Ljudstvo je izgubilo ustanovitelja in upravitelja svojih verskih šol, kar pa še ni bilo vse. Izgubilo je njega, h komur so ljudje zahajali s svojimi velikimi težavami - njega, ki je neprestano posredoval pri Bogu v korist svojega ljudstva. Samuelovo posredovanje je dajalo občutek varnosti; kajti "mnogo zmore goreča molitev pravičnega". (Jak 5,16) Ljudstvo je sedaj čutilo, da jih Bog zapušča. Videti je bilo, da je kralj na robu norosti. Pravica je bila izprijena, red pa spremenjen v zmedo./663/

Zdelo se je, da je Bog dal svojemu ostarelemu služabniku počitek prav takrat, ko so ljudstvo uničevali notranji spori, ter bi bil miren in bogaboječ Samuelov nasvet najbolj potreben. Ljudstvo je grenko premišljevalo, ko se je oziralo na njegov tihi kraj počitka, in se spominjalo svoje norosti, ko so ga zavrnili kot voditelja. Tako tesno je bil povezan z Nebesi, da se je zdelo, da vsega Izraela povezuje z Jahvejevim prestolom. Samuel jih je učil ljubiti in ubogati Boga; zdaj pa, ko je bil mrtev, je ljudstvo čutilo, da so prepuščeni na milost in nemilost kralju, ki se je povezal s Satanom in bo ločil ljudstvo od Boga in nebes.

David ni mogel biti navzoč pri Samuelovem pogrebu, vendar je za njim žaloval tako globoko in nežno, kakor zvesti sin žaluje po vdanem očetu. Vedel je, da je Samuelova smrt pretrgala še eno vez, ki je nekoliko ovirala Savlova dejanja. Čutil se je manj varnega kakor v času, ko je prerok živel. Ko je Savel še usmerjal svojo pozornost v žalovanje za Samuelom, je David izkoristil priložnost in si poiskal varnejši kraj. Tako je zbežal v Paransko puščavo. Tam je spesnil 120. in 121. psalm. Ko se je v opustošenih divjinah zavedel, da je prerok mrtev in da je kralj njegov sovražnik, je zapel:

"Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo. Saj ne dopusti, da omahne tvoja noga, in tvoj varuh ne zadremlje. Glej, ne dremlje in ne spi Izraelov varuh! ... Gospod te bo varoval vsega zlega, varoval bo tvojo dušo. Gospod bo varoval tvoj odhod in tvoj prihod od tega časa do vekomaj." (Ps 121,2-8)

Ko so bili David in njegovi možje v Paranski puščavi, so pred plenjenjem roparjev varovali črede ovac in govedi bogatega moža Nabala, ki je imel v tem predelu obsežno posest. Nabal je bil Kalebov potomec, vendar je bil po značaju surov in skopuški.

Tedaj je nastopil čas striženja ovac, to pa je bilo obdobje izkazovanja gostoljubnosti. David in njegovi možje so bili v veliki težavi zaradi pomanjkanja živeža. V skladnosti z običajem tistega časa je Jesejev sin poslal deset mladeničev/664/ k Nabalu. Naročil jim je, naj ga prijazno pozdravijo v imenu svojega gospodarja, ter dodal: "Recite: Sreča! Mir bodi tebi in tvoji hiši mir in vsemu, kar imaš, mir! Slišal sem, da imaš strižce. Pastirji pa, kar jih imaš, so bili pri nas, in nismo jim bili nadležni, tudi niso ničesar pogrešali vse dni, dokler so bili ob Karmelu.(i) Vprašaj svoje mladeniče, in ti bodo povedali. Zato naj najdejo moji mladeniči milost v tvojih očeh; zakaj prišli smo na dober dan. Daj, prosim, svojim hlapcem in svojemu sinu Davidu, kar ti pride v roko." (1 Sam 25,6-8)

David in njegovi možje so bili Nabalovim čredam kakor zaščitni zid. Zdaj so tega bogataša prosili, naj da od tega obilja za potrebe njih, ki so mu tako vredno služili. David in možje bi si lahko sami vzeli od čred, vendar si niso. Ravnali so pošteno. Nabal pa ni cenil njihove prijaznosti. Odgovor, ki ga je poslal Davidu, je razodel njegov značaj: "Kdo je David? In kdo je Jesejev sin? Dandanes je čimdalje več hlapcev, ki uhajajo svojim gospodarjem. Ali naj vzamem svoj kruh in svojo vodo in meso živinčet, ki sem jih zaklal za svoje strižce, in naj to dam ljudem, za katere ne vem, od kod so?" (1 Sam 25,10.11)

Ko so se mladeniči vrnili praznih rok in sporočili zadevo Davidu, je bil ogorčen. Ukazal je možem, naj se oborožijo za spopad, ker se je odločil kaznovati moža, ki mu je odrekel njegovo pravico in krivici dodal še žalitev. To vročekrvno dejanje je bilo bolj v skladnosti s Savlovim značajem kakor pa z Davidovim, toda Jesejev sin se je šele moral naučiti potrpežljivosti v šoli trpljenja.

Potem ko je Nabal odslovil Davidove mladeniče, je neki njegov služabnik pohitel k Abigaili, Nabalovi ženi, ter ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekel je: "Glej, David je poslal sle iz puščave, da pozdravijo našega gospodarja, a on je kriče planil nanje. Toda tisti možje so nam bili dosti v prospeh, in žalega se nam ni nič zgodilo, tudi nismo ničesar pogrešali, dokler smo z njimi občevali, ko smo bili na polju; bili so nam kakor zidovje/665/ ponoči in podnevi, dokler smo pri njih pasli ovce. Zdaj torej pazi in premisli, kaj ti je storiti; zakaj hudo je sklenjeno zoper našega gospodarja in zoper vso njegovo hišo." (1 Sam 25,14-17)

Ne da bi se Abigaila posvetovala z možem ali pa mu povedala o svojih namerah, je vzela živeža, ga natovorila na osle in jih poslala naprej po služabnikih, pa tudi sama se je odpravila na srečanje z Davidovo skupino. Srečala jih je v zavetju hriba. "In ko vidi Abigaila Davida, se hitro spusti z osla in pade pred Davidom na obraz in se prikloni do tal. In pade k njegovim nogam in reče: Na meni, moj gospod, na meni bodi ta pregreha, in dovoli, prosim, svoji dekli govoriti v tvoja ušesa, in čuj besede svoje dekle." (1 Sam 25,23.24)

Abigaila je Davida ogovorila s tolikšnim spoštovanjem, kakor da bi govorila s kronanim vladarjem. Nabal je porogljivo vzkliknil: "Kdo je David?" Abigaila pa ga je imenovala "moj gospod". S prijaznimi besedami je želela ublažiti njegova razdražena čustva, rotila ga je v dobro svojega moža. Brez bahanja ali ošabnosti ter polna Božje modrosti in ljubezni je razodela moč svoje predanosti družini. Davidu je pojasnila, da neprijazno ravnanje njenega moža ni modro in mišljeno kot osebno sramotenje, temveč je bilo preprosto izbruh nesrečne in sebične narave.

"Zdaj pa, moj gospod, kakor res živi Gospod in živi tvoja duša: Gospod ti je zabranil, da nisi prišel prelivat krvi in se nisi maščeval z lastno roko. Naj torej bodo kakor Nabal tvoji sovražniki in kateri žele nesreče mojemu gospodu." (1 Sam 25,26) Abigaila si ni pripisovala razumnosti, da je odvrnila Davida od njegovega prenagljenega namena, temveč je častila in hvalila Boga. Potem je Davidovim možem izročila bogat živež kot mirovno daritev ter še naprej prosila, kakor da bi sama povzročila poglavarjevo nezadovoljstvo.

Rekla je: "Odpusti, prosim, svoji dekli prestopek; zakaj Gospod bo gotovo ustanovil trdno hišo mojemu gospodu, ker moj gospod se vojskuje v Gospodovih bojih, in nič hudega se ni našlo na tebi, odkar živiš." (1 Sam 25,28) Abigaila je samoumevno predstavila pot, ki bi jo moral ubrati David. Bojevati bi moral Gospodove bitke. Ne sme se maščevati za osebne žalitve, čeprav ga preganjajo kot izdajalca. Nadaljevala je: "In ako bi se vzdignil človek, da te preganja in ti streže po življenju,/666/ duša mojega gospoda bo zvezana v zvezi živečih pri Gospodu, tvojem Bogu. ... In kadar Gospod stori mojemu gospodu po vsem dobrem, kar ti je obljubil, in ti zapove, da bodi vojvoda Izraelu, ti tega ne bo žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval moj gospod. In ko Gospod stori dobro mojemu gospodu, spomni se svoje dekle." (1 Sam 25,29-31)

Te besede so lahko izšle samo iz ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Te besede so lahko izšle samo iz ust tega, ki je prejel modrost od zgoraj. Abigailina pobožnost je vsa nezavedno kakor vonj cvetice dihnila na površje v besedi in dejanju. V njenem srcu je bival Duh Božjega Sina. Njen govor, ki je bil osoljen z milostjo in poln prijaznosti in miru, je širil nebeški vpliv. David je začutil boljše vzgibe in zatrepetal je ob misli, kaj bi lahko bile posledice njegovega prenagljenega namena. "Blagor miroljubnim, ker oni se bodo imenovali Božji sinovi." (Mat 5,9) Da bi le bilo veliko več takšnih, kakor je bila ta Izraelka, da bi blažile razdražena čustva, preprečevale prenagljene vzgibe in odstranjevale velika zla z mirnimi in dobronamernimi modrimi besedami!

Posvečeno krščansko življenje vedno širi luč, tolažbo in mir. Značilne zanj so neomadeževanost, obzirnost, preprostost in uporabnost. Nadzira ga nesebična ljubezen, ki posvečuje vpliv. Polno je Kristusa in pušča sledove luči povsod, kamor gre njen lastnik. Abigaila je bila modra grajalka in svetovalka. Zaradi moči njenega vpliva in pregovarjanja je Davidova jeza izginila. Prepričal se je, da je ravnal nemodro in izgubil nadzor nad svojim duhom.

Grajo je sprejel s ponižnim srcem, skladno z lastnimi besedami: "Udari naj me pravični, ljubezen je to, in posvari naj me, je kakor mazilo glavi." (Ps 141,5) Zahvaljeval se je in blagoslavljal, ker mu je pravično svetovala. Mnogo jih misli, ko so grajani, da je vredno hvale, če so prejeli grajo, ne da bi postali nejevoljni; toda kako malo jih prejme grajo s srčno hvaležnostjo in blagoslovi nje, ki jih želijo rešiti pred izvršitvijo slabega dejanja.

Ko se je Abigaila vrnila domov, je našla Nabala in njegove goste pri velikem slavju, ki so ga sprevrgli v/667/ prizor pijanskega veseljačenja. Šele naslednje jutro je možu povedala, kaj se je zgodilo v njenem pogovoru z Davidom. Nabal je bil strahopetec; ko je spoznal, da bi njegova neumnost kmalu povzročila njegovo smrt, se je zdelo, da ga je zadela ohromelost. V strahu, da bi David še vedno hotel izvršiti svoj maščevalni namen, je bil poln groze in je padel v stanje nemočne otopelosti. Po desetih dnevih je umrl. Življenje, ki mu ga je dal Bog, je bilo svetu samo v prekletstvo. Sredi veseljačenja in zabavanja mu je Bog rekel, kakor je rekel bogatašu iz prilike: "To noč bodo zahtevali tvojo dušo od tebe." (Luk 12,20)

Potem se je David poročil z Abigailo. Bil je že mož ene žene, toda običaji narodov tistega časa so pokvarili njegovo razsojanje in vplivali na njegova dejanja. Celo veliki in dobri možje so delali napake in se ravnali po svetovnih navadah. Grenko posledico poročanja z več ženami je bilo na žalost čutiti skozi vse Davidovo življenje.

Po Samuelovi smrti je imel David nekaj mesecev mir. Ponovno se je vrnil v samoto k Zifovcem, vendar so ti sovražniki, upajoč na kraljevo naklonjenost, obvestili kralja o Davidovem skrivališču. To poročilo je prebudilo hudobnega duha jeze, ki je dremal v Savlovih prsih. Še enkrat je zbral svoje vojake in jih vodil pri zasledovanju Davida. Prijateljski ogledniki so Jesejevemu sinu prinesli novico, da ga Savel ponovno preganja. Zato se je David z nekaj svojimi možmi odpravil odkrit tabor svojih sovražnikov. Bila je noč, ko so previdno napredovali in prišli do tabora ter pred sabo zagledali šotore kralja in njegovih spremljevalcev. Niso jih opazili, saj je tabor mirno spal. David je poklical svoje prijatelje, da gredo z njim prav med njegove sovražnike. V odgovor na njegovo vprašanje: "Kdo pojde z menoj dol k Savlu v tabor?" je Abisaj hitro odvrnil: "Jaz pojdem s teboj." (1 Sam 26,6)

David in njegov spremljevalec sta skrita v globoki senci hribov stopila v sovražnikov tabor. Ko sta iskala, da bi dognala natančno število sovražnikov, sta našla spečega Savla, njegova sulica je bila zasajena v tla, poleg njegove glave pa je stal vrč vode. Poleg njega je ležal Abner, glavni poveljnik, in povsod naokoli vojaki, ki so globoko spali. Abisaj je dvignil svojo sulico in rekel Davidu: "Bog ti je danes izdal tvojega sovražnika v roko. Sedaj pa naj ga, prosim, zabodem/668/ s sulico v zemljo z enim mahljajem, da v drugič ne bo treba." (1 Sam 26,8)

Čakal je na dovoljenje, toda do njegovih ušes so prispele šepetajoče besede: "Ne umori ga! Kajti kdo bi smel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca, pa ostati brez kazni? ... Kakor res Gospod živi, ako se ne zgodi, da ga Gospod udari ali pride njegov dan, da umre, ali da pojde v boj in pogine, mene Gospod obvaruj, da ne iztegnem roke na Gospodovega maziljenca! Sedaj pa vzemi, prosim, sulico, ki je pri njegovi glavi, in vrč vode, pa pojdiva! Tako vzame David sulico in vrč vode od Savlove glave, in odideta; in nihče ju ne vidi, niti opazi, tudi se nihče ne prebudi, temveč so vsi spali, zakaj prišlo je nanje trdno spanje od Gospoda." (1 Sam 26,9-12) Kako zlahka Gospod oslabi najmočnejše, odvzame razumnost najmodrejšim in uniči spretnost najprevidnejšim!

