Ellen G. White: Očaki in preroki

71. Davidov greh in spokorjenje
Temeljno besedilo 2 Sam 11 in 12

Sveto pismo ima malo povedati v pohvalo ljudi. Celo poročila o čednostih najboljših ljudi, ki so kdaj živeli, zasedajo malo prostora. Ta molk ni brez namena, niti brez nauka. Vse dobre človekove lastnosti so Božji dar; vsa njegova dobra dela so opravljena z Božjo milostjo po Kristusu. Ker vse dolgujemo Bogu, pripada samo Bogu slava za to, kar smo in kar počnemo. Mi smo le orodje v njegovih rokah. Celo več kakor to - kakor učijo vsi nauki svetopisemske zgodovine - nevarno je hvaliti ali poveličevati človeka, kajti če kdo izgubi izpred oči svojo popolno odvisnost od Boga in zaupa v lastno moč, bo gotovo padel. Človek se bojuje z nasprotnikom, ki je močnejši od njega. "Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih." (Ef 6,12) Nemogoče nam je z lastno močjo vztrajati v boju. Kar koli odvrača misli od Boga, kar koli vodi v samopoveličevanje ali samozaupnost, prav gotovo pripravlja pot našemu propadu. Smisel Svetega pisma je vtisniti nezaupanje v človeško moč in spodbuditi zaupanje v božansko moč.

Duh samozaupnosti in samopoveličevanja je pripravil pot Davidovemu padcu. Laskanje in nežno zapeljevanje, ki jo imata moč in blišč, sta učinkovala nanj. Druženje z okoliškimi narodi je prav tako širilo vpliv slabega. Po običajih, ki so prevladovali med poglavarji na Vzhodu, pri kralju niso obsojali hudodelstva, ki ga pri tlačanih niso trpeli. Vladar se ni bil dolžan podvreči enakemu samoobvladovanju kakor podložniki. Vse to je težilo k zmanjševanju Davidovega občutka o skrajni grešnosti greha. Namesto da bi se ponižno zanašal na Jahvejevo moč, je začel zaupati v lastno moč in modrost. Kakor hitro uspe Satanu ločiti človeka od/717/ Boga, edinega Izvira moči, bo spodbudil neposvečene želje človekove mesene narave. Sovražnikovo delo ni nenadno; na začetku ni naglo in ne zbuja pozornosti, temveč skrivno spodkopava utrdbo načela. Začne se v navidezno majhnih stvareh - zanemarjanje zvestobe Bogu in nepopolno zanašanje nanj, nagnjenje k izpolnjevanjem posvetnih običajev in navad.

Pred koncem vojne z Amonci se je David vrnil v Jeruzalem in prepustil vodstvo vojske Joabu. Sirci so bili Izraelu že podložni in popolna zmaga nad Amonci se je zdela zagotovljena. Davida so obdajali sadovi zmage in časti njegovega modrega in sposobnega vladanja. Zdaj, ko je užival lagodje in ni bil zavarovan, je skušnjavec izkoristil priložnost in zasedel njegov um. Dejstvo, da je Bog tako tesno povezal Davida s seboj in mu izkazal tako veliko naklonjenost, bi mu moralo biti najmočnejša spodbuda, da bi si ohranil značaj brez madeža. Toda ko je David v lagodju in samozaupnosti opustil Boga, je popustil Satanu in nadse spravil madež krivde. On, ki so ga nebesa določila za narodovega vodja in ga je Bog izvolil, da izvršuje njegov zakon, je sam poteptal njegove predpise. On, ki naj bi bil strah hudobnim, je s svojim dejanjem okrepil njihove roke.

Sredi nevarnosti svojega zgodnejšega življenja je David z vestno poštenostjo lahko zaupal svoj primer Bogu. Gospodova roka ga je varno vodila mimo številnih pasti, ki so bile postavljene njegovim nogam. Zdaj pa, ko je bil kriv in nespokorjen, ni prosil Nebes za pomoč in vodstvo, temveč se je želel sam izkopati iz nevarnosti, v katere ga je zapletel greh. Batseba, katere usodna lepota se je izkazala kot past za kralja, je bila žena Urija Hetejca, enega Davidovih najpogumnejših in najzvestejših častnikov. Nihče ni mogel predvideti posledic, če se bo hudodelstvo razvedelo. Božji zakon je razglasil za prešuštnika smrt in ponosen vojak, ki mu je bila storjena sramota, bi se lahko maščeval tako, da bi kralja ubil ali pa povzročil ljudski upor.

Vsak trud, ki ga je David vložil, da bi prikril svojo krivdo, se je izkazal neuspešen. Prepustil se je v Satanovo oblast, obdala ga je nevarnost, pred njim je bila sramota, ki je grenkejša/718/ od smrti. Zdelo se je, da obstaja samo ena rešitev, in v svojem obupu je pohitel prešuštvu dodati še umor. On, ki je snoval Savlovo uničenje, je prav tako hotel pogubiti Davida. Čeprav so se skušnjave razlikovale, so enako vodile v prestopanje Božjega zakona. David je menil, da krivde za Urijevo smrt ne bo možno iskati na kraljevem domu, če ga bodo umorili sovražniki v bitki. Batseba bo tako prosta, da bo lahko postala Davidova žena, sum bo odstranjen, kraljevska čast pa ohranjena.

Urija je sam nosil naročilo za svojo smrt. Pismo, ki ga je kralj poslal po njegovi roki Joabu, se je glasilo: "Postavite Urija prvega tja, kjer je bitka najhujša, in umaknite se od njega, da ga udarijo in umre." (2 Sam 11,15) Joab, ki je bil že omadeževan s krivdo neusmiljenega umora, se ni obotavljal ubogati kraljevih navodil, in Urija je padel od meča Amonovih sinov.

Do sedaj je bil Davidov zapis vladarja tak, da bi se z njim lahko primerjali zapisi redkih vladarjev. O njem je zapisano, da je "izvrševal sodbo in pravičnost vsemu svojemu ljudstvu". (2 Sam 8,15) S svojo poštenostjo je pridobil zaupanje in vdanost vsega naroda. Ko pa je odšel od Boga in se pokoril hudobnemu, je za nekaj časa postal Satanov pomočnik; vendar je še vedno zadržal položaj in oblast, ki mu ju je dal Bog. Zaradi tega pa je zahteval poslušnost, ki je ogrozila življenje tistim, ki so mu bili pokorni. Joab, ki je bil bolj vdan kralju kakor Bogu, je prestopil Božji zakon, ker je tako zapovedal kralj.

David je moč dobil od Boga, vendar samo zato, da bi jo uporabljal v skladnosti z božanskim zakonom. Ko je zapovedal nekaj, kar je bilo v nasprotju z Božjim zakonom, je postala poslušnost temu greh. "In oblasti, katere so, so postavljene od Boga," (Rim 13,1) nismo pa jih dolžni ubogati, če so v nasprotju z Božjim zakonom. Ko je apostol Pavel pisal Korinčanom, je predstavil načelo, ki naj nam vlada. Rekel je: "Posnemovalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov." (1 Kor 11,1)

Davidu so poslali poročilo o izvršitvi njegovega ukaza, vendar je bilo tako skrbno prirejeno, da ni vpletlo ne Joaba ne kralja. Joab "zapove slu, rekoč: Ko kralju dopoveš vse, kar se je v boju zgodilo,/719/ in boš videl, da se razsrdi, ... tedaj reci: Tvoj hlapec, Urija Hetejec, je tudi mrtev. Šel je torej sel, in pride in oznani Davidu vse, kar mu je sporočil Joab." (2 Sam 11,19-22)

Kralj je odvrnil: "Reci Joabu: Naj se ti ne zdi prehuda ta reč, zakaj meč požre zdaj tega, zdaj onega; vztrajaj le v boju zoper mesto in ga razdeni! S tem ga ohrabri!" (2 Sam 11,25)

Batseba je žalovala po svojem možu, kakor je bilo v navadi. In ko so dnevi žalovanja minili, je David poslal ponjo in jo vzel v svojo hišo, "in je postala njegova žena". (2 Sam 11,27) On, čigar tenkovestnost in razvit občutek časti nista dovoljevala, da bi celo, ko je bilo ogroženo njegovo življenje, iztegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca, je tako padel, da je grešil in umoril enega najzvestejših in najpogumnejših vojakov. Poleg tega je še upal, da bo nemoteno užival nagrado svojega greha. Ojoj! "Kako je otemnelo zlato, spremenilo se odlično zlato!" (Žal 4,1)

Satan že od začetka ljudem slikovito opisuje dobičke, ki jih dobijo s prestopanjem. Tako je zapeljal angele. Tako je skušal Adama in Evo, da sta grešila. In tako še vedno vodi množice stran od poslušnosti Bogu. Pot prestopkov poskuša narediti vabljivo, "toda njen konec je pot v smrt". (Preg 14,12) Srečni so tisti, ki so potem, ko so si drznili stopiti na to pot, spoznali, kako grenki so sadovi greha, ter se pravočasno odvrnili od nje. Bog v svoji milosti ni dovolil, da bi bil David popolnoma odpeljan v pogubo zaradi lažne nagrade greha.

Bog je moral posredovati tudi zaradi ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je moral posredovati tudi zaradi Izraela. Sčasoma je postal Davidov greh do Batsebe znan in pojavil se je dvom, da je načrtoval Urijevo smrt. Gospod je bil osramočen. Davidu je bil naklonjen in ga je povišal, Davidov greh pa je napačno predstavil Božji značaj in vrgel očitek na njegovo ime. Znižal je merilo pobožnosti v Izraelu in v mnogih srcih zmanjšal stud do greha. Kdor pa ni ljubil Boga in se ga bal, pa se je še bolj opogumil v prestopanju.

Prerok Natan je dobil ukaz, naj odnese Davidu sporočilo graje. Bilo je strašno v svoji strogosti. Le redkim vladarjem je bilo lahko dano tako sporočilo, ne da bi bil grajalec usmrčen. Natan je neustrašno povedal božansko kazen, in sicer s tako nebeško modrostjo, da je pridobila/720/ kraljevo sočutje, prebudila njegovo vest in iz njegovih ust izvabila lastno smrtno kazen. Prerok je, sklicujoč se na Davida kot božansko določenega varuha ljudskih pravic, ponovil zgodbo o grehu in zatiranju, ki sta zahtevala odškodnino.

Rekel je: "Dva moža sta bila v enem mestu; eden bogat, drugi ubog. Bogatin je imel silno veliko ovac in goved. A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je kupil in jo vzredil; in zrasla je pri njem z njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spala, in bila mu je kakor hči. Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz svojih ovac in goved, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu." (2 Sam 12,1-4)

Kralj se je razjezil in zavpil: "Kakor res Gospod živi, smrti sin je človek, ki je to storil; tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo." (2 Sam 12,5.6)

Natan je uprl svoje oči v kralja, dvignil svojo desnico proti nebesom in svečano izjavil: "Ti si tisti mož," in nadaljeval: "Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh?" (2 Sam 12,7.9) Krivec si lahko kakor David prizadeva skriti hudodelstvo pred ljudmi; lahko poskuša za vedno prikriti hudobna dela pred človeškim pogledom ali spoznanjem, toda "vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo z njim opravek. Kajti nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo." (Heb 4,13; Mat 10,26)

Natan je objavil: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz Savlove roke. ... Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh? Urija Hetejca si udaril z mečem in njegovo ženo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov! Sedaj torej ne odstopi meč od tvoje hiše. ... Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz tvoje hiše, in vzamem tvoje žene tebi pred očmi in jih dam tvojemu bližnjemu. ... Ti si res to storil skrivaj, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu." (2 Sam 12,7-12)/721/

Prerokova graja je ganila Davidovo srce, vest se je prebudila; njegova krivda se je pokazala v vsej svoji obsežnosti. V spokorjenju se je poklonil pred Bogom. S trepetajočimi ustnicami je dejal: "Grešil sem zoper Gospoda." (2 Sam 12,13) Vse hudobije, storjene drugim, zadenejo poleg prizadetega tudi Boga. David je zagrešil bridek greh zoper Urija in Batsebo in je to ostro občutil. Toda neskončno večji je bil njegov greh zoper Boga.

