"Komaj pa konča darovanje žgalščine, glej, pride Samuel. In Savel mu stopi nasproti, da ga pozdravi." (1 Sam 13,10) Samuel je takoj videl, da je Savel ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, ki so mu bila dana. Gospod je po preroku spregovoril, da bo ob tem času razodel, kako naj Izrael ravna v tej stiski. Če bi Savel izpolnil pogoje, pod katerimi je bila obljubljena božanska pomoč, bi Gospod za Izraela izvršil čudovito rešitev s peščico ljudi, ki je ostala zvesta kralju. Savel pa je bil tako zadovoljen sam s seboj in s svojim delom, da je odšel pozdravit preroka kakor tisti, ki ga je treba pohvaliti namesto pokarati./618/

Samuelovo obličje je razodevalo tesnobo in skrb. Na njegovo vprašanje: "Kaj si storil?" je Savel svoje predrzno dejanje opravičil takole: "Ko sem videl, da se mi ljudstvo razteka in da nisi prišel ob določenih dnevih ter da so se Filistejci zbrali v Mikmasu, sem dejal: Zdaj pridero Filistejci dol nadme v Gilgal, in Gospodove naklonjenosti še nisem izprosil; tedaj sem se osmelil, in daroval sem žgalno daritev.

Samuel pa reče Savlu: Nespametno si ravnal, nisi ohranil zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jo je zapovedal; zakaj zdaj bi bil Gospod potrdil tvoje kraljestvo za vekomaj. Sedaj pa tvojemu kraljestvu ni obstanka. Poiskal si je Gospod moža po svojem srcu, in njemu je Gospod zapovedal, naj bo vojvoda njegovemu ljudstvu; ker ti nisi ohranil, kar ti je bil zapovedal Gospod. ... In Samuel vstane ter odide gor iz Gilgala v Benjaminovo Gibeo." (1 Sam 13,11-14)

Ali bo Izrael nehal biti Božje ljudstvo ali pa je treba ohraniti načela, na katerih je bila osnovana vlada in bo ljudstvu vladala božanska moč. Če bi bil Izrael popolnoma Gospodov in če bi bili človeška in pozemska volja pokorni Božji, bi bil On še naprej Izraelov Vladar. Kolikor dolgo bodo ljudstvo in kralj podrejeni Bogu, tako dolgo bo On njihova zaščita. V Izraelu ni imela možnosti za uspeh nobena vlada, ki ni v vsem priznala Božje nadoblasti.

Če bi Savel v preizkušnji pokazal spoštovanje do Božjih zahtev, bi Bog po njem lahko izvršil svojo voljo. Njegov spodrsljaj je pokazal, da ni ustrezen Božji namestnik njegovemu ljudstvu. Izraela bi zapeljal. Namesto Božje volje bi prevladovala njegova volja. Če bi bil Savel zvest, bi bilo njegovo kraljestvo utrjeno za večno. Ker pa se ni izkazal, mora Božji načrt izpolniti drugi. Vladanje Izraelu mora biti zaupano komu, ki bo ljudstvu vladal po nebeški volji.

Ne vemo, katere velike koristi so na kocki, ko nas Bog preizkuša. Ni je varnosti razen v strogi poslušnosti Božji besedi. Vse obljube je dal pod pogojem vere in poslušnosti. Če ne izpolnimo/621/ ukazov, izgubimo pravico do izpolnitve bogatih svetopisemskih zagotovil. Ne ravnajmo se po vzgibu, niti se ne zanašajmo na človeško presojo; ozrimo se po razodeti Božji volji in živimo po njegovi jasni zapovedi, ne glede na okoliščine, ki nas obdajajo. Bog bo poskrbel za sadove. Z zvestobo njegovi besedi lahko v času preizkušnje pred ljudmi in angeli dokažemo, da nam Gospod lahko zaupa, da bomo v hudih razmerah opravili njegovo voljo, poveličali njegovo ime in bili v blagoslov njegovemu ljudstvu.

Savel je bil pri Bogu v nemilosti, pa kljub temu ni ponižal svojega srca v spokorjenju. Kar mu je primanjkovalo v pravi pobožnosti, je poskušal nadomestiti s svojo gorečnostjo pri obliki vere. Savel je vedel za Izraelov poraz, ko sta Ofni in Pinehas v tabor prinesla Božjo skrinjo. Ampak čeprav je vedel vse to, se je odločil poslati po sveto skrinjo in njena spremljevalna duhovnika. Upal je, če bo tako obnovil zaupanje ljudstva, da bo ponovno zbral svojo razkropljeno vojsko in se bojeval s Filistejci. Odvezal se bo Samuelove navzočnosti in podpore ter se tako osvobodil prerokove nedobrodošle kritike in graje.

Savlu je bil zagotovljen Sveti Duh, da bi razsvetlil njegovo razumevanje in omehčal srce. Prejel je zvesta navodila in grajo od Božjega preroka. Pa vendar, kako velika je bila njegova zabloda! Zgodovina Izraelovega prvega kralja nam daje žalosten zgled moči napačnih pozemskih navad. V svoji mladosti Savel ni ljubil Boga in se ga bal. Tako je bil vihrav duh, ki se ni zgodaj naučil pokoriti, vedno pripravljen upreti se božanski oblasti. Kdor v svoji mladosti goji sveto spoštovanje do Božje volje in zvesto izvršuje dolžnosti svojega položaja, bo pripravljen za višjo službo v poznejšem življenju. Ljudje ne morejo pričakovati, da bodo po letih napačnega uporabljanja od Boga danih moči ugotovili, da so te moči sveže in proste za popolnoma nasprotno smer, ko se bodo želeli spremeniti.

Pokazalo se je, da so Savlovi napori ostali neučinkoviti in ni mogel ohrabriti ljudstva. Ko je videl, da so njegove sile zredčene na šeststo mož, je zapustil Gilgal in se umaknil v trdnjavo v Gebi, ki so jo nedavno vzeli Filistejcem. Utrdba je bila na južni strani globoke, strme doline ali grla, nekaj kilometrov severno od Jeruzalema. Na severu iste doline ob Mikmasu je stal filistejski tabor, njegovi oddelki pa so odhajali v različne smeri in pustošili deželo./622/

Bog je dovolil nastop takšne stiske, da bi pograjal Savlovo pokvarjenost in naučil ljudstvo nauka ponižnosti in vere. Zaradi Savlovega greha, ko je tako predrzno opravil darovanje, mu Gospod ne bo podelil časti, da bi porazil Filistejce. Za orodje, ki bo rešilo Izraela, je bil izvoljen Jonatan, kraljev sin, ki se je bal Gospoda. Ganjen z božansko spodbudo je predlagal svojemu nosilcu orožja, da skrivaj napadeta sovražnikov tabor. Govoril je: "Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1 Sam 14,6)

Oproda, ki je bil prav tako mož vere ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Oproda, ki je bil prav tako mož vere in molitve, je sprejel predlog, in skupaj sta se skrivoma odpravila iz tabora, da jima ne bi nasprotovali. Z iskreno molitvijo Vodniku svojih očetov sta si določila znamenje, po katerem se bosta odločila, kako naj ravnata. Potem sta se spustila v grlo, ki je ločevalo vojski. Tiho sta si utirala pot pod sencami pečin in se delno skrivala ob nasipih in grebenih v dolini. Ko sta se približala filistejski utrdbi, ju je opazilo nekaj sovražnikov, ki so klicali: "Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili." Potem so ju izzvali: "Pridita gor k nam, da vama nekaj pokažemo!" (1 Sam 14,11.12) Hoteli so ju kaznovati za predrznost. Ta izziv je bil znamenje, za katero sta se Jonatan in tovariš strinjala, da ga sprejmeta za dokaz, da bo Gospod storil uspešno njuno početje. Zdaj sta se umaknila pogledu Filistejcev in izbrala skrivno in težavno pot. Vojščaka sta si utirala pot do vrha pečine, ki se je zdela nedostopna in ni bila močno zastražena. Tako sta se prebila v sovražnikov tabor in pobila stražo, ki se zaradi presenečenja in strahu ni upirala.

Angeli so ščitili Jonatana in njegovega spremljevalca, borili so se na njuni strani in Filistejci so padali pred njimi. Zemlja se je tresla, kakor da se je približevala množica jezdecev in voz. Jonatan je prepoznal znamenje božanske pomoči, in celo Filistejci so uvideli, da Bog dela za Izraelovo rešitev. Četo na poljani in garnizijo je prevzel velik strah. V zmedi so svoje vojake zamenjali za sovražnike in se začeli pobijati med seboj./623/

Kmalu so vojni hrup slišali tudi v Izraelovem taboru. Kraljeva straža je poročala, da vlada med Filistejci velika zmeda in da njihovo število upada. Vendarle ni bilo znano, da bi kateri del hebrejske vojske zapustil tabor. Po preiskavi so ugotovili, da ne manjka nihče razen Jonatana in njegovega oproda. Ko je Savel videl, da Filistejci pešajo, je popeljal svojo vojsko v napad. Hebrejci, ki so ušli k sovražniku, so se zdaj obrnili proti njim; veliko jih je prišlo tudi iz svojih skrivališč, in ko so Filistejci premagani bežali, je Savlova vojska nad ubežniki zagrešila strašen pokol.

Kralj se je odločil čimbolj izkoristiti svojo prednost, zato je zaletavo velel svojim vojakom, naj se za ves dan odpovejo hrani. Svoj ukaz pa je podkrepil z resno prisego: "Preklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad svojimi sovražniki." (1 Sam 14,24) Zmaga je že bila dobljena brez Savlove vednosti ali sodelovanja, toda upal je, da se bo posebno uveljavil, če bo popolnoma uničil poraženo vojsko. Ukaz o vzdržanju hrane je spodbudilo sebično stremuštvo. Ta ukaz je pokazal, da kralju niso mar potrebe njegovega ljudstva, kadar so v nasprotju z njegovo željo po samopoviševanju. Da je Savel potrdil svojo prepoved z resno zaobljubo, kaže, da je bil zaletav in brezbožen. Same besede prekletstva dokazujejo, da je bil Savel goreč zase in ne za Božjo čast. Izjavil je, da je njegov cilj, "da se maščujem nad svojimi sovražniki", in ne, da se Gospod maščuje nad njimi. (1 Sam 14,24)

Sad prepovedi je bil, da so ljudje prestopali Božjo zapoved. Ves dan so se bojevali in so bili izčrpani zaradi lakote. Kakor hitro je minil čas, v katerem je veljala prepoved, so planili po plenu in jedli meso skupaj s krvjo. S tem so kršili zakon, ki je prepovedoval uživati kri.

V času dnevne bitke je Jonatan, ki ni slišal za kraljev ukaz, nevede pojedel malo medu, ko je šel skozi gozd. Savel je o tem slišal zvečer. Izjavil je, da mora biti kršenje njegovega ukaza kaznovano s smrtjo. Čeprav Jonatan ni bil kriv namernega greha in čeprav je Bog čudežno ohranil njegovo življenje in po njem izvršil rešitev, je kralj izjavil, da morajo izvršiti kazen. Če bi Savel prizanesel življenje lastnemu sinu, bi/624/ priznal, da je grešil, ko je storil tako zaletavo zaobljubo. To bi ponižalo njegovo ošabnost. Njegova strašna sodba se je glasila: "Bog mi stori to in ono, če gotovo ne umreš, Jonatan!" (1 Sam 14,44)

Savel si ni mogel lastiti časti zmage, upal pa je, da ga bodo častili zaradi njegove gorečnosti, če bo zadržal svetost svoje zaobljube. Žrtvoval bo celo svojega sina, samo da bi prepričal svoje podložnike, da je treba ohraniti kraljevsko oblast. Malo časa pred tem si je v Gilgalu Savel drznil službovati kot duhovnik, kar je bilo v nasprotju z Božjo zapovedjo. Ko ga je Samuel okaral, se je trmasto opravičeval. Zdaj pa, ko niso ubogali njegovega ukaza - čeprav je bil nerazumen in kršen zaradi nevednosti - je kralj in oče obsodil na smrt lastnega sina.

Ljudstvo ni dovolilo izvršitve kazni. Izzvali so kraljevo jezo, ko so izjavili: "Jonatan naj li umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res živi Gospod, še las mu ne pade z glave na zemljo! Zakaj z Bogom je danes delal." (1 Sam 14,45) Ošabni vladar si ni upal nasprotovati tej soglasni odločitvi ljudstva in Jonatanovo življenje je bilo ohranjeno.

Savel je čutil, da imajo Gospod in ljudstvo njegovega sina raje od njega samega. Jonatanova rešitev je bila stroga graja kraljevi zaletavosti. Slutil je, da se bodo njegova prekletstva povrnila na njegovo glavo. Ni se več vojskoval s Filistejci, temveč se je čemeren in nezadovoljen vrnil domov.

