Ellen G. White: Dejanja apostolov

19. Judje in pogani
Temeljno besedilo: Dej 15,1-35


Pavel in Barnaba sta po prihodu v sirijsko Antiohijo, od koder sta bila odšla na svoje poslanstvo, izkoristila prvo priložnost in zbrala vernike ter jim povedala, "koliko reči je Bog z njima storil in da je odprl poganom vrata vere". (Dej 14,27) Cerkev v Antiohiji je bila velika in je rasla. Bila je središče misijonarske dejavnosti in ena najpomembnejših skupin krščanskih vernikov. Ti so bili iz različnih slojev ljudi, tako izmed Judov, kakor poganov.

Medtem ko sta se apostola združila s pridigarji in verniki cerkve v Antiohiji pri resnih prizadevanjih za pridobivanje ljudi za Kristusa, je nekaterim Judom "od ločine farizejev" uspelo sprožiti vprašanje, ki je kmalu pripeljalo do zelo razširjenih nasprotij v cerkvi in vneslo zmedo med verujoče pogane. Ti judovski učitelji so zelo samozavestno zahtevali,/188/ da se mora dati obrezati in izpolnjevati obredno postavo vsak, ki želi biti zveličan.

Pavel in Barnaba sta se takoj spopadla s tem lažnim naukom in se uprla njegovemu uvajanju med pogani. Po drugi strani pa so mnogi verujoči Judje iz Antiohije spoštovali stališče sovernikov, ki so nedavno prišli iz Judeje.

Judovski spreobrnjenci na splošno niso bili nagnjeni k tako hitremu napredovanju, kakor je Božja previdnost odpirala pot. Sad apostolskega dela med pogani je pokazal, da se bo med temi ljudmi spreobrnilo precej večje število ljudi kakor pri Judih. Judje so se bali, da bodo njihove ljudske posebnosti, po katerih so se doslej razlikovali od drugih narodov, dokončno izginile pri teh, ki so prejeli evangeljsko sporočilo, če omejitve in obredi njihove postave ne bodo obvezni za pogane kot pogoj za pripadnost cerkvi.

Judje so se zmeraj ponašali s temi od Boga danimi službami in mnogi teh, ki so se spreobrnili v Kristusovo vero, so še zmeraj mislili, da je neverjetno, da bi Bog odobril spremembo katere koli svoje določbe, s katerimi je jasno začrtal judovski način češčenja. Vztrajali so, da morajo biti judovska postava in obredi vtkani v obrede krščanske vere. Niso spoznali, da so vse obredne daritve samo slikovito napovedovale smrt Božjega Sina, v komer so se vzorci uresničili in po komer obredi in službe Mojzesove postave ne bodo več obvezni./189/

Pred svojo spreobrnitvijo se je imel Pavel za brezhibnega "po pravičnosti, ki sloni na postavi". (Flp 3,6) Toda po spremembi srca je jasno doumel Zveličarjevo poslanstvo kot Odrešenika vseh ljudi, kakor Judov tako poganov, naučil se je razlikovati med živo vero in mrtvo zunanjo pobožnostjo. V luči evangelija so obredi in službe, ki so bili izročeni starodavnemu Izraelu, dobili nov in globlji pomen. Kar so napovedovali, se je uresničilo, in ti, ki so živeli v evangeljski svobodi, so bili prosti njihovega izpolnjevanja. Vendar pa je deset Božjih nespremenljivih zapovedi Pavel še naprej izpolnjeval tako v duhu kakor v črki.

V antiohijski cerkvi je spoštovanje obreze obrodilo mnogo razprav in prepirov. Ker so se verniki zbali, da bi nadaljnje razprave povzročile razkol, so se končno odločili poslati Pavla in Barnaba ter nekaj odgovornih ljudi iz cerkve v Jeruzalem, da zadevo razgrnejo apostolom in starešinam. Tam naj bi se srečali s predstavniki iz različnih cerkev in temi, ki so prišli v Jeruzalem, da bi se udeležili bližajočih se praznikov. V tem času naj bi ponehala vsa nasprotja, dokler ne bo občni zbor sprejel končne odločitve. To odločitev naj bi potem na splošno sprejele različne cerkve po vsem svetu.

Na poti v Jeruzalem sta apostola obiskala vernike v mestih, skozi katera sta potovala, in jih spodbujala, tako da sta jim poročala o svoji izkušnji v Božjem delu in o spreobrnitvi poganov./190/

V Jeruzalemu so predstavniki iz Antiohije srečali sovernike iz različnih cerkev, ki so se zbrali na občnem zboru, in jim poročali o uspehu, ki je spremljal njihovo delo med pogani. Potem so jasno opisali zmedo, do katere je prišlo, ker so nekateri spreobrnjeni farizeji prišli v Antiohijo oznanjat, da se morajo poganski spreobrnjenci obrezati in se držati Mojzesove postave, če želijo biti zveličani.

O tej zadevi so v zboru vroče razpravljali. Kar koli je bilo tesno povezano z obrezo, je tudi zahtevalo skrbno proučevanje. Eno vprašanj je bilo, katero stališče naj zavzamejo do malikom darovanega mesa. Mnogi poganski spreobrnjenci so živeli med nevednimi in vraževernimi ljudmi, ki so pogosto prinašali in darovali žrtve malikom. Duhovniki tega poganskega češčenja so na široko trgovali z daritvami, ki so jim bile darovane, Judje pa so se bali, da bodo poganski spreobrnjenci spravili krščanstvo na slab glas, če bodo kupovali to, kar je bilo darovano malikom, saj bi tako nekoliko odobravali malikovalske navade.

Pogani so prav tako imeli navado jesti meso živali, ki so bile zadavljene, medtem ko je Bog poučil Jude, da morajo pri klanju živali za hrano posebej paziti, da odteče vsa kri, drugače meso niso imeli za zdravo. Bog je dal te prepovedi Judom, da bi ohranili svoje zdravje. Judje so uporabo krvi kot živilo imeli za greh. Menili so, da je kri življenje in da je njeno prelivanje posledica greha./191/

Pogani pa so prav nasprotno zbirali kri, ki je odtekala od daritvene žrtve, in jo uporabljali za pripravo hrane. Judje niso verjeli, da bi morali spremeniti navade, ki so jih prejeli po posebnem Božjem navodilu. Zatorej se je v tedanjih razmerah Jud pohujševal nad poganom in čutil odvratnost do njega, če je naneslo, da sta morala jesti za isto mizo.

Pogani, posebno pa Grki, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pogani, posebno pa Grki, so bili skrajno razuzdani in obstajala je nevarnost, da bi ljudje z nespreobrnjenim srcem sprejeli vero, ne da bi opustili slabe navade. Judovski kristjani niso trpeli nemoralnosti, ki je pogani sploh niso imeli za slabo dejanje. Zato so Judje sklenili, da je zelo primerno obrezo in izpolnjevanje obredne postave predpisati za poganske spreobrnjence kot preizkus njihove iskrenosti in vdanosti. To naj bi, tako so mislili, preprečilo, da bi se cerkvi pridružili tisti, ki so sprejeli vero brez prave spremembe srca, in bi jo utegnili pozneje osramotiti zaradi nemoralnosti in nezmernosti.

Kaže, da so različna stališča, ki so bila vpletena v reševanje najpomembnejšega vprašanja, pomenila za zbor nepremagljive težave. Toda Sveti Duh je v resnici že rešil to vprašanje, od katerega odločitve je bil videti odvisen uspeh, če ne že sam obstoj krščanske cerkve.

"Ko pa so se že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče: Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija/192/ in sprejeli vero." (Dej 15,7) Dokazoval je, da je Sveti Duh sporno zadevo rešil, tako da se je spustil na neobrezane pogane z enako močjo kakor na obrezane Jude. Poročal je o svojem videnju, v katerem je Bog predenj postavil prt, napolnjen z raznovrstnimi četveronožci, ter mu ukazal, naj zakolje in je. Ko je to zavrnil s trditvijo, da ni nikoli jedel kar koli nagnusnega ali nečistega, je dobil odgovor: "Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto." (Dej 10,15)

Peter je podal jasno razlago teh besed, ki so mu bile dane kmalu potem, ko je bil poklican k stotniku, da bi ga poučil o Kristusovi veri. To sporočilo je pokazalo, da Bog ne gleda, kdo je kdo, marveč sprejme in prizna vse, ki se ga bojijo. Peter je povedal o svoji osuplosti, ko je oznanjeval besede resnice zbranim v Kornelijevem domu in bil priča, kako se je Sveti Duh spustil na njegove poslušalce pogane enako kakor na Jude. Ista svetloba in slava, ki sta odsevali na obrezanih Judih, sta sijali tudi na obrazih neobrezanih poganov. To je bil Božji opomin, naj Peter ne gleda na nekatere kot na manjvrednejše od drugih, kajti Kristusova kri lahko očisti od vsake moralne nečistosti.

Že nekoč prej je Peter s soverniki razpravljal o spreobrnjenju Kornelija in njegove družine ter svojem prijateljstvu z njimi. Ko je ob tej priložnosti poročal o tem, kako se je Sveti Duh spustil na pogane, je izjavil: "Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu zabraniti?" (Dej 11,17) Zdaj je z enako vnemo in močjo dejal: "In Bog, ki pozna srca,/193/ je izpričal zanje, davši jim Svetega Duha, kakor tudi nam, in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli prenašati?" (Dej 15,8-10) Ta jarem ni bil zakon desetih zapovedi, kakor trdijo nekateri, ki nasprotujejo obveznim zahtevam Božjih zapovedi; Peter tukaj misli na obredno postavo, ki je s Kristusovim križanjem postala neveljavna.

Petrov nagovor je pripravil zbor za potrpežljivo poslušanje Pavla in Barnaba, ki sta povedala svojo izkušnjo v delu s pogani. "Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani."(Dej 15,12)

Prav tako je Jakob odločno podal svoje pričevanje ter izjavil, da je bil Božji namen izliti na pogane enake prednosti in blagoslove, kateri so bili zagotovljeni Judom.

