Praznik ima, kot večina praznikov, ki jih danes pojmujemo kot krščanske, veliko daljšo zgodovino in starejše izročilo. Ljudje, ki so v teh krajih živeli že dolgo pred nastopom krščanstva, so v začetku novembra obhajali praznik v zahvalo za dobro letino. Običajno so v tem času prvič pripravili tudi koline, da so si naredili zaloge mesa za dolge zimske mesece. Tudi pastirji so se zahvaljevali za dobro pašo. Vse skupaj je spremljalo veseljačenje, povezano z obilo hrane in pijače.
Cerkev teh praznovanj tudi s pokristjanjevanjem ni odpravila, le "prilepila" jih je na praznovanje Martinovega godu. V naših krajih se je, kot navaja Damjan J. Ovsec, čaščenje svetega Martina razširilo pod frankovskim vplivom, najbolj pa je cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega obdobja izvirajo tudi najstarejše cerkve svetega Martina na naših tleh. Če merimo po številu cerkva, je Martin sploh najbolj priljubljen svetnik, pri nas mu je posvečenih več kot 120 cerkva.
Martinova gos
Martin naj bi se bil, kot navaja Niko Kuret, rodil oktobra 316 v današnjem Sombotelu na Madžarskem v bližini avstrijske meje. Nekaj časa je bil vojak, po posvečenju pa se je umaknil v puščavniško življenje. Škof Hilarij ga je kasneje poklical v Francijo, kjer je okoli leta 361 ustanovil prvi samostan na francoskih tleh, kmalu nato je bil izvoljen za škofa v mestu Tours, kjer je leta 397 umrl.
Okoli njegovega imena se je kmalu spletlo cel kup legend. Na Slovenskem so ga predstavljali predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal golemu revežu. Takšnega ga prikazujejo tudi naše oltarne slike.
V zvezi z martinovim pogosto omenjajo tudi Martinovo gos. Priljubljenost te jedi je, kot piše Janez Bogataj, delno povezana z legendo, po kateri se je Martin skril med jato gosi, ko so mu hoteli sporočiti, da je postal škof. Vendar je to po mnenju etnologa izmišljena zgodba. Res pa je, da je gos ena od starih obrednih jedi, daritev v poganskih jesenskih šegah, ki so jih poznali tudi drugi evropski narodi.
Martinova maškarada
Danes martinovo povezujemo predvsem z vinom, kar je tudi bolj ali manj posledica naključja, da prav v tem času dozori mlado vino. Ta povezava je rodila legendo, da je sveti Martin vodo spremenil v vino, čeprav nekateri zgodovinski viri pravijo, da sam sploh ni pil alkohola.
Prav tako je zanimivo, da se je martinovo v izrazito vinski praznik spremenilo šele po drugi svetovni vojni. Do takrat je bilo, kot pravi Janez Bogataj, predvsem zahvalni dan in praznik letine, vino pa je imelo pri tem glavno vlogo le na vinorodnih območjih, drugod pa ne.
Bogataj je kritičen tudi do načina, na kakršnega danes zaznamujemo ta praznik, ki se ga je prijelo tudi ime jesenski pust.
"Raznolika dediščina z vseh območij Slovenije se tudi ob tem prazniku ponuja kot izzivalno izhodišče za oblikovanje drugačne sodobnosti. Žal pa iz leta v leto spoznavamo, da je veliko laže prevzemati tuje zglede kot z bogastvom svoje dediščine oblikovati sodobnost. Pri tem se dogajajo veliki nesmisli. Prav na martinovo se je na nekaterih vinorodnih območjih Slovenije razširila navada, ki spominja prej na maškarado kot na kaj drugega," piše Bogataj v knjigi o letu šeg in navad na Slovenskem.
Kakšno zimo napoveduje Martin?
Martin je tudi priljubljen vremenski svetnik. Številni reki so povezani s stoletnimi opazovanji vremena in morda niso povsem prazne marnje, čeprav jih čisto zares tudi ne gre jemati. Že zato ne, ker si mnogi nasprotujejo.
Martin pogosto prinese nekaj lepih in toplih dni, ki jim pri nas rečemo "babje leto", a ljudska izkušnja ve, da to poletje "traja le tri dni". Martin naj bi napovedoval tudi zimo. Če je na svetega Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima, če je pa sončno in toplo, se je kmalu hude zime nadejati, pravi en rek. Drugi pa: Sveti Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna kakor jesen. Ali: Sveti Martin oblake preganja, nestanovitno zimo napravlja.
Če je na Martina trta še zelena, potem menda ne bo hude zime. Če pa se na ta dan zbudimo v jasno jutro, naj bi čez tri dni že snežilo.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
