Misijonskega duha, ki ga je Bog vsadil v Salomonovo srce in v srce vseh pravih Izraelcev, je spodrinil trgovski duh. Priložnosti, ki so se jim ponudile ob stiku z mnogimi narodi, so izrabili za osebno poveličevanje. Salomon je želel okrepiti svoj politični položaj tako, da je gradil utrjena mesta ob trgovskih križiščih. Obnovil je Gezer poleg Jope, ki je stal ob cesti med Egiptom in Sirijo; Bet-horon, zahodno od Jeruzalema, ki je nadzoroval prehod iz središča Judeje v Gezer in na obalo; Megido, ki leži ob karavanski cesti iz Damaska v Egipt ter od Jeruzalema proti severu; in "Tadmor v puščavi" vzdolž karavanskih poti z vzhoda. (2 Let 8,4) Vsa ta mesta so bila močno/71/ utrjena. Trgovske prednosti izhoda na Rdeče morje so povečali z gradnjo ladjevja "v Ezion-geberju, ... na bregu Rdečega morja, v Edomski deželi". (1 Kr 9,26) Izurjeni pomorščaki iz Tira so potovali "s Salomonovimi hlapci" mornarji na teh ladjah v "Ofir in tam naložili zlata, ... silno veliko sandalovine in dragih kamnov". (1 Kr 9,27.28; 10,11)

Dohodek kralja in mnogih njegovih podložnikov je mogočno narastel, ampak kakšna je bila cena za vse to! Nepregledne množice ljudi, ki so se prerivale/72/ na poteh, so ostale brez spoznanja o Jahveju, in sicer zaradi pohlepnosti in kratkovidnosti njih, katerim so bili zaupani Božji izreki.

V očitnem nasprotju s Salomonom pa je ravnal Kristus, ko je živel na zemlji. Zveličar, ki je imel "vso oblast", (Mt 28,18) ni nikoli uporabil te moči za samopoveličevanje. Popolnosti njegove službe človeštvu niso omadeževale nikakršne sanje o pozemski zmagi ali posvetni veličini. Povedal je: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mt 8,20) Kdor je odgovoril na najpomembnejše vabilo in pričel služiti Vrhovnemu Delavcu, naj dobro prouči njegov način dela. On je izkoristil priložnosti, ki so se mu ponudile na velikih prometnih poteh.

Jezus je presledke med potovanji preživel v Kafarnaumu, ki je postal znan kot njegovo mesto. (Mt 9,1) Ker leži na poti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, je bil zelo prikladen za središče Zveličarjevega dela. Skozenj so potovali ljudje iz mnogih dežel ali pa so se v njem ustavili, da so si odpočili. Tam se je Jezus srečeval z ljudmi vseh narodnosti in slojev in tako so bili njegovi nauki odneseni v druge dežele in v mnoge domove. Na ta način so se ljudje začeli zanimati za prerokovanja, ki so vnaprej kazala na Mesija, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja in svet je zvedel za njegovo poslanstvo.

V današnjih dneh so priložnosti za stik z ljudmi vseh slojev in mnogih narodnosti veliko večje kakor v dneh Izraela, kajti poti v različne smeri so se tisočkratno pomnožile./73/

Kakor Kristus naj poslanci Najvišjega danes zavzamejo svoj položaj na teh prometnih poteh, kjer bodo srečali mimoidoče množice iz vseh delov sveta. Kakor On, ki je skril svoj jaz v Bogu, naj sejejo evangeljsko seme in druge seznanijo z dragocenimi resnicami Svetega pisma, da se bodo globoko ukoreninile v umu in srcu ter obrodile sad za večno življenje.

Resni so nauki o Izraelovem neuspehu v letih, ko so se vladar in ljudstvo odvrnili od vzvišenega namena, ki so ga bili poklicani doseči. V čemer so bili oni toliko šibki, da jim je spodletelo, morajo biti močni pripadniki današnjega Božjega Izraela, predstavniki nebes, ki sestavljajo pravo Kristusovo cerkev. Kajti na njih počiva naloga, da dokončajo delo, ki je bilo zaupano ljudem, ter naznanijo dan končne nagrade. Še vedno pa se bo treba srečevati z istimi vplivi, ki so premagali Izraela med Salomonovo vladavino. Sile sovražnika vsake pravičnosti so se močno utrdile. Samo z Božjo močjo lahko zmagamo. Spopad, ki je pred nami, zahteva duha samoodpovedi, nezaupanje vase in zanašanje samo na Boga ter modro izkoriščanje vseh priložnosti za reševanje ljudi. Gospodov blagoslov bo spremljal njegovo cerkev, ko bo združeno napredovala in svetu, ki leži v temi zmote, razodevala lepoto svetosti, ki se kaže v duhu samopožrtvovalnosti, kakršnega je imel Kristus, v poveličevanju božanskega namesto človeškega ter v ljubeči in neutrudni službi njim, ki tako zelo potrebujejo evangeljske blagoslove.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

5. poglavje: Salomonovo spokorjenje
Gospod se je dvakrat prikazal Salomonu med njegovo vladavino z besedami odobravanja in nasveta: najprej v nočni prikazni v Gibeonu, ko mu je poleg obljube o modrosti, bogastvu in časti podal še svarilo, naj ostane ponižen in poslušen, potem pa po posvetitvi templja, ko ga je Gospod še enkrat spodbudil k zvestobi. Salomonu so bila dana jasna svarila in čudovite obljube. O njem, ki se je po razmerah, značaju in življenju zdel popolnoma usposobljen za izvršitev naloge in izpolnitev nebeškega pričakovanja, pa je vendar napisano: "A on ni izpolnil, kar mu je bil Gospod zapovedal." (1 Kr 11,10) Odvrnil je "svoje srce od Gospoda, Izraelovega Boga, ki se mu je bil prikazal dvakrat, in mu je prav o tem zapovedal, naj ne hodi za drugimi bogovi". (1 Kr 11,9.10) Njegovo odpadništvo je bilo tako popolno in njegovo srce je tako zakrknilo v prestopku, da se je njegov primer zdel skoraj brezupen./75/

Salomon se je obrnil od radosti božanskega občestva, da bi poiskal zadovoljstvo v čutnem uživanju. O tej izkušnji pravi:

"Lotil sem se velikih del: zidal sem si hiše, zasajal si vinograde, napravljal sem si vrte in nasade. Kupil sem si hlapcev in dekel. ... Nakopičil sem si tudi srebra in zlata in dragotin, lastnih kraljem in deželam; oskrbel sem si pevcev in pevk in kar je človeškim sinovom v veselje: ženo in žene. Tako sem postal velik in sem prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.

In kar koli so želele moje oči, nisem jim odrekel; svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, kajti moje srce se je veselilo ob vsem mojem trudu. ... Potem sem se ozrl po vseh svojih delih, ki so jih storile moje roke, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bila nečimrnost in lovljenje vetra, in dobička ni pod soncem nobenega.

In obrnil sem se, da bi gledal modrost in nespamet in budalost. Ker kaj more delati človek, ki pride za kraljem? To, kar so oddavnaj delali. ... Tedaj sem sovražil življenje. ... In zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se trudil pod soncem." (Prd 2,4.5.7-12.17.18)

Salomon je iz lastne grenke izkušnje spoznal puhlost življenja, ki išče svojo najvišjo blaginjo v pozemskih rečeh. Postavljal je oltarje poganskim bogovom, pozneje pa je spoznal, kako ničeva je njihova obljuba o spokojnosti duha. Ponoči in podnevi so ga mučile mračne misli in mu vznemirjale dušo. Življenjska radost in duševni mir sta izginila, prihodnost pa se mu je zdela obupno temna./76/

Gospod pa ga vendar ni zapustil. S sporočili graje in strogimi kaznimi je hotel prebuditi kralja, da bi se zavedel grešnosti svoje poti. Umaknil je namreč svojo zaščito in dovolil sovražnikom, da so vznemirjali in slabili kraljestvo.

"Obudil pa je Gospod Salomonu nasprotnika, Hadada Edomca. In Bog mu je obudil drugega nasprotnika, Rezona, ... ki je ... postal načelnik trume, ... in gnusilo se mu je do Izraela, in zakraljeval je v Siriji. Tudi Jeroboam, ... Salomonov hlapec ... vrl junak, ... je dvignil roko zoper kralja." (1 Kr 11,14.23-26.28.27)

Končno je Gospod po preroku poslal Salomonu osupljivo sporočilo: "Ker je bilo to pri tebi ter nisi ohranil moje zaveze in mojih postav, ki sem ti jih zapovedal, gotovo ti odtrgam kraljestvo in ga dam tvojemu hlapcu. Toda v tvojih dneh ne storim tega zaradi Davida, tvojega očeta; tvojemu sinu ga odtrgam iz roke." (1 Kr 11,11.12)

Zaradi te obsodbe, ki je bila izrečena proti Salomonu in njegovi hiši, je kakor prebujen iz sna s poživljeno vestjo v pravi luči dojel svojo neumnost. Pokaran v duhu, z oslabljenim umom in telesom, ker se ni mogel napiti iz počenih zemeljskih zbiralnikov, se je utrujen in žejen obrnil, da bi še enkrat pil iz studenca življenja. Končno je vzgoja s trpljenjem pri njem opravila svoje delo. Dolgo ga je mučil strah, da bo na koncu uničen, ker se ni mogel odvrniti od neumnosti; sedaj pa je v danem sporočilu zaznal žarek upanja. Bog ga ni dokončno zavrgel, temveč ga je bil pripravljen rešiti iz še krutejše/77/ sužnosti, kakor je grob, iz katerega se ni mogel rešiti sam.

Salomon je hvaležno priznal moč in ljubezen njega, ki je višji od visokega. (Prd 5,8) Spokorjeno je usmeril svoje korake proti vzvišeni stopnji čistosti in svetosti, od koder je tako nizko padel. Ni mogel upati, da bo kdaj lahko ušel pogubnim posledicam greha, in nikoli se ni mogel znebiti spomina na svoje razbrzdano življenje, vendar si je goreče prizadeval odvrniti druge od poti neumnosti. Ponižno je priznal grešnost svojega ravnanja ter dvignil svoj glas v opomin drugim, da ne bi bili za vedno izgubljeni zaradi slabega vpliva, ki ga je pokazal.

Pravi spokorjenec ne pozablja preteklih grehov. Nikakor ne postane brezskrben glede storjenih napak, potem ko je njegovi duši zagotovljen mir. Misli nanje, ki jih je zapeljal v greh s svojim ravnanjem, in si jih prizadeva pripeljati nazaj na pravo pot. Kolikor jasnejša svetloba ga obsije, toliko močneje si želi pripeljati noge drugih na pravo pot. Ne prikriva svojega tavanja in ga nima za nekaj lahkotnega, marveč dviga znak za nevarnost, da bi opozoril druge.