Sveti Duh je imel za dobro, da se poganskim spreobrnjencem ne naloži obredna postava, in apostoli so o tem razmišljali tako, kakor je mislil Sveti Duh. Jakob je predsedoval zboru in njegova končna odločitev je bila: "Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu."(Dej 15,19)

To je končalo razpravo. Ta primer spodbija nauk Rimskokatoliške cerkve, da je Peter glava cerkve. Ti, ki kot papeži trdijo, da so njegovi nasledniki, namreč nimajo svetopisemske osnove za svoje zahteve. Nič v Petrovem življenju/194/ ne podpira trditve, da je bil povišan nad svoje brate kot namestnik Najvišjega. Če bi se tisti, za katere se trdi, da so Petrovi nasledniki, zgledovali po njegovem zgledu, bi bili zadovoljni, če bi ostali enakovredni s svojimi brati.

To ravnanje kaže, da je bil Jakob izbran za razglasitev dosežene odločitve zbora. Njegovo mnenje je bilo, da naj obredne postave, zlasti obreze, ne bi niti priporočali, še manj pa vsiljevali poganom. Jakob je želel vplivati na misli svojih bratov z dejstvom, da so pogani s spreobrnitvijo k Bogu v svojem življenju naredili veliko spremembo, in da morajo biti zelo previdni, da jih ne obremenijo z manj pomembnimi, begajočimi in dvomljivimi vprašanji ter jih ne spravijo v malodušnost pri hoji za Kristusom.

Poganski spreobrnjenci naj bi se odpovedali navadam, ki so bile v nasprotju s krščanskimi načeli. Tako so se apostoli in starešine dogovorili, da bodo s pismom poučili pogane, naj se vzdržijo mesa darovanega malikom, nečistosti, zadavljenih živali in krvi. Spodbudili naj bi jih k spolnjevanju zapovedi in svetemu življenju. Prav tako jim je bilo zagotovljeno, da ljudje, ki so razglašali obrezo, niso pooblaščeni od apostolov.

Pavel in Barnaba sta jim bila priporočena kot človeka, ki sta zaradi Gospoda tvegala življenje. Juda in Sila sta bila s tema apostoloma poslana, da ustno oznanita poganom odločitev zbora: "Vzvidelo se je namreč Svetemu Duhu in nam, nobenega/195/ bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: da se vzdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali." (Dej 15,28.29) Štirje Božji služabniki so bili poslani v Antiohijo s pismom in sporočilom, ki naj bi končalo vsa nasprotja; kajti to je bil glas najvišje veljave na zemlji.

Zbor, ki je odločal o tej stvari, je bil sestavljen iz apostolov in učiteljev, ki so imeli pomembno vlogo pri ustanavljanju judovskih in poganskih krščanskih cerkev, ter izbranih delegatov iz različnih krajev. Navzoči so bili starešine iz Jeruzalema, predstavniki iz Antiohije in najvplivnejših cerkev. Zbor je deloval v soglasju z navodili razsvetljene razsodnosti in z dostojanstvom cerkve, ki je bila ustanovljena po božanski volji. Kot sad njihovega posvetovanja so vsi spoznali, da je sam Bog odgovoril na vprašanje tako, da je na pogane izlil Svetega Duha; in dojeli so, da je njihova naloga slediti vodstvu Duha.

Celotno krščansko telo ni bilo poklicano glasovati o tem vprašanju. Apostoli in starešine, vplivni in preudarni ljudje, so izoblikovali in izdali odlok, ki so ga nato splošno sprejele vse krščanske cerkve. Vsi pa niso bili zadovoljni z odločitvijo; bila je skupina slavoljubnih in samozaupnih bratov, ki se z njo niso strinjali. Ti ljudje so se lotili dela na lastno pest. Uživali so v godrnjanju in iskanju napak ter predlagali nove načrte in želeli uničiti delo ljudi, ki jih je Bog posvetil, naj učijo evangeljsko sporočilo. Že od samega začetka se je cerkev/196/ srečevala s takšnimi ovirami in se bo vse do konca časa.

Jeruzalem je bil judovska prestolnica....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jeruzalem je bil judovska prestolnica in v njem je obstajala največja izključnost in pobožnjaštvo. Judovski kristjani, ki so živeli v bližini templja, so samohotno dovolili svojim mislim, da so se povrnile k posebnim prednostim Judov kot naroda. Ko so videli, da je krščanska cerkev zapustila judovske obrede in izročila, ter dojeli, da bo posebna svetost, s katero so bili obdani judovski običaji, kmalu izgubljena iz vida v luči nove vere, so bili mnogi jezni na Pavla kot tega, ki je precej povzročil to spremembo. Niti vsi učenci niso bili pripravljeni voljno sprejeti odločitve zbora. Nekateri so bili vneti za obredno postavo in so na Pavla gledali nenaklonjeno, ker so mislili, da v svojih načelih popušča glede obveznosti judovske postave.

Obširne in daljnosežne odločitve občnega zbora so med poganskimi verniki povzročile zaupanje in Božje delo je napredovalo. Cerkev v Antiohiji je uživala prednost navzočnosti Juda in Sila, posebnih poslancev, ki sta se z apostoli vrnila s srečanja v Jeruzalemu. "A Juda in Sila, ki sta bila tudi preroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami." (Dej 15,32) Ta pobožna moža sta se v Antiohiji zadržala nekaj časa. "A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala Gospodovo besedo še z mnogimi drugimi." (Dej 15,35)

Ko je Peter pozneje obiskal Antiohijo, je zaradi svojega obzirnega vedenja/197/ do poganskih spreobrnjencev pridobil zaupanje mnogih. Nekaj časa je deloval v skladnosti z lučjo, ki je bila dana iz nebes. Svoje prirojene predsodke je premagal celo toliko, da je pri mizi sedel skupaj s poganskimi spreobrnjenci. Toda ko so iz Jeruzalema prišli nekateri Judje, ki so bili vneti za obredno postavo, je Peter nepremišljeno spremenil svoje vedenje do spreobrnjencev iz poganstva. "In z njim vred so se hlinili tudi drugi Judje, tako da je tudi Barnaba zavedlo njihovo hlinjenje." (Gal 2,13) Ta slabost, ki so jo pokazali spoštovani in ljubljeni voditelji, je na srce poganskih vernikov naredila boleč vtis. Cerkvi je pretil razkol. Toda Pavel, ki je videl uničevalni vpliv napake, ki je bila narejena cerkvi zaradi dvoličnega Petrovega ravnanja, ga je javno okaral, ker je hlinil svoja prava čustva. V navzočnosti cerkve je Pavel Petra vprašal: "Če ti, ki si Jud, pogansko živiš in ne judovsko, zakaj siliš pogane, da žive judovsko?" (Gal 2,14)

Peter je uvidel napako, ki jo je zagrešil, in je bil takoj, kolikor je bilo v njegovi moči, pripravljen popraviti povzročeno zlo. Bog, ki pozna konec že na začetku, je dovolil Petru razkriti to značajsko slabost, da bi skušani apostol spoznal, da ni v njem nič, s čimer bi se lahko hvalil. Celo najodličnejši ljudje lahko napačno presodijo, če so prepuščeni sami sebi. Bog je prav tako videl, da bodo v prihodnjih časih enako prevarani ti, ki pripisujejo Petru in njegovim lažnim naslednikom vzvišene prednosti, ki pripadajo samo Bogu. Ta poročilo/198/ apostolove slabosti pa je ostalo kot dokaz o njegovi zmotnosti in dejstvu, da ni postavljen nad druge apostole.

Zgodovina tega opuščanja pravih načel stoji kot resno opozorilo ljudem na zaupnih položajih v Božjem delu, da ne bi odstopili od popolnosti, temveč se trdno držali načela. Kolikor večje odgovornosti so položene na človeka in kolikor širše so njegove možnosti ukazovanja in nadzorovanja, toliko več škode lahko naredi, če ne hodi previdno po Gospodovi poti in dela v skladnosti z odločitvami, ki jih sprejme glavno telo na zboru združenih vernikov.

Ali ni čudno, da je Peter hlinil in se izogibal načelom evangelija zaradi strahu pred ljudmi ali da bi pridobil spoštovanje, in sicer po vseh svojih spodrsljajih, po padcu in vrnitvi v prejšnje stanje, po svoji dolgotrajni službi, po svojem osebnem poznanstvu s Kristusom, po svojem spoznanju Zveličarjevega odkritega izvajanja pravih načel, po vseh prejetih nasvetih, po vseh darovih, znanju in vplivu, ki jih je pridobil z oznanjevanjem in poučevanjem besede? Ali ni čudno, da ni bil stanoviten v svoji privrženosti resnici? Bog naj podari vsakemu človeku spoznanje, da je nebogljen in ne more sam pripejati svoje ladje po pravi poti in varno v pristan.

V svoji službi je bil Pavel velikokrat prisiljen stati sam. Od Boga je bil posebno poučen in ni smel popuščati glede načel. Včasih je bilo breme težko, vendar je Pavel ostal trden. Spoznal je, da cerkev nikoli ne sme biti pripeljana pod nadzor človeške/199/ oblasti. Izročila in človeška pravila ne smejo zasesti prostora razodete resnice. Napredek evangeljskega sporočila ne sme biti oviran zaradi predsodkov in nagnjenosti ljudi, kakršen koli že naj bi bil njih položaj v cerkvi.

Pavel je sebe in svoje moči posvetil službi Bogu. Evangeljske resnice je prejel naravnost iz nebes in skozi vse svoje delo obdržal živo zvezo z nebeškimi pomočniki. Bog ga je poučil glede nepotrebnih bremen nad poganskimi kristjani; tako je, ko so judovski verniki sprožili v Antiohijski cerkvi vprašanje o obrezi, poznal mišljenje Božjega Duha glede takšnega nauka ter je zavzel odločno in nepopustljivo stališče, ki je cerkve osvobodilo od judovskih obredov in običajev.