Čeprav ni bilo v Izraelu najti nikogar, ki bi izvršil smrtno kazen nad Gospodovim maziljencem, je David trepetal, da ga ne bi krivega in brez odpuščanja posekala hitra Božja kazen. Po preroku pa mu je bilo poslano sporočilo: "Gospod je tudi odvzel tvoj greh, ne boš umrl." (2 Sam 12,13) Vendar je pravici moralo biti zadoščeno. Smrtna kazen se je z Davida prenesla na otroka kot sad njegovega greha. Tako je bila kralju dana priložnost za spokorjenje, čeprav sta mu bila otrokovo trpljenje in smrt kot del kazni veliko grenkejša od lastne smrti. Prerok je rekel: "Toda ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom priložnost, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre." (2 Sam 12,14)

Ko je otrok zbolel, je David s postom in globoko ponižnostjo prosil za njegovo življenje. Slekel je svoja kraljevska oblačila, odložil krono in noč za nočjo ležal na zemlji ter v srce trgajoči žalosti posredoval za nedolžnega, ki je trpel zaradi njegove krivde. "Tedaj vstanejo starešine njegove hiše in stopijo okoli njega, da bi ga dvignili s tal, ali on ni hotel." (2 Sam 12,17) Pogosto sta ponižanje in spokorjenje odvrnila udarec, kadar so bile nad osebami ali mesti izrečene sodbe, in je On, ki je vselej usmiljen in pripravljen odpustiti, poslal poslance miru. Ob tej misli je David vztrajal v svoji prošnji tako dolgo, dokler je otrok še živel. Ko pa je zvedel, da je umrl, se je tiho podredil Božjemu sklepu. Padel je prvi udarec povračila, ki ga je sam oznanil za pravičnega, ampak David, ki je zaupal v Božjo milost, ni ostal brez tolažbe.

Mnogi se vprašajo, ko berejo zgodovino Davidovega padca: "Zakaj je ta zapis objavljen? Zakaj se je Bogu zdelo prav, da svetu razgali ta temen odstavek v življenju njega, ki so ga Nebesa tako zelo častila?" Prerok je v svoji graji Davidu objavil glede njegovega greha: "Ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom priložnost, da preklinjajo." (2 Sam 12,14) V naslednjih rodovih so neverniki kazali na Davidov/722/ značaj, ki je bil omadeževan s temnim madežem, ter zmagoslavno in zasmehljivo vzklikali: "To je mož po Božjem srcu!" Tako je bila vera osramočena, Boga in njegovo besedo so preklinjali, ljudje so se zakrknili v neveri ter se pod plaščem pobožnosti ojunačili delati greh.

Davidova zgodovina ne daje opore grehu. Ko je hodil v skladnosti z Božjimi nasveti, so ga imenovali mož po Božjem srcu. Ko je grešil, to ni več držalo, dokler se ni spokorno vrnil h Gospodu. Božja beseda jasno pravi: "Ali reč, ki jo je bil David storil, je bila huda v Gospodovih očeh." (2 Sam 11,27) In Gospod je Davidu po preroku dejal: "Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh? ... Sedaj torej ne odstopi meč od tvoje hiše nikdar, ker si me zaničeval." (2 Sam 12,9.10) Kljub temu da se je David spokoril za svoj greh in mu je Gospod odpustil in ga sprejel, je žel pogubno žetev semena, ki ga je sam posejal. Sodbe nad njim in njegovo hišo pričajo o Božjem studu do greha.

Do sedaj je Božja previdnost Davida ohranila pred vsemi sovražnikovimi zarotami in krotila Savla. Ampak Davidov prestopek je spremenil njegov odnos do Boga. Gospod nikakor ne more odobravati krivičnosti. Svoje moči ni uporabil, da bi zaščitil Davida pred posledicami lastnega greha, kakor ga je zaščitil pred Savlovim sovraštvom.

V Davidu se je zgodila velika sprememba. Zavest o lastnem grehu in daljnosežnih posledicah je zlomila njegovega duha. V očeh svojih podložnikov se je čutil ponižanega. Njegov vpliv je oslabel. Doslej so njegovo blaginjo pripisovali njegovi vestni poslušnosti Gospodovim zapovedim. Zdaj pa, ko so njegovi podložniki zvedeli za njegov greh, bodo grešili bolj prosto. Oslabeli sta tudi njegova oblast v domu in zahteva po spoštovanju in poslušnosti njegovih sinov. Zaradi občutka krivde je molčal, ko bi moral obsoditi greh, zato ni bil zmožen izvrševati pravičnosti v svojem domu. Njegov slab zgled je širil svoj vpliv na sinove, Bog pa ni posredoval, da bi preprečil posledice. Dovolil je, da so stvari ubrale naravno pot, David pa je bil tako strogo kaznovan.

Celotno leto po svojem padcu je David živel ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Celotno leto po svojem padcu je David živel v navidezni varnosti, nobenega zunanjega dokaza o Božjem nezadovoljstvu ni bilo videti. Toda/723/ nad njim je lebdela božanska kazen. Hitro in zanesljivo se je bližal dan obsodbe in povračila, ki ga ni moglo odvrniti nobeno spokorjenje, smrtni boj in sramota, ki je potemnila njegovo celotno pozemsko življenje. Tisti, ki s kazanjem na Davidov primer poskušajo zmanjšati krivdo lastnih grehov, morajo iz Svetega pisma spoznati, kako mučna je pot prestopanja. Čeprav se bodo kakor David odvrnili od hudobnega ravnanja, bodo posledice greha težko in grenko prenašali celo v tem življenju.

Bog je želel, da bi zgodovina Davidovega padca služila kot svarilo, da se niti oni, ki jih je zelo blagoslovil in jih podpiral, ne bi čutili varne ter ne bi zanemarili čuječnosti in molitve. In takšen se je izkazal njim, kateri so ponižno želeli spoznati nauk, ki jim ga je namenil Bog. Od roda do roda so tisoči spoznali lastno nevarnost pred skušnjavčevo močjo. Padec Davida, ki ga je Gospod tako zelo spoštoval, je v njih prebudil nezaupanje vase. Čutili so, da jih lahko samo Bog ohrani s svojo močjo po veri. Ker so vedeli, da je v njem njihova varnost in moč, so se bali narediti prvi korak proti Satanovemu področju.

David je žel sadove svojega prestopka, še preden je bila zoper njega izrečena božanska kazen. Njegova vest je bila nemirna. Smrtni boj duha, ki ga je prestajal, je prikazan v Ps 32. Pravi:

"Blagor mu, komur so odpuščeni prestopki, čigar greh je pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne všteva krivice in čigar duh nima v sebi zvijače. Ko sem molčal, so perele moje kosti zaradi mojega stoka po cele dneve. Ker podnevi in ponoči je bila težka nad mano tvoja roka, da se mi je življenjski sok sušil kakor v poletni vročini." (Ps 32,1-4)

Ps 51 pa je izraz Davidovega spokorjenja, ko je prejel grajo od Boga:

"Milosten mi bodi, o Bog, po svoji dobroti, po obilosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe./724/ Čisto me operi moje krivice in mojega greha me očisti. Kajti svoje pregrehe spoznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bel bolj kakor sneg. Daj mi slišati veselje in radost, da veselja poskakujejo kosti, ki si jih potrl. Skrij svoje srdito obličje mojim grehom in vse moje krivice izbriši. Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni. Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega Svetega Duha ne jemlji od mene. Povrni mi zopet veselje svojega zveličanja in z duhom radovoljnosti me podpiraj. Učil bom prestopnike tvoje poti, in grešniki se povrnejo k tebi. Reši me krivde prelite krvi, o Bog, Bog mojega zveličanja, in radostno bo hvalil moj jezik tvojo pravičnost." (Ps 51,1-3.7-14)

Tako se je v sveti pesmi, ki jo bo njegovo ljudstvo pelo na javnih shodih, v navzočnosti dvora - duhovnikov in sodnikov, knezov in bojevnikov - in njih, ki bodo do zadnjega rodu ohranili spoznanje o njegovem padcu, Izraelov kralj spominjal svojega greha, spokorjenja in upanja na odpuščanje po Božji milosti. Namesto da bi si prizadeval skriti svojo krivdo, je želel, da bi druge poučila žalostna zgodba o njegovem padcu.

Davidovo spokorjenje je bilo iskreno in globoko. Nikakor si ni prizadeval opravičiti svojega greha. Nobena želja, da bi ušel sodbi, ki mu je grozila, ni navdihnila njegove molitve. Videl pa je grozoto svojega prestopka zoper Boga; videl je onečaščenje svoje duše, zasovražil je svoj greh. Molil ni samo za odpuščanje, temveč tudi za očiščenje srca. David se ni vdal obupu. V Božjih obljubah spokorjenim grešnikom je videl dokaz lastnega odpuščanja in sprejetja.

"Ker ti se ne veseliš daritev, pač bi jih rad dal, tudi žgalnih daritev ne maraš. Božje daritve so potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne zametaš." (Ps 51,16.17)/725/

Čeprav je David padel, ga je Gospod dvignil. Zdaj je bil popolneje usklajen z Bogom in prijeten bližnjim kakor pred padcem. Vesel zaradi osvoboditve je pel:

"Svoj greh sem ti razodel in svoje krivice nisem prikril; dejal sem: Izpovedujem se svojih prestopkov Gospodu. In ti si odpustil krivdo mojega greha. Ti si zavetje meni; stiske me obraniš, s pesmimi oproščenja me obdaš." (Ps 32,5.7)

Mnogi so godrnjali ob tem, kar so imenovali Božja nepravičnost. Prizanesel je namreč Davidu, čigar krivda je bila tako velika, zavrnil pa je Savla, čigar grehi se jim zdijo daleč manj zloglasni. Ampak David se je ponižal in priznal svoj greh, Savel pa je preziral grajo in zakrknil srce v uporu.

Ta del Davidove zgodovine je zelo pomemben za spokorjenega grešnika. Je eden najučinkovitejših prikazov, ki so nam dani o bojih in skušnjavah človeštva ter o pristnem spokorjenju pred Bogom in o veri v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Skozi vse veke se je izkazal za vir spodbude ljudem, ki so se potem, ko so padli v greh, borili pod bremenom svoje krivde. Tisoči Božjih otrok, ki so bili zapeljani v greh in so se bili pripravljeni prepustiti obupu, so se spomnili, kako je Bog sprejel Davidovo iskreno spokorjenje in priznanje, ne glede na to, da je trpel zaradi svojega prestopka. Tudi sami so se opogumili in spokorili ter poskusili znova hoditi po poti Božjih zapovedi.

Kdor koli se bo po Božji graji ponižal s priznanjem in spokorjenjem, kakor se je David, je lahko prepričan, da zanj obstaja upanje. Kdor koli bo v veri sprejel Božje obljube, bo našel odpuščanje. Gospod ne bo nikoli zavrgel iskreno spokorjenega človeka. Dal je tole obljubo: "Ali pa naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj. Zapusti naj brezbožnik svojo pot in krivični mož svoje misli in povrni se h Gospodu, in usmilil se ga bo, in k Bogu našemu, ker je bogat v odpuščanju." (Iz 27,5; 55,7)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

72. Absalomov upor

Temeljno besedilo 2 Sam 13 do 19

"Povrniti mora četvero," (2 Sam 12,6) se je glasila Davidova obsodba, ki jo je nevede izgovoril zase, ko je poslušal priliko preroka Natana. Sojeno mu bo, kakor je sam presodil. Padli bodo štirje njegovi sinovi, izguba vsakega bo posledica očetovega greha.

David je dovolil, da je sramotno hudodelstvo prvorojenca Amnona minilo nekaznovano in brez graje. Zakon je prešuštnika obsodil na smrt, nenaravno Amnonovo hudodelstvo pa ga je naredilo za dvakratnega krivca. David pa, ki ga je obtoževal lastni greh, ni kaznoval sramotilca. Dve leti je Absalom, naravni zaščitnik svoje osramočene sestre, skrival svoj maščevalni namen, tako da je bil končno popolnoma prepričan, da ga bo zanesljivo izpeljal. Na gostiji kraljevih sinov so na bratov ukaz umorili pijanega in krvoskrunskega Amnona.

Davida je zadela že dvojna obsodba. Prinesli so mu strašno sporočilo: "Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden iz njih ni ostal. Tedaj vstane kralj in si raztrga svoja oblačila in leže na tla, in vsi njegovi hlapci stoje okoli z raztrganimi oblačili." (2 Sam 13,30.31) Ko so se zgroženi kraljevi sinovi vrnili v Jeruzalem, so povedali očetu resnico. Umorjen je bil samo Amnon, in "povzdignejo svoj glas in zajočejo; tudi kralj in vsi njegovi hlapci jokajo zelo bridko". (2 Sam 13,36) Absalom pa je zbežal k Talmaju, gesurskemu kralju, očetu svoje matere.