Vsi tisti, ki zlahka odpuščajo in opravičujejo svoje grehe, so pogosto najstrožji v presojanju in kaznovanju drugih. Mnogi kakor Savel nase spravijo Božje nezadovoljstvo, toda zavračajo nasvete in prezirajo navodila. Celo ko se prepričajo, da Gospoda ni z njimi, nočejo v sebi videti vzroka svojih težav. Gojijo ošabnega in hvalisavega duha ter dopuščajo krute sodbe ali stroge graje drugih, ki so boljši od njih. Dobro bi bilo, če bi taki samozvani sodniki premislili o teh Kristusovih besedah: "Kajti s kakršno sodbo sodite, s tako bodo sodili vas; in s kakršno mero merite, s tako se bo merilo vam." (Mat 7,2)

Ti, ki se želijo povišati, so mnogokrat spravljeni v položaj, kjer se razodene njihov resnični značaj. Tako je bilo/625/ v Savlovem primeru. Njegovo ravnanje je prepričalo ljudstvo, da so mu kraljevska čast in oblast ljubši od pravice, usmiljenja in dobrote. Tako je ljudstvo spoznalo lastno napako, ko so zavrgli vladavino, ki jim jo je dal Bog. Pobožnega preroka, čigar molitve so prinašale blagoslove, so zamenjali za kralja, ki je v svoji slepi gorečnosti molil za njihovo prekletstvo.

Če se Izraelci ne bi vmešali in rešili Jonatanu življenje, bi njihov rešitelj umrl, kakor je ukazal kralj. S kakšnim dvomom je moralo ljudstvo odslej slediti Savlovemu vodstvu! Kako grenka je bila misel, da so ga sami postavili na prestol! Gospod dolgo prenaša človeško trmoglavost in vsem zagotavlja priložnost, da vidijo in zapustijo svoje grehe. Čeprav je mogoče videti, da pomaga njim, ki ne upoštevajo njegove volje in prezirajo njegova opozorila, jim bo ob svojem času zagotovo razodel njihovo neumnost.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

61. poglavje:  Savel zavržen

Temeljno besedilo 1 Sam 15

Savel ni opravil preizkusa vere v preizkusnih razmerah v Gilgalu in je onečastil Božjo službo. Njegove napake pa niso bile nepopravljive in Gospod mu je dal še eno priložnost, da bi ga naučil brezpogojne vere v njegovo besedo in poslušnosti njegovim ukazom.

Savel ni videl velikega greha v svojem ravnanju, ko ga je prerok okaral v Gilgalu. Čutil je, kakor da bi z njim ravnali nepravično, zato si je prizadeval zagovarjati svoja dejanja in se opravičeval za napako. Od tega časa dalje se je le malo pogovarjal s prerokom. Samuel je ljubil Savla kakor lastnega sina, drzni in po značaju goreči Savel pa je preroka zelo spoštoval. Ker pa je bil užaljen zaradi Samuelove graje, se mu je izogibal, kolikor bolj se je dalo.

Gospod je poslal svojega služabnika k Savlu z drugim sporočilom. S poslušnostjo lahko še vedno pokaže svojo zvestobo Bogu in sebe izkaže vrednega, da vodi Izraela. Samuel je prišel h kralju in mu povedal Gospodovo besedo. Da bi vladar spoznal pomembnost poslušnosti ukazu, je Samuel posebej izjavil, da govori po božanskem navodilu, namreč z isto oblastjo, ki je Savla poklicala na prestol. Prerok je rekel: "Ozrl sem se na to, kar je Amalek storil Izraelu, kako mu je založil pot, ko je šel sem iz Egipta. Pojdi torej in udari Amaleka ter s prekletjem pogubi vse, kar imajo; nič jim ne prizanašaj, temveč pomori vse može in žene, otroke in dojenčke, vole in ovce, velblode in osle." (1 Sam 15,2.3) Amalekovci so se prvi vojskovali z Izraelom v puščavi. Zaradi tega greha skupaj s kljubovanjem Bogu in njihovim sramotnim malikovanjem je Gospod po Mojzesu izrekel nad njimi kazen. Po božanskem navodilu je bila zgodovina njihove krutosti do Izraela zabeležena z ukazom: "Tedaj/627/ izbriši spomin Amaleka izpod neba. Ne pozabi tega!" (5 Moj 25,19) Izvršitev te kazni je bila preložena za štiristo let, toda Amalekovci se niso odvrnili od svojih grehov. Gospod je vedel, da bi to hudobno ljudstvo, če bi bilo mogoče, izbrisalo njegovo ljudstvo in njegovo češčenje z zemlje. Zdaj je prišel čas, da se izvrši kazen, ki je bila tako dolgo odlašana.

Prizanašanje, ki ga je Bog pokazal do hudobnih, samo še bolj opogumi ljudi za prestopke. Njihova kazen ne bo zaradi zamude nič manj gotova in strašna. "Kajti kakor na Perazimski gori vstane Gospod, razsrdi se kakor v dolini ob Gibeonu, da opravi svoje dejanje - čudno je njegovo dejanje, in da izvrši svoje delo - neobičajno je njegovo delo." (Iz 28,21) Našemu milostnemu Bogu je kaznovanje čudno delo. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt, temveč da se brezbožnik obrne od svoje poti in živi." (Ezek 33,11) Gospod je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ... ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega". (2 Moj 34,6.7) Ne veseli se maščevanja, vendar bo izvršil sodbo nad prestopniki svojega zakona. Prisiljen je to storiti, da zemeljske prebivalce obvaruje pred popolno pokvarjenostjo in pogubo. Da bi nekatere rešil, mora pogubiti tiste, ki so zakrknili v grehu. "Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega." (Nah 1,3) S strašnimi deli pravičnosti bo zagovarjal oblast svojega poteptanega zakona. Samo dejstvo o njegovem odporu do izvršitve pravice priča o velikosti grehov, ki kličejo po njegovih sodbah in o neprizanesljivosti povračila, ki čaka prestopnika.

Med določanjem sodbe pa se je Bog spomnil milosti. Amalekovci bodo uničeni, toda Kenejcem, ki so bivali med njimi, bo prizaneseno. Čeprav to ljudstvo ni bilo popolnoma čisto malikovalstva, so častili Boga in bili prijateljski z Izraelom. Iz tega rodu je bil tudi Mojzesov svak Hobab, ki se je pridružil Izraelcem pri njihovem potovanju skozi puščavo in jim s svojim poznavanjem dežele izredno pomagal.

Po porazu Filistejcev pri Mikmasu se je Savel bojeval z Moabci, Amonci in Edomci ter proti/628/ Amalekovcem in Filistejcem. Kamor koli se je podal s svojim orožjem, je zmagal. Ko je prejel nalogo zoper Amalekovce, je takoj razglasil vojno. Svojo oblast je podprl še s prerokovo, in ob klicu na vojno so se Izraelci zbrali pod njegovo zastavo. Tega pohoda se ne bodo lotili zato, da bi poveličali sebe. Izraelci ne bodo prejeli ne časti zmage ne plena svojih sovražnikov. V vojno gredo samo iz poslušnosti Bogu, da izvršijo njegovo sodbo nad Amalekovci. Božji namen je bil, da bi vsi narodi videli usodo ljudstva, ki je kljubovalo njegovi nadoblasti, in opazili znak, da jih je uničilo prav ljudstvo, ki so ga prezirali.

"In Savel udari Amalekovce od Havile tja do Sura, ki je nasproti Egiptu. Agaga pa, kralja Amalekovcev, je ujel živega; a vse ljudstvo je kot prekleto pomoril z ostrino meča. Toda Savel in ljudstvo je prizaneslo Agagu, in kar je bilo lepih ovac in govedi in pitane živine in jagnjet in vsega, kar je bilo dobrega, niso hoteli kot prekleto pokončati; kar koli pa je bilo slabega in nevrednega, so pokončali kot prekleto." (1 Sam 15,7-9)

Zmaga nad Amalekovci je bila najsijajnejša zmaga, kar jih je Savel kdaj osvojil. Vendar pa je podžigala srčno ošabnost, ki je bila njegova največja nevarnost. Božanska odredba, da Božje sovražnike dokončno uničijo, je bila le delno izpolnjena. Da bi Savel povečal čast svoji zmagoslavni vrnitvi z ujetim kraljem, si je drznil posnemati navade okoliških narodov in prizanesel Agagu, najstrašnejšemu in najbojevitejšemu amalekovskemu kralju. Ljudstvo je ohranilo najboljše iz čred ovac in govedi ter tovornih živali, svoj greh pa opravičevali, češ da so živali ohranili, da jih bodo darovali Gospodu. Njihov namen pa je bil, da jih uporabijo za zamenjavo, da bi ohranili svojo živino.

Savel je bil zdaj podvržen zadnjemu preizkusu. Njegovo ošabno neupoštevanje Božje volje, ki je kazalo odločnost, da vlada kot neodvisen vladar, je dokazalo, da se mu ne more zaupati kraljevska moč kot Gospodovemu namestniku. Medtem ko se je Savel s svojo vojsko vračal proti domu navdušen zaradi zmage, je v domu preroka Samuela vladala globoka žalost. Od Gospoda je prejel sporočilo, ki je obtoževalo kraljevo/629/ ravnanje: "Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja; zakaj odvrnil se je, da ne bi šel za menoj, in ni izpolnil mojih besed." (1 Sam 15,11) Prerok je bil zelo užaloščen zaradi ravnanja upornega kralja. Vso noč je jokal in molil za preklicanje strašne kazni.

Božje obžalovanje ni kakor človeško. "Pa tudi Izraelov Stanovitnik ne laže in se ne kesa; ker On ni človek, da bi se kesal." (1 Sam 15,29) Človekovo spokorjenje zajema spremembo misli. Božje spokorjenje zajema spremembo okoliščin in odnosov. Človek lahko spremeni svoj odnos do Boga z izpolnitvijo pogojev, zaradi česar bo pripeljan v božansko naklonjenost; ali pa lahko s svojimi dejanji sebe izloči iz naklonjenosti. Gospod pa je "isti včeraj in danes in na veke". (Heb 13,8) Savlova neposlušnost je spremenila njegov odnos do Boga, pogoji za sprejem pri Bogu pa so ostali nespremenjeni - Božje zahteve so ostale iste, saj pri njem "ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Jak 1,17)

Prerok se je naslednje jutro z bolečim srcem odpravil na srečanje z zašlim kraljem. Samuel je upal, da se bo Savel po premisleku morda zavedel svojega greha in bo s spokorjenjem in ponižanjem ponovno dobil božansko naklonjenost. Toda ko je na poti prestopka narejen prvi korak, postane pot lahka. Savel je, osramočen zaradi svoje neposlušnosti, prišel na srečanje s Samuelom z lažjo na ustih. Vzkliknil je: "Blagoslovljen bodi od Gospoda; izvršil sem Gospodovo povelje." (1 Sam 15,13)

Zvoki, ki so prihajali v prerokova ušesa,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zvoki, ki so prihajali v prerokova ušesa, so spodbijali izjavo neposlušnega kralja. Na vprašanje: "Kakšno je torej to beketanje ovac v mojih ušesih in mukanje volov, ki ga slišim?" je Savel odgovoril: "Od Amalekovcev so jih pripeljali; zakaj ljudstvo je prizaneslo boljšim ovcam in volom, da naj se darujejo Gospodu, tvojemu Bogu; ostalo pa smo kot prekleto pokončali." (1 Sam 15,14.15) Ljudstvo je ubogalo Savlove ukaze; da pa bi se Savel zaščitil, je bil pripravljen njim pripisati greh svoje neposlušnosti.

Sporočilo o Savlovi zavrnitvi je Samuelovemu srcu prineslo nepopisno žalost. Sporočiti bi ga moral pred vso Izraelovo vojsko, ko so bili polni ošabnosti in zmagoslavnega veselja zaradi zmage, ki je bila pripisana pogumu in vodstvu/630/ njihovega kralja. Savel namreč ni pripisal Bogu Izraelovega uspeha v tem boju. Ko je prerok videl dokaz Savlovega upora, je postal ogorčen, ker je on, ki ga je Bog tako zelo cenil, prestopil nebeško zapoved in vodil Izraela v greh. Samuela kraljev izgovor ni zapeljal. Z mešanico žalosti in ogorčenja je izjavil: "Postoj, da ti povem, kaj mi je govoril Gospod nocoj. ... Ko si bil majhen v svojih očeh, si bil postavljen za glavo Izraelovim rodovom. In Gospod te je pomazilil za kralja nad Izraelom." (1 Sam 15,16.17) Ponovil je Gospodov ukaz glede Amaleka in zahteval razlog za kraljevo neposlušnost.