Ko je bil David na varni razdalji od tabora, je stopil na vrh hriba in glasno zavpil ljudstvu in Abnerju, rekoč: "Ali nisi mož? In kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj nisi torej stražil svojega gospoda, kralja? Prišel je namreč nekdo iz ljudstva noter, da umori kralja, tvojega gospoda! To pa ni lepo, kar si storil. Kakor res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili svojega gospoda, Gospodovega maziljenca. Sedaj pa, poglej, kje je kraljeva sulica in vrč vode, ki ju je imel pri glavi? V tem spozna Savel Davidov glas in reče: Ni li tvoj glas, moj sin David? In David odvrne: Moj glas, o moj gospod, kralj! Dalje reče: Zakaj tako preganja moj gospod svojega hlapca? Ker kaj sem ti storil? In kaj je hudega v moji roki? Sedaj pa, poslušaj, prosim, moj gospod, kralj, besede svojega hlapca." (1 Sam 26,15-19)

S kraljevih ustnic je ponovno prišlo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..S kraljevih ustnic je ponovno prišlo priznanje: "Grešil sem. Vrni se, moj sin David, zakaj ne storim ti več nobene žali, ker je bilo drago danes moje življenje v tvojih očeh; glej, nespametno sem ravnal in prehudo se motil. David odgovori in reče: Glej, tu je kraljeva sulica, naj pride eden mladeničev sem in jo odnese." (1 Sam 26,21.22) Čeprav je Savel obljubil: "Zakaj ne storim ti več nobene žali," se David ni hotel izpostavljati njegovi moči.

Drugi primer Davidovega spoštovanja do vladarjevega življenja je na Savlov um naredil še globlji vtis in ga spodbudil, da je še ponižneje priznal svojo napako./671/ Ob razodetju take prijaznosti je bil začuden in pomirjen. Ob slovesu z Davidom je Savel vzkliknil: "Blagoslovljen bodi, moj sin David! Ti izvršiš veliko in gotovo zmagaš." (1 Sam 26,25) Jesejev sin pa ni imel upanja, da bo kralj še dalje tako razpoložen.

David je obupal nad spravo s Savlom. Zdelo se je neizbežno, da bo končno postal žrtev kraljevega sovraštva, zato se je odločil znova poiskati zavetje v Filistejski deželi. S šeststo možmi pod svojo oblastjo je prešel k Ahisu, kralju Gata.

Davidov sklep, da bo Savel zagotovo izvršil svoj morilski naklep, je bil oblikovan brez posvetovanja z Bogom. Celo ko je Savel koval zarote in želel izvršiti uničenje, je Gospod delal, da bi Davidu zagotovil kraljestvo. Bog izvršuje svoje načrte, četudi so človeškim očem odeti v skrivnost. Ljudje ne morejo razumeti Božjih poti. Ker gledajo na zunanjost, si razlagajo preizkušnje in skušnjave, katere Bog dovoli, da jih zadenejo, kot stvari, ki so proti njim in bodo povzročile njihovo pogubo. Tako je David gledal na zunanjost, ne pa na Božje obljube. Dvomil je, da bo kdaj prišel na prestol. Dolge preizkušnje so oslabile njegovo vero in izčrpale njegovo potrpežljivost.

Gospod ni poslal Davida po zaščito k Filistejcem, najhujšim Izraelovim nasprotnikom. Ta narod bo do samega konca njegov najhujši sovražnik, pa vendar je v času potrebe zbežal po pomoč k njim. Ker je izgubil vse zaupanje v Savla in vanje, ki so mu služili, se je izročil na milost sovražnikom svojega ljudstva. David je bil pogumen vojskovodja. Izkazal se je za modrega in uspešnega vojaka. Po odhodu k Filistejcem je deloval naravnost proti lastnim koristim. Bog ga je določil, da v Judovi deželi postavi svojo zastavo. Zaradi pomanjkanja vere pa je zapustil svoje mesto dolžnosti brez Gospodovega ukaza.

Davidova nevera je osramotila Boga. Filistejci so se Davida bali bolj kakor Savla in njegove vojske. Ko pa se je David izročil v varstvo Filistejcem, jim je razkril slabost svojega ljudstva. Tako je te neusmiljene sovražnike spodbudil k zatiranju Izraela. David je bil pomaziljen, da bi stal v obrambo Božjega ljudstva. Gospod ne želi, da njegovi služabniki spodbujajo/672/ hudobneže z razkrivanjem slabosti njegovega ljudstva ali pa z videzom brezbrižnosti do njihove blaginje. Še več, njegovi bratje v veri so dobili vtis, da je odšel k poganom služit njihovim bogovom. S tem dejanjem je dal priložnost za napačno razlaganje svojih vzgibov in mnogi so imeli zoper njega predsodke. David je bil napeljan storiti prav to, kar je želel Satan, saj je s tem, ko je poiskal zavetje pri Filistejcih, povzročil veliko radost med sovražniki Boga in njegovega ljudstva. Ni se odpovedal češčenju Boga, niti ni prenehal biti vdan Božjemu delu, temveč je žrtvoval svoje zaupanje vanj za lastno varnost in tako omadeževal pošten in zvest značaj, kakršnega Bog želi, da bi imeli njegovi služabniki.

Kralj Filistejcev je prisrčno sprejel Davida. Prisrčnost tega sprejema gre delno pripisati dejstvu, da ga je kralj občudoval, in delno dejstvu, da je laskalo njegovi nečimrnosti, da je Hebrejec iskal varnost pri njem. David se je v Ahisovem kraljestvu počutil varnega pred izdajo. Pripeljal je svojo družino, družino svojega očeta in svojo lastnino, prav tako pa tudi njegovi možje. Na videz se je prišel za stalno naselit v Filistejo. Vse to je ustrezalo Ahisu, ki je obljubil zaščito pobeglim Izraelcem.

Ob Davidovi prošnji, da bi bival v deželi daleč od kraljevskega mesta, je kralj velikodušno ponudil v posest Ziklag. David je spoznal, da bo zanj in za može nevarno, če bodo pod vplivom malikovalcev. V mestu, ki je popolnoma ločeno za njihovo uporabo, bodo lahko častili Boga z več svobode, kakor bi jo imeli, če bi ostali v Gatu, kjer so poganski obredi dokazovali vir zlega in nadlegovanja.

Med bivanjem v tem samotnem mestu se je David vojskoval z Gesurci, Girzejci in Amalekovci ter ni pustil nikogar živeti, da bi prenesel novice v Gat. Ko se je vrnil iz bitke, je Ahisu pojasnil, da se je boril zoper svoj narod, zoper Judo. S tem hlinjenjem je krepil roko Filistejcev; saj je kralj rekel: "Omrzil se je pri svojem ljudstvu Izraelu, zato bo moj hlapec vekomaj." (1 Sam 27,12) David je vedel, da je Božja volja, da uničijo poganske rodove, in vedel je, da je določen, da opravi to delo; ni pa upošteval Božjega nasveta, ko je goljufal./673/

"Zgodi se pa v tem času, da skličejo Filistejci svoje bojne trume na vojsko, da se bojujejo z Izraelom. In Ahis veli Davidu: Vedi zagotovo, da pojdeš z mano na vojsko, ti in tvoje moštvo." (1 Sam 28,1) David ni imel namena dvigniti roke zoper svoje ljudstvo, ni pa bil prepričan, kako naj ravna, dokler okoliščine ne pokažejo, kaj je njegova dolžnost. Kralju je izmikajoče odgovoril: "Potem tudi zveš, kaj stori tvoj hlapec." (1 Sam 28,2) Ahis je te besede razumel kot obljubo za pomoč v bližajoči se vojni. Zaradi tega je zastavil svojo besedo in Davida zelo počastil ter mu dal visok položaj na filistejskem dvoru.

Kljub temu da je Davidova vera v Božje obljube nekako popustila, se je še spominjal, da ga je Samuel pomazilil za Izraelovega kralja. Spomnil se je zmag, ki mu jih je Bog dal nad njegovimi sovražniki v preteklosti. Premišljal je o veliki Božji milosti, ki ga je ohranila pred Savlovo roko, in se odločil, da ne bo izdal svete dolžnosti. Čeprav ga je izraelski kralj želel umoriti, se s svojimi četami ne bo pridružil sovražnikom svojega ljudstva.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

66.poglavje: Savlova smrt

Temeljno besedilo 1 Sam 28 in 31

Med Izraelom in Filistejci je bila spet razglašena vojna. "Ko se torej zbero Filistejci ter pridejo in se utabore v Sunemu", (1 Sam 28,4) na severnem robu Jezreelske ravnine, se je Savel s svojimi četami utaboril samo nekaj kilometrov stran ob vznožju gore Gilboe na južni meji ravnine. Na tej ravnini je Gideon s tristo možmi pognal v beg madianske čete. Toda duh, ki je navdihoval izraelskega osvoboditelja, se je zelo razlikoval od tega, ki je sedaj spodbudil kraljevo srce. Gideon je šel naprej v veri v mogočnega Jakobovega Boga; Savel pa se je čutil osamljenega in nebogljenega, ker ga je zapustil Bog. Ko se je zazrl na filistejske čete, se je zbal in srce mu je obupalo.

Savel je zvedel, da so David in njegove čete s Filistejci. Pričakoval je, da bo Jesejev sin izkoristil to priložnost, da bi se maščeval za krivice, ki jih je trpel. Kralj je bil v stiski. Zaradi svoje nespametne jeze, ki ga je spodbujala, da bi umoril Božjega izvoljenca, je pripeljal ljudstvo v tako veliko nevarnost. Medtem ko se je zatopil v preganjanje Davida, je zanemaril obrambo svojega kraljestva. Filistejci so izkoristili to neprevidnost in vdrli v samo osrčje dežele. Medtem ko je Satan spodbujal Savla, da je vso moč uporabil za lov na Davida, da bi ga uničil, je isti hudobni duh spodbujal Filistejce, naj izkoristijo priložnost in Savla pogubijo ter strmoglavijo Božje ljudstvo. Kako pogosto veliki sovražnik še vedno uporablja isto tehniko! Gane nekaj neposvečenih src, da zanetijo v cerkvi zavist in spor, potem pa izkoristi prednost razdeljenega stanja Božjega ljudstva in spodbudi svoje pomočnike, da jih pogubijo.

Zjutraj se bo Savel moral spopasti s Filistejci. Sence grozeče usode so zgoščevale temo okoli njega; hrepenel/675/ je po pomoči in vodstvu. Zaman pa je iskal nasvet od Boga. "A Gospod mu ni odgovoril ne po sanjah ne po Urimu ne po prerokih." (1 Sam 28,6) Gospod ni nikoli zavrnil duše, ki je prišla k njemu iskrena in ponižna. Zakaj je Savla pustil oditi neuslišanega? Kralj je s svojim dejanjem zapravil ugodnosti vseh metod povpraševanja Boga. Zavrnil je nasvet preroka Samuela; izgnal je Davida, Božjega izvoljenca; pobil je Gospodove duhovnike. Ali je lahko pričakoval, da bi ga Bog uslišal, ko pa je prekinil vse poti za stik, ki so jih postavila Nebesa? Z grehom je odgnal Duha milosti, ali bi bil torej lahko uslišan po sanjah in razodetjih od Gospoda? Savel se ni obrnil k Bogu ponižno in v spokorjenju. Ni prosil za odpuščanje za greh in spravo z Bogom, temveč za rešitev pred nasprotniki. S svojo trmo in uporom se je odrezal od Boga. Ni se mogel vrniti po poti ponižnosti in spokorjenja, ampak se je ošabni vladar v stiski in obupu odločil zateči po pomoč k drugemu viru.

"Tedaj veli Savel svojim hlapcem: Poiščite mi ženo, ki se peča z rotenjem mrtvih, da bi šel k njej in jo vprašal." (1 Sam 28,7) Savel je zelo dobro poznal čarodejstvo. Gospod ga je izrecno prepovedal in zoper vse, ki se ukvarjajo s to nesveto dejavnostjo, je bila izrečena smrtna kazen. V času Samuelovega življenja je Savel zapovedal, naj usmrtijo vse čarovnike in nje, ki imajo podobnega duha. Zdaj pa se je v nepremišljenem obupu zatekel k čaranju, ki ga je obsodil kot gnusobo.

Kralju so povedali, da žena, ki ima takega duha, živi skrita v Endorju. Ta ženska je sklenila zavezo s Satanom in se podredila njegovi oblasti, da bi izpolnjevala njegove namene. V povračilo ji je knez zla delal čudeže in ji razodeval skrivnosti.

Savel se je preoblekel in ponoči odpravil z dvema spremljevalcema iskat vedeževalkino zatočišče. O, kako usmiljenja vreden prizor! Satan je vodil Izraelovega kralja kot svojega ujetnika po svoji volji! Ni jih temnejših poti od tistih, po katerih stopajo stopala njih, ki so vztrajali, da mora biti po njihovem, in se upirali svetim vplivom Božjega Duha! Ali je kateri jarem strašnejši od tega, ki ga nosi on, ki se je prepustil oblasti najhujšega nasilneža - samemu sebi! Zaupanje/676/ v Boga in poslušnost njegovi volji sta bila edina pogoja, pod katerima bi Savel mogel biti Izraelov kralj. Če bi ju izpolnjeval v svojem vladanju, bi bilo njegovo kraljestvo varno; Bog bi bil njegov vodnik, Vsemogočni njegov ščit. Bog je bil dolgo potrpežljiv s Savlom. Čeprav sta upor in svojeglavost zelo utišala božanski glas v njem, je še obstajala priložnost za spokorjenje. Ko pa se je v nevarnosti odvrnil od Boga, da bi prejel luč od Satanovega zaveznika, je pretrgal zadnjo vez, ki ga je povezovala s Stvarnikom. Popolnoma se je prepustil oblasti demonske moči, ki ga je mnoga leta uporabljala in ga pripeljala na rob uničenja.