Salomon je priznal: "Srce človeških otrok je polno zlobe in blaznosti." (Prd 9,3) Potem je dejal: "Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce človeških otrok polno smelosti, da delajo hudo. Čeprav grešnik stokrat stori hudo in se mu daljšajo dnevi,/78/ vendar vem zagotovo, da se bo njim, ki se boje Boga, dobro godilo, ker se ga boje; ali brezbožniku se ne bo dobro godilo, tudi ne podaljša svojih dni, ki so kakor senca, ker se Boga ne boji." (Prd 8,11-13)

Kralj je po duhu navdihnjenja za...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kralj je po duhu navdihnjenja za poznejše rodove zapisal zgodovino svojih zapravljenih let skupaj s svarilnimi nauki. Njegovo življenjsko delo ni bilo popolnoma izgubljeno, četudi je njegovo ljudstvo želo sadove zla od njegove setve. Salomon je pozneje v krotkosti in ponižnosti "ljudstvo učil spoznanja, in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil/79/ mnogo pregovorov. Pridigar si je prizadeval najti prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice. Besede modrih so kakor osti in kakor globoko zabiti žeblji so zbrani izreki; in izdal jih je pastir. Sicer pa, moj sin, daj se posvariti." (Prd 12,9-12)

Svoj spis je končal takole: "Poslušajmo konec vse pridige: Boga se boj in njegove zapovedi izpolnjuj, kajti to je vsa človekova dolžnost. Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo, o vsem skritem." (Prd 12,13.14)

Poznejši Salomonovi spisi razodevajo, da je potem, ko se je vedno bolj zavedal grešnosti svojega ravnanja, posebno pozornost namenil svarjenju mladih, da ne bi padli v zmote, ki so njega zavedle, da je neumno potratil najboljše nebeške darove. Osramočen in žalosten je priznal, da se je v začetku zrelosti, ko bi v Bogu moral najti tolažbo, oporo in življenje, odvrnil od nebeške luči in Božje modrosti ter čaščenje Jahveja nadomestil z malikovanjem. Ko je po žalostni izkušnji spoznal neumnost takšnega življenja, je bila njegova najgloblja želja rešiti druge pred grenko izkušnjo, ki jo je sam preživel.

Z ganljivo vznesenostjo je pisal o prednostih in odgovornostih, ki stojijo pred mladimi v Božji službi:

"Res, sladka je svetloba in dobro de očem gledati sonce. Zatorej če živi človek veliko let, naj se veseli v njih vseh, a pomni naj dni teme, da jih bo mnogo. Vse, kar prihaja, je nečimrnost. Veseli se, o mladenič, v svoji mladosti in srce ti bodi/80/ dobre volje v dneh tvoje mladosti, in hodi po poteh, ki jih želi tvoje srce in jih gledajo tvoje oči, ali vedi, da te za vse to Bog privede na sodbo. Zato odpravi nevoljo iz svojega srca in odstrani hudo iz svojega telesa; kajti mladost in jutro življenja je nečimrnost." (Prd 11,7-10)

"In spominjaj se svojega Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč! Preden otemni sonce in svetloba in mesec in zvezde ter se oblaki povrnejo po dežju, ob dnevu, ko bodo trepetali hišni varuhi in se močni možje skrive in bodo mlinarji praznovali, ker jih je že malo, in se omračijo, ki skozi okna gledajo, in se duri proti ulicam zapro; ko potihne klopotanje mlina in človek vztrepeče ob glasu ptička in se zamolklo glase vse hčere petja; ko se tudi boji višine in strahote vidi na poti in ko mandljevec cvete in se kobilica težko dvigne in jed ne diši več; kajti človek odhaja v svoje večno domovje in žalujoči pohajajo po ulicah - preden se utrga srebrna vrvica in se razbije zlata oljenica in se razpoči vedro pri studencu/81/ in se razdere črpalno kolo nad vodnjakom, in prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal." (Prd 12,1-7)

Salomonovo življenje je polno opozoril ne samo za mlade, temveč tudi za zrelejše in zanje, ki že sestopajo z griča življenja in gledajo zahajajoče sonce. Vidimo in slišimo omahljivost med mladimi, ki nihajo med pravilnim in napačnim in se jim zdi tok grešnih strasti premočan. Pri zrelejših ljudeh ne pričakujemo omahljivosti in nezvestobe; menimo namreč, da je značaj že oblikovan, načela pa trdno ukoreninjena. Vendar ni vedno tako. Ko bi Salomon moral biti po značaju že kakor mogočen hrast, se je pod vplivom skušnjav podrla njegova stanovitnost. Ko bi njegova trdnost morala biti najmočnejša, se je izkazal najšibkejši.

Iz takšnih primerov bi se morali naučiti, da sta budnost in molitev edina varnost tako za mlade kakor za starejše. Na visokem položaju in v velikih prednostih ni varnosti. Lahko da kdo veliko let doživlja pravo krščansko izkušnjo, vendar je še vedno izpostavljen Satanovim napadom. V boju z grehom v nas samih in zunanjo skušnjavo je bil poražen celo modri in mogočni Salomon. Njegov padec nas uči, da človek ne more nikoli varno zaupati v lastno modrost in poštenost, ne glede na svoje umske sposobnosti in ne glede na to, kako zvesto je v preteklosti služil Bogu.

V vsakem rodu in v vsaki deželi je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V vsakem rodu in v vsaki deželi je obstajal isti pravi temelj/82/ in vzorec za izoblikovanje značaja. Božanski zakon "ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ... svojega bližnjega pa kakor samega sebe", (Lk 10,27) namreč vzvišeno načelo, ki se je razodelo v značaju in življenju našega Zveličarja, je edini varen temelj, edini zanesljiv vodnik. "In varnost bo v tvojih časih, obilost rešenja, modrosti in znanja;" (Iz 33,6) to modrost in znanje pa lahko podeli samo Bog.

To enako drži danes kakor takrat, ko je bilo Izraelu rečeno, naj bo poslušen njegovim zapovedim: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev." (5 Mz 4,6) To je edino jamstvo za posameznikovo neoporečnost, čistost doma, blaginjo družbe ali trdnost naroda. Sredi življenjskih težav, nevarnosti in nasprotujočih si trditev je edino varno in zanesljivo pravilo ravnati, kakor pravi Bog. "Gospodove zapovedi so prave" in "kdor tako ravna, ne omahne nikdar." (Ps 19,8; 15,5)

Kdor upošteva svarila o Salomonovem odpadništvu, se bo izogibal prvemu približevanju tem grehom, ki so ga premagali. Samo poslušnost nebeškim zahtevam bo obvarovala človeka pred odpadništvom. Bog je podaril človeku veliko svetlobo in mnogo blagoslovov; če pa te svetlobe in blagoslovov ne sprejmemo, ne moremo biti varni pred neposlušnostjo in odpadništvom. Ko se ljudje, ki jih je Bog povzdignil na zelo odgovorne položaje, odvrnejo od njega k človeški modrosti, njihova svetloba postane tema. Sposobnosti, ki so jim zaupane, jim postanejo past.

Do konca boja bodo obstajali takšni, ki bodo odstopali od Boga. Satan bo poskrbel za takšne okoliščine, ki bodo skoraj neopazno oslabile trdnjavo srca, če/83/ nas ne bo varovala božanska moč. Na vsakem koraku se moramo vprašati: "Ali je to Gospodova pot?" Dokler bo trajalo življenje, bo treba s trdno odločnostjo brzdati nagnjenja in strasti. Niti za trenutek se ne smemo počutiti varne, če se resnično ne zanašamo na Boga in če naše življenje ni skrito s Kristusom. Budnost in molitev sta jamstvo čistosti.

Vsi, ki bodo stopili v Božje mesto, bodo tja prišli skozi tesna vrata - z mučnim naporom; ker "ne pride vanj nič nečistega". (Raz 21,27) Kdor pa je padel, naj se ne vda obupu. Ostareli ljudje, ki so nekoč častili Boga, lahko omadežujejo svoje srce in žrtvujejo vrline na oltarju poželenja; če pa se spokorijo in opustijo greh ter se povrnejo k Bogu, je zanje še vedno upanje. On, ki pravi: "Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja," prav tako vabi: "Zapusti naj brezbožnik svojo pot in krivični mož svoje misli in povrni se h Gospodu, in usmilil se ga bo, in k našemu Bogu, ker je bogat v odpuščanju." (Raz 2,10; Iz 55,7) Bog sovraži greh, vendar ljubi grešnika. Dejal je: "Ozdravim njihov odpad, rad jih hočem ljubiti." (Oz 14,4)

Salomonovo spokorjenje je bilo iskreno, toda škode, ki jo je povzročil zgled njegovega grešnega življenja, ni bilo mogoče popraviti. Med njegovim odpadništvom so bili v kraljestvu ljudje, ki so ostali zvesti Bogu in ohranili čistost in zvestobo. Mnogi pa so bili zapeljani; zato spokorjeni kralj ni mogel ustaviti sil zla, ki jih je sprožilo uvajanje malikovanja in posvetnosti./84/ Njegov vpliv za dobro je zelo oslabel. Mnogi so se obotavljali popolnoma zaupati njegovemu vodstvu. Čeprav je kralj priznal svoj greh in v korist poznejših rodov zapisal poročilo o svoji neumnosti in spokorjenju, ni nikoli mogel upati, da bo v celoti izničil pogubni vpliv svojih napačnih dejanj. Mnogi so, opogumljeni zaradi njegovega odpadništva, vztrajno nadaljevali delati zlo in samo zlo. V upadanju morale pri vladarjih, ki so nastopili po njem, lahko zasledimo žalosten vpliv, ker je onečastil sposobnosti, ki jih je dobil od Boga.

Salomona je bolečina grenkega razmišljanja o hudobnem ravnanju prisilila reči: "Modrost je boljša kakor vojno orožje, toda en grešnik pokazi mnogo dobrega. Je zlo, ki sem ga videl pod soncem, pomota namreč, ki jo povzroča vladar; neumnost posajajo na najvišja mesta." (Prd 9,18; 10,5. 6)

"Mrtve muhe napravijo, da se mazilarju mazilo skazi in usmradi: enako malo neumnosti lahko prevlada modrost in slavo." (Prd 10,1)

Med mnogimi nauki, ki se jih naučimo iz Salomonovega življenja, ni nobeden močneje poudarjen kakor moč vpliva za dobro ali slabo. Najsi bo naše delovno območje še tako omejeno, vendarle širimo vpliv za dobro ali slabo. Brez naše vednosti ali nadzora prinaša drugim blagoslov ali prekletstvo. Lahko je obremenjen z mrakom nezadovoljstva in sebičnosti ali pa zastrupljen s smrtonosnim madežem kakšnega priljubljenega greha; lahko pa je poln poživljajoče moči vere, poguma in upanja ter okrašen z vonjem ljubezni. Vendar pa zagotovo vpliva za dobro ali slabo./85/

Strašna misel je, da je naš vpliv vonj smrti za smrt, vendar je to mogoče. Kdo bi lahko ocenil izgubo ene same duše, če je bila zapeljana, da bo izgubila večno srečo! Pa vendar naše prenagljeno dejanje ali nepremišljena beseda lahko tako usodno vplivata na življenje drugega, da se bosta izkazali za pogubo njegovi duši. Ena pomanjkljivost značaja lahko mnoge odvrne od Kristusa.