Savel je vztrajal v samoopravičevanju: "Saj sem poslušal Gospodov glas in sem šel po poti, na katero me je poslal Gospod, in sem pripeljal Agaga, kralja Amalekovcev, Amalekovce pa sem pogubil kot preklete. Ljudstvo pa je vzelo od ropa, ovac in volov, kar je bilo najboljše med prekletim, da naj se daruje Gospodu, tvojemu Bogu, v Gilgalu." (1 Sam 15,20.21)

S strogimi in resnimi besedami je prerok razkril laž in objavil nepreklicno kazen: "Ali so Gospodu toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša Gospodov glas? Glej, pokorščina je boljša kakor daritev, in poslušati je boljše kakor prinašati tolstino ovnov. Zakaj upor je kakor greh čaranja, in samovolja kakor malikovalstvo in podobočastje. Ker si zavrgel Gospodovo besedo, je tudi tebe zavrgel Gospod, da ne boš kralj." (1 Sam 15,22.23)

Ko je kralj slišal to strašno kazen, je zavpil: "Grešil sem, ker sem prestopil Gospodovo povelje in tvoje besede; zakaj bal sem se ljudstva in poslušal njihov glas." (1 Sam 15,24) Savel je prestrašen zaradi prerokove obtožbe priznal svojo krivdo, ki jo je prej trmasto zanikal. Še vedno pa je krivdo valil na ljudstvo in trdil, da je grešil, ker se jih je bal.

Ne obžalovanje greha, temveč strah pred kaznijo je spodbudil Izraelovega kralja, ko je rotil Samuela: "Sedaj pa, prosim, odpusti mi moj greh in vrni se z mano, da molim Gospoda." (1 Sam 15,25) Če bi se Savel resnično spokoril, bi javno priznal svoj greh. Njegova glavna bojazen pa je bila, da bi zadržal svojo oblast in ohranil privrženost ljudstva. Želel si je čast Samuelove navzočnosti, da bi okrepil svoj vpliv pri narodu./631/

Prerok je odgovoril: "Ne vrnem se s teboj; zakaj ti si zavrgel Gospodovo besedo, in Gospod je tebe zavrgel, da ne boš kralj Izraelu." (1 Sam 15,26) Ko se je Samuel obrnil, da bi odšel, se je kralj v strahu oprijel njegovega plašča, da bi ga zadržal. Plašč se je strgal in mu ostal v rokah. O tem je prerok izjavil: "Gospod je danes odtrgal Izraelovo kraljestvo od tebe in ga je dal tvojemu bližnjemu, ki je boljši kakor ti." (1 Sam 15,28)

Savla je bolj vznemirila Samuelova odtujitev kakor pa Božje nezadovoljstvo. Vedel je, da ljudstvo bolj zaupa preroku kakor njemu. Če bo po božanskem ukazu za kralja pomaziljen kdo drug, je Savel vedel, da ne bo mogel zadržati svoje oblasti. Bal se je takojšnjega upora, če ga bo Samuel popolnoma zapustil. Zato je Savel rotil preroka, naj ga počasti pred starešinami in ljudstvom ter se mu pridruži pri javnem bogoslužju. Samuel je po božanskem navodilu popustil kraljevi prošnji, da ne bi bilo priložnosti za upor. Ostal pa je le kot nema priča službe.

Do izvršitve pravičnega, strogega in strašnega dejanja bo šele prišlo. Samuel je moral javno oprati Božjo čast in pokarati Savlovo ravnanje. Ukazal je, da predenj pripeljejo amalekovskega kralja. Od vseh, ki so jih Izraelci pobili z meči, je bil Agag najbolj kriv in neusmiljen. Sovražil je Božje ljudstvo in ga želel uničiti. Njegov vpliv je najmočneje pospeševal malikovalstvo. Na prerokov ukaz je prišel in si laskal, da je smrtna nevarnost minila. Samuel je objavil: "Kakor je tvoj meč mnogim materam vzel otroke, tako bodi tvoja mati brez otrok med ženami! In Samuel je razsekal Agaga v kose pred Gospodom v Gilgalu." (1 Sam 15,33) Ko je Samuel to opravil, se je vrnil na svoj dom v Rami, Savel pa v Gibeo. Od takrat sta se kralj in prerok srečala samo še enkrat.

Ko je bil Savel poklican na prestol, je imel o svojih sposobnostih skromno mnenje in je bil pripravljen za pouk. Manjkalo mu je znanje in izkušnje in je imel resne značajske napake. Toda Gospod mu je dal Svetega Duha, da bo njegov Vodnik in Pomočnik. Postavil ga je na položaj, kjer si bo lahko razvil lastnosti, ki jih mora imeti Izraelov vladar. Če bi ostal ponižen in bi neprestano iskal vodstvo božanske modrosti, bi bil/632/ usposobljen za uspešno in častno opravljanje dolžnosti svojega visokega položaja. Pod vplivom božanske milosti bi se okrepila vsaka dobra lastnost, nagnjenje k slabemu pa bi izgubilo svojo moč. To je delo, ki ga Gospod želi opraviti za vse, ki se mu posvetijo. Mnogo jih je poklical na položaj v svojem delu, ker imajo ponižnega in učljivega duha. V svoji previdnosti jih postavlja tja, kjer se lahko učijo od njega. Razodeva jim njihove značajske pomanjkljivosti, in vsem, ki iščejo njegovo pomoč, daje moč, da popravijo svoje napake.

Savel pa se je prevzel nad ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Savel pa se je prevzel nad svojim povišanjem in osramotil Boga z nevero in neposlušnostjo. Čeprav je bil sprva, ko je bil poklican zasesti prestol, ponižen in ni zaupal vase, ga je uspeh naredil samozaupljivega. Prva zmaga v njegovem vladanju je razvnela srčno ošabnost, ki je bila njegova največja nevarnost. Pogum in vojaške spretnosti, ki jih je pokazal v osvoboditvi pri Jabesu v Gileadu, sta navdušila vse ljudstvo. Ljudstvo je častilo kralja in pozabilo, da je le orodje, po katerem deluje Bog. In čeprav je Savel sprva slavo pripisal Bogu, si je kasneje vso čast pripisal sebi. Izpred oči je izgubil odvisnost od Boga, zato je v srcu zapustil Gospoda. Tako je bila pripravljena pot grehu predrznosti in bogoskrunstva pri Gilgalu. Ista slepa samozaupljivost ga je vodila v zavrnitev Samuelove graje. Savel je priznal Samuela za preroka, ki ga je poslal Bog. Zato je moral sprejeti grajo, čeprav sam ni videl, da je grešil. Če bi bil pripravljen videti in priznati zmoto, bi se ta grenka izkušnja izkazala za zaščito v prihodnosti.

Če bi Gospod takrat popolnoma zapustil Savla, mu ne bi ponovno spregovoril po preroku in mu zaupal določene naloge, da bi tako lahko popravil pretekle napake. Ko kdo, ki trdi, da je Božji otrok, postane malomaren v izpolnjevanju njegove volje in vpliva na druge, da ne spoštujejo Gospodovih prepovedi in se ne ozirajo nanje, je še vedno mogoče, da se njegovi spodrsljaji obrnejo v zmage, če bo le sprejel grajo s skesanim srcem in se ponižno in v veri vrnil k Bogu. Sramotni poraz se pogosto izkaže za blagoslov, ko nam pokaže, da nismo sposobni izvrševati Božje volje brez njegove pomoči.

Ko je Savel prezrl grajo, ki mu je bila poslana po Božjem/633/ Svetem Duhu, in vztrajal v svojem trmastem samoopravičevanju, je zavrnil samo sredstvo, po katerem bi Bog naredil, da bi se lahko rešil samega sebe. Premišljeno se je ločil od Boga. Božanske pomoči ali vodstva ne bo mogel prejeti, dokler se s priznanjem svojega greha ne bo povrnil k Bogu.

V Gilgalu je Savel naredil vtis velike vestnosti, ko je stal pred Izraelovo vojsko in daroval daritev Bogu. Toda ta pobožnost ni bila pristna. Verska služba, ki je bila opravljena naravnost nasprotno Božjemu ukazu, je služila samo za oslabitev Savlovih rok. Postavila ga je zunaj dosega pomoči, ki mu jo je bil Bog tako voljan zagotoviti.

V svojem pohodu zoper Amaleka je bil Savel prepričan, da je storil vse, kar je bilo pomembno v Gospodovem ukazu. Toda Gospod ni bil zadovoljen z delno poslušnostjo, niti ni bil pripravljen spregledati tega, kar je bilo zanemarjeno zaradi tako sladkobesednega razloga. Bog ni dal ljudem svobode, da odstopajo od njegovih zahtev. Gospod je Izraelu izjavil: "Ne delajte tako, ... vsakdo, kar koli se mu vidi prav," temveč "hrani in poslušaj vse te besede, ki ti jih zapovedujem." (5 Moj 12,8.28) Ko se odločamo, kako bomo ravnali, se ne sprašujmo, ali vidimo kakšne slabe posledice zaradi takega ravnanja, temveč ali se takšno ravnanje ujema z Božjo voljo. "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Preg 14,12)

"Pokorščina je boljša kakor daritev." (1 Sam 15,22) Daritve same po sebi v Božjih očeh nimajo vrednosti. Njihov namen je, da darovalec z njimi izrazi spokorjenje za greh in vero v Kristusa ter ga zavezuje k prihodnji poslušnosti Božjemu zakonu. Brez spokorjenja, vere in poslušnega srca so daritve brez vrednosti. Savel je naravnost kršil Božji ukaz, ko je predlagal, da daruje v daritev to, kar je Bog izročil pogubi. S tem je do božanske oblasti pokazal odprt prezir. Služba je bila žalitev za Nebesa. Pa vendar jih veliko ravna prav tako, čeprav poznajo Savlov greh in njegove posledice. Medtem ko nočejo verovati in biti poslušni nekaterim Gospodovim zahtevam, vztrajajo, da Bogu darujejo svojo formalno versko službo. Božji Duh ne odgovarja na takšne službe. Ni pomembno, kako goreči so ljudje v svojem izpolnjevanju verskih obredov, Gospod tega ne more sprejeti, če vztrajno premišljeno kršijo njegove zapovedi./634/

"Zakaj upor je kakor greh čaranja,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Zakaj upor je kakor greh čaranja, in samovolja kakor malikovalstvo in podobočastje." (1 Sam 15,23) Upor izvira od Satana in ves upor proti Bogu gre pripisati satanskemu vplivu. Kdor se postavi proti Božji vladavini, je sklenil zavezništvo z glavnim odpadnikom. Uporabljal bo svojo moč in spretnost, da bi prevaral čutila in zavedel razumevanje. Vse bo poskušal prikazati v lažni luči. Kdor je pod vplivom njegove začarane moči, bo kakor naši prvi starši videl samo velike prednosti, ki jih je možno pridobiti s prestopanjem.

O Satanovi zapeljivi moči ni mogoče dati močnejšega dokaza od tega, da ljudje, ki jih je zapeljal, sami sebe varajo z verovanjem, da služijo Bogu. Ko so se Korah, Datan in Abiram uprli Mojzesovi oblasti, so menili, da nasprotujejo samo človeškemu voditelju, možu, kakršni so sami. Začeli so verjeti, da resnično opravljajo Božjo službo. Toda ko so zavrnili Božje izvoljeno orodje, so zavrnili Kristusa. Užalili so Božjega Duha. Tako so v Kristusovem času judovski pismouki in starešine, ki so izpovedovali veliko gorečnost za Božjo čast, križali njegovega Sina. Isti duh še obstaja v srcih njih, ki so se odločili slediti lastni volji v nasprotju z Božjo.

Savel je imel najzadostnejši dokaz, da je Samuel božansko navdihnjen. Njegova predrznost, da ni upošteval Božjega ukaza, ki je bil dan po preroku, je bila zoper ukaz razuma in zdrave presoje. Njegovo usodno predrznost je treba pripisati satanski čarovniji. Savel je razodel veliko gorečnost v izkoreninjenju malikovalstva in čaranja. Vendar pa je njegovo neposlušnost božanskemu ukazu spodbudil isti duh nasprotovanja Bogu in prav tako resnično ga je spodbudil Satan kakor tiste, ki so čarali. Ko je bil grajan, je svojemu uporu dodal še trmo. Božjega Duha ne bi mogel bolj žaliti, tudi če bi se odprto pridružil malikovalcem.

