Tako se je zgodilo, da je sedaj Bog obiskal svoje ljudstvo s svojimi najstrožjimi kaznimi. Elijeva napoved se je izpolnila v vsej grozoti. Tri leta so iskali glasnika nesreče v vsakem mestu in narodu. Na Ahabovo zahtevo so mnogi vladarji častno prisegli, da nenavadnega preroka ni bilo najti na njihovem ozemlju. Kljub temu se je iskanje nadaljevalo, kajti Jezabela in Baalovi preroki so smrtno sovražili Elija, zato jim ni bilo žal truda, da bi ga dobili v svojo oblast. Dežja pa še vedno ni bilo.

Po mnogih dneh pa je končno prišla Gospodova beseda Eliju: "Pojdi, pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo." (1 Kr 18,1)

Poslušen ukazu, je "šel torej Elija, da se pokaže Ahabu". (1 Kr 18,2) Medtem ko se je prerok odpravljal na pot v Samarijo, je Ahab naročil Obadiju, oskrbniku v svojem domu, naj temeljito išče potoke, ker je upal, da bo našel pašo za izstradane črede govedi in ovac. Posledice dolgotrajne suše so čutili celo na kraljevem dvoru. Kralj je bil močno zaskrbljen za prihodnost svojega doma, zato se je odločil osebno pridružiti svojemu služabniku pri iskanju kakšnih ugodnih kotičkov, kjer/137/ bi lahko našla pašo. "Razdelita si torej deželo, da jo prehodita; Ahab gre po eni poti sam in po drugi poti Obadija sam." (1 Kr 18,6)

"In ko je Obadija na poti, glej, pride mu Elija naproti; in ga spozna ter pade na obraz in reče: Si li ti, moj gospod Elija?" (1 Kr 18,7)

Med Izraelovim odpadništvom je Obadija ostal zvest. Njegov gospodar, kralj, ga ni mogel odvrniti od zvestobe živemu Bogu. Sedaj mu je Elija izkazal čast z nalogo, rekoč: "Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu." (1 Kr 18,8)

Obadija je prestrašen vzkliknil: "Kaj sem pregrešil, da hočeš dati mene, svojega hlapca, Ahabu v roko, da me umori?" (1 Kr 18,9) Odnesti tako sporočilo Ahabu je pomenilo oditi v gotovo smrt. Zato je pojasnil preroku: "Kakor resnično živi Gospod, tvoj Bog, ni ga naroda ali kraljestva, kamor ni poslal moj gospod te iskat; in ko so rekli: ni ga tukaj, je zahteval prisego od tistega kraljestva in naroda, da te niso našli. In sedaj mi veliš: Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu! Lahko se zgodi, ko odidem od tebe, da te Gospodov Duh odnese ne vem kam; in ko pridem in povem Ahabu zate, on pa te ne najde, tedaj me umori." (1 Kr 18,10-12)

Obadija je goreče prosil preroka, naj ga ne pošilja. Rotil je: "In tvoj hlapec se boji Gospoda od svoje mladosti. Ali niso tebi, mojemu gospodu, povedali, kaj sem storil, ko je Jezabela morila Gospodove preroke? Da sem jih skril sto izmed Gospodovih prerokov v jami, tu petdeset, tam petdeset, in sem jih oskrboval/138/ s kruhom in z vodo? In sedaj mi veliš: Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu! In me umori." (1 Kr 18, 12-14)

Elija je slovesno prisegel Obadiju, da njegova naloga ne bo zaman. Dejal je: "Kakor res živi Gospod nad vojskami, ki stojim pred njegovim obličjem, gotovo se mu pokažem danes!" (1 Kr 18,15) S tem zagotovilom je šel Obadija to povedat Ahabu.

Kralj je z osuplostjo in grozo poslušal sporočilo o človeku, katerega se je bal in ga sovražil ter ga tako neutrudno iskal. Dobro je vedel, da Elija ne bo izpostavil nevarnosti svojega življenja zgolj zato, da bi ga srečal. Ali je možno, da bo prerok izrekel še eno gorje zoper Izraela? Kraljevo srce je vztrepetalo od groze. Spomnil se je Jeroboamove posušene roke. Ahab se ne bi mogel izogniti poslušnosti pozivu in si ne bi upal dvigniti svoje roke zoper Božjega poslanca. Tako je vladar trepetaje odšel naproti preroku v spremstvu telesne straže.

Kralj in prerok sta se srečala iz oči v oči. Čeprav je bil Ahab poln vročekrvnega sovraštva, se je pred Elijem zdel ukročen in nebogljen. S svojimi prvimi omahljivimi besedami: "Ali si tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela?" je nehote razodel najbolj skrita čustva svojega srca. (1 Kr 18,17) Ahab je vedel, da je nebo postalo kakor bron po Božji besedi, vendar je poskušal za hude kazni nad deželo obdolžiti preroka.

V prestopnikovi naravi je, da....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V prestopnikovi naravi je, da ima Božje poslance odgovorne za nesreče, ki so zanesljiva posledica odstopanja s poti pravičnosti. Kdor/139/ se izpostavi Satanovemu vplivu, ne more videti stvari tako, kakor jih vidi Bog. Ko je pred takšne postavljeno ogledalo resnice, se razjezijo zaradi pomisli, da bodo grajani. Oslepljeni zaradi greha se nočejo spokoriti; menijo, da so se Božji služabniki obrnili zoper nje in si zaslužijo strogo kazen.

Elija se je zavedal svoje nedolžnosti in je stal pred Ahabom, ne da bi si prizadeval opravičiti ali laskati kralju. Prav tako se ni nameraval izogniti kraljevi jezi z veselo novico, da bo suše kmalu konec. Ni se opravičeval. Ogorčen in vnet za Božjo čast je ovrgel Ahabov očitek ter pogumno objavil kralju, da so njegovi grehi in grehi njegovih očetov spravili nad Izraela to strašno nesrečo. Elija je smelo rekel: "Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela, temveč ti in hiša tvojega očeta s tem, da ste zapustili Gospodove zapovedi in si ti hodil za Baali." (1 Kr 18,18)

Tudi danes obstaja potreba po strogi graji, saj so strašni grehi ločili ljudi od Boga. Nezvestoba hitro postaja priljubljena. Tisoči govorijo: "Nočemo, da bi nam ta kraljeval." (Lk 19,14) Prijetne pridige, ki jih tako pogosto slišimo, nimajo trajnega učinka; trobenta ne oddaja razločnega zvoka. Jasne in ostre resnice Božje besede ljudem ne prodirajo do srca.

Mnogi teh, ki se imajo za kristjane, bi dejali, če bi izrazili svoje prave občutke: Čemu je treba govoriti tako odkrito? Prav tako bi lahko vprašali: Čemu je moral Janez Krstnik reči farizejem: "Gadja zalega, kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji/140/ jezi?" (Lk 3,7) Čemu je moral izzvati Herodiadino jezo s tem, da je povedal Herodu, da nezakonito živi z bratovo ženo? Kristusov znanilec je izgubil svoje življenje zato, ker je govoril odkrito. Zakaj ni mogel živeti, ne da bi izzival nezadovoljstvo ljudi, ki so živeli v grehu?

Tako so razpravljali ljudje, ki bi morali stati kot zvesti stražarji Božjega zakona, dokler ni preračunljivost sedla na prostor zvestobe, greh pa je ostal nekaznovan. Kdaj bo v cerkvi znova slišati glas zvestega ukora?

"Ti si tisti mož!" (2 Sam 12,7) Tako nezmotljivo jasne besede, kakršne so te, ki jih je izgovoril Natan Davidu, je redko slišati z današnjih prižnic; redko se pojavijo v javnih občilih. Ko bi ne bile tako redke, bi lahko videli med ljudmi večje razodetje Božje moči. Gospodovi glasniki se ne smejo pritoževati, da njihov trud ne obrodi sadu, če se prej ne spokorijo zaradi svoje ljubezni do odobravanja in želje po ugajanju ljudem, zaradi česar zamolčijo resnico.

Pridigarji, ki delajo, kar je všeč ljudem, in vpijejo: Mir, mir, ko Bog ni oznanil miru, naj ponižajo svoje srce pred Bogom in ga prosijo odpuščanja za svojo hinavščino in pomanjkanje moralnega poguma. Sporočila, ki jim je bilo zaupano, niso omilili iz ljubezni do svojega bližnjega, temveč zaradi prizanesljivosti do sebe in ljubezni do lagodja. Prava ljubezen želi najprej počastiti Boga in rešiti ljudi. Kdor ima takšno ljubezen, se ne bo izogibal resnici, da bi se rešil neprijetnih posledic odkritega pričevanja. Ko so ljudje v nevarnosti, Božji služabniki ne smejo/141/ misliti nase, temveč morajo spregovoriti, kar jim je bilo naročeno, in ne smejo opravičevati ali prikrivati zla.

O, ko bi se vsak pridigar zavedal svetosti svoje službe in svojega dela ter pokazal pogum, kakršnega je kazal Elija! Pridigarji, ki jih je Bog določil za glasnike, imajo ogromno odgovornost. Morajo namreč prepričevati, kaznovati in opominjati "z vso potrpežljivostjo". (2 Tim 4,2) Namesto Kristusa morajo delati kot oskrbniki nebeških skrivnosti ter spodbujati poslušne in svariti neposlušne. Svetovna preračunljivost ne sme vplivati nanje. Nikoli ne smejo zaviti s poti, po kateri jim je ukazal hoditi Jezus. Iti morajo naprej v veri in se spominjati, da jih obdaja oblak prič. Ne smejo govoriti svojih besed, marveč besede, ki jim jih je ukazal govoriti On, ki je večji od zemeljskih vladarjev. Njihovo sporočilo se mora glasiti: "Tako pravi Gospod." Bog vabi ljudi, kakršni so bili Elija, Natan in Janez Krstnik - ljudi, ki bodo zvesto oznanili njegovo sporočilo, ne glede na posledice, ljudi, ki bodo pogumno povedali resnico, čeprav bodo s tem žrtvovali vse, kar imajo.

Bog ne more uporabiti ljudi, ki se ob nevarnosti, ko se od vseh zahteva moč, pogum in vpliv, bojijo odločno postaviti za pravico. Potrebuje ljudi, ki se bodo zvesto bojevali zoper zmoto, "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) Takšnim bo spregovoril: "Dobro, vrli in zvesti hlapec, ... pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mt 25,23)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

11. Karmel
Temeljno besedilo: 1 Kr 18,19-40


Elija je, stoječ pred Ahabom, zahteval, naj se Izrael zbere, da se sreča z njim ter z Baalovimi in Ašerinimi preroki na gori Karmel. Ukazal je: "Sedaj torej pošlji in zberi k meni vsega Izraela pri gori Karmelu in prerokov Baalovih štiristo in petdeset, tudi štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo z Jezabeline mize." (1 Kr 18,19)

Ta ukaz je izdal človek, ki je bil videti, kakor da stoji pred samim Jahvejem, zato je Ahab takoj ubogal, kakor da bi bil prerok vladar, kralj pa podložnik. Po vsem kraljestvu so poslali hitre sle s sporočilom, naj se srečajo z Elijem ter z Baalovimi in Ašerinimi preroki. V vsakem mestu in vasi so se ljudje pripravili za prihod na zborovanje v napovedanem času. Ko so potovali proti dogovorjenemu kraju, je bilo srce mnogih prežeto z nevsakdanjimi slutnjami. Nekaj nenavadnega se bo zgodilo, čemu bi se drugače zbrali na Karmelu? Katera/143/ nova nadloga bo doletela ljudstvo in deželo?

Pred sušo je bila gora Karmel čudovit kraj, njeni potoki so se napajali iz neizčrpnih izvirov, njena rodovitna pobočja so bila prekrita z raznobarvnimi rožami in cvetočimi gaji. Sedaj pa je njena lepota izginila zaradi prekletstva suše. Oltarji, ki so bili postavljeni za čaščenje Baala in Ašere, so sedaj stali v ogolelih gajih. Na vrhu enega najvišjih gorskih grebenov je v ostrem nasprotju s temi stal porušen Jahvejev oltar.