Četudi je Bog osebno poučil Pavla, ni imel nobenih previsokih zamisli o posameznikovi odgovornosti. Za neposredno vodstvo se je zanašal na Boga in bil vedno pripravljen pripoznati veljavo, ustanovljeno v zboru vernikov, združenih v cerkvenem občestvu. Občutil je potrebo posvetovanja, in ko je prišlo do pomembnih vprašanj, je z veseljem to podal pred cerkvijo in se združil s svojimi brati, ko so prosili Boga za modrost, da bi se pravilno odločili. Zapisal je celo: "Preroški duhovi so pokorni prerokom; zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh svetniških zborih." (1 Kor 14,32.33) Skupaj s Petrom je učil, da naj vsi v združeni pristojnosti cerkve "služijo drug drugemu". (1 Pt 5,5)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

20. Povzdigovanje križa
Temeljno besedilo: Dej 15,36-41; 16,1-6


Potem ko je Pavel nekaj časa delal v Antiohiji, je svojemu sodelavcu predlagal, da odideta na drugo misijonarsko potovanje. Rekel je Barnabu: "Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila Gospodovo besedo, da vidiva, kako se jim godi." (Dej 15,36)

Oba, Pavel in Barnaba, sta imela nežen odnos do teh, ki so nedavno sprejeli evangeljsko sporočilo v času njunega dela, in želela sta jih še enkrat videti. Pavel ni nikoli opustil te skrbi. Celo ko je bil v oddaljenih misijonskih poljih, daleč od prizorišča prejšnjega dela, je še vedno v svojem srcu nosil breme spodbujanja teh spreobrnjencev, naj ostanejo zvesti in dopolnjujejo "svetost v Božjem strahu". (2 Kor 7,1) Nenehno jim je skušal pomagati, da bi postali stanovitni rastoči kristjani, močni v veri, vneti v gorečnosti in z vsem srcem posvečeni Bogu in delu za napredek njegovega kraljestva./201/

Barnaba je bil pripravljen iti s Pavlom, želel pa je s sabo vzeti Marka, ki se je spet odločil posvetiti službi. Pavel je temu nasprotoval. "Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega... ne bi jemala s seboj", (Dej 15,38) ker ju je med prvim misijonarskim potovanjem zapustil, ko sta ga posebno potrebovala. Ni bil pripravljen opravičiti Markove slabosti, saj je zapustil delo zaradi varnosti in udobja doma. Omenil je, da človek s tako malo vzdržljivosti ni sposoben za delo, ki zahteva potrpežljivost, samozatajevanje, pogum, požrtvovalnost, vero in pripravljenost žrtvovati življenje, če je potrebno. Spor je bil tako oster, da sta se Pavel in Barnaba ločila, slednji pa je zvest svojemu prepričanju vzel Marka s seboj. "In Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper. A Pavel si izbere Sila in odpotuje, priporočen Božji milosti od bratov." (Dej 15,39.40)

Pavel in Sila sta na poti po Siriji in Ciliciji krepila cerkev ter končno prispela v Derbo in Listro v pokrajini Likaonije. V Listri je bil Pavel kamenjan, pa vendar ga spet vidimo na prizorišču prejšnje nevarnosti. Želel je videti, kako ti, ki so po njegovem trudu sprejeli evangelij, prenašajo preizkušnjo stisk. Ni bil razočaran, kajti videl je, da so listrski verniki ostali trdni, čeprav so bili izpostavljeni nasilnemu nasprotovanju.

Tukaj je Pavel ponovno srečal Timoteja, ki je bil priča njegovemu trpljenju ob koncu prvega obiska v Listri, in na čigar duši se je takrat zapuščen vtis z minevanjem časa poglobil, dokler ni bil prepričan, da je njegova dolžnost popolnoma se izročiti pridigarski službi./202/ Njegovo srce je bilo povezano s Pavlovim in želel je imeti delež v apostolsem delu, tako da bi pomagal, ko bo za to imel priložnost.

Pavlov sodelavec Sila je bil preizkušen delavec, obdarovan z duhom preroštva; vendar je bilo dela, ki ga je bilo treba opraviti, toliko, da je bilo treba usposobiti več delavcev za dejavno službo. V Timoteju je Pavel videl tega, ki ceni svetost pridigarskega dela, se ne boji trpljenja in preganjanja ter se je voljan učiti. Pa vendar si apostol ni upal tvegati odgovornosti, da bi neizkušenema mladeniča Timoteja vzgojil za evangeljsko službo, ne da bi se poprej popolnoma prepričal o njegovem značaju in preteklem življenju.

Timotejev oče je bil Grk, mati pa Judinja. Sveto Pismo je poznal že iz otroštva. Pobožnost, ki jo je videl v svoji hiši, je bila temeljita in razumna. Vera njegove matere in babice v svete preroške spise ga je nenehno spominjala na blagoslove izvrševanja Božje volje. Božja beseda je bila vodilo, po katerem sta ti pobožni ženski poučevali Timoteja. Duhovna moč naukov, ki jih je prejel od njiju, ga je ohranila čistega v govoru in neomadeževanega pred vplivi zla, ki so ga obdajali. Tako sta njegovi domači učiteljici sodelovali z Bogom v pripravi, da bo nosil bremena.

Pavel je spoznal, da je Timotej zvest, stanoviten in zanesljiv, zato ga je izbral za sopotnika pri delu in potovanjih. Ti, ki sta poučevali Timoteja v otroštvu, sta bili nagrajeni, ko sta videli otroka, da se je po njunem prizadevanju povezal v tesno občestvo z velikim apostolom. Timotej je bil mladenič, ko ga je Bog izbral za učitelja, toda njegova načela so bila/203/ tako utrjena z zgodnjo vzgojo, da je bil zmožen zavzeti položaj Pavlovega pomočnika. Čeprav je bil mlad, je nosil svoje odgovornosti s krščansko ponižnostjo.

Iz previdnosti je Pavel modro.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Iz previdnosti je Pavel modro svetoval Timoteju, naj se obreže, vendar ne zato, ker bi to zahteval Bog, temveč da bi iz misli Judov odstranil to, kar bi lahko bilo očitek Timotejevi službi. V svojem delu naj bi Pavel potoval iz mesta v mesto po mnogih deželah in pogosto bo imel priložnost oznanjati Kristusa v judovskih shodnicah, kakor tudi po drugih shajališčih. Če bi se razvedelo, da eden njegovih sodelavcev ni obrezan, bi lahko bilo delo zelo ovirano zaradi predsodkov in judovskega pobožnjaštva. Povsod se je apostol srečeval z odločnim nasprotovanjem in neprizanesljivim preganjanjem. Svojim judovskim kakor tudi poganskim bratom je želel prinesti spoznanje evangelija, zato je kolikor se je ujemalo z vero, želel odstraniti vsak izgovor za nasprotovanje. A čeprav je toliko popustil judovskim predsodkom, je vendar verjel in učil, da obreza ali neobreza nista nič, Kristusov evangelij pa je vse.

Pavel je ljubil Timoteja, "svojega otroka v veri". (1 Tim 1,2) Veliki apostol je pogosto vzel na stran svojega mladega učenca, ko sta potovala iz kraja v kraj, in spraševal iz svetopisemske zgodovine in ga skrbno poučeval za uspešno opravljanje dela. Oba, Pavel in Sila, sta vse svoje druženje s Timotejem uporabljala za poglobitev vtisov, ki so bili že narejeni na njegovo dušo glede svete in resne narave dela pridigarja evangelija./204/

V svojem delu je Timotej nenehno iskal Pavlov nasvet in navodila. Ni deloval po trenutnih občutkih, temveč s skrbno pozornostjo in treznim premislekom ter se pri vsakem koraku vprašal: Ali je to Gospodova pot? Sveti Duh je v njem našel tega, ki bi lahko bil oblikovan kot tempelj za prebivanje božanske Navzočnosti.

Svetopisemski nauki, uresničeni v vsakdanjem življenju imajo globok in trajen vpliv na značaj. Teh naukov se je Timotej naučil in jih izvajal. Ni imel kakšnih posebnih bleščečih talentov, vendar je bilo njegovo delo vredno, ker je uporabljal od Boga dane sposobnosti v Učiteljevi službi. Njegovo znanje praktične pobožnosti ga je ločevalo od drugih vernikov in ga naredilo vplivnega.

Ti, ki delajo za ljudi, morajo doseči globlje, polnejše in čistejše spoznanje Boga, kakor pa je lahko pridobljeno z navadnimi napori. Vse svoje moči morajo vložiti v Učiteljevo delo. Sodelujejo v vzvišenem in svetem poklicu in če so plačani za pridobivanje ljudi, se morajo trdno zanašati na Boga ter vsak dan prejemati milost in moč iz Vira vseh blagoslovov. "Kajti prikazala se je Božja milost zveličavna vsem ljudem, učeč nas, da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za nas, da bi nas rešil sleherne nepostavnosti in očistil sebi za lastno ljudstvo, goreče za vsa dobra dela." (Tit 2,11-14)

Preden so odšli na nova ozemlja, so Pavel in njegovi tovariši obiskali cerkve, ki so bile/205/ ustanovljene v Pisidiji in okoliških predelih. "Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo. Tako so se cerkve utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan." (Dej 16,4.5)

Apostol Pavel je čutil resno odgovornost zanje, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Nadvse si je želel, da bi bili zvesti: "Da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil," je rekel. (Flp 2,16) Bil je zaskrbljen za sadove svojega dela. Čutil je, da je v nevarnosti celo njegovo lastno zveličanje, če mu spodleti v izpolnjevanju njegove dolžnosti in bi cerkvi spodletelo sodelovanje z njim v delu reševanja ljudi. Vedel je, da samo pridiganje ne zadostuje za vzgojo vernikov, da bi ohranili besedo življenja. Vedel je, da morajo biti poučeni zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, nekoliko tu in nekoliko tam, da bi napredovali v Kristusovem delu. (Iz 28,10.13)

