Knjiga: Ellen G. White: Preroki in kralji
Predgovor
Knjiga Preroki in kralji je s svojim opisom svete zgodovine Izraelove sužnosti in prenove druga iz zbirke petih izjemnih knjig. Napisana je bila kot zadnja knjiga v zbirki in zadnje delo, ki je prišlo izpod navdihnjenega peresa Ellen G. White. V sedemdesetletni službi z živo besedo in peresom v ZDA in tujini je Ellen White vedno poudarjala pomen nevidnega vpliva dobrega in zla v zgodovinskih dogodkih - posredovanja Božje roke in dela velikega sovražnika..... se nadaljuje spodaj.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

Predgovor

Knjiga Preroki in kralji je s svojim opisom svete zgodovine Izraelove sužnosti in prenove druga iz zbirke petih izjemnih knjig. Napisana je bila kot zadnja knjiga v zbirki in zadnje delo, ki je prišlo izpod navdihnjenega peresa Ellen G. White. V sedemdesetletni službi z živo besedo in peresom v ZDA in tujini je Ellen White vedno poudarjala pomen nevidnega vpliva dobrega in zla v zgodovinskih dogodkih - posredovanja Božje roke in dela velikega sovražnika.

Navdihnjena pisateljica po Božji previdnosti odstira zastor in odkriva filozofijo zgodovine in pomen preteklih dogodkov v okviru večnosti. To resničnost je izrazila tako:

"Moč narodov in posameznikov ni odvisna od priložnosti in sposobnosti, zaradi katerih so videti nepremagljivi. Prav tako ne počiva v njihovi bahaški veličini. Njihova veličina ali sila sta odvisni edino od Božje moči in namena. Njihov odnos do njegovega namena odloča o njihovi usodi.

Zgodovina sveta poroča o človekovih dosežkih, njegovih zmagah v bojih, njegovem uspehu v osvajanju svetovne veličine. Božja zgodovina pa opisuje človeka tako, kakor ga vidijo nebesa." (Youth's Instructor, 29.09.1903)

Knjiga Preroki in kralji se začne s poročilom o veličastni Salomonovi vladavini v združenem Izraelovem kraljestvu in Jahvejevem templju kot središčem pravega čaščenja. Tu zasledimo nestanovitnost priljubljenih in izvoljenih ljudi, ki so omahovali med zvestobo Bogu in služenjem bogovom okoliških narodov. V tem pomembnem obdobju svetovne zgodovine vidimo nazorne dokaze o osupljivem boju, ki besni med Kristusom in Satanom za človeška srca in njihovo zvestobo.

Knjiga je polna globokih razlag človeškega značaja: obravnava modrega Salomona, čigar modrost ga ni obvarovala pred moralnim padcem; Jeroboama, čigar življenjsko vodilo je bilo služiti sebi, in zle posledice takšnega vladanja; mogočnega in neustrašnega Elija; Elizeja, preroka miru in zdravljenja; strahopetnega in hudobnega Ahaza; zvestega in dobrosrčnega Ezekija; Daniela, ki ga je Bog ljubil; Jeremija, preroka žalosti; Hagaja, Zaharija in Malahija, prerokov obnove. V njihovem ozadju se dviga veličastna slava prihajajočega Kralja, Božjega Jagnjeta, edinorojenega Sina, v komer najdejo izpolnitev vse simbolične daritve.

Očaki in preroki, prva knjiga iz te zbirke, opisuje svetovno zgodovino od stvarjenja do konca Davidovega vladanja; Hrepenenje vekov, tretja knjiga, obravnava Kristusovo življenje in delo, vmes pa je postavljena knjiga Preroki in kralji. Dejanja apostolov, četrta, oriše zgodovino prakrščanske cerkve. Veliki boj med Kristusom in Satanom, zadnja iz te zbirke, pa spremlja zgodovino spopada do današnjih dni in še naprej v preroškem videnju do nove zemlje.

Zgodba o prerokih in kraljih je tako priljubljena knjiga, da je doživela že veliko ponatisov, odkar je bila prvič izdana leta 1917. Na začetku tretjega tisočletja pa smo dobili možnost, da jo prvič ponudimo bralcem v slovenščini.

Ta knjiga s svojimi bogatimi nauki o veri v Boga in njegovega Sina, Zveličarja sveta, in zgodovina o njegovi previdnosti v življenju pomembnih ljudi iz obdobja Stare zaveze naj poglobita versko izkušnjo in razsvetlita um vseh, ki bodo brali te navdihnjene strani. To je iskrena želja založnika.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

Uvod

GOSPODOV VINOGRAD

Bog je nameraval vsem narodom na zemlji podariti najboljše nebeške darove, zato je poklical Abrahama iz njegovega malikovalskega sorodstva in mu ukazal prebivati v Kanaanski deželi. Rekel mu je: "In storil te bom v velik narod in te blagoslovil, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi!" (1 Mz 12,2) Abrahamu je bila ponujena velika čast - biti oče ljudstvu, ki bo stoletja varuh in zagovornik Božje resnice v svetu ter bodo po njem vsi narodi na svetu blagoslovljeni s prihodom obljubljenega Mesija.

Ljudje so skoraj izgubili spoznanje o pravem Bogu. Malikovalstvo je pomračilo njihov um. Prizadevali so si "svete, pravične in dobre" (Rim 7,12) božanske uredbe zamenjati z zakoni, ki ustrezajo namenom njihovega krutega in sebičnega srca. Bog pa jih v svoji milosti ni uničil. Odločil se je dati jim priložnost, da bi ga spoznali/15/ po njegovi cerkvi. Za načela, ki jih je razodelo njegovo ljudstvo, je načrtoval, da bodo sredstvo za obnovo Božje moralne podobe v človeku.

Božje zakone je treba povišati in ohraniti njihovo veljavo. Ta velika in plemenita naloga je bila zaupana Izraelovi hiši. Bog jih je ločil od sveta, da bi jim lahko zaupal sveto nalogo. Postavil jih je za čuvaje svojega zakona, po njih pa je želel med ljudmi ohraniti spoznanje o sebi. Tako bi nebeška luč lahko svetila na svetu, ki ga je obdajala tema, in bi se slišal glas, ki vabi vse narode, naj se od malikovalstva obrnejo k služenju živemu Bogu.

Bog je izpeljal svoje izvoljeno ljudstvo "iz Egiptovske dežele z veliko močjo in mogočno roko. Poslal je Mojzesa, svojega hlapca, Arona, ki ga je bil izvolil. Delala sta pred njimi besede njegovih znamenj in čudeže v Hamovi deželi. Zapretil je Rdečemu morju, in posušilo se je, in peljal jih je skozi valove kakor po planjavi." (2 Mz 32,11; Ps 105,26.27; 106,9) Rešil jih je sužnosti, da bi jih pripeljal v dobro deželo - deželo, ki jo je v svoji previdnosti pripravil zanje kot zavetje pred sovražniki. Želel jih je pritegniti k sebi in jih objeti z večnimi rokami. V odgovor na njegovo dobroto in usmiljenje pa naj bi poveličali njegovo ime in ga proslavili na zemlji./16/

"Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob je njemu odmerjena dediščina. Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa. Kakor orel spodbuja k letanju svoje gnezdnike in leta nad svojimi mladiči, razprostira svoje peruti, jih nanje jemlje in jih nosi na svojih krilih: tako ga je Gospod sam vodil in ni bilo z njim nobenega tujega boga." (5 Mz 32, 9-12) Tako je privil Izraelce k sebi, da bi lahko prebivali v senci Najvišjega. Čudežno jih je varoval pred nevarnostmi, ko so potovali po puščavi, na koncu pa so se nastanili v Obljubljeni deželi kot izvoljeno ljudstvo.

Izaija je z ganljivo prevzetostjo uporabil priliko za pripoved o tem, kako je bil Izrael poklican in pripravljen stati v svetu kot Jahvejev predstavnik, bogat v vsakem dobrem delu: "Daj, da zapojem o svojem ljubljencu, pesem svojega ljubega o njegovem vinogradu: Vinograd je imel moj ljubljenec na prerodovitnem griču. Prekopal ga je in mu potrebil kamenje in ga posadil s plemenitimi trtami; in sezidal je stolp sredi njega in tudi tlačilnico je izdolbel v njem. In je čakal, da obrodi grozdje." (Iz 5,1.2)

Bog je želel po izvoljenem ljudstvu blagosloviti vse človeštvo. Prerok je razložil: "Vinograd Gospoda nad vojskami/17/ je namreč Izraelova hiša in Judovi možje so rastlina njegove radosti." (Iz 5,7)

Temu ljudstvu so bili zaupani Božji izreki. Bili so ograjeni s predpisi njegovega zakona, z večnimi načeli resnice, pravičnosti in čistosti. Poslušnost tem načelom je morala biti njihova zaščita, saj bi jih rešila pred samouničenjem zaradi grešnega življenja. Bog pa je sredi dežele postavil svoj sveti tempelj kakor stolp sredi vinograda.

Kristus je bil njihov učitelj. Kakor je bil z njimi v puščavi, tako bi moral še vedno ostati njihov učitelj in vodnik. V shodnem šotoru in templju je bivala njegova slava v svetem oblaku nad prestolom milosti. Zavoljo njih je nenehno razodeval bogastvo svoje ljubezni in potrpežljivosti.

Bog je po Mojzesu razodel svoj namen in pojasnil pogoje za njihovo blaginjo. Rekel je: "Zakaj ti si sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu; tebe si je izvolil Gospod, tvoj Bog, da mu boš ljudstvo lastnine izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje." (5 Mz 7,6)

"Danes si se zarekel Gospodu, da bodi ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Danes si se zarekel Gospodu, da bodi tvoj Bog in da hočeš hoditi po njegovih poteh ter izpolnjevati njegove postave in zapovedi in sodbe in poslušati njegov glas. In Gospod se ti je danes zarekel, da mu bodi ljudstvo lastnine, kakor ti je bil obljubil, in da izpolnjuj vse njegove zapovedi, ter da te hoče storiti/18/ višjega mimo vseh narodov, ki jih je ustvaril, v hvali in imenu in v časti, da bi ti bil sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu, kakor je govoril." (5 Mz 26,17-19)

Izraelci bi morali zasesti vse področje, ki jim ga je določil Bog. Narodi, ki niso hoteli častiti pravega Boga in mu služiti, so morali biti pregnani. Božji namen pa je bil, da bi jih pritegnil k sebi s tem, da bi jim Izrael razodel njegov značaj. Evangeljsko povabilo bi moralo biti poslano vsemu svetu. Nauk daritvene službe bi moral pred narodi povišati Kristusa, da bi lahko živeli vsi, ki bi pogledali nanj. Vsi, ki so zapustili malikovanje in začeli častiti pravega Boga kakor Kanaanka Rahaba in Moabka Ruta, bi se morali pridružiti izvoljenemu ljudstvu. Izraelci bi morali z naraščanjem števila širiti meje, dokler ne bi njihovo kraljestvo zajelo vsega sveta.