S Karmela se je odpiral širok pogled na deželo; njegove vrhove je bilo možno videti iz mnogih delov Izraelovega kraljestva. Ob vznožju gore so bila ugodna področja, od koder se je lahko videla večina tega, kar se je dogajalo zgoraj. Boga je hudo sramotilo malikovalsko čaščenje, ki se je opravljalo skrito v njegovih gozdnatih pobočjih. Zato je Elija izbral to goro kot najbolj primeren kraj, da bo na njem razodel Božjo moč in obranil čast njegovega imena.

Zgodaj zjutraj na določeni dan so se množice odpadlega Izraela v napetem pričakovanju zbrale blizu vrha gore. Jezabelini preroki so se vzpenjali v občudovanja vrednem sprevodu. Ob vladarskem blišču se je pojavil kralj in zasedel svoj položaj na čelu duhovnikov, malikovalci pa so mu vzklikali dobrodošlico. Toda srce duhovnikov je prežemal strah, ko so se spomnili, da je na prerokovo besedo Izraelova dežela tri leta in pol ostala brez rose in dežja. Bili so prepričani, da se približuje neka strašna nesreča. Bogovi, v katere so zaupali, niso mogli dokazati, da je Elija lažni prerok. Maliki, katere so častili, so ostali nenavadno brezbrižni do njihovega divjega kričanja, njihovih/144/ molitev, solz, ponižanja, ogabnih obredov ter do njihovih dragih in neprestanih daritev.

Elija je stopil pred kralja Ahaba in lažne preroke, obdan z zbranimi Izraelovimi množicami; bil je edini, ki je prišel zagovarjat Jahvejevo čast. Ta, ki ga je celotno kraljestvo dolžilo za gorje, je sedaj stal na videz brez varstva pred Izraelovim vladarjem, Baalovimi preroki, vojščaki in zbranimi tisoči. Ampak Elija ni bil sam. Nad njim in okoli njega so bile zaščitniške nebeške čete, tj. mogočni angeli.

Prerok je stal brez sramu in strahu pred množico ter se popolnoma zavedal naloge, da mora izvršiti Božji ukaz. Njegovo obličje je izžarevalo izredno dostojanstvenost. Ljudstvo je napeto čakalo, da bo spregovoril. Najprej je pogledal na podrt Jahvejev oltar in potem na množico ter zavpil z jasnim in donečim glasom: "Kako dolgo omahujete na dve strani? Če je Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim!" (1 Kr 18,21)

Ljudstvo mu ni odgovorilo niti besede. Niti eden v tej veliki množici si ni upal pokazati zvestobe Jahveju. Prevara in zaslepljenost sta kakor temen oblak prekrili Izraela. To pogubno odpadništvo jih ni zajelo naenkrat, marveč postopoma, ko so nenehno zavračali besede opomina in graje, ki jim jih je pošiljal Gospod. Vsako odstopanje od pravilnega ravnanja in vsako zavračanje spokorjenja je poglabljalo njihovo krivdo in jih še bolj oddaljevalo od nebes. V tej nesreči se sedaj niso hoteli postaviti na Božjo stran./147/

Gospodu se gnusita brezbrižnost in nezvestoba med stisko pri njegovem delu. Vse vesolje z nepopisnim zanimanjem opazuje sklepne prizore velikega boja med dobrim in zlom. Božje ljudstvo se približuje mejam večnega sveta; kaj bi jim lahko bilo pomembnejše, kakor da so zvesti nebeškemu Bogu?

V vseh časih je imel Bog moralne junake, pa tudi sedaj jih ima - ljudi, ki se kakor Jožef, Elija in Daniel ne sramujejo priznati, da so njegovo posebno ljudstvo. Izjemni blagoslovi spremljajo ljudi dejanj, tj. ljudi, ki ne bodo zašli s prave poti dolžnosti, temveč bodo z božansko močjo dejali: "Sem k meni, kdor je Gospodu na strani!" (2 Mz 32,26) Vendar se takšni ljudje ne bodo ustavili pri sami izjavi, marveč bodo zahtevali, da tisti, ki pravijo, da so Božje ljudstvo, stopijo naprej in očitno pokažejo svojo zvestobo Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Takšni podrejajo svojo voljo in načrte Božjemu zakonu. Ljubezen do Boga jim je dragocenejša od življenja. Njihova naloga je sprejemati luč iz Božje besede in svetiti v svetu z jasnimi in stalnimi žarki. Njihovo geslo je zvestoba Bogu.

Izrael je na Karmelu še dvomil in se obotavljal, Elijev glas pa je znova prekinil tišino: "Jaz, jaz sam sem ostal Gospodov prerok, a Baalovih prerokov je štiristo in petdeset mož. Dajte nam torej dva junca, in oni naj si izbero junca zase in ga razsekajo in polože na drva, ognja pa naj ne zanetijo; in jaz pripravim drugega junca ter ga položim na drva, ognja pa ne zanetim. In kličite ime svojega boga,/148/ jaz pa bom klical Gospodovo ime: in Bog, ki odgovori z ognjem, ta bodi Bog." (1 Kr 18,22-24)

Elijev predlog je bil tako razumen, da ga ljudstvo ni moglo zavrniti, zato so pogumno odgovorili: "Prav si govoril." (1 Kr 18,24) Baalovi preroki si niso upali črhniti besede nasprotovanja, in Elija jim je rekel: "Izberite si enega junca in ga najprej pripravite, zakaj vas je veliko; in kličite ime svojega boga, ognja pa ne zanetite!" (1 Kr 18,25)

Lažni preroki so na zunaj pogumni ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Lažni preroki so na zunaj pogumni in kljubovalni, toda z grozo v pokvarjenem srcu pripravili svoj oltar, položili nanj drva in daritev, potem pa so začeli klicati Baalovo ime. Njihovi vreščeči kriki so odmevali po gozdovih in okoliških vrhovih, ko so klicali ime svojega boga, rekoč: "O Baal, usliši nas!" (1 Kr 18,26) Duhovniki so se zbrali okoli svojega oltarja in s skakanjem, zvijanjem, kričanjem, puljenjem las in zbadanjem po telesu rotili svojega boga, naj jim pomaga.

Jutro je minilo, prišlo je poldne, vendar še vedno ni bilo dokaza, da Baal sliši vpitje svojih zapeljanih sledilcev. Na njihove divje molitve ni bilo ne glasu ne odgovora. Daritev je ostala nesežgana.

Med blaznimi molitvami so si zviti duhovniki nenehno prizadevali iznajti kaj, s čimer bi zanetili ogenj pod oltarjem in tako zapeljali ljudstvo k verovanju, da je ogenj prišel naravnost od Baala. Elija pa je opazoval vsak njihov gib; duhovniki so v praznem upanju, da bodo dobili priložnost za prevaro, nadaljevali svoje nesmiselne obrede.

"In ko je bilo že poldne, jih zasmehuje Elija in/149/ veli: Vpijte prav glasno, saj je vendar bog! Nemara da je zatopljen v misli ali je šel na stran ali je na potovanju; morda spi in se prebudi! In vpijejo glasno in se po svoji šegi bodejo z nožmi in sulicami, da je kri po njih tekla. In ko je minil poldan, še prerokujejo, dokler ne pride čas, da se prinese večerna daritev, a ni bilo glasu, ne odgovora, ne nikogar, ki bi poslušal." (1 Kr 18,27-29)

Satan bi prav rad prišel na pomoč njim, ki jih je zavedel in so mu vdano služili. Prav rad bi poslal strelo, da bi zanetila njihovo daritev. Ampak Jahve je onemogočil Satana in omejil njegovo moč, zato nobena sovražnikova prevara ni mogla zanetiti iskre na Baalovem oltarju.

Končno so duhovniki obupali, ko so bili njihovi glasovi že hripavi od kričanja in njihova oblačila okrvavljena zaradi ran, ki so si jih naredili sami. Z nezmanjšano besnostjo so sedaj med svojimi prošnjami strašno preklinjali boga Sonca, Elija pa jih je še vedno napeto opazoval; vedel je namreč, da bi ga duhovniki takoj raztrgali na kosce, če bi jim s kakršno koli zvijačo uspelo zanetiti ogenj na oltarju.

Začelo se je večeriti. Baalovi preroki so bili potrti, izčrpani in zmedeni. Eden je predlagal eno, drugi drugo, dokler končno niso opustili svojega prizadevanja. Njihovo kričanje in preklinjanje nista več donela po Karmelu. Obupani so se umaknili iz boja.

Ljudstvo je bilo ves dan priča nastopom prevaranih duhovnikov. Opazovali so njihovo divje poskakovanje okoli oltarja, kakor da bi hoteli ujeti žgoče sončne žarke in z njimi doseči svoj cilj. Z grozo so opazovali,/150/ kako so se duhovniki sami strašno pohabljali, in tako so imeli priložnost razmišljati o neumnosti malikovalstva. Mnogi v množici so se naveličali razkazovanja moči zlih duhov in so z globokim zanimanjem čakali, kaj bo naredil Elija.

Bila je ura večerne daritve in Elija je dejal ljudem: "Pristopite k meni!" (1 Kr 18,30) Ko so se trepetaje približali, se je obrnil k podrtemu oltarju, kjer so ljudje nekoč molili nebeškega Boga, ter ga popravil. Zanj je bil ta kup ruševin dragocenejši od vseh veličastnih poganskih oltarjev.

S popravljanjem tega starodavnega oltarja je Elija pokazal svoje spoštovanje do zaveze, ki jo je Gospod sklenil z Izraelom, ko so prečkali Jordan na poti v obljubljeno deželo. "In Elija vzame dvanajst kamnov, po številu rodov sinov Jakoba. ... In iz teh kamnov zgradi oltar v Gospodovem imenu." (1 Kr 18,31.32)

Razočarani Baalovi duhovniki, izčrpani zaradi svojih jalovih prizadevanj, so čakali in opazovali, kaj bo naredil Elija. Preroka so sovražili, ker je predlagal preizkus, ki je razkrinkal slabost in nemoč njihovih bogov; a vendar so se bali njegove moči. Tudi ljudstvo se je balo in skoraj brez diha opazovalo, ko je Elija nadaljeval svoje priprave. Mirno prerokovo vedenje je bilo v ostrem nasprotju z zaslepljeno in nesmiselno norostjo Baalovih sledilcev.

Ko je bil oltar dokončan, je prerok okoli njega skopal jarek, naložil drva in pripravil junca ter položil daritev na oltar. Ljudstvu je naročil, naj daritev in oltar polijejo z vodo. Ukazal je: "Napolnite štiri vrče z vodo in jo izlijte na žgalno žrtev/151/ in na drva. In veli: Še drugič storite to! In ko store drugič, veli: Storite še tretjič! In store še tretjič. In voda je tekla okoli oltarja; pa tudi jarek je napolnil z vodo." (1 Kr 18,33-35)

Elija je ljudstvo spomnil na dolgotrajno odpadništvo, ki je izzvalo Jahvejevo jezo, potem pa jih je povabil, naj ponižajo svoje srce in se obrnejo k Bogu svojih očetov, da bo prenehalo prekletstvo nad Izraelovo deželo. Nato se je spoštljivo priklonil pred nevidnim Bogom, dvignil roke proti nebu in izgovoril preprosto molitev. Baalovi preroki so kričali in se penili ter poskakovali od zgodnjega jutra do poznega popoldneva. Ko pa je molil Elija, niso po karmelskih vrhovih odmevali nerazumljivi kriki. Molil je kot človek, ki ve, da je Jahve navzoč in je priča prizoru ter posluša njegove prošnje. Baalovi preroki so molili divje in zmedeno. Elija pa je molil preprosto in goreče ter prosil Boga, naj pokaže svojo premoč nad Baalom, da bi se Izrael lahko obrnil k njemu.