Splošno načelo je, da od Boga dane moči propadejo in izginejo, kadar koli jih kdo noče uporabljati. Resnica, po kateri se ne živi in ni oznanjena drugim, izgubi življenjsko moč in ozdravljajočo učinkovitost. Zato se je apostol bal, da bi mu lahko spodletelo prikazati vsakega človeka popolnega v Kristusu. Pavlovo upanje na nebesa je bledelo, ko je pomislil, da bi zaradi katere njegove napake cerkev dobila človeški pečat namesto božanskega. Njegovo znanje, njegovo govorništvo, njegovi čudeži, njegovo videnje večnih prizorov, ko je bil odnesen v tretja nebesa — vse to bi bilo neuporabno, če bi ti, za katere je delal, odpadli od Božje milosti, ker je/206/ nezvesto opravljal svoje delo. In tako se je z govorjeno in pisano besedo potegoval za te, ki so sprejeli Kristusa, da bi sledili smeri, ki jih bo usposobila biti "brez pogreška in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, ... kakor nebeške luči na svetu". (Flp 2,15)

Vsak pravi pridigar občuti težko odgovornost za duhovni napredek vernikov, zaupanih njegovi oskrbi, hrepenečo željo, da bi bili Božji sodelavci. Zaveda se, da je od njegovega zvestega opravljanja dela, ki mu ga je naložil Bog, precej odvisna blaginja cerkve. Iskreno in neutrudno želi navdihniti vernike z željo, da bi pridobivali ljudi za Kristusa ter imeli v mislih, da bo vsak novi vernik še ena pomoč pri izvrševanju načrta odrešitve.

Potem ko sta Pavel in Sila obiskala


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem ko sta Pavel in Sila obiskala cerkve v Pisidiji in okoliških področjih, sta skupaj s Timotejem odšla naprej "skozi Frigijsko in Galacijsko deželo"; (Dej 16,6) tam so z veliko močjo oznanili veselo sporočilo zveličanja. Galačani so bili predani češčenju malikov; toda po pričanju apostolov so se veselili zaradi sporočila, ki je obljubljalo osvoboditev izpod suženjstva grehu. Pavel in njegovi sodelavci so oznanjali nauk o opravičenju z vero v spravno Kristusovo daritev. Kristusa so predstavili kot tega, ki je, videč nebogljeno stanje padlega roda, prišel odrešit moške in ženske, tako da je živel življenje poslušnosti Božjim zapovedim in plačal kazen za neposlušnost. V luči križa so mnogi,/207/ ki nikoli poprej niso poznali resničnega Boga, začeli dojemati velikost Očetove ljubezni.

Tako so bili Galačani poučeni o osnovnih resnicah glede "Boga Očeta" in "našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme iz sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. S poslušanjem vere" so prejeli Božjega Duha in postali "Božji sinovi po veri v Kristusu Jezusu". (Gal 1,3.4; 3,2.26)

Pavlov način življenja med pogani je bil tak, da je kasneje lahko rekel: "Bodite, kakor sem jaz". (Gal 4,12) Njegovih usten se je dotaknila žerjavica z oltarja in bil je zmožen dvigniti se nad telesne slabosti ter predstaviti Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki so ga slišali, so vedeli, da je bil z Jezusom. Opremljen z močjo od zgoraj je bil zmožen primerjati duhovne stvari z duhovnimi in uničiti Satanove trdnjave. Srca so se lomila ob njegovi predstavitvi Božje ljubezni, ki je razodeta v daritvi njegovega edinorojenega Sina, in mnogi so se začeli spraševati: Kaj moram storiti, da bom zveličan?

Ta način predstavitve evangelija je bil značilen za apostolovo dejavnost pri njegovem delu za pogane. Vedno je pred njimi držal golgotski križ. V kasnejših letih svoje izkušnje je izjavil: "Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli/208/ svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,5.6)

Posvečeni poslanci, ki so v zgodnjih dneh krščanstva propadajočemu svetu oznanili veselo sporočilo zveličanja, niso dovolili nobeni samopoviševalni misli, da bi popačila njihovo predstavitev Kristusa in njegovega križa. Niso hlepeli niti po oblasti niti po visokem položaju. Skrili so se v Zveličarju in povzdigovali veliki načrt zveličanja ter življenje Kristusa, Začetnika in Dovrševalca tega načrta. Kristus, ki je enak včeraj, danes in večno, je bilo jedro njihovega poučevanja.

Če bi ti, ki danes oznajajo Božjo besedo, povzdignili Kristusov križ više in še više, bi bila njihova služba veliko uspešnejša. Če bi lahko grešnike spodbudili, da bi resno pogledali na križ in popolnoma spoznali križanega Zveličarja, bi razumeli globino Božjega sočutja in ogabnost greha.

Kristusova smrt dokazuje veliko Božjo ljubezen do ljudi. Je naše jamstvo zveličanja. Odstraniti križ od kristjana bi bilo kakor odstraniti sonce z neba. Križ nas približuje Bogu, spravlja nas z njim. Z usmiljenim sočutjem očetovske ljubezni gleda Jahve na trpljenje, ki ga je njegov Sin zdržal, da bi rešil človeštvo večne smrti, in nas sprejema v Ljubljenem.

Brez križa človek ne bi imel zveze z Očetom. Od njega je odvisno vsako naše upanje. Z njega sije luč Zveličarjeve ljubezni, in ko se ob vznožju križa grešnik ozre k njemu, kateri je umrl, da bi ga rešil,/209/ se lahko veseli s popolnim veseljem, ker so njegovi grehi odpuščeni. Najbolj vzvišeni prostor, ki ga človek sploh lahko doseže, je z vero poklekniti ob križ.

Po križu spoznavamo, da nas nebeški Oče ljubi z neskončno ljubeznijo. Ali naj se čudimo, da je Pavel vzkliknil: "A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa." (Gal 6,14) Naša prednost je tudi, da se lahko hvalimo s križem in se popolnoma izročimo njemu, ki je dal samega sebe za nas. Potem lahko z lučjo, ki se izliva z Golgote in odseva na naših obrazih, gremo naprej razodevat to luč tistim, ki so še v temi./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

21. V pokrajinah na drugi strani
Temeljno besedilo: Dej 16,7-40


Prišel je čas, ko naj bi bil evangelij oznanjen zunaj meja Male Azije. Pot je bila pripravljena, da bi Pavel in njegovi sodelavci prešli v Evropo. V Troadi, na meji Sredozemskega morja, "se prikaže Pavlu ponoči prikazen. Neki mož, Makedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam." (Dej 16,9)

Klic je bil ukaz in ni dopuščal odlašanja. Luka, ki se je pridružil Pavlu, Silu in Timoteju na potovanju po Evropi, pravi: "Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadevali precej, da gremo naprej v Makedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij. Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotrakijo, in drugi dan v Neapol, in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina." (Dej 16,10-12)/211/

Luka nadaljuje: "A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se zbrale. In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce." (Dej 16,13.14) Lidija je z veseljem sprejela resnico. Ona in njena družina so se spreobrnili in krstili, apostole pa je prosila, naj imajo njeno hišo za svoj dom.

Ko so poslanci križa nadaljevali svoje delo poučevanja, je šla za njimi z vedeževalskim duhom obsedena ženska in vpila: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja. A to je delala mnogo dni." (Dej 16,17.18)

Ta ženska je bila posebna Satanova pomočnica, in je svojim gospodarjem prinašala dobiček z vedeževanjem. Njen vpliv je pomagal krepiti malikovalstvo. Satan je vedel, da je njegovo kraljestvo napadeno, zato se je zatekel k takšnemu načinu nasprotovanja Božjemu delu v upanju, da bo pomešal svoje prevare z resnico, ki so jo učili oznanjevalci evangeljskega sporočila. Priporočila iz ust te ženske so škodovala resnici in misli ljudi vodila od apostolskih naukov in spravljala evangelij na slab glas. Tako so bili mnogi zapeljani, da so verjeli, da ljudi, ki govorijo z Božjim Duhom in močjo, vodi isti duh kakor to Satanovo poslanko.

Apostoli so nekaj časa prenašali to nasprotovanje, potem pa je Pavel, navdihnjen od Svetega Duha, ukazal hudobnemu duhu, naj zapusti žensko. Takoj je utihnila,/212/ kar priča, da sta bila apostola Božja služabnika in ju je demon priznal kot taka in ubogal ukaz.

Ženska se je potem, ko jo je zapustil hudobni duh in ji je bil povrnjen zdrav razum, odločila postati Kristusova sledilka. Njeni gospodarji pa so bili vznemirjeni zaradi svojega vira zaslužka. Spoznali so, da je vse upanje na prejšnje služenje denarja z vedeževanjem in napovedovanjem končano, in da bo njihov vir dohodkov kmalu popolnoma usahnil, če bo apostolom dovoljeno nadaljevati evangeljsko delo.

Še mnogi drugi v mestu so uporabljali satanske prevare za pridobivanje denarja, in ti so v strahu pred vplivom moči, ki bi lahko tako učinkovito ustavila njihovo dejavnost, mogočno povzdignili glasove proti Božjim služabnikom. Apostola so pripeljali pred uradnike z obtožbo: "Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani." (Dej 16,20.21)

Z divjim vznemirjenjem spodbujena množica se je dvignila zoper učence. Bes drhali so podprle in odobrile tudi oblasti, da so strgali apostoloma vrhnja oblačila in ukazali, naj ju bičajo. "In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje. Prejemši tako zapoved ju on vrže v notranjo ječo in jima dene noge v klado." (Dej 16,23.24)

Apostola sta trpela hude muke zaradi bolečega položaja, v katerem sta bila, vendar nista godrnjala. Namesto tega sta v popolni temi in samoti ječe/213/ tudi drugim vlivala pogum z besedami molitve in hvalnic Bogu, ker sta bila vredna trpeti sramoto zanj. Njuni srci sta bili spodbujeni z globoko in iskreno ljubeznijo za delo njunega Odrešenika. Pavel je razmišljal o preganjanju Kristusovih učencev, v katerem je sodeloval, in se veselil, da so se mu odprle oči, da vidi, in njegovo srce dojema moč veličastnih resnic, ki jih je nekoč zaničeval.