Ampak starodavni Izrael ni izpolnil Božjega namena. Gospod je objavil: "In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi spremenila v spačene ročice tuje trte? Izrael je košata trta, ki je poganjala svoje sadove. Sedaj pa, jeruzalemski prebivalci in Judovi možje, sodite vendar med menoj in mojim vinogradom! Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar bi ne bil že storil v njem? Zakaj, ko sem/19/ čakal, da obrodi grozdje, je rodil viniko? Sedaj naj vam torej naznanim, kaj bom storil svojemu vinogradu: njegovo ograjo odpravim, da se bo paslo po njem, obzidje mu razvalim, da bodo teptali po njem. Dam ga v opustošenje: ne bo se obrezoval, ne okopaval, a grmovje požene v njem in trnje, vrhutega zapovem oblakom, naj ne izpuščajo dežja nanj. ... In ko je čakal pravoljubja, glej krvoprelitje, pravičnosti, a glej tožno vpitje!" (Jer 2,21; Oz 10,1; Iz 5,3-7)

Gospod je po Mojzesu opozoril ljudstvo na posledice nezvestobe. Če ne bodo hoteli izpolnjevati njegove zaveze, se bodo ločili od Božjega življenja in njegovi blagoslovi ne bodo mogli priti nanje. Občasno so upoštevali ta opozorila, in tedaj so se na judovski narod in po njem na okoliška ljudstva izlivali bogati blagoslovi. Toda v svoji zgodovini so zelo pogosto pozabljali na Boga in izgubljali spred oči svojo vzvišeno prednost, da so njegovi predstavniki. Prikrajšali so ga za službo, ki jo je zahteval od njih, svoje bližnje pa za poučevanje v veri in svet zgled. Želeli so si prilastiti sadove vinograda, v katerem so bili postavljeni za oskrbnike. Celo pogani so jih zaničevali zaradi njihove pohlepnosti in lakomnosti. Tako so pogani/20/ dobili priložnost, da so si napačno razlagali Božji značaj in zakone njegovega kraljestva.

Bog je z očetovsko ljubeznijo trpel svoje ljudstvo. Vplival je nanje tako, da jim je dajal in odvzemal blagoslove. Potrpežljivo jim je pokazal njihove grehe in prizanesljivo čakal, da bi jih priznali. Pošiljal je preroke in poslance po to, kar ima pravico dobiti od vinogradnikov; toda namesto da bi z dobrodošlico sprejeli te može, ki so imeli razsodnost in duhovno moč, so z njimi ravnali kakor s sovražniki. Vinogradniki so jih preganjali in pobijali. Bog je poslal naslednje poslance, vendar so bili deležni enakega ravnanja kakor prvi, le da so vinogradniki pokazali še odločnejše sovraštvo.

Odtegnitev božanske naklonjenosti med izgnanstvom je mnoge spodbudila k spokorjenju. Po vrnitvi v Obljubljeno deželo je judovsko ljudstvo kljub temu znova ponovilo napake prejšnjih rodov in prišlo v politični spor z okoliškimi narodi. Preroki, ki jih je Bog pošiljal popravit prevladujoče zlo, so bili sprejeti z enakim nezaupanjem in zaničevanjem kakor poslanci v preteklosti. Tako so vinogradniki iz stoletja v stoletje povečevali svojo krivdo.

Dobro trto, ki jo je zasadil božanski Vinogradnik na palestinskih gričih, so Izraelci zaničevali in jo končno vrgli čez obzidje vinograda; zlomili so jo/21/ in poteptali z nogami ter upali, da so jo za vedno uničili. Vinogradnik je umaknil trto in jo skril pred njihovim pogledom. Znova jo je zasadil, vendar na drugi strani obzidja in tako, da stebla ni bilo možno videti. Veje so se stegovale čez obzidje in lahko so jo cepili, samega stebla pa ljudje niso mogli doseči ali poškodovati.

Posebno vrednost za današnjo Božjo cerkev na zemlji - za varuhe njegovega vinograda - imajo nasveti in opomini, podani po prerokih, ki so razlagali njegove večne načrte za človeštvo. V preroških naukih sta jasno razodeta njegova ljubezen do izgubljenega rodu in načrt za njihovo zveličanje. Zgodovina o poklicanju Izraela, o njihovih uspehih in padcih, o njihovi ponovni pridobitvi božanske naklonjenosti, o njihovi zavrnitvi Gospodarja vinograda in o izvrševanju načrta vekov po pobožnem ostanku, kateremu se bodo izpolnile vse zavezne obljube - to je bila tema Božjih poslancev njegovi cerkvi skozi pretekla stoletja. In tudi danes Božje sporočilo njegovi cerkvi - njim, ki skrbijo za njegov vinograd kot zvesti vinogradniki - ni nič drugačno od sporočila, ki ga je povedal starodavni prerok:

"Tisti dan prepevajte o prekrasnem vinogradu: Jaz, Gospod, ga stražim, vsak trenutek ga bom močil; da ga kdo ne poškoduje, ga bom stražil noč in dan." (Iz 27,2.3)

Izrael naj upa v Boga. Gospodar vinograda tudi danes med ljudmi vseh narodov in ljudstev zbira dragocene sadove, na katere je dolgo čakal. Kmalu bo prišel v svojo last, tisti srečni dan pa se bo dokončno izpolnil njegov večni namen za Izraelovo hišo. "V prihodnjih dneh se ukorenini Jakob; Izrael bo cvetel in poganjal popke; in s sadom napolnijo površje vsega sveta." (Iz 27,6)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

I. del: Pojemanje moči

"Tako pravi Gospod: Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod." (Jer 9,23.24)

Ellen G. White: Preroki in kralji

1. Salomon

Pod Davidovo in Salomonovo vladavino je Izrael postal vpliven med narodi in je imel veliko priložnosti, da bi mogočno vplival v prid resnici in pravici. Jahvejevo ime je bilo povišano in češčeno, prav tako je dobro kazalo, da se bo uresničil namen, zaradi katerega so bili Izraelci nastanjeni v Obljubljeni deželi. Ovire so bile odstranjene in iskalci resnice iz poganskih dežel se niso vračali nezadovoljni. Spreobračali so se in Božja cerkev na zemlji se je večala in napredovala.

Salomon je bil pomaziljen in razglašen za kralja v zadnjih letih svojega očeta Davida, ki se je odpovedal prestolu v njegovo korist. V prvih letih življenja je veliko obetal. Božji namen pa je bil, da bi se njegova moč krepila, slava pa večala in bi postajal vse bolj podoben Božjemu značaju. Tako bi lahko njegovo ljudstvo spodbudil k izpolnitvi svoje svete dolžnosti, ki so jo imeli kot oskrbniki božanske resnice./25/

David je vedel, da lahko Božji vzvišeni namen za Izraela izpolnijo samo, če si bodo vladarji in ljudstvo stalno budno prizadevali doseči merilo, ki je bilo postavljeno prednje. Zavedal se je, da njegov sin Salomon, mlad vladar, ne sme biti samo vojščak, državnik in kralj, temveč odločen in dober mož, učitelj pravičnosti in zgled zvestobe, če želi izpolniti nalogo, s katero ga je počastil Bog.

David je z nežno resnostjo spodbujal Salomona, naj se kaže moža in bo plemenit, naj izkazuje milost in usmiljenje svojim podložnikom in naj v vseh svojih odnosih z narodi sveta časti in poveliča Božje ime ter razodeva lepoto svetosti. Mnoge težavne in pomembne izkušnje, ki jih je David preživel v svojem življenju, so ga naučile ceniti plemenite vrline in ga spodbudile, da je v svojem poslovilnem naročilu Salomonu dejal: "Pride vladar ljudem, pravičen, ki vlada v Božjem strahu, in bo kakor jutranja svetloba, ko sonce vzhaja, jutro brez oblakov: od njegovega sijaja po dežju poganja zelenjava iz zemlje." (2 Sam 23,3.4)

O, kakšno priložnost je imel Salomon! Če bi se ravnal po božansko navdihnjenem navodilu svojega očeta, bi vladal v pravičnosti, kakor je opisal psalmist:

"Bog, svoje sodbe daj kralju in svojo pravičnost kraljevemu sinu. Sodi naj tvoje ljudstvo pravično in tvoje uboge po pravici. Pride kakor vlaga na pokošen travnik, kakor deževje, ki namaka zemljo./26/ Pravični bo v cvetu ob njegovem času, in miru bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje. Tarsiški kralji in kralji z otokov mu bodo nosili dari, kralji iz Sabe in Sebe mu prineso davek. In molili ga bodo vsi kralji, vsi narodi mu bodo služili. Kajti rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. In on bo prosil zanj neprestano, ves dan ga blagoslavljal. Njegovo ime bo vekomaj; dokler bo trajalo sonce, bo poganjalo njegovo ime, in blagoslavljali se bodo v njem in ga blagrovali vsi narodi. Slava Gospodu, Bogu, Izraelovemu Bogu, ki sam dela čuda. In slava bodi njegovemu slavnemu imenu vekomaj, in njegove slave naj se napolni vsa zemlja! Amen in amen!" (Ps 72,1.2.6-8.10-12.15.17-19)

Salomon se je v svoji mladosti odločil za Davidovo izbiro in mnogo let je hodil pošteno. Njegovo življenje je označevala stroga poslušnost Božjim zapovedim. Na začetku svojega vladanja se je s svojimi svetovalci odpravil v Gibeon, kjer je še vedno stal shodni šotor, ki je bil narejen v puščavi. Tam se je pridružil svojim izbranim svetovalcem, "poveljnikom čez tisoč in čez sto, sodnikom in vsem knezom po vsem Izraelu, poglavarjem očetovin", ter daroval Bogu in se popolnoma posvetil Gospodovi službi. (2 Let 1,2) Salomon je izredno doumel veliko pomembnost dolžnosti, ki so povezane s kraljevsko službo. Vedel je, da morajo nosilci težkih odgovornosti/27/ prositi Vir modrosti za vodstvo, če želijo zadovoljivo izpolniti svoje odgovornosti. Zato je spodbujal svoje svetovalce, da se mu z vsem srcem pridružijo in si zagotovijo Božjo naklonjenost.

Kralj pa si je bolj kakor vse pozemske zaklade želel modrost in razumnost, da bi opravil delo, ki mu ga je naložil Bog. Hrepenel je po razsodnosti, širokosrčnosti in blagosti duha. Tisto noč se je Salomonu v sanjah prikazal Gospod in rekel: "Prosi, kaj naj ti dam." (1 Kr 3,5) Mladi in neizkušeni vladar je v svojem odgovoru izrazil svoj občutek nebogljenosti in željo po pomoči. Rekel je: "Ti si izkazal svojemu hlapcu Davidu, mojemu očetu, veliko milost, po tem, da je živel pred tvojim obličjem v resnici, v pravičnosti in poštenosti srca s teboj; in si mu ohranil to veliko milost, da si mu dal sina, da bi sedel na njegovem prestolu, kakor se danes vidi.

In sedaj, Gospod, moj Bog, si storil svojega hlapca za kralja namesto Davida, mojega očeta, jaz pa sem majhen deček, ne vem, kako hoditi ven in kako hoditi noter. In tvoj hlapec je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, ki je veliko ljudstvo in se ne more prešteti, ne popisati zavoljo množine. Daj torej svojemu hlapcu razumno srce, da more soditi tvoje ljudstvo in razpoznavati dobro in zlo; kajti kdo je zmožen soditi temu tvojemu množnemu ljudstvu?

In dobra je bila ta beseda v Gospodovih očeh, da je Salomon prosil take reči." (1 Kr 3,6-10; 2 Let 1,7-10)

Bog je rekel Salomonu: "Ker si prosil te reči in nisi prosil sebi dolgega življenja, tudi ne bogastva zase, niti smrti svojih sovražnikov, marveč si prosil zase razumnosti, da znaš/28/ zasliševati pravde: glej, storil sem po tvoji besedi: dal sem ti modro in razumno srce, da ni bilo tebi enakega pred teboj in tudi za teboj enak ne vstane. Pa tudi česar nisi prosil, sem ti dal, bogastva in slave, da ne bo tebi enakega med kralji vse tvoje žive dni.