Pod zavetjem teme so se Savel in njegova spremljevalca odpravili čez ravnino in varno šli mimo filistejske vojske, prečkali gorski predel do osamljenega doma endorske vedeževalke. Tukaj se je skrila ženska z vedeževalnim duhom, da bi lahko skrivoma nadaljevala svoja bogokletna čaranja. Kljub preobleki je Savlova visoka postava in kraljevska drža govorila, da ni navaden vojak. Ženska je sumila, da je njen obiskovalec Savel, njegov bogat dar pa je njena sumničenja okrepil. Na prošnjo: "Vedežuj mi, prosim, po duhu mrtvega in mi pripelji gor, kogar ti bom imenoval," je odgovorila: "Glej, ti veš, kar je storil Savel, kako je potrebil iz dežele rotilce duhov in vražarje; zakaj pa nastavljaš zanko moji duši, da me spraviš v smrt?" Potem "ji Savel priseže pri Gospodu, rekoč: Kakor res živi Gospod, za to te ne zadene nobena kazen!" In ko je vprašala: "Koga naj ti pripeljem gor?" je odgovoril: "Samuela!" (1 Sam 28,8-11)

Potem ko je izrekla svoje zakletve, je dejala: "Vidim boga stopati gor iz zemlje. ... Star mož prihaja gor, ogrnjen s plaščem. In Savel zazna, da je Samuel, in se skloni z obličjem k tlom in stori poklon." (1 Sam 28,13.14)

Ta, ki je prišel ob uroku vedeževalkinih zakletev, ni bil Božji sveti prerok. Samuel ni bil navzoč v tistem shajališču hudobnih duhov. Ta nadnaravni pojav je povzročila samo Satanova moč. Zlahka si je omislil Samuelovo podobo, kakor si je zlahka omislil podobo angela luči, ko je v puščavi skušal Kristusa./679/

Prve ženine besede pod urokom so bile namenjene kralju: "Zakaj si me prekanil? Ker ti si Savel." (1 Sam 28,12) Tako je prvo dejanje hudobnega duha, ki je poosebljal preroka, skrivaj sporočilo hudobni ženski, da bi jo opozorilo na prevaro, ki jo je doletela. Sporočilo Savlu od lažnega preroka se je glasilo: "Zakaj me vznemirjaš s tem, da me kličeš gor? In Savel odgovori: V veliki stiski sem, kajti Filistejci se vojskujejo z menoj, in Bog me je zapustil in mi ne odgovarja več ne po prerokih ne po sanjah; zato sem dal poklicati tebe, da mi oznaniš, kaj naj storim." (1 Sam 28,15)

Ko je Samuel še živel, je Savel preziral njegov nasvet in mu zameril grajo. Zdaj v uri nesreče in nadloge pa je čutil, da je prerokovo vodstvo njegovo edino upanje, in da bi se pogovoril s poslancem Nebes, se je zaman zatekel k peklenskemu poslancu! Savel se je popolnoma izročil Satanovi moči. Zdaj je on, čigar edino veselje je povzročati bedo in uničenje, kar najbolj izkoristil priložnost, da bi uničil nesrečnega kralja. V odgovor na Savlovo mučno prošnjo, izgovorjeno v smrtnem strahu, je prišlo strašno sporočilo, dozdevno iz Samuelovih ust:

"Čemu pa vprašuješ mene, ker te je Gospod zapustil in je postal tvoj nasprotnik? In Gospod je storil zase, kakor je po meni govoril, in Gospod je odtrgal kraljestvo iz tvoje roke in ga dal tvojemu bližnjemu, Davidu. Ker nisi poslušal Gospodovega glasu in nisi izvršil silne njegove jeze nad Amalekom, zato ti je takole storil Gospod sedaj. Vrhutega bo dal Gospod Izraela s teboj vred v roko Filistejcem." (1 Sam 28,16-19)

Satan je na vsej poti upora Savlu laskal in ga varal. Skušnjavčevo delo je podcenjevati greh, da bi bila pot prestopka videti lahka in privlačna ter bi zaslepila um pred Gospodovimi svarili in grožnjami. Satan je s svojo čarobno močjo vodil Savla, da se je opravičeval in se ni zmenil za Samuelove graje in opozorila. Zdaj pa se je v skrajni sili obrnil nanj, mu predstavil velikost njegovega greha in brezupnost odpuščanja, da bi ga pognal v obup. Nič ne bi delovalo bolj za uničenje njegovega poguma/780/ in zmedo njegove presoje ali ga pripeljalo v obup in samouničenje.

Savel je pešal zaradi pobitosti in posta; bil je prestrašen in pekla ga je vest. Ko je slišal grozno napoved, se je zamajal kakor hrast v viharju ter padel na zemljo.

Vedeževalka je bila prestrašena. Izraelov kralj je ležal pred njo kakor mrtev. Kakšne bodo posledice zanjo, če bo umrl v njenem skrivališču? Rotila ga je, naj vstane in zaužije hrano. Prosila ga je, naj ustreže njeni želji, da ohrani njeno življenje, ker je tudi ona spravila v nevarnost svoje življenje, ko mu je ustregla. Njegova služabnika sta se pridružila njenim prošnjam in Savel je nazadnje popustil. Ženska je predenj postavila pitano tele in nekvašen kruh, ki ju je v naglici pripravila. Kakšen prizor! V divji vedeževalkini jami, ki je še malo prej grmela usodne besede - v navzočnosti Satanovega poslanca - je sedel on, ki je bil od Boga pomaziljen za kralja nad Izraelom, da bi jedel in se pripravil za dnevno smrtno bitko.

Pred zoro se je s svojima spremljevalcema vrnil v izraelski tabor, da bi se pripravil za spopad. S posvetovanjem z duhom teme se je Savel uničil. Ker ga je samega tiščala groza obupa, ni mogel navdihniti vojske s pogumom. Ločen od Izvira moči ni mogel voditi misli Izraela, da bi pogledali k Bogu kot svojemu pomočniku. Tako se bo hudobna napoved dovršila.

Na Sunemski ravnini in po pobočjih gore Gilboe so se izraelske in filistejske čete zagnale v neizprosen dvoboj. Čeprav je strašen prizor v Endorski jami iz Savlovega srca pregnal vse upanje, se je za svoj prestol in kraljestvo bojeval z drznim pogumom. Ampak bilo je zaman. "In Izrael je zbežal pred Filistejci, in so padali pobiti na gorovju Gilboi." (1 Sam 31,1) Trije pogumni kraljevi sinovi so umrli ob njem. Lokostrelci so zasledovali Savla. Povsod okoli sebe je videl padati svoje vojake in njegovi knežji sinovi so ležali pobiti z mečem. Sam je bil ranjen, in se zato ni mogel ne boriti ne bežati. Beg je bil nemogoč. Ker pa se je odločil, da ga Filistejci ne bodo ujeli živega, je prosil svojega oproda: "Izderi svoj meč in me prebodi." (1 Sam 31,4) Ko mož ni hotel dvigniti roke/681/ zoper Gospodovega maziljenca, se je Savel ubil sam, tako da se je nabodel na meč.

Tako je umrl prvi Izraelov kralj s krivdo samomora. Njegovo življenje je bilo neuspeh, osramotil se je in obupal, ker se je s svojo pokvarjeno voljo uprl Božji.

Novice o porazu so se razširile na vse strani in povzročile grozo vsemu Izraelu. Ljudje so bežali iz mest in Filistejci so nemoteno zasedli posestva. Savlova vladavina, ki je bila neodvisna od Boga, se je izkazala za pogubo njegovega ljudstva.

Dan po spopadu so Filistejci preiskali bojišče, da bi oropali pobite. Odkrili so trupla Savla in njegovih treh sinov. Da bi izpopolnili svojo zmago, so odrezali Savlovo glavo in mu odvzeli orožje; potem so glavo in orožje, oblito s krvjo, poslali v filistejsko deželo kot zmagoslavno trofejo, "da se ta vesela vest oznani v hiši njihovih malikov in med ljudstvom". (1 Sam 31,9) Orožje so dokončno položili v "Astartini hiši", (1 Sam 31,10) glavo pa so obesili v Dagonovem templju. Tako so slavo zmage pripisali moči lažnih bogov, Jahvejevo ime pa je bilo osramočeno.

Trupla Savla in njegovih sinov so odvlekli v Betsan, v mesto blizu Gilboe in Jordana. Tukaj so jih obesili na verige, da bi jih požrle ptice roparice. Pogumni možje iz Jabesa v Gileadu pa so v spomin na Savlovo rešitev njihovega mesta v njegovih zgodnejših in srečnejših letih zdaj pokazali hvaležnost in rešili trupla kralja in knezov ter jih častno pokopali. Ponoči so prečkali Jordan. "In snamejo Savlovo truplo in trupla njegovih sinov z zida v Betsanu, ter jih prineso v Jabes in jih ondi sežgo. In vzamejo njihove kosti in jih pokopljejo pod tamarisko v Jabesu in se postijo sedem dni." (1 Sam 31,12.13) Tako je plemenito delo, ki je bilo opravljeno pred štiridesetimi leti, Savlu in njegovim sinovom zagotovilo pogreb po nežnih in usmiljenih rokah v tisti temni uri poraza in sramote.



Nazadnje urejal/a HumanaSlovenija 14 Feb 2013 20:39; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

67. Starodavno in sodobno čarovništvo

Svetopisemsko poročilo o Savlovem obisku ženske v Endorju povzroča zmedo pri mnogih proučevalcih Svetega pisma. Nekateri trdijo, da je bil Samuel dejansko navzoč v pogovoru s Savlom, toda samo Sveto pismo daje dovolj osnov za nasproten sklep. Če je bil Samuel v nebesih, kakor nekateri trdijo, je moral biti poklican od tam ali po Božji ali pa Satanovi moči. Nihče niti za trenutek ne verjame, da je Satan imel moč poklicati svetega Božjega preroka iz nebes, da bi počastil zaklinjanje malopridne ženske. Prav tako ne moremo sklepati, da ga je v vedeževalkino jamo poklical Bog, saj je Gospod že zavrnil pogovor s Savlom po sanjah, Urimu ali po prerokih. (1 Sam 28,6) To so bili od Boga določeni prenosniki sporočil in ni jih obšel, da bi oddal sporočilo po Satanovem pomočniku.

Samo sporočilo zadostno dokazuje, od kod izvira. Njegov cilj ni bil voditi Savla k spokorjenju, temveč ga pognati v pogubo. To pa ni Božje, temveč Satanovo delo. Še več, Savlovo posvetovanje z vedeževalko je v Svetem pismu navedeno kot eden od razlogov, zakaj ga je Bog zavrgel in ga prepustil propadu: "In tako je umrl Savel v svoji nezvestobi, ki se je z njo izneveril Gospodu, zoper Gospodovo besedo, ki je ni izpolnil, pa tudi zato, ker je poiskal rotilko mrtvih, da jo je vprašal, Gospoda pa ni vprašal. Zato ga je usmrtil in naklonil je kraljestvo Davidu, Jesejevemu sinu." (1 Let 10,13.14) Tukaj je jasno navedeno, da je Savel povprašal rotilko mrtvih, ne pa Gospoda. Ni govoril s Samuelom, Božjim prerokom, marveč se je po vedeževalki pogovarjal s Satanom. Satan ni mogel predstavljati pravega Samuela, je pa predstavil ponaredek, ki je služil njegovi prevari./683/

Skoraj vse oblike starodavnega čaranja in magije so bile utemeljene na verovanju, da imajo občestvo z mrtvimi. Kdor se je ukvarjal s klicanjem mrtvih, je trdil, da je govoril z duhovi umrlih in po njih prejel spoznanje o prihodnjih dogodkih. Ta običaj posvetovanja z mrtvimi je opisan tudi v Izaijevi prerokbi: "In ko vam poreko: Povprašajte rotilce mrtvih in vedeže, ki čivkajo in ki šepetajo, recite: Ali naj ne povprašuje ljudstvo svojega Boga? Za žive naj vpraša mrtve?" (Iz 8,19)

To isto verovanje v občestvo z mrtvimi je oblikovalo vogelni kamen poganskega malikovanja. Verovali so, da so poganski bogovi poboženi duhovi umrlih junakov. Tako je bila poganska vera češčenje mrtvih. To je očitno iz Svetega pisma. V poročilu o Izraelovem grehu v Bet-peorju je navedeno: "Izrael pa je ostal v Sitimu; in ljudstvo začne nečistovati s hčerami Moabcev, ki so povabile ljudstvo k daritvam svojih bogov; in jedlo je ljudstvo in se priklanjalo njihovim bogovom. In Izrael se je oprijel Baal-peorja." (4 Moj 25,1-3) Psalmist nam pove, katere vrste bogovom so darovali daritve. Ko govori o istem izraelskem odpadu, pravi: "Združili so se tudi z malikom Baal-peorjem in jedli daritve mrtvim," (Ps 106,28) kar pomeni daritve, ki so jih darovali mrtvim.

Poboževanje mrtvih je imelo vodilno mesto v skoraj vsakem poganskem sistemu in prav tako domnevno občestvo z mrtvimi. Verjeli so, da bogovi sporočajo svojo voljo ljudem in prav tako dajejo nasvete, če jih zanje vprašajo. O tem nam govorijo razvpita preročišča v Grčiji in Rimu.

Verovanje v občestvo z mrtvimi še vedno obstaja celo v deželah, ki so priznane za krščanske. Pod imenom spiritizma se je zelo razširila navada vzdrževanja zveze z bitji, ki trdijo, da so duhovi umrlih. To je preračunano tako, da pridobi naklonjenost njih, ki so svoje ljubljene položili v grob. Duhovna bitja se včasih prikažejo osebam v obliki umrlih prijateljev in poročajo o dogodkih, ki so povezani z njihovim življenjem, ter opravljajo dejanja, ki so jih opravljali, ko so še živeli. Na ta način vodijo ljudi k verovanju, da so njihovi mrtvi prijatelji angeli, ki lebdijo okoli njih in govorijo/684/ z njimi. Kdor tako domneva, da so to duhovi umrlih, je malikovalec, in za mnoge je njihova beseda veljavnejša od Božje.