Ko posejano seme obrodi sad in tega znova posejemo, se žetev množi. Ta zakon drži tudi v našem odnosu z drugimi. Vsako dejanje ali beseda pomeni seme, ki bo obrodilo sad. Vsako dejanje pozorne prijaznosti, poslušnosti in samoodpovedi se bo ponovilo v drugih in po njih še v več naslednjih. Zatorej je vsako dejanje zavisti, zlobe ali spora seme, ki bo pognalo "korenino bridkosti", zaradi česar bodo omadeževani mnogi. (Heb 12,15) In koliko večje število bodo potem okužili ti "mnogi"! Takšno sejanje dobrega in slabega ima posledice sedaj in za večnost.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

6. poglajve Razdelitev kraljestva
"In legel je Salomon k svojim očetom in bil je pokopan v mestu Davida, svojega očeta; in Roboam, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu." (1 Kr 11,43)

Roboam se je kmalu po ustoličenju odpravil v Sihem, ker je pričakoval, da ga bodo tam uradno priznali vsi rodovi. "Ves Izrael se je sešel v Sihemu, da ga postavijo za kralja." (1 Kr 12,1; 2 Let 10,1)

Med navzočimi je bil tudi Jeroboam, Nebatov sin - isti Jeroboam, ki je bil med Salomonovim vladanjem znan kot "vrl junak" in komur je prerok Ahija Silonski povedal vznemirljivo sporočilo: "Glej, hočem odtrgati kraljestvo iz Salomonove roke in tebi dati deset rodov." (1 Kr 11,28. 31)

Gospod je po poslancu jasno sporočil Jeroboamu nujnost razdelitve kraljestva. Pojasnil je, da se mora razdelitev zgoditi zato, ker so ga "zapustili ter se priklanjali/87/ Astoreti, boginji Sidoncev, Kamosu, bogu Moabcev, in Milkomu, bogu sinov Amonovih, in niso hodili po mojih poteh, da se ravnajo po tem, kar je prav v mojih očeh, in po mojih postavah in sodbah kakor David, njegov oče." (1 Kr 11,33)

Jeroboamu je bilo potem še razloženo, da se kraljestvo ne more razdeliti, preden bo končana Salomonova vladavina. Gospod je objavil: "Nočem mu pa vzeti vsega kraljestva iz roke, ampak postavim ga za kneza vse dni njegovega življenja zaradi Davida, svojega hlapca, ki sem ga izvolil, ki se je ravnal po mojih zapovedih in postavah. Vzamem pa kraljestvo iz roke njegovega sina ter ga dam tebi, namreč desetero rodov." (1 Kr 11,34.35)

Čeprav je Salomon želel pripraviti Roboama, svojega izbranega naslednika, da bi modro ravnal v stiski, ki jo je napovedal Božji prerok, nikoli ni mogel dovolj močno vplivati za dobro na um svojega sina, čigar zgodnja vzgoja je bila precej zanemarjena. Roboam je od svoje matere Amonke prejel pečat neodločnega značaja. Nekaj časa si je prizadeval služiti Bogu in imel nekaj uspeha, vendar ni bil stanoviten in je na koncu popustil slabim vplivom, ki so ga obdajali že od otroštva. Napake Roboamovega življenja in končno tudi njegov odpad razodevajo hude posledice Salomonovih zakonskih zvez z malikovalskimi ženami.

Rodovi so dolgo trpeli zaradi hudih krivic zatiralskih ukrepov prejšnjega vladarja. Salomonovo objestno vladanje med odpadništvom je zahtevalo,/88/ da je ljudstvu naložil velike davke in od njega zahteval veliko hlapčevskega dela. Zato so se voditelji vseh rodov pred ustoličenjem novega vladarja odločili zvedeti, ali Salomonov sin namerava olajšati njihova bremena. "In pride Jeroboam in ves Izrael ter ogovore Roboama, rekoč: Tvoj oče nam je preobtežil jarem; sedaj nam torej polajšaj pretrdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, in bomo ti služili." (2 Let 10,3.4)

Roboam pa se je hotel najprej posvetovati s svojimi svetovalci, preden bi povedal svoje načrte, zato je odgovoril: "Pridite zopet k meni po treh dneh. In ljudstvo odide.

In kralj Roboam se je posvetoval s starci, ki so stali v službi pred Salomonom, njegovim očetom, ko je še živel, in reče: Kako svetujete, da naj odgovorim temu ljudstvu? In mu odgovore, rekoč: Če boš dobrotljiv temu ljudstvu in jim ugodiš in jim izpregovoriš prijazne besede, ti bodo hlapci vse dni." (2 Let 10,5-7)

Roboam se je nezadovoljen obrnil k mladeničem, s katerimi se je družil v svojem otroštvu in zgodnji mladosti, ter jih povprašal: "Kaj svetujete, da naj odgovorimo temu ljudstvu, ki so govorili meni, rekoč: Polajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče." (1 Kr 12,9; 2 Let 10,9) Mladeniči so predlagali, naj strogo ravna s podložniki svojega kraljestva in jim že na začetku jasno pokaže, da ne bo trpel vmešavanja v osebne želje.

Roboamu je ugajalo pričakovanje, da bo lahko razkazal neomejeno oblast, zato se je odločil, da ne bo upošteval nasveta starcev/89/ v svojem kraljestvu in bo mladeniče postavil za svoje svetovalce. Tako se je zgodilo, da je na določen dan, ko je prišel Jeroboam in vse ljudstvo k Roboamu slišat, kako bo ravnal kralj, je "odgovoril ljudstvu trdo, ... ter jim je govoril ... takole: Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa še pridenem vašemu jarmu; moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom s trnovkami." (1 Kr 12,13.14; 2 Let 10,13.14)

Ko bi Roboam in njegovi neizkušeni svetovalci razumeli božansko voljo za Izraela, bi prisluhnili prošnji ljudstva za odločne spremembe v načinu vladanja. Toda v dani priložnosti, ki so jo dobili na srečanju v Sihemu, niso znali logično razmišljati od vzroka do posledice in so za vedno izgubili svoj vpliv nad velikim delom ljudstva. Njihova jasna odločnost, da nadaljujejo in še okrepijo tlačenje, ki je bilo vpeljano pod Salomonovo vladavino, je bila v neposrednem nasprotju z Božjim načrtom za Izraela. Tako so ljudje dobili zadosten razlog za dvom o iskrenosti njihovih spodbud. S tem nespametnim in brezsrčnim poskusom razkazovanja moči so kralj in njegovi izbrani svetovalci razodeli nadutost zaradi položaja in oblasti.

Gospod ni dovolil Roboamu....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod ni dovolil Roboamu uresničiti namena, ki ga je objavil. Med rodovi je bilo veliko tisočev takšnih, ki jih je zatiranje med Salomonovo vladavino ogorčilo, in ti so sedaj menili, da ne morejo drugače, kakor da se uprejo Davidovi hiši. "In ko je videl ves Izrael, da jim kralj ni ugodil, odgovori ljudstvo kralju in reče: Kakšen/90/ delež nam je v Davidu? In dediščine nimamo v Jesejevem sinu. K svojim šotorom, o Izrael! Sedaj glej svojo hišo, David! In Izrael se je razšel v svoje šotore." (1 Kr 12,16; 2 Let 10,16)

Razdor, ki ga je povzročil prenagljeni Roboamov odgovor, se je izkazal nepopravljiv. Takrat se je dvanajst Izraelovih rodov razdelilo. Judov in Benjaminov rod sta sestavljala spodnji ali južni del Judovega kraljestva pod Roboamovim vodstvom; deset severnih rodov pa je oblikovalo in ohranilo ločeno državo, znano kot Izraelovo kraljestvo z Jeroboamom kot vladarjem. Tako se je izpolnila prerokova napoved o razdelitvi kraljestva. "Kajti Gospod je tako ravnal." (1 Kr 12,15)

Ko je Roboam videl, da mu je deset rodov odtegnilo vdanost, je bil izzvan k ukrepanju. Po uglednem možu v svojem kraljestvu Adoramu, ki je bil pristojen za obvezna dela, jih je poskušal pomiriti. Toda poslanec miru je bil deležen ravnanja, ki je pričalo o čustvih do Roboama. "Ves Izrael ga je lučal s kamenjem, da je umrl." (1 Kr 12,18) Kralja Roboama je prestrašil ta dokaz moči upora, zato je pohitel in stopil na svoj voz ter pobegnil v prestolnico.

V Jeruzalemu je zbral "vso Judovo hišo in Benjaminov rod, sto in osemdeset tisoč izbranih vojščakov, da se bojujejo z Izraelovo hišo in zopet pridobe kraljestvo Roboamu, Salomonovemu sinu. Pa pride Božja beseda Semaju, Božjemu možu, govoreč: Govori Roboamu, Salomonovemu sinu, Judovemu kralju, in vsej/91/ Judovi in Benjaminovi hiši in drugemu ljudstvu in veli: Tako pravi Gospod: Ne hodite gor in ne bojujte se s svojimi brati, Izraelovimi sinovi; vrnite se vsak v svojo hišo, zakaj od mene je prišla ta reč. In poslušali so Gospodovo besedo in se vrnili domov, kakor je velel Gospod." (1 Kr 12,21-24)

Roboam si je tri leta prizadeval potegniti nauk iz svoje žalostne izkušnje iz začetka svojega vladanja, in ta trud se mu je izplačal. "In prezidal je mesta na Judovem v trdnjave. In utrdil je trdnjave in namestil poveljnike vanje/92/ in preskrbel živeža, olja in vina, ... ter jih je povsem dobro utrdil." (2 Let 11,5.11.12) Toda skrivnost Judovega uspeha v prvih letih Roboamove vladavine ni ležala v teh dejanjih. Judov in Benjaminov rod sta uživala ugodnosti zato, ker sta priznavala Boga za vrhovnega Vladarja. Njihovo število so povečali mnogi bogaboječi ljudje iz severnih rodov. Poročilo pravi: "In za duhovniki so prihajali iz vseh Izraelovih rodov tisti, ki so nagnili svoje srce, da bi iskali Gospoda, Izraelovega Boga, v Jeruzalem darovat Gospodu, Bogu svojih očetov. S tem so pomagali do moči Judovemu kraljestvu in utrjevali Roboama, Salomonovega sina, tri leta; kajti tri leta so hodili po Davidovi in Salomonovi poti." (2 Let 11,16.17)

Če bi Roboam še naprej ravnal tako, bi dobil priložnost obilno popraviti pretekle napake in povrniti zaupanje, da je zmožen preudarno vladati. Navdihnjeno pero pa je zapisalo žalostno poročilo o Salomonovem nasledniku, ki je zamudil širiti močan vpliv v prid zvestobi Jahveju. Po naravi je bil trmast, samozavesten, svojevoljen in nagnjen k malikovalstvu, vendar bi lahko razvil močan značaj, stanovitno vero in poslušnost božanskim zahtevam, ko bi bil popolnoma zaupal v Boga. Med minevanjem časa pa se je kralj zanašal na moč položaja in na trdnjave, ki jih je utrdil. Postopoma se je vdal podedovani slabosti, dokler ni svojega vpliva popolnoma podredil malikovanju. "In zgodi se, ko je bilo utrjeno Roboamovo kraljestvo in se je on ojačil, da je zapustil/93/ Gospodovo postavo in ves Izrael z njim." (2 Let 12,1)

Kako žalostne in polne pomena so besede: "In ves Izrael z njim." Ljudstvo, ki ga je Bog izvolil za luč okoliškim narodom, se je odvrnilo od svojega Vira moči ter postalo podobno narodom okoli sebe. Kakor je bilo s Salomonom, tako je bilo z Roboamom - vpliv slabega zgleda je zapeljal mnoge. Kakor je bilo z njima, je bolj ali manj še danes z vsakomer, ki se prepusti grešnemu življenju - vpliv slabega ravnanja ni omejen samo na storilca. Nihče ne živi sam. Nihče v svoji krivičnosti ne propada sam. Vsako življenje je luč, ki razsvetljuje in razveseljuje pot drugih, ali pa je temen in poguben vpliv, ki vodi v obup in pogubo. Druge vodimo ali navzgor k sreči in večnemu življenju ali pa navzdol k žalosti in večni smrti. Če pa s svojimi dejanji podpiramo ali spodbujamo k delu hudobne sile v ljudeh okoli nas, sodelujemo v njihovem grehu.

Bog pa ni dovolil, da bi odpadništvo Judovega vladarja ostalo nekaznovano. "In v petem letu kralja Roboama je prišel gor Sisak, egiptovski kralj, proti Jeruzalemu, zato ker so bili nezvesti Gospodu, z tisoč dvesto vozovi in šestdeset tisoč konjeniki in brezštevilnim moštvom, ki je prišlo z njim iz Egipta. ... In dobil je utrjena mesta, ki so bila Judova, in prispel je k Jeruzalemu.