In če boš hodil po mojih poteh, izpolnjujoč moje postave in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, podaljšam tvoje dni." (1 Kr 3,11-14; 2 Let 1,11.12)/29/

Bog je obljubil, da bo tudi s Salomonom tako...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog je obljubil, da bo tudi s Salomonom tako, kakor je bil z Davidom. Če bi kralj hodil v poštenosti pred Gospodom in delal, kar mu je zapovedal Bog, bi njegov prestol ostal trden in njegovo vladanje bi povzdignilo Izraela kot "modro in razumno ljudstvo", da bi bilo luč okoliškim narodom. (5 Mz 4,6)

Salomon je v molitvi k Bogu pred starim oltarjem v Gibeonu uporabil besede, ki kažejo njegovo ponižnost in močno željo, da bi poveličal Boga. Zavedal se je, da je brez božanske pomoči nebogljen kakor otrok in ne more izpolniti odgovornosti, ki počivajo na njem. Vedel je, da mu manjka razsodnosti, občutek njegove velike potrebe pa ga je spodbudil, da je prosil Boga za modrost. V njegovem srcu ni bilo sebičnega hlepenja po znanju, ki bi ga dvignilo nad druge. Želel je zvesto opravljati dolžnosti, ki so mu bile naložene, zato je izbral dar, s katerim bo v svoji vladavini poveličal Boga. Salomon ni bil nikoli tako bogat ali moder ali resnično velik kakor takrat, ko je priznal: "Jaz pa sem majhen deček, ne vem, kako hoditi ven in kako hoditi noter." (1 Kr 3,7)

Kdor danes zaseda odgovoren položaj, se mora naučiti nauka iz Salomonove molitve. Kolikor višji položaj zaseda človek in kolikor večje so odgovornosti, ki jih mora opravljati, toliko daljnosežnejši je vpliv, ki ga širi, in toliko večja je tudi njegova potreba po odvisnosti od Boga. Vedno se mora zavedati, da vabilo na delo pomeni tudi vabilo za previdno življenje pred bližnjimi. Pred Bogom mora stati kot učenec. Položaj sam po sebi ne zagotavlja svetega značaja. Samo s čaščenjem Boga in/30/ s poslušnostjo njegovim zapovedim človek postane resnično velik.

Bog, ki mu služimo, ne gleda, kdo je kdo. On, ki je podaril Salomonu duha modre razsodnosti, je tudi danes voljan isti blagoslov dati svojim otrokom. Njegova beseda pravi: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Ko si nosilec odgovornosti želi modrosti bolj kakor bogastva, moči ali slave, ne bo razočaran. Takšen se ne bo učil od velikega Učitelja samo, kaj naj naredi, temveč tudi kako naj to opravi, da bo deležen božanskega odobravanja.

Dokler človek, ki ga je Bog obdaril z razsodnostjo in sposobnostjo, ostaja posvečen, ne bo razodeval hlepenja po visokem položaju, niti si ne bo želel vladati ali nadzorovati. Nujno je, da ljudje nosijo odgovornosti; toda pravi voditelj si ne prizadeva za vrhovno oblast, temveč bo molil za razumno srce, da bi lahko razločil med dobrim in slabim.

Pot ljudi, ki so postavljeni za vodje, ni lahka. Vendar morajo vsako težavo razumeti kot vabilo k molitvi. Nikoli naj ne opustijo posveta z vzvišenim Virom vse modrosti. Ko jih bo vrhovni Učitelj okrepil in razsvetlil, bodo zmožni odločno kljubovati nesvetim vplivom in razločevati pravilno od napačnega in dobro od zla. Zagovarjali bodo to, kar odobrava Bog, in se goreče upirali proti uvajanju napačnih načel v Božje delo.

Bog je dal Salomonu modrost, ki si jo je želel bolj kakor bogastva, časti ali dolgega življenja. Njegova prošnja za razsodnost, širokosrčnost in blagega duha je bila uslišana. "In Bog je dal/31/ Salomonu obilo modrosti in razumnosti in širokosti srca kakor peska, ki je ob morskem bregu. In večja je bila Salomonova modrost kakor modrost vseh sinov na Jutrovem in vsa modrost Egipčanov. Kajti modrejši je bil od vseh ljudi, ... in glas njegovega imena je šel po vseh narodih naokrog." (1 Kr 4,29-31)

"In slišal je ves Izrael ... in bali so se kralja, kajti videli so, da je Božja modrost v njem, da bi delil pravico." (1 Kr 3,28) Srce ljudstva se je obrnilo k Salomonu, kakor so bili nekoč z Davidom, in v vsem so mu bili poslušni. "In Salomon ... se je okrepil v svojem kraljestvu, in Gospod, njegov Bog, je bil z njim ter ga je zelo poveličal." (2 Let 1,1)

Salomonovo življenje so mnogo let odlikovale vdanost Bogu, poštenost in trdna načela ter stroga poslušnost Božjim zapovedim. Vodil je vse pomembne podvige in modro upravljal zadeve kraljestva. Njegovo bogastvo in modrost, veličastne stavbe in javna dela, ki jih je izvajal v prvih letih svojega vladanja, odločnost, pobožnost, pravičnost in velikodušnost, ki jih je razodeval v besedi in dejanju, so zadobili vdanost njegovih podložnikov ter občudovanje in spoštovanje vladarjev mnogih dežel.

Jahvejevo ime se je v prvih letih Salomonovega vladanja silno poveličevalo. Modrost in pravičnost, ki ju je razodeval kralj, sta vsem narodom pričali o vzvišenih lastnostih Boga, kateremu je služil. V tistem času je bil Izrael luč svetu in je kazal Jahvejevo veličino. Prava slava Salomonove vladavine na začetku pa ni bila v neprekosljivi modrosti, bajeslovnih bogastvih, daljnosežnem vplivu in slavi,/32/ temveč v časti, ki jo je izkazal imenu Izraelovega Boga z modro uporabo nebeških darov.

Salomonova slava je med minevanjem let naraščala, sam pa se je trudil počastiti Boga tako, da je povečeval svoje umske in duhovne sposobnosti ter še dalje drugim delil blagoslove, ki jih je prejemal. Nihče ni bolje kakor on razumel, da so moč, modrost in razsodnost sad Jahvejeve naklonjenosti in da je te darove prejel, da bi svetu izročil spoznanje Kralja kraljev.

Salomona je posebno zanimalo naravoslovje, vendar njegovo raziskovanje ni bilo omejeno na katero koli znanstveno panogo. Z marljivim proučevanjem vsega stvarstva, žive in nežive narave, je dosegel jasno predstavo o Stvarniku. V naravnih silah, v rudninskem in živalskem svetu ter v vsakem drevesu, grmu in roži je videl razodetje Božje modrosti. Ko si je prizadeval naučiti vse več, sta njegovo znanje o Bogu in ljubezen do njega neprestano naraščala.

Salomonova božansko navdihnjena modrost se je izražala v hvalnicah in mnogih pregovorih. "In govoril je tri tisoč pregovorov in njegovih pesmi je bilo tisoč in pet. In govoril je o drevju, od cedre, ki je na Libanonu, do izopa, ki raste iz stene; govoril je tudi o živini in o pticah in o laznini in o ribah." (1 Kr 4,32.33)

V Salomonovih pregovorih so poudarjena načela svetega življenja in plemenitega prizadevanja, načela, ki izvirajo iz nebes in vodijo k pobožnosti, načela, ki bi morala uravnavati/33/ vse življenjske dejavnosti. Zaradi razglašanja teh načel in priznavanja Boga kot njega, komur pripadata vsa hvala in čast, je bila Salomonova vladavina v prvih letih obdobje tako moralnega napredka kakor tudi materialne blaginje.

Zapisal je: "Blagor človeku, ki doseza modrost, in človeku, ki napreduje v umnosti! Boljša je namreč nje pridobitev od pridobljenega srebra in dobiček pri njej dražji od zlata. Dražja je od biserov, in vse, kar te veseli, se ne more enačiti z njo. Dolgost dni je v njeni desnici, v njeni levici bogastvo in čast. Njene poti so poti miline in vse njene steze mir. Drevo življenja imajo, ki se nje poprimejo, in srečen je, kdor se je drži." (Prg 3,13-18)

"Začetek modrosti je, pridobi modrost, in za vse svoje imetje si pridobi razumnost. Začetek modrosti je Gospodov strah. Gospodov strah je sovražiti hudo; napuh in prevzetnost in hudobno pot in usta, spačenostim vdana, jaz sovražim." (Prg 4,7; Ps 111,10; Prg 8,13)

Le zakaj Salomon v poznejših letih ni upošteval teh čudovitih modrih besed! Le zakaj si je on, ki je dejal: "Ustne modrih trosijo znanje," (Prg 15,7) in je sam poučeval zemeljske kralje, naj dajo Kralju kraljev hvalo, ki so jo želeli izkazati pozemskemu vladarju, z "usti, spačenostim vdanimi", v "napuhu in prevzetnosti" (Prg 8,13) prilastil slavo, ki pripada samo Bogu!/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

2. poglavje: Tempelj in njegova posvetitev (angleško)
Salomon je modro izpeljal dolgo snovan Davidov načrt, da bi postavil tempelj Gospodu. Jeruzalem je bil sedem let poln marljivih delavcev, ki so ravnali izbrano zemljišče, postavljali ogromne podporne zidove, polagali široke temelje iz "velikih in dragih kamnov, obsekanih kamnov", (1 Kr 5,17) oblikovali trd les iz libanonskih gozdov in postavljali veličastno svetišče.

Hkrati s pripravo lesa in kamna, čemur je na tisoče ljudi posvetilo svoje moči, je nepretrgoma potekala izdelava opreme za tempelj pod vodstvom Hirama iz Tira, "modrega moža, obdarovanega z razumnostjo", ki je znal "delati iz zlata, srebra, brona, železa, kamna, lesa, iz zagorelordečega in višnjevega blaga, iz tenčice in karmezina". (2 Let 2,13.14)

Ko so na gori Moriji tako brezhrupno/35/ postavljali stavbo, "so jo skladali iz kamnov, popolnoma obsekanih v kamenarnici, da ni bilo slišati kladiva, ne sekire, ne kakršnega koli železnega orodja v hiši, ko so jo gradili". (1 Kr 6,7) Obenem so pripravljali čudovite priprave po vzorcih, ki jih je David izročil svojemu sinu, "vse tiste posode, ki so bile v Božji hiši". (2 Let 4,19) To je zajemalo kadilni oltar, mizo s kruhi obličja, svečnik in svetilke, posode in pripomočke, potrebne za službo duhovnikov v svetem, vse je bilo "popolno zlato". (2 Let 4,21) Bronasta oprema - oltar za žgalne daritve, veliki umivalnik, ki je stal na dvanajstih volih, manjši umivalnik in mnoge druge posode - "v Jordanski dolini jih je dal kralj liti v ilovnati prsti, med Sukotom in Zeredo". (2 Let 4,17) Te snovi je bilo priskrbljeno v obilici, da je ne bi primanjkovalo.

Salomon in njegovi pomočniki so postavili za Boga in službo njemu palačo dovršene lepote in neprekosljivega sijaja. Okrašena je bila z dragocenimi kamni, obdana s prostornimi hodniki z veličastnimi stopnicami in obložena z izrezljano cedrovino in zglajenim zlatom. Takšna je s svojimi okrasi in bogato opremo ustrezno ponazarjala živo Božjo cerkev na zemlji. Ta se je skozi veke gradila kot stavba v skladnosti z božanskim vzorcem, iz prvin, kakršne so "zlato, srebro, drago kamenje" in "vogelni stebri, obdelani po zidavi svetišča". (1 Kor 3,12; Ps 144,12) Temu duhovnemu templju je Kristus "vogelni kamen, ... v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu". (Ef 2,20.21)/36/

Končno je bil zgrajen tempelj, ki ga je načrtoval kralj David in postavil njegov sin Salomon. "In vse, kar je prišlo Salomonu v srce, da napravi v Gospodovi hiši, ... je uspešno dovršil." (2 Let 7,11) Potem pa so opravili slovesen obred in jo uradno posvetili Jahveju in njegovi službi, da bi bila na gori Moriji postavljena palača resnično prebivališče ne "za človeka, ampak za Gospoda Boga", (1 Let 29,1) kar je David tako zelo želel.