Mnogi pa jemljejo spiritizem kot sleparstvo. Razodetja, s katerimi podpirajo svoje trditve o nadnaravnem značaju, so pripisana posrednikovi prevari. Medtem ko je res, da so bile posledice zvijače pogosto podtaknjene kot pristna razodetja, so obstajali tudi očitni dokazi o nadnaravni moči. Mnogi, ki zavrnejo spiritizem kot sad človeške spretnosti ali prekanjenosti, bodo sprejeli njegove trditve, ko se bodo srečali z razodetji, ki jih ne bodo mogli pripisati ničemur od tega.

Sodobni spiritizem in oblike starodavnega čaranja ter češčenje malikov - vse pa ima občestvo z mrtvimi za svoje osnovno načelo - so utemeljeni na prvi laži, s katero je Satan zapeljal Evo v Edenu: "Nikakor ne umreta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, ... bosta kakor Bog." (1 Moj 3,4.5) Enako so utemeljeni na laži in jo ponavljajo enako, ker so enako od očeta laži.

Hebrejcem je bilo izrecno prepovedano na kakršen koli način sodelovati v lažnem občestvu z mrtvimi. Bog je ta vrata učinkovito zaprl, ko je dejal: "Mrtvi pa ničesar ne vedo. ... In nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod soncem. Njegov duh izide, pa se povrne v svoj prah, isti dan minejo vse njegove misli." (Prop 9,5.6; Ps 146,4) In Gospod je Izraelu izjavil: "Tudi zoper dušo, ki se obrača k rotilcem mrtvih in k vražarjem, da bi šla v nečistosti za njimi, zoper tako dušo obrnem svoje obličje in ga iztrebim izmed njegovega ljudstva." (3 Moj 20,6)

Vražarski duhovi niso duhovi umrlih, temveč hudobni angeli, Satanovi poslanci...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vražarski duhovi niso duhovi umrlih, temveč hudobni angeli, Satanovi poslanci. Kakor smo videli, je starodavno malikovalstvo zajemalo oboje; češčenje mrtvih in domnevno občestvo z njimi. O tem pa Sveto pismo pravi, da je bilo demonsko češčenje. Apostol Pavel svari svoje brate pred kakršnim koli sodelovanjem v malikovanju svojih poganskih sosedov, rekoč: "Kar žrtvujejo pogani, ... žrtvujejo zlim duhovom in ne Bogu. Nočem pa, da boste vi/685/ deležniki zlih duhov." (1 Kor 10,20) Ko psalmist govori o Izraelu, pravi: "In darovali so svoje sinove in svoje hčere hudim duhovom," in v naslednji vrsti pojasnjuje, da so jih žrtvovali "kanaanskim malikom". (Ps 106,37.38) V svojem domnevnem češčenju mrtvih so ljudje v resnici častili hudobne duhove.

Sodobni spiritizem počiva na istem temelju, je le oživitev v novi podobi čaranja in češčenja hudobnih duhov, ki jih Bog obsoja in prepoveduje že od starodavnosti. V Svetem pismu je napovedano, "da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov". (1 Tim 4,1) Pavel v drugem listu Tesaloničanom kaže na posebno Satanovo delovanje v spiritizmu kot na dogodek, ki se bo zgodil tik pred drugim Kristusovim prihodom. Ko govori o drugem Kristusovem prihodu, pravi: "Po Satanovem delovanju z vso močjo in z znamenji in lažnivimi čudeži." (2 Tes 2,9) In Peter opisuje nevarnosti, katerim bo izpostavljena cerkev v poslednjih dneh, ter pravi, kakor so bili lažni preroki, ki so vodili Izraela v greh, tako bodo lažni učitelji "vtihotapljali pogubne krive nauke in zatajevali celo Gospoda, ki jih je odkupil. ... In mnogo jih bo hodilo za njihovimi razuzdanostmi." (2 Pet 2,1.2) Tukaj je apostol pokazal na eno od značilnosti spiritističnih učiteljev. Nočejo priznati Kristusa za Božjega Sina. Glede takih učiteljev ljubljeni Janez govori: "Kdo je lažnik, če ne tisti, ki taji, da Jezus je Kristus? Ta je antikrist, ki taji Očeta in Sina. Vsak, ki taji Sina, tudi Očeta nima." (1 Jan 2,22.23) Spiritizem z zanikanjem Kristusa zanika oba - Očeta in Sina - Sveto pismo pa to razglaša za razodetje antikrista.

Z napovedjo Savlove usode, ki je prišla po Endorki, je Satan načrtoval ujeti v past izraelsko ljudstvo. Upal je, da jih bo navdihnilo zaupanje v vedeževalko in se bodo posvetovali z njo. Tako bi se odvrnili od Boga kot svojega svetovalca in se postavili pod Satanovo vodstvo. Vaba, s katero spiritizem privlači množice, je njena domnevna moč, da odgrinja zastor s prihodnosti in ljudem razodeva, kar je Bog skril. Bog nam je v svoji/686/ besedi razodel velike prihodnje dogodke - vse, kar je za nas pomembno vedeti - in dal varno vodstvo našim nogam sredi vseh nevarnosti. Satanov namen pa je uničiti človekovo zaupanje v Boga, ga narediti nezadovoljnega z življenjskimi razmerami in ga voditi, da išče spoznanje o tem, kar mu je Bog modro prikril, ter prezirati, kar je razkril v svoji Sveti besedi.

Mnogi postanejo nemirni, ko ne poznajo natančnega izida zadev. Ne prenesejo negotovosti in v svoji nepotrpežljivosti nočejo čakati, da bi videli Božje zveličanje. Pričakovana zla jih skoraj obnorijo. Prostor dajejo svojim upornim čustvom in tekajo sem ter tja v nebrzdani potrtosti ter iščejo pojasnitev glede tega, kar ni bilo razodeto. Če bi samo zaupali v Boga in čuli v molitvi, bi dobili božansko tolažbo. Njihov duh bi se umiril v občestvu z Bogom. Utrujeni in preobremenjeni bi našli pokoj svojim dušam, če bi le šli k Jezusu. Ko pa zanemarijo sredstva, ki jih je Bog namenil za njihovo tolažbo, in se zatekajo k drugim virom v upanju, da bodo zvedeli, kar jim je Bog zadržal, ponovijo Savlovo napako in končno doživijo le zlo.

Bog s takim ravnanjem ni zadovoljen, to pa je izrazil z najjasnejšimi izrazi. Ta nepotrpežljiva naglica, da bi odstranili zaveso s prihodnosti, razodeva pomanjkanje vere v Boga in pušča človeka odprtega za domneve mojstrskega zapeljivca. Satan vodi ljudi, da se posvetujejo z njimi, ki imajo vračarskega duha. Z razodevanjem skritih preteklih stvari navdihuje zaupanje v njegovo moč, da lahko napove prihodnje dogodke. Z izkušnjami, ki jih je pridobil v dolgih stoletjih, lahko sklepa z vzroka na posledice in pogosto napove precej natančno nekaj prihodnjih dogodkov v človekovem življenju. Tako prevara uboge, zapeljane ljudi in jih privede v svojo oblast ter jih naredi za ujetnike svoje volje.

Bog nam je dal po preroku opozorilo: "In ko vam poreko: Povprašajte rotilce mrtvih in vedeže, ki čivkajo in ki šepetajo, recite: Ali naj ne povprašuje ljudstvo svojega Boga? Za žive naj vpraša mrtve? Postave in pričevanja naj se oklepajo! Ako ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje." (Iz 8,19.20)

Ali naj gredo oni, ki imajo svetega Boga, ki je neskončen v modrosti in/687/ moči, k vedežem, katerih znanje prihaja iz domačnosti s sovražnikom našega Gospoda? Sam Bog je luč svojemu ljudstvu; veleva jim, naj uprejo svoje oči z vero na blaženosti, ki so zastrte človeškim očem. Sonce pravičnosti pošilja svoje jasne žarke v njihovo srce; imajo luč z nebeškega prestola in se ne želijo odvrniti od izvira svetlobe k Satanovim poslancem.

Savlu namenjeno demonsko sporočilo kljub žigosanju greha in prerokbi o povračilu ni bilo namenjeno, da bi ga spremenilo, temveč da bi ga pognalo v obup in pogubo. Pogosteje pa bolje služi skušnjavčevemu namenu, če ljudi zvabi v uničenje z laskanjem. Nauk hudobnih duhov v starodavnih časih je pospeševal nizkotno svoboščino. Božanski predpisi, ki so obsojali greh in spodbujali pravičnost, so bili opuščeni. Resnica se je jemala zlahka, nečistost pa ni bila le dovoljena, marveč so jo tudi ukazali. Spiritizem pravi, da ni ne smrti, ne greha, ne sodbe, ne povračila; da so ljudje "nepadli polbogovi"; da je želja največji zakon in da je človek odgovoren le samemu sebi. Pregrade, ki jih je postavil Bog, da bi zaščitil resnico, čistost in spoštovanje, so podrte, zaradi česar se mnogi opogumijo v grehu. Ali tak nauk ne spominja na vir, ki je podoben češčenju hudobnih duhov?

Gospod je Izraelu predstavil posledice vzdrževanja občestva s hudobnimi duhovi v ogabnosti Kanaancev: bili so brez naravnih čustev, malikovalci, prešuštniki, morilci in gnusni zaradi vsake pokvarjene misli in ostudnega delovanja. Ljudje ne poznajo lastnega srca, kajti "srce je nad vse varljivo in hudo popačeno". (Jer 17,9) Bog pa razume nagnjenja izprijene človeške narave. Takrat je kakor tudi zdaj Satan poskušal vzpostaviti razmere, ki bodo naklonjene uporu, da bi se Izraelci priskutili Bogu kakor Kanaanci. Sovražnik ljudi je vedno na preži, da odpre poti za neomejen pretok zla v nas, saj želi našo pogubo in obsodbo pred Bogom.

Satan se je odločil zadržati svojo oblast nad Kanaanom. Ampak ko je Kanaan postal prebivališče Izraelovih otrok in je Božji zakon postal zakon dežele, je zasovražil Izraela s krutim in zlobnim sovraštvom ter koval njegovo uničenje./688/ S pomočjo hudobnih duhov so vpeljali tuje bogove. Zaradi prestopanja se je izvoljeno ljudstvo nazadnje razkropilo iz obljubljene dežele. To zgodovino si Satan prizadeva ponoviti v današnjem času. Bog vodi svoje ljudstvo iz posvetne gnusobe, da bi lahko izpolnjevali njegov zakon, zaradi česar bes "tožnika naših bratov" ne pozna meja. "Ker dol je šel Hudič k vam z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa." (Raz 12,10.12) Vzorčna obljubljena dežela je tik pred nami, Satan pa se je odločil, da bo uničil Božje ljudstvo in ga odrezal od njihove dediščine. Svarilo "čujte in molite, da ne zaidete v skušnjavo", (Mar 14,38) ni bilo še nikoli tako potrebno, kakor je prav zdaj.

Gospodova beseda starodavnemu Izraelu je namenjena tudi njegovemu ljudstvu v tem veku: "Ne obračajte se k rotilcem mrtvih, ne k vražarjem, ne iščite jih, da bi se po njih oskrunili; zakaj gnusoba je Gospodu, kdor koli dela kaj takega." (3 Moj 19,31; 5 Moj 18,12.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

68.poglavje:  David v Ziklagu

Temeljno besedilo 1 Sam 29 in 30; 2 Sam 1

David in njegovi možje niso sodelovali v bitki med Savlom in Filistejci, čeprav so šli s Filistejci do bojišča. Ko sta se vojski pripravljali na spopad, se je Jesejev sin znašel v zapletenem položaju. Pričakovali so, da se bo bojeval za Filistejce. Če bi med bitko zapustil dodeljeni prostor na bojišču, se ne bi le ožigosal za strahopetca, marveč tudi za nehvaležneža in Ahisovega izdajalca, kateri ga je zaščitil in mu zaupal. Tako dejanje bi mu omadeževalo ime in ga izpostavilo besu sovražnikov, ki se jih je bilo bati bolj kakor Savla. Pa vendar ni mogel niti za trenutek privoliti v boj zoper Izraela. Če bi to storil, bi postal izdajalec svoje dežele - sovražnik Boga in njegovega ljudstva. Za vedno bi si zapahnil pot do Izraelovega prestola, in če bi Savla ubili v bitki, bi bil David obtožen za njegovo smrt.

David je uvidel, da je zgrešil pot. Koliko boljše bi bilo zanj, če bi si bil poiskal zavetje v močni Božji trdnjavi - v gorah - kakor pa pri odkritih sovražnikih Jahveja in njegovega ljudstva. Toda Gospod zaradi svoje velike usmiljenosti ni kaznoval napake svojega služabnika in ga prepustil samemu sebi v času, ko so ga doletele težave in obup. Zakaj četudi je David izgubil prijem božanske moči, se spotaknil in odvrnil od poti stroge poštenosti, je v svojem srcu še vedno nameraval biti zvest Bogu. Na eni strani so bili Satan in njegove čete zaposleni, da bi pomagali Božjim in Izraelovim sovražnikom, ter so kovali načrte zoper kralja, ki ga je Bog zapustil; na drugi strani pa so Božji angeli reševali Davida iz nevarnosti, v katero je zašel. Nebeški poslanci so vplivali na filistejske kneze, da so začeli ugovarjati zoper navzočnost Davida in njegove vojske v spopadu, ki se je približeval./690/

"Kaj hočejo tu ti Hebrejci?" so vpili filistejski knezi in pritiskali na Ahisa. (1 Sam 29,3) Slednji ni bil pripravljen ločiti se od tako pomembnega zaveznika, zato je odgovoril: "Ali ta ni David, hlapec Savla, izraelskega kralja, ki je bil pri meni že mnogo dni ali let, in nisem ničesar našel na njem, odkar je uskočil k meni do tega dne?" (1 Sam 29,3)

Knezi pa so jezno vztrajali pri svoji zahtevi: "Veli, da se vrne ta mož, da gre nazaj v svoje mesto, kamor si ga postavil, nikar naj ne hodi z nami dol v boj, da nam ne postane v bitki nasprotnik; kajti s čim bi si pridobil blagovoljnost svojega gospoda kakor z glavami teh mož? Ali ta ni David, o katerem so plešoč pele druga drugi, govoreč: Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč?" (1 Sam 29,4.5) Poboj njihovega slavnega junaka in zmaga Izraela ob tisti priložnosti sta bila v spominu filistejskih knezov še sveža. Niso verjeli, da bi se David boril zoper svoje ljudstvo. In če bi na vrhuncu bitke prestopil na njihovo stran, bi Filistejcem povzročil večjo škodo kakor vsa Savlova vojska.