Z začudenjem so tudi drugi zaporniki slišali molitev in petje, ki je prihajalo iz notranje celice. Bili so vajeni kričanja in stokanja, preklinjanja in zmerjanja, ki so kalili nočno tišino; vendar še nikoli prej niso slišali, da bi se iz temačnih celic dvigale molitve in hvalnice. Stražarji in zaporniki so se čudili in spraševali, kdo sta ta moža, ki se premražena, lačna in v mukah lahko veselita.

Uradniki so se vrnili domov in si čestitali, ker so s takojšnjimi in odločnimi ukrepi preprečili nered. Toda med potjo so slišali dodatne podrobnosti glede narave dela mož, ki so ju obsodili na bičanje in zapor. Videli so žensko, ki je bila osvobojena satanskega vpliva in so osupnili nad spremembo v njenem videzu in vedenju. V preteklosti je mestu povzročila mnogo težav; zdaj pa je bila spokojna in miroljubna. Ko so spoznali, da so po vsej verjetnosti strogo kaznovali dva nedolžna človeka po rimskem zakonu, so bili ogorčeni nad seboj in se odločili, da bodo zjutraj ukazali apostola izpustiti/214/ in ju pospremiti iz mesta, kjer ne bosta v nevarnosti zaradi nasilja drhali.

Čeprav so bili ljudje kruti,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čeprav so bili ljudje kruti, maščevalni in so zločinsko zapostavljali resne odgovornosti, ki so jim bile naložene, pa Bog ni pozabil biti usmiljen do svojih služabnikov. Vsa nebesa so se zanimala za človeka, ki sta trpela zaradi Kristusa, in angela sta bila poslana, da ju obiščeta v ječi. Ob njunem prihodu je trepetala zemlja. Težka zapahnjena vrata zapora so bila na stežaj odprta; verige in okovi z zapornikovih rok in nog so odpadli; in ječo je razsvetlila žareča svetloba.

Ječar je z začudenjem poslušal molitve in pesmi zaprtih apostolov. Ko so ju pripeljali, je videl njune odprte in krvaveče rane, sam pa je njune noge uklenil v klade. Pričakoval je grenko stokanje in preklinjanje, namesto tega pa je slišal pesmi radosti in hvale. S temi zvoki v ušesih je ječar utonil v spanec, iz katerega se je zbudil zaradi potresa in tresenja jetniških zidov.

Ko se je v preplahu prebudil, je osupel opazil, da so vrata vseh celic odprta, in obšla ga je groza, da so vsi jetniki ušli. Spomnil se je, s kakšnim izrecnim ukazom sta bila noč poprej Pavel in Sila zaupana njegovi skrbi, zato je bil prepričan, da bo s smrtjo kaznovan za svojo navidezno nezvestobo. Z grenkobo svoje duše je čutil, da je zanj boljše, da si sam vzame življenje, kakor da bi se dovolil sramotno usmrtiti. Potegnil je svoj meč in se želel umoriti, ko je slišal Pavlove/215/ spodbudne besede: "Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu." (Dej 16,28) Vsak je bil na svojem mestu, ker ga je zadržala Božja moč, ki je delovala na vse jetnike.

Neprizanesljivost, s katero je ječar ravnal z apostoloma, v njiju ni vzbudila sovraštva. Pavel in Sila sta imela Kristusovega duha in ne duha maščevanja. V njunem srcu, polnem Zveličarjeve ljubezni, ni bilo prostora za mržnjo do njunih preganjalcev.

Ječar je odvrgel svoj meč in ukazal prinesti luč ter odhitel v notranjo ječo. Hotel je videti, kakšna človeka sta to, ki z dobroto poplačujeta krutost, s katero so ravnali z njima. Ko je prišel do apostolov in se jima vrgel pred noge, ju je prosil za odpuščanje. In ko ju je pripeljal na zunanje dvorišče, je povprašal: "Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30)

Ječar je trepetal, ko je zaznal, da se je v potresu razodela Božja jeza; ko je pomislil, da so ujetniki pobegnili, se je hotel umoriti; zdaj pa se je vse to pokazalo nepomembno v primerjavi z novo, čudno grozo, ki je pretresla njegov um, in želel je imeti spokojnost in vedrino, ki sta jo pokazala apostola v trpljenju in zasramovanju. Na njunih obrazih je videl nebeško luč; vedel je, da je Bog posredoval, da bi čudežno rešil njuno življenje; in v spomin je mogočno priklical besede z demonom obsedene ženske: "Ti ljudje so služabniki Najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja." (Dej 16,17)/216/

Z globoko ponižnostjo je prosil apostola, naj mu pokažeta pot življenja. Odgovorila sta mu: "Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in tvoja hiša. In govorita mu Gospodovo besedo in vsem, ki so bili v njegovi hiši." (Dej 16,31.32) Ječar je apostoloma izmil rane in jima pomagal, potem pa sta ga krstila z vso njegovo družino. Sotrpine v ječi je prevzel posvečujoč vpliv in srce vseh je bilo odprto za resnico, ki sta jo podala apostola. Prepričani so bili, da jih je suženjstva rešil Bog, kateremu sta služila ta moža.

Filipljane je potres zelo prestrašil, in ko so zjutraj uslužbenci ječe povedali uradnikom, kaj se je ponoči zgodilo, so se vznemirili in poslali biriče, naj apostola osvobodijo. Toda Pavel je izjavil: "Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!" (Dej 16,37)

Apostola sta bila rimska državljana....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Apostola sta bila rimska državljana. Rimljana bičati ali mu brez pravilno izpeljanega sojenja odvzeti prostost pa je bilo nezakonito, če ni šlo za najhujše zločine. Pavel in Sila sta bila javno prijeta, zato nista hotela, da bi ju na skrivaj izpustili brez ustrezne razlage uradnikov.

Ko so to sporočili oblastnikom, jih je zajel preplah, ker so se bali, da se bosta apostola pritožila cesarju, zatorej so nemudoma odšli v ječo. Pavlu in Silu/217/ so se opravičili zaradi krivičnosti in krutosti, ki so jima bile prizadejane. Nato so ju osebno pospremili iz ječe in zaprosili, naj zapustita mesto. Uradnike je bilo strah apostolskega vpliva na ljudi, bali pa so se tudi Moči, ki je ukrepala v korist teh nedolžnih ljudi.

Apostola sta delala po Kristusovih navodilih, zato nista hotela biti tam, kjer njuna navzočnost ni bila zaželena. "Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej." (Dej 16,40)

Apostola svojega dela v Filipih nista imela za neuspeh. Srečala sta se z nasprotovanjem in preganjanjem; toda posredovanje Previdnosti v njuno korist in spreobrnitev ječarja in njegove družine so več kakor poplačali zasramovanje in trpljenje, ki sta ga pretrpela. Novice o njunem nepravičnem zapiranju in čudežni osvoboditvi so postale znane po vseh krajih, sad tega pa je bil, da je za apostolsko delo zvedela množica ljudi, katerih drugače ne bi dosegli.

Sad Pavlovega dela v Filipih je bil ustanovitev cerkve, katere število je stalno naraščalo. Njegova vnema in predanost in predvsem njegova pripravljenost trpeti za Kristusa so na spreobrnjencih zapustile globok in trajen vpliv. Cenili so dragocene resnice, za katere sta apostola toliko žrtvovala, in se z vsem srcem izročili delu svojega Odrešenika.

Da tej cerkvi ni bilo prizaneseno preganjanje, je razvidno iz besed v Pavlovem pismu, ki jim ga je poslal. Piše: "Ker vam je/218/ iz milosti dano za Kristusa, da ne samo verujete vanj, ampak tudi zanj trpite, imajoč isti boj, ki ste ga videli na meni in zdaj slišite o meni." (Flp 1,29.30) Njihova stanovitnost v veri je bila takšna, da pravi: "Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, vedno v sleherni molitvi za vse vas, ko opravljam molitev z veseljem, da ste se udeleževali širjenja evangelija od prvega do današnjega dne." (Flp 1,3-5)

V pomembnih središčih, kamor so poklicani poslanci resnice na delo, se bije strašen boj med silami dobrega in zla. Pavel pravi: "Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme." (Ef 6,12) Do konca časa bo spor med Božjo cerkvijo in temi, ki so pod nadzorom hudobnih angelov.

Prvi kristjani so bili pogosto poklicani srečati se s silami teme iz oči v oči. Sovražnik jih je s pačenjem resnice in preganjanji poskušal odvrniti od prave vere. V sedanjem času, ko se naglo približuje konec vsega na zemlji, se Satan obupno trudi zapeljati svet. Izmislil si je mnogo načrtov, da bi z njimi zasedel um in odvrnil pozornost od resnic, ki so bistvene za zveličanje. V vsakem mestu se njegovi pomočniki marljivo organizirajo v združenja teh, ki nasprotujejo Božjim zapovedim. Vrhovni goljuf si prizadeva zasejati prvine zmede in upora, in ljudi podžiga z gorečnostjo, ki se ne sklada s spoznanjem./219/

Hudobnost dosega stopnjo, ki je ni še nikoli imela, pa vendar še mnogi pridigarji evangelija kličejo: "Mir in varnost." Božji zvesti poslanci pa naj gredo s svojim delom neomajno naprej. Opremljeni z vsem nebeškim orožjem naj neustrašno in zmagovalno napredujejo; nikoli naj se ne nehajo vojskovati, dokler ne bo vsaka duša v njihovem dosegu sprejela sporočila resnice za ta čas./220/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

22. Solun
Temeljno besedilo: Dej 17,1-10


Pavel in Sila sta se po odhodu iz Filipov odpravila v Solun. Tam sta imela prednost govoriti velikemu občinstvu v judovski shodnici. Njun videz je razodeval sramotno ravnanje, ki sta ga bila pred kratkim deležna, zato je bilo treba razložiti, kar se je nedavno zgodilo. To sta naredila, ne da bi poviševala sebe, temveč sta poveličevala svojega Osvoboditelja.