Tedaj pride Semaja, prerok,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tedaj pride Semaja, prerok, k Roboamu in k Judovim poglavarjem, ki so se zaradi Sisaka zbrali v/94/ Jeruzalemu, in jim reče: Tako pravi Gospod: Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz pustil vas v Sisakove roke." (2 Let 12,2-5)

Ljudstvo se še ni toliko pogreznilo v odpadništvo, da bi prezrlo Božje kazni. V izgubah, ki jih je povzročil Sisakov napad, so spoznali Božjo roko in se za nekaj časa ponižali. "Pravičen je Gospod," so priznali. (2 Let 12,6)

"In ko je videl Gospod, da so se ponižali, pride Gospodova beseda k Semaju, govoreč: Ponižali so se, ne bom jih pokončal, temveč dam jim malo pomoči, in moj srd se ne bo razlil nad Jeruzalemom po Sisakovi roki. Vendar pa mu morajo biti podložni, da spoznajo, kaj je meni služiti in kaj služiti zemeljskim kraljestvom.

Pride torej Sisak, egiptovski kralj proti Jeruzalemu in vzame zaklade Gospodove hiše in zaklade kraljeve hiše, pobere vse, vzame tudi zlate ščite, ki jih je napravil Salomon. In kralj Roboam naredi namesto njih ščite iz brona in jih izroči poveljnikom stražarjev, ki so čuvali vrata kraljeve hiše. In ko se je ponižal, se je odvrnila od njega Gospodova jeza, da ga ni docela pokončal. Tudi je bilo pri Judi še nekoliko dobrega." (2 Let 12, 7-10.12)

Ko pa se je umaknila roka stiske in si je narod znova opomogel, so mnogi pozabili svoje bojazni ter se znova obrnili k malikovanju. Med njimi je bil sam kralj Roboam. Čeprav se je ponižal zaradi nesreče, ki ga je prizadela,/95/ te izkušnje ni naredil za prelomnico v svojem življenju. Pozabil je nauk, s katerim ga je Bog hotel poučiti, in se povrnil h grehom, ki so nad ljudstvo priklicali sodbe. Po nekaj klavrnih letih, v katerih je kralj delal, "kar je bilo hudo, ker ni pripravil svojega srca, da bi iskal Gospoda, ... je Roboam legel k svojim očetom in pokopali so ga v Davidovem mestu; in Abija, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu". (2 Let 12,14.16)

Po razdelitvi kraljestva v začetku Roboamove vladavine je Izraelova slava pričela bledeti in nikoli ni bila v celoti obnovljena. V naslednjih stoletjih so Davidov prestol občasno zasedali ljudje z moralnimi vrlinami in daljnovidno razsodnostjo. Pod vodstvom teh vladarjev so se blagoslovi, ki so jih bili deležni v Judi, razširili tudi na okoliške narode. Občasno so Jahvejevo ime povišali nad vse lažne bogove in spoštovali njegov zakon. Od časa do časa so se pojavili mogočni preroki, ki so krepili roke vladarjev ter spodbujali ljudstvo, da bi ostalo zvesto. Seme zla pa je že pognalo, ko je Roboam zasedel prestol, in nikoli več ni bilo popolnoma izkoreninjeno. Sčasoma je nekoč priljubljeno Božje ljudstvo padlo tako nizko, da je prišlo v pregovor med pogani.

Kljub pokvarjenosti teh, ki so se nagibali k malikovanju, je usmiljeni Bog naredil vse, kar je mogel, da je rešil razdeljeno kraljestvo pred popolnim uničenjem. Med minevanjem let se je zdelo, da bo njegov načrt za Izraela dokončno propadel zaradi prevar ljudi, ki so jih navdihovale satanske sile, vendar je še vedno razodeval svoje/96/ dobrotljive namere s sužnostjo in prenovo izvoljenega ljudstva.

Razdelitev kraljestva je bila šele začetek čudovite zgodovine, v kateri sta se razodevali Božja potrpežljivost in nežno usmiljenje. Po strogi preizkušnji trpljenja, ki so jo zdržali zaradi podedovanih in pridobljenih nagnjenj k zlu, so ljudje, ki jih je Bog želel očistiti za svoje posebno ljudstvo, "goreče za vsa dobra dela", (Tit 2,14) končno priznali:

"Prav nihče ni tebi enak, o Jahve; ti si velik in veliko je tvoje ime v moči. Kdo se te ne bi bal, o Kralj narodov! ... Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njihovih kraljestvih ni nobeden tebi enak. Gospod pa je Bog v resnici, živi Bog in večni Kralj." (Jer 10,6.7.10)

Malikovalci pa so se končno morali naučiti nauka, da lažni bogovi nimajo moči pomagati in rešiti. "Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba." (Jer 10,11) Človek lahko najde pokoj in mir samo v zvestobi živemu Bogu, Stvarniku vsega in Vladarju nad vsem.

Kaznovana in spokorjena Izrael in Juda sta končno soglasno obnovila svoje zavezno občestvo z Jahvejem nad vojskami, Bogom svojih očetov; o njem so dejali: "On je naredil zemljo s svojo krepostjo, ustanovil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo je razpel nebesa./97/ Ko se On oglaša, nastane šum voda na nebu; On vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in spušča veter iz svojih zakladnic. Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je njegova ulita podoba in sape ni v nobeni med njimi. Nečimrnost so, smeha vredno delo; ob času njihovega obiskovanja poginejo. Njim ni podoben On, ki je Jakobov delež; kajti On je upodobil vse, in Izrael je rod njegove posesti: Gospod nad vojskami je njegovo ime."


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

7. poglavje:  Jeroboam
Nekdanjega Salomonovega služabnika Jeroboama je na prestol postavilo deset rodov, ki se je uprlo Davidovi hiši. Na tem položaju bi lahko opravil modro prenovo tako na državljanskem kakor tudi verskem področju. Pod Salomonovo vladavino je pokazal sposobnost in zdrav razum, znanje, ki ga je pridobil v letih zveste službe, pa ga je usposobilo za preudarno vladanje. Ampak Jeroboam se ni zanašal na Boga.

Najbolj se je bal, da bi v prihodnosti srce njegovih podložnikov pridobil vladar, ki je zasedel Davidov prestol. Menil je, da bodo mnogi nagnjeni k obnovitvi svoje zvestobe oblasti s sedežem v Jeruzalemu, če bo desetim rodovom dovolil pogosto obiskovati stari sedež judovskega kraljestva. Tam se je namreč še vedno opravljala tempeljska služba, kakršno so vzpostavili med Salomonovim vladanjem. Posvetoval se je s svetovalci in se odločil, da bo z drznim dejanjem/99/ čimbolj zmanjšal možnost upora proti svoji oblasti. To bo dosegel tako, da bo znotraj meja svojega novega kraljestva postavil dve bogoslužni središči, eno v Betelu in drugo v Danu. Deset rodov se je zbiralo k čaščenju Boga v teh krajih namesto v Jeruzalemu.

Pri izvajanju tega načrta se je Jeroboam domislil spodbuditi domišljijo Izraelcev tako, da jim je postavil nekaj vidnega za simbol navzočnosti nevidnega Boga. Tako je ukazal, naj narede dve zlati teleti in jih postavijo v svetišča v bogoslužnih središčih. Jeroboam je s svojim prizadevanjem, da bi ponazoril Božanstvo, prekršil jasno Jahvejevo zapoved: "Ne delaj si rezanih podob, ... ne moli jih in ne časti jih." (2 Mz 20,4.5)

Jeroboamova želja, da bi zadržal deset rodov stran od Jeruzalema, je bila tako močna, da je spregledal osnovno pomanjkljivost svojega načrta. Ni pomislil na veliko nevarnost, kateri je izpostavil Izraelce, ko jim je postavil malikovalski simbol božanstva. Njihovi predniki so ga namreč dobro poznali v stoletjih, ko so bili v egiptovski sužnosti. Ker pa je celo sam Jeroboam prej bival v Egiptu, bi se moral naučiti, da je neumnost pred ljudi postaviti takšne poganske upodobitve. Ker pa se je trdno odločil, da severni rodovi ne bodo več vsako leto obiskovali Svetega mesta, je za to uporabil najbolj nepremišljene ukrepe. Rekel je: "Preveč je za vas hoditi gor v Jeruzalem! Glej, to so tvoji bogovi, Izrael, ki so te pripeljali gor iz egiptovske dežele!" (1 Kr 12,28)/100/ Tako jih je zapeljal, da so se klanjali zlatim podobam in sprejeli tuje oblike čaščenja.

Kralj je poskušal pregovoriti nekatere levite, ki so živeli v njegovem kraljestvu, da bi služili kot duhovniki v novopostavljenih svetiščih v Betelu in Danu; vendar mu to ni uspelo. Zato je bil prisiljen povišati v duhovniški stan "vsake vrste ljudi". (1 Kr 12,31) Mnogi zvesti so skupaj z velikim številom levitov vznemirjeni zaradi svoje prihodnosti zbežali v Jeruzalem, da so tam lahko služili Bogu v skladnosti z božanskimi zahtevami.

"In določil je praznik v osmem mesecu, petnajsti dan meseca, po podobi praznika, ki je bil na Judovem, in je daroval na oltarju. Tako je storil v Betelu ter je daroval teletoma, ki ju je bil naredil; in namestil je v Betelu duhovnike višav, ki jih je napravil." (1 Kr 12,32)

Kraljevo drzno kljubovanje Bogu, da je tako odstranil božansko določene ustanove, pa ni smelo ostati nekaznovano. Že med opravljanjem posvečenja in sežiganjem kadila na tujem oltarju, ki ga je dal postaviti v Betelu, se je pred njim pojavil Božji mož iz Judovega kraljestva. Poslan je bil, da ga obtoži zaradi vzpostavljanja novih oblik čaščenja. Prerok je zaklical zoper oltar po Gospodovi besedi in rekel: "Oltar, oltar, tako pravi Gospod: Glej, sin se bo rodil Davidovi hiši, po imenu Josija, in na tebi bo daroval duhovnike višav, ki žgo kadilo na tebi, in človeške kosti bodo žgali na tebi.

In dal je tisti dan znamenje, rekoč: To je znamenje, da je govoril Gospod: Glej, oltar se/101/ razpoči in pepel, ki je na njem, se razsuje." (1 Kr 13,2.3) Oltar se je takoj "razpočil in pepel se je razsul z oltarja natančno po znamenju, ki ga je bil dal Božji mož po Gospodovi besedi". (1 Kr 13,5)

Ko je Jeroboam to videl, ga je napolnil duh kljubovalnosti zoper Boga in je poskušal ujeti njega, ki je prinesel sporočilo. V besu "iztegne Jeroboam svojo roko od oltarja pa veli: Primite ga!" (1 Kr 13,4) Njegovo silovito dejanje je bilo takoj kaznovano. Roka, ki se je iztegnila zoper Jahvejevega poslanca, je nenadoma postala nemočna in ohromela, zato je ni mogel potegniti nazaj. Prestrašeni kralj se je obrnil na preroka, naj posreduje zanj pri Bogu. Rotil ga je: "Poprosi, prosim, blagovoljnosti Gospoda, svojega Boga, in moli zame, da se mi zopet povrne moja roka. Nato zaprosi Božji mož blagovoljnosti Gospodove, in kralju se je roka povrnila in bila je zdrava kakor prej." (1 Kr 13,6)

Jeroboamovo prizadevanje, da bi slovesno posvetil tuj oltar, je bilo zaman. Spoštovanje, ki bi mu bilo izkazovano, bi pripeljalo do nespoštovanja Jahvejevega bogoslužja v jeruzalemskem templju. Prerokovo sporočilo bi moralo Izraelovega kralja spodbuditi k spokorjenju in ga odvrniti od grešnih namenov, ki so ljudstvo odvračali od pravega čaščenja Boga. On pa je zakrknil svoje srce in se odločil hoditi po poti, ki si jo je sam izbral.