Kakor drugi Davidovi sinovi je bil tudi Amnon prepuščen sebičnemu popuščanju. Zadovoljiti je hotel vsako nakano svojega srca, ne glede na Božje zahteve. Kljub velikemu grehu ga je Bog dolgo prenašal. Dve leti je imel na voljo za spokorjenje, on pa je dalje grešil. S krivdo na sebi ga je doletela smrt, da čaka strašno sodbo./727/

David je zanemaril dolžnost, da bi kaznoval Amnonovo hudodelstvo. Zaradi kraljeve in očetove nezvestobe ter sinove upornosti je Gospod dovolil, da so dogodki ubrali svojo pot, in ni oviral Absaloma. Kadar starši ali vladarji zanemarijo dolžnost kaznovanja krivičnosti, vzame zadevo v svoje roke sam Bog. Njegova preprečevalna moč bo nekoliko odstranjena od hudobnih pomočnikov tako, da se bo pojavil tok okoliščin, ki bodo kaznovale greh z grehom.

Hude posledice Davidove nepravične popustljivosti do Amnona se niso končale, saj se je zaradi tega začelo Absalomovo odtujevanje od očeta. Potem ko je zbežal v Gesur, mu David ni dovolil, da bi se vrnil, saj je uvidel, da sinovo hudodelstvo zahteva nekakšno kazen. To pa je bolj povečalo kakor zmanjšalo zapletene hudobije, v katere se je zapletel kralj. Absalom, ki je bil energičen, stremuški in nenačelen, se je zdaj, ko je bil izgnan in s tem izključen iz udeležbe v kraljevskih zadevah, kmalu prepustil nevarnemu spletkarjenju.

Ob koncu dveh let se je Joab odločil ukreniti nekaj za spravo med očetom in sinom. Za uresničenje tega cilja si je pridobil sodelovanje ženske iz Tekoe, ki je slovela po modrosti. Po Joabovem navodilu se je ženska Davidu predstavila kot vdova, katere sinova sta bila njena edina tolažba in podpora. V prepiru je eden izmed njiju ubil drugega in zdaj so vsi sorodniki zahtevali, naj preživelega izroči krvnemu maščevalcu. Mati je dejala: "Tako hočejo ugasniti mojo iskro, ki je preostala, da ne ostane mojemu možu ne imena ne potomca na zemlji." (2 Sam 14,7) Ta pritožba je ganila kraljeva čustva, in ženski je zagotovil, da bo s kraljevsko oblastjo zaščitil njenega sina.

Potem ko je iz kralja ponovno izvlekla obljubo o mladeničevi varnosti, je rotila za kraljevo prizanesljivost in izjavila, da je govoril kakor kdo, ki je kriv, ker ni poslal po svojega izgnanca. Rekla je: "Zakaj gotovo umremo vsi in smo kakor voda, razlita po zemlji, ki se ne more več zbrati; tudi Bog ne jemlje življenja, ampak snuje načrte, da ne ostane tisti, ki je izgnan, izgnan od njega." (2 Sam 14,14) Ta nežen in ganljiv opis Božje ljubezni do grešnika - ki je prišel iz Joaba, grobega vojaka - je očiten dokaz o seznanjenosti Izraelcev z velikimi resnicami o odrešenju. Kralj, ki je čutil lastno potrebo po Božji milosti, ni mogel zavrniti/728/ tega vabila. Joabu je zapovedal: "Zato pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!" (2 Sam 14,21)

Absalomu je bilo dovoljeno, da se vrne v Jeruzalem, ne sme pa se prikazati na dvoru ali se srečati z očetom. David je počasi uvidel posledice hudobnih vplivov svoje popustljivosti do otrok. Čeprav je nežno ljubil tega lepega in nadarjenega sina, je čutil potrebo, da kot nauk Absalomu in ljudstvu pokaže stud do takega hudodelstva. Absalom je dve leti živel v svoji hiši, vendar se ni smel pokazati na dvoru. Sestra je bivala z njim in njena navzočnost mu je ohranjala živ spomin na nepopravljivo zlo, ki ga je pretrpela. Po mnenju ljudstva je bil knez prej junak kakor upornik. S to prednostjo se je odločil pridobiti srca ljudstva. Njegov osebni videz je izvabljal občudovanje vseh, ki so ga videli: "V vsem Izraelu pa ga ni bilo moža, ki bi se smel hvaliti zaradi lepote kakor Absalom: od stopala do temena ni bilo hibe na njem." (2 Sam 14,25) Ni bilo modro, da je kralj pustil moža Absalomovega značaja - stremuškega, vročekrvnega in strastnega - dve leti razglabljati o domnevnih zamerah. Davidova privolitev, da mu je dovolil vrniti se v Jeruzalem, a da mu ne sme pred oči, je povečala naklonjenost ljudstva do Absaloma.

David se je zdel moralno pohabljen,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

David se je zdel moralno pohabljen, saj je imel vedno pred sabo svoj prestopek Božjega zakona. Zdaj je bil šibak in neodločen, pred grehom pa je bil pogumen in odločen. Njegov vpliv pri ljudstvu je oslabel. Vse to je šlo v prid nameram njegovega sprijenega sina.

Zaradi Joabovega posredovanja je bilo Absalomu ponovno dovoljeno priti pred očeta. Čeprav je bila zunanja sprava opravljena, je še dalje častihlepno spletkaril. Zdaj si je lastil skoraj kraljevski položaj, imel je vozove in konje ter petdeset mož, da bi tekali pred njim. Medtem ko se je kralj bolj in bolj nagibal k odmaknjenosti in samoti, se je Absalom neutrudno potegoval za ljudsko naklonjenost.

Vpliv Davidove ravnodušnosti in neodločnosti se je razširil na njegove podrejene. Ukrepanje pravice sta označevala malomarnost in odlašanje. Absalom je spretno obrnil vsak vzrok nezadovoljstva v svojo korist. Dan za dnem so tega moža plemenitega vedenja videvali ob mestnih vratih, kjer je množica prosilcev čakala, da bi predstavila svoje krivice./729/ Absalom se je pomešal mednje in prisluhnil njihovim stiskam ter izražal sočutje ob njihovem trpljenju in obžaloval pomanjkljivost vlade. Ko je princ tako poslušal zgodbo katerega Izraelca, je odvrnil: "Glej, tvoja stvar je dobra in pravična, a ni ga postavljenega od kralja, ki bi te zaslišal;" in pristavil: "O da bi me postavili za sodnika v deželi, da pride k meni vsak, kdor ima pravdo ali tožbo, in jaz bi mu poskrbel za pravico! In če je kdo pristopil, da mu stori poklon, je iztegnil svojo roko ter ga zadržal in poljubil." (2 Sam 15,3-5)

Zaradi prinčevega pretkanega dobrikanja se je nezadovoljstvo z vlado hitro širilo. Vsi so hvalili Absaloma. Na splošno so ga imeli za dediča kraljestva; ljudstvo je ponosno gledalo nanj kot na koga, ki je vreden visokega položaja, in kmalu se je pojavila želja, da bi zasedel prestol. "In tako je kradel zase srca Izraelovih mož." (2 Sam 15,6) Kralj pa, ki je bil zaslepljen z ljubeznijo do sina, ni ničesar slutil. David je menil, da je namen prinčevskega položaja, ki si ga je lastil Absalom, počastiti njegov dvor - kot izraz veselja ob spravi.

Ko je bil um ljudstva pripravljen na to, kar bo sledilo, je Absalom skrivaj poslal po rodovih izbrane može, da bi se posvetovali o ukrepih za vstajo. Pod krinko pobožnosti je nameraval skriti svoje izdajalske namere. V Hebronu mora izpolniti obljubo, ki jo je storil še pred odhodom v izgnanstvo. Absalom je rekel kralju: "Prosim, naj grem v Hebron in izvršim svojo obljubo, ki sem jo storil Gospodu. Tvoj hlapec je namreč storil obljubo, ko je bival v Gesurju v Siriji, rekši: Ako me Gospod res pripelje spet v Jeruzalem, storim službo Gospodu." (2 Sam 15,7.8) Ljubeči oče je, potolažen ob dokazu sinove pobožnosti, odpustil svojega sina z blagoslovom. Zarota je zdaj popolnoma dozorela. Absalomovo vrhunsko hinavsko dejanje je ne samo zaslepilo kralja, temveč tudi pridobilo zaupanje ljudstva ter ga tako vodilo v upor zoper kralja, ki ga je izvolil Bog.

Absalom se je odpravil v Hebron. Z njim je šlo "dvesto mož, ki so bili povabljeni in so šli v svoji nedolžnosti, ne da bi kaj vedeli za to reč." (2 Sam 15,11) Ti možje so šli z Absalomom in si niso mislili, da jih njihova ljubezen do sina vodi v upor zoper očeta. Ko so prispeli v Hebron, je Absalom takoj poklical Ahitofela, enega/730/ Davidovih glavnih svetovalcev, moža, ki je slovel po modrosti, čigar mnenje je veljalo za tako varno in modro kakor prerokovanje. Ahitofel se je pridružil zarotnikom in njegova podpora je povzročila, da je bila Absalomova zadeva videti, da bo dosegla uspeh, in je pritegnila mnogo vplivnih mož iz vseh delov dežele. Ko je trobenta zadonela k vstaji, so knezovi glasniki po vsej deželi razširili novice, da je Absalom kralj; in mnogi izmed ljudstva so se zbrali k njemu.

Medtem so preplah sporočili kralju v Jeruzalem. David se je nenadoma prebudil in videl, da tesno poleg njegovega prestola vstaja upor. Njegov lastni sin - sin, katerega je ljubil in mu zaupal - je načrtoval, da si bo prisvojil njegovo krono in ga nedvomno umoril. V veliki nevarnosti se je David otresel potrtosti, ki je dolgo lebdela nad njim, in se z duhom prejšnjih let pripravil na srečanje s strašno silo. Absalom je zbiral svoje sile v Hebronu, ki je bil oddaljen samo dvaintrideset kilometrov. Uporniki bodo kmalu pred jeruzalemskimi vrati.

Iz svojega dvora se je David razgledoval po svoji prestolnici - "krasno se dviga, veselje vse zemlje, ... mesto velikega Kralja". (Ps 48,2) Naježil se je ob misli, da bi ga prepustil prelivanju krvi in pustošenju. Ali naj pokliče na pomoč podložnike, ki so še ostali zvesti njegovemu prestolu, in brani svojo prestolnico? Ali naj dovoli, da Jeruzalem preplavi kri? Odločil se je. Vojne grozote ne bodo doletele izvoljenega mesta. Jeruzalem bo zapustil in potem preizkusil vdanost svojega ljudstva. Dal jim bo priložnost, da se pridružijo njegovi podpori. V tej veliki stiski je bila njegova dolžnost do Boga in ljudstva, da ohrani oblast, ki so mu jo podelila Nebesa. Izid boja se je odločil zaupati Bogu.

Ponižen in žalosten je šel David skozi jeruzalemska vrata - upor ljubega sina ga je pregnal s prestola, iz dvora in od Božje skrinje. Ljudstvo mu je sledilo v dolgem, žalostnem sprevodu, kakor pogrebna procesija. Davidova telesna straža Keretejcev, Peletejcev in šeststo njegovih spremljevalcev iz Gata se je pod poveljstvom Itaja pridružilo kralju. David, ki ga je označevala nesebičnost, se ni mogel strinjati, da bi bili ti tujci, ki so ga ščitili, vpleteni v njegovo nesrečo. Bil je presenečen ob njihovi pripravljenosti, da se žrtvujejo zanj. Potem je kralj rekel Itaju Gatovcu: "Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se/731/ in ostani pri kralju! Zakaj tujec si, pa tudi pregnanec; vrni se v svoj kraj! Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi sem ter tja z nami, ker moram iti kamor koli. Vrni se in pelji nazaj svoje brate, milost in resnica bodi s teboj!" (2 Sam 15,19.20)

Itaj je odvrnil: "Kakor res Gospod živi in kakor živi moj gospod, kralj, gotovo, kjer koli bo moj gospod, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bo tudi tvoj hlapec!" (2 Sam 15,21) Ti možje so se spreobrnili iz poganstva in služili Jahveju. Zdaj so plemenito dokazali svojo vdanost Bogu in kralju. David je s hvaležnim srcem sprejel njihovo vdanost zadevi, ki na videz ni imela možnosti, in vsi so prečkali potok Cedron na poti proti puščavi.

Sprevod se je ponovno ustavil. Približevala se jim je skupina, odeta v svečana oblačila. "In glej, Zadok je tudi prišel in vsi leviti z njim, nesoč skrinjo Božje zaveze." (2 Sam 15,24) Davidovi sledilci so na to gledali kot na dobro znamenje. Navzočnost tega svetega simbola jim je pomenila poroštvo za njihovo rešitev in končno zmago. Ljudstvo bo navdihnila s pogumom, da se bo pridružilo kralju. Odsotnost skrinje v Jeruzalemu bi morala prestrašiti Absalomove privržence.