Pavel se je v pridigi Solunčanom skliceval na starozavezne prerokbe, ki se tičejo Mesija. Kristus je v svojem delu usmeril misli svojih učencev na te prerokbe: "In začne od Mojzesa in vseh prerokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem." (Lk 24,27) Peter je v oznanjevanju Kristusa predložil dokaze iz Starega zakona. Štefan se je držal iste poti. Tudi Pavel se je pri svojem delu skliceval na spise, ki napovedujejo Kristusovo rojstvo, muke,/221/ smrt, vstajenje in vnebohod. Z navdihnjenim pričevanjem Mojzesa in prerokov je jasno dokazal istovetnost Jezusa iz Nazareta z Mesijem ter pokazal, da je bil Kristusov glas ta, ki je že iz Adamovih časov govoril po prerokih in očakih.

Glede prihoda Obljubljenega so bile dane jasne in natančne prerokbe. Adamu je bilo dano zagotovilo o Odrešenikovem prihodu. Satanu izrečena izjava: "Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med tvoje in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto," (1 Mz 3,15) je bila našim prastaršem obljuba o odrešitvi, ki se bo uresničila po Kristusu.

Abrahamu je bila dana obljuba, da bo iz njegovega rodu prišel Zveličar sveta: "In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomcu. Ne pravi 'in potomcem', kakor da bi jih bilo več, temveč kakor za enega: In tvojemu potomcu, ki je Kristus." (1 Mz 22,18; Gal 3,16)

Mojzes je ob koncu svojega dela kot izraelski vodja in učitelj jasno napovedal Mesijev prihod. Zbranim izraelskim četam je dejal: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Mz 18,15) Izraelcem je zagotovil, da mu je sam Bog to razodel, ko je bil na gori Horeb, rekoč: "Hočem jim obuditi preroka izmed njih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, kar koli mu zapovem." (5 Mz 18,18)/222/

Mesija je moral biti kraljevskega rodu, kajti v prerokbi, ki jo je izgovoril Jakob, Gospod pravi: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo (tj. poslanec miru), in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mz 49,10)

Izaija je prerokoval: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad. Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo Davidove stanovitne milosti. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom. Glej, rod, ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi, ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zavoljo Izraelovega Svetnika, ker te je oslavil." (Iz 11,1; 55,3-5)

Jeremija je prav tako pričal o prihajajočem Odrešeniku kot Knezu Davidove hiše: "Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko zbudim Davidu pravičen Odraslek; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in bo delal pravo in pravičnost v deželi. V njegovih dnevih bo rešen Juda, in Izrael bo prebival na varnem; in to je njegovo ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša pravičnost." In spet: "Tako pravi Gospod: Ne bo Davidu zmanjkalo moža, ki bo sedel na prestolu Izraelove hiše; tudi duhovnikom, levitom, ne zmanjka moža izpred mojega obličja, ki bo daroval žgalno daritev in zažigal jedilni dar ter opravljal klalno daritev vse dni." (Jer 23,5.6; 33,17.18)

Celo Mesijev rojstni kraj je bil napovedan: "In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil/223/ med Judovimi tisoči: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Miha 5,1)

Delo, ki naj bi ga na zemlji opravil Zveličar, je bilo podrobno opisano: "In Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu." (Iz 11,2) Ta, ki bo tako maziljen, naj bi oznanjal "blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem Gospodovo milostno leto in dan maščevanja našega Boga, da tolažim vse žalujoče, da poskrbim za žalujoče na Sionu in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupnega duha; da bi se imenovali hrasti pravičnosti, Gospodov sadež, njemu v poveličanje." (Iz 61,1-3)

"Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji: svojega duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom. Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo čul po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali njegovega nauka." (Iz 42,1-4)/224/

Pavel je s prepričevalno močjo dokazoval ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel je s prepričevalno močjo dokazoval iz Starega zakona, da "je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih". (Dej 17,3) Ali ni Miha prerokoval: "S palico bodo tepli po licu Izraelovega sodnika?" (Miha 4,14) In ali ni Obljubljeni prerokoval sam o sebi po Izaiju: "Svoj život sem izpostavil njim, ki so me bili, in svoje lice njim, ki so me tezali; svojega obličja nisem skril sramotenju in pljuvanju?" (Iz 50,6) Po psalmistu je Kristus napovedal ravnanje, ki ga bo deležen od ljudi: "Jaz pa sem ... poroga ljudem in zaničevan od ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, reže se in z glavo majejo: Zanašal se je na Gospoda! Ta naj ga reši, otme naj ga, ker ima veselje nad njim! Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko. Tujec sem postal svojim bratom in neznanec sinovom svoje matere. Kajti gorečnost za tvojo hišo me je razjedla, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, je zadelo mene. Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil." (Ps 22,6-8.17.18; 69,8.9.20)

Kako nezmotljivo jasne so bile Izaijeve prerokbe o Kristusovem trpljenju in smrti! Prerok sprašuje: "Kdo je veroval našemu oznanilu in komu se je razodela Gospodova rama? Kajti On je vzrastel/225/ kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali.

Zares On je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; mi pa smo ga šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje.

Mi vsi pa smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust. Iz stiske in iz sodbe je bil vzet — a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? Zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec." (Iz 53,1-8)

Celo način njegove smrti je bil napovedan vnaprej. Kakor je bila bronasta kača povzdignjena v puščavi, tako naj bi bil povzdignjen prihajajoči Odrešenik, "da se ne pogubi kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jn 3,16)

"In če ga kdo vpraša: Kake so te rane na tvojih prsih? Tedaj poreče: S temi sem bil ranjen v hiši tistih, ki me ljubijo." (Zah 13,6)

"In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu/226/ je bil po svoji mučni smrti, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ali Gospod ga je hotel streti, On ga je izročil trpljenju." (Iz 53,9.10)

Toda ta, ki naj bi pretrpel smrt po rokah zlobnih ljudi, je spet vstal kot zmagovalec nad grehom in grobom. Navdihnjen od Vsemogočnega je izraelski "sladki pevec" (2 Sam 23,1) pričal o veličastnosti jutra vstajenja. Veselo je oznanil: "Tudi moje meso bo počivalo brez skrbi. Ker ne zapustiš moje duše v državi smrti, ne daš, da tvoj ljubljenec vidi trohnobo." (Ps 16,9.10)

Pavel je pokazal, kako tesno je Bog povezal daritveno službo s prerokbami o njem, ki bo kakor "jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7) Mesija je dal svoje življenje kot "daritev za greh". (Iz 53,10) Ko je Izaija gledal stoletja naprej, na prizore Zveličarjeve sprave, je zanj izjavil, da bo (kot) Božje Jagnje "žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel greh mnogih in prosil za grešnike". (Iz 53,7.10.12)

Zveličar iz prerokovanj je imel priti ne kot zemeljski kralj, da bi osvobodil judovski narod zemeljskih zatiralcev, marveč kot človek med ljudmi, da bi živel življenje revščine in ponižnosti, in da bi bil na koncu zaničevan, zavržen in usmrčen. Zveličar, ki je bil napovedan v starozaveznih Pismih, naj bi se daroval kot daritev za padlo človeštvo in tako izpolnil vsako zahtevo prekršenega zakona. V njem naj bi se simbol izpolnil v svojem vzorcu,/227/ njegova smrt na križu pa naj bi dala smisel celotni judovski ureditvi.

Pavel je solunskim Judom povedal ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel je solunskim Judom povedal o svoji nekdanji gorečnosti za obredno postavo in o čudoviti izkušnji pri vratih Damaska. Pred svojo spreobrnitvijo je bil prepričan o dedni pobožnosti, ki je bila lažno upanje. Njegova vera ni bila zasidrana v Kristusu, namesto vanj je zaupal v navade in obrede. Njegova gorečnost za postavo je bila ločena od vere v Kristusa in ni imela vrednosti. S tem ko se je bahal, da je brezmadežen v izpolnjevanju del postave, je zavrgel njega, ki ji je dajal smisel.

Po njegovi spreobrnitvi pa se je vse spremenilo. Jezus iz Nazareta, katerega je preganjal v osebi njegovih svetih, se je pojavil pred njim kot obljubljeni Mesija. Preganjalec ga je videl kot Božjega Sina, namreč njega, ki je prišel na zemljo v izpolnitev prerokovanj in čigar življenje se je ujemalo z vsako podrobnostjo Svetih spisov.

Ko je Pavel s sveto srčnostjo oznanil evangelij v solunski shodnici, je pravi pomen obredov in uredb, povezanih s službo v svetišču, razsvetlila obilna svetloba. Misli svojih poslušalcev je povzdignil nad pozemsko službo in Kristusovo delo v nebeškem svetišču v čas, ko bo po končanem posredniškem delu Kristus spet prišel v moči in veliki slavi ter ustanovil svoje kraljestvo na zemlji. Pavel je veroval v drugi Kristusov prihod; resnice o tem dogodku je predstavil tako jasno in prepričljivo, da je na srce mnogih/228/ poslušalcev naredil vtis, ki ni nikoli izginil.

Tri sobote zapored je Pavel pridigal Solunčanom in z njimi iz Pisem razpravljal o življenju, smrti, vstajenju, službi in prihodnji slavi Kristusa, "Jagnjeta, zaklanega od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Povišal je Kristusa; pravo razumevanje njegove službe pa je ključ, ki odklepa starozavezne Spise in odpira dostop do njihovih bogatih zakladov.