Med praznovanjem v Betelu srce Izraelcev še ni bilo popolnoma zakrknjeno. Mnogi so bili dovzetni za vpliv Svetega Duha. Gospod je načrtoval ustaviti takšne,/102/ ki so hitro stopali po poti odpadništva, preden bo prepozno. Svojega glasnika je poslal, da bi ustavil malikovalsko dejanje ter kralju in ljudem razodel, kakšne bodo posledice tega odpadništva. Da se je oltar razpočil, je bilo znamenje Božjega nezadovoljstva zaradi gnusobe, ki so jo počenjali v Izraelu.

Gospod želi rešiti, ne pa....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod želi rešiti, ne pa pogubiti. Veseli se reševanja grešnikov. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt." (Ezk 33,11) Z opomini in prošnjami vabi tavajoče, da prenehajo grešiti ter se povrnejo k njemu in živijo. Svojim izvoljenim poslancem podarja svet pogum, da se poslušalci ustrašijo in spokorijo. Kako odločno je Božji mož pokaral kralja! Ta odločnost pa je bila nujna, saj ni bilo drugega načina za grajo obstoječega zla. Gospod je dal svojemu služabniku pogum, da bi na poslušalce naredil trajen vtis. Gospodovi glasniki se ne smejo nikoli bati človeka, temveč morajo neomajno stati za pravico. Dokler koli zaupajo v Boga, se jim ni treba bati; kajti On, ki jim je dal pooblastilo, jim tudi zagotavlja svojo zaščito.

Ko je prerok povedal sporočilo, se je hotel vrniti, vendar mu je Jeroboam rekel: "Pojdi z mano domov in se pokrepčaj, in dam ti darilo." (1 Kr 13,7) Prerok je odgovoril: "Ko bi mi dal polovico svoje hiše, ne pojdem s teboj, ker nočem jesti kruha, ne piti vode na tem mestu. Zakaj tako mi je zapovedano po/105/ Gospodovi besedi, ki mi je velela: Ne jej ondi kruha in ne pij vode, tudi se ne vračaj po poti, po kateri si šel." (1 Kr 13,8.9)

Dobro bi bilo, ko bi se prerok držal svojega načrta in se nemudoma vrnil v Judejo. Ko je šel domov po drugi poti, ga je dohitel ostareli mož, ki je zase trdil, da je prerok, in je lagal Božjemu možu, rekoč: "Tudi jaz sem prerok kakor ti in angel mi je govoril po Gospodovi besedi, veleč: Pelji ga nazaj s seboj v svojo hišo, da užije kruha in pije vode." (1 Kr 13,18) Kar naprej je ponavljal laž in ga silil z vabilom, dokler ni prepričal Božjega moža, da se je vrnil z njim.

Ker si je pravi prerok dovolil ravnati v nasprotju z načelom dolžnosti, je Bog dovolil, da ga je doletela kazen za prestopek. Ko sta se z lažnim prerokom vrnila v Betel in sedela za mizo, je na lažnega preroka prišel duh Vsemogočnega, "in zavpije proti Božjemu možu, ki je prišel z Judovega, rekoč: Tako pravi Gospod: Ker si bil nepokoren Gospodovim ustom in nisi izpolnil zapovedi, ki ti jo je zapovedal Gospod, ... zato ne pride tvoje truplo v grob tvojih očetov." (1 Kr 13,21.22)

To prerokovanje o obsodbi se je kmalu dobesedno izpolnilo. "In potem, ko je zaužil kruha in se napil, mu je osedlal osla. ... In ko je šel, naleti nanj lev na poti ter ga usmrti; in njegovo truplo je ležalo na poti in osel je stal pri njem, lev pa je tudi stal poleg trupla. In glej, ljudje so šli mimo in/106/ videli truplo na tleh na poti, ... ter oznanijo v mestu, kjer je prebival stari prerok. In ko to zasliši stari prerok, ki ga je nazaj pripeljal s poti, reče: Božji mož je, ki je bil nepokoren Gospodovim ustom." (1 Kr 13,23-26)

Kazen, ki je doletela nezvestega glasnika, je bila dodaten dokaz o resničnosti prerokovanja, ki ga je izgovoril ob oltarju. Če bi bilo preroku dovoljeno varno nadaljevati potem, ko je bil nepokoren Gospodovi besedi, bi lahko kralj uporabil to dejstvo, da bi poskušal opravičiti lastno neposlušnost. V razpočenem oltarju, ohromeli roki in strašni usodi njega, ki si je drznil biti nepokoren jasni Jahvejevi zapovedi, je Jeroboam lahko spoznal nezadovoljstvo žaljenega Boga. Te kazni bi ga morale posvariti, naj ne vztraja v grehu. Jeroboam pa se še zdaleč ni spokoril, "ampak je postavil še več duhovnikov višavam izmed vsake vrste ljudi; kdor koli mu je ugajal, njega je posvetil, da bodi duhovnik višavam". (1 Kr 13,33) Tako ni hudo grešil sam, temveč je v greh napeljal tudi Izraela. "In ta reč je postala v greh Jeroboamovi hiši, da je morala izginiti in biti potrebljena s površja zemlje." (1 Kr 13,34)

Proti koncu svojega dvaindvajsetletnega težavnega vladanja je bil Jeroboam hudo poražen v vojni z Roboamovim naslednikom Abijem. "Tudi si ni opomogel Jeroboam nič več v Abijevih dnevih; in Gospod ga je udaril, da je umrl." (2 Let 13,20)

Odpadništvo, ki se je začelo med Jeroboamovim vladanjem, je postajalo vse očitnejše, dokler ni bilo zaradi tega uničeno Izraelovo kraljestvo. Celo pred njegovo smrtjo/107/ je Ahija, ostareli prerok iz Sila, ki je pred veliko leti napovedal povišanje Jeroboama na prestol, objavil: "In Gospod udari Izraela, da se bo majal kakor trst v vodi, in izdere Izraela iz te dobre dežele, ki jo je dal njihovim očetom, ter jih razkropi onostran velereke, zato ker so si napravili Ašere, da bi dražili Gospoda v jezo. In izda Izraela sovražniku zaradi Jeroboamovih grehov, s katerimi je grešil in v greh zapeljeval Izraela." (1 Kr 14,15.16)

Pa vendar se Gospod ni odpovedal Izraelu, ne da bi prej naredil vse, kar je mogel, da bi jih znova povrnil k zvestobi njemu. V dolgih in temnih letih, ko je vladar za vladarjem drzno kljuboval Nebesom in vodil Izraela še globlje v malikovalstvo, je Bog pošiljal svojemu odpadlemu ljudstvu sporočilo za sporočilom. Po prerokih jim je neprenehoma ponujal možnost, da bi ustavili plimo odpadništva in se vrnili k njemu. Med leti, ki so tekla po razdelitvi kraljestva, sta živela in delovala Elija in Elizej, po deželi pa je bilo slišati tudi prisrčna vabila Ozeja, Amosa in Obadija. Izraelsko kraljestvo ni bilo nikoli brez plemenitih prič o mogočni Božji moči za rešitev od greha. Celo v najtemnejših urah so nekateri ostali zvesti svojemu božanskemu Vladarju in so sredi malikovalstva živeli brezmadežno v očeh svetega Boga. Ti zvesti so bili prišteti med pobožni ostanek, po katerem se bo končno izpolnil večni Jahvejev namen.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

8. poglavje: Narodno odpadništvo
Od časa Jeroboamove smrti pa do Elijevega prihoda pred Ahaba, je izraelsko ljudstvo stalno duhovno nazadovalo. Vladali so mu možje, ki se niso bali Jahveja in so spodbujali tuje oblike čaščenja, zato je veliko število ljudi hitro pozabilo svojo dolžnost služiti živemu Bogu, in mnogo jih je sprejelo malikovalske navade.

Jeroboamov sin Nadab je zasedal Izraelov prestol samo nekaj mesecev. Njegovo hudobno pot je nenadoma z zaroto ustavil Baasa, ki je bil eden njegovih poveljnikov, da bi prevzel oblast. Nadaba so ubili z vsem njegovim sorodstvom in nasledniki "po Gospodovi besedi, ki jo je govoril po svojem hlapcu, Ahiju Silonskem, zaradi Jeroboamovih grehov, ki jih je zagrešil in z njimi zapeljeval v greh Izraela". (1 Kr 15,29.30)

Tako je bil uničen Jeroboamov rod. Malikovalstvo, ki ga je vpeljal, je na prestopnike priklicalo povračilne sodbe Nebes; in vendar so/109/ naslednji vladarji - Baasa, Ela, Zimri, Omri - v skoraj štiridesetletnem obdobju nadaljevali po isti pogubni grešni poti.

Skoraj ves čas odpadništva v Izraelu je v Judi vladal Asa. Veliko let je Asa "delal, kar je bilo dobro in pravično v očeh Gospoda, njegovega Boga; kajti odpravil je tuje oltarje in višave in je strl stebre in posekal Ašere. In ukazal je Judi, naj išče Gospoda, Boga svojih očetov, in izpolnjuje postavo in zapoved. Odpravil je tudi iz vseh Judovih mest višave in sončne podobe. In kraljevina je imela mir pod njim." (2 Let 14,2-5)

Asova vera je bila močno preizkušena, ko je "prišel nadnje Zerah, Etiopec, z vojsko tisočkrat tisoč mož in tristo voz", ter napadel kraljestvo. (2 Let 14,9) V tej stiski Asa ni zaupal v "utrjena mesta na Judovem", ki jih je zgradil, z "zidovi okoli njih in stolpi, vrati in zapahi", niti v vrle junake v svoji dobro izurjeni vojski. (2 Let 14,6-8) Kralj je zaupal v Jahveja nad vojskami, v čigar imenu je čudovito zmagoval Izrael v prejšnjih časih. Ko je svoje sile razvrstil za boj, je prosil Boga za pomoč.

Nasprotujoči si vojski sta stali iz oči v oči. To je bil čas preizkušnje in stiske zanje, ki so služili Gospodu. Ali so priznali vsak greh? Ali imajo Judovi možje popolno zaupanje v Božjo moč, da jih lahko reši? Takšne misli so obhajale voditelje. S človeškega stališča je bilo jasno, da bo ogromna vojska iz smeri Egipta uničila vse pred seboj. Vendar se Asa med mirom ni vdajal/110/ zabavi in zadovoljstvu; pripravljal se je za vse nevarnosti. Imel je vojsko, izurjeno za boj. Prizadeval si je ljudstvo voditi, da bi sklenilo mir z Bogom. Zato sedaj ni oslabela njegova vera vanj, v kogar je zaupal, čeprav so bile njegove čete številčno manjše kakor sovražnikove.

Ker je kralj prosil za pomoč Gospoda med blaginjo, se je sedaj med stisko lahko popolnoma zanesel nanj. Njegove prošnje kažejo, da mu ni bila nepoznana čudovita Božja moč. Prosil je: "Gospod, pri tebi ni razločka pomagati, kjer je veliko ali kjer ni nobene moči. Pomagaj nam, o Gospod, naš Bog! Zakaj na tebe se opiramo in v tvojem imenu smo prišli zoper to množico. Ti, Gospod, si naš Bog; zoper tebe noben smrtnik ne premore ničesar!" (2 Let 14,11)

Asova molitev je takšna, da bi jo lahko uporabil vsak vernik. Ne vojskujemo se zoper kri in meso, marveč "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) V življenjskem boju se spopadamo s hudobnimi silami, ki so se razvrstile zoper pravičnost. Naše upanje ni človek, marveč živi Bog. S popolno gotovostjo vere lahko pričakujemo, da bo združil svojo vsemogočnost s človeškim orodjem, ki si prizadeva poveličati njegovo ime. Oblečeni v oklep njegove pravičnosti lahko premagamo vsakega sovražnika.

