bo moč velikega sovražnika končno uničena. Adam in Eva sta stala pred pravičnim Sodnikom kakor zločinca in čakala na kazen, ki jo je terjal prestopek; toda preden sta slišala za garaško in žalostno življenje, ki bo njun delež, ali pa za odločitev, da se bosta vrnila v prah, sta poslušala besede, ki so jima vlile upanje. Čeprav bosta trpela zaradi moči svojega mogočnega sovražnika, sta se lahko veselila končne zmage.

Satan je slišal,.....

                     



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Satan je slišal, da naj bi vladalo sovraštvo med njim in ženo ter med njegovim in njenim potomstvom, in tedaj mu je postalo jasno, da bo njegovo delo popačevanja človeške narave ovirano in da se bo človeku nekako mogoče upreti njegovi moči. Po popolnem razodetju načrta zveličanja so se Satan in njegovi angeli veselili, ker so povzročili človekov padec in tako potegnili Božjega Sina z njegovega vzvišenega položaja. Izjavil je, da so njegovi načrti na zemlji do zdaj uspešni in da bo Kristus premagan, ko bo nase vzel človeško naravo. Tako bo odrešitev padlega rodu preprečena.

Nebeški angeli so našim prvim staršem popolneje razodeli načrt, ki je bil izumljen za njuno zveličanje. Adam in njegova družica sta bila prepričana, da kljub njunemu velikemu grehu ne bosta prepuščena Satanovi oblasti. Božji Sin je ponudil svoje življenje v spravo za njun prestopek. Preizkusna doba jima je bila zagotovljena ter bosta lahko s spokorjenjem in vero v Kristusa ponovno postala Božja otroka.

Zahtevana daritev po njunem prestopku je Adamu in Evi razodela sveti značaj Božjega zakona. Krivdo greha in njegove strašne posledice sta videla tako, kakor jih nista še nikoli prej. V svojem kesanju in tesnobi sta prosila, naj kazen ne zadene njega, čigar ljubezen je vir vseh radosti; naj raje zadene njiju in njuno potomstvo.

Povedano jima je bilo, da je Jahvejev zakon temelj njegove vladavine kakor v nebesih tako tudi na zemlji, zato niti sámo angelsko življenje ne more biti sprejemljivo kot daritev za prestopek. Niti eden njegovih predpisov ne sme biti ukinjen ali spremenjen, da bi ustrezal človeku v njegovem padlem položaju; edino Božji Sin, ki je ustvaril človeka, lahko doseže spravo zanj. Kakor je Adamov/66/ prestopek povzročil bedo in smrt, tako bo Kristusova daritev prinesla življenje in nesmrtnost.

Ne samo človek, marveč tudi zemlja je z grehom prišla pod oblast zlobnega, zato bo po načrtu odrešitve obnovljena. Ob svoji stvaritvi je bil Adam postavljen za gospodarja nad zemljo. S popustitvijo skušnjavi pa je padel pod Satanovo oblast. "Kajti od kogar je kdo premagan, tistemu je postal suženj." (2 Pet 2,19) Ko je človek postal Satanov suženj, je oblast, ki jo je imel, prešla k njegovemu zmagovalcu. Tako je Satan postal "bog tega sveta". (2 Kor 4,4) Prevzel je oblast nad zemljo, ki je bila prvotno dana Adamu. Kristus pa bo s svojo daritvijo plačal kazen za greh. Tako ne bo le odrešil človeka, temveč tudi obnovil oblast, ki jo je zapravil. Vse, kar je izgubil prvi Adam, bo drugi obnovil. Prerok pravi: "In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo." (Miha 4,8) Apostol Pavel pa kaže naprej na "odrešitev Božje lastnine". (Ef 1,14) Bog je ustvaril zemljo, da bi bila prebivališče svetih in srečnih bitij. Gospod "jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje". (Iz 45,18) Ta namen bo izpolnjen, ko bo z Božjo močjo prenovljena in osvobojena greha in žalosti ter postala večno prebivališče odrešenih. "Pravični podedujejo deželo in bivali bodo večno v njej. In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili." (Ps 37,29; Raz 22,3)

Adam je v svoji nedolžnosti užival odprto občestvo s svojim Stvarnikom, greh pa je ločil Boga in človeka. Samo Kristusova sprava lahko premosti prepad in omogoči zvezo blagoslova ali zveličanja iz nebes na zemljo. Človek je bil še vedno odrezan od neposrednega pristopa k svojemu Stvarniku, toda Bog bo z njim vzdrževal zvezo po Kristusu in angelih.