Ob pogledu na skrinjo je Davidovo srce...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ob pogledu na skrinjo je Davidovo srce za hip spreletelo veselje in upanje. Toda kmalu so ga prešinile druge misli. Kot pomaziljeni vladar Božje dediščine je imel resno odgovornost. V mislih Izraelovega kralja morata biti na prvem mestu Božja slava in blaginja njegovega ljudstva, ne pa osebne koristi. Bog, ki je bival med keruboma, je dejal o Jeruzalemu: "To je moje počivališče." (Ps 132,14) In brez božanskega pooblastila ni imel ne duhovnik in ne kralj pravice od tod odstraniti simbola njegove navzočnosti. David je vedel, da morata biti njegovo srce in življenje v skladnosti z božanskimi odredbami, drugače mu bo skrinja prej prinesla nesrečo kakor pa uspeh. Vedno je imel pred očmi svoj veliki greh. V tej zaroti je prepoznal pravično Božjo obsodbo. Meč, ki ne bo odstopil od njegove hiše, je bil potegnjen. Ni vedel, kakšen bo izid bitke. Zaradi njega ne bodo iz ljudske prestolnice odstranjeni sveti predpisi, ki so poosebljali voljo njihovega božanskega Vladarja ter pomenili ustavo kraljestva in temelj njegove blaginje./732/

Zadoku je zapovedal: "Nesi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Ako najdem milost v Gospodovih očeh, me privede nazaj in mi jo zopet da videti in njeno prebivališče; ako pa mi poreče takole: Nisi mi po volji - glej, tu sem, naj stori z mano, kakor se mu vidi prav." (2 Sam 15,25.26)

David je dodal: "Ali nisi videc?" - od Boga določen mož, ki poučuje ljudi. "Vrni se v mesto v miru in tvoja dva sinova s teboj, Ahimaaz, tvoj sin, in Jonatan, Abiatarjev sin. Glej, počakam pri brodih ob puščavi, da pride vest od vas in mi sporočite." (2 Sam 15,27.28) V mestu sta mu duhovnika lahko koristila, saj sta lahko izvedela za ukrepe in namene upornikov ter mu skrivaj sporočila po sinovih Ahimaazu in Jonatanu.

Ko sta se duhovnika obrnila proti Jeruzalemu, je na odhajajočo množico legla globlja senca. Njihov kralj je bil ubežnik, sami pa izobčenci, ki jih je zapustila celo Božja skrinja - prihodnost se je zaradi groze in slabih slutenj zdela mračna. "David pa je šel gor po pobočju Oljske gore in je grede jokal, in glavo je imel pokrito in je šel bos; in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, je šlo gor s pokritimi glavami in je gredoč jokalo. In nekdo oznani Davidu, rekoč: Ahitofel je med zarotniki z Absalomom." (2 Sam 15,30.31) David je bil znova prisiljen v svoji nesreči prepoznati posledice svojega greha. Napako Ahitofela, ki je bil najbolj sposoben in prebrisan med političnimi voditelji, je spodbodlo maščevanje za osramotitev družine, ki je bila vpletena v Batsebin greh. Batseba je bila njegova vnukinja.

"David pa reče: O Gospod, prosim, obrni Ahitofelov svet v neumnost!" (2 Sam 15,31) Ko so dosegli vrh gore, se je kralj sklonil v molitvi in preložil na Boga breme svoje duše ter ponižno prosil za božansko milost. Videti je bilo, da je bila njegova molitev takoj uslišana. H kralju je prišel Husaj Arkičan, moder in sposoben svetovalec, ki se je Davidu izkazal zvest prijatelj. Prišel je z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi, da bi delil usodo s kraljem, ki so ga pahnili s prestola in je bil zdaj ubežnik. David je po božanskem razsvetljenju videl, da je ta mož, zvest in iskren, potreben, da služi kraljevim koristim v zboru v prestolnici. Na Davidovo prošnjo se je Husaj vrnil v Jeruzalem, da ponudi svoje usluge Absalomu, in prepreči zvit Ahitofelov nasvet./735/

S tem žarkom luči v temi so kralj in njegovi sledilci sestopali po poti proti vzhodnemu pobočju Oljske gore, skozi skalno in zapuščeno področje, skozi divje soteske in po kamnitih in strmih poteh, proti Jordanu. "In ko pride kralj David v Bahurim, glej, izide odondod mož iz rodovine Savlove hiše, po imenu Simej, Gerov sin; izide in grede preklinja. In kamne je lučal na Davida in na vse hlapce kralja Davida; in vse Davidovo ljudstvo in vsi junaki so mu bili ob desnici in ob levici. In tako je govoril Simej, ko je preklinjal: Pojdi, pojdi, krvoločnik in Belijalov mož! Gospod ti je povrnil vso kri Savlove hiše, na čigar mestu si zakraljeval, in Gospod je dal kraljestvo v roko Absalomu, tvojemu sinu, in glej, tičiš v svoji nesreči, ker si krvoločnik." (2 Sam 16,5-8)

Ko je bil David uspešen, Simej ni niti z dejanjem niti z besedo pokazal, da ni vdan podložnik. V kraljevi stiski pa je ta Benjaminec pokazal svoj pravi značaj. Častil je Davida na njegovem prestolu in ga preklel v njegovem ponižanju. Nizkoten in sebičen je gledal na druge, kakor da imajo skupaj z njim enak značaj. Ko ga je navdihnil Satan, je stresel svoje sovraštvo nanj, kogar je kaznoval Bog. Duh, ki vodi ljudi, da slavijo zmago nad njim, ki je v stiski, da ga zmerjajo ali žalostijo, je Satanov.

Simejeve obtožbe zoper Davida so bile popolnoma lažne - samo nizkotno in hudobno obrekovanje. David ni storil nobene krivice Savlu ali njegovi hiši. Ko je bil Savel popolnoma v njegovi moči in bi ga lahko umoril, je samo odrezal rob njegovega oblačila in si pozneje očital, ker je pokazal celo tako nespoštovanje Gospodovega maziljenca.

O Davidovem svetem spoštovanju človeškega življenja je bil dan očiten dokaz celo takrat, ko je bil sam preganjan kakor zver. Nekoč, ko je bil skrit v Adulamski jami in se je spomnil neskaljene svobode svojega deškega življenja, je ubežnik vzkliknil: "O, da bi mi kdo dal piti vode iz studenca v Betlehemu, ki je pri vratih!" (2 Sam 23,15) Betlehem je bil takrat v filistejskih rokah; vendar so se trije mogočni možje iz Davidove skupine prebili skozi stražo in svojemu gospodarju prinesli vodo iz Betlehema. David je ni mogel piti. Zavpil je:/736/ "Nikakor ne. ... Ali naj pijem kri mož, ki so šli tja in pustili vnemar življenje?" (2 Sam 23,17) Spoštljivo jo je izlil kot daritev Bogu. David je bil vojščak. Večino svojega življenja je preživel sredi nasilnih prizorov. Od vseh, ki so šli skozi tak preizkus, je bilo malo takih, kakršen je bil David, ki bi se tako obvarovali pred temi vplivi, ki otrdijo človeško srce in popačijo moralo.

Davidov nečak Abisaj, ki je bil eden njegovih najpogumnejših poveljnikov, ni mogel potrpežljivo poslušati Simejevih žaljivk. Zavpil je: "Zakaj bi smel ta mrtvi pes preklinjati mojega gospoda, kralja? Dovoli, da stopim tja in mu odsekam glavo!" (2 Sam 16,9) Kralj pa mu ni dopustil. Dejal je: "Poglej, moj sin ... mi streže po življenju, koliko bolj ta Benjaminec! Pustite ga, naj kolne; zakaj Gospod mu je velel. Morda pogleda Gospod mojo revo in mi poplača Gospod z dobrim za to, da me kolne danes." (2 Sam 16,11.12)

Zavest o tem je bila Davidu skrajno grenka in poniževalna resnica. Medtem ko so se njegovi zvesti podložniki čudili njegovemu udarcu usode, to kralju ni bila skrivnost. Pogosto je slutil kaj takega. Čudil se je, da je Bog tako dolgo prenašal njegov greh in odlašal zasluženo povračilo. In zdaj, ko je hitro in potrt bežal z bosimi nogami, ko je kraljevsko oblačilo zamenjal za raševino, ko so žalostinke njegovih sledilcev odmevale med hribi, je pomislil na ljubljeno prestolnico - na kraj, ki je bil prizor njegovega greha - in ko se je spomnil Božje dobrote in potrpežljivosti, ga upanje ni zapustilo. Čutil je, da bo Gospod z njim še vedno milosten.

Mnogi grešniki želijo opravičiti svoj greh....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mnogi grešniki želijo opravičiti svoj greh s kazanjem na Davidov padec, toda kako malo jih je, ki razodevajo Davidovo spokorjenje in ponižnost. Kako redki prenesejo grajo in povračilo tako potrpežljivo in pogumno, kakor ju je on. Priznal je svoj greh in več let poskušal opravljati svojo dolžnost kot zvesti Božji služabnik. Delal je za utrjevanje svojega kraljestva in pod njegovo vlado je to pridobilo moč in blaginjo, kakršne še ni imelo. Zbral je bogate zaloge snovi za gradnjo Božje hiše in zdaj naj bo delo njegovega življenja uničeno? Ali morajo sadovi dolgih let posvečenega garanja, delo nadarjenosti in vdanosti in državništva preiti v roke njegovega lahkomiselnega in izdajalskega sina, ki ne ceni ne Boga in ne Izraelove/737/ blaginje? Kako vsakdanje bi bilo, da bi David godrnjal zoper Boga v tej veliki stiski!

Toda vzrok za težavo je videl v svojem grehu. Besede preroka Miha vejejo duha, ki je navdihnil Davidovo srce. "Ako sedim v temi, Gospod mi je luč. Gospodov srd bom prenašal, kajti grešil sem zoper njega; dokler se ne potegne za mojo pravdo in ne izvrši sodbe zame." (Miha 7,8.9) In Gospod ni pozabil Davida. To poglavje v njegovi izkušnji je eno najplemenitejših v vseh njegovih izkušnjah, saj se je v neusmiljeni zablodi in žalitvi izkazal za ponižnega, nesebičnega, radodarnega in ubogljivega. Nikoli ni bil Izraelov vladar večji v očeh nebes kakor v tej uri svojega najglobljega vidnega ponižanja.

Če bi Bog Davidu dovolil, da še naprej negrajan greši in prestopa božanske predpise ter ostane v miru in blaginji na svojem prestolu, bi imeli dvomljivci in neverniki nekakšen izgovor, da bi navajali Davidovo zgodovino kot očitek svetopisemski veri. V izkušnji, ki jo je moral doživeti David, pa Gospod kaže, da ne more dovoljevati ali opravičiti greha. Davidova zgodovina nas usposablja, da vidimo tudi velike cilje, ki jih ima Bog v mislih v svojem ravnanju z grehom. Usposablja nas, da celo po najtemnejših obsodbah zasledimo izvršitev njegovih namenov milosti in dobrotljivosti. Davidu je dal doživeti šibo, ni pa ga uničil; pustil ga je v peč, da ga očisti, ne pa sežge. Gospod pravi: "Ako oskrunijo moje postave in ne bodo ravnali po mojih zapovedih: obiščem s šibo njihovo pregreho in z udarci njihovo krivico. Toda svoje milosti mu ne odtegnem in ne bom lagal zoper svojo zvestobo." (Ps 89,31-33)

Kmalu po Davidovem odhodu iz Jeruzalema so prišli Absalom in njegova vojska ter se brez boja polastili Izraelovih trdnjav. Husaj je bil med prvimi, ki so pozdravili na novo kronanega vladarja. Knez je bil presenečen in zadovoljen ob pristopu očetovega starega prijatelja in svetovalca. Absalom je bil prepričan o uspehu. Do tod so bili njegovi naklepi uspešni, ker pa je bil željan okrepiti svoj prestol in si zagotoviti zaupanje naroda, je pozdravil Husaja na dvoru.