Nevaren korak je, če omalovažujemo graje in svarila Božje besede ali njegovega Duha. Mnogi popustijo skušnjavi kakor Savel, dokler ne postanejo slepi za pravi značaj greha. Sebi laskajo, da imajo v mislih dobro stvar in da niso storili nič slabega, ko so zapustili Gospodove zahteve. Na tak način kljubujejo Duhu milosti, dokler nič več ne slišijo njegovega glasu in so prepuščeni zmotam, ki so jih izbrali./635/

V Savlu je dal Bog Izraelu kralja po njihovem srcu, kakor je rekel Samuel, ko je bilo v Gilgalu potrjeno kraljestvo Savlu: "Glejte kralja, ki ste si ga izvolili in si ga izprosili." (1 Sam 12,13) Ker je bil ljubek, plemenite postave in kraljevskega vedenja, se je njegova zunanjost ujemala z njihovimi predstavami o kraljevskem dostojanstvu. Njegov osebni pogum in sposobnost vodenja vojsk sta bili prav tako lastnosti, ki so jih imeli za najboljše, da si ohranijo spoštovanje in čast pri drugih narodih. Nič jih ni skrbelo, ali bo njihov kralj imel tudi višje kakovosti, ki ga edine lahko usposobijo, da bo vladal pravično in nepristransko. Niso iskali takšnega, ki bi bil plemenitega značaja, ljubil Boga in se ga bal. Niso povprašali Boga glede lastnosti, ki naj bi jih imel vladar, da bi ohranil njihov posebni, sveti značaj kot njegovo izvoljeno ljudstvo. Niso iskali Božje poti, temveč lastno. Zato jim je Bog dal kralja, ki so si ga želeli - njega, čigar značaj je bil odsev njihovega. Njihova srca niso bila pokorna Bogu, prav tako njihov kralj ni bil podvržen božanski milosti. Pod vladavino tega kralja bodo pridobili izkušnje, ki so potrebne, da bi uvideli svojo napako in postali znova vdani Bogu.

Ko je Gospod položil na Savla kraljevsko odgovornost, ga ni prepustil samemu sebi. Dal mu je Svetega Duha, ki je bedel nad Savlom, da bi mu razodeval njegovo šibkost in potrebo po božanski milosti. Če bi se Savel zanašal na Boga, bi bil Bog z njim. Dokler je njegovo voljo vodila Božja in se je prepuščal poučevanju njegovega Duha, je Bog lahko podaril uspeh njegovemu trudu. Ko pa je Savel izbral, da bo ravnal neodvisno od Boga, Gospod ni več mogel biti njegov vodnik in ga je bil prisiljen odstaviti. Potem je na prestol poklical "moža po svojem srcu" (1 Sam 13,14) - ne kakšnega, čigar značaj bi bil brez napak, temveč takega, ki se bo naslanjal na Boga in se pustil voditi njegovemu Duhu, namesto da bi zaupal vase, človeka, ki bo sprejel grajo in se poboljšal, ko bo grešil


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

62. Davidovo pomaziljenje

Temeljno besedilo 1 Sam 16,1-13

Nekaj kilometrov južno od Jeruzalema, mesta velikega Kralja, leži Betlehem. Tam je bil rojen David, Jesejev sin, več kakor tisoč let, preden so v jasli položili dojenčka Jezusa in preden so ga počastili modri z Vzhoda. Stoletja pred Zveličarjevim prihodom je David v deški dobi čuval svoje črede, ko so se pasle na gričih okoli Betlehema. Ta preprosti pastirček je pel pesmi, ki jih je spesnil sam. Glasba njegove harfe se je sladko ujemala z melodijo njegovega svežega mladega glasu. Gospod je izvolil Davida in ga v osamljenosti poleg črede pripravljal za veliko delo, ki mu ga je nameraval zaupati v poznejših letih.

Ko je David tako živel odmaknjeno skromno pastirsko življenje, je Gospod Bog spregovoril o njem preroku Samuelu. "Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga jaz zavrgel, da ne bo kralj Izraelu? Napolni svoj rog z oljem in pojdi, pošljem te k Jeseju Betlehemskemu; zakaj med njegovimi sinovi sem si ugledal kralja. ... Vzemi junico s seboj in reci: Prišel sem darovat Gospodu! In povabi Jeseja k daritvi, in pokažem ti, kaj naj storiš; in pomazili mi njega, za katerega ti bom velel. Samuel torej stori, kar je rekel Gospod, in pride v Betlehem. In mestni starešine mu pridejo s trepetom naproti in reko: Ali je tvoj prihod miren? On odgovori: Miren." (1 Sam 16,1-5) Starešine so sprejeli povabilo k darovanju, Samuel pa je povabil tudi Jeseja in njegove sinove. Postavili so oltar in daritev je bila pripravljena. Navzoča je bila vsa Jesejeva družina razen Davida, najmlajšega sina. Ta je ostal in čuval ovce, saj jih ni bilo varno pustiti nezaščitene./637/

Po koncu darovanja in pred udeležbo na daritvenem slavju je Samuel začel s preroškim opazovanjem Jesejevih sinovih, ki so bili plemenitega videza. Eliab je bil najstarejši in je po zunanjosti odseval Savlovo postavo in lepoto bolj kakor drugi. Njegove lepe poteze in spretno razvito telo sta pritegnila prerokovo pozornost. Ko je Samuel opazoval njegovo kraljevsko obnašanje, je pomislil: "To je gotovo mož, ki ga je Bog izbral za Savlovega naslednika." Čakal je na božansko potrditev, da bi ga lahko pomazilil. Toda Jahve se ni oziral na zunanji videz. Eliab se ni bal Gospoda. Če bi bil postavljen na prestol, bi bil ošaben in oblasten vladar. Gospod je rekel Samuelu: "Ne glej njegovega lica, ne visokosti njegove postave, ker sem ga zavrgel: zakaj ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Gospod pa gleda v srce." (1 Sam 16,7) Zunanja lepota ne more priporočiti človeka Bogu. Modrost in odličnost, ki ju razodeva značaj, ter obnašanje izražajo človekovo resnično lepoto. Notranja vrednost in srčna čednost pa določata našo sprejemljivost pri Gospodu nad vojskami. Kako globoko bi morali občutiti to resnico, ko presojamo sebe in druge. Iz Samuelove napake se lahko učimo, kako ničeva je ocena, ki počiva na lepoti obličja ali plemenitosti postave. Vidimo lahko, kako nesposobna je človekova modrost razumeti skrivnosti srca ali dojemati Božje nasvete brez posebne razsvetlitve iz nebes. Božje misli in poti v povezavi z njegovimi bitji so nad našimi omejenimi umi. Lahko pa smo prepričani, da bodo njegovi otroci postavljeni prav na prostor, za katerega so bili usposobljeni. Usposobljeni bodo dokončati delo, ki bo zaupano njihovim rokam, če bodo svojo voljo pokorili Bogu, tako da njegovih dobrotljivih načrtov ne bo pokvarila človekova sprijenost.

Samuel se je prenehal ozirati po Eliabu, toda prerokovemu opazovanju je sledilo šest bratov, ki so bili pri bogoslužju. Gospod pa ni označil svoje izbire pri nobenem od njih. Z bolečo negotovostjo se je Samuel ozrl po zadnjem od mladeničev. Prerok je bil zbegan in osupel. Jeseja je povprašal: "Ali so že vsi dečki?" Oče je odgovoril: "Še eden je, najmlajši, in glej, pase ovce." (1 Sam 16,11) Samuel je ukazal, naj ga pokličejo, rekoč: "Ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem." (1 Sam 16,11)/638/

Osamljeni pastir se je prestrašil ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Osamljeni pastir se je prestrašil ob nepričakovanem klicu sla, ki je oznanil, da je prišel prerok iz Betlehema in poslal ponj. Presenečeno je vprašal, zakaj ga želi Izraelov prerok in sodnik videti, vendar je brez obotavljanja ubogal vabilo. "In bil je rdečkast in lepega obličja in zale postave." (1 Sam 16,12) Ko je Samuel zadovoljno opazoval čednega, možatega in skromnega pastirja, mu je spregovoril Gospodov glas, rekoč: "Vstani in ga pomazili, zakaj ta je." (1 Sam 16,12) David se je izkazal za pogumnega in zvestega v ponižni pastirski službi. Zdaj ga je Bog izbral za poveljnika svojega ljudstva. "Tedaj vzame Samuel rog z oljem in ga pomazili sredi njegovih bratov. In Gospodov Duh je prišel z močjo nad Davida od tega dne in poslej." (1 Sam 16,13) Prerok je opravil določeno mu delo in z razbremenjenim srcem se je vrnil v Ramo.

Samuel ni oznanil svojega opravka niti Jesejevi družini in obred pomaziljenja Davida je bil opravljen na skrivnem. Mladeniču je le namignil o njegovem visokem položaju, ki ga čaka. To spoznanje ga je sredi različnih izkušenj in nevarnosti prihodnjih let navdihnilo, da je ostal zvest Božjemu namenu in ga s svojim življenjem dokončal.

David se ni prevzel zaradi velike časti, ki mu je bila podeljena. Kljub visokemu položaju, ki naj bi ga zasedel, je še naprej tiho opravljal svoje delo, in zadovoljno čakal na razvoj Gospodovih načrtov ob njegovem času in na njegov način. Prav tako skromen in ponižen pastirček, kakor je bil pred pomaziljenjem, se je vrnil na griče in pazil ter čuval svoje črede tako nežno kakor vedno. Svoje melodije je skladal z novim navdihom in jih igral na harfo. Pred njim se je razprostirala pokrajina bogata in polna lepote. Vinogradi z grozdnimi sadeži so se lesketali v soncu. Gozdna drevesa z zelenim listjem so se nežno zibala v vetriču. Opazoval je sonce, ki je obsipavalo nebo s svetlobo, vzhajalo, kakor prihaja ženin iz svoje sobe, in se veselilo kakor močan mož, ki bo sodeloval v tekmi. Tam so bili ponosni vrhovi gora, ki so segali proti nebu. V oddaljenosti so se dvigovale puste pečine moabske gorske stene. Nad vsem pa se je raztezala nežna modrina vseobsegajočega neba. In za tem je bil Bog. Ni ga mogel videti, toda njegova dela so bila polna njegove hvale. Dnevna svetloba, ki je pozlačevala gozdove in gore, travnike in potoke, je dvigovala njegove misli k Očetu luči,/641/ Začetnika vsakega dobrega in popolnega daru. Vsakodnevna razodetja značaja in veličastnosti njegovega Stvarnika so napolnila srce mladega pesnika z občudovanjem in veseljem. V razmišljanju o Bogu in njegovih delih so se Davidove sposobnosti uma in srca razvijale in krepile za delo v poznejšem življenjskem obdobju. Vsak dan je prihajal v tesnejše občestvo z Bogom. Njegove misli so neprestano prodirale v nove globine in iskale nove teme, da bi navdihnile njegovo pesem in zbudile glasbo njegove harfe. Bogata melodija njegovega glasu se je razlivala v zrak in odmevala med griči kakor odgovor na veselje angelskih pesmi v nebesih.

Kdo lahko izmeri posledice teh let truda in tavanja med samotnimi griči? Občestvo z naravo in Bogom, skrb za črede, nevarnosti in rešitve, žalosti in radosti njegove skromne usode niso oblikovale samo Davidovega značaja in vplivale na njegovo prihodnje življenje. Po psalmih Izraelovega sladkega pevca so tudi v vseh prihodnjih vekih netile ljubezen in vero v srcih Božjega ljudstva, jih približevale k večno ljubečemu srcu njega, v komer živijo vsa njegova bitja.

David se je v lepoti in krepkosti deške dobe pripravljal, da bo zavzel visok položaj med najplemenitejšimi na zemlji. Njegovi darovi so bili kot dragoceni Božji darovi uporabljeni za povzdigovanje slave božanskega Darovalca. Priložnosti za razmišljanje in premišljevanje so ga obogatile s tisto modrostjo in pobožnostjo, ki je po njih postal priljubljen pri Bogu in angelih. Med premišljevanjem o popolnosti svojega Stvarnika so se mu odprle jasnejše predstave o Bogu. Mračne teme so bile razsvetljene, težave pojasnjene, zapletenosti usklajene in vsak žarek nove svetlobe je klical po svežem navdušenju in slajših predanih hvalnicah v slavo Boga in Odrešenika. Ljubezen, ki ga je ganila, bridkosti, ki so ga zadele, zmagoslavja, ki so ga spremljala; vse to so bile teme njegovega dejavnega razmišljanja. In ko je ugledal Božjo ljubezen v vseh dogodkih svojega življenja, je njegovo srce utripalo s še bolj gorečim občudovanjem in hvaležnostjo. Njegov glas je odmeval v še bogatejši melodiji, po harfi je udarjal s še radostnejšim veseljem. In pastirček je napredoval v moči in znanju, saj je bil nad njim Gospodov Duh.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

63. David in Goliat

Temeljno besedilo 1 Sam 16,14 do 17

Kralj Savel je spoznal, da ga je Bog zavrgel, in občutil moč besed obsodb, ki mu jih je namenil prerok. Tedaj se je napolnil z grenkim uporom in obupom. Kar je pripognilo glavo ošabnega kralja, ni bilo pravo spokorjenje. Ni še jasno dojel žaljivega značaja svojega greha in ni še začel prenavljati življenja. Namesto tega je razglabljal o tem, za kar je bil prepričan, da je Božja nepravičnost, ko ga je prikrajšal za Izraelov prestol in odvzel nasledstvo njegovemu potomstvu. Vedno so ga obletavale slutnje o pogubi, ki je doletela njegovo hišo. Čutil je, da naj bi pogum, ki ga je pokazal v boju s sovražniki, opravičil njegov greh neposlušnosti. Božjega opomina ni sprejel ponižno, marveč je njegov ošabni duh obupal, dokler da je prišel na rob izgube razuma. Njegovi svetovalci so mu svetovali, naj si poišče izkušenega glasbenika. Upali so namreč, da mu bodo veseli zvoki sladkega glasbila lahko pomirili žalostnega duha. Po Božji previdnosti je bil pred kralja pripeljan David, izurjen harfist. Njegove vzvišene in nebeško navdihnjene melodije so dosegle želeni učinek. Mračna otožnost, ki se je kakor temen oblak razprostrla nad Savlov um, je bila odgnana.