Evangeljske resnice so bile v Solunu predstavljene z veliko močjo, da so pritegnile pozornost velike množice zbranih. "In nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo." (Dej 17,4)

Kakor v krajih, kjer sta že bila, sta se tudi tukaj srečala z nasprotovanjem. "Ali Jude je prevzela zavist." (Dej 17,5) Ti Judje tedaj niso bili na dobrem glasu pri rimski oblasti, saj so pred kratkim v Rimu zanetili upor. Nanje so gledali sumničavo in njihova svoboda je bila precej omejena. Zdaj so videli priložnost, da bi izkoristili razmere in spet pridobili naklonjenost ter hkrati osramotili apostola in krščanske spreobrnjence.

To so se namenili storiti tako, da so najeli "nekaj hudobnih mož izmed drhali", s čimer jim je uspelo "pripraviti vstajo v mestu". (Dej 17,5) V upanju, da bodo našli apostola, so obstopili Jazonovo hišo;/229/ vendar niso našli ne Pavla ne Sila. "Ko pa ju niso našli," je drhal v svojem norem razočaranju privlekla "Jazona in nekatere brate pred mestne poglavarje, vpijoč: Ti, ki ves svet narobe prevračajo, ti so tudi sem prišli, in Jazon jih je sprejel; in vsi ti delajo zoper cesarjeve postave, govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus." (Dej 17,6.7)

Ko Pavla in Sila niso našli, so poglavarji vklenili obtožene vernike, da bi ohranili mir. Ker so se bali nadaljnega nasilja, "so bratje naglo po noči odpravili Pavla in Sila v Berejo". (Dej 17,10)

Kdor danes oznanja nepriljubljene resnice, naj ne bod malodušen, če včasih celo pri teh, ki trdijo, da so kristjani, doživi manj naklonjen, sprejem s kakršnim so se srečali Pavel in njegovi sodelavci med ljudmi, sredi katerih so delali. Poslanci križa se morajo med svojim neprestanim delom v Jezusovem imenu oborožiti z budnostjo in molitvijo ter napredovati z vero in pogumom. Kristusa morajo povzdigniti kot človekovega Posrednika v nebeškem svetišču, kot njega, v katerem imajo središče vse daritve starozakonskih predpisov in po čigar spravni daritvi prestopniki Božjega zakona lahko najdejo mir in odpuščanje./230/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

23. Bereja in Atene
Temeljno besedilo: Dej 17,11-34


V Bereji je Pavel našel Jude, pripravljene preiskovati resnice, ki jih je učil. Lukov zapis o njih pravi: "Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali Pisma, ali je to tako. In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo." (Dej 17,11.12)

Um Berejcev ni bil obremenjen s predsodki. Bili so pripravljeni preiskovati resničnost naukov, ki sta jih oznanjala apostola. Svetega pisma niso proučevali iz radovednosti, temveč da bi zvedeli, kaj je pisano o obljubljenem Mesiju. Vsak dan so preiskovali navdihnjena poročila in ko so primerjali besedilo z besedilom, so jim bili ob strani nebeški angeli, razsvetljevali njihov um in vplivali na njihovo srce./231/

Kadar koli so oznanjene evangeljske resnice, so ti, ki si iskreno želijo delati, kar je prav, spodbujeni k marljivemu preiskovanju Svetih spisov. Če bi se v končnih prizorih zemeljske zgodovine tisti, katerim so oznanjene preizkusne resnice, ravnali po zgledu Berejcev in vsak dan preiskovali Sveto pismo ter njim podana sporočila primerjali z Božjo besedo, bi bilo danes veliko število zvestih predpisom Božjih zapovedi tam, kjer jih je zdaj sorazmerno malo. Toda ko so predstavljene nepriljubljene svetopisemske resnice, jih mnogi nočejo preiskovati. Čeprav ne morejo nasprotovati jasnim naukom Svetega pisma, vseeno kažejo skrajni odpor do proučevanja ponujenih dokazov. Čeprav so ti nauki resnični, nekateri mislijo, da je le malo pomembno, ali bodo sprejeli novo luč ali pa tudi ne, in se oprijemljejo prijetnih izmišljotin, ki jih sovražnik uporablja za zapeljevanje ljudi na napačno pot. Tako je njihov um zaslepljen z zmoto in se ločujejo od nebes.

Vsi bodo sojeni glede na luč, ki so jo dobili. Gospod pošilja svoje poslance s sporočilom zveličanja; in te, ki slišijo, bo imel za odgovorne za način, kako so ravnali z besedami njegovih služabnikov. Ti, ki iskreno iščejo resnico, bodo v luči Božje besede temeljito raziskovali nauke, ki so jim bili predstavljeni.

Neverujoči Judje iz Soluna, ki so bili polni ljubosumja in sovraštva do apostolov, še niso bili zadovoljni, da so ju odpravili iz svojega mesta. Zato so šli za njima v Berejo in proti njima nahujskali zlahka razdražljive strasti nižjega sloja ljudi. Ker so se bratje bali, da bi bila lahko Pavlu storjena sila,/232/ če bi ostal tam, so ga poslali v Atene v spremstvu z nekaj Berejci, ki so prd kratkim sprejeli vero.

Tako je preganjanje spremljalo učitelja resnice iz mesta v mesto. Kristusovi sovražniki niso mogli preprečiti napredka evangelija, uspelo pa jim je, da so apostoloma zelo otežili delo. Pa vendar je navkljub nasprotovanju in sporom Pavel neprestano napredoval; odločil se je namreč izvršiti Božji načrt, kakor mu je bil razodet v prikazni v Jeruzalemu: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Pavlov nagli odhod iz Bereje ga je prikrajšal za pričakovano priložnost, da bi obiskal brate v Solunu.

Po prihodu v Atene je apostol poslal berejske brate nazaj s sporočilom za Sila in Timoteja, naj se mu takoj pridružita. Timotej je prišel v Berejo pred Pavlovim odhodom in je s Silom ostal, da bi nadaljevala delo, ki se je tako dobro začelo, in da bi nove spreobrnjence poučila o načelih vere.

Atene so bile prestolnica poganstva. Tukaj se Pavel ni srečeval z nevednim, lahkovernim ljudstvom kakor v Listri, ampak z ljudmi, ki so sloveli po svojem znanju in kulturi. Povsod je bilo videti kipe njihovih bogov in junakov zgodovine in pesništva, ki so jih razglasili za bogove, veličastne stavbe in slike pa so predstavljale narodovo slavo in priljubljeno češčenje poganskih božanstev. Človeška čutila so bila prevzeta od lepote in sijaja umetnosti. Na vsakem koraku so se stala svetišča in templji/233/ mogočnih oblik. Kipi, oltarji in plošče so spominjali na vojaške zmage in junaška dela slavnih mož. Vse to je naredilo Atene za ogromno umetnostno galerijo.

Pavel je opazoval lepoto in veličastnost, ki sta ga obdajali, in videl, da je mesto popolnoma predano malikovalstvu, zato se je njegov duh razvnel z gorečnostjo za Boga, ki je bil vsepovsod onečaščevan; v srcu pa je čutil usmiljenje do Atencev, ki kljub svojemu duhovnemu razvoju niso ničesar vedeli o pravem Bogu.

Apostola ni zavedlo to, kar je videl v tem središču učenosti. Njegova duhovna narava je bila tako dovzetna za čar nebeških stvari, da sta veselje in slava neminljivih bogastev v njegovih očeh izničila vrednost blišča in sijaja, ki sta ga obdajala. Ko je videl sijaj Aten, je spoznal njegovo zapeljivo moč nad ljubitelji umetnosti in znanosti, na njegovo srce pa je naredila globok vtis pomembnost dela, ki je bilo pred njim.

V tem velikem mestu, kjer niso častili Boga, je Pavla pritiskal občutek osamljenosti, zato je hrepenel po naklonjenosti in pomoči svojih sodelavcev. Glede človeškega prijateljstva se je počutil povsem osamljenega. V svojem pismu Tesaloničanom izraža svoje občutke z besedami "sami ostati v Atenah". (1 Tes 3,1) Pred njim so se pojavile ovire, ki so bile na videz nepremagljive, in skoraj se je zdelo brezupno, da bi poskusil doseči srce ljudi.

Med čakanjem na Sila in Timoteja Pavel ni bil brez dela./234/ "Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril." (Dej 17,17) Toda njegovo najpomembnejše delo v Atenah je bilo oznaniti sporočilo zveličanja tem, ki niso imeli pravilne predstave o Bogu in njegovem načrtu za padlo človeštvo. Kmalu se je imel apostol srečati s poganstvom v njegovi najbolj pretkani in privlačni obliki.

Ni trajalo dolgo, da so pomembni atenski možje zvedeli, da je v njihovem mestu navzoč nenavaden učitelj, ki ljudem podaja nove in čudne nauke. Nekateri teh mož so poiskali Pavla in se začeli pogovarjati z njim. Kmalu se je okoli njih zbrala množica poslušalcev. Nekateri so bili pripravljeni zasmehovati apostola kot človeka, ki je daleč za njimi tako družbeno kot umsko, in ti so med seboj posmehljivo govorili: "Kaj hoče ta kvasač povedati? A drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov — ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju." (Dej 17,18)

Med temi, ki so na tržnici srečali...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med temi, ki so na tržnici srečali Pavla, so bili "tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov", (Dej 17,18) in ti so prav kakor tudi drugi, ki so prišli v stik z njim, kmalu spoznali, da ima znanje, ki je resnično večje od njihovega. Njegove umske sposobnosti so zahtevale spoštovanje učenih; njegovo tehtno in logično razmišljanje ter moč njegovega govorništva pa sta pritegnila pozornost vsega občinstva. Njegovi poslušalci so spoznali, da ni novinec, ampak je zmožen zadovoljiti vse sloje in s prepričljivimi dokazi podpreti nauke, ki jih je učil. Tako je apostol neustrašno stal in se spopadal z nasprotniki na njihovih tleh,/235/ logiki se je uprl z logiko, filozofiji s filozofijo, govorništvu z govorništvom.