Absaloma so obdajale velike sile, ki pa so bile v večini sestavljene iz mož, ki niso bili izučeni za vojskovanje. Do sedaj tudi niso/738/ sodelovali v nobenem spopadu. Ahitofel je prav dobro vedel, da Davidov položaj še zdaleč ni bil brezupen. Velik del ljudstva mu je bil še vedno zvest; obdajali so ga izkušeni vojščaki, ki so bili zvesti kralju. Njegovi vojski so poveljevali sposobni in izkušeni poveljniki. Ahitofel je vedel, da bo po prvem valu navdušenja nad novim kraljem sledil odziv. Če upor ne bo uspešen, se bo Absalom morda lahko spravil z očetom, potem bo Ahitofel, ki je bil glavni svetovalec, glavni krivec za vstajo. Zadela ga bo najtežja kazen. Ahitofel je želel Absalomu preprečiti vrnitev, zato mu je svetoval dejanje, ki bo v očeh vsega naroda onemogočilo spravo. S peklensko prekanjenostjo je ta premeteni in nenačelni državnik velel Absalomu, naj vstaji doda še krvoskrunstvo. Pred vsem Izraelom naj bi si po običaju vzhodnjaških narodov vzel očetove priležnice in tako izjavil, da je nasledil očetov prestol. Absalom je izvršil nizkoten predlog. Tako se je izpolnila Božja beseda, ki jo je Davidu prenesel prerok: "Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz tvoje hiše, in vzamem tvoje žene tebi pred očmi in jih dam tvojemu bližnjemu. ... Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu." (2 Sam 12,11.12) Bog ni spodbudil teh hudobnih dejanj, temveč zaradi Davidovega greha ni uporabil svoje moči, da bi jih preprečil.

Ahitofela so visoko cenili zaradi modrosti, vendar mu je manjkala razsvetlitev od Boga. "Gospodov strah je začetek modrosti," (Preg 9,10) in tega Ahitofel ni imel, kajti drugače si ne bi upal temeljiti uspeha veleizdaje na hudodelstvu krvoskrunstva. Ljudje pokvarjenih src snujejo hudobije, kakor da ne bi bilo vseprevladujoče Previdnosti, ki bo prekrižala njihove namere. Toda "On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod". (Ps 2,4) Gospod objavlja: "Mojih nasvetov niso hoteli, a zaničevali so vse moje svarjenje. Zato bodo jedli od sadu svoje poti in se sitili s svojimi naklepi. Zakaj upor bebcev jih ubije in brezskrbnost bedakov jih pokonča." (Preg 1,30-32)

Ko je Ahitofelu uspela zarota, da si je zagotovil lastno varnost,/739/ je pritiskal na Absaloma, da je potrebno takoj delovati proti Davidu. Rekel je: "Dovoli, da si izberem dvanajst tisoč mož in vstanem in hitim za Davidom še nocoj. In planem nanj, dokler je truden in slab, ter ga prestrašim; in ko vse ljudstvo, ki je pri njem, zbeži, udarim samega kralja, vse ljudstvo pa pripeljem nazaj k tebi." (2 Sam 17,1-3) Ta načrt so kraljevi svetovalci odobrili. Če bi se ravnali po njem, bi Davida zagotovo ubili, če ne bi Gospod neposredno posredoval, da ga reši. Dogodke pa je usmerjala modrost, ki je višja od sloveče Ahitofelove. "Zakaj Gospod je tako obrnil, da je bil ovržen dobri Ahitofelov svet, zato da spravi Gospod nesrečo nad Absaloma." (2 Sam 17,14)

Husaja niso poklicali na zborovanje in nepoklican se ni vsiljeval, da ne bi posumili, da je vohun. Ko pa so zbor razpustili, je Absalom, ki je visoko cenil presojo očetovega svetovalca, Husaju razložil Ahitofelov načrt. Husaj je videl, da bi bil David izgubljen, če bi se ravnali po njem. Zato je dejal: "Ni dober nasvet, ki ga je dal Ahitofel tokrat. Še reče Husaj: Poznaš svojega očeta in njegove ljudi, da so junaki in srdite narave kakor medvedka na polju, ko so ji mladiče vzeli; tvoj oče je tudi vojščak, in ne bo nočeval pri ljudstvu. Glej, lahko se je skril v kako jamo ali kam drugam." (2 Sam 17,7-9) Husaj je dokazoval, da morda Absalomove čete ne bodo ujele kralja, če ga bodo zasledovale. In če bodo doživele poraz, jim bo to vzelo pogum ter zelo škodilo Absalomovi stvari. Rekel je: "Zakaj ves Izrael ve, da je tvoj oče junak in tisti, ki so pri njem, da so vrli vojščaki." (2 Sam 17,10) Predlagal je načrt. Ta pa se je zdel privlačen ničevi in sebični naravi, ki je želela pokazati moč: "Ali jaz svetujem, da spraviš k sebi vsega Izraela od Dana do Bersebe, ki ga je po množini kakor peska ob morju, in ti sam pojdi v boj. In tako ga naskočimo v kakem kraju, kjer ga zalotimo, in ga zalezemo, kakor pade rosa na zemljo, da ne preostane od njega in od vseh njegovih niti eden mož. Ako pa bi se umaknil v kako mesto, naj ves Izrael potegne vrvi okrog tistega mesta in ga povlečemo v potok, da se ne najde kamenček od njega./740/

Tedaj reko Absalom in vsi Izraelovi možje:....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je bil vodja vstaje ubit, je Joab s trobento odpoklical svojo vojsko, ki je preganjala bežečo četo, in takoj poslal sle, da prenesejo novice kralju.

Stražar na mestnem obzidju je ob opazovanju bojišča zagledal moža, ki je tekel sam. Kmalu je zagledal še drugega. Ko se je prvi približal, je stražar rekel kralju, ki je čakal poleg vrat: "Zdi se mi, da je tek prvega kakor tek Ahimaaza, Zadokovega sina. In kralj veli: Dober mož je in prihaja z dobrim poročilom. In Ahimaaz zakliče in reče kralju: Mir! Potem se pokloni pred kraljem z obrazom do tal in pravi: Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki nam je izdal može, ki so vzdignili svojo roko zoper mojega gospoda, kralja." (2 Sam 18,27.28) Na kraljevo željno povpraševanje: "Ali je dobro mladeniču Absalomu?" je Ahimaaz odgovoril dvoumno. (2 Sam 18,29)

Drugi sel je pritekel in vpil: "Vesela vest mojemu gospodu kralju! Zakaj Gospod ti je danes pravico storil in otel iz roke vseh, ki so se vzdignili zoper tebe." (2 Sam 18,31) Z očetovih ust je ponovno prišlo željno vprašanje: "Ali je dobro z mladeničem Absalomom?" (2 Sam 18,32) Ker glasnik ni mogel skriti slabih novic, je odvrnil: "Zgodi naj se kakor temu mladeniču sovražnikom mojega gospoda kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe." (2 Sam 18,32) To je bilo dovolj. David ni več povpraševal, marveč z upognjeno glavo "stopi v hram nad vrati in joče; in grede govori: O moj sin Absalom, moj sin, moj sin Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, moj sin, moj sin!" (2 Sam 18,33)/744/

Zmagoslavna vojska se je vračala z bojišča. Med približevanjem mestu so njihovi veseli zmagoslavni vzkliki odmevali med griči. Toda ko so stopili skozi vrata, je njihovo vpitje potihnilo, zastave so spustili. Poglede so uprli v tla in šli naprej predvsem kakor poraženci in ne zmagovalci. Kajti kralj jih ni pričakal z dobrodošlico, marveč je bilo iz hrama nad vrati slišati jok: "O moj sin Absalom, moj sin, moj sin Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, moj sin, moj sin!" (2 Sam 18,33)

"In zmaga se je tisti dan obrnila v žalost vsemu ljudstvu, zakaj ljudstvo je slišalo ta dan, da se je pravilo: Kralju je žal za svojega sina. In ljudstvo se po tihem prikrade v mesto tisti dan, kakor se ljudstvo s sramom ukrade, ko je bežalo v boju." (2 Sam 19,2.3)

Joab je bil razkačen. Bog jim je dal razlog za zmagoslavje in veselje; največji upornik, ki je bil kdaj znan v Izraelu, je bil uničen. Pa vendar se je ta velika zmaga obrnila v žalovanje po njem, čigar hudodelstvo je zahtevalo kri na tisoče pogumnih mladeničev. Grob in žaljiv poveljnik se je prikazal pred kraljem in drzno rekel: "Rdečico si danes pognal v obraze vseh svojih hlapcev, ki so ta dan rešili življenje tvoje in tvojih sinov in hčera, ... s tem, da ljubiš tiste, ki te sovražijo, in mrziš te, ki te ljubijo. Zakaj pokazal si danes, da ne maraš za svoje kneze in hlapce; kajti danes vidim, ako bi le Absalom bil ostal živ, mi vsi pa bi bili pomrli danes, tebi bi bilo prav. Sedaj pa vstani, pojdi ven in govori prijazno svojim hlapcem! Zakaj prisegam pri Gospodu: Ako ne pojdeš ven, ne ostane nocoj ne eden mož pri tebi, in to bo hujše zate kakor vse hudo, ki te je zadelo od tvoje mladosti do sedaj." (2 Sam 19,5-7)

Čeprav je bil očitek strtemu kralju osoren in celo krut, David ni zameril. Ko je videl, da ima njegov poveljnik prav, je odšel k vratom in s spodbudnimi besedami in pohvalo pozdravil pogumne vojake, ko so korakali mimo njega./745/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

73. Davidova zadnja leta

Temeljno besedilo 2 Sam 24; 1 Kralj 1; 1 Let 21; 28; 29

Absalomov poraz ni takoj prinesel miru kraljestvu. Vstaji se je pridružil tako velik del ljudstva, da se David ni hotel vrniti v svojo prestolnico in ponovno zavzeti svoje oblasti brez povabila rodov. V zmedi, ki je nastala po Absalomovem porazu, ni bilo takojšnjega in odločnega delovanja, da bi kralja poklicali nazaj. In ko je Juda končno poskusil pripeljati Davida, se je pojavila zavist drugih rodov in nastala nasprotna revolucija. Ta je bila hitro zadušena, in v Izraela se je povrnil mir.

Davidova zgodovina daje eno najvplivnejših pričevanj, ki so bila kdaj dana o nevarnostih, ki pretijo človeku zaradi moči in bogastva ter pozemske časti - zaradi moči, ki si jih ljudje najbolj želijo. Redki so šli skozi izkušnjo, ki bi bila bolje prikrojena, da jih pripravi za zdržanje takega preizkusa. Davidovo zgodnje pastirsko življenje, ki ga je naučilo ponižnosti, potrpežljivega dela in nežne skrbi za čredo; občestvo z naravo v samoti gora, razvoj nadarjenosti za glasbo in pesništvo ter usmerjanje misli k Stvarniku; dolga vzgoja puščavskega življenja, ki je terjala pogum, trdnost, potrpežljivost in vero v Boga - vse te reči je Gospod določil kot pripravo za Izraelov prestol. David je užil dragocene izkušnje Božje ljubezni in bil obilo obdarjen z Božjim Duhom. V Savlovi zgodovini je videl skrajno ničvrednost gole človeške modrosti. Pa vendar sta posvetni uspeh in čast tako oslabila Davidov značaj, da ga je skušnjavec večkrat premagal.

Druženje s poganskimi ljudstvi je zbudilo željo, da bi posnemali njihove ljudske običaje in zanetili poželenje po posvetni velikosti. Izraela naj bi častili kot Jahvejevo ljudstvo, toda z naraščanjem ošabnosti in samozaupnosti so postali Izraelci/746/ nezadovoljni s to vzvišenostjo. Raje so skrbeli za svoj ugled med drugimi narodi. Ta duh je privabljal skušnjavo. Da bi David razširil svoje zmage med tujimi narodi, se je odločil povečati svojo vojsko tako, da je poklical v vojaško službo vse, ki so bili primerne starosti. Da bi to dosegel, je bilo treba popisati prebivalstvo. To kraljevo dejanje sta spodbudili ošabnost in častihlepnost. Štetje ljudstva bo pokazalo nasprotje med šibkostjo kraljestva v času, ko je David zasedel prestol, ter njegovo močjo in blaginjo v času njegove vladavine. To bi težilo k nadaljnjemu pospeševanju že tako prevelike samozaupnosti kralja in ljudstva. Sveto pismo pravi: "In Satan se je vzdignil zoper Izraela in spodbodel Davida, da naj sešteje Izraela." (1 Let 21,1) Izraelovo blaginjo v Davidovem času gre prej pripisati Božjim blagoslovom kakor pa kraljevim sposobnostim ali moči vojske. Naraščanje vojaških sil v kraljestvu pa bi dalo okoliškim narodom vtis, da je Izrael zaupal v svoje vojske, ne pa v Jahvejevo moč.