Tako je bil Ahis prisiljen popustiti. Poklical je Davida, in mu rekel: "Kakor res Gospod živi, pošten si, in všeč bi mi bilo, da hodiš z menoj ven in noter v vojski, zakaj nisem nič hudega našel na tebi, odkar si prišel k meni do tega dne; ali knezom nisi po volji. Zato se zdaj vrni in pojdi v miru, da ne storiš, kar bi se videlo hudo filistejskim knezom." (1 Sam 29,6.7)

David je v strahu, da bi izdal resnična čustva, dejal: "Kaj pa sem storil ali kaj si našel na svojem hlapcu, dokler sem bil pred tvojim obličjem do tega dne, da ne smem iti in se bojevati zoper sovražnike svojega gospoda, kralja?" (1 Sam 29,8)

Ahisov odgovor je moral v Davidovem srcu izzvati sramoto in obžalovanje, ko je pomislil, kako so nevredne za Jahvejevega služabnika prevare, h katerim se je zatekel. Kralj je dejal: "Vem, da si dober v mojih očeh kakor Božji angel; ali knezi Filistejcev so dejali: Naj ne gre ta z nami v boj! Zatorej vstani zgodaj zjutraj s hlapci svojega gospoda, ki so prišli s teboj. In ko zjutraj, kakor hitro se zdani, vstanete, kar odrinite!" (1 Sam 29,9.10) Zanka, v katero se je zapletel David, se je pretrgala in bil je svoboden./691/

Po treh dneh potovanja so David in njegovih šeststo mož prispeli v Ziklag, svoj filistejski dom. Naleteli pa so na opustošenje. Amalekovci so izkoristili Davidovo odsotnost in se s svojo vojsko maščevali za njegove vdore na njihovo ozemlje. Presenetili so mesto, ki je bilo puščeno nezaščiteno, ga oplenili in požgali. Ko so odšli, so s seboj odvlekli ženske in otroke za ujetnike ter veliko plena.

David in možje so obnemeli od groze in začudenja ter nekaj časa tiho strmeli v počrnele in kadeče se ruševine. Potem so dojeli strašno opustošenje, in ti pogumni vojaki so povzdignili svoj glas in jokali "toliko, da niso mogli več jokati". (1 Sam 30,4)

Tukaj je bil David ponovno kaznovan za pomanjkanje vere, ki ga je vodilo, da se je naselil med Filistejci. Imel je priložnost videti, koliko varnosti lahko najde med sovražniki Boga in njegovega ljudstva. Davidovi ljudje so se obrnili k njemu kot vzroku svoje nesreče. S svojim napadom na Amalekovce je izzval njihovo maščevanje. Ker pa se je počutil preveč varnega sredi sovražnikov, je pustil mesto nezaščiteno. Razkačeni od žalosti in besa so bili njegovi vojaki sedaj pripravljeni na obupne ukrepe in so celo grozili, da bodo kamnali vodja.

Zdelo se je, da je David odrezan od vsake človeške podpore. Vse, kar mu je bilo na zemlji dragoceno, mu je bilo odvzeto. Savel ga je izgnal iz svoje dežele; Filistejci so ga odpravili iz svojega tabora; Amalekovci so oplenili njegovo mesto; njegove žene in otroci so bili odpeljani za ujetnike, in njegovi pristni prijatelji so se združili proti njemu ter mu grozili celo s smrtjo.

V tem času skrajne težave se je ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V tem času skrajne težave se je David iskreno obrnil k Bogu po pomoč in ni dovolil svojemu umu muditi se na teh bolečih okoliščinah. "Ali David se ohrabri v Gospodu." (1 Sam 30,6) Na hitro je prelistal svoje preteklo, dogodkov polno življenje. Ali ga je Gospod kdaj zapustil? Okrepil se je v oživljanju mnogih dokazov Božje naklonjenosti. Davidovi sledilci so s svojim nezadovoljstvom in nepotrpežljivostjo naredili stisko še nadležnejšo; Božji človek pa, ki je imel še večji vzrok za žalovanje, se je opogumil. "Ob dnevu, ko me strah obhaja, stavim svoje upanje vate," (Ps 56,3) je bil jezik njegovega srca. Čeprav sam/692/ ni mogel razločiti poti iz težave, jo je Bog lahko videl in On ga bo poučil, kaj naj naredi.

Ko je poslal po duhovnika Abiatarja, Ahimelekovega sina, je "vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj udarim za tisto roparsko drhaljo? Ali jih dohitim?" Odgovor se je glasil: "Spusti se za njimi, zakaj gotovo jih dohitiš in izvršiš popolno rešitev!" (1 Sam 30,8)

Ob teh besedah sta hrup žalosti in jeze ponehala. David in vojaki so se takoj odpravili za bežečimi nasprotniki. Tako hitro so korakali, da je bilo dvesto mož, ko so dospeli do potoka Besorja, ki se izteka blizu Gaze v Sredozemsko morje, prisiljenih zaostati zaradi izčrpanosti. David pa je z drugimi štiristo vztrajno napredoval.

Med potjo so naleteli na egiptovskega sužnja, ki je bil tik pred smrtjo zaradi utrujenosti in lakote. Ko se je najedel in odžejal, je oživel in zvedeli so, da ga je pustil umreti kruti gospodar, Amalekovec, ki je pripadal zavojevalcem. Povedal je zgodbo o napadu in plenjenju. Ko je prejel obljubo, da ga ne bodo ne ubili ne izročili njegovemu gospodarju, je privolil, da vodi Davidovo skupino v tabor njihovih sovražnikov.

Ko so prišli do kraja taborjenja, so zagledali prizor bučnega veseljačenja. Zmagoslavna vojska je praznovala. "Bili so razkropljeni po vsem tistem kraju in so jedli in pili in praznovali zaradi vsega velikega ropa, ki so ga bili vzeli iz dežele Filistejcev in Judove dežele." (1 Sam 30,16) Ukazan je bil takojšen napad in preganjalci so se silovito pognali na svoj plen. Amalekovci so bili presenečeni in zmedeni. Bitka se je nadaljevala vso noč in naslednji dan, dokler ni bila skoraj vsa vojska pobita. Samo skupini štiristo mož, ki so jezdili kamele, je uspelo uiti. Gospodova beseda se je izpolnila. "In David je otel vse, kar so bili vzeli Amalekovci; tudi svoji dve ženi je osvobodil David. Nič se ni pogrešalo, ne malo ne veliko, ne sinovi, ne hčere, prav nič, kar so jim bili poplenili: vse je David zopet dobil." (1 Sam 30,18.19)

Ko je David zasedel amalekovsko ozemlje, je z mečem pobil vse prebivalce, ki so mu padli v roke./693/ Če ne bi bilo ustavljajoče Božje moči, bi se Amalekovci maščevali s pobojem Ziklažanov. Odločili so se prizanesti ujetnikom, da bi tako povečali čast zmage, ko bi domov pripeljali veliko število jetnikov in jih potem prodali za sužnje. Tako so nevede izpolnili Božji namen in ohranili jetnike nepoškodovane, da so se vrnili k svojim možem in očetom.

Vse pozemske moči so pod nadzorom Neskončnega. Najmogočnejšemu vladarju in najokrutnejšemu zatiralcu pravi: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11) Božja moč neprestano deluje proti hudobnim silam; vedno dela za ljudi, ne za njihovo uničenje, temveč za njihovo poboljšanje in ohranitev.

Zmagovalci so se z velikim veseljem ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zmagovalci so se z velikim veseljem odpravili domov. Ko so prišli do onemoglih tovarišev, so najbolj sebični in samovoljni izmed štiristo mož veleli, da naj bi ne prejeli plena oni, ki niso sodelovali v bitki; zanje bo dovolj, če bo vsak dobil nazaj svojo ženo in otroke. David pa ni dovolil tega.

Rekel je: "Ne ravnajte tako, moji bratje, s tem, kar nam je dal Gospod. ... Marveč kakršen je del tistega, ki je šel v boj, takšen bodi del tega, ki je ostal pri prtljagi: po enako naj si razdelijo." (1 Sam 30,23.24) Tako je bila zadeva urejena in kasneje je v Izraelu postal predpis, da naj vsi, ki so častno povezani z vojaškim pohodom, enakopravno prejmejo plen s tistimi, ki so sodelovali v dejanskem boju.

Poleg tega da so David in njegova skupina povrnili ves plen, ki je bil odnesen iz Ziklaga, so zajeli obsežne črede ovac in govedi, ki so pripadale Amalekovcem. To so imenovali "Davidov plen", (1 Sam 30,20) in ko so se vrnili v Ziklag, je David od tega plena poslal darove starešinam svojega, to je Judovega rodu. V tem podeljevanju se je spomnil vseh, ki so pomagali njemu in njegovim sledilcem v gorskih trdnjavah, ko je bil prisiljen bežati iz kraja v kraj, da si ohrani življenje. Njihovo prijaznost in sočutje, ki sta bila preganjanemu ubežniku tako dragocena, je hvaležno nagradil.

Tri dni je že minilo, odkar so se David in njegovi vojščaki vrnili v Ziklag. Ko so obnavljali svoje uničene domove, so z zaskrbljenim srcem čakali na novice o bitki, za katero so/694/ vedeli, da se bije med Izraelom in Filistejci. Nenadoma je v mesto stopil sel "z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi". (2 Sam 1,2) Takoj so ga pripeljali pred Davida. Pred njim se je spoštljivo priklonil in mu izrazil priznanje za mogočnega kneza, čigar naklonjenosti si želi. David je nestrpno povprašal o poteku bitke. Ubežnik je poročal o Savlovem porazu in smrti ter o Jonatanovi smrti. Ni pa le navajal preprostih dejstev. Ker je očitno menil, da David goji sovraštvo do neusmiljenega preganjalca, je tujec upal, da si zagotovi čast, če pove, da je ubil kralja. Bahaško je poročal, da je med bitko našel Izraelovega vladarja ranjenega in da so ga preganjali nasprotniki. Na njegovo zahtevo ga je ubil. Krono z njegove glave in zapestnico z roke je prinesel Davidu. Z gotovostjo je pričakoval, da bodo to novico sprejeli z vzkliki veselja in da bo sam prejel bogato nagrado za svoje ravnanje.

Toda "David prime za svoja oblačila in jih raztrga, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem; in so žalovali in jokali in se postili do večera po Savlu in po Jonatanu, njegovem sinu, in zavoljo Gospodovega ljudstva in Izraelove hiše, ker so bili padli po meču". (2 Sam 1,11.12)

Prvi stres ob strašni novici je minil in Davidove misli so se povrnile k tujčevim novicam in k hudodelstvu, katero je zagrešil po lastni izjavi. Poglavar je od mladeniča zahteval: "Od kod si?" In on je odgovoril: "Sin sem tujca, Amalekovca. In David mu reče: Kako, da se nisi bal položiti svoje roke na Gospodovega maziljenca, da ga pogubiš?" (2 Sam 1,13.14) David je imel Savla dvakrat v svoji moči, toda ko so mu veleli, naj ga ubije, ni hotel dvigniti roke zoper njega, ki je bil po Božjem ukazu posvečen vladati nad Izraelom. Kljub temu se Amalekovec ni bal pohvalili, da je ubil Izraelovega kralja. Obtožil se je zločina, ki je bil vreden smrti. Kazen so izvršili takoj. David je rekel: "Tvoja kri bodi na tvoji glavi! Zakaj tvoja usta so zoper tebe pričala, rekoč: Jaz sem usmrtil Gospodovega maziljenca." (2 Sam 1,16)

Davidova žalost ob Savlovi smrti je bila iskrena in globoka. Pričala je o plemenitosti žlahtne narave. Ni se radoval smrti svojega sovražnika. Ovira, ki je preprečevala njegov dostop do/695/ Izraelovega prestola, je bila odstranjena, vendar se ob vsem tem ni veselil. Smrt je izbrisala spomin na Savlovo nezaupanje in krutost, iz njegovega življenja se je spominjal samo tega, kar je bilo plemenito in dostojanstveno. Savlovo ime je bilo povezano z Jonatanovim, ki mu je bil tako zvest in nesebičen prijatelj.

Pesem, v kateri je David izrazil svoja srčna čustva, je postala dragocenost njegovemu ljudstvu in Božjemu ljudstvu v vseh poznejših vekih: "Tvoja slava, o Izrael, je bila ubita na tvojih višinah! Kako so padli junaki! Ne pravite tega v Gatu, ne oznanjujte po ulicah v Askelonu, da se ne vesele hčere Filistejcev, da ne vriskajo radostno hčere neobrezancev! O gore Gilboe, da ne bi bilo rose ali dežja na vas, ne njiv, s katerih bi se prinašale daritve! Ker ondi je bil junakom ščit s sramoto odvržen, ščit Savlov, kakor bi ne bil z oljem maziljen. ... Savel in Jonatan, ljubezniva in draga sta bila v življenju, tudi v smrti nista ločena; bila sta hitrejša od orlov, močnejša od levov. Hčere Izraelove, jočite po Savlu, ki vas je mično oblačil v škrlat in je deval zlate dragotine na vaše obleke! Kako so padli junaki sredi boja! Jonatan je bil ubit na tvojih višinah. Žal mi je tebe, moj brat Jonatan; drag si mi bil zelo! Divna mi je bila tvoja ljubezen, bolj kakor ljubezen žena. Kako so padli junaki in je poginilo vojno orožje!" (2 Sam 1,19-27).


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

69. David poklican na prestol


Temeljno besedilo 2 Sam 2 do 5,5

Savlova smrt je odstranila nevarnosti, zaradi katerih je moral David zbežati. Zdaj mu je bila odprta pot, da se je lahko vrnil v svojo deželo. Ko so se končali dnevi žalovanja po Savlu in Jonatanu, je "David vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gor v katero Judovih mest? In Gospod mu reče: Pojdi! In David vpraša: Kam naj grem? Veli: V Hebron!" (2 Sam 2,1)

Hebron je bil okoli dvaintrideset kilometrov severno od Bersebe in nekako na sredi med tem mestom in prihodnjim sedežem Jeruzalemom. Prvotno so ga klicali Kirjat-arba, mesto Arba, Enakovega očeta. Kasneje so ga preimenovali v Mamre in tukaj so bili pokopani očaki v jami Makpeli. Hebron je bil v Kalebovi posesti in je bilo zdaj glavno Judovo mesto. Ležalo je v dolini, obdano z rodovitno hribovito pokrajino in bogato zemljo. Na njenih mejah so bili najlepši palestinski vinogradi skupaj s številnimi nasadi oljk in drugih sadnih dreves.