Prostor, na katerem so postavili tempelj, so dolgo imeli za posvečen kraj. Tukaj je Abraham, oče zvestih, pokazal, da je pripravljen darovati edinega sina v poslušnosti Jahvejevemu ukazu. Tukaj je Bog z Abrahamom obnovil zavezo blagoslova. Ta je vsebovala veličastno mesijansko obljubo človeškemu rodu, da bo rešen z daritvijo Sina Najvišjega. (Glej 1 Mz 22,9.16-18) Tukaj je David daroval žgalne in mirovne daritve, da bi ustavil maščevalni meč angela pokončevalca, in mu je Bog odgovoril z ognjem z neba. (Glej 1 Let 21) Sedaj pa so se še enkrat častilci Jahveja zbrali tukaj, da bi se srečali s svojim Bogom in obnovili svojo obljubo zvestobe.

Za posvetitev so izbrali najprimernejši čas, in sicer sedmi mesec, ko so se ljudje iz vseh delov kraljestva ponavadi zbrali v Jeruzalemu k obhajanju praznika šotorov. Ta praznik je bil predvsem priložnost za veselje. Žetev se je končala in garanje v novem letu se še ni pričelo, zato so bili ljudje prosti vsake skrbi in so se lahko prepustili vplivom svetih in radostnih trenutkov./37/

Ob napovedanem času so se izraelske množice skupaj z bogato oblečenimi predstavniki iz mnogih tujih dežel zbrale na tempeljskem dvorišču. Prizor je bil izredno veličasten. Salomon je z Izraelovimi starešinami in najvplivnejšimi ljudmi izmed ljudstva prišel iz drugega dela mesta, od koder so prinesli skrinjo zaveze. Iz svetišča na gibeonskih višinah so prenesli "shodni šotor in vse svete posode, ki so bile v šotoru". (2 Let 5,5) Ti dragi spomini na pretekle izkušnje Izraelcev med njihovim tavanjem po puščavi in na njihovo zmago v Kanaanu so sedaj našli stalni dom v bleščeči stavbi, ki so jo postavili namesto prenosnega šotora.

Med prenašanjem svete skrinje v tempelj, v kateri sta bili dve kamniti plošči, ki je bil Bog nanju s svojim prstom napisal deset zapovedi, je Salomon posnemal zgled svojega očeta Davida. Po vsakem šestem koraku je daroval daritev. S petjem in glasbo in velikim slavjem so duhovniki "ponesli skrinjo Gospodove zaveze na njeno mesto, v govorišče hiše, v najsvetejše". (2 Let 5,7) Po prihodu iz notranjega svetišča so stopili na prostore, ki so jim bili določeni. Pevci - leviti, oblečeni v bela lanena oblačila s cimbali in psalmovimi strunami in harfami - so stali ob vzhodnem delu oltarja, skupaj z njimi pa je sto dvajset duhovnikov trobilo na trobente. (Glej 2 Let 5,12)

"Zgodi se torej, ko so trobentači in pevci bili kakor eden, da bi se slišal le en glas v proslavo in/38/ zahvalo Gospoda, in ko so povzdignili svoj glas s trobentami, cimbali in drugimi godali in hvalili Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost: tedaj se je hiša, Gospodova hiša, napolnila z oblakom, da niso mogli duhovniki stati, da bi opravljali službo, spričo oblaka, zakaj Gospodova slava je napolnila Božjo hišo." (2 Let 5,13. 14)

Salomon je razumel, kaj pomeni ta oblak, zato je objavil: "Jahve je rekel, da bo prebival v mrakoti. A jaz sem ti zgradil hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na veke!" (2 Let 6,1.2)

"Gospod kraljuje, ljudstva trepetajo; sedeč na kerubih, kraljuje, maje se zemlja. Gospod je velik na Sionu in visok je On nad vsa ljudstva. Slave naj tvoje veliko in strašno ime - On je svet! - Povišujte Gospoda, našega Boga, in pokleknite pred podnožjem njegovih nog: On je svet!" (Ps 99,1-3. 5)

Sredi tempeljskega dvorišča je bil postavljen bronast oder, "pet komolcev dolg in pet komolcev širok in tri komolce visok". (2 Let 6,13) Na njem je stal Salomon in z dvignjenimi rokami blagoslavljal veliko množico pred seboj. "In ves Izraelov zbor je stal." (2 Let 6,3)

"Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog," je vzkliknil Salomon, "ki je s svojimi usti obljubil Davidu, mojemu očetu, in s svojo roko je to izpolnil,/39/ govoreč: ... Toda izvolil sem Jeruzalem, da bodi v njem moje ime." (2 Let 6,4-6)

Potem je Salomon pokleknil na odru in pred vsem ljudstvom molil posvetitveno molitev. Dvignil je roke proti nebu, zbor pa se je z obličjem sklonil proti tlem. Kralj je nato molil: "O Gospod, Izraelov Bog, tebi ni enakega Boga v nebesih ali na zemlji, ki hraniš zavezo in milost svojim hlapcem, ki hodijo pred tvojim obličjem z vsem svojim srcem." (2 Let 6,14)

"Toda ali Bog v resnici prebiva z ljudmi na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega hlapca in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, da poslušaš vpitje in molitev, ki jo moli tvoj hlapec pred teboj: da bodo tvoje oči odprte proti tej hiši podnevi in ponoči, proti mestu, o katerem si rekel, da postaviš tam svoje ime, da uslišiš molitev, ki jo bo molil tvoj hlapec na tem mestu. Poslušaj torej prošnjo svojega hlapca in svojega ljudstva Izraela, ki jo bodo prosili, obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu svojega prebivanja, v nebesih, in ko poslušaš, odpuščaj!" (2 Let 6,18-21)

"Kadar bo tvoje izraelsko ljudstvo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Kadar bo tvoje izraelsko ljudstvo poraženo pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili pred teboj v tej hiši: ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva, Izraela, ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njim in njihovim očetom." (2 Let 6,24.25)/40/

"Kadar se zapre nebo, da ne bo dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili, obrnjeni proti temu kraju, in pripoznavali tvoje ime in se spreobrnejo od svojih grehov, ker si jih ponižal; ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih hlapcev in svojega ljudstva, Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino.

Kadar bo v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali strupena rosa, kobilice ali gosenice; ko jih bodo sovražniki oblegali v deželi njihovih mest; katera koli pridi nadloga, katera koli bolezen: kakršno koli molitev in prošnjo bo molil kdo ali vse tvoje izraelsko ljudstvo, kadar spozna vsakteri svojo kazen in svojo nadlogo in iztegne roke proti tej hiši: ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, in odpusti in vsakemu povrni po vsem njegovem življenju, kakor spoznaš njegovo srce, ... da bi se te bali in hodili po tvojih poteh, dokler žive v deželi, ki si jo dal njihovim očetom.

Če pa tudi tujec, ki ni iz tvojega ljudstva, Izraela, pride iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena in zaradi tvoje močne roke in tvoje iztegnjene rame; ko torej pridejo in bodo molili proti tej hiši; ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, in stori vse, za kar te kliče tujec; da spoznajo vsa ljudstva na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor tvoje ljudstvo, Izrael, ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu./41/

Kadar pojde tvoje ljudstvo v vojno zoper svoje sovražnike, po kateri koli poti jih pošlješ, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti temu mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu: ti poslušaj v nebesih njihovo molitev in prošnjo ter se potegni za njihovo pravdo.

Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni ga človeka, ki ne greši) in se razsrdiš nad njimi in jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v daljno ali bližnjo deželo: če pa se premislijo v deželi, kamor so bili odpeljani v ujetništvo, in se spreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi svojega ujetništva, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali, če se k tebi povrnejo iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše v deželi svojega ujetništva, kamor so jih ujete odpeljali, in molijo, ozirajoč se proti svoji deželi, ki si jo dal njihovim očetom, in mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu: ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, njihovo molitev in prošnjo ter se potegni za njihovo pravdo, in odpusti svojemu ljudstvu, ki je grešilo zoper tebe.

Sedaj torej, moj Bog, prosim, naj bodo odprte tvoje oči in naj pazijo tvoja ušesa na molitev, ki se opravlja na tem mestu. Sedaj torej vstani, o Gospod Bog, pridi v svoje počivališče, ti in skrinja tvoje moči! Tvoji duhovniki, o Gospod Bog, naj bodo oblečeni z zveličanjem, in tvoji svetniki naj se vesele dobrote! O Gospod, Bog, ne zavrni obličja svojega maziljenca! Spominjaj se dobrot, obljubljenih Davidu, svojemu hlapcu." (2 Let 6,26-42)/42/

Ko je Salomon končal molitev, "švigne ogenj z neba in požre žgalno in klalno daritev". (2 Let 7,1) Duhovniki niso mogli stopiti v tempelj, ker "je Gospodova slava napolnila hišo. In vsi Izraelovi sinovi so gledali ... in je bila Gospodova slava nad hišo; in pripognili so se z obrazom do tal, na tlak, in so molili in zahvaljevali Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost." (2 Let 7,2.3)

Nato so kralj in ljudstvo darovali Gospodu daritve. "Tako so posvetili Božjo hišo kralj in vse ljudstvo." (2 Let 7,5) Sedem dni so radostno praznovale množice z vseh delov kraljestva, "silno velik zbor, ki se je sešel od vhoda v Hamat do Egiptovskega potoka". (2 Let 7,8) Naslednji teden je srečna množica preživela v praznovanju praznika šotorov. Ob koncu tega časa ponovne posvetitve in veselja se je ljudstvo vrnilo na svoje domove "veselo in dobre volje zaradi dobrot, ki jih je izkazal Gospod Davidu in Salomonu in Izraelu, svojemu ljudstvu". (2 Let 7,10)

Kralj je naredil vse, kar je mogel, da je spodbudil ljudstvo, da so se v celoti izročili Bogu in njegovi službi ter poveličali njegovo sveto ime. In sedaj je izraelski voditelj znova kakor že prej v začetku svojega vladanja v Gibeonu dobil dokaz, da ga Bog sprejema in blagoslavlja. Gospod se mu je prikazal v nočnem videnju s sporočilom: "Uslišal sem tvojo molitev in sebi izvolil to mesto za daritveno hišo. Kadar zaprem nebo, da ne bo dežja, ali če zapovem kobilicam, da pojedo deželo, ali če/45/ pošljem kugo med svoje ljudstvo: če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo. Sedaj bodo moje oči odprte in moja ušesa bodo pazila na molitev, ki se opravlja na tem mestu. Kajti sedaj sem izvolil in posvetil to hišo, da bodi moje ime tukaj vekomaj, in moje oči in moje srce naj bodo vselej tu." (2 Let 7,12-16)

Če bi Izrael ostal zvest Bogu,..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Če bi Izrael ostal zvest Bogu, bi ta veličastna stavba stala za vselej kot večno znamenje Božje posebne naklonjenosti njegovemu izvoljenemu ljudstvu. Bog je objavil: "Inozemce pa, ki so se pridružili Gospodu, da mu strežejo in da ljubijo Gospodovo ime, da mu bodo hlapci: kdor koli hrani soboto, da je ne bi oskrunil, in kateri trdno drže mojo zavezo, nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši, njihove žgalne in klalne daritve bodo prijetne na mojem oltarju. Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem narodom." (Iz 56,6.7)