Čeprav je bilo izraelsko ljudstvo ponosno na velikost naroda, niso bili naklonjeni Davidovemu načrtu o tako obsežni razširitvi vojaške službe. Predlagano novačenje je povzročilo mnogo nezadovoljstva; zato so za štetje ljudstva uporabili vojaške poveljnike namesto duhovnikov in sodnikov, ki so prej opravljali popis. Cilj tega početja je bil neposredno nasproten načelom bogovladja. Celo Joab je ugovarjal, ki se je do sedaj sicer izkazal nevesten. Rekel je: "Gospod pridaj k svojemu ljudstvu stokrat toliko, kolikor jih je! Ali, moj gospod, kralj, niso li vsi hlapci mojega gospoda? Čemu zahteva to moj gospod? Zakaj naj se to šteje v pregreho Izraelu? Vendar pa je obveljala kraljeva beseda zoper Joaba. Zatorej odide Joab in prehodi vse Izraelovo in se vrne v Jeruzalem." (1 Let 21,3.4) Štetje še ni bilo končano, ko se je David že prepričal o svojem grehu. Samoobtožujoče je rekel Bogu: "Hudo sem grešil, da sem storil to; a sedaj, prosim, odpravi krivico svojega hlapca, kajti ravnal sem zelo nespametno." (1 Let 21,8) Naslednje jutro je prerok Gad prinesel Davidu sporočilo: "Tako pravi Gospod: Izberi si: bodisi tri leta lakote ali da tri mesece bežiš pred/747/ svojimi nasprotniki, ko te dohiteva meč tvojih sovražnikov, ali pa tri dni Gospodov meč in kugo v deželi in Gospodovega angela, ki bo pogubljal po vseh Izraelovih mejah." (1 Let 21,11.12) Prerok je dejal: "Sedaj pa premisli, kakšen odgovor naj dam njemu, ki me je poslal." (1 Let 21,12)

Kraljev odgovor se je glasil: "V veliki stiski sem! Rajši padem, prosim, v Gospodovo roko, kajti veliko je njegovo usmiljenje; le nikar naj ne padem v človeško roko!" (1 Let 21,13)

Deželo je udarila kuga, ki je uničila sedemdeset tisoč Izraelcev. Toliko da se šiba ni zlila tudi na prestolnico, ko je David povzdignil oči in videl "Gospodovega angela, stoječega med nebom in zemljo, in v njegovi roki potegnjen meč, naperjen proti Jeruzalemu. Tedaj padejo David in starešine, oblečeni v raševino, na svoje obraze." (1 Let 21,16) Kralj je prosil Boga v dobro Izraela: "Nisem li jaz velel, naj se sešteje ljudstvo? Jaz sem tisti, ki sem grešil in zelo krivično ravnal, te ovce pa, kaj so storili? Tvoja roka, prosim, o Gospod, moj Bog, bodi zoper mene in zoper hišo mojega očeta, nikar zoper tvoje ljudstvo, da ga tepe!" (1 Let 21,17)

Štetje je povzročilo nezadovoljstvo med ljudstvom, pa vendar so gojili enake grehe, kakršni so spodbudili Davidovo dejanje. Kakor je Gospod po Absalomovem grehu obiskal s sodbo Davida, tako bo po Davidovi napaki kaznoval Izraelove grehe.

Angel pokončevalec je bil ustavljen ravno, ko je prišel pred Jeruzalem. Stal je na gori Moriji, "pri gumnu Ornana Jebusejca". (1 Let 21,15) David se je po prerokovem navodilu odpravil na goro in tam postavil oltar Gospodu "in je daroval žgalne in mirovne daritve in klical Gospoda; On pa mu je odgovoril iz nebes po ognju na oltarju žgalnih daritev. In Gospod se je dal izprositi za deželo, in kuga je nehala nad Izraelom." (1 Let 21,26; 2 Sam 24,25)

Kraj, kjer je bil postavljen oltar, so imeli odtlej za sveta tla, in ga je Ornan želel kralju podariti. Kralj pa ga ni hotel sprejeti. Rekel je: "Nikar, ampak res hočem to kupiti od tebe za polno ceno, ker ne vzamem, kar je tvojega, za Gospoda, in ne bom daroval žgalne daritve brez stroškov. Dal je torej David Ornanu za tisti kraj šeststo zlatih/748/ seklov po teži." (1 Let 21,24.25) Ta kraj, ki je veljal za spominskega kot kraj, kjer je Abraham postavil oltar, da bi daroval svojega sina, in je zdaj postal češčen zaradi te velike rešitve, je bil kasneje izbran za sedež templja, ki ga je postavil Salomon.

Nad Davidova zadnja leta pa se je ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nad Davidova zadnja leta pa se je zgrnila še ena senca. Dosegel je starost sedemdesetih let. Nadloge in izpostavljanja v njegovih zgodnjih tavanjih ter veliko vojn, skrbi in stiske v kasnejših letih so spodkopali studenec življenja. Kljub temu da je njegov um ohranil jasnost in moč, sta slabotnost in starost z željo po odmaknjenosti preprečila hitro razumevanje tega, kar se je odvijalo v kraljestvu. V senci prestola se je zopet pojavil upor. Ponovno se je razodel sad Davidove očetovske popustljivosti. Ta, ki si je sedaj poželel prestola, je bil Adonija, mož zelo lepe postave po zunanjosti in vedenju, vendar nenačelen in lahkomiseln. V svoji mladosti je bil zelo razvajen, saj ga "njegov oče ni nikdar užalil, da bi mu bil rekel: Zakaj si storil tako?" (1 Kralj 1,6) Zdaj se je uprl oblasti Boga, ki je za prestol določil Salomona. Salomon je bil bolje kakor njegov brat usposobljen, da postane Izraelov vladar, tako glede naravne obdarjenosti kakor tudi po verskem značaju. Čeprav je bila Božja izbira jasno nakazana, je Adonija našel somišljenike. Joab je bil do sedaj kljub krivdi za mnoge zločine zvest prestolu, zdaj pa se je skupaj z duhovnikom Abiatarjem pridružil zaroti proti Salomonu.

Upor je dozorel; zarotniki so se zbrali na velikem slavju zunaj mesta, da bi Adonija razglasili za kralja. Njihove načrte je preprečilo takojšnje dejanje maloštevilnih zvestih oseb, med katerimi so bili vodje duhovnik Zadok, prerok Natan in Salomonova mati Batseba. Stanje so predstavili kralju in ga spomnili na božanski ukaz, da naj bi prestol nasledil Salomon. David se je nemudoma odrekel prestolu v korist Salomona, ki je bil takoj pomaziljen in razglašen za kralja. Zarota je bila zadušena. Njeni glavni udeleženci so si nakopali smrtno kazen. Abiatarju je bilo prizaneseno iz spoštovanja do njegove službe in prejšnje zvestobe Davidu. Bil pa je odstranjen iz službe velikega duhovnika, da je prešla na Zadokovo potomstvo. Joabu in Adoniju je bilo prizaneseno za nekaj časa, po Davidovi smrti pa sta bila kaznovana/749/ za svoje hudodelstvo. Izvršitev kazni nad Davidovim sinom je dovršila štirikratno obsodbo, ki je pričala o Božjem studu do očetovega greha.

Od samega začetka kraljevanja je bil eden Davidovih najbolj priljubljenih načrtov, da bi Gospodu postavil svetišče. Čeprav mu ni bilo dovoljeno izvršiti načrta, ni kazal glede tega nič manjše gorečnosti in vneme. Priskrbel je obilo najdragocenejše snovi - zlato, srebro, oniksove kamne in kamne raznih barv; marmor in najdragocenejši les. Zdaj pa je moral te vredne dragocenosti, ki jih je zbral, izročiti drugim, ker je bilo določeno, da bodo druge roke postavile hišo skrinji, simbolu Božje navzočnosti.

Ko je kralj videl, da se mu približuje konec, je sklical Izraelove kneze skupaj s predstavniki iz vseh delov kraljestva, da prejmejo v skrbništvo to zapuščino. Želel jim je izročiti svoje zadnje naročilo ter jim zagotoviti sodelovanje in podporo v velikem delu, ki ga je treba dokončati. Zaradi njegove telesne slabosti se ni pričakovalo, da bo osebno navzoč pri tem dejanju. Ampak nadenj je prišel Božji navdih in z več gorečnosti in moči, kakor bi si ju želel, je bil zadnjič zmožen spregovoriti svojemu ljudstvu. Povedal jim je o osebni želji, da bi postavil svetišče, in o Gospodovem ukazu, da mora delo zaupati svojemu sinu Salomonu. Božansko zagotovilo se je glasilo: "Salomon, tvoj sin, bo zgradil mojo hišo in moje veže, zakaj izvolil sem ga, da mi bodi sin in jaz mu bom oče. In utrdim njegovo kraljestvo na vekomaj, če bo stanovitno izpolnjeval moje zapovedi in sodbe, kakor se danes godi." (1 Let 28,6.7) David je še rekel: "Sedaj torej, vpričo vsega Izraela, Gospodovega zbora, in vpričo našega Boga velim: Izpolnjujte in v čislih imejte vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, da bi dedno vladali to dobro deželo in jo v dedno last zapustili svojim otrokom za seboj na vekomaj." (1 Let 28,8)

David je iz lastne izkušnje spoznal, kako težka je pot njega, ki odide od Boga. Čutil je obsodbo prekršenega zakona in žel posledice prestopanja. Njegovo celotno bitje je ganila skrb, ali bodo Izraelovi voditelji zvesti Bogu ter ali bo Salomon ubogal Božji zakon in se izogibal grehov, ki so oslabili očetovo oblast, mu zagrenili življenje in osramotili Boga. David je vedel,/750/ da bo Salomon za upiranje skušnjavam, ki ga bodo prav gotovo oblegale na vzvišenem položaju, potreboval srčno ponižnost, neprestano zaupanje v Boga ter nenehno čuječnost. Kajti tako pomembne osebe so posebna tarča za Satanove puščice. Ko se je David obrnil k svojemu sinu, ki je že bil priznan za prestolonaslednika, je rekel: "Ti pa, Salomon, moj sin, spoznaj Boga, ki je Bog tvojega očeta, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Če ga boš iskal, ga najdeš; če pa ga zapustiš, te zavrže vekomaj! Sedaj torej pazi, kajti Gospod te je izvolil, da zgradiš hišo za svetišče; močan bodi in delaj!" (1 Let 28,9.10)

David je dal Salomonu natančna navodila za gradnjo templja, načrte za vsak del in vse pripomočke za službo, kakor mu je bilo razkrito po božanskem navdihnjenju. Salomon je bil še mlad in se je zbal tako velike odgovornosti, kakršna je bila postavitev templja in vladanje Božjemu ljudstvu. David je dejal svojemu sinu: "Bodi močan in srčen, in delaj! Ne boj se in ne plaši se, zakaj Gospod Bog, moj Bog, je s teboj, ne odtegne se ti in te ne zapusti." (1 Let 28,20)

David je spet spregovoril občini: "Salomon, moj sin, ki je njega samega izvolil Bog, je še mlad in šibek, in delo je veliko; kajti tista palača ni za človeka, ampak za Gospoda Boga. Jaz pa sem z vsemi svojimi močmi pripravil za hišo svojega Boga." (1 Let 29,1.2) Potem je naštel gradivo, ki ga je zbral. Nato je dejal: "Razen tega, ker me veseli hiša mojega Boga, sem dal iz lastnega zaklada zlata in srebra za hišo svojega Boga poleg vsega, kar sem oskrbel za sveto hišo: tri tisoč talentov zlata, zlata iz Ofirja, in sedem tisoč talentov prečiščenega srebra, da se z njim prevlečejo hišne stene." (1 Let 29,3.4) Nazadnje je vprašal zbrano množico, ki je prinesla prostovoljne darove: "In kdo je radovoljen napolniti danes svojo roko za Gospoda?" (1 Let 29,5)

Ljudstvo se je z veseljem odzvalo temu vabilu: "Tedaj so se izkazali radovoljne poglavarji očetovin in knezi Izraelovih rodov in poveljniki čez tisoč in čez sto in oskrbniki kraljevih opravil, in so darovali za službo Božje hiše pet tisoč talentov zlata/751/ in deset tisoč darikov, srebra pa deset tisoč talentov in brona osemnajst tisoč talentov in železa za sto tisoč talentov. In tisti, pri katerih so se našli dragi kamni, so jih dali v zaklad Gospodove hiše. ... Tedaj se je ljudstvo veselilo, da so radovoljno darovali, ker z nerazdeljenim srcem so to poklonili Gospodu prostovoljno, tudi kralj David se je radoval z velikim veseljem.