David in njegovi sledilci so se nemudoma pripravili, da bodo poslušali navodilo, ki so ga prejeli od Boga. Kmalu je bilo na poti v Hebron šeststo oboroženih mož s svojimi ženami in otroki ter čredami ovac in govedi. Ko je sprevod stopil skozi mestna vrata, so jih tam čakali Judovci in pozdravili Davida kot prihodnjega Izraelovega kralja. Takoj so se začeli pripravljati na njegovo kronanje. "In so ondi pomazilili Davida za kralja Judovi hiši." (2 Sam 2,4) Nikakor pa se ni nihče trudil, da bi vzpostavil njegovo oblast tudi nad drugimi rodovi.

Eno prvih dejanj na novo okronanega kralja je bilo izraziti sočutje do Savla in Jonatana. Ko je David zvedel o dejanju pogumnih mož iz Jabesa v Gileadu, da so rešili trupla padlih vodij in ju častno pokopali, je poslal v Jabes sporočilo:/697/ "Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste izkazali to milost svojemu gospodu Savlu in ste ga pokopali! Sedaj pa izkaži Gospod milost in zvestobo vam, pa tudi jaz povrnem to dobro delo vam, ki ste ga storili." (2 Sam 2,5.6) Objavil je svojo zasedbo Judovega prestola in povabil k zavezi nje, ki so se izkazali za tako poštene.

Filistejci niso nasprotovali Judovemu dejanju, ko so Davida okronali za kralja. Pomagali so mu v izgnanstvu, da bi nadlegovali in oslabili Savlovo kraljestvo. Zdaj pa so upali, da bo Davidova razširjena oblast na koncu delovala v njihovo prednost, ker so bili sami prej prijazni z njim. Toda Davidovo vladanje ne bo brez težav. Z okronanjem se je začela temna zgodovina zarot in uporov. David ni zasedel prestola kot kakšen izdajalec, Bog ga je izvolil za Izraelovega kralja, in ni bilo vzroka za nezaupanje ali nasprotovanje. Kljub temu so Judovci težko priznali njegovo oblast, ko je bil po Abnerjevem vplivu Savlov sin Isboset razglašen za kralja in postavljen na tekmečev prestol v Izraelu.

Isboset je bil slaboten in nesposoben predstavnik Savlove hiše, medtem ko se je David izkazal za ustrezno usposobljenega, da bo nosil kraljevske odgovornosti. Abner, glavni pomočnik pri povzdigovanju Isbosetove kraljevske moči, je bil poveljnik Savlove vojske in najodličnejši mož v Izraelu. Vedel je, da je Gospod določil Davida za Izraelov prestol. Ker pa ga je tako dolgo lovil in preganjal, zdaj ni hotel, da bi Jesejev sin nasledil kraljestvo, v katerem je vladal Savel.

Okoliščine, v katerih je deloval Abner, so razodele njegov pravi značaj. Izkazalo se je, da je stremuški in nenačelen. Tesno je bil povezan s Savlom, čigar duh je vplival nanj, da je preziral moža, ki ga je Bog izvolil za vladarja Izraelu. Njegovo sovraštvo je naraslo zaradi ostre graje, ki mu jo je izrekel David v času, ko je Savlu vzel vrč vode in kraljevo sulico, on pa je spal v taboru. Spomnil se je, kako je David vpil, da so slišali kralj in vse Izraelovo ljudstvo: "Ali nisi mož? In kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj torej nisi stražil svojega gospoda, kralja? ... To pa ni lepo, kar si storil. Kakor/698/ res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili svojega gospoda, Gospodovega maziljenca." (1 Sam 26,15.16) Ta očitek je tlel v njegovih prsih. Zato se je odločil izvršiti svoj maščevalni načrt in v Izraelu ustvariti razdor, da bi bil sam poveličan. Predstavnike minulega kraljestva je zaposlil, da bi uresničili njegove sebične želje in namene. Vedel je, da je ljudstvo ljubilo Jonatana. Spominjali so se ga, in vojska ni pozabila Savlovega prvega uspešnega pohoda. Uporni vodja se je odpravil izvršit svoje načrte z odločnostjo, ki bi bila vredna boljšega cilja.

Mahanaim, ki je bil na drugi strani Jordana, je bil izbran za kraljevsko prestolnico, ker je dajal največjo zaščito pred napadom bodisi pred Davidom bodisi pred Filistejci. Tam so okronali Isboseta. Njegovo vladanje so prvi sprejeli rodovi vzhodno od Jordana in končno se je njegovo vladanje razširilo nad vsega Izraela razen Juda. Dve leti je Savlov sin užival svoje časti v osamljeni prestolnici. Abner pa je nameraval razširiti svojo moč čez vsega Izraela, zato se je pripravil za napad. In "bil je dolgo boj med Savlovo in Davidovo hišo. In David je čimdalje bolj napredoval, Savlova hiša pa je bolj in bolj pešala." (2 Sam 3,1)

Končno je izdaja strmoglavila prestol, ki sta ga ustanovila zahrbtnost in stremuštvo. Abner, ki je postajal besen zaradi slabotnega in nesposobnega Isboseta, se je zatekel k Davidu s ponudbo, da mu pripelje vse Izraelove rodove pod njegovo oblast. Kralj je njegove predloge sprejel in ga odpustil z velikimi častmi, da doseže svoj namen. Naklonjen sprejem pogumnega in slavnega vojščaka pa je zanetil zavist Joaba, poveljnika Davidove vojske. Med Abnerjem in Joabom je obstajalo krvno maščevanje, saj je Abner ubil Joabovega brata Asahela v vojni med Izraelom in Judo. Zdaj je Joab videl priložnost, da maščuje bratovo smrt in se reši obetavnega tekmeca. Zato je nizkotno izkoristil priliko ter postavil zasedo in umoril Abnerja.

Ko je David slišal za ta zahrbtni napad, je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je David slišal za ta zahrbtni napad, je zavpil: "Nedolžen sem in moje kraljestvo pred Gospodom vekomaj pri krvi Abnerja, Nerovega sina. Naj pride ta kri na glavo Joabu in na vso hišo njegovega očeta." (2 Sam 3,28.29) Ker je imel David v mislih negotovo kraljestvo ter moč in položaj morilca - Joabov brat Abisaj je bil združen z njim - ni mogel hudodelstva pravično kaznovati, ampak je javno/699/ pokazal svoj stud do krvavega dejanja. Abnerja so pokopali z javnimi častmi. Vojska je z Joabom na čelu morala sodelovati v obredu žalovanja z raztrganimi oblačili in odeta v raševnik. Kralj je pokazal svojo žalost tako, da se je na dan pogreba postil. Krsti je sledil kot glavni žalovalec, ob grobu pa je povedal žalostinko, ki je bila ostra graja morilcem. "In kralj je pel žalostinko nad Abnerjem, govoreč: Ali je moral umreti Abner, kakor umre nespametnik? Tvoje roke niso bile zvezane, ne tvoje noge vklenjene v spone; padel si, kakor pade človek pred malopridneži!" (2 Sam 3,33.34)

Davidje s plemenitim priznanjem njega, ki je bil njegov zagrenjeni sovražnik, pridobil zaupanje in občudovanje vsega Izraela. "In vse ljudstvo je to priznalo in mu je ugajalo, kakor je bilo sploh, kar koli je storil kralj, dobro v očeh ljudstva. In spoznalo je vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan, da ni prišlo od kralja, da je bil ubit Abner, Nerov sin." (2 Sam 3,36.37) V zasebnem krogu svojih zaupnih svetovalcev in spremljevalcev je kralj spregovoril o hudodelstvu in spoznal, da ne more kaznovati morilcev, kakor je želel. Zato jih je prepustil Božji pravičnosti: "Ne veste li, da je danes padel knez in velikan v Izraelu? Jaz pa sem še slaboten, čeprav maziljeni kralj. In ta dva moža, Zervijina sinova, sta mi pretrda. Gospod poplačaj tistemu, ki ravna krivično, po njegovi krivičnosti!" (2 Sam 3,38. 39)

Abner je bil v svojih ponudbah in predstavitvah Davidu iskren, čeprav so bili njegovi vzgibi nizkotni in sebični. Vztrajno je nasprotoval kralju, ki ga je določil Bog, da bi si sam zagotovil čast. Zamera, ranjen ponos in jeza so ga vodili, da je zapustil zadevo, ki ji je tako dolgo služil. Ko je prešel k Davidu, je upal, da bo tudi v službi prejel najvišji častni položaj. Če bi dosegel svoj namen, bi njegovi talenti, želje, velik vpliv in pomanjkanje pobožnosti ogrozili Davidov prestol ter mir in blaginjo ljudstva.

"In ko je slišal Isboset, Savlov sin, da je Abner mrtev v Hebronu, mu omahnejo roke, in ves Izrael se ustraši." (2 Sam 4,1) Bilo je/700/ očitno, da kraljestvo ne bo več dolgo stalo. Kmalu je še eno izdajalsko dejanje dokončalo padec pojemajoče moči. Isboseta sta dva njegovih poveljnikov izdajalsko umorila, mu odsekala glavo in z njo pohitela k Judovemu kralju. Upala sta, da si bosta tako zagotovila njegovo naklonjenost.

Pred Davidom sta se pojavila z okrvavljeno pričo svojega hudodelstva, rekoč: "Glej, glava Isboseta, Savlovega sina, tvojega sovražnika, ki ti je stregel po življenju! Gospod je danes maščeval mojega gospoda, kralja, nad Savlom in nad njegovim potomstvom." (2 Sam 4,8) Toda David, čigar prestol je ustanovil sam Bog, ki ga je tudi reševal pred sovražniki, si ni želel pomoči izdajalcev, da bi ustanovil svojo moč. Tema morilcema je povedal o usodi, ki je doletela njega, ki se je bahal s Savlovim umorom. Dodal je: "Koliko bolj, ko sta dva brezbožneža umorila pravičnega v njegovi hiši na njegovi postelji! Nimam li zdaj zahtevati njegove krvi iz vajinih rok in vaju potrebiti z zemlje? In David zapove svojim mladeničem, in ti so ju umorili. ... Isbosetovo glavo pa so vzeli in jo pokopali v Abnerjevem grobu v Hebronu." (2 Sam 4,11.12)

Po Isbosetovi smrti se je med vodilnimi Izraelci pokazala splošna želja, da bi David postal kralj vseh rodov. "Tedaj pridejo vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebron in ga ogovore, rekoč: Glej, tvoja kost smo in tvoje meso." (2 Sam 5,1) Izjavili so: "Ti si vodil ven in noter Izraela; in tebi je rekel Gospod: Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš vojvoda Izraelu. Tako so prišli vsi Izraelovi starešine h kralju v Hebron; in kralj David je sklenil zavezo z njimi v Hebronu pred Gospodom." (2 Sam 5,2.3) Tako je bila po Božji previdnosti odprta pot do prestola. Zadovoljiti ni imel nobenim osebnim željam, saj ni hrepenel po časti, do katere je bil pripeljan.

Več kakor osem tisoč Aronovih in Levijevih potomcev je čakalo na Davida. Sprememba v čustvih ljudstva je bila vidna in odločna. Revolucija je bila tiha in dostojanstvena, ustrezna velikemu delu, ki so ga opravljali. Skoraj pol milijona ljudi, ki so bili prejšnji Savlovi podložniki, se je zbralo v Hebronu in okolici. Griči in doline so vrveli od množic. Določena je bila ura kronanja; človek, ki je bil izločen iz Savlovega dvora ter je zbežal/701/ na gore in griče in v zemeljske jame, da bi si ohranil življenje, bo prejel najvišjo čast, ki jo lahko človeku podelijo njegovi soljudje. Duhovniki in starešine, odeti v oblačila svoje svete službe, častniki in vojaki z bleščečimi kopji in čeladami ter tujci iz oddaljenih krajev so stali in bili priče kronanju izvoljenega kralja. David je bil odet v kraljevsko oblačilo. Veliki duhovnik mu je na čelo izlil sveto olje, kajti maziljenje, ki ga je opravil Samuel, je napovedalo, kaj se bo zgodilo ob ustoličenju kralja. Nastopil je ta čas in David je bil v svečanem obredu posvečen za svojo službo kot Božji zastopnik. V roke so mu položili žezlo. Napisali so zavezo o njegovi zakoniti vladi, ljudstvo pa je priseglo zvestobo. Na čelo so mu položili krono in obred kronanja je bil končan. Izrael je imel kralja, ki ga je določil Bog. Ta, ki je potrpežljivo čakal Gospoda, je dočakal izpolnitev Božje obljube. "In David je bolj in bolj napredoval, zakaj Gospod, Bog nad vojskami, je bil z njim." (2 Sam 5,10)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

70. Davidovo kraljevanje

Temeljno besedilo 2 Sam 5,6 do 7; 9; 10

Kakor hitro je bil David postavljen na Izraelov prestol, je začel iskati primernejši kraj za prestolnico svojega kraljestva. Za glavno mesto kraljestva so izbrali kraj, oddaljen iz Hebrona dvaintrideset kilometrov. Preden je Jozue peljal Izraelove vojske čez Jordan, se je imenoval Salem. Nedaleč od tod je Abraham dokazal svojo zvestobo Bogu. Osemsto let pred kronanjem Davida je bil to dom Melhizedeka, duhovnika najvišjega Boga. Stalo je v središču dežele in na višini, zavarovano pa je bilo s hribovitim okolišem. Ker je stalo na meji med Benjaminom in Judo, je bilo v neposredni bližini Efraima in od tam se je zlahka dalo priti do drugih rodov.

Da bi si Hebrejci zagotovili ta kraj, so morali pregnati ostanek Kanaancev, ki so zadržali utrjen položaj na gorah Sion in Morija. To trdnjavo so imenovali Jebus, prebivalci pa so bili znani kot Jebusejci. Stoletja so nanjo gledali kot na nepremagljivo, vendar so jo Hebrejci pod vodstvom Joaba naskočili in zavzeli, Joab pa je za nagrado za svoj pogum postal glavni poveljnik Izraelovih vojsk. Zdaj je Jebus postal ljudska prestolnica, njegovo pogansko ime pa so spremenili v Jeruzalem.