"Gospod, Abrahamov, Izakov in Izraelov Bog, daj danes spoznati, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz tvoj hlapec in da sem storil vse to po tvoji besedi! Odgovori mi, o Gospod, odgovori mi! da spozna to ljudstvo, da si ti, o Gospod, Bog in si ti sam spreobrnil njihovo srce." (1 Kr 18,36.37)

Na vse se je spustila tesnobna tišina v svoji svečanosti. Baalovi preroki so trepetali od groze. Ker so se zavedali svoje krivde, so pričakovali hitro kazen.

Komaj je Elija končal molitev, so z neba švignili plameni/152/ kakor svetleči bliski na postavljeni oltar ter sežgali daritev, vodo v jarku in celo kamne oltarja. Blisk plamena je razsvetlil goro in množici zaslepil oči. Iz dolin, kjer jih je veliko zaskrbljeno in napeto opazovalo početje tistih na vrhu, so jasno videli, ko se je spustil ogenj, in osupnili ob tem prizoru. Ta je bil podoben ognjenemu stebru, ki je ob Rdečem morju ločil Izraelce od egipčanske vojske.

Ljudstvo na gori je v največjem spoštovanju popadalo na obraz pred nevidnim Bogom. Niso si več upali opazovati z neba poslanega ognja. Bali so se, da bodo tudi sami zgoreli; bili pa so tudi prepričani, da je njihova dolžnost Elijevega Boga priznati za Boga svojih očetov, komur dolgujejo svojo vdanost, zato so soglasno zavpili: "Gospod je Bog! Gospod je Bog!" (1 Kr 18,39) Krik je osupljivo jasno odmeval na gori in donel po ravnini. Končno se je Izrael predramil, rešil zmot in spokoril. Slednjič je ljudstvo spoznalo, kako hudo so sramotili Boga. Značaj čaščenja Baala je bil popolnoma razkrinkan v nasprotju z razumno službo, ki jo zahteva pravi Bog. Ljudstvo je spoznalo, da je Bog pravičen in usmiljen, ko je zadržal roso in dež, dokler ne bodo priznali njegovega imena. Sedaj so bili pripravljeni priznati, da je Elijev Bog nad vsakim malikom.

Zgroženi Baalovi preroki so bili priče čudovitemu razodetju Jahvejeve moči. Celo v svojem/153/ porazu in v navzočnosti božanske slave se niso hoteli spokoriti za svoje grešno ravnanje. Še vedno so želeli ostati Baalovi preroki. Tako so pokazali, da so dozoreli za uničenje. Da bi bil spokorjeni Izrael zaščiten pred zapeljevanjem teh, ki so jih učili častiti Baala, je Gospod Eliju ukazal, naj uniči lažne učitelje. Jeza ljudstva se je že razvnela zoper nje, kateri so jih vodili v greh, in ko je Elija ukazal: "Primite Baalove preroke, da njih nobeden ne ubeži!" so bili pripravljeni ubogati. (1 Kr 18,40) Prijeli so duhovnike in jih odpeljali k potoku Kisonu ter tam pobili Baalove služabnike, še preden se je končal dan, ki je zaznamoval začetek odločne prenove. Nihče ni smel ostati živ.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

12. poglavje: Od Jezreela do Horeba
Temeljno besedilo: 1 Kr 18,41 do 19,8


Usmrtitev Baalovih prerokov je odprla pot za izvajanje velike duhovne prenove med deseterimi rodovi severnega kraljestva. Elija je ljudstvu predočil njihovo odpadništvo; povabil jih je, naj ponižajo svoje srce in se obrnejo h Gospodu. Nebeške sodbe so se izvršile; ljudstvo je priznalo svoje grehe in pripoznalo Boga svojih očetov za živega Boga; nebeško prekletstvo bo sedaj umaknjeno, zemeljski življenjski blagoslovi pa bodo obnovljeni. Deželo bo osvežil dež. Elija je rekel Ahabu: "Pojdi gor, jej in pij, kajti šumi, kakor da se bliža silen dež." (1 Kr 18,41) Potem se je prerok odpravil na vrh gore molit.

Noben zunanji znak ni kazal na to, da bi lahko deževalo, na podlagi katerega bi Elija lahko s takšno gotovostjo naznanil Ahabu, naj se pripravi na dež. Prerok na nebu ni videl oblakov, niti ni slišal grmenja. Preprosto je izrekel/155/ besedo, ki mu jo je v odgovor na močno vero Gospodov Duh položil v usta. Ves dan je neustrašno izpolnjeval Božjo voljo in pokazal svoje brezpogojno zaupanje v prerokovanja Božje besede; sedaj pa, ko je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, je vedel, da bodo nebesa radodarno podelila napovedane blagoslove. Isti Bog, ki je poslal sušo, je obljubil tudi obilno deževje kot nagrado za pravilno ravnanje; sedaj je torej Elija čakal na obljubljeno deževanje. V ponižnosti je sklonil "obraz med svoja kolena" in prosil Boga za spokorjenega Izraela. (1 Kr 18,42)

Elija je vedno znova pošiljal svojega služabnika na vrh, od koder se je videlo Sredozemlje, pogledat, ali se že vidi katero znamenje, da je Bog uslišal njegovo molitev. Služabnik se je vsakič vrnil z besedami: "Ničesar ni." (1 Kr 18,43) Prerok ni postal neučakan, niti ni izgubil vere, temveč je še dalje goreče molil. Šestkrat se je služabnik vrnil z besedami, da ni znamenja dežja na bronastem nebu. Pogumni Elija ga je poslal na ogled še enkrat, tokrat pa se je služabnik vrnil z novico: "Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka." (1 Kr 18,44)

To je zadostovalo. Elija ni čakal, da bi se na nebu zbrali temni oblaki. V tistem oblačku je z vero videl obilno deževje in deloval je skladno s svojo vero. Hitro je k Ahabu poslal svojega služabnika s sporočilom: "Zaprezi in pelji se dol, da te dež ne zadrži!" (1 Kr 18,44)

Bog je lahko uporabil Elija v tej veliki krizi v Izraelovi zgodovini, ker je bil mož velike vere./156/ Ko je molil, je njegova vera segala po nebeških obljubah in se jih oprijela, v molitvi pa je vztrajal, dokler niso bile njegove prošnje uslišane. Ni čakal na popolni dokaz, da ga je Bog uslišal, temveč je bil popolnoma pripravljen opreti se že na najmanjše znamenje božanske naklonjenosti. Kar je Elija lahko naredil pod Božjim vodstvom, lahko naredijo vsi na svojem delovnem področju v Božji službi, saj je o preroku z Gileadskega gorovja zapisano: "Elija je bil človek, podvržen enakim slabostim kakor mi, in v molitvi je molil, naj ne dežuje, in ni deževalo na zemlji tri leta in šest mesecev." (Jak 5,17)

Danes na svetu potrebujemo takšno vero - vero, ki se bo trdno oklenila obljub Božje besede in jih ne bo izpustila, dokler nebesa ne bodo uslišala. Takšna vera nas trdno povezuje z nebesi in nam daje moč za boj s silami teme. Po veri so Božji otroci "premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube, mašili levom žrela, gasili moč ognja, ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postali v vojski, odbijali napade tujcev". (Heb 11,33.34) Po veri moramo tudi mi danes dosegati višine Božjega cilja za nas. Kajti "vse je mogoče tistemu, ki veruje". (Mr 9,23)

Vera je bistvena prvina zmagovite molitve. "Kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo. Sliši nas, če kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, česar koli prosimo, vemo,/157/ da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili." (Heb 11,6; 1 Jn 5,14. 15) Z vztrajno Jakobovo vero in nepopustljivo Elijevo vztrajnostjo lahko povemo svoje prošnje Očetu ter se sklicujemo na vse, kar je obljubil. Čast njegovega prestola jamči, da se bo njegova beseda izpolnila.

Nad goro Karmel so se zbirale večerne sence, ko se je Ahab pripravil na odhod v dolino. "In med tem malo po malo zatemni nebo z oblaki in vetrom, in nastane velik dež. In Ahab sede na voz in se pelje v Jezreel." (1 Kr 18,45) Ahab med potovanjem proti kraljevskemu mestu skozi temo in zaslepljujoč dež ni več mogel videti poti pred seboj. Elija, ki je kot Božji prerok tisti dan ponižal Ahaba pred njegovimi podložniki in pobil njegove malikovalske duhovnike, ga je še vedno priznaval za Izraelovega kralja. Zato je sedaj iz spoštovanja do njega in okrepljen z Božjo močjo tekel pred kraljevsko kočijo ter vodil kralja do vhoda v mesto.

V tem milostljivem dejanju, ki ga je Božji glasnik izkazal hudobnemu kralju, obstaja nauk za vse, ki trdijo, da so Božji služabniki, vendar imajo visoko mnenje o sebi. Nekaterim se zdi sramota opravljati dolžnosti, ki jih imajo za hlapčevske. Takšni se obotavljajo opraviti celo nujno pomoč iz strahu, da bo kdo opazil, da opravljajo hlapčevske posle. Ti se lahko veliko naučijo iz Elijevega zgleda. Po njegovi besedi je bila zemlja tri leta in pol prikrajšana za nebeške zaklade. Bog ga je izredno počastil v odgovor na njegovo molitev na Karmelu in poslal ogenj z neba, da je použil daritev. Njegova/158/ roka je izvršila Božjo sodbo in pobila malikovalske preroke; njegova prošnja za dež je bila uslišana. Kljub temu pa je bil pripravljen opraviti še hlapčevsko delo po veličastnih zmagah, s katerimi je Bog počastil njegovo javno službo.

Ob jezreelskih vratih sta se Elija in Ahab ločila. Prerok se je odločil ostati zunaj obzidja. Ovil se je v plašč in legel na golo zemljo, da bi zaspal. Kralj, ki je šel v mesto, je kmalu prispel v zavetje svoje palače. Tam je povedal svoji ženi o čudovitih dogodkih tistega dne in kako se je čudovito razodela božanska moč, ki je Izraelu dokazala, da je Jahve pravi Bog in Elija njegov izvoljeni glasnik. Ko je Ahab povedal kraljici o usmrtitvi malikovalskih prerokov, se je zakrknjena in nespokorjena Jezabela razkačila. V dogodkih na Karmelu ni hotela spoznati vsemogočne Božje previdnosti in je v svoji kljubovalnosti drzno objavila, da mora Elija umreti.

Tisto noč je utrujenega preroka prebudil sel in mu sporočil Jezabeline besede: "Bogovi naj mi store to in to naj še pridenejo, če ne storim jutri ob tem času s tvojim življenjem, kakor si storil z življenjem onih." (1 Kr 19,2)

Pričakovali bi, da Elija..........


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pričakovali bi, da Elija po tako neustrašnem pogumu, ki ga je pokazal, in po tako popolni zmagi nad kraljem, duhovniki in ljudstvom nikoli več ne bo malodušen ter ne bo dovolil, da bi ga premagal strah. Ampak ta, ki je bil blagoslovljen s tolikimi dokazi o Božji nežni skrbi, ni bil brez človeških slabosti in v tisti temni uri sta ga zapustila vera in pogum. Zbegan/159/ je skočil iz sna. Lilo je in povsod je bila tema. Prerok je pozabil, da ga je Bog pred tremi leti napotil v zavetje pred Jezabelinim sovraštvom in Ahabovim iskanjem, zato je sedaj zbežal, da bi si rešil življenje. Prišel je v Bersebo in "pustil ondi svojega hlapca. Sam pa je odšel dalje v puščavo, en dan hoda." (1 Kr 19,3.4)

Elija ne bi smel zapustiti svoje dolžnosti. Moral bi se spopasti z Jezabelino grožnjo in prositi za zaščito njega, ki ga je pooblastil zagovarjati Jahvejevo čast. Glasniku bi moral povedati, da ga bo Bog, v kogar zaupa, varoval pred kraljičinim sovraštvom. Le nekaj ur je minilo, odkar je bil priča čudovitemu razodetju božanske moči, in to bi moralo zadoščati kot jamstvo, da tudi sedaj ne bo ostal sam. Ko bi ostal tam, kjer je bil, ko bi bil Bog njegovo zavetje in moč ter bi neomajno stal za resnico, bi bil zaščiten pred nevarnostjo. Gospod bi mu podaril še eno izredno zmago, ko bi kaznoval Jezabelo. Vtis, ki bi ga to naredilo na kralja in ljudstvo, bi povzročil veliko prenovo.