Ko je Gospod kralju zagotovil, da ga je sprejel, mu je obenem zelo jasno pokazal pot dolžnosti, po kateri naj hodi. Rekel mu je: "Ti pa, če boš hodil pred menoj, kakor je hodil David, tvoj oče, da storiš po vsem, kar sem ti zapovedal, in boš držal moje postave in sodbe: tedaj utrdim stol tvojega kraljestva, kakor sem se zavezal Davidu, tvojemu očetu, rekoč: Ne bo ti zmanjkalo moža, ki bo vladal Izraelu." (2 Let 7,17.18)/46/

Če bi Salomon še naprej ponižno služil Gospodu, bi njegova celotna vladavina širila mogočen vpliv za dobro na okoliške narode, na katere je naredila tako dober vtis vladavina Davida, Salomonovega očeta, in modre besede ter mogočna dela, ki jih je sam naredil v prvih letih svojega vladanja. Bog je vnaprej videl strašne skušnjave, ki spremljajo blaginjo in posvetno čast. Zato je posvaril Salomona pred zlom odpadništva ter napovedal grozne posledice greha. Tudi čudovit tempelj, ki je bil pravkar posvečen, bo postal "v pregovor in zabavljico med vsemi ljudstvi", (2 Let 7,20) če bodo Izraelci zapustili "Gospoda, Boga svojih očetov" in vztrajali v malikovanju. (2 Let 7,22)

Salomona je opogumilo in razveselilo sporočilo iz nebes, da bo njegova molitev za Izraela uslišana, in tako je zakorakal v najveličastnejše obdobje svoje vladavine. To je bil čas, ko so "vsi kralji zemlje hrepeneli po Salomonovem obličju, da bi slišali njegovo modrost, ki mu jo je dal Bog v srce". (2 Let 9,23) Mnogi so si prišli ogledat njegov način vladanja in ga prosit za navodila, kako naj rešijo težave.

Ko so ti ljudje obiskovali Salomona, jih je poučeval o Bogu kot Stvarniku vsega. Domov so se vračali z jasnejšim spoznanjem Izraelovega Boga in o njegovi ljubezni do človeštva. V naravi so sedaj videli izraz njegove ljubezni in razodetje njegovega značaja. Mnogi so ga pričeli častiti kot svojega Boga.

Salomonova ponižnost ob sprejemanju državnih bremen, ko je pred Bogom priznal,/47/ da je "majhen deček", (1 Kr 3,7) njegova velika ljubezen do Boga in njegovo globoko spoštovanje božanskih načel, njegovo nezaupanje vase in poviševanje neskončnega Stvarnika vsega - vse te značajske lastnosti, ki so tako vredne posnemanja, so se razodele v službah posvetitve templja, ko je med svojo posvetitveno molitvijo pokleknil v ponižni prosilčev položaj. Današnji Kristusovi sledilci se morajo paziti, da ne izgubijo duha spoštovanja in Božjega strahu. Sveto pismo uči ljudi, kako naj se približajo svojemu Stvarniku - s ponižnostjo in strahom, z vero v božanskega Posrednika. Psalmist je dejal: "Zakaj velik mogočni Bog je Gospod in velik kralj nad vse bogove. Pridite, priklonimo se in padimo na tla, pripognimo kolena pred Gospodom, ki nas je ustvaril." (Ps 95,3.6)

Pri javnem in zasebnem bogoslužju je naša prednost pripogniti kolena pred Bogom, ko mu pošiljamo prošnje. Jezus, naš zgled, je pokleknil na kolena in molil. (Lk 22,41) O učencih je zapisano, da so tudi pokleknili in molili. (Dej 9,40) Pavel je izjavil: "Zategadelj pripogibljem kolena pred Očetom." (Ef 3,14) Ezra je pokleknil, ko je pred Bogom priznaval Izraelove grehe. (Ezr 9,5) Daniel je "trikrat vsak dan padel na kolena in molil in se zahvaljeval pred svojim Bogom". (Dan 6,10)

Pravo čaščenje Boga nastaja zaradi dojemanja njegove neskončne velikosti in zavesti o njegovi navzočnosti. Ta zavest o Nevidnem bi morala na vsako srce narediti globok vtis. Ura in kraj molitve sta sveta, kajti tam je/48/ navzoč Bog. Ko pa se spoštovanje kaže v vedenju in obnašanju, se poglobi občutek, ki nas k temu spodbuja. "Sveto in strašno je njegovo ime," pravi psalmist. (Ps 111,9) Ko to ime izgovorijo angeli, si zastrejo obraz. S kakšnim spoštovanjem bi torej morali to ime izgovarjati mi, ki smo padli in grešni!

Dobro bi bilo, ko bi mlajši in starejši razmišljali o teh svetopisemskih besedah, ki kažejo, kako se je treba vesti do kraja, ki je zaznamovan z Božjo posebno navzočnostjo. Bog je ob gorečem grmu ukazal Mojzesu: "Sezuj obuvalo s svojih nog, zakaj mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja." (2 Mz 3,5) Potem ko je Jakob v sanjah videl angela, je vzkliknil: "Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata." (1 Mz 28,16.17)

Salomon je s tem, kar je povedal med posvetitvenim obredom, želel iz misli navzočih odstraniti praznoverja glede Stvarnika, ki so pomračila um poganov. Bog nebes ni omejen na ročno narejene templje kakor poganski bogovi. Pa vendar se bo s svojim ljudstvom srečal po svojem Duhu, ko se bodo zbirali v hiši, ki je posvečena za bogoslužje.

Stoletja pozneje je Pavel učil isto resnico s temi besedami: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, On, ki je gospodar neba in zemlje, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse; ... da bi iskali Boga, ali ga ne bi kako otipali in našli,/49/ ko vendar ni daleč nobenemu od nas. Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo. Blagor narodu, čigar Bog je Gospod, ljudstvu, katero si je izvolil v dediščino. Iz nebes gleda Gospod, vidi vse človeške sinove. Z mesta svojega prebivališča gleda na vse prebivalce zemlje. Gospod je v nebesih postavil svoj prestol, in njegovo kraljestvo gospoduje vsem. O Bog, v svetosti je tvoja steza; kdo je velik mogočni Bog kakor naš Bog? Ti si sam mogočni, čudodelni Bog, pokazal si svojo moč med narodi." (Dej 17,24-28; Ps 33, 12-14; 103,19; 77,13.14)

Čeprav Bog ne prebiva v templjih, ki so narejeni z rokami, vendar počasti s svojo navzočnostjo svoje zbrano ljudstvo. Obljubil je, da se bo srečal z njimi po svojem Duhu, ko se bodo zbrali, da bi ga iskali, priznavali svoje grehe in molili drug za drugega. Kateri pa se zbirajo, da bi ga častili, morajo odstraniti vsak greh. Če ga ne molijo v duhu in resnici in v lepoti svetosti, njihovo shajanje nima smisla. O takšnih Gospod pravi: "To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Ali zaman me časte, učeč nauke, človeške zapovedi." (Mt 15,8.9) Kdor moli Boga, ga mora moliti "v duhu in resnici: saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili". (Jn 4,23)

"Toda Gospod je v templju svoje svetosti - molči pred njim, vsa zemlja!" (Hab 2,20)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

3.poglavje:  Ošabnost zaradi blaginje
Dokler je Salomon poviševal nebeški zakon, je bil Bog z njim ter mu dajal modrost, da je lahko pravično in usmiljeno vladal nad Izraelom. Sprva je ostal skromen kljub bogastvu in posvetni časti, ki ju je bil dosegel, zato je bil njegov vpliv resnično velik. "In Salomon je gospodoval vsem kraljestvom od velereke do dežele Filistejcev in do egiptovske meje. In imel je mir na vseh straneh naokoli. In Juda in Izrael je prebival brez skrbi, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo ... vse Salomonove dni." (1 Kr 4,21.24.25)

Po zelo obetavnem jutru pa je odpadništvo pomračilo njegovo življenje. Zgodovina poroča o žalostnem dejstvu, da se je on, ki so ga imenovali Jedidija - "Gospodov ljubljenec" (2 Sam 12,25) - kogar je Bog počastil s tako očitnimi znamenji božanske naklonjenosti, da sta mu njegova modrost in pravičnost prinesla svetovno slavo, ter je druge spodbudil izkazovati čast Izraelovemu Bogu/51/ - odvrnil od čaščenja Jahveja in se priklonil pred poganskimi maliki.

Stoletja pred Salomonovim prihodom na prestol je Gospod vnaprej videl nevarnosti, kakršnim bodo izpostavljeni ti, ki bi lahko bili izbrani za Izraelove voditelje, zato je dal Mojzesu navodila za njihovo ravnanje. Navodila so se glasila, da naj si mož, ki zasede Izraelov prestol, prepiše "v knjigo prepis tega zakona", Jahvejevih uredb, "ki ga hranijo duhovniki leviti". (5 Mz 17,18) Gospod je rekel: "Ima naj jo pri sebi ter jo bere vse dni svojega življenja, da se nauči bati se Gospoda, svojega Boga, hraniti vse besede tega zakona in te postave, da bi jih izpolnjeval; da se ne povzdigne njegovo srce nad svoje brate ter da se ne gane od zapovedi ne na desno, ne na levo, da bi podaljšal dni svojega in tudi svojih sinov kraljevanja sredi Izraela." (5 Mz 17,19.20)

V zvezi s tem navodilom je Gospod posebej posvaril, da naj človek, ki ga bodo pomazilili za kralja, nima "mnogo žen, da se ne bi odvrnilo njegovo srce; tudi naj si ne nabira preveč srebra in zlata". (5 Mz 17,17)

Salomon je poznal ta opozorila in jih je nekaj časa upošteval. Njegova največja želja je bila živeti in vladati v skladnosti z uredbami, ki so bile dane na Sinaju. Njegov način vodenja državniških poslov je bil v očitnem nasprotju z običaji narodov tistega časa - narodov, ki se niso bali Boga in katerih vladarji so teptali njegov sveti zakon./52/

Salomon si je drznil stopiti na prepovedana tla, da bi okrepil odnos z mogočnim kraljestvom, ki je bilo južno od Izraela. Satan je vedel, kaj so sadovi poslušnosti; zato si je v prvih letih Salomonovega kraljevanja - v veličastnih letih zaradi kraljeve modrosti, dobrodelnosti in poštenosti - prizadeval z raznimi vplivi zahrbtno spodkopati Salomonovo zvestobo načelnosti in ga ločiti od Boga. Za uspeh sovražnikovih prizadevanj zvemo iz poročila: "Salomon je sklenil svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem, vzemši faraonovo hčer; in pripeljal jo je v Davidovo mesto." (1 Kr 3,1)

S človeškega vidika se zdi, da se je ta poroka izkazala za blagoslov, čeprav je bila v nasprotju z naukom Božjega zakona. Salomonova poganska žena se je namreč spreobrnila in se mu pridružila v čaščenju pravega Boga. Celo sam faraon je Izraelu dokazal svojo vdano službo tako, da je zavzel Gezer "in pomoril Kanaance, ki so prebivali v mestu, ter ga je dal v delež svoji hčeri, Salomonovi ženi". (1 Kr 9,16) Salomon je obnovil to mesto in tako na videz zelo okrepil svoje kraljestvo vzdolž sredozemske obale. Toda ko je sklenil zavezništvo s poganskim narodom in ga potrdil s poroko z malikovalsko princeso, je lahkomiselno prezrl moder predpis, ki ga je Bog določil, da bi ohranil moralno čistost svojega ljudstva. Upanje, da se bo njegova žena Egipčanka morda spreobrnila, je bil slab izgovor za greh.