Hiram, kralj premožnega mesta Tira ob Sredozemskem morju, je hotel postati zaveznik z Izraelovim kraljem. Zato je Davidu ponudil svojo pomoč pri gradnji palače v Jeruzalemu. Iz Tira so poslali poslance, te pa so spremljali stavbeniki in delavci ter dolgi sprevodi dragocenega lesa, cedrovine in drugih vrednih snovi.

Naraščajoča Izraelova moč zaradi združenja pod Davidovim vodstvom, pridobitev trdnjave v Jebusu in zavezništvo s Hiramom, tirskim kraljem, so izzvali sovraštvo Filistejcev, da so ponovno z vso silo napadli deželo in se utrdili/703/ v Refaimski dolini, le malo proč od Jeruzalema. David se je s svojimi vojaki umaknil v sionsko trdnjavo in počakal na božanski ukaz. "In David je vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gor zoper Filistejce? In ali jih hočeš dati v mojo roko? Gospod pa veli Davidu: Pojdi gor, kajti gotovo ti dam Filistejce v roko!" (2 Sam 5,19)

David se je brž podal nad sovražnike, jih porazil in uničil ter jim vzel bogove, ki so jih prinesli s seboj, da bi jim zagotovili zmago. Filistejci so razkačeni zaradi ponižanja ob porazu zbrali še večjo vojsko in se vrnili v spopad. Spet so se razpostavili "v dolini Refaimov". David je znova povprašal Gospoda in veliki JAZ SEM je prevzel vodstvo Izraelovih vojsk.

Bog je poučil Davida, rekoč: "Ne hodi gor, temveč obidi jih zadaj za njimi, da prideš nadnje od strani murvovih dreves. In ko začuješ šumenje iz vrhov dreves, kakor da prihaja vojska, tedaj se podvizaj: zakaj tedaj gre Gospod pred teboj, da premaga vojsko Filistejcev." (2 Sam 5,23.24) Če bi David ravnal po svoje kakor Savel, ne bi bil uspešen. Toda naredil je, kakor je ukazal Gospod, in "pobijali so vojsko Filistejcev od Gibeona do Gezerja. In Davidovo ime se je razglasilo po vseh deželah, in Gospod je spravil v strah pred njim vse narode." (1 Let 14,16.17)

David se je zdaj, ko je bil utrjen na prestolu in ni bilo več vdorov tujih nasprotnikov, lotil izvršitve priljubljenega namena - pripeljati Božjo skrinjo v Jeruzalem. Veliko let je bila v Kirjat-jearimu, štirinajst kilometrov stran, vendar bi bilo primerno, da bi ljudsko prestolnico počastila z znamenjem božanske navzočnosti.

David je sklical trideset tisoč Izraelovih izbranih mož, saj je želel priložnost narediti za prizor velikega veselja in občudovanja vreden prikaz. Ljudje so se z veseljem odzvali vabilu. Veliki duhovnik in njegovi bratje v sveti službi ter knezi in vodilni možje rodov so se zbrali v Kirjat-jearimu. David je žarel od svete gorečnosti. Skrinjo so prinesli iz Abinadabove hiše in jo položili na nov voz. Vlekli so ga voli, spremljala pa sta jo dva izmed Abinadabovih sinov.

Izraelci so šli za njo z radostnimi vzkliki in veselimi/704/ pesmimi, množica glasov se je pridružila melodiji z glasbili: "A David in ves Izraelov rod je igral pred Gospodom na vsakovrstna godala iz cipresovine in na harfe in na strune s petjem in na bobne in zvončke in cimbale." (2 Sam 6,5) Izrael že dolgo ni bil priča takemu zmagoslavnemu prizoru. S svečanim veseljem je dolgi sprevod nadaljeval svojo pot med griči in dolinami proti Svetemu mestu.

"In ko so prišli k Nakonovemu gumnu, je Uza iztegnil roko po Božji skrinji in jo pridržal, zakaj volom je spodrsnilo. In vname se Gospodova jeza zoper Uza, in Bog ga je udaril tam za njegov pregrešek; in umrl je tam pri Božji skrinji." (2 Sam 6,6.7) Veselečo se množico je nenadoma obšla groza. David je bil začuden in zelo prestrašen, v svojem srcu je podvomil o Božji pravičnosti. Skrinjo je hotel počastiti kot simbol božanske navzočnosti. Zakaj je bila potem poslana strašna sodba, da bi sprevrgla čas veselja v bridkost in žalovanje? Ker je David čutil, da bi bilo nevarno imeti skrinjo ob sebi, se je odločil, da jo pusti, kjer je bila. Poiskali so prostor tam blizu, v hiši Obededoma Gatovca.

Uzova usoda je bila božanska kazen za kršitev izrecnega ukaza. Po Mojzesu je dal Gospod posebno navodilo glede prenašanja skrinje. Nobeden od duhovnikov, Aronovih potomcev, se je ni smel dotakniti ali jo celo pogledati, ko ni bila zakrita. Božanski ukaz se je glasil: "Naj pristopijo Kahatovi sinovi, da poneso svetišče, ali naj se ga ne dotaknejo, da ne umro." (4 Moj 4,15) Duhovniki so morali skrinjo pokriti, potem pa so jo Kahatovci dvignili z drogovoma, ki sta bila vdeta v obročke na vsaki strani skrinje in se ju nikoli ni odstranilo. Gersonovcem in Merarijevcem, ki so skrbeli za zavese, deske in svetiščne stebre, je dal Mojzes vozove in vole za prevoz tega, kar jim je bilo zaupano. "Ali Kahatovim sinovom ne da od tega, zakaj služba svetišča jim je bila naložena: na ramah so ga nosili." (4 Moj 7,9) Tako je bil prenos skrinje iz Kirjat-jearima neposredno in neopravičljivo neupoštevanje Gospodovih navodil.

David in njegovi možje so se zbrali, da bi opravili sveto delo, lotili so se ga z veselim in voljnim srcem./705/ Ampak Gospod ni mogel sprejeti službe, ker ni bila opravljena skladno z njegovimi navodili. Filistejci, ki niso poznali Božjega zakona, so postavili skrinjo na voz, ko so jo vrnili v Izrael, in Gospod je sprejel njihov trud. Izraelci pa so imeli v rokah jasno izjavo Božje volje o vseh teh stvareh in njihovo zanemarjanje navodil je bilo sramotenje Boga. Na Uzu pa je počivala še večja krivda predrznosti. Prestopanje Božjega zakona je zmanjšalo Uzov občutek za njegovo svetost, in s svojimi nepriznanimi grehi si je, kljub božanski prepovedi, drznil dotakniti simbola Božje navzočnosti. Bog ne more sprejeti delne poslušnosti, niti površnosti pri izpolnjevanju svojih zapovedi. S kaznovanjem Uza je Bog nameraval vtisniti Izraelu pomembnost stroge poslušnosti njegovim zahtevam. Tako je smrt enega moža, ki je vodila ljudstvo k spokorjenju, lahko preprečila potrebo po kaznovanju tisočev.

Ker je David čutil, da njegovo srce ni popolnoma uravnano z Bogom, se je ob pogledu na udarec Uza zbal skrinje, da ne bi kakšen njegov greh pripeljal sodbe še nadenj. Obededom je s plašnim veseljem pozdravil sveti simbol kot jamstvo Božje naklonjenosti poslušnemu. Pozornost vsega Izraela se je zdaj obrnila na Gatovca in njegovo družino. Vsi so opazovali, da bi videli, kako bo uspelo pri njih. "In Gospod je blagoslovil Obededoma in vso njegovo hišo." (2 Sam 6,11)

Božanska graja je opravila svoje delo na Davidu. Spoznal je kakor nikoli prej svetost Božjega zakona in potrebo po strogi poslušnosti. Naklonjenost, ki je bila izkazana Obededomovi hiši, je vodila Davida k ponovnemu upanju, da bo skrinja prinesla blagoslov njemu in ljudstvu.

Po treh mesecih se je odločil,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Po treh mesecih se je odločil, da poskusi znova prenesti skrinjo. Zdaj se je iskreno potrudil izvršiti vsako posebno Gospodovo navodilo. Znova so sklicali ljudske poveljnike. Okoli Gatovčevega bivališča se je zbrala množica. Skrinjo so spoštljivo položili na ramena mož, ki so bili božansko določeni, množica se je zlila v vrsto, nato se je obsežen sprevod s trepetajočimi srci odpravil naprej. Po šestih korakih je trobenta zatrobentala premor. Po Davidovem ukazu so darovali vola in pitanca. Strah in grozo je zdaj zamenjalo veselje. Kralj je odložil/706/ kraljevsko oblačilo in se ovil v platnen naramnik, kakršnega so nosili duhovniki. S tem dejanjem ni označil, da opravlja duhovniške dejavnosti, saj so naramnik včasih nosili tudi drugi poleg duhovnikov. Ob tej sveti službi se je pred Bogom po položaju izenačil s svojimi podložniki. Na ta dan je bilo treba častiti Jahveja. On je moral biti edini cilj češčenja.

Dolg sprevod se je pomikal, glasba harf in rogov, trobent in cimbal pa je plavala proti nebu, spojena z mnogimi glasovi. "In David je plesal z vso močjo pred Gospodom," (2 Sam 6,14) v svojem veselju je vztrajal v pesmi.

Ljubitelji užitka navajajo Davidov ples v spoštljivem veselju pred Bogom kot opravičilo za priljubljeni sodobni ples, vendar ni osnove za takšen dokaz. V našem času je ples povezan z neumnim nočnim veseljačenjem. Zdravje in morala se žrtvujeta užitku. Obiskovalcem plesnih dvoran Bog ni cilj njihovega premišljevanja in spoštovanja; molitev ali hvalnica sta neustrezni na njihovih shodih. Ta preizkus bi moral biti odločilen. Kristjani naj se ne bi udeleževali zabav, ki težijo k oslabitvi ljubezni do svetih stvari in zmanjšujejo naše veselje v službi Bogu. Glasba in ples v veseli hvali Bogu ob prenosu skrinje nista niti bled odsev razuzdanosti sodobnega plesanja. Eno teži k spominu na Boga in poveličevanju njegovega svetega imena, drugo pa je Satanova zvijača, da bi povzročil pri ljudeh, naj pozabijo Boga in ga osramotijo.

Zmagoslavni sprevod se je približal prestolnici; sledili so svetemu simbolu svojega nevidnega Kralja. Potem je izbruh pesmi zahteval, da straža na obzidju na stežaj odpre vrata Svetega mesta: "Dvignite, vrata, svoje glave in dvignite se, večne duri, da vstopi Kralj slave!" (Ps 24,7)

Skupina pevcev pa je spraševala: "Kdo pa je ta Kralj slave?" (Ps 24,8)

Od druge skupine je prišel odgovor: "Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju." (Ps 24,8)/707/

Stotine glasov se je združilo ter zadonelo v zmagovitem zboru: "Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se, pravim, večne duri, da vstopi Kralj slave!" (Ps 24,9) Ponovno je bilo slišati vprašanje: "Kdo je On, ta Kralj slave?" (Ps 24,10) In glas velike množice, kakor glas mnogih voda je bilo čuti v navdušenem odgovoru: "Gospod nad vojskami, On je Kralj slave." (Ps 24,10)

Potem so se na stežaj odprla vrata in sprevod je vstopil ter z globokim spoštovanjem položil skrinjo v šotor, ki je bil pripravljen za njen sprejem. Prej so postavili svete oltarje za darovanje, zdaj pa se je dim mirovnih in žgalnih daritev mešal z vonjem kadila ter se skupaj s hvalnicami in prošnjami za Izraela dvigal v nebesa. Služba se je končala, sam kralj pa je razglasil blagoslov nad ljudstvom. Nato je s kraljevsko obilostjo naročil, naj za osvežitev raznosijo darove hrane in pijače.

Vsi rodovi so bili navzoči v tej službi pri praznovanju najsvetejšega dogodka, ki je kdaj označil Davidovo kraljevanje. Na kralju je počival Duh božanskega navdiha. In zdaj, ko so zadnji žarki zahajajočega sonca okopali shodni šotor v posvečeni svetlobi, se je njegovo srce v hvaležnosti povzdignilo k Bogu, ker je bil blagoslovljeni simbol njegove navzočnosti tako blizu Izraelovega prestola.

Tako zamišljen se je David obrnil proti svoji palači in blagoslovil svojo hišo. Nekdo pa se je prizora veselja udeležil z duhom, ki se je zelo razlikoval od tistega, ki je ganil Davidovo srce. "In ko je prišla Gospodova skrinja v Davidovo mesto, je gledala Mihala, Savlova hči, skozi okno in je videla kralja Davida, da poskakuje in pleše pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu." (2 Sam 6,16) V zagrenjenosti svoje jeze ni mogla pričakati, da bi se David vrnil v palačo, temveč mu je šla naproti. Na njegov prijazni pozdrav je odgovorila s ploho grenkih besed. Žalostna in ostra je bila ironija njenega govora: "Kako častit je bil danes Izraelov kralj, ki se je danes razodeval pred deklami svojih hlapcev, kakor se nesramno razodevajo lahkomiselneži!"(2 Sam 6,20)/708/

David je čutil, da Mihala pravzaprav prezira in sramoti bogoslužje, zato je strogo odvrnil: "Igral sem pred Gospodom, ki me je izvolil mimo tvojega očeta in mimo vse njegove hiše, da me postavi za vojvodo Gospodovemu ljudstvu, Izraelu, in še bom igral pred Gospodom. In še bolj se hočem ponižati in nizek biti v svojih očeh, a pri deklah, ki si o njih govorila, si s tem pridobim čast!" (2 Sam 6,21.22) Davidovi graji je bila dodana še Gospodova: Mihala zaradi svoje ošabnosti in nadutosti "ni dobila zaroda do dne svoje smrti". (2 Sam 6,23)

Svečani obredi, ki so spremljali prenos skrinje, so na Izraelce naredili trajen vtis in zbudili v njih globlje zanimanje za svetiščno službo ter na novo spodbudili gorečnost za Jahveja. David si je z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, prizadeval poglobiti te vtise. Pesem je postala običajen del bogoslužja, David pa je skladal psalme. Teh niso uporabljali samo duhovniki v svetiščni službi, temveč so jih peli tudi ljudje na svojih potovanjih do ljudskega oltarja ob letnih praznikih. Tako razširjen vpliv je bil daljnosežen, njegov sad pa je bil, da se je ljudstvo rešilo malikovanja. Ko so okoliška ljudstva videla Izraelovo blaginjo, so blagohotno razmišljala o Izraelovem Bogu, ki je za svoj narod naredil tako velike reči.