Elija je veliko pričakoval od čudeža na Karmelu. Upal je, da Jezabela po tem razodetju Božje moči ne bo več imela vpliva na Ahaba in da se bo v Izraelu hitro izvršila prenova. Ves dan se je na vrhu Karmela trudil brez hrane. Ostal je zelo pogumen, tudi ko je kljub telesnim naporom vodil Ahabovo kočijo do jezreelskih vrat./160/

Elija je doletelo to, kar pogosto nastopi po veliki veri in veličastnem uspehu. Bal se je, da prenova, ki se je začela na Karmelu, ne bo trajala, zato je postal potrt. Bil je povišan že do vrha gore Pizge, sedaj pa se je znašel v dolini. Ko je bil pod vplivom Vsemogočnega, je zdržal najhujši preizkus vere; toda med malodušjem, ko mu je v ušesih odmevala Jezabelina grožnja/161/ in je Satan na videz še vedno zmagoval po zaroti hudobne ženske, se je nehal zanašati na Boga. Bil je povišan do najvišje stopnje in preobrat je bil grozen. Elija je pozabil Boga in bežal, dokler se ni znašel sam v sivi puščavi. Skrajno izčrpan se je usedel pod brinov grm, da bi se spočil. Ko je tam sedel, je prosil, da bi lahko umrl. Rekel je: "Zadosti mi je! Sedaj, o Gospod, vzemi mojo dušo; kajti nisem boljši kakor moji očetje!" (1 Kr 19,4) Ubežnik, daleč od poseljenih krajev, potrtega duha in grenko razočaran, si je želel, da nikoli več ne bi ugledal človeškega obraza. Skrajno izčrpan je končno zaspal.

V izkušnji vseh pridejo trenutki ogromnega razočaranja in skrajnega malodušja - dnevi keliha bridkosti, ko je težko verjeti, da je Bog še vedno nežen dobrotnik svojih pozemskih otrok; dnevi, ko nadloge mučijo dušo, dokler se smrt ne zdi boljša od življenja. V takšnih trenutkih se mnogi prenehajo zanašati na Boga in se znajdejo v sužnosti dvoma in okovih nevere. Ko bi lahko v takšnih časih z duhovnimi očmi zaznali pomen Božje previdnosti, bi videli angele, ki nas poskušajo rešiti nas samih in postaviti naše noge na temelj, ki je trdnejši kakor večni griči. Potem bi nas prežela nova vera in novo življenje.

Zvesti Job je v dneh svoje stiske in teme rekel: "Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen. O da bi se stehtala moja nevolja in da bi na tehtnico položili vso mojo nesrečo./162/ O da bi se zgodila moja prošnja, in da bi mi dal Bog, česar želim: da me Bog izvoli streti, da oprosti svojo roko in me odreže! Tako bi mi še ostala tolažba. Zato ne morem tudi jaz braniti svojim ustom, govoril bom v stiski svojega duha, žaloval v bridkosti svoje duše. Moja duša hrepeni po zadušitvi in rajši bi bil mrtev kakor suho okostje. Zamrzelo mi je življenje - ne bi hotel živeti vekomaj. Odnehaj! Kajti kakor sapa so moji dnevi." (Job 3,3; 6,2.8-10; 7,11.15.16)

Toda Jobu ni bilo dovoljeno umreti, čeprav je bil sit življenja. Pokazane so mu bile možnosti za prihodnost in dano mu je bilo sporočilo upanja: "In boš nepremakljiv in se ne boš bal. Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot voda, ki so potekle mimo; in življenje ti zasije jasneje kakor poldnevna svetloba, in če se kdaj zmrači, mine mrak kakor ob jutru. In boš upal. ... Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi pa bodo prosili tvoje blagovoljnosti. Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njihovo upanje bo, da izdahnejo dušo." (Job 11, 15-20)

Iz globin malodušja in potrtosti ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Iz globin malodušja in potrtosti se je Job povzpel v višine brezpogojnega zaupanja v Božjo milost in zveličavno moč. Zmagoslavno je objavil:/163/ "Glej, čeprav me usmrti, čakal ga bom; ... tudi to mi bo služilo v rešenje. A jaz vem, da živi moj Odrešenik, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom; in ko bo za mojo kožo to telo strto, vendar bom gledal iz svojega mesa Boga, ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne tujec." (Job 13,15.16; 19,25-27)

"Tedaj odgovori Gospod iz viharja in reče Jobu." (Job 38,1) Svojemu služabniku je razodel velikost svoje moči. Ko je Job zagledal "majhen obris" (Job 26,14) svojega Stvarnika, je zaničeval samega sebe in se spokoril v prahu in pepelu. Potem ga je Gospod lahko obilno blagoslovil in njegova poznejša leta naredil za najlepša v njegovem življenju.

Upanje in pogum sta najpomembnejša za popolno službo Bogu. Sta sad vere. Malodušnost je grešna in nerazumna. Bog je zmožen in pripravljen še obilneje dati svojim služabnikom moč, ki jo potrebujejo v preizkušnjah in skušnjavah. Načrti sovražnikov njegovega dela se morda zde dobri in trdni, vendar Bog lahko prepreči tudi najboljše. To pa bo naredil ob svojem času in po svoje, ko bo videl, da je vera njegovih služabnikov zadosti preizkušena.

Za malodušne obstaja zanesljivo zdravilo - vera, molitev in delo. Vera in delo bosta obrodila gotovost in zadovoljstvo, ki bosta iz dneva v dan vse bolj rastla. Ali ste v skušnjavi, da bi se prepustili občutkom mučnih slutenj ali skrajnemu malodušju? V najtemnejših dneh, ko se vse zdi narobe, se nikar ne bojte. Verujte v Boga. On pozna vaše potrebe./164/ Je vsemogoč. Njegova neskončna ljubezen in sočutje nikoli ne opešata. Nikar se ne bojte, da ne bo izpolnil svoje obljube. On je večna resnica. Nikoli ne bo spremenil zaveze, ki jo je sklenil z njimi, ki ga ljubijo. Svojim zvestim služabnikom bo podaril toliko moči, kolikor je potrebujejo. Apostol Pavel je pričal: "Dejal mi je: Dosti ti je moja milost; zakaj moja moč se v slabosti izkazuje popolna. ... Zato sem dobre volje v slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v preganjanju, v težavah, za Kristusa; zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,9.10)/165/

Ali je Bog zapustil Elija v njegovi uri preizkušnje? O ne! Svojega služabnika Elija ni ljubil nič manj, ko se je počutil zapuščen od Boga in ljudi, kakor ga je takrat, ko je v odgovor na molitev iz nebes švignil ogenj in razsvetlil gorski vrh. Elija je iz spanja prebudil nežen dotik in prijeten glas. Prestrašen je vstal in hotel zbežati v strahu, da ga je sovražnik našel. Sočuten obraz, ki se je sklanjal nadenj, pa ni bil sovražnikov, temveč prijateljev. Bog je poslal angela iz nebes s hrano za svojega služabnika. Angel je rekel: "Vstani in jej! In se ozre, in glej, pri glavi njegovi je bil kruh, pečen na gorkih kamnih, pa vrč vode." (1 Kr 19,5.6)

Ko je Elija zaužil okrepčilo, ki mu je bilo pripravljeno, je znova zaspal. Angel je prišel še drugič. Dotaknil se je izčrpanega moža in s sočutno prijaznostjo dejal: "Vstani in jej! Kajti predolga je pot zate. In vstane in je in pije." (1 Kr 19,7.8) In okrepčan s hrano je bil zmožen potovati "štirideset dni in štirideset noči, dokler ne pride do Božje gore, Horeba", kjer je našel zavetje v jami. (1 Kr 19,8)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

13. poglavje "Kaj delaš tu"

Temeljno besedilo: 1 Kr 19,9-18


Bog je poznal Elijevo zatočišče na gori Horeb, čeprav je bilo skrito pred ljudmi. Utrujeni in malodušni prerok ni bil prepuščen, da bi se sam bojeval s silami teme, ki so pritiskale nanj. Ob vhodu v votlino, kamor se je Elija zatekel, se je z njim srečal Bog po mogočnem angelu, katerega je bil poslal, da bi poizvedel o njegovih potrebah in mu pojasnil božanski načrt za Izraela.

Dokler se Elija ni naučil popolnoma zanašati na Boga, ni mogel dokončati svojega dela zanje, ki so bili zavedeni v čaščenje Baala. Sijajna zmaga na karmelskih vrhovih je odprla pot še večjim zmagam. Vendar Elija zaradi Jezabeline grožnje ni izkoristil čudovitih priložnosti, ki so se mu ponujale. Božji mož je moral dojeti, kako beden je njegov trenutni položaj v primerjavi s prednostnim prostorom, ki mu ga je ponudil Gospod./167/

Bog je svojega izkušanega služabnika vprašal: "Kaj delaš tu, Elija? Poslal sem te k potoku Keritu in potem še k vdovi v Sarepto. Zaupal sem ti nalogo, da se vrneš k Izraelu in stopiš pred malikovalske duhovnike na Karmelu, in opremil sem te z močjo, da si vodil kraljevo kočijo do jezreelskih vrat. Kdo pa te je poslal na ta nagli beg v puščavo? Kaj počneš tukaj?"

Elija je v bridkosti duše zmrmral svojo žalostinko: "Silno sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami; zakaj Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, tvoje oltarje so razdrli in tvoje preroke pomorili z mečem, in ostal sem jaz sam, pa še meni strežejo po življenju." (1 Kr 19,10)

Angel je velel preroku, naj zapusti votlino in se postavi na goro pred Gospoda ter prisluhne njegovi besedi: "In glej, Gospod je šel mimo, in veter, velik in močan, je podiral gore in razbijal skale pred Gospodom; a Gospoda ni bilo v vetru. Za vetrom pa pride potres, a Gospoda ni v potresu. In za potresom ogenj, a Gospoda ni v ognju. In za ognjem tih in mil glas. Ko pa to sliši Elija, si zagrne s plaščem obraz ter gre ven in se ustopi ob vhodu v votlino." (1 Kr 19,11-13)

Bog se ni želel svojemu služabniku razodeti z mogočnim razkazovanjem božanske moči, temveč s tihim in milim glasom. Elija je želel poučiti, da veličastno razkazovanje ni vedno najuspešnejše pri doseganju njegovega cilja. Medtem ko je Elija čakal/168/ na razodetje Gospoda, je divjalo neurje, strele so švigale in mimo je šel ogenj; ampak v ničemer ni bilo Boga. Potem je prišel tihi in mili glas, in prerok si je pokril obraz pred Gospodovo navzočnostjo. Njegova čemernost se je utišala, njegov duh pa se je ublažil in podredil. Sedaj je vedel, da mu bo tiho zaupanje in odločno zanašanje na Boga vedno pomagalo v času potrebe.

Ljudi ne prepričuje in spreobrača vedno najbolj učeno podajanje Božje resnice. Človeškega srca ne gane zgovornost ali logika, temveč blagi vpliv Svetega Duha, ki deluje tiho, vendar zanesljivo, ter preobraža in razvija značaj. Tihi in mili glas Božjega Duha ima moč spremeniti srce.

"Kaj delaš tu, Elija?" je vprašal glas, in prerok je znova odgovoril: "Silno sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami; zakaj Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, tvoje oltarje so razdrli in tvoje preroke pomorili z mečem, in ostal sem jaz sam, pa še meni strežejo po življenju." (1 Kr 19,13.14)

Gospod je Eliju odgovoril, da prestopniki v Izraelu ne bodo ostali nekaznovani. Posebej bodo izbrani ljudje, ki bodo izpolnili božanski namen in kaznovali malikovalsko kraljestvo. Treba bo odločno ukrepati, da bi tako vsi dobili priložnost postaviti se na stran pravega Boga. Sam Elija se bo moral vrniti v Izraela in z drugimi podeliti breme za izvajanje prenove.