Tako so bili Adamu razodeti pomembni dogodki v zgodovini človeštva od časa, ko je bila v Edenu izrečena božanska kazen, do potopa in naprej do prvega prihoda Božjega Sina. Pokazano mu je bilo, da Kristusova daritev zadostuje za rešitev vsega sveta. Vendar bodo mnogi raje izbrali življenje greha kakor pa spokorjenje in poslušnost./67/ Zločin bo postopoma naraščal skozi rodove in prekletstvo greha bo vedno z večjo težo pritiskalo na človeški rod, na zveri in na zemljo. Človekovi dnevi se bodo skrajšali zaradi njegovega napačnega načina življenja. Zniževala se bo telesna postava in zdržljivost ter moralna in razumska moč, dokler ne bo svet napolnjen z bedo vsake vrste. Zaradi popuščanja teku in strastem bo človek postal nesposoben ceniti vzvišene resnice načrta odrešitve. Pa vendar bo Kristus ostal zvest načrtu, zaradi katerega je zapustil nebesa, nadaljeval svoje delo za ljudi, ter jih še dalje vabil, da skrijejo svoje šibkosti in pomanjkljivosti v njem. Oskrboval bo potrebe vseh, ki bodo v veri pristopili k njemu. Vedno jih bo nekaj, ki bodo ohranili Božje spoznanje in ostali neomadeževani sredi prevladujoče krivičnosti.

Bog je predpisal žgalne daritve, da bi bile človeku večen spomenik in spokorniško priznanje njegovega greha ter izražanje vere v obljubljenega Odrešenika. Na padli rod naj bi vtisnile svečano resnico, da je greh povzročil smrt. Za Adama je bilo darovanje prve daritve zelo boleče dejanje. Njegova roka je morala vzeti življenje, ki ga je lahko dal samo Bog. Bilo je prvič, da je bil priča smrti, in vedel je, da ne bi bilo smrti ne živali ne človeka, če bi ostal poslušen Bogu. Ko je zaklal nedolžno žrtev, je vztrepetal ob misli, da se mora zaradi njegovega greha preliti kri brezmadežnega Božjega Jagnjeta. Ta prizor je storil, da je globlje in jasneje razumel pomen o velikosti svojega prestopka, ki ga ne more umiti nič, razen smrt Božjega ljubljenega Sina. Čudil se je neskončni dobroti, ki bo dala tako odkupnino, da reši grešnika. Zvezda upanja je razsvetlila temo in strašno prihodnost ter ga osvobodila skrajnega obupa.

Vendar je imel načrt odrešitve


                     




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Vendar je imel načrt odrešitve še globlji in obsežnejši namen kakor pa zveličanje človeka. Kristus ni prišel na zemljo samo zato. Ni prišel zgolj zato, da bi prebivalci tega malega planeta ravnali z Božjim zakonom, kakor si zasluži; temveč zato, da bi Božji značaj opravičil pred vesoljem. Teh sadov velike daritve - njenega vpliva tako na bitja drugih svetov kakor tudi na človeka - se je Zveličar veselil, ko je tik pred križanjem rekel: "Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k/68/ sebi." (Jan 12,31.32) Kristusova smrt za človekovo zveličanje ne bo samo nebesa približala človeku, temveč bo pred vsem vesoljem opravičila Boga in njegovega Sina ter njuno ravnanje s Satanovim uporom. Utrdila bo večni Božji zakon in razodela naravo in posledice greha.