Shodni šotor, ki ga je postavil Mojzes, je bil z vsem, kar spada v svetiščno službo, razen skrinje, še vedno v Gibei. David je nameraval Jeruzalem narediti za ljudsko versko središče. Zase je dal postaviti palačo in menil je, da ni primerno, da Božja skrinja počiva v šotoru. Odločil se je zanjo postaviti svetišče take veličastnosti, ki bo izražala, koliko Izrael ceni čast, ki je bila zagotovljena narodu z nenehno navzočnostjo Jahveja, njihovega Kralja. Ko je svoj namen sporočil preroku Natanu, je prejel spodbuden odgovor: "Pojdi, stori vse, kar ti je v srcu, zakaj Gospod je s teboj." (2 Sam 7,3)

Isto noč pa je prišla Natanu Gospodova beseda in mu prenesla sporočilo za kralja. David bo prikrajšan za prednost, da zgradi Božjo hišo, dobil pa je zagotovilo božanske naklonjenosti njemu, njegovemu potomstvu in Izraelovemu kraljestvu: "Tako pravi Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel/711/ s pašnikov, ko si hodil za ovcami, da boš vojvoda mojemu ljudstvu, Izraelu; in sem bil s teboj, kamor koli si šel, in sem zatrl vse tvoje sovražnike pred teboj in ti storil veliko ime, kakor ime velikašev, ki so na zemlji. In hočem pripraviti mesto svojemu ljudstvu in jih posaditi, da bodo prebivali na svojem in se ne več premikali, da jih tudi ne bodo več stiskali sinovi krivice kakor prej." (2 Sam 7,8-10)

Ker je David želel postaviti hišo ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ker je David želel postaviti hišo za Boga, mu je bila dana obljuba. "Vrhu tega ti Gospod oznanja, da Gospod zgradi hišo tebi. ... Za tabo hočem obuditi tvojega potomca. ... On zgradi hišo mojemu imenu, in jaz utrdim prestol njegovega kraljestva na veke." (2 Sam 7,11-13)

Objavljen je bil tudi razlog, zakaj naj David ne postavi svetišča: "Prelil si mnogo krvi in imel velike boje; ti ne boš zidal hiše mojemu imenu. ... Glej, sin se ti bo rodil, ki bo mož pokoja, in pripravim mu pokoj pred vsemi njegovimi sovražniki okoli; kajti Salomon (Miroslav) mu bo ime, ker mir in pokoj dam Izraelu v njegovih dnevih. On zgradi hišo mojemu imenu." (1 Let 22,8-10)

David je hvaležno prejel sporočilo, čeprav je bil ljubljeni srčni načrt zavrnjen. Vzkliknil je: "Kdo sem jaz, o Gospod Jahve, in kaj je moja hiša, da si me privedel tako daleč? In to se je še premalo videlo tvojim očem, o Gospod Jahve, kajti govoril si tudi o hiši svojega hlapca za daljno prihodnost." (2 Sam 7,18.19) Potem pa je obnovil svojo zavezo z Bogom.

David je vedel, da bo njegovemu imenu v čast in v slavo njegovi vladavini, če opravi delo, ki se ga je v svojem srcu namenil opraviti, vendar je bil pripravljen svojo voljo podrediti Božji. Tako razodeto vdanost v usodo je redko videti celo med kristjani. Kako pogosto se oni, ki so že prerasli moč odrasle dobe, oklepajo upanja, da bodo dovršili kako veliko delo, ki se ga je oprijelo njihovo srce, pa ga niso sposobni opraviti! Lahko jim spregovori Božja previdnost, kakor je Božji prerok spregovoril Davidu, in naznani, da jim ni zaupano delo, ki si ga tako želijo opraviti. Pripraviti pa morajo pot drugemu, ki ga bo opravil. Namesto da bi se hvaležno pokorili božanskemu navodilu, se mnogi umaknejo, kakor da/712/ bi bili užaljeni in zavrnjeni, ter čutijo, da ne bodo naredili ničesar, če ne morejo opraviti tiste stvari, ki si jo želijo izvršiti. Mnogi se z obupno močjo oklepajo odgovornosti, ki jih niso sposobni prenesti, ter si zaman prizadevajo dokončati delo, ki so ga nesposobni opraviti, medtem ko ostaja zanemarjeno tisto, kar bi lahko opravili. Zaradi njihovega nesodelovanja je večje delo ovirano ali onemogočeno.

David je v svoji zavezi z Jonatanom obljubil, da bo izkazal prijaznost Savlovi hiši, ko bo imel mir pred sovražniki. V svojem uspehu se je spomnil te zaveze in povprašal: "Ali je še kdo, ki je preostal iz Savlove hiše, da mu izkažem milost zaradi Jonatana." (2 Sam 9,1) Povedali so mu za Jonatanovega sina Mefiboseta, ki je bil od otroštva hrom. V času, ko so Savla porazili Filistejci pri Jezreelu, si je otrokova vzgojiteljica prizadevala zbežati z otrokom, vendar je ta padel in ostal vse življenje pohabljen. David je sedaj poklical mladeniča na dvor in ga sprejel zelo prijazno. Povrnil mu je zasebno Savlovo posest za podporo njegovi družini; sam Jonatanov sin pa je bil stalen kraljev gost in vsak dan jedel za kraljevo mizo. Zaradi poročil Davidovih sovražnikov je Mefiboset gojil močne predsodke zoper Davida kot vsiljivca. Toda vladarjev velikodušen in vljuden sprejem ter njegova nadaljnja prijaznost so osvojili mladeničevo srce. Močno se je navezal na Davida in kakor njegov oče Jonatan čutil, da se njegove koristi ujemajo s kraljevimi, ki ga je izvolil Bog.

Po Davidovem ustoličenju na Izraelovem prestolu je ljudstvo uživalo dolgo obdobje miru. Ko so okoliški narodi videli moč in edinost kraljestva, so menili, da bo najbolj razumno, če opustijo vsako sovražnost. David pa je bil zaseden z urejanjem in obnavljanjem svojega kraljestva, zato ni mislil na napade. Končno pa se je spustil v vojno z Izraelovimi starimi sovražniki Filistejci in Moabci, jih vse premagal in naredil za podložnike.

Zoper Davidovo kraljestvo pa so sestavili obsežno zvezo okoliških narodov. Posledica tega so bile največje vojne in zmage njegovega kraljestva ter najobsežnejša pridobitev moči. David ni z ničimer izzval te sovražne zveze, ki je vzniknila iz zavisti do njegove vse večje moči./713/ Okoliščine, ki so jo povzročile, so naslednje:

V Jeruzalemu so prejeli novice, ki so oznanile smrt Nahasa, amonskega kralja - vladarja, ki je Davidu izkazal milost, ko je bil še ubežnik pred Savlovim besom. Zdaj je David želel izraziti hvaležnost za naklonjenost, ki mu je bila izkazana v nesreči. Zato je poslal poslance s sporočilom o sočutju k Hanunu, sinu in nasledniku amonskega kralja. "David reče: Milost izkažem Hanunu, Nahasovemu sinu, kakor je njegov oče izkazal milost meni." (2 Sam 10,2)

Ampak njegovo vljudno dejanje so razumeli napačno. Amonci so sovražili pravega Boga in so bili zagrenjeni Izraelovi sovražniki. Navidezno Nahasovo prijaznost do Davida je v celoti spodbudila sovražnost do Savla kot Izraelovega kralja. Hanunovi svetovalci so napačno razložili Davidovo sporočilo. Rekli so "Hanunu, svojemu gospodu: Ali meniš, da David spoštuje tvojega očeta, ker je poslal tolažnike k tebi? Ali ni poslal David svojih hlapcev, da ogleda mesto in ga preišče in potem razvrne?" (2 Sam 10,3) Nahas je bil po nasvetu svojih svetovalcev pol stoletja prej napeljan, da je postavil krut pogoj za ljudi iz Jabesa v Gileadu. Te so namreč oblegali Amonci, zato so prosili za zavezo miru. Nahas je zahteval pravico, da bi jim iztaknil desno oko. Amonci so se še vedno živo spominjali, kako je Izraelov kralj preprečil njihov kruti namen in rešil ljudstvo, ki bi ga ponižali in pohabili. Še vedno jih je navdihovalo isto sovraštvo do Izraela. Pojma niso imeli o radodarnem duhu, ki je navdihnil Davidovo sporočilo. Kadar Satan nadzira um ljudi, zaneti zavist in dvom, ki bosta napačno razložila tudi najboljše namene. Ker je Hanun prisluhnil svojim svetovalcem, je imel Davidove sle za oglednike; zato jih je izpostavil posmehu in žalitvam.

Amoncem je bilo dovoljeno ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Amoncem je bilo dovoljeno neovirano izvršiti hudobne namene svojega srca, da bi se Davidu razodel njihov pravi značaj. Nikakor ni bila Božja volja, da bi Izrael storil zavezo s tem izdajalskim poganskim ljudstvom.

V starodavnih časih, pa tudi danes, je služba poslanca veljala za sveto. S splošnim ljudskim zakonom jim je bila zagotovljena varnost pred nasiljem ali žalitvami. Poslanec je stal kot predstavnik svojega vladarja, zato je kakršno koli njemu namenjeno ponižanje zahtevalo/714/ takojšnje povračilo. Ker so Amonci vedeli, da se bodo Izraelci zagotovo maščevali za storjeno žalitev, so se pripravili na vojno. "In ko so videli Amonovi sinovi, da so se naredili mrzke Davidu, pošljejo Hanun in Amonovi sinovi tisoč talentov srebra, da si najamejo voz in konjenikov iz Mezopotamije in iz Aram-Maake in iz Zobe. Najeli so torej dvaintrideset tisoč voz in kralja iz Maake z njegovim moštvom. ... In Amonovi sinovi se zbero iz svojih mest in pridejo na boj." (1 Let 19,6.7)

To je bilo zares ogromno zavezništvo. Prebivalci področja med reko Evfrat in Sredozemskim morjem so se povezali z Amonci. Severni in vzhodni del Kanaana je bil obdan z oboroženimi nasprotniki, ki so se povezali, da bi uničili izraelsko kraljestvo.

Hebrejci niso čakali na vdor v svojo deželo. Njihove čete so pod Joabovim vodstvom prečkale Jordan in napredovale proti amonski prestolnici. Ko je hebrejski vodja vodil svojo vojsko na bojišče, jih je želel navdihniti za spopad, rekoč: "Bodi srčen in junaško se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga, in Gospod naj stori, kar se mu vidi dobro." (1 Let 19,13) Združene zavezniške sile so bile poražene pri prvem spopadu. Vendar še niso bili pripravljeni opustiti boja, zato so naslednje leto ponovili vojno. Sirski kralj je zbral svoje sile in grozil Izraelu z brezštevilno vojsko. Ko je David spoznal, koliko je odvisno od izida tega boja, je šel osebno na bojišče in z Božjim blagoslovom prizadel zaveznikom tak poraz, da se Sirci iz Libanona do Evfrata niso samo vdali, temveč so postali celo izraelski podložniki. Zoper Amonce se je David odločno bojeval, dokler niso padle njihove trdnjave in je ves predel prišel pod Izraelovo oblast.

Nevarnosti, ki so narodu grozile s popolnim uničenjem, so se po Božji previdnosti izkazale za samo sredstvo, po katerem je zrasel do neprimerljive velikosti. V spomin na presenetljive rešitve je David pel:

"Živ je Gospod; in slavljena bodi moja skala in naj se povišuje Bog mojega rešenja; Bog ta mogočni, ki mi daje maščevanje in spravlja ljudstva podme;/715/ ki me rešuje mojih sovražnikov; da, ti si me povzdignil nadnje, ki vstajajo zoper mene, možu silovitemu si me iztrgal. Zatorej te bom hvalil med narodi, Gospod, in psalme prepeval tvojemu imenu. On daje rešenje, veliko in obilo, svojemu kralju in izkazuje milost svojemu maziljencu Davidu in njegovemu potomstvu na veke." (Ps 18,46-50)

V vseh Davidovih pesmih se ljudstvu daje vtis, da je Jahve njihova moč in rešitelj: "Ni ga kralja, ki bi se rešil z množico krdel, junak se ne otme z veliko močjo. Vara se, kdor se upa s konjem rešiti, velika njegova moč ga ne odnese na varno." (Ps 33,16.17)

"Ti sam si moj kralj, o Bog: Pošlji vsakršno rešenje Jakobu. S teboj podremo na tla svoje zatiralce, v tvojem imenu pogazimo nje, ki se vzpenjajo zoper nas. Ker na svoj lok se ne zanašam, in moj meč me ne reši. Ali ti nas otimlješ naših zatiralcev, in naše sovražilce osramočuješ." (Ps 44,4-7)

"Ti se zanašajo na vozove in oni na konje, mi pa se hvalimo z imenom Gospoda, svojega Boga." (Ps 20,7)

Izraelsko kraljestvo je zdaj v vsej polnoti doseglo izpolnitev Abrahamu dane obljube, ki je bila kasneje ponovljena Mojzesu: "Tvojemu potomstvu sem dal to deželo od Egiptovske reke do one velike reke, reke Evfrata." (1 Moj 15,18) Izrael je postal mogočen narod, ki so se ga okoliška ljudstva bala in ga spoštovala. Davidova moč se je v lastnem kraljestvu zelo okrepila. Popolnoma je pridobil naklonjenost in vdanost svojega ljudstva, kakor redko kateri vladarji. Častil je Boga, in zdaj je Bog počastil njega.

Ampak sredi blaginje je prežala nevarnost. V času svoje največje zunanje zmage je bil David v največji nevarnosti in doživel svoj najsramotnejši poraz.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!