Gospod je zapovedal Eliju: "Pojdi, vrni se po svoji poti po puščavi, v Damask; in ko prideš tja,/169/ pomazili Hazaela za kralja Siriji. Jehuja pa, Nimsijevega sina , pomazili za kralja nad Izraelom, in Elizeja, sina Safatovega, iz Abel-mehole, pomazili za preroka namesto sebe. In zgodi se, da kdor ubeži Hazaelovemu meču, ga umori Jehu, in kdor ubeži Jehujevemu meču, ga umori Elizej." (1 Kr 19,15-17)

Elija je menil, da je v Izraelu edini častilec pravega Boga. On, ki pozna srca vseh, pa je preroku razodel, da je še veliko drugih, ki so mu v dolgih letih odpadništva ostali zvesti. Bog je dejal: "Storil sem pa, da mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom, in vsaka usta, ki ga niso poljubljala." (1 Kr 19,18)

Iz Elijeve izkušnje v dneh razočaranja in navideznega poraza se lahko naučimo veliko naukov. Ti so neprecenljivi za Božje služabnike v tem obdobju, za katero je značilno splošno odstopanje od pravičnosti. Današnje prevladujoče odpadništvo je podobno tistemu, ki je zajelo Izraela v prerokovih dneh. Danes množice hodijo za Baalom, tako da povišujejo človeško nad božansko, hvalijo priljubljene voditelje, častijo mamona in povzdigujejo znanstvene nauke nad resnice razodetja. Dvom in nevera pogubno vplivata na njihov um in srce, zato mnogi Božje izreke nadomeščajo s človeškimi zamislimi. Javno se uči, da smo dosegli čas, ko je treba človeškemu razumu dati prednost pred nauki Božje besede. Trdi se, da Božji zakon, božansko merilo pravičnosti, ne velja več. Sovražnik vsake resnice/170/ z zapeljivo močjo deluje, da bi napeljal ljudi, naj na Božji prostor postavijo človeške uredbe ter pozabijo tisto, kar je bilo določeno za srečo in zveličanje človeštva.

Četudi je to odpadništvo še tako razširjeno, vendar ni vsesplošno. Niso vsi na tem svetu krivični in grešni. Niso vsi stopili na sovražnikovo stran. Bog ima veliko tisočev takšnih, ki se niso pripognili pred Baalom, in mnogo takšnih, ki si želijo popolneje razumeti vse o Kristusu in Božjem zakonu. Veliko je takšnih, ki upajo, da bo Jezus kmalu prišel končat vladavino greha in smrti. Veliko je tudi takšnih, ki iz nevednosti molijo Baala in za katere si Božji Duh še vedno prizadeva.

Takšni potrebujejo osebno...
_________________
Ali ni nekaj najlepšega, ko se zjutraj zbudimo čili in zdravi, s hvaležnostjo v srcu in ko se sklenjenimi rokami, pripognjeno glavo,zaprtih oči, kleče, v molitvi Stvarniku zahvalimo za zdravje, za mir, za hrano, za otroke, za soljudi, ki nas imajo radi,


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Takšni potrebujejo osebno pomoč ljudi, ki so spoznali Boga in moč njegove besede. V takšnem času bi se moral vsak Božji otrok dejavno lotiti pomoči drugim. Božji angeli spremljajo moške in ženske, ki razumejo svetopisemsko resnico, in iščejo ljudi, ki hrepenijo po luči. Nikomur se ni treba v strahu podati tja, koder hodijo angeli. Zaradi zvestega prizadevanja posvečenih delavcev bodo mnogi zapustili malikovalstvo in začeli častiti živega Boga. Mnogi bodo prenehali izkazovati spoštovanje človeškim uredbam in se bodo pogumno postavili na stran Boga in njegovega zakona.

Veliko je odvisno od vztrajne marljivosti zvestih in iskrenih ljudi, zato si Satan na vse možne načine prizadeva ovirati božanski namen, ki ga spolnjujejo poslušni. Povzroča, da nekateri pozabijo/171/ vzvišeno in sveto nalogo ter se zadovoljijo z užitki tega življenja. Napeljuje jih, da se posvetijo lagodnemu življenju ali pa se v gonji za še večjimi posvetnimi prednostmi odselijo iz kraja, kjer bi lahko naredili mnogo dobrega. Druge navede, da malodušno zapustijo dolžnost zaradi nasprotovanja ali preganjanja. Nebesa pa na vse takšne gledajo z najnežnejšim usmiljenjem. Vsakemu Božjemu otroku, čigar glas je utišal sovražnik ljudi, je namenjeno vprašanje: "Kaj delaš tu?" Naročil sem ti, da greš po vsem svetu oznanjat evangelij, da bi pripravil ljudi za Božji dan. Zakaj pa si tukaj? Kdo te je poslal?

Veselje, na katero je gledal Kristus in ga je krepilo med darovanjem in trpljenjem, je bilo veselje, da bo videl grešnike rešene. To bi moralo biti veselje vsakega njegovega sledilca, spodbuda za neutrudno delo. Kdor vsaj v omejenem obsegu spoznava, kaj odrešenje pomeni njemu in njegovim bližnjim, bo nekoliko dojel velike potrebe človeštva. Srce takšnih bo ganilo sočutje, ko bodo videli moralno in duhovno bedo tisočih, ki živijo v senci strašne usode, poleg katere telesno trpljenje popolnoma zbledi.

Družinam in posameznikom se zastavlja vprašanje: "Kaj delaš tu?" V mnogih cerkvah so družine, ki so dobro poučene o resnicah Božje besede. Te bi lahko razširile svoj vpliv tako, da bi se preselile v kraje, ki so potrebni službe, kakršno lahko opravijo. Bog vabi krščanske družine, naj gredo v temne kraje sveta ter modro in vztrajno delajo zanje, ki jih/172/ obdaja duhovna tema. Odgovor na to vabilo pa zahteva samopožrtvovalnost. Medtem ko nekateri čakajo, da bi bila odstranjena vsaka ovira, ljudje umirajo brez upanja in brez Boga. Mnogi so pripravljeni zaradi posvetnih koristi in zaradi pridobitve znanstvenega spoznanja oditi tudi v okužena področja ter zdržati nadloge in pomanjkanje. Kje pa so ljudje, ki so pripravljeni narediti enako, da bi drugim oznanili Zveličarja?

Nič čudnega ali novega ni, če duhovno močni ljudje v težavnih razmerah, ko so čezmerno stiskani, postanejo malodušni in potrti, če tedaj ne vidijo nič vrednega v življenju, kar bi si lahko izbrali. Vsi takšni naj vedo, da je tudi eden od najmogočnejših prerokov v strahu za svoje življenje zbežal pred razkačenostjo jezne ženske. Izčrpan in od poti utrujen ubežnik, ki je bil pobitega duha zaradi grenkega razočaranja, je prosil, da bi umrl. Ko je ostal brez upanja in se je zdelo, da njegovemu življenjskemu delu preti poraz, se je naučil enega najdragocenejših življenjskih naukov. V uri svoje največje nebogljenosti je spoznal, da je nujno in možno zaupati Bogu tudi v najbolj nevarnih razmerah.

Kdor je med uporabo življenjske moči in samopožrtvovalnim delom v skušnjavi, da bi se vdal obupu in dvomu, se lahko opogumi z Elijevo izkušnjo. Bog budno skrbi ter kaže posebno ljubezen in moč v korist svojih služabnikov, katerih gorečnost ljudje napačno razumejo ali je ne cenijo, katerih nasvete in grajo omalovažujejo in katerih napore za prenovo pričakajo s sovraštvom in nasprotovanjem./173/

Satan z najhujšimi skušnjavami napada ljudi med njihovo največjo šibkostjo. Tako je upal, da bo premagal Božjega Sina, kajti s takšnim ravnanjem je premagal že mnogo ljudi. Kadar je bila volja oslabljena in vera šibka, so se skušnjavi vdali tudi tisti, ki so dolgo in junaško stali za pravico. Mojzes se za trenutek ni držal Neskončne Moči, ko je bil utrujen zaradi štiridesetletnega tavanja in nevere. Spodletelo mu je na sami meji obljubljene dežele. Enako se je zgodilo z Elijem. Ohranil je svoje zaupanje v Jahveja v letih suše in lakote, neustrašno je stopil pred Ahaba in v odločilnem dnevu na Karmelu stal pred celotnim Izraelom ter sam pričal o pravem Bogu, vendar je v trenutku slabosti dovolil, da je strah pred smrtjo premagal njegovo zaupanje v Boga.

Tako je tudi danes...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je tudi danes. Kadar nas prežema dvom, kadar nas begajo razmere ali doleti uboštvo ali nesreča, si Satan prizadeva spodkopati naše zaupanje v Jahveja. Prav tedaj pred nami razstavi naše napake in nas skuša, da ne bi zaupali Bogu in bi dvomili o njegovi ljubezni. Upa, da nas bo spravil v malodušnost ter oslabil naše opiranje na Boga.

Ljudje, ki se bojujejo v prvih vrstah in jih Sveti Duh spodbuja k opravljanju posebnega dela, bodo pogosto čutili nagli preobrat, ko bo popustila napetost. Obup lahko omaja tudi najbolj junaško vero in oslabi tudi najmočnejšo voljo. Toda Bog nas razume in še vedno ljubi ter sočustvuje z nami. Pozna spodbude in namene srca. Potrpežljivo čakati in zaupati, ko se zdi vse temno, je nauk, ki se ga morajo naučiti voditelji Božjega dela. Nebesa jih ne bodo zapustila med nadlogo./174/ Nič ni videti bolj nemočno, pa vendar dejansko bolj nepremagljivo kakor človek, ki se zaveda svoje ničnosti in se popolnoma opira na Boga.

Nauk o Elijevi izkušnji, po kateri se je znova naučil zaupati Bogu v uri preizkušnje, ne velja samo za ljudi na zelo odgovornih položajih. On, ki je bil Elijeva moč, je dovolj močan, da podpre vsakega otroka, ki se bojuje, ne glede na to, kako šibak je. Od vsakogar pričakuje zvestobo in vsakomur zagotavlja potrebno moč. Človek je v lastni moči šibak, toda v Božji moči je dovolj krepak, da premaga zlo in ga še drugim pomaga premagati. Satan ne more nikoli premagati njega, ki si izbere Boga za svojo zaščito. "Samo v Gospodu, poreko o meni, je vsa pravičnost in moč." (Iz 45,24)

Sokristjani, Satan pozna vaše slabosti, zato se oprimite Jezusa. Živite v Božji ljubezni, pa boste zdržali vsako preizkušnjo. Samo Kristusova pravičnost vam lahko da moč, da zajezite plimo zla, ki preplavlja svet. Vera naj prežema vašo izkušnjo. Olajša naj vsako breme in odpravi utrujenost. Božjo previdnost, ki se vam sedaj zdi skrivnostna, lahko razumete z nenehnim zaupanjem v Boga. Hodite v veri po poti, ki vam jo je določil. Preizkušnje bodo prišle, vendar nadaljujte. To bo okrepilo vašo vero in vas usposobilo za službo. Poročila svete zgodovine niso zapisana samo, da jih beremo in občudujemo, temveč tudi zato, da bi ista vera, ki je delovala v Božjih služabnikih nekoč, delovala tudi v nas. Gospod bo danes deloval prav tako mogočno, kjer koli z vero izpolnjena srca želijo biti prenosniki njegove moči.

Tudi nam veljajo Petru namenjene besede: "Satan si je izprosil,/175/ da vas sme presejati kakor pšenico; ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera." (Lk 22,31.32) Kristus ne bo nikoli zapustil njih, za katere je umrl. Mi ga lahko zapustimo in nas premaga skušnjava, vendar se Kristus nikoli ne bo odvrnil od človeka, za kogar je plačal odkupnino s svojim življenjem. Ko bi lahko izostrili svoj duhovni vid, bi videli ljudi, ki so upognjeni pod pritiskom in obremenjeni z žalostjo kakor voz pod snopi in pripravljeni umreti zaradi malodušnosti. Videli bi angele, ki hitro letijo na pomoč takšnim skušanim ljudem in odganjajo čete zla, katere jih obdajajo, ter postavljajo njihove noge na varna tla. Boji, ki se vodijo med dvema vojskama, so prav tako resnični kakor tisti, ki jih bijejo vojske na tem svetu; od izida duhovnega boja pa je odvisna večna usoda.