In David je hvalil Gospoda vpričo..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

In David je hvalil Gospoda vpričo vsega zbora in dejal: Hvaljen bodi, o Gospod, Bog Izraela, našega očeta, od vekov na veke! Tvoja, o Gospod, je velikost in moč in slava in dika in veličastvo; zakaj vse, kar je v nebesih in na zemlji, je tvoje. Tvoje je kraljestvo, o Gospod, in ti si povišan kot glava nad vsem! Bogastvo in čast prihaja od tebe, in ti si vladar vsemu, in v tvoji roki je moč in oblast, in v tvoji roki je poveličati in ojačiti vse. Sedaj torej, naš Bog, te zahvaljujemo in hvalimo ime tvoje slave. Saj kdo sem jaz in kdo je moje ljudstvo, da bi imeli moč toliko radovoljno darovati tebi? Kajti od tebe je vse, in iz tvoje roke smo prejeli in dali tebi. Zakaj mi smo tujci pred teboj in priseljenci, kakor so bili vsi naši očetje; naši dnevi na zemlji so kakor senca in ni upanja, da tu ostanemo. O Gospod, naš Bog, vsa ta obilna množina, ki smo jo pripravili v zgradbo tvoje hiše, tvojemu svetemu imenu, je iz tvoje roke in vse to je tvoje. Vem tudi, moj Bog, da preiskuješ srce in prijetna ti je preprostost.

Jaz sem torej iz preprostosti svojega srca vse to radovoljno daroval, in sedaj sem z veseljem videl tvoje ljudstvo, ki je tu pričujoče, da je radovoljno tebi darovalo. O Gospod, Bog Abrahama, Izaka in Izraela, naših očetov, ohrani vekomaj tako misel in namero v srcu tvojega ljudstva in obračaj njihova srca k sebi! In daj Salomonu, mojemu sinu, nerazdeljeno srce, da izpolnjuje tvoje zapovedi, tvoja pričevanja in tvoje postave in da stori vse in da zgradi palačo, ki sem oskrbel zanjo priprave! David je rekel vsemu zboru: Hvalite sedaj Gospoda, svojega Boga! In ves zbor je hvalil Gospoda, Boga svojih očetov, in pripognili so se in storili poklon Gospodu." (1 Let 29,6-20)

Kralj je z najglobljim zanimanjem zbral dragoceno gradivo/752/ za gradnjo in olepšavo templja. Spesnil je veličastne hvalnice, ki bodo v poznejših letih odmevale po njegovih dvoranah. Zdaj se je njegovo srce veselilo v Bogu, ko so poveljniki očetovin in Izraelovi knezi tako plemenito odgovorili na njegovo vabilo ter se ponudili za pomembno delo, ki je bilo pred njimi. Ko so ponudili svoje storitve, so bili nagnjeni k temu, da bi naredili še več. Zalogo zbranih darov so povečali s prilaganjem lastnih sredstev v zakladnico. David je globoko občutil lastno nevrednost v zbiranju gradiva za Božjo hišo. Razveselil ga je izraz vdanosti in pripravljenosti, ki so jo pokazali voditelji v njegovem kraljestvu, ko so z radovoljnim srcem posvečali svoje zaklade Jahveju in se izročali njegovi službi. Samo Bog je v njegovo ljudstvo vsadil to pripravljenost. On, in ne človek, mora biti poveličevan. On je oskrbel ljudstvo z bogastvi zemlje in njegov Duh jih je spodbudil, da so prinašali svoje dragocenosti za tempelj. Vse je bilo Gospodovo. Če njegova ljubezen ne bi ganila srca ljudi, bi se kralj zaman trudil in tempelj ne bi bil nikoli postavljen.

Vse, kar človek prejema od Božjega obilja, še vedno pripada Bogu. Kar koli je Bog dal vrednega in lepega od zemeljskih stvari, je dano v človeške roke, da jih preizkusi - da naznani globine njihove ljubezni do Boga in da se vidi, kako bodo cenili darove njegove milosti. Ne glede na to, ali gre za materialno ali duhovno bogastvo, je treba to kot radovoljno daritev prinesti pred Jezusove noge. Dajalec naj skupaj z Davidom reče: "Kajti od tebe je vse, in iz tvoje roke smo prejeli in dali tebi." (1 Let 29,14)

Ko je David začutil, da se mu približuje smrt, ga je še vedno skrbelo za Salomona in za Izraelovo kraljestvo, katerega blaginja je bila zelo odvisna od kraljeve zvestobe. "In zapove svojemu sinu Salomonu, rekoč: Jaz odhajam po poti vsega zemeljskega; bodi torej močan in kaži se moža in strezi na službo Gospodu, svojemu Bogu, da hodiš po njegovih poteh, da izpolnjuješ postave in zapovedi in njegove sodbe in njegova pričevanja, ... da bi imel prospeh v vsem, kar počneš in kamor koli se obrneš; da bi Gospod utrdil svojo besedo, ki jo je govoril zame, rekoč: Bodo li pazili tvoji sinovi na svojo pot, da hodijo pred menoj v resnici in z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, ne bo ti zmanjkalo (je dejal) moža za Izraelov prestol." (1 Kralj 2,1-4)/753/

Davidove "zadnje besede", kakor je zapisano, so pesem - pesem zaupanja, vzvišenega načela in vztrajne vere: "David, Jesejev sin, govori, mož, ki je bil visoko postavljen, maziljenec Jakobovega Boga, sladki pevec psalmov v Izraelu govori: Gospodov Duh je govoril po meni. ... Pride vladar ljudem, pravičen, ki vlada v Božjem strahu, in bo kakor jutranja svetloba, ko sonce vzhaja, jutro brez oblakov; od njegovega sijaja po dežju poganja zelenjava iz zemlje. Čeprav ni taka moja hiša pri Bogu, a vendar je storil večno zavezo z menoj, urejeno v vsem in zavarovano; kajti to je vse moje rešenje in vsa moja želja." (2 Sam 23,1-5)

Davidov padec je bil globok, toda njegovo spokorjenje je bilo veliko, njegova ljubezen goreča in njegova vera močna. Veliko mu je bilo odpuščeno, in zatorej je zelo ljubil. (Luk 7,47)

Davidovi psalmi so šli skozi dolgo vrsto izkušenj, od globin zavestne krivde in samoobsodbe do najvišje vere in najbolj vzvišenega občestva z Bogom. Poročilo njegovega življenja objavlja, da greh lahko prinese samo sramoto in gorje, Božja ljubezen in milost lahko sežeta do najglobljih globin in da bo vera povzdignila spokorjenca, da bo posinovljen za Božjega otroka. Od vseh zagotovil, ki jih vsebuje Božja beseda, je to eno najmočnejših pričevanj o zvestobi, pravičnosti in zavezni Božji milosti.

Človek "beži kakor senca in nima obstanka, a beseda našega Boga ostane vekomaj. A Gospodova milost se razteza od veka do veka nanje, ki se ga boje, in njegova pravičnost je za sinove sinov, zanje, ki hranijo njegovo zavezo in se spominjajo njegovih zapovedi, da jih izpolnjujejo." (Job 14,2; Iz 40,8; Ps 103,17.18)

"Spoznal sem, da bo vse, kar Bog dela, za večno." (Prop 3,14)

Veličastne so obljube, ki so bile storjene Davidu in njegovi hiši, obljube, ki kažejo na večne čase in se izpolnijo v Kristusu. Gospod je objavil:/754/

"Prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu: Z njim bodi moja roka stanovitna in moja rama naj ga krepča. In moja zvestoba in moja milost bo z njim, in v mojem imenu se povzdigne njegov rog. In nad morje položim njegovo roko in nad reke njegovo desnico. On me bo klical: Oče moj si ti, moj mogočni Bog in skala mojega rešenja. Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje. Vekomaj mu ohranim svojo milost, in moja zaveza mu ostani zvesta. In postavim njegovo potomstvo, da večno traja, in njegov prestol kakor dnevi nebes." (Ps 89,3.21.24-29)

"On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinovom siromakov, stiskalca pa zdrobi. Bali se te bodo, dokler bo svetilo sonce in dokler bo trajal mesec, od roda do roda. ... Pravični bo v cvetu ob njegovem času, in miru bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje. In njegovo ime bo vekomaj; dokler bo trajalo sonce, bo poganjalo njegovo ime, in blagoslavljali se bodo v njem in ga blagrovali vsi narodi." (Ps 72,4-8.17)

"Zakaj dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime so bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca." (Iz 9,6; Luk 1,32.33)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

Dodatek


a) Str. 189. V ukazu za Izraelovo rešitev je Gospod rekel faraonu: "Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi." (2 Moj 4,22.23) Psalmist nam pove, čemu je Bog rešil Izraela iz Egipta. "Zato je izpeljal svoje ljudstvo z veseljem, s petjem svoje izvoljence, in dal jim je dežele poganov in pridelke ljudstev v last, da naj se drže njegovih postav in hranijo njegove zakone." (Ps 105,43-45) Tukaj spoznamo, da Hebrejci v Egiptu niso mogli služiti Bogu.

V 5 Moj 5,14 najdemo posebno poudarjen del četrte zapovedi, ki zahteva, da hlapci in dekle počivajo; Izraelcem je bilo povedano, naj se spominjajo, da so bili sužnji v egiptovski deželi. Gospod je rekel: "Ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne vol, ne tvoj osel, ne nobeno tvoje živinče, niti tujec, ki je v tvojih vratih, da se odpočije tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. In spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal od tod z mogočno roko in z iztegnjeno ramo: zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal praznovati sobotni dan." V 2 Moj 5,5 zvemo, da sta Mojzes in Aron dala ljudstvu "počitek od njegove rabote".

Iz teh dejstev lahko sklepamo, da je bila sobota ena od stvari, s katero niso mogli služiti Gospodu v Egiptu. Ko sta prišla Mojzes in Aron z Božjim sporočilom, (2 Moj 4,29-31) sta si prizadevala za prenovo, ta pa je samo povečala zatiranje. Izraelci so bili osvobojeni, da bi lahko posvečevali Gospodove odredbe, skupaj s četrto zapovedjo. To jih je dodatno obvezalo, da strogo posvečujejo soboto, kakor tudi da izpolnjujejo vse zapovedi. Tako je v 5 Moj 24,17.18 njihova rešitev iz Egipta navedena kot dejstvo, ki jim je naložilo posebne obveznosti, da izkazujejo prijaznost vdovam in sirotam: "Ne ovrzi pravice tujcu in siroti, tudi ne jemlji vdovi oblačila v zastavo. In spominjaj se, da si bil suženj v Egiptu, in Gospod, tvoj Bog, te je odkupil odondod: zato ti zapovedujem, da tako ravnaj."/757/

b) Str. 199. Da je bil namen šib uničiti zaupanje Egipčanov v moč in zaščito njihovih malikov in celo prikazati njihove bogove kot krute mučitelje svojih oboževalcev, je razvidno iz proučevanja egipčanske vere. Nekaj primerov bo služilo za ponazoritev tega dejstva.

Prva šiba, ki je spremenila v kri vodo reke Nila in drugih prekopov, (2 Moj 7,19) je bila usmerjena zoper vir samega egiptovskega obstoja. Reko Nil so po božje častili in na nekaterih krajih so Nilu kot bogu darovali žrtve.

Druga šiba je v Egipt prinesla žabe. (2 Moj 8,6) Egipčani so imeli žabe za svete in za eno svojih božanstev, Heqo, ki je bila boginja z žabjo glavo, so menili, da vsebuje ustvarjalno moč. Ko so se žabe na Mojzesov ukaz razmnožile tako zelo, da so napolnile deželo od enega konca do drugega, so se Egipčani lahko spraševali, čemu Heqa muči svoje goreče častilce, namesto da bi jih ščitila. Na tak način druga šiba Egipčanov ni samo kaznovala, temveč so bili priče tudi preziru, ki se je nakopičil nad njimi, odgovornost zanj pa so pripisali enemu svojih bogov, (2 Moj 9,3) ki je bil eden predstavnikov mogočnih bogov v egiptovski grobnici. Če jih omenimo le nekaj, ugotovimo, da je bil bik Apis posvečen Ptahu, očetu vseh bogov, krava je bila posvečena Hathorju, enemu najbolj oboževanih boginj na področju Nila, oven pa je predstavljal kar nekaj bogov kot Khnemu in Amona z ovnovo glavo, ki je bil egiptovski glavni bog v obdobju novega cesarstva. Zato je bolezen, ki je pobila živali, posvečene njihovim božanstvom, Egipčanom razkrila nemoč njihovih bogov v navzočnosti Boga preziranih Hebrejcev.