Bog je nekaj časa v svojem sočutnem usmiljenju trpel to hudo napako, kralj pa bi z modrim ravnanjem lahko/53/ vsaj precej ustavil zle vplive, ki jih je sprožila njegova nepremišljenost. Toda Salomon je pričel pozabljati Vir svoje moči in slave. Ko je nagnjenje pridobilo oblast nad razumom in je naraslo samozaupanje, je hotel po svoje uresničiti Gospodov namen. Menil je, da politične in gospodarske povezave z okoliškimi kraljestvi lahko tem narodom prinesejo spoznanje o pravem Bogu, zato je drugo za drugim sklepal nesveta zavezništva z narodi. Zaveze so bile pogosto zapečatene s porokami s poganskimi princesami. Jahvejeve zapovedi so bile odrinjene zaradi običajev okoliških narodov.

Salomon si je laskal, da bosta modrost in moč njegovega zgleda vodila njegove žene od malikovalstva k čaščenju pravega Boga in da bodo tako sklenjena zavezništva pritegnila okoliške narode v tesen odnos z Izraelom. Prazni upi! Salomonovo mnenje, da ima dovolj moči za upiranje vplivu poganskih zvez, je bila pogubna napaka. Pogubno je bilo tudi zmotno upanje, da bodo drugi spoštovali in ubogali Božje svete zapovedi, čeprav jih bo sam prestopal.

Zavezništva in gospodarske povezave s poganskimi narodi so kralju prinesle sloves, čast in bogastva tega sveta. Lahko je dobival zlato iz Ofirja in srebro iz Tarsisa v velikih količinah. "In kralj je storil, da je bilo v Jeruzalemu srebra in zlata kakor kamenja, in ceder je pripravil toliko, da jih je bilo obilo kakor smokvovega drevja." (2 Let 1,15) Zakladi/54/ z vsemi spremljajočimi skušnjavami so v Salomonovem času postali dostopni izredno velikemu številu ljudi; plemenito zlato značaja pa je temnelo in propadalo.

Salomonovo odpadništvo je bilo tako postopno, da je odtaval daleč od Boga, preden se je tega zavedel. Skoraj neopazno je vse manj zaupal v božansko vodstvo in blagoslov ter se vse bolj zanašal na lastno moč. Po malem je odtegoval Bogu neomajno poslušnost, zaradi katere je Izrael postal poseben narod, in se vse bolj prilagajal običajem okoliških narodov. Med popuščanjem skušnjavam, ki so spremljale njegov uspeh in slavni položaj, je pozabljal na Vir svoje blaginje. Ker si je prizadeval prekositi druge narode v moči in blišču, je s sebičnimi cilji popačil nebeške darove, ki jih je prej uporabljal v slavo Bogu. Denar, ki bi moral biti v svetem skladu za pomoč ubogim in porabljen za širjenje načel svetega življenja po svetu, je sebično porabil za častihlepne zamisli.

Kralja je prevzela nepremagljiva želja, da bi....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kralja je prevzela nepremagljiva želja, da bi druge narode prekosil po zunanjem blišču, zato je spregledal potrebo po lepoti in popolnosti značaja. Ker se je želel proslaviti pred svetom, je prodal svojo čast in poštenost. Velike dohodke, ki jih je pridobil v trgovanju z mnogimi deželami, je povečal še s pobiranjem velikih davkov. Tako so ošabnost, častihlepnost, zapravljivost in uživanje povzročili krutost in pretirano tlako. Vesten in obziren duh, ki je bil značilen za njegovo ravnanje z ljudmi v prvih letih vladanja, se je sedaj spremenil. Od najmodrejšega/55/ in najbolj usmiljenega vladarja se je izpridil v tlačitelja. Nekoč sočuten in bogaboječ varuh ljudstva je postal zatiralec in samodržec. Ljudstvu je nalagal davek za davkom, da bi lahko zbiral sredstva za vzdrževanje svojega razkošnega dvora.

Ljudstvo je pričelo nergati. Spoštovanje in občudovanje, ki so ju nekoč gojili do kralja, se je spremenilo v nezadovoljstvo in gnus.

Gospod je posvaril izraelske vladarje, naj nimajo preveč konj, da se ne bi zanašali na človeško moč. Toda Salomon je popolnoma zavrgel to zapoved, in so mu "vodili ... konje iz Egipta in iz vseh dežel. In Salomon je nabral voz in konjikov in je imel tisoč in štiristo voz in dvanajst tisoč konjikov, ki jih je razstavil po voznih mestih in pri kralju v Jeruzalemu." (2 Let 1,16; 9,28; 1 Kr 10,26)

Kralj je vse bolj in bolj imel razkošje in razbrzdanost ter naklonjenost sveta za kazalce veličine. Iz Egipta, Fenicije, Edoma, Moaba in drugih krajev so mu vodili lepe in privlačne ženske. Njihovo število je naraslo na tisoč. Njihova vera je bila čaščenje malikov. Naučene so bile opravljati krute in poniževalne obrede. Kralj je zaslepljen z njihovo lepoto zanemaril svoje dolžnosti do Boga in svojega kraljestva.

Njegove žene so širile močan vpliv nanj in postopoma so ga pregovorile, da se jim je pridružil pri njihovem čaščenju. Salomon je prezrl navodilo, ki ga je Bog dal za pregrado proti odpadništvu,/56/ in se nato še sam vdal čaščenju lažnih bogov. "In ko je bil Salomon star, so mu njegove žene naklonile srce, da je šel za drugimi bogovi; in ni bilo njegovo srce popolnoma vdano Gospodu, njegovemu Bogu, kakor je bilo srce njegovega očeta Davida. In Salomon je hodil za Astoreto, boginjo Sidoncev, in za Milkomom, gnusobo Amoncev." (1 Kr 11,4.5)

Na južnem delu Oljske gore nasproti gore Morije, kjer je stal prečudovit Jahvejev tempelj, je Salomon postavil mogočne stavbe za malikovalska svetišča. Da bi ugodil svojim ženam, je dal tja postaviti ogromne malike, spačene podobe iz lesa in kamna sredi nasadov mirt in oljk. Tam pred oltarji poganskih bogov so opravljali najbolj poniževalne poganske obrede "Kamosu, gnusobi Moabcev ... in Molohu, gnusobi Amonovih sinov". (1 Kr 11,7)

Salomonovo ravnanje pa je prineslo tudi zanesljivo kazen. Ločitev od Boga zaradi zveze z malikovalci je povzročila njegovo propadanje. Ko je prenehal biti zvest Bogu, je izgubil oblast nad seboj. Njegove vrline so izginile. Njegova rahločutnost je otopela, vest pa zakrnela. On, ki je v prvih letih svojega vladanja pokazal toliko modrosti in ljubezni, da je vrnil nebogljeno dete nesrečni materi, (1 Kr 3,16-28) je padel tako nizko, da je privolil v postavitev malika, komur so darovali žive otroke kot žrtve. V svoji mladosti je bil obdarjen z razsodnostjo in znanjem, v svoji zreli dobi pa tako navdihnjen, da je napisal: "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Prg 14,12) V poznejših letih pa je zataval tako daleč/57/ od čistosti, da je privolil v razuzdane in ogabne obrede, ki so bili povezani s čaščenjem Kamosa in Astorete. Pri posvetitvi templja je dejal svojemu ljudstvu: "Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, našemu Bogu." (1 Kr 8,61) Potem pa je sam postal prestopnik in je v srcu in življenju preklical svoje besede. Zmotno je menil, da svoboda pomeni razuzdanost. Poskušal je - ampak za kakšno ceno - združiti svetlobo in temo, dobro in zlo, čistost in nečistost, Kristusa in Belijala.

Salomon je bil največji med kralji, ki so kdaj držali žezlo, postal pa je razuzdanec, orodje in suženj drugih. Njegov značaj, ki je bil nekoč plemenit in kreposten, je postal slaboten in popustljiv. Njegovo vero v živega Boga so spodrinili brezbožniški dvomi. Nevera je pokvarila njegovo srečo, oslabila njegova načela in ponižala njegovo življenje. Pravičnost in velikodušnost iz prvih let njegove vladavine sta se spremenili v samodrštvo in nasilništvo. Kako bedna in šibka je človeška narava! Kako malo lahko Bog stori za človeka, ki je izgubil občutek odvisnosti od njega.

V letih odpadništva se je Izraelovo duhovno nazadovanje...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V letih odpadništva se je Izraelovo duhovno nazadovanje neprestano stopnjevalo. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa je kralj združil svoje koristi s Satanovimi pomočniki? Sovražnik je deloval po njih in pomračil um Izraelcev glede tega, kaj je pravo in lažno čaščenje; tako so postali lahek plen. Trgovanje z drugimi narodi jih je pripeljalo v tesen odnos z njimi, ki niso ljubili Boga, zato se je tudi ljubezen Izraelcev do Boga zelo ohladila. Otopel je njihov oster občutek o vzvišenosti in svetosti Božjega značaja. Ker niso hoteli hoditi po poti/58/ poslušnosti, so postali zvesti sovražniku pravičnosti. Poročanje z malikovalci je postala splošna navada in Izraelcem se kmalu ni več studilo čaščenje malikov. Mnogoženstvo je postalo sprejemljivo. Malikovalske matere so vodile svoje otroke opazovat poganske obrede. V življenju nekaterih je bilo pravo bogoslužje, ki ga je ustanovil Bog, zamenjano z najmračnejšim malikovalstvom.

Kristjani se morajo razlikovati in ločiti od sveta, njegovega duha in vplivov. Bog nas lahko popolnoma obvaruje na svetu, vendar mi ne smemo biti od sveta. Njegova ljubezen ni negotova in spremenljiva. Vedno bedi nad svojimi otroki z neizmerljivo skrbjo. Zahteva pa nerazdeljeno zvestobo. "Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu." (Mt 6,24)

Salomon je bil obdarjen s čudovito modrostjo, toda svet ga je ločil od Boga. Ljudje niso danes nič močnejši od Salomona; prav tako zlahka podležejo vplivom, ki so povzročili njegov padec. Kakor je Bog svaril Salomona pred nevarnostjo, tako še danes svari svoje otroke, naj ne ogrožajo svoje duše z naklonjenostjo do sveta. Prosi nas: "Zato odidite izmed njih in se ločite, ... in nečistega se ne dotikajte, in jaz vas sprejmem, in bom vam Oče in vi boste meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni." (2 Kor 6,17.18)

V blaginji preži nevarnost. V vseh časih sta bogastvo in čast vedno ogrožali ponižnost in duhovnost. Ni nam težko nositi praznega kozarca,/59/ do roba nalitega pa moramo previdno držati v ravnotežju. Težave in nasprotovanja utegnejo povzročiti žalost, vendar je blaginja najnevarnejša za duhovno življenje. Če človek ni neprestano podrejen Božji volji in ni posvečen z resnico, bo blaginja vsekakor zbudila naravno nagnjenje k prevzetnosti.

V dolini ponižanja, kjer se ljudje zanašajo na Boga, da jih uči in vodi na vsakem koraku, obstaja sorazmerna varnost. V smrtni nevarnosti pa so ljudje, ki stojijo na vrhu in se zanje misli, da so izredno modri. Če se takšni ne bodo zanašali na Boga, bodo gotovo padli.