Prerok Ezekiel je videl roko, ki se je pokazala pod krili kerubima. To naj bi Božje služabnike poučilo, da je božanska moč tista, ki prinaša uspeh. Katere Bog določi za svoje poslance, ne smejo misliti, da je Božje delo odvisno od njih. Omejena bitja niso prepuščena, da sama nosijo breme odgovornosti. Ta, ki nikoli ne zadrema in neprestano dela za dokončanje svojih načrtov, bo sam vodil svoje delo. Onemogočil bo naklepe hudobnih in zmedel nasvete njih, ki kujejo zaroto zoper njegovo ljudstvo. Kralj, Gospod nad vojskami, sedi med keruboma in sredi boja in razburkanosti narodov še vedno varuje svoje otroke. Ko bodo padle trdnjave kraljev in bodo puščice jeze prebodle srce njegovih sovražnikov, bo njegovo ljudstvo varno v njegovih rokah./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

14. poglavje: V Elijevem duhu in moči
V dolgih stoletjih, ki so minila od Elijevega časa, je poročilo njegovega življenjskega dela navdihovalo in spodbujalo ljudi, ki so bili poklicani postaviti se za pravičnost sredi odpadništva. Poseben pomen pa ima še za nas, "na katere so prišli konci vekov". (1 Kor 10,11) Zgodovina se ponavlja. Današnji svet ima tudi svoje Ahabe in Jezabele. Sedanje obdobje je malikovalsko, kakor je bilo obdobje, v katerem je živel Elija. Ni videti svetišč in ni podob, na katerih bi se ustavilo oko, pa vendar tisoči sledijo bogovom tega sveta - hodijo za bogastvom, slavo, zadovoljstvom in prijetnimi bajkami, ki dovoljujejo človeku popuščati nagnjenju neprenovljenega srca. Množice napačno razumejo Boga in njegove lastnosti in prav tako resnično služijo lažnemu bogu, kakor so to počeli Baalovi častilci. Celo mnogi taki, ki trdijo, da so kristjani, so se povezali z vplivi, ki neprestano nasprotujejo Bogu in/177/ njegovi resnici. Tako se odvračajo od božanskega k poveličevanju človeškega.

Danes prevladuje duh nezvestobe in odpadništva - duh namišljenega razsvetljenja zaradi spoznanja resnice, resnično pa najbolj slepe domišljavosti. Človeške teorije se povišujejo in postavljajo na prostor, kjer bi morala biti Bog in njegov zakon. Satan zapeljuje ljudi, da niso poslušni, ker jim obljublja, da bodo v neposlušnosti našli svobodo in neodvisnost, po kateri bodo postali kakor bogovi. Viden je tudi duh nasprotovanja jasni Božji besedi, duh malikovalskega poviševanja človeške modrosti nad božanskim razodetjem. Ljudje so dovolili, da je njihov um potemnel in postal zbegan zaradi prilagajanja posvetnim navadam in vplivom, tako da se zdi, da je izgubil vso sposobnost za razlikovanje med svetlobo in temo, resnico in zmoto. Tako daleč so zašli od prave poti, da se jim zdi mnenje nekaterih tako imenovanih mislecev vrednejše zaupanja kakor svetopisemske resnice. Vabila in obljube Božje besede ter grožnje pred neposlušnostjo in malikovalstvom so videti nemočne, da bi omehčale njihovo srce. Vero, ki je spodbujala Pavla, Petra in Janeza, imajo za zastarelo, skrivnostno in neprimerno za razumnost sodobnih mislecev.

V začetku je dal Bog svoj zakon človeštvu kot sredstvo za doseganje sreče in večnega življenja. Edino Satanovo upanje za preprečitev Božjih namenov je zapeljati ljudi v neposlušnost temu zakonu. Zato si neprestano prizadeva napačno predstaviti njegove nauke in jim omalovažiti njihovo pomembnost. Njegov največji uspeh je bil poskus, da bi spremenil sam zakon in s tem napeljal ljudi, da bi kršili njegove uredbe, medtem ko trdijo, da jih izpolnjujejo./178/

Neki pisec je primerjal poskus spremembe Božjega zakona s starodavnim in grdim početjem, da se na pomembnem cestnem križišču obrne kažipot v napačno smer. Zapleti in težave, ki so bile tako prizadejane, so bile velike.

Bog je postavil kažipot zanje, ki potujejo po tem svetu. En krak tega kažipota kaže na prostovoljno poslušnost Stvarniku kot pot v srečo in življenje, drugi krak pa kaže neposlušnost kot na pot v bedo in smrt. Pot v srečo je bila tako jasno označena, kakor je bila nekoč pot v zavetno mesto med judovsko ureditvijo. V nesrečnem trenutku za naš rod pa je veliki sovražnik vsega dobrega obrnil kažipot in množice so zgrešile pot.

Gospod je poučil Izraelce po Mojzesu: "Moje sobote res spoštujte, ker so znamenje med menoj in vami po vaših prihodnjih rodovih, da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem. Imejte torej v čislih dan počitka, ker je svet za vas; kdor koli ga oskruni, mora umreti; kajti kdor koli bi delal kako delo v ... sobotni dan, mora umreti. Zato naj ohranijo Izraelovi sinovi soboto, da praznujejo počitek po svojih prihodnjih rodovih, kot večno zavezo. Znamenje je to med menoj in med Izraelovimi sinovi na veke; zakaj v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in se poživil." (2 Mz 31,13-17)

S temi besedami je Gospod jasno opredelil poslušnost kot pot v Božje mesto, vendar je Krivičnik obrnil kažipot, da kaže v napačno smer. Postavil/179/ je lažno soboto in napeljal ljudi, da mislijo, da so s počivanjem na ta dan poslušni zapovedi svojega Stvarnika.

Bog je objavil, da je sedmi dan Gospodova sobota. Ko "so bila dodelana nebesa in zemlja", je postavil ta dan kot spomin na svoje ustvarjalno delo. S počivanjem na sedmi dan "od vsega svojega dela, ki ga je bil storil", je "blagoslovil Bog sedmi dan in ga posvetil". (1 Mz 2,1-3)

Ob izhodu iz Egipta je bila sobotna zapoved izredno poudarjena Božjemu ljudstvu. Še vedno so bili v sužnosti in njihovi priganjači so jim nalagali vse več zahtevanega dela na teden,/180/ da bi jih prisilili delati tudi v soboto. Delovne razmere so bile vedno težje in strožje. Izraelci pa so bili rešeni sužnosti in pripeljani v kraj, kjer je bilo možno nemoteno izpolnjevati vse Jahvejeve predpise. Na Sinaju je bil razglašen zakon in njegov prepis na dveh kamnitih ploščah, napisan "z Božjim prstom", je bil izročen Mojzesu. (2 Mz 31,18) V skoraj štiridesetih letih tavanja je Bog Izraelce neprestano spominjal na dan počitka, ki ga je določil. To je delal tako, da sedmi dan mana ni padala, na dan priprave pa je padla v dvojni količini in se čudežno ohranila za sedmi dan.

Preden so Izraelci stopili v Obljubljeno deželo, jih je/181/ Mojzes posvaril: "Spoštuj sobotni dan, da ga posvečuješ." (5 Mz 5,12) Gospod je določil, da bi se Izrael z zvestim posvečevanjem sobotne zapovedi nenehno spominjal svoje odgovornosti do njega kot Stvarnika in Odrešenika. Dokler bi izpolnjevali soboto v pravem duhu, malikovalstvo ne bi moglo obstajati. Če pa bi predpise desetih zapovedi zavrgli kot neobvezne, potem bi pozabili svojega Stvarnika in častili druge bogove. Bog je rekel: "Pa tudi svoje sobote sem jim dal, naj bodo znamenje med menoj in njimi, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem." Toda oni so "zavrgli moje sodbe in niso živeli po mojih postavah in oskrunili moje sobote; zakaj njihovo srce je šlo za njihovimi grdimi maliki." (Ezk 20,12.16) In ko jih je Bog vabil, da bi se povrnili k njemu, je znova usmeril njihovo pozornost na pomembnost posvečevanja sobote. Dejal je: "Jaz sem Gospod, vaš Bog: po mojih postavah živite in moje pravde izpolnjujte ter po njih ravnajte; in moje sobote posvečujte, da bodo v znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog." (Ezk 20,19.20)

Ko je Gospod Jude opozarjal...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je Gospod Jude opozarjal na grehe, ki so jih končno pripeljali v babilonsko ujetništvo, je rekel: "Moje sobote si skrunilo. Zato izlijem nadnje svoj srd, z ognjem svoje jeze jih pokončam; njihovo dejanje jim spravim na glavo." (Ezk 22,8.31)

V Nehemijevih dneh, ko so obnavljali Jeruzalem, so bili prestopniki sobote strogo vprašani: "Ali niso vaši očetje delali tudi tako, in ali ni spravil naš Bog vseh teh nesreč/182/ nad nas in nad to mesto? In vi pripravljate še več srda nad Izraela s tem, da oskrunjate soboto!" (Neh 13,18)

Kristus je med svojo službo na zemlji poudaril obvezujoče zahteve sobote; v vseh svojih naukih je pokazal spoštovanje do te ustanove, ki jo je sam vpeljal. V njegovem času so soboto tako popačili, da je njeno posvečevanje odsevalo značaj sebičnih in samovoljnih ljudi, ne pa Božjega značaja. Kristus je razveljavil lažni nauk, s katerim so Boga napačno predstavljali ti, ki so trdili, da ga poznajo. Čeprav ga je spremljalo neusmiljeno sovraštvo rabinov, se ni niti navidezno prilagodil njihovim zahtevam, marveč je še naprej dosledno posvečeval soboto po Božjem zakonu.

Njegove besede so jasno pričale o njegovem spoštovanju Jahvejevega zakona. Rekel je: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor koli torej popači eno teh najmanjših zapovedi in ljudi tako nauči, se bo imenoval najmanjši v nebeškem kraljestvu; kdor koli jih pa izpolnjuje in uči, ta se bo velik imenoval v nebeškem kraljestvu." (Mt 5,17-19)

Med uveljavljanjem krščanstva je veliki sovražnik človeške sreče soboto iz četrte zapovedi naredil za cilj izrednega napada. Satan pravi: "Božje namene bom preprečil. Svoje sledilce bom pooblastil, da bodo odstranili Božji spomenik - sedmi dan, soboto. Tako bom svetu razložil, da je bil spremenjen dan, ki ga je Bog posvetil/183/ in blagoslovil. Tisti dan bo izginil iz misli ljudi. Izbrisal bom spomin nanj. Namesto njega bom postavil dan, ki nima Božje veljave, dan, ki ne more biti znamenje med Bogom in njegovim ljudstvom. Ljudi, ki bodo sprejeli ta dan, bom napeljal, da mu pripišejo enako svetost, kakršno je Bog določil za sedmi dan.

Po svojem namestniku bom povišal sebe. Prvi dan bo povzdignjen, protestantski svet pa bo sprejel to ponarejeno soboto kot pravo. S teptanjem sobote, ki jo je ustanovil Bog, bom povzročil, da se bo njegov zakon zaničeval. Besede 'znamenje med menoj in njimi po vseh vaših rodovih' bodo namenjene moji soboti.

Tako bo svet postal moj. Jaz bom vladar zemlje, knez tega sveta. Človekov um bom tako imel pod svojo oblastjo, da bo Božja sobota posebna tarča zaničevanja. Kaj pa znamenje? Posvečevanje sedmega dne bom naredil za znamenje nezvestobe svetovni oblasti. Človeški zakoni bodo tako strogi, da si ljudje ne bodo drznili posvečevati sobote sedmega dne. Iz strahu, da bodo ostali brez hrane in obleke, se bodo pridružili svetu v prestopanju Božjega zakona. Zemlja bo popolnoma v moji oblasti."