Ko Savel na dvoru ni potreboval glasbenih uslug, se je David vrnil k čredam med griče in zadržal preprostega duha in vedenje. Kadar je bilo potrebno, so ga poklicali služit pred kralja, da je pomiril um zaskrbljenega vladarja, dokler ga ni hudobni duh zapustil. Toda kljub temu da se je Savel veselil Davida in njegove glasbe, je mladi pastir odšel iz kraljeve hiše na planjave in griče svoje paše z občutkom olajšanja in zadovoljstva.

Davidova priljubljenost je naraščala tako pri Bogu kakor pri ljudeh. Bil je poučen o Gospodovi poti in zdaj je svoje srce/643/ še trdneje kakor kdaj prej odločil za opravljanje Božje volje. Razmišljal je o novih temah. Bil je na kraljevem dvoru in videl odgovornosti kraljevanja. Odkril je nekaj skušnjav, ki so oblegale Savlovo srce, in prodrl v nekaj skrivnosti v značaju in ravnanjih prvega Izraelovega kralja. Videl je slavo kraljevanja, ki jo zatemnjuje oblak žalosti, in vedel je, da je Savlova družina v zasebnem življenju daleč od sreče. Vse to je služilo, da je njemu, ki je bil pomaziljen za kralja nad Izraelom, prineslo težavne misli. Medtem ko je globoko premišljeval in so ga vznemirjale tesnobne misli, je vzel harfo in s strunami priklical melodije, ki so povzdignile njegove misli k Začetniku vsega dobrega. Temni oblaki, ki so na videz zasenčili obzorje prihodnosti, so se razpršili.

Bog je učil Davida naukov zaupanja. Kakor je bil Mojzes poučen za svoje delo, tako je Gospod usposabljal Jesejevega sina, da bi postal vodja njegovega izvoljenega ljudstva. Z varovanjem svojih čred je spoznal skrb, ki jo ima Veliki Pastir za ovce svoje paše. Samotni griči in divje globeli, kjer je David taval s svojimi čredami, so bili skrivališča zveri. Kar pogosto je iz goščave ob Jordanu prišel lev ali pa medved iz svojega brloga med griči. Rjoveč od lakote, sta želela napasti njegove črede. Po navadi tistega časa je bil David oborožen samo s fračo in pastirsko palico. Pa vendar je že zgodaj dokazal svojo moč in pogum, da bi zaščitil svojega varovanca. Ko je kasneje opisal take spopade, je rekel: "In kadar je prišel lev ali medved in odnesel ovčico iz črede, sem šel za njim in ga udaril, in sem jo otel iz njegovega žrela. In ako se je postavil zoper mene, sem ga popadel za brado in ga udaril in ubil." (1 Sam 17,34.35) Njegove izkušnje v teh stvareh so dokazale Davidovo srčnost in v njem razvile pogum, trdnost in vero.

Celo preden je bil David poklican na Savlov dvor, se je razlikoval po svojih vestnih delih. Služabnik, ki ga je pripeljal pred kralja, je zanj povedal, da je "hraber junak in vojščak ter pameten v govoru", dodal je še, "in Gospod je z njim". (1 Sam 16,18)

Ko je Izrael napovedal vojno zoper Filistejce, so se trije Jesejevi sinovi pridružili Savlovi vojski, David/644/ pa je ostal doma. Čez nekaj časa se je odpravil na obisk v Savlov tabor. Po očetovem navodilu je moral odnesti sporočilo in dar svojim starejšim bratom ter poizvedeti, ali so še vedno varni in zdravi. Jeseju pa ni bilo znano, da je bilo mlademu pastirju zaupano višje poslanstvo. Izraelove vojske so bile v nevarnosti, zato je angel ukazal Davidu, naj reši svoje ljudstvo.

Ko se je David približeval vojski, je zaslišal hrup zmešnjave, kakor da se bo začel boj. "Vojska pa, ki je ravnokar šla ven v boj, je zagnala bojni krik." (1 Sam 17,20) Izrael in Filistejci so se razporedili, da je stala vojska proti vojski. David je stekel k vojski in prišel pozdravit svoje brate. Ko se je z njimi pogovarjal, je izstopil Goliat, filistejski junak, ter žalil Izraelce in jih izzval, naj poiščejo moža iz svojih vrst, ki se bo z njim sam spopadel. Ponovil je svoj izziv. Ko je David videl, da je ves Izrael prestrašen, in spoznal, da so jih Filistejci izzivali iz dneva v dan, ne da bi Izrael poiskal junaka, ki bi utišal bahača, se je njegov duh vznemiril. Gorel je od vneme, da bi ohranil čast živega Boga in ugled svojega ljudstva.

Izraelove vojske so bile....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Izraelove vojske so bile potrte. Njihov pogum je upadel. Drug drugemu so govorili: "Ali ste videli tega moža, ki je stopal sem gor? Res, da postavi na sramoto Izraela, je stopil gor proti nam." (1 Sam 17,25) Osramočen in ogorčen je David vzkliknil: "Kdo je pač Filistejec, ta neobrezanec, da sme v sramoto spravljati vojne vrste živega Boga?" (1 Sam 17,26)

Eliab, Davidov starejši brat, je slišal te besede in dobro poznal občutke, ki so vznemirili srce mladega moža. Še kot pastir je David razodeval smelost, pogum in moč, ki jih je redko videti. Skrivnostni obisk Samuela v očetovi hiši in njegov tihi odhod sta v mislih bratov spodbudila sum o pravem cilju njegovega obiska. Postali so ljubosumni, ko so videli, da je David počaščen bolj kakor oni. Z njim niso ravnali spoštljivo in ljubeznivo, kakor bi ustrezalo njegovi poštenosti in bratski nežnosti. Nanj so gledali zgolj kot na mlečnozobega pastirja. Vprašanje, ki ga je zdaj zastavil, je Eliab vzel kot grajo svoje strahopetnosti, ker si ni prizadeval utišati filistejskega velikana. Starejši brat je jezno zaklical: "Zakaj si prišel dol?/645/ In pri kom si pustil tistih malo ovac v puščavi? Dobro poznam tvojo prevzetnost in hudobnost tvojega srca! Kajti prišel si dol, da gledaš bitko." (1 Sam 17,28) Davidov odgovor je bil spoštljiv, vendar odločen: "Kaj sem zdaj storil? Ni li mi razloga za to?" (1 Sam 17,29)

Davidove besede so ponovili kralju, ki je dal poklicati mladeniča predse. Savel je začuden prisluhnil pastirjevim besedam, ko je dejal: "Nikomur naj ne upade srčnost zaradi njega; tvoj hlapec pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem." (1 Sam 17,32) Savel je poskušal Davida odvrniti od njegovega namena, toda mladenič se ni dal. Odgovoril je preprosto in skromno ter povedal izkušnje, ki jih je pridobil med čuvanjem očetovih čred. In je rekel: "Gospod, ki me je otel iz krempljev levu in medvedu, me otme iz roke tega Filistejca. In Savel veli Davidu: Pojdi, Gospod bodi s teboj!" (1 Sam 17,37)

Štirideset dni so Izraelove vojske trepetale pred ošabnim izzivanjem filistejskega velikana. Njihov pogum je upadel, ko so zagledali mogočno podobo, ki je v višino merila okoli 3,20 metra. Na glavi je imel bronasto čelado, odet je bil v oklep, ki je tehtal pet tisoč seklov, na nogah pa je imel bronaste škornje. Oklep je bil narejen iz bronastih ploščic, ki so prekrivale druga drugo kakor ribje luske. Tako tesno so se prilegale druga drugi, da oklepa ni mogla prodreti nobena puščica ali kopje. Na hrbtu je imel velikan veliko kopje ali sulico, ki je bila prav tako iz brona. "In njegovo suličišče je bilo kakor tkalsko vratilo, in bodalo njegove sulice je imelo šeststo seklov železa; in tisti, ki mu je nosil ščit, je stopal pred njim." (1 Sam 17,7)

Zjutraj in zvečer se je Goliat približal izraelskemu taboru in glasno vpil: "Čemu ste se šli pripravljat na boj? Nisem li jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izvolite moža zase, naj pride sem dol k meni! Ako se more boriti z menoj in me ubije, vam bomo hlapci; ako pa ga jaz premorem in ubijem, boste nam hlapci in nam morate služiti. Še reče Filistejec: Danes sem spravil v sramoto Izraelove vojne vrste; dajte mi moža, da se skupaj bojujeva!" (1 Sam 17,8-10)

Čeprav je Savel dovolil Davidu, da sprejme Goliatov izziv, je imel kralj majhno upanje, da bo David uspešen/646/ v pogumnem podvigu. Ukazal je, naj mladeniča odenejo v kraljev oklep. Na glavo so mu položili težko bronasto čelado in na telo oklepni plašč. Ob strani je imel vladarjev meč. Tako opremljen se je odpravil na svojo nalogo, toda kmalu se je vrnil. Prva misel v umu nestrpnih opazovalcev je bila, da se je David odločil, da ne bo tvegal lastnega življenja s srečanjem z nasprotnikom v tako neenakem spopadu. Toda misli pogumnega mladeniča so bile daleč od tega. Ko se je vrnil k Savlu, je zaprosil za dovoljenje, da odloži težek oklep, rekoč: "Ne morem iti v tem, zakaj nisem se privadil." (1 Sam 17,39) Odložil je kraljev oklep, namesto njega pa vzel v roko palico, pastirsko bisago in preprosto fračo. Izbral je pet gladkih kamnov iz potoka, jih dal v bisago in se s fračo v roki približal Filistejcu. Velikan je drzno korakal naprej in pričakoval spopad z najmogočnejšim Izraelovim vojščakom. Njegov oproda je hodil pred njim. Videti je bilo, kakor da se mu ne more nič postaviti na pot. Ko se je približal Davidu, je videl le mlečnozobca, ki ga je zaradi njegove mladosti imenoval deček. Davidovo obličje je rdelo od zdravja, njegova dobro oblikovana postava, ki je ni ščitil oklep, pa je kazala prednost. Pa vendar je obstajalo vidno nasprotje med njegovimi mladostnimi potezami in ogromno Filistejčevo velikostjo.

Goliat je bil osupel in besen. Zavpil je: "Sem li mar pes, da greš s palico k meni?" (1 Sam 17,43) Potem je na Davida izlil najstrašnejša prekletstva pri vseh svojih bogovih. Posmehljivo je klical: "Pridi k meni, in dam tvoje meso pticam pod nebom in zverem na polju." (1 Sam 17,44)

David se ni ustrašil pred filistejskim junakom. Stopil je naprej in svojemu nasprotniku dejal: "Ti greš k meni z mečem, s sulico in s kopjem, a jaz grem k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih vojnih vrst, ki si jih sramotil. Današnji dan te Gospod izda v mojo roko, in udarim te in ti vzamem glavo, in dam danes trupla filistejske vojske pticam pod nebom in zverinam na zemlji; in vsa zemlja spozna, da je Bog v Izraelu. In ves ta zbor spozna, da Gospod rešuje, a ne z mečem, ne s sulico; zakaj Gospodov je boj, in On vas da v našo roko!" (1 Sam 17,45-47)/647/

V njegovem glasu je bil zvok neustrašnosti, na njegovem nežnem obličju pa izraz zmage in veselja. Ta govor, ki ga je podal z jasnim in melodičnim glasom, je odmeval v zraku in ga je razločno slišalo na tisoče pripravljenih na boj. Goliatova jeza se je povzdignila do same vročice. V svojem besu je odvrgel čelado, ki je ščitila njegovo čelo in pohitel naprej, da bi se maščeval nad nasprotnikom. Jesejev sin je bil pripravljen na svojega sovražnika. "In ko se je vzdignil Filistejec in šel bliže proti Davidu, pohiti David in teče k bojnim vrstam Filistejcu nasproti. In David seže v torbo in vzame iz nje kamen in ga zaluča ter zadene Filistejca v čelo; in kamen mu predre čelo, in pade z obrazom na zemljo." (1 Sam 17,48.49)

Med vrstami dveh vojsk se je razširilo začudenje. Bili so prepričani, da bo David ubit, ko pa je kamen zasikal skozi zrak naravnost v tarčo, so videli, da je mogočen vojščak zatrepetal in segel z rokami naprej, kakor da bi ga zadela nenadna slepota. Velikan se je opotekel in zamajal in kakor posekan hrast padel na tla. David ni čakal niti za trenutek. Stopil je nad razprostrto Filistejčevo telo in z obema rokama prijel za Goliatov težak meč. Še trenutek pred tem se je velikan bahal, da bo z njim odsekal mladeničevo glavo z ramen in njegovo telo dal pticam pod nebom. Zdaj ga je David dvignil v zrak in potem se je bahačeva glava skotalila od trupa, iz Izraelovega tabora pa je bilo slišati vzklike zmagoslavja.