Kadar koli popustimo ošabnosti in častihlepnosti, je življenje omadeževano, kajti ošabnost, ki se ne zaveda svoje potrebe, zapira srce pred neskončnimi nebeškimi blagoslovi. Kdor želi poveličati samega sebe, bo ostal brez Božje milosti, po kateri bi lahko dosegel obilo pravega bogastva in najgloblje veselje. Kdor pa vse izroči Kristusu in vse naredi zanj, bo doživel izpolnitev obljube: "Gospodov blagoslov bogati, trud pa ničesar ne pridene." (Prg 10,22) Zveličar z nežnim dotikom milosti iz našega srca odpravlja nemir in nesveto častihlepnost, sovraštvo spreminja v ljubezen, nevero pa v zaupanje. Kadar ogovori človeka: "Pojdi za menoj," privlačnost posvetnega navdušenja izgubi vso moč. Ob zvoku njegovega glasu iz srca beži duh lakomnosti in pohlepnosti, ljudje pa vstanejo osvobojeni in gredo za njim.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Preroki in kralji

4. poglavje: Posledice prekrška

Salomon je postal samopašen in tiran predvsem zato, ker ni ohranil in gojil duha samopožrtvovalnosti.

Mojzes je nekoč ob vznožju Sinaja sporočil ljudstvu božanski ukaz: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Mz 25,8) Izraelci so se odzvali s prilaganjem primernih darov: "In pridejo, kogar koli je sililo njegovo srce, vsak, čigar duh je bil radovoljen, in prineso Gospodov dar povzdignjenja." (2 Mz 35,21) Za gradnjo svetišča so bile namreč potrebne velike in obsežne priprave. Potrebno je bilo veliko najdragocenejše in drage snovi, vendar je Gospod sprejel samo prostovoljne darove. "Od vsakega, kogar izpodbode njegovo srce, vzemite dar povzdignjenja meni," se je glasil ukaz, ki ga je ponovil Mojzes množici. (2 Mz 25,2) Prvi lastnosti za postavitev bivališča Najvišjemu/61/ sta bila posvečenje Bogu in duh požrtvovalnosti.

Podobno je bilo ljudstvo poklicano k samopožrtvovalnosti, ko je David prepustil Salomonu odgovornost za gradnjo svetišča. Zbrano množico je vprašal: "In kdo je pripravljen danes prostovoljno napolniti svojo roko za Gospoda?" (1 Let 29,5) Tisti, ki so določeni za postavitev svetišča, naj se vedno spominjajo tega vabila k posvečenju in prostovoljni službi.

Bog je za postavitev shodnega šotora v puščavi obdaril izbrane može s posebnimi veščinami in modrostjo. "In Mojzes reče Izraelovim sinovom: Glejte, Gospod je po imenu poklical Bezalela, ... iz Judove rodovine, in ga je napolnil z Božjim Duhom, ki se kaže v modrosti, razumnosti in znanosti in v vsakršni spretnosti. ... Dal mu je tudi v srce, da poučuje, njemu in Oholiabu, ... iz Danovega rodu. Napolnil ju je z modrostjo srca, da napravita vsakovrstno kovaško in rezbarsko in umetno tkano in pisano vezeno delo ... kakor tisti, ki delajo vsakovrstna ročna dela. ... In Bezalel in Oholiab bosta delala in vsi možje modrega srca, ki jim je Gospod dal modrost in razumnost." (2 Mz 35,30-35; 36,1) Nebeška bitja so sodelovala z delavci, ki jih je izbral sam Bog.

Potomci teh delavcev so podedovali precejšnjo mero nadarjenosti, ki so bile zaupane njihovim prednikom. Ti Judovci in Danovci so nekaj časa ostali ponižni in nesebični; postopoma pa so se skoraj neopazno prenehali zanašati na Boga in mu niso več želeli nesebično služiti. Zahtevali/62/ so višje plačilo za svoje storitve, ker so bili izredno vešči delavci v upodabljajoči umetnosti. V nekaterih primerih so ustregli njihovim zahtevam, pogosteje pa so našli delo pri okoliških narodih. Namesto da bi gojili plemenitega duha samopožrtvovalnosti, ki je prežemal srca njihovih slavnih prednikov, so vse bolj popuščali duhu pohlepnosti in lakomnosti. Da bi zadovoljili svoje sebične želje, so veščine, ki jim jih je podaril Bog, uporabljali v službi poganskim kraljem in s svojo nadarjenostjo pomagali ustvarjati dela, ki so sramotila njihovega Stvarnika.

Med temi možmi naj bi Salomon poiskal glavnega mojstra, da bi nadzoroval gradnjo templja na gori Moriji. Kralju so bili zaupani podrobni pisni načrti za vsak del svete stavbe; zato se je lahko v veri obrnil k Bogu za izbiro posvečenih pomočnikov, katerim bo podaril posebne veščine, da lahko natančno opravijo zahtevano nalogo. Salomon pa je opustil priložnost, da bi pokazal vero v Boga. Tirskega kralja je prosil: "Sedaj mi torej pošlji modrega moža, ki zna delati iz zlata, srebra, brona, železa in iz zagorelordečega, karmezinovega in višnjevega blaga in ki zna izrezljavati rezbe, da dela z veščaki, ki so pri meni v Judeji in Jeruzalemu." (2 Let 2,7)

Feničanski kralj je odgovoril tako, da je poslal Hurama. Ta je bil "sin žene izmed Danovih hčera, njegov oče pa je bil Tirec". (2 Let 2,14) Huram je bil po materini strani potomec Oholiaba, ki mu je Bog pred nekaj stoletji podaril posebno modrost za gradnjo svetišča.

Tako je bil na čelo Salomonove skupine delavcev/63/ postavljen mož, čigar prizadevanja ni spodbujala nesebična želja, da bi služil Bogu. Služil je mamonu, bogu tega sveta. V vlakna njegovega značaja so bila vtkana načela sebičnosti.

Huram je zaradi svojih izrednih sposobnosti zahteval visoka plačila. Postopoma so napačna načela, ki jih je gojil, sprejeli tudi njegovi sodelavci. Ko so z njim dan za dnem delali, so popuščali nagnjenju, da so primerjali svoje plačilo z njegovim ter tako pozabili na sveti značaj svojega dela. Zapustil jih je duh samoodpovedi, njegov prostor pa je zasedel duh pohlepnosti. Zaradi tega so zahtevali višje plačilo in ga tudi dobili.

Pogubni vplivi, ki so bili tako sproženi, so preželi vse panoge Gospodovega dela in se razširili po kraljestvu. Zahtevanje in doseganje višjega plačila je dalo mnogim priložnost, da so se vdali razkošju in potratnosti. Bogati so zatirali uboge. Duh samopožrtvovalnosti je skoraj izginil. V daljnosežnih posledicah teh vplivov lahko zasledimo enega glavnih vzrokov za strašno odpadništvo njega, ki je nekoč spadal med najmodrejše smrtnike.

Ostro nasprotje med duhom in vzgibi ljudi, ki so postavljali shodni šotor v puščavi, in teh, ki so gradili Salomonov tempelj, vsebuje nauk globokega pomena. Koristoljubnost, ki je zaznamovala graditelje templja, ima danes dvojnika v sebičnosti, ki vlada na svetu. Duh pohlepnosti in hlepenje po najvišjem položaju in najvišjem plačilu je zelo razširjen./64/ Redko naletimo na prostovoljno službo in veselo samoodpoved, kakršne so imeli postavljalci shodnega šotora. Vendar je to edini duh, ki bi moral spodbujati Jezusove sledilce. Naš božanski Učitelj je pokazal zgled, kako naj delajo njegovi učenci. Ko je rekel: "Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudi," (Mt 4,19) jima ni ponudil določene vsote kot nagrado za njuno službo. Z njim sta morala sodelovati v samoodpovedi in požrtvovalnosti.

Nikar ne delajmo zaradi plačila. Naša spodbuda, da delamo za Boga, ne sme imeti nič skupnega s službo sebi. Nesebična vdanost in duh požrtvovalnosti sta vedno bila in vedno bosta najpomembnejši lastnosti za sprejemljivo službo. Naš Gospod in Učitelj je določil, da v njegovo delo ne bi bila vtkana niti ena nit sebičnosti. V svoja prizadevanja moramo vnesti obzirnost in znanje, natančnost in modrost, ki jih je Bog popolnosti zahteval od graditeljev pozemskega svetišča. Vendar se moramo pri vsakem našem delu zavedati, da so tudi največje nadarjenosti ali najsijajnejša služba sprejemljive samo, ko sebe položimo na oltar kot živo in popolno daritev.

Naslednje odstopanje od pravih načel,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Naslednje odstopanje od pravih načel, ki je na koncu povzročilo padec Izraelovega kralja, je bilo popuščanje skušnjavi, da bi si prilastil slavo, ki pripada samo Bogu.

Od dneva, ko je bila Salomonu zaupana gradnja templja, pa do časa, ko je bil dokončan, je imel pred seboj zaobljubljeni namen, "da zgradi hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga". (2 Let 6,7) Ta cilj je bil jasno povedan zbranim Izraelovim množicam/65/ pri posvečenju templja. Kralj je v svoji molitvi priznal, da je Jahve rekel: "Moje ime bo ondi." (1 Kr 8,29)

Eden najbolj ganljivih delov Salomonove posvetitvene molitve je bila njegova prošnja Bogu za tujce, ki bodo prišli iz oddaljenih dežel, da bi izvedeli več o njem, čigar slava se je razširila med narodi. Kralj je prosil: "Slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu in o tvoji mogočni roki in o tvoji iztegnjeni rami." (1 Kr 8,42) Za vsakega takšnega tujega molivca je Salomon prosil: "Ti poslušaj v nebesih, ... in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu." (1 Kr 8,43)

Ob koncu posvetitve je Salomon opomnil Izraela, naj bo zvest in vdan Bogu, da "bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega". (1 Kr 8,60)

Načrtovalec templja je bil večji od Salomona; stavba je razodevala Božjo modrost in slavo. Kdor ni poznal tega dejstva, je seveda občudoval in hvalil Salomona kot načrtovalca in graditelja; toda kralj si ni lastil časti za njegovo načrtovanje ali gradnjo.

Tako je bilo, ko je Salomona obiskala kraljica iz Sabe. Slišala je bila za njegovo modrost in veličasten tempelj, ki ga je postavil, ter se odločila, da ga bo preizkušala "z ugankami" (1 Kr 10,1; 2 Let 9,1) in sama videla njegova slavna dela. V spremstvu služabnikov ter kamel, ki so nosile/66/ dišave in obilo zlata in draguljev, se je podala na dolgo potovanje v Jeruzalem. "In ko je dospela k Salomonu, je govorila z njim o vsem, kar ji je bilo na srcu." (1 Kr 10,2; 2 Let 9,1) Z njim je govorila o skrivnostih narave; Salomon pa jo je poučil o Bogu narave, o velikem Stvarniku, ki prebiva v najvišjih nebesih ter vlada nad vsem. "In Salomon ji je razložil vse, kar ga je vprašala; in ni bilo stvari, ki bi bila skrita Salomonu, da bi ji ne bil povedal." (1 Kr 10,3; 2 Let 9,2)

"Ko pa je slišala kraljica iz Sabe vso Salomonovo modrost in je videla hišo, ki jo je zgradil, ... ji je od strmenja zastala sapa." (1 Kr 10,4.5; 2 Let 9,3.4) Priznala je: "Resnična je bila beseda, ki sem jo slišala v svoji deželi o tvojih stvareh in o tvoji modrosti! Toda nisem hotela verjeti, dokler nisem prišla in sem s svojimi očmi videla vse. In glej, še polovice mi niso povedali: več imaš modrosti in dobrot, kakor je bila govorica, ki sem jo slišala. Blagor tvojim ljudem in blagor tem tvojim hlapcem, ki vedno stoje pred teboj, ki poslušajo tvojo modrost!" (1 Kr 10,6-8; 2 Let 9,5-7)

Salomon je kraljico tako izčrpno poučil o viru svoje modrosti in blaginje, da ob koncu svojega obiska ni mogla poveličati predstavnika, temveč je bila prisiljena vzklikniti: "Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki ti je bil blagovoljen, da te je posadil na Izraelov prestol! Ker Gospod ljubi Izraela vekomaj, zato te je postavil za kralja, da izvršuješ sodbo in pravičnost." (1 Kr 10,9; 2 Let 9,8) Bog je načrtoval, da bi takšen vtis dobila vsa ljudstva. In ko "so vsi kralji zemlje hrepeneli po Salomonovem obličju, da bi slišali njegovo modrost, ki mu jo je dal/67/ Bog v srce", (2 Let 9,23) je Salomon nekaj časa poveličeval Boga tako, da jih je spoštljivo usmerjal na Stvarnika nebes in zemlje, Vladarja vesolja in Vsemodrega.