Vera kralja Asa je bila bogato nagrajena. "In Gospod je udaril Etiopce pred Asom in pred Judo; in Etiopci so zbežali. Asa pa in ljudstvo, ki je bilo pri njem, jih je zasledovalo do Gerarja, in padlo jih je iz Etiopcev toliko, da se niso mogli okrepiti,/111/ kajti strti so bili pred Gospodom in pred njegovo vojsko." (2 Let 14,12.13)

Ko so se zmagoslavne Judove in Benjaminove vojske vračale v Jeruzalem, "pride Božji Duh nad Azarija, Odedovega sina; in pride naproti Asu ter mu reče: Poslušajte me, Asa in ves Juda in Benjamin! Gospod je z vami, dokler ste vi z njim. In ko ga iščete, ga najdete; če pa ga zapustite, zapusti On vas. A vi bodite močni, in naj vam ne omagajo roke! Zakaj vaše delo prejme plačilo." (2 Let 15,1.2.7)

Asa so te besede močno opogumile in takoj je začel izvajati drugo prenovo v Judi. "Odpravi gnusobe iz vse Judove in Benjaminove dežele in iz mest, ki jih je dobil na Efraimskem gorovju, ter obnovi Gospodov oltar, ki je stal pred Gospodovo vežo. In skliče ves Judov in Benjaminov rod in tiste, ki so tujčevali pri njih iz Efraima in Manaseja in iz Simeona, kajti veliko jih je bilo iz Izraela prestopilo k njemu, ko so videli, da je bil z njim Gospod, njegov Bog. In zbero se v Jeruzalemu tretji mesec v petnajstem letu Asovega kraljevanja. In darovali so Gospodu tisti dan iz plena, ki so ga bili pripeljali, sedemsto volov in sedem tisoč ovac. In so stopili v zavezo, da bodo iskali Gospoda, Boga svojih očetov, iz vsega srca in iz vse svoje duše, ... ter so ga našli; in Gospod jim je dal pokoj vseokoli." (2 Let 15,8-12. 15)/112/

Dolgo Asovo poročilo..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Dolgo Asovo poročilo zveste službe pa so pokvarile nekatere napake, ki jih je naredil v času, ko ni popolnoma zaupal v Boga. Ko je ob neki priložnosti Izraelov kralj vdrl v Judovo kraljestvo in osvojil utrjeno mesto Ramo, sedem kilometrov od Jeruzalema, je Asa to mesto skušal rešiti tako, da je sklenil zavezo s sirskim kraljem Benhadadom. Ta spodrsljaj, ko ni popolnoma zaupal samo Bogu med stisko, je strogo pokaral prerok Hanani, ki se je pojavil pred Asom s sporočilom:

"Ker si se opiral na sirskega kralja in se nisi zanašal na Gospoda, svojega Boga, zato je vojna moč sirskega kralja ubežala tvoji roki. Ali niso imeli Etiopci in Lubimi velikanske vojske in zelo mnogo voz in konjenikov? Vendar, ker si se opiral ob Gospoda, ti jih je dal v roko. Zakaj Gospodove oči gledajo po vsej zemlji, da se izkaže močnega pri teh, katerih srce je nerazdeljeno proti njemu. V tem si nespametno storil, kajti poslej boš imel vojne." (2 Let 16,7-9)

Namesto da bi se Asa ponižal pred Bogom zaradi svoje napake, se je razsrdil nad vidcem in ga poslal v ječo; "kajti jezen je bil nad njim za to reč. In Asa je tisti čas delal silo nekaterim iz ljudstva". (2 Let 16,10)

"V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je pa zbolel Asa na nogah, in njegova bolezen je bila silno huda. A tudi v svoji bolezni ni iskal Gospoda, ampak zdravnike." (2 Let 16,12) Kralj je umrl v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja in nasledil ga je sin Josafat./113/

Dve leti pred Asovo smrtjo je Ahab zavladal v Izraelovem kraljestvu. Že od začetka je njegovo vladanje označevalo nenavadno in hudo odpadništvo. Njegov oče Omri je bil ustanovitelj Samarije in je "delal, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh, še huje je delal kakor vsi, ki so bili pred njim". (1 Kr 16,25) Ahabovi grehi pa so bili še večji. On je "več storil, da razdraži v jezo Gospoda, Izraelovega Boga, kakor vsi kralji v Izraelu, ki so bili pred njim", delal je, "kakor da bi mu bilo premalo, da je hodil v grehih Jeroboama, Nebatovega sina". (1 Kr 16,33.31) Ker ni bil zadovoljen s spodbujanjem oblik bogoslužja v Betelu in Danu, je drzno zapeljal ljudstvo v največje poganstvo tako, da je čaščenje Jahveja zamenjal s čaščenjem Baala.

Za ženo si je vzel "Jezabelo, hčer Etbaala, kralja Sidoncev", in Baalovega velikega duhovnika, "in je šel in služil Baalu ter ga je molil. In zgradil je Baalu oltar v Baalovi hiši, ki jo je bil sezidal v Samariji." (1 Kr 16,31.32)

Ahab pa ni samo vpeljal čaščenja Baala v prestolnici, marveč je pod vodstvom Jezabele postavil poganske oltarje na mnogih višavah, kjer so v zavetju gozdičkov duhovniki in drugi, povezani s to zapeljivo obliko malikovanja, širili svoj pogubni vpliv, dokler ni skoraj ves Izrael hodil za Baalom. "Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v Gospodovih očeh, ker ga je izpodbadala Jezabela, njegova žena. In velike gnusobe je počenjal s tem, da je hodil za grdimi maliki, prav po vsem, kar so delali Amorejci, ki jih je Gospod/114/ zapodil pred Izraelovimi sinovi." (1 Kr 21,25.26)

Ahab je bil moralno slaboten. Ko se je s poroko združil s pogansko žensko odločnega značaja in močne volje, je to pogubno vplivalo nanj in na narod. Ker ni imel trdnih načel in visokih meril, kaj je prav, je odločni Jezabelin duh zlahka oblikoval njegovega duha. Njegova sebična narava ni bila zmožna ceniti izkazovanja Božje milosti Izraelu in svojih dolžnosti kot varuha in vodja izvoljenega ljudstva.

Zaradi pogubnega vpliva Ahabovega vladanja je Izrael odtaval daleč od živega Boga in popačil svoje poti pred njim. Po več letih so izgubili občutek spoštovanja in Božjega strahu, sedaj pa se je zdelo, kakor da ni nikogar, ki bi si upal izpostaviti svoje življenje, da bi se javno uprl prevladujočemu bogoskrunstvu. Temna senca odpadništva je pokrila vso deželo. Povsod je bilo videti podobe Astarote in Baala. Množili so se malikovalski templji in posvečeni gaji, kjer so častili delo človeških rok. Zrak je bil onesnažen zaradi dima daritev, ki so bile darovane lažnim bogovom. Po gričih in dolinah je odmevalo pijano vpitje poganskih duhovnikov, ki so darovali soncu, mesecu in zvezdam.

Jezabela in njeni brezbožni duhovniki so s svojim vplivom učili ljudstvo, da so bili postavljeni maliki božanstva, ki vladajo s svojo skrivnostno močjo prvinam, kot so zemlja, ogenj in voda. Vse nebeške blagoslove - žuboreče potoke, reke osvežilne vode, nežno roso, nalive dežja, ki so poživljali zemljo in povzročali,/115/ da so polja obilo rodila - so pripisovali zaslugi Baala in Astarote, ne pa Darovalcu vsakega dobrega in popolnega daru. Ljudstvo je pozabilo, da so hribi in doline, reke in studenci v rokah živega Boga, ki upravlja sonce, nebeške oblake in vse naravne sile.

Gospod je po zvestih poslancih neprestano pošiljal opozorila odpadlemu kralju in ljudstvu, vendar so bile vse besede opomina zaman. Zaman so navdihnjeni poslanci zagovarjali Jahvejevo pravico, da je edini Bog v Izraelu; zaman so poviševali zakone, ki jim jih je zaupal. Ljudstvo je očarano zaradi veličastnih in osupljivih malikovalskih obredov sledilo zgledu kralja in dvora ter se vdajalo omamnim in poniževalnim užitkom čutnega čaščenja. V svoji zaslepljenosti so zavrgli Boga in ga nehali častiti. Luč, ki jim je bila tako milostljivo podarjena, je postala tema. Čisto zlato je potemnelo.

Ojoj, kako je minila Izraelova slava! Še nikoli prej se ni izvoljeno Božje ljudstvo tako globoko pogreznilo v odpadništvo. Baalovih prerokov je bilo štiristo petdeset poleg štiristo Ašerinih prerokov. (1 Kr 18,19) Samo Božja čudežna moč je še lahko ohranila narod pred popolnim uničenjem. Izrael se je prostovoljno ločil od Jahveja, pa vendar je Gospod v svoji milosti še vedno hrepenel po njih, ki so bili zapeljani v greh. Odločil se jim je poslati enega svojih najmogočnejših prerokov, po komer se bodo mnogi znova vrnili k zvestobi Bogu svojih očetov./116/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

9. poglavje: Elija Tisbljan

Temeljno besedilo: 1 Kr 17,1-7

Med gileadskimi gorami vzhodno od Jordana je v Ahabovih dneh prebival mož vere in molitve, čigar neustrašna služba je bila določena ustaviti hitro širjenje odpadništva v Izraelu. Čeprav je Elija Tisbljan živel daleč od kakšnega znanega mesta in ni zasedal nikakršnega visokega položaja v življenju, je nastopil svoje poslanstvo z zaupanjem, da mu bo Bog pripravil pot in mu podaril obilen uspeh. Govoril je besede vere in moči, celotno svoje življenje pa je posvetil prenovitvenemu delu. Bil je glas vpijočega v puščavi, ki je obsojal greh in zadrževal plimo zla. Čeprav je poslan k ljudstvu grajat greh, je njegovo sporočilo ponujalo gileadski balzam ljudem, ki so bili ranjeni od greha in so si želeli ozdraveti.

Ko je Elija videl, da se Izrael vse globlje pogreza v malikovalstvo, je bila njegova duša žalostna. Bog je naredil velike reči za svoje ljudstvo. Rešil/119/ jih je sužnosti in jim dal "dežele poganov, ... da naj se drže njegovih postav in hranijo njegove zakone". (Ps 105,44.45) Dobrotljive Jahvejeve načrte pa so sedaj skoraj pozabili. Nevera je hitro ločevala izvoljeni narod od Vira njegove moči. Ko je Elija iz svojega gorskega zavetja opazoval odpadništvo, ga je prežela žalost. V duševni bolečini je prosil Boga, naj svoje izvoljeno ljudstvo ustavi na njihovi hudobni poti in jih obišče s kaznimi, če je potrebno, da bi v pravi luči videli svojo ločitev od Nebes. Hrepenel je po njihovem spokorjenju, preden bi se toliko pogreznili v zlo in bi toliko izzvali Gospoda, da bi jih dokončno uničil.

Elijeva molitev je bila uslišana. Pogoste prošnje, svarila in opomini niso mogli pripeljati Izraela k spokorjenju. Prišel je čas, ko jim je Bog moral spregovoriti s sodbami. Ker so Baalovi častilci trdili, da nebeški blagoslovi, rosa in dež, ne prihajajo od Jahveja, temveč od navadnih naravnih sil, in da bogastvo in rodovitnost zemlje prihajata od sončne moči, je Božje prekletstvo zadelo oskrunjeno deželo. Odpadlim Izraelovim rodovom je bilo treba pokazati, kako neumno je od Baalove moči pričakovati pozemske blagoslove. Dokler se ne bodo v spokorjenju obrnili k Bogu in ga priznali za vir vseh blagoslovov, ne bo niti deževalo niti rosilo.