Z ustanovitvijo lažne sobote se je sovražnik namenil spremeniti čase in postave. Toda ali mu je resnično uspelo spremeniti Božji zakon? Besede iz 2 Mz 31,13.17 dajejo odgovor. On, ki je isti včeraj, danes in na vekomaj, je dejal o sedmem dnevu soboti: "Znamenje so med menoj in med vami, po vaših prihodnjih/184/ rodovih. ... Znamenje je to ... na veke." Obrnjeni kažipot kaže v napačno smer, vendar se Bog ni spremenil. Še vedno je mogočni Izraelov Bog. "Glej, narodi so kakor kapljica v vedru in se čislajo kakor prašek na tehtničnem torilu; glej, otoke vzdiguje kakor trohico. Tudi Libanona ne bi bilo dovolj za ogenj in njegovih živali ne bi bilo dovolj za žgalno daritev. Vsi narodi so kakor nič pred njim, manj kakor nič in ničevost." (Iz 40,15-17) Tudi danes je prav tako vnet za svoj zakon, kakor je bil v Ahabovih in Elijevih dneh.

Ampak kako se ta zakon ne spoštuje! Poglejte današnji svet, ki se odkrito upira Bogu. To je zares kljubovalen rod, poln nehvaležnosti, zunanje pobožnosti, hinavščine, ošabnosti in odpadništva. Ljudje omalovažujejo Sveto pismo in sovražijo resnico. Jezus vidi, da je njegov zakon zavržen, njegova ljubezen zaničevana, z njegovimi poslanci pa ravnajo ravnodušno. Spregovoril je z blagoslovi, pa jih niso prepoznali; spregovoril je z opozorili, pa jih niso upoštevali. Tempeljsko dvorišče človeškega srca se je spremenilo v brezbožno tržnico. Goji se sebičnost, zavist, ošabnost in zloba.

Mnogi se brez obotavljanja posmehujejo ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mnogi se brez obotavljanja posmehujejo Božji besedi. Rogajo se njim, ki verujejo tej besedi, kakor je napisana. Naraščajoče zaničevanje zakona in reda izhaja naravnost iz kršenja jasnih Jahvejevih zapovedi. Nasilje in zločin sta posledica stopanja s poti poslušnosti. Kar poglejte bedo in uboštvo množic, ki častijo v kapelicah malike in si zaman prizadevajo najti srečo in mir./185/

Poglejte malodane splošno zaničevanje sobotne zapovedi. Poglejte tudi drzno brezbožnost njih, ki sprejemajo zakone, s katerimi naj bi zaščitili domnevno svetost prvega dne v tednu, hkrati pa uzakonjajo prodajo opojnih pijač. Imajo se za modrejše od tega, kar je zapisano, in si prizadevajo izvajati pritisk na človekovo vest, medtem ko ne kaznujejo zla, ki posurovi in uničuje bitja, ustvarjena po Božji podobi. Takšno zakonodajo spodbuja sam Satan. On dobro ve, da bo Božje prekletstvo doletelo ljudi, ki povišujejo človeške zakone nad božanske. Z vsemi svojimi močmi si prizadeva napeljati ljudi na široko pot, ki vodi v pogubo.

Ljudje so toliko časa častili človeška mnenja in zakone, da skoraj ves svet služi malikom. Ta, ki si je prizadeval spremeniti Božji zakon, uporablja vse zvijače, da bi prepričal ljudi, naj se razvrstijo proti Bogu in proti razpoznavnemu znamenju pravičnih. Toda Bog ne bo v nedogled dovolil, da se njegov zakon nekaznovano krši in zaničuje. Prihaja čas, ko bo "ponižan človek prevzetnih oči in človeška visokost se potlači, in povišan bo sam Gospod tisti dan". (Iz 2,11) Dvomljivci se lahko posmehujejo in rogajo zahtevam Božjega zakona ter jih zavračajo. Duh posvetnosti lahko zastrupi mnoge in nadzoruje nekatere, Božje delo lahko vzdrži samo s skrajnim naporom in neprestanim žrtvovanjem, kljub temu pa bo resnica na koncu veličastno zmagala.

V sklepnem Božjem delu na zemlji bo merilo njegovega zakona znova povišano. Lahko prevlada lažna vera,/186/ se pomnoži krivičnost, omrzne ljubezen mnogih, lahko se pozabi golgotski križ in tema kakor smrtni pokrov obda svet; celotno javno mnenje se lahko z vso močjo obrne zoper resnico; zarota za zaroto se lahko kuje, da bi premagali Božje ljudstvo, toda v uri največje nevarnosti bo Elijev Bog obudil človeške pomočnike, da bodo oznanili sporočilo, ki ga ne bo mogoče utišati. V gosto naseljenih mestih in v krajih, kjer so ljudje najbolj govorili zoper Najvišjega, se bo slišal glas stroge graje.

Od Boga določeni ljudje bodo pogumno žigosali zvezo cerkve s svetom. Goreče bodo vabili ljudi, naj se odvrnejo od spoštovanja človeške ustanove k posvečevanju prave sobote. Vsakemu narodu bodo oznanili: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda. ... Če kdo moli zver in njeno podobo in vzame njeno znamenje na svoje čelo ali na roko, bo tudi on pil od vina Božjega srda, ki je čisto pripravljeno v čaši njegove jeze." (Raz 14,7-10)

Bog ne bo razdrl svoje zaveze, niti spremenil ničesar, kar je prišlo iz njegovih ust. Njegova beseda bo trdno stala na vekomaj tako nespremenljivo kakor njegov prestol. Pri sodbi se bo pokazala zaveza, ki je bila jasno napisana z Božjim prstom, in svet bo poklican na odgovor pred sodišče neskončne Pravice, da bi prejel sodbo.

Kakor je bila v Elijevih dneh,/187/ tako je tudi danes jasno začrtana ločnica med ljudstvom, ki spolnjuje Božje zapovedi, in častilci lažnih bogov. "Kako dolgo omahujete na dve strani?" je vpil Elija: "Je li Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim!" (1 Kr 18,21) Sporočilo za danes pa se glasi: "Padel je, padel veliki Babilon. ... Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib; kajti njeni grehi so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil njenih krivic." (Raz 18,2.4.5)

Ni več daleč dan, ko bo vsak človek preizkušen. Silili nas bodo posvečevati lažno soboto. Boj se bo bil med Božjimi in človeškimi zapovedmi. Kdor je postopoma popuščal svetovnim zahtevam in se prilagajal posvetnim običajem, bo takrat raje popustil tistim silam, kakor pa da bi se izpostavil zasmehovanju, žalitvam, grožnjam z ječo in smrtjo. Takrat bo zlato ločeno od žlindre. Prava pobožnost bo jasno razločena od podobe in sijaja lažne. Mnoge zvezde, ki smo jih občudovali zaradi njihovega sijaja, bodo takrat potemnele. Kdor si bo nadel okrase svetišča, pa ne bo oblečen v Kristusovo pravičnost, se bo takrat pojavil v sramoti svoje nagote.

V vseh deželah bodo med prebivalci tega sveta živeli tudi takšni, ki se niso pripognili pred Baalom. Kakor nebeške zvezde, ki se pojavijo samo ponoči, se bodo ti zvesti zasvetili, ko bo tema pokrila zemljo in mrak obdal ljudi. V poganski Afriki, v evropskih in južnoafriških katoliških državah, na Kitajskem, v Indiji,/188/ na morskih otokih in po vseh temnih kotičkih Zemlje ima Bog pripravljenih mnogo zvezd, ki bodo zasvetile v temi in odpadlemu svetu jasno kazale preobražujočo moč poslušnosti njegovemu zakonu. Že sedaj so vidni v vsakem narodu, v vsakem jeziku, rodu in ljudstvu; tudi med najglobljim odpadništvom, ko si bo Satan skrajno prizadeval povzročiti, da bi vsi "mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in hlapci," pod grožnjo smrti prejeli znamenje pokornosti lažnemu dnevu počitka, (Raz 13,16) se bodo ti zvesti "brez pogreška in čisti, Božji otroci brez madeža," svetili "kakor nebeške luči na svetu." (Flp 2,15) Kolikor temnejša bo noč, toliko močneje bodo svetili.

Kako napačno bi ravnal Elija, ko bi preštel Izraela v času, ko so Božje sodbe zadele odpadniško ljudstvo! Na Gospodovi strani bi naštel samo enega. Ko pa je rekel: "Ostal sem jaz sam, pa še meni strežejo po življenju," ga je presenetil Gospodov odgovor: "Storil pa sem, da mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom." (1 Kr 19,14.18)

Naj si torej niti danes nihče ne prizadeva prešteti Izraela, temveč naj si vsak pridobi meseno srce, polno nežnega sočutja, ki si bo kakor Kristusovo srce prizadevalo rešiti izgubljen svet.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

15. Josafat
Preden je bil Josafat poklican na prestol v petintridesetem letu, je imel pred seboj dober zgled kralja Asa, ki je v skoraj vsaki težavi delal, "kar je bilo prav v Gospodovih očeh". (1 Kr 15,11) V cvetočih petindvajsetih letih vladavine si je prizadeval hoditi "po vsej poti Asa, svojega očeta; ni se ganil od nje". (1 Kr 22,43)

Josafat se je trudil modro vladati in si prizadeval prepričati svoje podložnike, naj se odločno uprejo malikovanju. Ljudstvo v njegovem kraljestvu je "darovalo in žgalo kadilo na višavah". (1 Kr 22,44) Kralj ni takoj odpravil teh svetišč, temveč je od začetka poskušal Judo obvarovati pred grehi, ki so bili značilni za severno kraljestvo pod vladavino kralja Ahaba, čigar sodobnik je bil mnogo let. Josafat je bil zvest Bogu. "Ni maral za Baale,/190/ temveč iskal je Boga svojega očeta, živeč po njegovih zapovedih, in ni delal kakor Izrael." (2 Let 17,3.4) Zaradi njegove neoporečnosti je bil Gospod z njim in "je utrdil kraljestvo v njegovi roki". (2 Let 17,5)

"In ves Juda mu je prinašal darila, in imel je obilo bogastva in časti. In ko se mu je srce ohrabrilo na Gospodovih poteh, je poslej odpravil višave in Ašere z Judovega." (2 Let 17,5.6) Med minevanjem časa se je uresničevala prenova. "On je tudi spravil iz dežele ostanke nečistosti posvečenih moških, ki so preostali v dneh Asa, njegovega očeta." (1 Kr 22,47) Tako so se prebivalci Jude postopoma osvobodili mnogih nevarnosti, ki so grozile, da bodo resno ovirale njihov duhovni razvoj.

Po vsem kraljestvu je bilo treba ljudstvo poučiti o Božjem zakonu. Od razumevanja tega zakona je bila odvisna njihova varnost; s prilagajanjem svojega življenja njegovim zahtevam bi postali zvesti tako Bogu kakor ljudem. Josafat je to vedel, zato je naredil vse, da bi svojemu ljudstvu zagotovil temeljito poznanje Svetih spisov. Knezom, ki so bili odgovorni za različne dele njegovega kraljestva, je naročil, naj poskrbijo za zvesto službo duhovnikov, ki bodo poučevali. Ti učitelji, ki jih je določil kralj, so delali pod neposrednim nadzorom teh knezov in "hodili okrog po vseh Judovih mestih in učili ljudstvo". (2 Let 17,9) Tisti, ki so si prizadevali razumeti Božje zahteve in odstraniti greh, so doživeli duhovno obnovitev./191/

Blaginja Josafatove vladavine je bila odvisna predvsem od njegove modre skrbi za duhovne potrebe podložnikov. Poslušnost Božjemu zakonu prinaša velik dobiček. Prilagajanje božanskim zahtevam ima preobražujočo moč, ki prinaša mir in dobro voljo med ljudi. Ko bi imeli nauki Božje besede vodilni vpliv v življenju vsakega človeka ter bi se srce in um podrejala njihovi nadzorovalni moči, ne bi bilo zla, ki sedaj obstaja v odnosih med narodi in ljudmi. Iz vsakega doma bi se širil vpliv, ki bi ljudem okrepil duhovni vid in moralno moč, zato bi narodi in posamezniki živeli v ugodnih razmerah.