Filistejce je prežela groza in posledica tega je bil hiter umik. Vzkliki zmagoslavnih Hebrejcev so odmevali med gorskimi vrhovi, ko so hiteli za bežečimi sovražniki; in so podili "Filistejce tja do doline in vrat v Ekron. In padali so ranjeni izmed Filistejcev po poti do Saraima, do Gata in do Ekrona. In ko so Izraelovi sinovi pregnali Filistejce, so se vrnili in oplenili njihovo taborišče. David pa je vzel Filistejčevo glavo in jo prinesel v Jeruzalem, njegovo orožje pa je zložil v svojem šotoru." (1 Sam 17,52-54)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

64. David ubežnik

Temeljno besedilo 1 Sam 18 do 22

Potem ko je David ubil Goliata, ga je Savel zadržal pri sebi in mu ni dovolil, da bi se vrnil v očetovo hišo. In zgodi se, da "se priklene Jonatanova duša Davidovi duši; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo". (1 Sam 18,1) Jonatan in David sta sklenila zavezo, da bosta kakor brata. In kraljev sin si je slekel "vrhnjo suknjo, ki jo je imel na sebi, in jo dal Davidu, pa tudi svojo obleko, celo svoj meč, lok in svoj pas". (1 Sam 18,4) Davidu so bile zaupane pomembne odgovornosti, vendar je kljub temu ohranil svojo skromnost in pridobil naklonjenost ljudstva, pa tudi kraljeve družine.

"In David je hodil, kamor koli ga je Savel pošiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojščaki." (1 Sam 18,5) Bil je preudaren in zvest, očitno je bilo, da je nad njim počival Božji blagoslov. Savel pa je istočasno spoznal svojo nesposobnost za vladanje Izraelu. Čutil je, da bi bilo kraljestvo varnejše, če bi se z njim povezal kdo, ki prejema navodila od Gospoda. Savel je prav tako upal, da bo njegova povezanost z Davidom pomenila varnost zanj. David je užival Gospodovo naklonjenost in zaščito. Tako bi bil deležen zaščite tudi Savel, če bi David odhajal z njim v boj.

Božja previdnost je povezala Davida s Savlom. Davidu je položaj na dvoru omogočil vpogled v zadeve, da se bo pripravil za prihodnje pomembno delo. Usposobil ga je, da je pridobil zaupanje ljudstva. Spremembe in stiske, ki so ga doletele zaradi Savlovega sovraštva, so ga pripeljale do občutka popolne odvisnosti od Boga, zato je svoje zaupanje popolnoma postavil vanj. Davidovo prijateljstvo z Jonatanom je bilo prav tako Božja previdnost, da bi se ohranilo življenje prihodnjega Izraelovega vladarja. V vseh teh stvareh je Bog izvrševal svoje veličastne namene kakor za Davida tako tudi za Izraelovo ljudstvo./649/

Savel pa ni dolgo ostal prijazen z Davidom. Ko sta se vračala iz bitke s Filistejci, se zgodi, "da pripojejo in priplešejo kralju Savlu naproti žene iz vseh Izraelovih mest z veseljem, z bobnicami in citrami". (1 Sam 18,6) Ena skupina je pela: "Savel je pobil svoj tisoč," druga pa je odpevala: "A David svojih deset tisoč." (1 Sam 18,7) Kraljevo srce je napolnil hudobni duh ljubosumnosti. Bil je besen, ker je bil David v pesmi Izraelk povišan nad njega. Namesto da bi udušil te zavistne občutke, je razodel šibkost svojega značaja in vzkliknil: "Davidu so dale deset tisoč, a meni le tisoč; samo še kraljestva mu je treba." (1 Sam 18,8)

Velika napaka v Savlovem značaju je bila ljubezen do pohvale. Ta lastnost je nadzorovala njegova dejanja in misli; vse je bilo označeno z njegovo željo po hvali in samopoviševanju. Njegovo merilo dobrega in slabega je bilo nizko merilo priljubljenega odobravanja. Nihče ni varen, če živi, da bi ugajal ljudem, in ne išče najprej Božjega odobravanja. Savlova srčna želja je bila biti prvi po človeški oceni. In ko so peli to hvalnico, je kraljev um napolnilo odločno prepričanje, da si bo David pridobil srca ljudi in vladal namesto njega samega.

Savel je odprl svoje srce duhu ljubosumnosti, s katerim je zastrupil svojo dušo. Čeprav je kralj prejel nauke od preroka Samuela, ki ga je poučil, da bo Bog dovršil, kar se je namenil, in ga nihče ne bo ustavil, je dokazoval, da ne pozna pravilno Božjih načrtov ali njegove moči. Izraelov vladar je svojevoljno nasprotoval volji Neskončnega. Savel med svojim vladanjem Izraelu ni spoznal, da mora vladati svojemu duhu. Dovolil je, da so njegovi vzgibi prevzeli nadzor nad njegovo presojo, dokler ga ni preplavil tok jeze. Doživljal je izbruhe besa in bil pripravljen umoriti vsakogar, ki bi si upal nasprotovati njegovi volji. Iz te blaznosti je zdrsnil v stanje potrtosti in samopreziranja, njegovo dušo pa je prevzelo obžalovanje.

Rad je poslušal Davida igrati na harfo in zdelo se je, da ga je za tisti čas zapustil hudobni duh. Nekega dne pa, ko je mladenič igral pred njim in iz glasbila privabljal sladko glasbo ter pel/650/ hvalnice Bogu, je Savel v pevca zagnal sulico, da bi ga umoril. Davida je ohranil Božji poseg, da je nepoškodovan zbežal pred besom blaznega kralja.

Ko je Savlovo sovraštvo do Davida naraščalo, je postajal vse bolj iznajdljiv in iskal priložnosti, da bi ga umoril. Noben njegovih načrtov zoper Gospodovega maziljenca pa ni bil uspešen. Savel se je prepustil oblasti hudobnega duha, ki je vladal nad njim, David pa je zaupal vanj, čigar nasvet je mogočen in rešitev uspešna. "Gospodov strah je začetek modrosti," (Preg 9,10) in Davidove molitve so bile neprestano usmerjene k Bogu, da bi lahko hodil pred njim v popolnosti.

Ker je kralj hotel odstraniti svojega tekmeca spred oči, ga je "odpravil od sebe in ga postavil za svojega tisočnika. Ali ves Izrael in Juda je ljubil Davida." (1 Sam 18,13.16) Ljudje so videli, da je David sposobna oseba in da modro in spretno vodi zadeve, ki so mu bile zaupane. Mladeničevi nasveti so bili po značaju modri in previdni, in izkazalo se je, da jih je varno ubogati, medtem ko je bila Savlova presoja včasih nezanesljiva, njegove odločitve pa nespametne.

Čeprav je bil Savel vedno pozoren na priložnosti, da bi uničil Davida, se ga je bal, saj je bilo očitno, da je Gospod z njim. Davidov brezmadežni značaj je prebudil kraljev srd. Menil je, da ga grajata že samo Davidovo življenje in njegova navzočnost, saj je nasprotje predstavilo njegov značaj za pomanjkljiv. Zaradi zavisti je bil Savel nesrečen in je svoj prestol izpostavljal nevarnosti. Kolikšno neizrekljivo škodo je ta hudobna značajska poteza povzročila na našem svetu! Enako sovraštvo, ki je obstajalo v Savlovem srcu, je spodbudilo tudi Kajnovo srce zoper brata Abela. Zakaj Abelova dela so bila pravična in ga je Bog spoštoval, Kajnova dela pa so bila hudobna, zaradi česar ga Gospod ni mogel blagosloviti. Zavist je izvir ošabnosti, in če jo gojimo v srcu, bo vodila v sovraštvo in navsezadnje v maščevanje in umor. Satan je razodel lasten značaj, ko je razdražil Savla zoper njega, kateri mu ni nikoli storil hudega.

Kralj je strogo pazil na ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kralj je strogo pazil na Davida. Upal je, da bo našel trenutek neprevidnosti ali nepremišljenosti. To bi lahko uporabil za izgovor, da bi ga pripeljal v nemilost. Čutil je, da ne bo zadovoljen,/651/ dokler ne bo mladeniča umoril in vendar pred ljudstvom opravičil svoje hudobno dejanje. Davidu je nastavil past in mu velel, naj vodi vojno zoper Filistejce še krepkeje in za nagrado obljubljal poroko z najstarejšo kraljevo hčerjo. Na ta predlog je David skromno odgovoril: "Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali mojega očeta rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet?" (1 Sam 18,18) Vladar je poročil princeso z drugim in tako pokazal neiskrenost.

Navezanost Mihale, Savlove najmlajše hčere, na Davida je kralju nudila dodatno priložnost za zaroto zoper tekmeca. Mladeniču je ponudil Mihalino roko pod pogojem, da mu prinese dokaz o porazu in pogubi določenega števila narodnih sovražnikov. "Rekel si je namreč Savel: ... Da bodi roka Filistejcev zoper njega," (1 Sam 18,21) toda Bog je zaščitil svojega služabnika. David se je vrnil iz bitke kot zmagovalec, da bi postal kraljev zet. "A Mihala, Savlova hči, je ljubila Davida," (1 Sam 18,20) in vladar je bil besen, ko je videl, da je sad njegovih zarot povišanje njega, kogar je želel uničiti. Še bolj se je prepričal, da je to mož, o komer je Gospod rekel, da bo boljši kakor on in bo vladal na Izraelovem prestolu namesto njega. Ko je odvrgel vsako krinko, je izdal ukaz Jonatanu in dvorjanom, naj ubijejo njega, kogar sovraži.

Jonatan je razkril kraljevo namero Davidu in ga rotil, naj se skrije, sam pa bo prosil očeta, naj prizanese življenje Izraelovemu rešitelju. Kralju je predstavil, kaj je David storil, da bi ohranil čast in celo življenje ljudstva, ter kakšna strašna krivda bo počivala na morilcu njega, ki ga je Bog uporabil, da je razkropil njihove sovražnike. Kraljeva vest je bila ganjena, njegovo srce se je omehčalo. "Kakor res živi Gospod, ne sme biti umorjen." (1 Sam 19,6) Davida so privedli pred Savla in služil je pred njim, kakor je to počel v preteklosti.

Ponovno so razglasili vojno med Izraelci in Filistejci in David je vodil vojsko zoper sovražnike. Hebrejci so izbojevali veliko zmago, in ljudje kraljevine so hvalili njegovo modrost in junaštvo. To pa je zanetilo prejšnjo Savlovo zagrenjenost zoper Davida. Ko je mladenič igral pred kraljem in napolnjeval palačo s sladko melodijo,/652/ je Savla premagala jeza in v Davida je zagnal kopje, misleč, da bo glasbenika pribil na zid. Toda Gospodov angel je odvrnil smrtonosno orožje. David je ušel in zbežal v svojo hišo. Savel je poslal za njim oglednike, da bi ga ujeli zjutraj, ko bi prišel ven, in ga umorili.

Mihala je obvestila Davida o očetovem namenu. Velela mu je, naj beži, da si ohrani življenje, ter ga spustila skoz okno, da je pobegnil. Zbežal je k Samuelu v Ramo. Tam je prerok, ki se ni ustrašil kraljevega nezadovoljstva, pozdravil ubežnika. Samuelov dom je bil miroljuben kraj v nasprotju s kraljevsko palačo. Tukaj sredi gričev je spoštovani Gospodov služabnik nadaljeval svoje delo. Z njim je bila skupina vidcev, ki so podrobno proučevali Božjo voljo in spoštljivo prisluhnili poučnim besedam, ki jih je izgovoril Samuel. Nauki, ki se jih je David naučil od Izraelovega učitelja, so bili dragoceni. Verjel je, da Savlovim četam ne bo ukazano napasti tega svetega kraja, toda noben kraj se ni zdel svet zamračenemu umu obupanega kralja. Davidova povezava s Samuelom je prebudila kraljevo zavist. Bal se je, da bi ta, ki so ga spoštovali kot Božjega preroka po vsem Izraelu, podprl napredek njegovega tekmeca. Ko je kralj zvedel, kje je David, je poslal sle, da bi ga privedli v Gibeo. V njej je nameraval izpeljati svoj morilski načrt.