Eliju je bila zaupana naloga, da Ahabu oznani nebeško sporočilo o sodbi. Sam si ni prizadeval, da bi/120/ bil Gospodov glasnik; prišla mu je Gospodova beseda. V svoji gorečnosti za čast Božjega dela se ni obotavljal izvršiti božanskih ukazov, čeprav bi ga zaradi poslušnosti lahko hudobni kralj takoj usmrtil. Prerok se je nemudoma odpravil ter potoval dan in noč, dokler ni prispel v Samarijo. V palači ni prosil za sprejem, niti ni čakal, da bi ga uradno najavili. Oblečen v preprosta oblačila, ki so jih nosili preroki tistega časa, je šel mimo straže, ki ga očitno ni opazila, in naenkrat stal pred presenečenim kraljem.

Elija se ni opravičeval zaradi tega nenadnega nastopa. Višji od Izraelovega vladarja mu je ukazal govoriti. Zato je dvignil roko proti nebesom in slovesno prisegel pri živem Bogu, da bodo Izraela zadele sodbe Najvišjega. "Kakor res živi Jahve, Izraelov Bog, ki stojim pred njegovim obličjem, ne bo ta leta ne rose ne dežja, razen le po moji besedi!" (1 Kr 17,1)

Elija je oznanil svoje sporočilo samo zaradi močne vere v zanesljivo moč Božje besede. Ko ne bi bil brezpogojno zaupal v njega, komur je služil, nikoli ne bi stopil pred Ahaba. Na poti v Samarijo je šel mimo žuborečih potočkov, hribov, prekritih z bujnim zelenjem, in čudovitih gozdov, za katere se je zdelo, da jim suša ne more do živega. Vse, na čemer koli se je ustavilo oko, je bilo odeto v lepoto. Prerok bi se utegnil spraševati, kako bi lahko usahnili potoki, ki niso nikoli nehali teči, ali kako bi lahko suša požgala hribe in doline. Vendar se ni prepustil/121/ neveri. Popolnoma je veroval, da bo Bog ponižal odpadlega Izraela in ga s svojimi sodbami pripeljal k spokorjenju. Nebeški razglas je pričel veljati; Božja beseda se mora izpolniti; in Elija je v smrtni nevarnosti pogumno izpolnil svojo nalogo. Sporočilo o neizbežni kazni je kakor strela z jasnega zadelo ušesa hudobnega kralja. Preden si je Ahab lahko opomogel od osuplosti ali utegnil kaj odgovoriti, je Elija izginil prav tako nenadoma, kakor je prišel, ne da bi čakal na učinek svojega sporočila. Gospod pa je šel pred njim/122/ in mu pripravljal pot. Preroku je velel: "Obrni se proti vzhodu ter se skrij pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu. In iz potoka boš pil, krokarjem pa sem zapovedal, da te ondi žive." (1 Kr 17,3.4)

Kralj je skrbno iskal preroka, vendar ga niso našli. Kraljica Jezabela, besna zaradi sporočila, ki je zaprl nebeške zakladnice, ni izgubljala časa. Posvetovala se je z Baalovimi duhovniki, ki so se ji pridružili v preklinjanju preroka in kljubovanju Jahvejevi jezi. Čeprav so si še tako želeli najti njega, ki je objavil nadlogo, so morali doživeti razočaranje. Pa tudi pred drugimi niso mogli skriti spoznanja, da je bila obsodba izrečena zaradi prevladujočega odpadništva. Novice o Elijevem žigosanju Izraelovih grehov in o njegovem prerokovanju o hitro prihajajoči kazni so se z naglico razširile po deželi. Nekateri so se zbali, toda na splošno so nebeško sporočilo sprejeli posmehljivo in porogljivo.

Prerokove besede so se takoj izpolnile. Ljudje, ki so se sprva nagibali k posmehovanju ob misli na nesrečo, so kmalu dobili priložnost za resni premislek. Kajti zemlja, ki je nista osvežila ne rosa ne dež, je bila čez nekaj mesecev suha, zelenje pa je ovenelo. Sčasoma je začela upadati gladina rek, ki so vedno tekle, potoki pa so začeli usihati. Voditelji pa so kljub temu ljudstvo nagovarjali, naj zaupa v Baalovo moč ter zavrže Elijevo prerokovanje kot prazne besede. Duhovniki so še vedno vztrajno trdili, da nalivi dežja prihajajo po Baalovi moči. Govorili so, naj se ljudstvo ne boji Elijevega Boga, niti naj ne trepeta ob/123/ njegovi besedi, kajti Baal daje žetev o pravem času in skrbi za človeka in živali.

Božje sporočilo Ahabu je dalo..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božje sporočilo Ahabu je dalo Jezabeli in njenim duhovnikom ter vsem Baalovim in Ašerinim sledilcem priložnost, da preizkusijo moč svojih bogov ter po možnosti, dokažejo, da je Elijeva beseda lažna. Elijeva prerokba je stala sama nasproti zagotovilom stotinam malikovalskih duhovnikov. Če bi lahko Baal kljub prerokovi objavi dal roso in dež ter povzročil, da bi potoki spet tekli in zelenje uspevalo, potem naj ga izraelski kralj kar moli in ljudstvo naj govori, da je on Bog.

Ker so se Baalovi duhovniki odločili ljudstvo obdržati v zmoti, so še naprej darovali svojim bogovom ter jih dan in noč prosili, naj osvežijo zemljo. Z dragimi daritvami so si duhovniki prizadevali pomiriti jezo svojih bogov; z vnemo in vztrajnostjo, ki bi bili vredni bolj vzvišenega cilja, so se mudili ob poganskih oltarjih in goreče molili za dež. Noč za nočjo je po vsej obsojeni deželi odmevalo njihovo vpitje in prošnje. Toda na nebu se niso pokazali oblaki, ki bi čez dan skrili žgoče sončne žarke. Ne rosa ne dež nista osvežila žejne zemlje. Jahvejeve besede ni moglo spremeniti nič, kar so naredili Baalovi duhovniki.

Minilo je eno leto in še vedno ni bilo dežja. Zemlja je bila požgana kakor od ognja. Žgoča sončna vročina je uničila še tisto malenkost zelenja, kar ga je ostalo. Potoki so usahnili, zato so maloštevilne črede ovac in govedi blejale in mukale ter žalostno tavale sem ter tja. Nekoč bujna polja so postala podobna žgočemu puščavskemu pesku, razdejani puščavi. Gaji, posvečeni malikovanju, so bili brez listja, gozdna drevesa so bila kakor pošastni okostnjaki/124/ narave in niso dajala sence. Zrak je bil suh in zadušljiv; puščavske nevihte so slepile oči in ovirale dihanje. Nekoč cvetoča mesta in vasi so postala kraji žalovanja. Lakota in žeja sta povzročali med ljudmi in živalmi strašno smrtnost. Vse bolj se je približevala lakota z vso svojo grozo.

Kljub dokazom o Božji moči pa se Izrael ni spokoril, niti se ni naučil nauka, ki mu ga je namenil Bog. Niso spoznali, da On, ki je ustvaril naravo, nadzoruje njene zakone in jih lahko uporabi za sredstvo blagoslova ali uničenja. Ošabni in zasvojeni/125/ s svojim lažnim čaščenjem se niso bili pripravljeni ponižati pod mogočno Božjo roko, temveč so pričeli iskati druge vzroke, katerim bi lahko pripisali svoje trpljenje.

Jezabela nikakor ni hotela priznati, da je suša Jahvejeva kazen. Ker se je odločila trmasto kljubovati nebeškemu Bogu, je skupaj z vsem Izraelom obtoževala Elija, da je on povzročil njihovo bedo. Mar ni govoril zoper njihove oblike čaščenja? Če bi ga lahko odstranili, je zatrjevala, bi pomirili jezo svojih bogov, in njihove težave bi se končale.

Ahab je na kraljičino zahtevo začel skrbno iskati prerokovo skrivališče. Daleč med okoliške narode je poslal sle iskat moža, ki ga je sam sovražil, vendar se ga je tudi bal. Ker si je prizadeval, da bi bilo iskanje čim temeljitejše, je zahteval od teh kraljestev in narodov, naj prisežejo, da resnično ne vedo, kje je prerok. Iskali pa so zaman. Prerok je bil varen pred hudobnostjo kralja, čigar grehi so nad deželo priklicali sodbo žaljenega Boga.

Jezabela se je zaradi neuspeha v boju zoper Elija odločila maščevati tako, da je ukazala pomoriti vse Jahvejeve preroke v Izraelu. Nobeden ni smel ostati živ. Razkačena ženska je uresničila svoj namen s pobojem veliko Božjih služabnikov. Seveda pa niso pomorili vseh. Obadija, oskrbnik Ahabove hiše, ki je bil zvest Bogu, je "vzel sto prerokov in jih je skril v jami tu petdeset in tam petdeset, ter jih oskrboval s kruhom in z vodo", čeprav je s tem tvegal svoje življenje. (1 Kr 18,4)/126/

Minilo je drugo leto lakote, na neusmiljenem nebu pa še vedno ni bilo znamenj, da bo deževalo. Suša in lakota sta še vedno pustošili po kraljestvu. Očetje in matere so bili prisiljeni gledati, kako jim umirajo otroci, ker jim niso mogli lajšati trpljenja. Odpadli Izrael pa še vedno ni hotel ponižati svojega srca pred Bogom in so dalje mrmrali zoper moža, po čigar besedi so jih doletele te hude kazni. Zdelo se je, da svojega trpljenja in nesreče niso spoznali za vabilo k spokorjenju, za božanski ukrep, s katerim jih je želel obvarovati, da ne bi naredili usodnega koraka čez mejo nebeškega odpuščanja.

Izraelovo odpadništvo je bilo hujše zlo kakor pa vsa množica strahot lakote. Bog je hotel osvoboditi ljudstvo njihove zmote in jim pomagati razumeti, da so odgovorni njemu, komur dolgujejo svoje življenje in vse drugo. Poskušal jim je pomagati oživiti njihovo izgubljeno vero, zato je nadnje nujno moral pripeljati veliko stisko.

"Ali mi je res po volji brezbožnikova smrt? govori Gospod Jahve; ali mi ni bolj všeč, da se spreobrne od svojega dejanja ter živi? Vrzite od sebe vse svoje prestopke, s katerimi ste se pregrešili, in oskrbite si novo srce in novega duha! Kajti čemu naj bi mrli, o Izraelova družina? Zakaj meni ni po volji smrt njega, ki gine, govori Gospod Jahve. Zato se spreobrnite in živite! Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih poti! Ker čemu bi hoteli mreti, o Izraelova družina?" (Ezk 18,23.31.32; 33,11)

Bog je poslal Izraelu glasnike z vabili, naj se povrnejo k zvestobi. Ko bi ubogali vabila in/127/ se odvrnili od Baala k živemu Bogu, Elijevo sporočilo o kazni nikoli ne bi bilo podano. Toda svarila, ki bi lahko bila vonjava življenja za življenje, so se jim izkazala kot vonjava smrti za smrt. Ranjen je bil njihov ponos, razjezili so se na glasnike in sedaj so silno sovražili preroka Elija. Ko bi le padel v njihove roke, bi ga z veseljem izročili Jezabeli - kakor da bi z utišanjem njegovega glasu lahko ustavili uresničitev njegovih besed! Kljub nesreči so dalje odločno vztrajali v malikovanju. Tako so še povečevali krivdo, ki je nad deželo priklicala nebeške kazni.