O, kakšna bi bila Salomonova zgodovina, ko bi še naprej s ponižnim duhom usmerjal pozornost ljudi s sebe na njega, ki mu je dal modrost, bogastvo in čast! Toda kakor navdihnjeno pero poroča o njegovih vrlinah, prav tako zvesto priča o njegovem padcu. Salomon je na vrhuncu veličine in obdan z darovi sreče postal omamljen, izgubil je ravnotežje in padel. Posvetni ljudje so ga neprestano hvalili, zato se več ni mogel upreti laskanju, ki so mu ga izkazovali. Modrost, ki mu je bila zaupana, da bi lahko poveličeval Darovalca, ga je navdala z ošabnostjo. Na koncu je dovolil, da so ljudje o njem govorili kot o najbolj vrednem hvale za neprimerljivo razkošje stavbe, ki je bila načrtovana in postavljena v čast "imenu Gospoda, Izraelovega Boga". (2 Let 6,7)

Tako je Jahvejev tempelj postal znan med narodi kot Salomonov tempelj. Človeški predstavnik si je prilastil slavo, ki je pripadala njemu, ki je višji od visokega. (Prd 5,8) Še danes o templju, o katerem je Salomon rekel: "Da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu," (2 Let 6,33) najpogosteje govorijo kot o Salomonovem, ne pa o Jahvejevem templju.

Človek ne more pokazati večje ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Človek ne more pokazati večje značajske slabosti, kakor če dovoli, da mu ljudje pripisujejo slavo za darove, ki so jih dala nebesa. Pravi kristjan ima Boga za prvega in/68/ poslednjega in v vsem najboljšega. Nobeni častihlepni vzgibi ne bodo ohladili ljubezni do Boga; neomajno in vztrajno si bo prizadeval, da bo čast pripisana njegovemu nebeškemu Očetu. Ko smo zvesti v poveličevanju Božjega imena, so naše spodbude pod božanskim nadzorom, mi pa smo zmožni razvijati duhovno in umsko moč.

Jezus, božanski Učitelj, je vedno poveličeval ime svojega nebeškega Očeta. Svoje učence je učil moliti: "Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime." (Mt 6,9) In nikakor niso smeli pozabiti priznati: "Ker tvoje je kraljestvo, moč in slava." (Mt 6,13) Vzvišeni Zdravnik je tako skrbno usmerjal pozornost s sebe na Vir svoje moči, da osupla množica teh, ki so videli, "da mutci govore in so pohabljeni zdravi in hromi hodijo in slepci vidijo", ni poveličevala Jezusa, marveč "so slavili Izraelovega Boga". (Mt 15,31) Kristus je v čudoviti molitvi tik pred križanjem dejal: "Jaz sem te oslavil na zemlji." (Jn 17,4) Prosil je: "Oslavi svojega Sina, da tudi tvoj Sin tebe oslavi. Oče pravični! Svet tebe ni spoznal, a jaz sem te spoznal, in ti so spoznali, da si me ti poslal; in oznanil sem jim tvoje ime, in oznanjeval ga bom: da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih." (Jn 17,1.25.26)

"Tako pravi Gospod: Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene,/69/ da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod. Hvalil bom Božje ime, ... in poveličeval ga z zahvaljevanjem. Vreden si, naš Gospod in Bog, prejemati slavo in čast in moč. Slavil te bom, Gospod, moj Bog, iz vsega svojega srca in poveličeval bom tvoje ime vekomaj. Poveličujte Gospoda z menoj in skupno povišujmo njegovo ime." (Jer 9,23.24; Ps 69,30; Raz 4,11; Ps 86,12; 34,3)

Sprejemanju vodil, ki so peljala stran od duha požrtvovalnosti in se nagibala k samopoveličevanju, se je pridružilo še eno veliko popačenje božanskega načrta za Izraela. Bog je načrtoval, da bi bilo njegovo ljudstvo luč svetu. Z njih naj bi svetila slava njegovega zakona, ki bi jo razodevali v praktičnem življenju. Da bi njegovo izvoljeno ljudstvo izvršilo ta načrt, mu je Bog omogočil zasesti pomemben položaj med narodi na zemlji.

V Salomonovih dneh se je Izraelovo kraljestvo raztezalo od Hamata na severu do Egipta na jugu ter od Sredozemskega morja do reke Evfrat. Po tem območju so potekale mnoge naravne poti svetovne trgovine. Karavane iz oddaljenih dežel so neprestano hodile sem in tja. Tako je bila Salomonu in njegovemu ljudstvu dana priložnost, da ljudem iz vseh narodov razodenejo značaj Kralja kraljev ter jih poučijo, kako naj ga spoštujejo in so mu poslušni. To spoznanje bi moralo biti podano/70/ vsemu svetu. Po nauku o žrtvenih daritvah bi morali pred narodi povišati Kristusa, da bi lahko živeli vsi, ki si to želijo.

Ker je bil Salomon postavljen na čelo ljudstva, ki je bilo določeno za svetilnik okoliškim narodom, bi moral uporabiti od Boga dano modrost in moč vpliva, da bi ustanovil in vodil veliko gibanje za razsvetljenje njih, ki niso poznali Boga in njegove resnice. Tako bi bile množice pripeljane k zvestobi božanskim navodilom, Izrael bi bil zaščiten pred hudobnimi poganskimi navadami, Gospod slave pa bi bil mogočno počaščen. Toda Salomon je ta vzvišeni cilj izgubil spred oči. Ni izrabil svojih sijajnih priložnosti, da bi razsvetlil nje, ki so neprestano hodili skozi njegovo deželo ali pa se celo zadrževali v najpomembnejših mestih.

Misijonskega duha, ki ga je Bog vsadil v Salomonovo srce in v srce vseh pravih Izraelcev, je spodrinil trgovski duh. Priložnosti, ki so se jim ponudile ob stiku z mnogimi narodi, so izrabili za osebno poveličevanje. Salomon je želel okrepiti svoj politični položaj tako, da je gradil utrjena mesta ob trgovskih križiščih. Obnovil je Gezer poleg Jope, ki je stal ob cesti med Egiptom in Sirijo; Bet-horon, zahodno od Jeruzalema, ki je nadzoroval prehod iz središča Judeje v Gezer in na obalo; Megido, ki leži ob karavanski cesti iz Damaska v Egipt ter od Jeruzalema proti severu; in "Tadmor v puščavi" vzdolž karavanskih poti z vzhoda. (2 Let 8,4) Vsa ta mesta so bila močno/71/ utrjena. Trgovske prednosti izhoda na Rdeče morje so povečali z gradnjo ladjevja "v Ezion-geberju, ... na bregu Rdečega morja, v Edomski deželi". (1 Kr 9,26) Izurjeni pomorščaki iz Tira so potovali "s Salomonovimi hlapci" mornarji na teh ladjah v "Ofir in tam naložili zlata, ... silno veliko sandalovine in dragih kamnov". (1 Kr 9,27.28; 10,11)

Dohodek kralja in mnogih njegovih podložnikov je mogočno narastel, ampak kakšna je bila cena za vse to! Nepregledne množice ljudi, ki so se prerivale/72/ na poteh, so ostale brez spoznanja o Jahveju, in sicer zaradi pohlepnosti in kratkovidnosti njih, katerim so bili zaupani Božji izreki.

V očitnem nasprotju s Salomonom pa je ravnal Kristus, ko je živel na zemlji. Zveličar, ki je imel "vso oblast", (Mt 28,18) ni nikoli uporabil te moči za samopoveličevanje. Popolnosti njegove službe človeštvu niso omadeževale nikakršne sanje o pozemski zmagi ali posvetni veličini. Povedal je: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mt 8,20) Kdor je odgovoril na najpomembnejše vabilo in pričel služiti Vrhovnemu Delavcu, naj dobro prouči njegov način dela. On je izkoristil priložnosti, ki so se mu ponudile na velikih prometnih poteh.

Jezus je presledke med potovanji preživel v Kafarnaumu, ki je postal znan kot njegovo mesto. (Mt 9,1) Ker leži na poti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, je bil zelo prikladen za središče Zveličarjevega dela. Skozenj so potovali ljudje iz mnogih dežel ali pa so se v njem ustavili, da so si odpočili. Tam se je Jezus srečeval z ljudmi vseh narodnosti in slojev in tako so bili njegovi nauki odneseni v druge dežele in v mnoge domove. Na ta način so se ljudje začeli zanimati za prerokovanja, ki so vnaprej kazala na Mesija, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja in svet je zvedel za njegovo poslanstvo.

V današnjih dneh so priložnosti za stik z ljudmi vseh slojev in mnogih narodnosti veliko večje kakor v dneh Izraela, kajti poti v različne smeri so se tisočkratno pomnožile./73/

Kakor Kristus naj poslanci Najvišjega danes zavzamejo svoj položaj na teh prometnih poteh, kjer bodo srečali mimoidoče množice iz vseh delov sveta. Kakor On, ki je skril svoj jaz v Bogu, naj sejejo evangeljsko seme in druge seznanijo z dragocenimi resnicami Svetega pisma, da se bodo globoko ukoreninile v umu in srcu ter obrodile sad za večno življenje.

Resni so nauki o Izraelovem neuspehu v letih, ko so se vladar in ljudstvo odvrnili od vzvišenega namena, ki so ga bili poklicani doseči. V čemer so bili oni toliko šibki, da jim je spodletelo, morajo biti močni pripadniki današnjega Božjega Izraela, predstavniki nebes, ki sestavljajo pravo Kristusovo cerkev. Kajti na njih počiva naloga, da dokončajo delo, ki je bilo zaupano ljudem, ter naznanijo dan končne nagrade. Še vedno pa se bo treba srečevati z istimi vplivi, ki so premagali Izraela med Salomonovo vladavino. Sile sovražnika vsake pravičnosti so se močno utrdile. Samo z Božjo močjo lahko zmagamo. Spopad, ki je pred nami, zahteva duha samoodpovedi, nezaupanje vase in zanašanje samo na Boga ter modro izkoriščanje vseh priložnosti za reševanje ljudi. Gospodov blagoslov bo spremljal njegovo cerkev, ko bo združeno napredovala in svetu, ki leži v temi zmote, razodevala lepoto svetosti, ki se kaže v duhu samopožrtvovalnosti, kakršnega je imel Kristus, v poveličevanju božanskega namesto človeškega ter v ljubeči in neutrudni službi njim, ki tako zelo potrebujejo evangeljske blagoslove./74/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!