Sli so se odpravili na pot z odločitvijo, da bodo Davida umorili, toda vodil jih je višji od Savla. Srečali so se z nevidnimi angeli kakor Balaam, ko se je odpravil preklet Izraela. Začeli so prerokovati o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnje, in oznanili Jahvejevo slavo in veličastnost. Tako je Bog prevladal človeški srd in razodel svojo moč, da je ustavil zlo; svojega služabnika pa je obdal z angelsko stražo.

Novice so prispele do Savla, ki je hrepeneče čakal, da bo dobil Davida v svojo oblast. Namesto da bi čutil Božjo grajo, je bil še bolj razkačen in je poslal druge poslance. Tudi nje je prevladal Božji Duh in so se pridružili prvim v prerokovanju. Kralj je poslal tretje poslance, toda ko so prišli v družbo prerokov, so tudi ti postali deležni božanskega vpliva, in so prerokovali. Savel se je zatem odločil oditi sam, saj je njegovo silovito sovraštvo/653/ postalo neobvladljivo. Odločil se je, da ne bo več čakal priložnosti za uboj Davida; takoj ko mu bo prišel blizu, ga je nameraval lastnoročno umoriti, ne glede na posledice.

Na poti pa ga je srečal Božji angel in ga obvladal. Božji Duh ga je prevzel v svojo oblast, da je dalje po poti molil k Bogu ter to mešal z napovedmi in svetimi melodijami. Prerokoval je o Mesiju, ki bo prišel kot Odrešenik sveta. Ko je prispel do prerokovega doma v Rami, je odložil vrhnje oblačilo, ki je označevalo njegov sloj, ter ves dan in vso noč ležal pred Samuelom in njegovimi učenci pod vplivom božanskega Duha. Ljudje so si prišli ogledat ta čuden prizor in o kraljevi izkušnji so poročali na vse strani. Tako je proti koncu njegove vladavine v Izraelu ponovno nastal pregovor, da je bil tudi Savel med preroki.

Preganjalčev namen je bil znova poražen. Davidu je zagotovil, da je z njim v miru, ta pa je le malo zaupal v kraljevo spokorjenje. Priložnost je izkoristil za pobeg, da se ne bi kraljevo razpoloženje spremenilo kakor prej. Srce mu je krvavelo in hrepenel je, da bi še enkrat videl svojega prijatelja Jonatana. Ker se je zavedal svoje nedolžnosti, je poiskal kraljevega sina in se mu ganljivo potožil. Rekel je: "Kaj sem storil? Kaj je moja krivica in kaj moj greh vpričo tvojega očeta, da mi streže po življenju?" (1 Sam 20,1) Jonatan je verjel, da je njegov oče spremenil svoj načrt in ne namerava več streči Davidu po življenju. In Jonatan mu je rekel: "Bog ne daj! Ne umreš. Glej, moj oče ne stori ničesar ne velikega ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred menoj moj oče?" (1 Sam 20,2) Po izrednem prizoru Božje moči Jonatan ni mogel verjeti, da bi njegov oče še vedno hotel škodovati Davidu, saj bi bil to javni upor proti Bogu. Ampak David ni bil prepričan. Z iskreno gorečnostjo je izjavil Jonatanu: "Pa zares, kakor živi Gospod in kakor živi tvoja duša, samo stopinja je med menoj in smrtjo." (1 Sam 20,3)

Ob času mlaja so v Izraelu obhajali praznik. Ta praznik je bil na dan po pogovoru med Davidom in Jonatanom. Ob tem slavju je bilo pričakovati, da se bosta za kraljevo mizo prikazala oba mladeniča. Ker pa se je David bal priti, je bilo dogovorjeno,/654/ da bi obiskal brate v Betlehemu. Ob vrnitvi naj bi se skril na polju nedaleč od dvorane, kjer se je odvijalo slavje. Tri dni naj se ne bi prikazal pred kraljem, da bi Jonatan izvedel kako bo to vplivalo na Savla. Če bi poizvedoval, kje je Jesejev sin, bi Jonatan povedal, da je odšel domov, da bo navzoč pri darovanju daritev očetove družine. Če kralj ne bo razodel jeze, temveč odgovoril: "Dobro!" potem bo varno, da se David vrne na dvor. Če pa bo kralj zaradi njegove odsotnosti besen, bo to odločilno za Davidov beg.

Prvi dan praznika kralj ni spraševal o Davidovi odsotnosti, toda ko je bil njegov prostor prazen drugi dan, je vprašal: "Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi ne včeraj ne danes? In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem; dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj naša rodovina opravlja daritev v mestu, in sam moj brat me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim svoje brate. Zato ni prišel h kraljevi mizi." (1 Sam 20,27-29) Ko je Savel slišal te besede, se je divje razbesnel. Izjavil je, da dokler David živi, Jonatan ne more do Izraelovega prestola. Zahteval je, da takoj pošljejo po Davida, da bi ga usmrtil. Jonatan je ponovno posredoval za prijatelja, roteč: "Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?" (1 Sam 20,32) To rotenje je kralja naredilo še bolj satanskega v njegovi jezi, in kopje, ki ga je namenil Davidu, je zdaj zagnal v svojega sina.

Princ je bil žalosten in ogorčen,


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je Savel slišal te besede, se je divje razbesnel. Izjavil je, da dokler David živi, Jonatan ne more do Izraelovega prestola. Zahteval je, da takoj pošljejo po Davida, da bi ga usmrtil. Jonatan je ponovno posredoval za prijatelja, roteč: "Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?" (1 Sam 20,32) To rotenje je kralja naredilo še bolj satanskega v njegovi jezi, in kopje, ki ga je namenil Davidu, je zdaj zagnal v svojega sina.

Princ je bil žalosten in ogorčen, zapustil je kraljevo navzočnost in ni več hotel biti gost na slavju. Njegova duša je bila upognjena zaradi žalosti, ko je ob določenem času odšel na kraj, kjer je David moral spoznati kraljeve namere z njim. Drug drugega sta objela in grenko jokala. Temna kraljeva jeza je vrgla svojo senco na življenje mladeničev. Njuna žalost je bila prevelika, da bi se dala izraziti. David je zadnjič v svojem življenju slišal Jonatanove besede, ko sta se ločila in krenila vsak po svoji poti: "Pojdi v miru! Ker sva oba prisegla v Gospodovem imenu, rekoč: Gospod bodi med menoj in teboj in med mojim potomstvom in tvojim potomstvom, to veljaj vekomaj!" (1 Sam 20,42)

Kraljev sin se je vrnil v Gibeo, David pa je pohitel, da/655/ bi prispel v Nob. To mesto je bilo oddaljeno vsega nekaj kilometrov in je prav tako pripadalo Benjaminovemu rodu. Shodni šotor so semkaj prinesli iz Sila in tukaj je služil Ahimelek, veliki duhovnik. David ni vedel, kam bi zbežal, pa je poiskal zavetje pri Božjem služabniku. Duhovnik ga je začudeno gledal, ko je prišel v naglici in očitno sam, njegovo obličje pa je kazalo tesnobo in žalost. Povprašal ga je, zakaj je prišel. Mladenič se je bal, da ga bodo odkrili, zato se je v skrajni sili zatekel k prevari. David je povedal duhovniku, da ga je kralj poslal na skrivno in nepreložljivo nalogo. Tukaj je razodel pomanjkanje vere v Boga, njegov greh pa je povzročil smrt velikega duhovnika. Če bi jasno navedel dejstva, bi Ahimelek vedel, kako naj ravna, da bi ohranil svoje življenje. Bog želi, da resnicoljubnost označuje njegovo ljudstvo celo v največjih nevarnostih. David je duhovnika prosil za pet hlebov kruha. Božji mož ni imel ničesar razen posvečenega kruha. Ampak Davidu je uspelo odstraniti njegove pomisleke in dobil je kruh, da je potešil lakoto.

Zdaj se je pojavila nova nevarnost. Doeg, načelnik Savlovih pastirjev, ki je sprejel vero Hebrejcev, je izpolnjeval svoje obljube v bogoslužnem prostoru. Ko ga je David videl, se je odločil poiskati drugo zavetje ter si pridobiti kakšno orožje, s katerim se bo branil, če po potrebno. Ahimeleka je prosil za meč, in on mu je povedal, da nima drugega razen Goliatovega, ki so ga za spomin hranili v svetišču. David je odvrnil: "Ni mu enakega, daj mi ga!" (1 Sam 21,9) Njegov pogum je oživel, ko je pograbil meč, ki ga je nekoč uporabil, da je ubil filistejskega junaka.

David je zbežal k Ahisu, kralju v Gatu, saj je čutil, da bo sredi sovražnikov svojega ljudstva bolj varen kakor pa na Savlovem ozemlju. Ahisu je bilo sporočeno, da je David mož, ki je pred leti umoril filistejskega junaka. Zdaj se je ta, ki je iskal zavetje pri Izraelovem sovražniku, znašel v veliki nevarnosti. Ker pa je hlinil norost, je prevaral sovražnike in ušel.

Prva Davidova napaka je bila nezaupanje v Boga v Nobu, druga pa prevara pred Ahisom. David je imel plemenite značajske poteze, njegova moralna vrednost pa je osvojila/656/ naklonjenost ljudstva. Ampak ko je nadenj prišla preizkušnja, je bila njegova vera omajana in pokazale so se človeške slabosti. V vsakem človeku je videl vohuna in izdajalca. V trenutku velike nevarnosti se je David ozrl v Boga z neomajnim očesom vere in premagal filistejskega velikana. Veroval je v Boga in šel naprej v njegovem imenu. Ko pa so ga lovili in preganjali, so težave in nadloge skoraj skrile nebeškega Očeta njegovim očem.

Vendar se je David s to izkušnjo naučil modrosti, saj ga je vodila, da je spoznal svojo šibkost in potrebo po neprestanem zanašanju na Boga. O, kako dragocen je sladek vpliv Božjega Duha, ko pride v potrte ali obupane duše, spodbuja malodušne, krepi slabotne in daje pogum in pomoč skušanim Gospodovim služabnikom! O, kakšen je naš Bog, ki nežno ravna z grešniki in razodeva svojo potrpežljivost in nežnost, ko so v težavah ali pa jih pritiska katero veliko gorje!

Vsak spodrsljaj Božjih otrok ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vsak spodrsljaj Božjih otrok gre pripisati njihovemu pomanjkanju vere. Ko dušo obdajajo sence, ko nam manjka luči in vodstva, se ozrimo navzgor; tam je luč nad vsako temo. David ne bi smel dvomiti o Bogu niti za trenutek. Imel je vzrok, da mu je zaupal. Bil je Gospodov maziljenec in sredi nevarnosti so ga varovali Božji angeli; oborožen je bil s pogumom, da bi storil čudovite stvari. Če bi nehal misliti na nevarne razmere, v katerih se je znašel, in bi mislil na Božjo moč in veličastvo, bi bil miren celo sredi smrtnih senc. Z zaupanjem bi lahko ponovil Gospodovo obljubo: "Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane." (Iz 54,10)

Sredi Judejskih gora je David iskal zavetje pred Savlovim preganjanjem. Zbežal je v Adulamsko jamo, kraj, kjer bi se z maloštevilno četo lahko uprl veliki vojski. "Ko to slišijo njegovi bratje in vsa družina njegovega očeta, pridejo tja dol k njemu." (1 Sam 22,1) Davidova družina se ni počutila varna, vedoč, da se lahko ob vsakem času nerazumni Savlovi sumi obrnejo proti njim, ker imajo zvezo z Davidom. Zdaj so zvedeli - kar bo kmalu znano vsemu Izraelu - da je Bog/657/ izvolil Davida za prihodnjega vladarja svojemu ljudstvu. Verjeli so, da bodo z njim varnejši, čeprav je bil ubežnik v zapuščeni jami, kakor pa bi bili, če bodo izpostavljeni blazni norosti zavistnega kralja.

V Adulamski jami je bila družina združena v ljubezni in prisrčnosti. Jesejev sin je lahko pel in igral na harfo: "Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!" (Ps 133,1) Okusil je grenkobo nezaupanja s strani svojih bratov in sozvočje, ki je zasedlo prostor nesloge, je razveselilo izgnančevo srce. Tukaj je David napisal 57. psalm.