Josafat je veliko let živel v miru. Okoliški narodi ga niso nadlegovali. "In strah od Gospoda je obšel vsa kraljestva dežel, ki so bile okoli Jude." (2 Let 17,10) Filisteja mu je dajala davek in darila. Arabija pa velike črede ovac in koz. "Tako je Josafat rastel in bil čimdalje večji in sezidal je na Judovem gradove in mesta za skladišča." (2 Let 17,12) Veliko vojakov in junakov je streglo kralju, poleg "tistih, ki jih je bil kralj namestil v utrjenih mestih po vsem Judovem". (2 Let 17,19) Imel je "obilo bogastva in časti", zato je laže širil mogočen vpliv za resnico in pravičnost. (2 Let 18,1)

Josafat je nekaj let po prihodu na prestol, ko je bil na vrhuncu blaginje, privolil, da se je njegov sin Joram poročil z Ahabovo in Jezabelino hčerjo Atalijo. S to zvezo je bilo med/192/ kraljestvoma Judo in Izraelom sklenjeno zavezništvo, ki ni bilo Bogu po volji in je v težavnem času spravilo nesrečo nad kralja in mnoge njegove podložnike. Ob neki priložnosti je Josafat obiskal izraelskega kralja v Samariji. Kraljevskemu gostu iz Jeruzalema so izkazali posebno čast in pred koncem obiska so ga prepričali, da se je pridružil izraelskemu kralju v vojni zoper Sirce. Ahab je upal, da bo z združitvijo svojih in Judovih sil lahko osvojil Ramot, eno od starih zavetnih mest, ki je po njegovi trditvi upravičeno pripadalo Izraelcem.

Josafat je v trenutku slabosti sicer prenagljeno obljubil, da se bo pridružil Izraelovemu kralju v vojni zoper Sirce, vendar ga je zdrava presoja spodbudila, da je o tem početju povprašal Boga. "Vprašaj, prosim, danes Gospodovo besedo!" (2 Let 18,4) je predlagal Ahabu. Ahab je v odgovor sklical štiristo lažnih samarijskih prerokov ter jih povprašal: "Ali naj gremo v boj proti Ramotu v Gileadu, ali naj to opustim?" In oni so odgovorili: "Pojdi gor, kajti Bog ga da v kraljevo roko." (2 Let 18,5)

Josafat ni bil zadovoljen in je hotel zanesljivo izvedeti Božjo voljo. "Ali ni tu sicer nobenega Gospodovega preroka, da bi ga povprašali?" (2 Let 18,6) Ahab je odgovoril: "Še en mož je, po katerem moremo vprašati Gospoda, Mihaj, Imlov sin; ali jaz ga sovražim, zakaj ne prerokuje mi nikdar dobrega, ampak vsekdar hudo." (1 Kr 22,8; 2 Let 18,7) Josafat pa je vztrajal pri svoji zahtevi, da pokličejo Božjega moža, in ko je ta prišel prednje, ga je Ahab rotil, naj ne govori "ničesar razen/195/ resnice v Gospodovem imenu". (1 Kr 22,16; 2 Let 18,15) Zato je Mihaj rekel: "Videl sem vse Izraelce razkropljene po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja; in Gospod je dejal: Ti nimajo gospodarja! Vsak naj se vrne domov v miru." (1 Kr 22,17; 2 Let 18,16)

Prerokove besede bi morale zadostovati, da bi kraljema dokazale, da Nebesa niso odobrila njunega načrta, vendar noben vladar ni hotel ubogati svarila. Ahab si je zamislil svojo pot in se odločil iti po njej. Josafat je obljubil: "Pojdemo s teboj v boj!" (2 Let 18,3) Po storjeni obljubi pa ni hotel odtegniti svoje vojske. "Nato sta šla Izraelov kralj in Josafat, Judov kralj, gor proti Ramotu v Gileadu." (1 Kr 22,29)

V bitki je Ahaba zadela puščica, in zvečer je umrl. "In ko je sonce zahajalo, je šel klic po taborišču: Vsak pojdi v svoje mesto in v svoj kraj." (1 Kr 22,36) Tako se je izpolnila prerokova beseda.

Iz te nesrečne bitke se je Josafat vrnil v Jeruzalem. Ko se je približal mestu, mu je prišel naproti prerok Jehu in ga okaral: "Ali imaš ti pomagati brezbožniku in ljubiti tiste, ki sovražijo Gospoda? Zato gre zoper tebe srd izpred Gospoda. Vendar pa se je našlo nekaj dobrega pri tebi v tem, da si odpravil Ašere iz dežele in pripravil svoje srce, da iščeš Gospoda." (2 Let 19,2.3)

Josafat je poznejša leta vladavine pretežno porabil za krepitev narodove in duhovne obrambe./196/ "Potem je zopet šel med ljudstvo, od Bersebe do Efraimskega gorovja, ter jih spreobrnil h Gospodu, Bogu njihovih očetov." (2 Let 19,4)

Eden od pomembnejših kraljevih ukrepov je bila ustanovitev in ohranjanje učinkovitih sodišč. "In postavil je sodnike v deželi po vseh utrjenih Judovih mestih, v vsakem mestu nekaj." (2 Let 19,5) Ko jim je določil nalogo, je dejal: "Glejte, kaj delate! Zakaj ne vršite pravde za človeka, temveč za Gospoda, in On je pri vas v sodbi. Zato bodi Gospodov strah na vas; pazite, kako delate! Kajti pri Gospodu, našem Bogu, ni nobene krivice: on ne gleda na zunanjost oseb in ne jemlje darov." (2 Let 19,6.7)

Sodna ureditev je bila spopolnjena..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sodna ureditev je bila spopolnjena z ustanovitvijo sodišča v Jeruzalemu, kjer je Josafat "postavil nekaj levitov in duhovnikov in poglavarjev Izraelovih očetovin, da vrše Gospodovo sodbo in druge pravde". (2 Let 19,8) Kralj je opomnil te sodnike, naj bodo zvesti. Naročil jim je: "Tako ravnajte v Gospodovem strahu, v zvestobi in z nerazdeljenim srcem. In kadar koli pride pred vas kaka pravda vaših bratov, ki stanujejo v svojih mestih, med krvjo in krvjo, med zakonom in zapovedjo, med postavami in pravicami, poučujte jih, da se ne pregrešijo proti Gospodu in ne pride srd nad vas in nad vaše brate; to delajte, in ne boste krivi.

In glejte, Amarija, višji duhovnik, je nad vami v vseh Gospodovih zadevah, in Zebadija, Izmaelov sin,/197/ poglavar Judove hiše, v vseh kraljevih zadevah, tudi leviti so kot načelniki pred vami. Srčno pojdite na delo, in Gospod bodi z dobrim!" (2 Let 19,9-11)

Medtem ko je Josafat skrbno varoval pravice in svoboščine svojih podložnikov, je poudarjal, da pravični Bog, ki vlada nad vsem, ceni vsakega člana človeške družine. "Bog stoji v Božjem zboru, sodi sredi bogov." (Ps 82,1) Kdor pa je določen za sodnika v njegovem imenu, mu je naloženo: "Potegujte se za pravdo ubožca in sirote, ... oprostite ubogega in potrebnega, iz roke krivičnih ga rešite!" (Ps 82,3.4)

Proti koncu Josafatove vladavine je v Judovo kraljestvo vdrla vojska, pred katero so prebivalci dežele upravičeno trepetali. "In zgodi se potem, da pridejo Moabovi in Amonovi sinovi in z njimi nekateri iz Meunimov bojevat se zoper Josafata." (2 Let 20,1) Novice o tem vdoru so dospele do kralja po poslancu, ki se je pojavil s strašnim sporočilom: "Prihaja velika množica zoper tebe z one strani morja, od Sirije; in glej, že so v Hazazon-tamarju (to je Engedi)." (2 Let 20,2)

Josafat je bil pogumen in junaški mož. Dolga leta je krepil svojo vojsko in utrjena mesta. Bil je dobro pripravljen na srečanje s skoraj vsakim sovražnikom, vendar v tej nevarnosti ni zaupal v človeško moč. Na doseganje zmage zoper te/198/ pogane, ki so se bahali, da bodo s svojo močjo ponižali Judo v očeh narodov, ni mogel upati z izurjeno vojsko in utrjenimi mesti, temveč z živo vero v Izraelovega Boga.

"In Josafat se zboji in obrne obraz, da bi iskal Gospoda, in razglasi post po vsem Judovem. In Juda se zbere, da išče pomoči od Gospoda; prav iz vseh Judovih mest so prišli iskat Gospoda." (2 Let 20,3.4)

Josafat je stal v tempeljskem dvorišču pred ljudstvom in v molitvi izlival svoje srce. Skliceval se je na Božje obljube in priznal Izraelovo nebogljenost. Prosil je: "O Gospod, Bog naših očetov, ali nisi Bog v nebesih? In ali nisi ti vladar vsem kraljestvom narodov? In v tvoji roki je krepkost in moč, da se ti ne more nihče ustavljati. Ali nisi ti, o naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom ter si jo dal potomstvu Abrahama, svojega prijatelja, na vekomaj? In prebivali so v njej in ti zgradili v njej svetišče za tvoje ime in dejali: Če pride nad nas nesreča, meč, sodba, ali kuga, ali lakota, postavimo se pred to hišo in pred teboj (kajti v tej hiši je tvoje ime) in bomo vpili k tebi v svoji stiski, in ti boš slišal in pomagal.

In sedaj, glej, Amonovi in Moabovi sinovi in s Seirske gore, med katere nisi dovolil iti Izraelu, ko so šli iz Egiptovske dežele, temveč izognili so se jim ter jih niso pokončali: glej, oni nam to povračajo s tem, da so prišli nas podit iz tvoje posesti, ki si jo nam dal v last. O naš Bog, ali jih ne boš sodil? Zakaj v nas ni moči proti temu velikemu/199/ krdelu, ki gre semkaj zoper nas; mi ne vemo, kaj storiti, temveč naše oči gledajo po tebi." (2 Let 20,6-12)

Josafat je lahko z zaupanjem rekel Gospodu: "Naše oči gledajo po tebi." (2 Let 20,12) Leta je učil ljudstvo, naj zaupa njemu, ki je v preteklosti tolikokrat ukrepal za rešitev svojih izvoljencev pred popolnim uničenjem. In sedaj, ko je bilo kraljestvo v nevarnosti, Josafat ni stal sam: "In ves Juda je stal pred Gospodom s svojimi otročiči, s svojimi ženami in sinovi." (2 Let 20,13) Složno so se postili in molili, složno so prosili Gospoda, naj zmede njihove sovražnike, da bi se poveličalo Jahvejevo ime. "O Bog, ne molči, ne delaj se gluhega in ne miruj, o mogočni Bog! Zakaj, glej, tvoji neprijatelji ropočejo in tvoji sovražniki dvigajo glave. Zoper tvoje ljudstvo kujejo prekanjene naklepe in se posvetujejo zoper tvoje varovance. Govore: Pridite, in potrebimo jih, da ne bodo narod, da se nihče več ne spominja Izraelovega imena. Kajti naklep so storili v srcu enih misli; zoper tebe so sklenili zavezo: Edomovi šotori in Izmaelci, Moab in Hagarenci, Gebal in Amon in Amalek. Stori jim kakor Madiancem, kakor Siseru, kakor Jabinu ob potoku Kisonu. Rdečica naj jih oblije in izbegajo naj se za ves čas, sramujejo naj se in poginejo, da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jahve, sam Najvišji nad vesoljno zemljo." (Ps 83,1-6.9.17.18)/200/

Ko se je ljudstvo pridružilo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!