Njegovi poganski nasprotniki so ga opozorili na usodo Sokrata, ki so ga bili obsodili na smrt, ker je bil zagovarjal tuje bogove; Pavlu pa so svetovali, naj ne ogrozi svojega življenja na enak način. Toda apostolove razprave so pritegnile pozornost ljudi in njegova pristna modrost je povzročila, da so ga spoštovali in občudovali. Nista ga mogla utišati znanje ali posmeh filozofov, in ko so videli, da se je trdno odločil dokončati svojo nalogo med njimi in povedati svoje sporočilo navkljub tveganju, so se odločili, da ga bodo v miru poslušali.

Zatorej so ga odpeljali na Marsov grič. To je bila ena najsvetejših točk v vseh Atenah; kot spominsko znamenje so ga obravnavali z vraževernim spoštovanjem, ki je v mislih nekaterih že mejil na grozo. Tukaj so možje, ki so delovali kot končni razsodniki v vseh pomembnejših moralnih pa tudi družbenih zadevah, pogosto skrbno proučevali vprašanja, ki so bila povezana z vero.

Tukaj stran od hrupa in vrveža prepolne glavne ceste ter bučnih skupnih razprav so lahko apostola poslušali, ne da bi jih kdo motil. Okoli njega so se zbrali pesniki, umetniki in filozofi, atenski učenjaki in modreci, ki so ga ogovorili: "Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ? Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti." (Dej 17,19.20)/236/

V tej uri slovesne odgovornosti je bil apostol miren in spokojen. Njegovo srce je čutilo breme pomembnega sporočila, besede pa, ki so prihajale iz njegovih ust, so prepričale poslušalce, da ni prazen kvasač. Rekel je: "Možje Atenci, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi. Ko sem se namreč sprehajal po mestu in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem." (Dej 17,22.23) Ob vsem njihovem razumu in splošnem znanju so bili nevedni o Bogu, ki je ustvaril vesolje. Nekateri pa so vendar hrepeneli po večji luči. Koprneli so po Neskončnem.

Z iztegnjenimi rokami proti shodnici, polni malikov, je Pavel izlil breme svoje duše in razkrinkal zmote vere Atencev. Najmodrejši njegovih poslušalcev so bili osupli, ko so poslušali njegovo razlaganje. Pokazal je, da pozna njihova umetnostna dela, literaturo in vero. Ko je pokazal njihove spomenike in malike, je oznanil, da Boga ni mogoče primerjati s podobami, ki jih je izdelal človek. Ti maliki niti malo ne morejo predstavljati Jahvejeve slave. Opomnil jih je, da te podobe nimajo življenja, ampak jih vodi človeška moč, premikajo se le, ko jih premaknejo človeške roke. Zatorej so ti, ki jih častijo, vsekakor višji od tega, kar častijo.

Pavel je misli svojih poganskih poslušalcev dvignil čez meje njihove lažne vere k pravemu dojemanju Božanstva, katero so imenovali "Nepoznani Bog". To Bitje, ki jim ga je zdaj oznanil, ni odvisno/237/ od ljudi in ne potrebuje nič iz človeških rok, kar bi povečalo njegovo moč in slavo.

Ljudi je prevzelo občudovanje Pavlove tehtne in logične predstavitve lastnosti pravega Boga, njegove ustvarjalne moči in obstoja njegove vsemogočne previdnosti. Z resno in navdušeno zgovornostjo je dejal: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, On, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse." (Dej 17,24.25) Nebesa niso dovolj velika za Boga, koliko manj so potem šele svetišča, narejena s človeškimi rokami!

Pavel je v dobi družbenih razredov, ko so bile pravice ljudi pogosto teptane, predočil veliko resnico o človeškem bratstvu, ko je povedal, da je Bog "naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje". (Dej 17,26) V Božjih očeh so vsi enaki in vsako živo bitje dolguje najvišjo zvestobo Stvarniku. Potem je apostol pokazal, kako se njegov načrt milosti in usmiljenja vleče kakor zlata nit skozi vsa Božja ravnanja s človekom. On je "določil odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Pokazal je na plemenite vzorce človeštva okoli sebe in z besedami, sposojenimi od njihovega pesnika, opisal neskončnega Boga kot Očeta, čigar otroci so. Rekel je: "Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo,/238/ kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj smo tudi njegovega rodu. Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, obdelanemu po človeški umetelnosti in iznajdljivosti.

Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se spokore." (Dej 17,28-30) V stoletjih teme pred Kristusovim prihodom je božanski Vladar potrpežljivo prenašal malikovalstvo poganov; zdaj pa je po svojem Sinu poslal ljudem luč resnice; od vseh pa je pričakoval spokorjenje za zveličanje, in sicer ne le od skromnih in ponižnih, temveč tudi od ponosnih filozofov in zemeljskih knezov. "Zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po Možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih." (Dej 17,31) Ko je Pavel spregovoril o vstajenju od mrtvih, "so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali." (Dej 17,32)

Tako se je končalo delo....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako se je končalo delo apostola v Atenah, središču poganske učenosti, kajti Atenci so se vztrajno držali svojega malikovalstva in se odvrnili od luči prave vere. Ko so ljudje popolnoma zadovoljni s svojimi dosežki, od njih ni kaj dosti pričakovati. Čeprav so se Atenci bahali z učenostjo in plemenitostjo, so vendar postajali nenehno bolj pokvarjeni in bolj zadovoljni z meglenimi skrivnostmi malikovalstva.

Med njimi, ki so poslušali Pavlove besede, so bili nekateri, katere so predstavljene resnice prepričale,/239/ vendar se niso ponižali, da bi priznali Boga in sprejeli načrt zveličanja. Nobena zgovornost, niti moč dokazov, ne more spreobrniti grešnika. Edino Božja moč lahko vtisne resnico v srce. Ta, moč ne more doseči njega, ki se vztrajno obrača od nje. Grki so iskali modrost, pa vendar je bilo sporočilo križa zanje neumnost, ker so cenili svojo modrost bolj kakor modrost, ki prihaja od zgoraj.

Evangeljsko sporočilo je doseglo tako neprimerljivo majhen uspeh med Atenci zato, ker so bili ponosni na svojo razumnost in človeško modrost. Kadar modri ljudje tega sveta pridejo h Kristusu kot ubogi izgubljeni grešniki, postanejo modri tudi za zveličanje; ti pa, ki pridejo kot ugledni in se hvalijo s svojo modrostjo, ne bodo prejeli luči in spoznanja, ki ga lahko da samo On.

Tako se je Pavel srečal s poganstvom svojega časa. Njegovo delo v Atenah ni bilo popolnoma zaman. Dionizij, eden najuglednejših meščanov, in še nekateri drugi so sprejeli evangeljsko sporočilo in se popolnoma zedinili z verniki.

Navdihnjenje nam je dalo ta bežni vpogled v življenje Atencev, ki so z vsem svojim znanjem, uglajenostjo in umetnostjo tonili v pregrešnost, da bi lahko videli, kako Bog po svojih služabnikih kara malikovalstvo in grehe ošabnega, samozadostnega ljudstva. Besede apostola in opis njegovega vedenja in razmer, kakor jih je zabeležilo navdihnjeno pero, morajo biti izročene vsem prihodnjim rodovom in pričati o njegovem neomajnem zaupanju, pogumu v osamljenosti in težavi/240/ ter zmagi, ki jo je pridobil za krščanstvo v samem središču poganstva.

Pavlove besede vsebujejo zakladnico znanja za cerkev. Bil je v položaju, ko bi zlahka rekel kaj, kar bi razdražilo njegove ošabne poslušalce, njega pa spravilo v težave. Če bi s svojim slavnostnim govorom naravnost napadel njihove bogove in mestne veljake, bi bil lahko v nevarnosti, da ga doleti Sokratova usoda. Toda s tankočutnostjo, ki izvira iz božanske ljubezni, je previdno odvrnil njihove misli od poganskih božanstev, tako da jim je razodel pravega Boga, ki jim je bil neznan.

Danes naj bodo svetopisemske resnice predočene veljakom sveta, da bi lahko izbrali med poslušnostjo Božjim zapovedim ali pa vdanostjo knezu zla. Bog postavlja prednje večne resnice — resnice, ki jih bodo zmodrile za zveličanje; vendar jih ne sili, da bi jih sprejeli. Če se odvrnejo od njih, jih prepusti same sebi, da se nasitijo sadu svojih del.

"Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je Božja moč. Kajti pisano je: Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem. Marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je." (1 Kor 1,18.19.27.28) Mnogi največjih učenjakov in državnikov, svetovno najimenitnejši/241/ možje sveta, se bodo v teh zadnjih dnevih odvrnili od luči, ker svet ne more spoznati Boga po modrosti. Božji služabniki naj izkoristijo vsako priložnost, da sporočijo resnico tem ljudem. Nekateri bodo priznali svoje neznanje o Bogu in bodo zasedli svoj prostor ponižnih učencev ob nogah Vrhovnega Učitelja Jezusa.

Božji delavec potrebuje močno vero v vsakem prizadevanju, da bi dosegel najvišje družabne sloje. Razmere so lahko videti nevarne, vendar tudi v najtemnejši uri je tukaj luč od zgoraj. Moč teh, ki ljubijo Boga in mu služijo, se bo obnavljala iz dneva v dan. Razumevanje Neskončnega jim je na voljo, da se ne bi ne motili pri izvajanju njegovih načrtov. Ti delavci naj začetek svojega zaupanja obdržijo trdno do konca, vedoč, da luč Božje resnice sveti v temi, ki obdaja naš svet. V Božjem delu naj ne bo malodušnosti. Vera posvečenega delavca bo vzdržala vsako preizkušnjo, ki ga doleti. Bog je zmožen in voljan dati svojim služabnikom vso moč, ki jo potrebujejo, in modrost, ki jo zahtevajo njihove raznovrstne potrebe. Izpolnil bo več kakor sploh lahko pričakujejo ti, ki mu zaupajo./242/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!