Ni bilo dolgo, ko so se Davidovi skupini pridružili še drugi, ki so želeli uiti kraljevemu izsiljevanju. Mnogo jih je izgubilo zaupanje v Izraelovega poglavarja, saj so lahko videli, da ga nič več ne vodi Gospodov Duh. "Kdor koli je bil v stiski in kogar je pritiskal upnik in kdor je bil žalostnega srca," se je zatekel k Davidu, "in on je postal njihov poglavar; in bilo jih je pri njem okoli štiristo mož". (1 Sam 22,2) Tukaj je imel David svoje majhno kraljestvo, kjer sta prevladovala red in disciplina. Toda celo v zatočišču med gorami se ni čutil varnega, saj je nenehno dobival dokaze, da kralj ni opustil svojega morilskega načrta.

Svojim staršem je poiskal zavetje pri moabskem kralju, potem pa je ob svarilu Gospodovega preroka pred nevarnostjo zbežal iz svojega skrivališča v gozd pri Haretu. Izkušnja, ki jo je doživljal David, ni bila nepotrebna ali neplodna. Bog ga je vzgajal, da bi ga usposobil za modrega vojskovodja ter tudi za pravičnega in usmiljenega kralja. S svojo skupino ubežnikov se je pripravljal na prevzem Savlovega dela, saj je Savel zaradi svoje morilske jeze in slepe nepremišljenosti postajal popolnoma neprimeren zanj. Ljudje ne morejo zavračati Božjih nasvetov in še dalje ohraniti mir in modrost, ki jih usposabljata, da ravnajo pravično in premišljeno. Nobena blaznost ni tako strašna in brezupna kakor slediti človeški modrosti, ki je ne vodi Božja modrost.

Savel se je pripravljal preslepiti in ujeti Davida v Adulamski jami, ko pa je odkril, da je David zapustil to zavetje, se je silno razjezil. Davidov beg/658/ je bil za Savla velika skrivnost. Lahko ga je doumel samo z verovanjem, da so v njegovem taboru izdajalci, ki so Jesejevega sina obvestili o njegovi bližini in namenu.

Svojim svetovalcem je trdil, da je zoper njega skovana zarota. Z bogatimi darovi in častnimi položaji jih je podkupil, da bi mu odkrili, kdo med njegovim ljudstvom je pomagal Davidu. Potem so mu povedali za Doega Edomca. Častihlepnost in lakomnost ter sovraštvo do duhovnika, ki je grajal njegove grehe, je Doega spodbudilo, da je poročal o Davidovem obisku pri Ahimeleku. Zadevo pa je predstavil v taki luči, da je zanetil Savlovo jezo proti Božjemu možu. Besede lažnivega jezika so zanetile peklenski ogenj in v Savlovem srcu razgibale najslabše strasti. Nor zaradi besa je izjavil, naj pogubijo celotno duhovnikovo družino. Strašno zapoved so takoj izvršili. Ne samo Ahimelek, temveč tudi člani očetove hiše - "petinosemdeset mož, ki so nosili platneni naramnik" (1 Sam 22,18) - so bili pobiti na kraljev ukaz, ki ga je izvršil Doeg.

"In Nob, mesto duhovnikov, je udaril z ostrino meča, može in žene, otroke in dojence, goved in osle in ovce z ostrino meča." (1 Sam 22,19) To je Savel naredil pod Satanovo oblastjo. Bog je Savlu rekel, da je čaša krivičnosti Amalekovcev polna, in mu ukazal, naj jih popolnoma uničijo. Tedaj se je imel za preveč usmiljenega, da bi izvršil božansko kazen, in je prizanesel njim, ki so bili izročeni uničenju. Zdaj pa je brez Božjega ukaza pod Satanovim vodstvom pobil Gospodove duhovnike in pogubil prebivalce Noba. Tako pokvarjeno je človeško srce, ki zavrne Božje vodstvo.

To dejanje je Izraela napolnilo z grozo. Kralj, ki so ga izvolili, je opravil to nasilje. To je naredil po zgledu kraljev drugih narodov, ki se ne bojijo Boga. Skrinja je bila pri njih, toda duhovniki, katere so spraševali, so bili pobiti z mečem. Kaj se bo še zgodilo?


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

65. Davidova velikodušnost

Temeljno besedilo 1 Sam 22,20 do 27

Po Savlovem okrutnem poboju Gospodovih duhovnikov se je "eden sinov Ahimeleka, Ahitubovega sina, po imenu Abiatar, rešil, bežeč za Davidom. In Abiatar je oznanil Davidu, da je Savel pomoril Gospodove duhovnike. David pa reče Abiatarju: Vedel sem tisti dan, ko je bil ondi Doeg Edomec, da gotovo oznani Savlu; jaz sem povzročil smrt vseh oseb iz hiše tvojega očeta. Ostani pri meni in se ne boj! Zakaj kdor meni streže po življenju, streže tebi po življenju, in pri meni boš dobro obvarovan." (1 Sam 22,20-23)

David ni našel kraja počitka ali varnosti, ker ga je kralj še preganjal. Mesto Keilo je njegova pogumna skupina rešila pred filistejskim zavzetjem, toda varni niso bili niti med ljudstvom, ki so ga osvobodili. Iz Keile so se odpravili v Zifsko puščavo.

V času, ko je bilo tako malo svetlih trenutkov na Davidovi stezi, se je razveselil nepričakovanega Jonatanovega obiska. Jonatan je zvedel za njegovo zavetje. Trenutki, ki sta jih ta prijatelja užila v družbi drug drugega, so bili dragoceni. Izmenjala sta si različne izkušnje, in Jonatan je okrepil Davidovo srce, rekoč: "Ne boj se, zakaj roka Savla, mojega očeta, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bom prvi pri tebi: to tudi ve Savel, moj oče." (1 Sam 23,17) Ko sta govorila o Božjih čudovitih ravnanjih z Davidom, se je preganjani ubežnik zelo opogumil. "In oba sta sklenila zavezo pred Gospodom. In David je ostal v logu, a Jonatan je šel domov." (1 Sam 23,18)

Po Jonatanovem obisku je David opogumil svojo dušo s hvalnicami in zraven igral na harfo, ko je pel:/660/

"Gospod mi je zavetje - kako da govorite moji duši: Leti na vašo goro, ptica! Kajti glej, krivičniki natezajo lok, svojo pšico pokladajo na tetivo, da streljajo v temi nanje, ki so pravega srca. Ko se celo stebri podirajo, kaj naj počne pravični? Gospod je v templju svoje svetosti, Gospod, čigar prestol je v nebesih; njegove oči vidijo, njegove trepalnice preiskujejo človeške sinove. Gospod preiskuje pravičnika, brezbožnika pa in siloljubnega sovraži njegova duša." (Ps 11,1-5)

Zifovci, v katerih divje predele se je David odpravil iz Keile, so Savlu v Gibeo sporočili, da vedo, kje se skriva David, in da bodo kralja peljali v njegovo skrivališče. David pa je spremenil skrivališče, potem ko so ga opozorili, in si zavetje poiskal v gorah med Maonom in Mrtvim morjem.

Savlu so ponovno sporočili: "Glej, David je v Engedijski puščavi. Tedaj vzame Savel tri tisoč izbranih mož iz vsega Izraela in odrine iskat Davida po skalah divjih koz." (1 Sam 24,1.2) David je imel v skupini samo šeststo mož, Savel pa je šel proti njemu z vojsko treh tisočev. V samotni jami so Jesejev sin in njegovi možje čakali na Božja navodila o tem, kaj je treba storiti. Ko se je Savel vzpenjal po gorah, se je ustavil in sam stopil prav v jamo, v kateri so bili skriti David in njegova skupina. Ko so Davidovi možje to videli, so veleli svojemu vodju, naj ubije Savla. Dejstvo, da je kralj sedaj v njihovi oblasti, so si razlagali kot prepričljiv dokaz, da jim je sam Bog izročil njihovega sovražnika v roke, da bi ga lahko uničili. David je bil v skušnjavi, da bi tudi sam tako gledal na stvar, toda spregovorila mu je vest, rekoč: "Ne dotakni se Gospodovega maziljenca."

Davidovi možje so neradi pustili Davida pri miru, zato so svojega poveljnika spomnili na Božje besede: "Glej, jaz ti dam tvojega sovražnika v roko, in storiš mu, kakor se ti bo zdelo prav. Tedaj vstane David in tiho odreže rob Savlovega plašča." (1 Sam 24,4) Kasneje ga je mučila zavest o tem, da je omadeževal kraljevo oblačilo./661/

Savel je vstal in šel iz jame, da bi dalje iskal, ko je prestrašen zaslišal glas, ki je dejal: "Moj gospod, kralj!" (1 Sam 24,8) Obrnil se je, da bi videl, kdo ga kliče, in glej! Bil je Jesejev sin, mož, ki ga že tako dolgo išče, da bi ga lahko ubil. David se je pred kraljem priklonil in ga priznal za gospodarja. Potem je Savla nagovoril z naslednjimi besedami: "Zakaj poslušaš besede ljudi, ki pravijo, da išče David tvoje nesreče? Glej, danes so videle tvoje oči, da te je Gospod dal v votlini meni v roko, in bilo mi je rečeno, naj te umorim; ali moje oko ti je zaneslo, in dejal sem: Ne iztegnem roke zoper svojega gospoda, kajti on je Gospodov maziljenec. Marveč glej, moj oče, glej rob svojega plašča v moji roki, da te res nisem hotel umoriti, ko sem odrezal rob tvojega plašča. Spoznaj in poglej, da ni nič hudega v moji roki, ne nobenega prestopka, in da nisem grešil zoper tebe, a ti mi strežeš po življenju, da bi mi ga vzel." (1 Sam 24,9-11)

Ko je Savel slišal Davidove besede, se je ponižal in ni mogel drugače kakor priznati njihovo resničnost. Bil je globoko ganjen, ko je spoznal, kako popolnoma je bil v oblasti človeka, katerega je želel umoriti. David je stal pred njim resnično nedolžen. Z umirjenim duhom je Savel vzkliknil: "Ni li to tvoj glas, moj sin David? In Savel povzdigne svoj glas ter joka." (1 Sam 24,16) Potem je rekel Davidu: "Pravičnejši si od mene: kajti ti si mi izkazal dobro, jaz pa sem ti povrnil hudo. Saj če kdo zaloti svojega sovražnika, ali ga pusti mirno na poti? Zato ti Gospod poplačaj z dobrim, kar si mi storil ta dan. In sedaj, glej, vem, da boš gotovo kralj ter da bo Izraelovo kraljestvo trdno stalo v tvoji roki." (1 Sam 24,17.19.20) David je sklenil zavezo s Savlom, da bo naklonjen Savlovi hiši, ko se bo to zgodilo, in ne bo zatrl njegovega imena.

David je vedel, kako je Savel ravnal v preteklosti, zato ni zaupal kraljevim zagotovilom, niti ni upal, da bo njegovo spokorniško stanje dolgo trajalo. Zato je še naprej ostal v gorski utrdbi, ko se je Savel vrnil domov.

Sovraštvo, ki ga gojijo do Božjih služabnikov oni, ki so popustili Satanovi moči, se včasih spremeni v spravo in naklonjenost, vendar se sprememba ne izkaže vedno za trajno. Ko se hudobno misleči zaposlijo z opravljanjem in govorjenjem zlobnih stvari zoper Gospodove služabnike,/662/ se prepričanje, da so ravnali napačno, včasih zelo oprime njihovih misli. Gospodov Duh se trudi z njimi, in oni ponižajo svoje srce pred Bogom in njimi, katerih vpliv so hoteli uničiti, lahko pa tudi spremenijo svoje ravnanje do njih. Ko pa znova odprejo vrata nagovarjanjem hudobnega, oživijo stari dvomi, prebudi se staro sovraštvo in povrnejo se k istemu delu, za katero so se spokorili in ga za nekaj časa zapustili. Znova govorijo hudobno in najbolj ogorčeno obtožujejo in obsojajo nje, katerim so ponižno priznali greh. Satan lahko ljudi uporabi po takem ravnanju z veliko večjo močjo kakor prej, saj so grešili zoper večjo luč.

"In Samuel je umrl, in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. In pokopali so ga v njegovi hiši v Rami." (1 Sam 25,1) Samuelovo smrt je imel Izraelov narod za nepopravljivo izgubo. Umrl je velik in dober prerok ter odličen sodnik. Žalovanje ljudstva je bilo globoko in iskreno. Samuel je že od svoje mladosti hodil pred Izraelom v poštenosti svojega srca, čeprav je bil Savel priznan kralj, je imel Samuel veliko večji vpliv od njega, ker je veljal za zvestega, poslušnega in vdanega. Beremo, da je sodil Izraela vse dneve svojega življenja.

Ljudje so primerjali Savlovo in Samuelovo ravnanje ter videli napako, ki so jo naredili, ko so si želeli kralja, da se ne bi razlikovali od okoliških narodov. Mnogi so s strahom opazovali družbeno stanje, ki se je hitro preželo z nevero in brezbožnostjo. Zgled njihovega vladarja je širil obsežen vpliv in Izrael je res lahko žaloval, ker je umrl Gospodov prerok Samuel.

Ljudstvo je izgubilo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!