Že od začetka se je bil veliki boj proti Božjemu zakonu. Satan je želel dokazati, da je Bog nepravičen, njegov zakon pa je pomanjkljiv, in zato ga je za blaginjo vesolja potrebno spremeniti. Z napadom na zakon je nameraval strmoglaviti oblast samega Zakonodajalca. V tem spopadu naj bi se dokazalo, ali so božanski predpisi pomanjkljivi in se morajo spremeniti ali pa so popolni in nespremenljivi.

Satan se je po izgonu iz nebes odločil, da bo zemljo spremenil v svoje kraljestvo. Ko je skušal in premagal Adama in Evo, je mislil, da je pridobil oblast nad tem svetom. Kajti rekel je: "Izbrala sta me za vladarja." Trdil je, da je nemogoče, da bi bilo grešniku zagotovljeno odpuščanje, zatorej so pripadniki padlega rodu njegovi zakoniti podložniki, svet pa je bil njegov. Ampak Bog je dal svojega ljubega Sina, enakega sebi, da nosi kazen za prestopek in tako priskrbi pot, po kateri bodo lahko obnovljeni po njegovi podobi ter vrnjeni v dom v Edenu. Kristus je prevzel odrešenje človeka in reševanje sveta iz Satanovega prijema. Veliki boj, ki se je začel v nebesih, bo odločen na svetu samem, prav na tem polju, za katero Satan trdi, da je njegovo.

Vse vesolje se je čudilo, da se bo Kristus ponižal, da bi rešil padlega človeka. Skrivnost, ki so jo brezgrešna bitja drugih svetov želela razumeti, je bila, da bo On, ki sega od zvezde do zvezde, od sveta do sveta, in vodi vse po svoji previdnosti ter skrbi za potrebe vsake vrste bitij v svojem obsežnem stvarjenju, odložil svojo slavo in nase vzel človeško naravo. Ko je Kristus prišel na naš svet v človeški podobi, so mu želeli slediti vsi, kamor koli je potoval, korak za korakom po s krvjo omadeževani poti od jasli do Golgote. Nebesa so zapisala žalitve in posmehovanje, ki jih je bil deležen. Vedela so, da jih je naščuval Satan. Zapisala so delovanje nasprotnikov, kako je Satan neprestano pritiskal s temo, žalostjo in trpljenjem na človeški rod ter kako je Kristus deloval proti temu. Opazovali so bitko med svetlobo in temo, ko je naraščala. In ko je Kristus/69/ v svojem zadnjem smrtnem boju vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30) je po vsakem svetu in po samem vesolju odmeval vzklik zmage. Veliki spor, ki je tako dolgo napredoval, je bil zdaj odločen. Kristus je bil zmagovalec. Njegova smrt je odgovorila na vprašanje, ali imata Oče in Sin dovolj ljubezni, da bi se za človeka odrekla sebi in se darovala. Satan je razodel svoj pravi značaj lažnivca in morilca. Če bi mu bilo dovoljeno nadzorovati nebeška bitja, bi očitno pokazal istega duha, s katerim je vladal človeškim otrokom, ki jih je imel pod svojo oblastjo. Zvesto vesolje se je enoglasno združilo v hvaljenju božanske vladavine.

Ko bi bilo zakon možno spremeniti, bi bil človek lahko rešen, ne da bi se Kristus daroval. Dejstvo pa, da je Kristus moral dati svoje življenje za padli rod, dokazuje, da Bog ne bo razrešil grešnika obveznosti do zakona. Dokazano je, da je kazen za greh smrt. Ko je Kristus umrl, je bilo Satanovo uničenje zagotovljeno. Ko pa bi bil zakon na križu razveljavljen, kakor trdijo mnogi, bi bila smrtni boj in smrt Božjega ljubljenega Sina storjena samo zato, da bi Satanu ponudila to, kar je hotel. Potem bi slavil knez zla, ker bi bile njegove obtožbe proti božanski vladavini podkrepljene. Samo dejstvo, da je Kristus nosil kazen za človekov prestopek, je mogočen dokaz vsem ustvarjenim bitjem, da je zakon nespremenljiv, da je Bog pravičen, milosten in nesebičen, v upravi njegove vladavine pa sta združeni neskončna pravičnost in milost./70/

                         




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!