Za prizadetega Izraela je obstajalo samo eno zdravilo - opustiti grehe, ki so nadnje priklicali kaznovalno roko Vsemogočnega, in obrniti se h Gospodu z vsem srcem. Njim je bilo namenjeno zagotovilo: "Kadar zaprem nebo, da ne bo dežja, ali če zapovem kobilicam, da pojedo deželo, ali če pošljem kugo med svoje ljudstvo: če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo." (2 Let 7,13.14) Bog je še dalje zadrževal roso in dež, dokler koli ni nastala odločna prenova, saj jim je šele potem lahko podelil blagoslove


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

10. poglavje:  Glas stroge graje
Temeljno besedilo: 1 Kr 17,8 do 18,19


Elija je nekaj časa ostal skrit v gorah ob potoku Keritu. Tam je bil več mesecev čudežno oskrbovan s hrano. Pozneje, ko je zaradi dolgotrajne suše potok usahnil, je Bog velel svojemu služabniku, naj si poišče zavetje v poganski deželi. Dejal mu je: "Vstani, pojdi v Sarepto pri Sidonu, in tam prebivaj; glej, zapovedal sem ondi ovdoveli ženi, da te oskrbuje." (1 Kr 17,9)

Ta ženska ni bila Izraelka. Nikoli ni bila deležna prednosti in blagoslovov, ki jih je uživalo izvoljeno Božje ljudstvo, toda verovala je v pravega Boga in hodila v vsej luči, ki je razsvetljevala njeno pot. Ker torej Elija ni bil več varen v Izraelu, ga je Bog poslal k tej ženski, da bo v njenem domu našel zavetišče.

"Vstane torej in odide v Sarepto, in ko pride do mestnih vrat, glej, vdova je bila/129/ ondi in je pobirala dračje. In jo pokliče ter veli: Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da pijem. Ko ona gre, da prinese, pokliče za njo in veli: Prosim, prinesi mi tudi grižljaj kruha v svoji roki." (1 Kr 17, 10.11)

V tem revnem domu je lakota hudo pritiskala in zdelo se je, da bo pošla še tista zaloga pičle hrane. Elija je prišel prav na dan, ko se je vdova zbala, da se bo morala vdati v boju za ohranitev življenja, in tako je bila do skrajnosti preizkušena njena vera v moč živega Boga, da lahko zadovolji njene potrebe. Toda celo v tej hudi skrajni sili je pričala o svoji veri tako, da je ustregla želji tujca, ki jo je prosil, naj z njim podeli svoj zadnji grižljaj.

V odgovor na Elijevo prošnjo po hrani in vodi je vdova rekla: "Kakor res živi Gospod, tvoj Bog, nimam ničesar pečenega, samo prgišče moke v skrinji in malo olja v vrču, in glej, ravnokar sem nabrala malo dračja, da stopim noter in to pripravim sebi in svojemu sinu, da jeva in umreva." (1 Kr 17,12) Elija ji je dejal: "Ne boj se! Pojdi in naredi, kakor si dejala, toda pripravi meni majhen kolač najprej ter mi ga prinesi in potem pripravi sebi in svojemu sinu. Zakaj tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Moka v skrinji ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ob katerem pošlje Gospod dež nad zemljo." (1 Kr 17,13.14)

Večjega preizkusa vere od tega ni bilo mogoče zahtevati. Vdova je tudi doslej z vsemi tujci ravnala prijazno in radodarno. Sedaj je ne glede na trpljenje, ki bi ga lahko doživela ona in sin, z zaupanjem v Izraelovega Boga,/130/ da bo zadovoljil vsako njeno potrebo, stala pred tem najhujšim preizkusom gostoljubnosti ter "naredila po Elijevi besedi". (1 Kr 17,15)

Feničanka je izkazala čudovito gostoljubnost Božjemu preroku, in prav tako čudovito sta bili nagrajeni njena vera in radodarnost. "In je jedla, tudi on in ona in njena družina dosti dni. Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po Gospodovi besedi, ki jo je bil govoril po Eliju." (1 Kr 17,15.16)

"Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem. In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, Božji mož? Prišel si k meni, da spraviš v spomin mojo krivico in da umoriš mojega sina!

On pa veli: Daj mi sem svojega sina. In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na svojo posteljo. ... In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu. ... In Gospod je uslišal Elijev glas, in dečkova duša se je povrnila vanj, in je oživel.

In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe dol v hišo in ga izroči njegovi materi; in Elija reče: Glej, tvoj sin živi! In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti Božji mož in da Gospodova beseda v tvojih ustih je resnica." (1 Kr 17,17-24)

Vdova iz Sarepte je podelila svoj grižljaj z Elijem in v povračilo je bilo ohranjeno njeno in sinovo življenje. Bog je obljubil velik blagoslov vsem, ki med preizkušnjo in v potrebah izkažejo sočutje/131/ in pomagajo potrebnejšim. Ni se spremenil. Njegova moč ni danes nič manjša, kakor je bila v Elijevih dneh. Sedaj ni nič manj zanesljiva kakor takrat, ko jo je izgovoril naš Zveličar: "Kdor sprejme preroka v ime preroka; prejme plačilo preroka." (Mt 10,41)

"Gostoljubnosti ne pozabite: z njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele." (Heb 13,2) Te besede kljub minevanju časa niso izgubile svoje moči. Naš nebeški Oče še vedno na pot svojih otrok postavlja priložnosti, za katerimi so skriti blagoslovi. Kdor izkoristi te priložnosti, doživlja veliko veselje. "Podeliš pa lačnemu iz svojega srca in nasitiš potrto dušo; tedaj prisije v temi tvoja svetloba in tvoja temina postane kakor poldan. In Gospod te bo vodil vedno in v najhujši suši ti bo sitil srce in tvoje kosti naredil čile; in boš kakor namočen vrt in kakor vrelec voda, ki se nikdar ne posuše." (Iz 58,10.11)

Kristus tudi danes pravi svojim zvestim služabnikom: "Kdor sprejme vas, sprejme mene in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal." (Mt 10,40) Nobeno prijazno dejanje, ki smo ga storili v njegovem imenu, ne bo neopaženo in nenagrajeno. V to nežno priznanje Kristus prišteva tudi najslabotnejše in najnižje v Božji družini. On pravi: "In če kdo napoji enega od teh malih" - ki so kakor otroci glede svoje vere in poznanja Kristusa - "samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne izgubi svojega plačila." (Mt 10,42)/132/

V dolgih letih suše in lakote je ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V dolgih letih suše in lakote je Elija goreče molil, da bi se srce Izraelcev od malikovanja obrnilo k zvestobi Bogu. Prerok je potrpežljivo čakal, medtem ko je Gospodova roka hudo pritiskala prizadeto deželo. Ko je prerok videl dokaze trpljenja in pomanjkanja, ki so se povsod večali, je žalost strla njegovo srce, zato je zahrepenel po moči, da bi hitro opravil prenovo. Toda sam Bog je ta, ki je izvrševal svoj načrt, vse pa, kar je lahko naredil njegov služabnik, je bilo moliti v veri in čakati na čas za odločno delovanje.

Prevladujoče odpadništvo v Ahabovih dneh je bilo posledica dolgoletnega napačnega ravnanja. Izrael se je počasi leto za letom oddaljeval od prave poti. Mnogi rodovi niso hoteli poravnati poti svojim nogam in nazadnje se je velika večina ljudstva vdala vodstvu sil teme.

Minilo je približno stoletje, odkar je Izrael pod vladavino kralja Davida z veseljem složno prepeval hvalnice Najvišjemu ter tako priznaval svojo popolno odvisnost od njega za vsakdanje blagoslove. Prisluhnimo njihovim besedam čaščenja: "O Bog našega zveličanja! Delaš, da se vesele, kjer je svit jutra in mrak večera. Ti si obiskal zemljo in ji dal obilost, močno jo obogatil. Božji potok je napolnjen z vodami. Pripravljaš jim žito, ko si jo tako obdelal,/133/ napojil njene brazde in ji razmočil njene grude; z deževjem si jo zrahljal, kal njeno blagoslovil. Venčal si leto svoje dobrote, in tvoje sledi kapljajo maščobo. Kapljajo tudi trate v puščavi, in griči so kakor opasani z radostjo. Pašniki so vsi polni čred in doline so pogrnjene z obilim žitom. Vse veselo uka in poje." (Ps 65,5.8-13)

Takrat je Izrael priznal Boga kot njega, ki je "postavil zemljo na njene podstave". (Ps 104,5) V svoji veri so peli: "Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode. Na tvoje karanje so pobegnile, pred glasom tvojega groma so urno bežale - dvignile so se gore, pogreznile se doline - na mesto, katero si jim bil ustanovil. Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo." (Ps 104,6-9)

Mogočna sila Neskončnega zadržuje naravne prvine na zemlji, morju in nebu znotraj njihovih meja. Te prvine pa uporablja za srečo svojega stvarstva. Svojo bogato zakladnico odpira vsem, "da daje dež deželi o pravem času in da blagoslovi vse delo" človeških rok. (5 Mz 28,12) "Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami; napajajo vse poljske živali, svojo žejo si gase divji osli. Poleg njih prebivajo nebeške ptice, glasijo se izmed vej./134/ On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje, in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku. Kako mnogotera so tvoja dela, o Gospod, v svoji modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja tvojih stvarstev! Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, velikih in malih živali. Vse to čaka tebe, da jim daš njihov živež ob svojem času. Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim svojo roko, in sitijo se z dobrotami." (Ps 104,10-12.14.15.24.25.27.28)

Izrael je imel veliko razlogov za radovanje. Dežela, v katero jih je privedel Gospod, je bila dežela, kjer sta tekla mleko in med. Med tavanjem po puščavi jim je Bog zagotovil, da jih vodi v deželo, kjer jim nikoli ne bo treba trpeti suše. Dejal jim je: "Dežela namreč, ki jo greste posedat, ni kakor Egiptovska dežela, iz katere ste odšli, kjer si sejal seme in moral napeljevati vodo nanje s svojo nogo kakor na zelenjavni vrt. Ampak dežela, kamor potujete, da se je polastite, je dežela hribov in dolin in pije vodo od dežja z neba; dežela je, za katero skrbi Gospod, tvoj Bog: vedno so oči Gospoda, tvojega Boga, obrnjene nanjo, od začetka do konca leta." (5 Mz 11,10-12)

Obljuba o obilem dežju je bila dana pod/135/ pogojem poslušnosti. Gospod je objavil: "Če boste torej marljivo poslušali moje zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, da boste ljubili Gospoda, svojega Boga, in mu služili iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše, bo dajal dežja vaši deželi o pravem času, zgodnjega in poznega dežja, da spraviš žito, vino in svoje olje; tudi za tvojo živino ti dam trave na polju in jedel boš in se nasitil." (5 Mz 11,13-15)

Gospod je svaril svoje ljudstvo: "Varujte se, da se ne da premotiti vaše srce, da bi odstopili s poti in služili tujim bogovom ter jih molili; in Gospodova jeza bi se razvnela proti vam, in zaprl bi nebo, da ne bo dežja in da zemlja ne obrodi svojega sadu, in izginili bi hitro iz predobre dežele, ki vam jo da Gospod." (5 Mz 11,16.17)

Izraelci so bili posvarjeni: "Če pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hranil in izpolnjeval vse njegove zapovedi in postave, ki ti jih danes zapovedujem: vse te prekletve pridejo nadte in te dohite. Nebo, ki ti je nad glavo, bo bronasto, in zemlja, ki po njej hodiš, železna. Gospod da tvoji deželi za dež prah in pepel, z neba bo padal nate, dokler ne boš pokončan." (5 Mz 28,15.23.24)

To pa so bili modri Jahvejevi nasveti starodavnemu Izraelu. Svojemu izvoljenemu ljudstvu je ukazal: "Zato si vtisnite te moje besede v srce in v svojo dušo in privežite si jih za znamenje na roko in naj bodo kot čelno vezilo med vašimi očmi. In učite jih svoje otroke, govoreč o njih, ko sediš v svoji hiši,/136/ ko hodiš po poti, ko greš spat in ko vstajaš." (5 Mz 11,18.19) Te zapovedi so bile jasne. Toda z minevanjem stoletij so rodovi drug za drugim pozabili pogoje za svojo duhovno blaginjo, zato so pogubni vplivi odpadništva grozili, da bodo odstranili vse ograje, ki jih je postavila božanska milost.

Tako se je zgodilo, da je sedaj Bog ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!