Deveta šiba (2 Moj 10,21) je prizadela težak udarec enemu največjih bogov v Egiptu, bogu sonca Ra, ki so ga častili vse od najzgodnejših časov zgodovine Egipta. V deželi, ki je redkokdaj videla oblake na nebu, je bilo sonce priznano za neusahljivo moč, ki je oskrbovala s toploto, svetlobo, življenjem in rastjo ves svet. Vsak egiptovski kralj se je imel za Raovega sina in je ta napis nosil v svojem naslovu. Ko je tebski Amon v času osemnajste dinastije postal glavni egiptovski bog, je bila moč sončnega boga Raa priznana do take razsežnosti, da so sklenili sporazum in združili Amona in Raa v enega boga - Amon-Ra. Nekaj let po izhodu, ko je Iknaton za kratek čas vpeljal enoboštvo, se je obdržal le bog Aton, sončni kolut. Ko vidimo, kako utrjeno je bilo češčenje sonca v egipčanskem verskem življenju in kako visoko so častili sončnega boga Raa, Amon-Raa ali Atona, lahko razumemo, zakaj je bila šiba usmerjena zoper tega boga puščena nad Egipt pred vrhuncem boja med hebrejskim Bogom in njegovimi egiptovskimi sovražniki./758/

Prav tako je deseta šiba, poboj prvorojencev, (2 Moj 12,29) udarila najmanj enega boga. To je bil kralj Horus, sin Ozirisa. Kot vladarja Nilove pokrajine so ga podložniki imenovali "dobri bog". Zato je bila zadnja šiba krona dejanja, ki jih je storila čudežna moč hebrejskega Boga. Do sedaj so bili osramočeni bogovi, za katere so mislili, da nadzorujejo sile narave ali živali, zdaj pa je bil ponižan bog, ki je v človeški podobi živel med Egipčani. Ponižal ga je prezirani Bog hebrejskih sužnjev, o komer je ošabni faraon nekoč rekel: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Moj 5,2)

c) Str. 206. V 1 Moj 15,13 beremo, da je Gospod dejal Abrahamu: "Vedi zagotovo, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ni njihova, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let." To besedilo poraja vprašanja o tem, ali se 400 let nanaša na čas stiske ali potovanja ali oboje in kako je povezanih 400 let s 430 leti iz 2 Moj 12,40.41 in Gal 3,16.17.

Izjava v 2 Moj 12,40, da "je bilo prebivanja Izraelovih sinov, odkar so bivali v Egiptu, štiristo in trideset let", daje vtis, da so Izraelci od Jakobovega vstopa v Egipt do izhoda dejansko preživeli 430 let v deželi ob Nilu. Da ta vtis ni pravilen, je očitno iz Pavlove navdihnjene razlage v Gal 3,16.17, kjer je za 430 let rečeno, da pokrivajo obdobje, ki se je začelo, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom, do razglasitve zakona s Sinaja. Videti je, da Pavel misli na prvo Božjo obljubo Abrahamu, ko je bil poklican zapustiti Haran. (1 Moj 12,1-3) Takrat se je začelo 430 let. Abraham je bil star 75 let, (1 Moj 12,4) medtem ko se je 400 let iz prerokovanja v 1 Moj 15,13 začelo trideset let pozneje, ko je bilo Abrahamu sto pet let, sinu Izaku pa pet let. (1 Moj 21,5) V tem času, ko je Izmael, ki "se je po mesu narodil, preganjal tega (Izaka), ki je bil rojen po Duhu", (Gal 4,29; 1 Moj 21,9-11) se je začel čas stiske Abrahamovega potomstva, ki se je v presledkih nadaljeval do njihovega izhoda iz Egipta. Izak ni imel težav samo s polbratom Izmaelom, marveč tudi s Filistejci; (1 Moj 26,15.20.21) Jakob je zbežal pred svojim bratom Ezavom, da si je rešil življenje, (1 Moj 27,41-43) kasneje pred Labanom, (1 Moj 31,21) potem je bil znova v nevarnosti pred Ezavom; (1 Moj 32,8) Jožefa so v suženjstvo prodali bratje (1 Moj 37,28) in Izraelove otroke so Egipčani zatirali mnogo desetletij. (2 Moj 1,14)

Od Abrahamovega poklicanja do ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Od Abrahamovega poklicanja do Jakobovega vstopa v Egipt je minilo 215 let, kar je vsota:

1) 25 let med Abrahamovim poklicanjem in Izakovim rojstvom, (1 Moj 12,4; 21,5)

2) 60 let med/759/ Izakovim in Jakobovim rojstvom (1 Moj 25,26) ter

3) 130 let Jakobovega življenja ob času selitve v Egipt. (1 Moj 47,9) Tako nam ostane 215 let od 430 kot dejanski čas, ki so ga Izraelci preživeli v Egiptu. Zato 430 let iz 2 Moj 12,40 zajema tudi potovanje očakov v Kanaan, pa tudi njihovo bivanje v Egiptu. Ker je bila v Mojzesovem času Palestina del egiptovskega cesarstva, ni čudno, da pisec tistega obdobja zajame Kanaan v izraz Egipt. Prevajalci Septuaginte so vedeli, da 430 let zajema potovanje očakov v Kanaan, zato so to razjasnili v podaji tega odstavka: "In potovanja Izraelovih otrok, medtem ko so potovali po Egiptovski in Kanaanski deželi, je bilo 430 let." Dodatno potrdilo zgornje razlage 430 let je najti v prerokovanju, da bo ta kraj zapustil četrti rod tistih, ki so šli v Egipt. (1 Moj 15,16) Izpolnitev tega prerokovanja je zapisana v 2 Moj 6,16-20.

č) Str. 235. Izraelci so za svoje oboževanje zlatega teleta trdili, da častijo Boga. Tako je Aron, ko je slovesno ustoličil češčenje malika, objavil: "Jutri bodi praznik Gospodu!" (2 Moj 32,5) Nameravali so častiti Boga, kakor so Egipčani častili Ozirisa, ko so se klanjali njegovi podobi. Toda Bog ne sprejema takšne službe. Čeprav so darovali v njegovem imenu, je bil pravi cilj njihovega oboževanja bog Sonca, in ne Jahve.

Češčenje Apisa je spremljala največja razuzdanost in svetopisemsko poročilo kaže, da so izraelsko češčenje teleta spremljale vse oblike razuzdanosti, ki je običajna v poganskem češčenju. Beremo: "In zgodaj zjutraj vstanejo, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat." (2 Moj 32,6) Hebrejska beseda za "igrat" označuje igranje s poskakovanjem, petjem in plesanjem. To plesanje je bilo posebno med Egipčani polteno in nespodobno. Beseda "skazilo" v naslednji vrsti, kjer piše: "Tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele, se je skazilo", (2 Moj 32,7) je ista, ki je uporabljena v 1 Moj 6,11.12, kjer beremo, da je bila zemlja popačena, "kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji". To pojasnjuje strašno Gospodovo jezo in zakaj je želel takoj pokončati ljudstvo.

d) Str. 244. Deset zapovedi so bile zaveza, ki jo Gospod omenja, ko je v predlogu za zavezo z Izraelom dejal: "Če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo." (2 Moj 19,5) Deset zapovedi je bilo določenih za Božjo zavezo, preden je bila z Izraelom sklenjena zaveza. Niso bile dogovor, marveč nekaj, kar jim je Bog ukazal izvrševati. Tako/760/ je deset zapovedi - Božja zaveza - postalo osnova zaveze, ki je bila sklenjena med Bogom in Izraelom. Deset zapovedi so v vseh podrobnostih "vse te besede", glede katerih je bila sklenjena zaveza. (Glej 2 Moj 24,8)

e) Str. 264. Kadar je bila darovana daritev za greh za duhovnika ali za vso občino, so kri odnesli v sveto in jo poškropili pred zagrinjalom ter z njo pomazali rogove zlatega oltarja. Tolstino so zažgali na oltarju za žgalne daritve na dvorišču, telo živali pa so sežgali zunaj tabora. (Glej 3 Moj 4,1-21)

Pri darovanju daritve za vladarja ali koga iz ljudstva krvi niso prenesli v sveto, temveč so morali duhovniki zaužiti meso, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu: "Duhovnik, ki jo daruje za greh, jo bo jedel; na svetem kraju naj se zaužije, na dvorišču shodnega šotora." (3 Moj 6,26; glej tudi 4,22-35)

f) Str. 275. Da je bil On, ki je podal zakon in poklical Mojzesa na goro ter govoril z njim, naš Gospod Jezus Kristus, je očitno iz naslednjih premislekov:

Kristus je ta, po komer se je Bog v vseh časih razodeval človeku. "Ali za nas je eden Bog, Oče, iz katerega je vse in mi za njega; in eden Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem." (1 Kor 8,6) "Ta je tisti (Mojzes), ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da." (Dej 7,38) Ta angel je bil Angel Božje navzočnosti ali njegovega obličja. (Iz 63,9) Angel, v komer je ime velikega Jahveja. (2 Moj 23,20-23) Izraz se ne more nanašati na nikogar drugega kakor na Božjega Sina.

Kristus je prav tako imenovan Božja Beseda. (Jan 1,1-3) Tako je imenovan, ker je Bog v vseh obdobjih dajal svoja razodetja človeku po Kristusu. Njegov Duh je navdihoval preroke. (1 Pet 1,10.11) Razodet jim je bil kot Jahvejev Angel, Poveljnik Gospodove vojske, Mihael Nadangel.

g) Str. 472. Zastavljeno je bilo vprašanje, o katerem se danes zelo razpravlja: Če je bilo v času Izraela bogovladje dobro, zakaj ne bi bila bogovladna oblika vladavine enako dobra tudi danes? Odgovor je preprost:

Bogovladje je vladavina, katere moč izhaja naravnost od Boga. Izraelova vladavina je bila pravo bogovladje. Tisto je bila resnično Božja vladavina. Pri gorečem grmu je Bog Mojzesa pooblastil, da vodi njegovo ljudstvo iz Egipta. S pomnoženimi znamenji in čudeži in mogočnimi deli je Bog rešil Izraela iz Egipta in/761/ jih vodil skozi puščavo do obljubljene dežele. Tam jim je vladal po sodnikih do preroka Samuela, ki mu je Bog še kot otroku spregovoril in po njem oznanil svojo voljo. V Samuelovih dnevih so ljudje prosili, da bi imeli kralja. Bilo jim je dovoljeno, in Bog je izvolil Savla, Samuel pa ga je pomazilil za Izraelovega kralja. Savel pa ni izpolnjeval Božje volje in kakor je on zavrgel Gospodovo besedo, je Gospod zavrgel njega, da ni bil več kralj. Poslal pa je Samuela, da za Izraelovega kralja pomazili Davida. Davidov prestol je Bog ustanovil za večno. Ko je Salomon nasledil kraljestvo po svojem očetu Davidu, je zapisano: "In Salomon je zasedel Gospodov prestol kot kralj namesto Davida, svojega očeta." (1 Let 29,23) Davidov prestol je bil Gospodov in Salomon je sedel na Gospodov prestol kot kralj nad pozemskim Božjim kraljestvom. Dedovanje prestola se je po Davidovi strani nadaljevalo do Zedekija, ki je bil podložnik babilonskemu kralju in je storil svečano zavezo pred Bogom, da bo zvesti zaveznik babilonskega kralja. Zedekija pa je prelomil svojo zavezo in Bog mu je dejal:

"Ti pa, skrunilec svetega, brezbožnik, knez Izraelov, čigar dan je prišel ob času, ko se krivičnosti naredi konec, tako pravi Gospod Jahve: Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bo več tako. Nizko naj bo povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam." (Ezek 21,25-27; glej tudi 17,1-21)

Kraljestvo je bilo takrat podložno Babilonu. Ko je Babilon padel in ga je nasledila Medo-Perzija, je bil prvič strmoglavljen. Ko je padla Medo-Perzija in jo je nasledila Grčija, je bil strmoglavljen drugič. In ko se je grško cesarstvo umaknilo Rimu, je bil strmoglavljen tretjič. In potem beseda pravi: "Tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam." (Ezek 21,27) Kdo je On, ki ima pravico? "In imenuj ime njegovo Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca." (Luk 1,31-33) In medtem ko je bil tukaj kot Prerok, Mož bolečin in žalosti, je tisto noč, ko je bil izdan, razglasil: "Moje kraljestvo ni od tod." (Jan 18,36) Tako je bil Gospodov prestol odstranjen s tega sveta in "tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico", in potem mu bo dan. In ta čas je konec tega sveta in začetek prihodnjega.

Dvanajstim apostolom je Zveličar dejal:..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!