Ellen G. White: Dejanja apostolov

35. Zveličanje Judom
Temeljno besedilo: Rim


Pavel je po mnogih neizogibnih preložitvah končno prispel v Korint, na prizorišče mučnega dela v preteklosti, ki je bil za nekaj časa predmet njegove velike skrbi. Odkril je, da mu je mnogo prejšnjih vernikov še vedno naklonjenih kot temu, ki jim je prvi prinesel luč evangelija. Ko se je pozdravil s temi učenci ter videl dokaze njihove zvestosti in vneme, se je veselil, da njegovo delo v Korintu ni bilo zaman.

Korintski verniki, ki so bili nekoč nagnjeni k temu, da bodo izgubili spred oči svoj vzvišeni poklic v Kristusu, so razvili trden krščanski značaj. Njihove besede in dejanja so razodevala spreminjajočo moč Božje milosti. Zdaj so bili močna sila za dobro v središču poganstva in vraževerja. V družbi svojih ljubljenih sodelavcev in teh zvestih spreobrnjencev je apostolov utrujeni in obremenjeni duh našel pokoj./372/

Med svojim bivanjem v Korintu je Pavel našel čas za razmišljanje o novih in širših področjih službe. Njegove misli je še posebej zaposlovalo nameravano potovanje v Rim. Eden njegovih najdražjih upov in najbolj priljubljenih načrtov je bilo videti krščansko vero trdno utrjeno v mogočnem središču tedanjega sveta. V Rimu je že bila ustanovljena cerkev in apostol je želel zagotoviti sodelovanje tamkajšnjih vernikov v delu, ki je moralo biti dokončano v Italiji in v drugih deželah. Da bi pripravil pot za svoje delo med temi verniki, izmed katerih so mu bili še mnogi neznani, jim je poslal pismo, ki je napovedovalo njegov namen obiskati Rim, in njegovo upanje, da bi križev prapor zasadil v Španiji.

V svojem pismu Rimljanom je Pavel razložil velika načela evangelija. Podal je svoje mnenje o vprašanjih, ki so vznemirjala judovske in poganske cerkve ter pokazal, da so upi in obljube, ki so nekoč pripadali samo Judom, zdaj ponujeni tudi poganom.

Apostol je zelo jasno in mogočno predstavil nauk o opravičenju z vero v Kristusa. Upal je, da bo navodilo, poslano kristjanom v Rim lahko pomagalo tudi drugim cerkvam; toda kako zamegljeno je lahko predvidel daljnosežni vpliv svojih besed. Skozi vsa stoletja je velika resnica o opravičenju z vero stala kakor mogočen svetilnik, ki je usmerjal spokorjene grešnike na pot življenja. Ta luč je razgnala temo, ki je obdajala Lutrov um in mu razodela moč/373/ Kristusove krvi, da očisti od greha. Ista luč je vodila tisoče z grehom obremenjenih ljudi k pravemu Viru odpuščanja in miru. Vsak kristjan ima razlog, da se zahvali Bogu za pismo rimski cerkvi.

V tem pismu je Pavel odkrito izrazil svojo skrb za Jude. Po svoji spreobrnitvi je hrepenel, da bi pomagal svojim judovskim vernikom pridobiti jasnejše razumevanje evangeljskega sporočila. Dejal je: "Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani." (Rim 10,1)

Želja, ki jo je občutil apostol, ni bila običajna. Nenehno je prosil Boga, da bi delal za Izraelce, ki niso pripoznali Jezusa iz Nazareta kot obljubljenega Mesija. Vernike v Rimu je prepričeval: "Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Svetem Duhu: da imam veliko žalost in neprestano bolečino v svojem srcu. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam preklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu; oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in Božja služba in obljube, njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke." (Rim 9,1-5)

Judje so bili Božje izvoljeno ljudstvo, po katerem je imel namen blagosloviti ves človeški rod. Izmed njih je Bog obudil mnogo prerokov. Ti so napovedali prihod Odrešenika, ki ga bodo zavrgli in umorili ti, ki bi ga morali prvi priznati kot Obljubljenega./374/

Ko je prerok Izaija gledal stoletja vnaprej in bil priča, kako bo zavržen prerok za prerokom in končno tudi Božji Sin, je navdihnjen zapisal, da bodo Odrešenika sprejeli tisti, ki niso bili nikoli prej šteti med Izraelove otroke. Glede te prerokbe pravi Pavel: "A Izaija govori smelo in pravi: 'Našli so me ti, ki me niso iskali, razodet sem bil tem, ki niso vpraševali po meni.' Glede Izraela pa pravi: 'Ves dan sem iztezal svoje roke k nepokornemu in upornemu ljudstvu.'" (Rim 10,20.21)

Čeprav je Izrael zavrgel njegovega Sina, jih Bog ni zavrgel. Poslušajmo Pavla, ko nadalje dokazuje: "Pravim torej. Ali je Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor ne. Kajti tudi jaz sem Izraelec, iz Abrahamovega semena, iz Benjaminovega rodu. Ni zavrgel Bog svojega ljudstva, ki ga je najprej spoznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju? Kako toži Bogu zoper Izraela, govoreč: 'Gospod, tvoje preroke so pomorili in tvoje oltarje so razkopali, in jaz sem ostal sam, in strežejo mi po življenju.' Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? 'Ohranil sem sebi ostanek sedem tisoč mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom.' Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti." (Rim 11,1-5)

Izrael se je spotaknil in padel, toda ni ostal brez možnosti, da bi ponovno vstal. V odgovoru na vprašanje: "Ali so se spotaknili, da padejo?" (Rim 11,11) apostol odgovarja: "Nikakor ne; temveč po njih padcu je prišlo zveličanje/375/ poganom, da bi jih pogani zbudili v posnemanje. Če pa je njihov padec bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko več prinese njihovo polno število? A vam poganom govorim. V kolikor sem torej apostol poganov, hvalim svojo službo, ne bi li kako v posnemanje zbudil teh, ki so moje meso, in rešil katere izmed njih. Kajti če je njihovo zavrženje prineslo spravo svetu, kaj bo njihovo sprejetje, če ne življenje iz mrtvih?" (Rim 11,11-15)

Božji namen je bil, da bi bila njegova milost razodeta tako med pogani kakor med Izraelci. To je bilo jasno poudarjeno v starozaveznih prerokbah. Apostol uporablja nekaj teh prerokb v svojem razlaganju. Poizveduje: "Nima li oblasti lončar nad glino, da se iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast? Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti svojo moč, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo, in da bi razglasil bogastvo svoje slave na posodah usmiljenja, ki jih je najprej pripravil za slavo...? ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov; kakor tudi pravi pri Ozeu: 'Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico; in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.'" (Rim 9,21-26; glej Oz 1,10)

Kljub temu da je Izrael padel ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kljub temu da je Izrael padel kot narod, je med njimi ostal pobožni ostanek takšnih, ki bodo rešeni./376/ V času Zveličarjevega prihoda so obstajali zvesti ljudje, ki so z veseljem sprejeli sporočilo Janeza Krstnika. Tako so na novo proučili prerokbe o Mesiju. Ko je bila ustanovljena prva krščanska cerkev, so jo sestavljali ti zvesti Judje, ki so pripoznali Jezusa iz Nazareta kot tega, po čigar prihodu so hrepeneli. Na ta ostanek misli Pavel, ko piše: "Če so pa prvine svete, je sveto tudi testo, in če je korenina sveta, so svete tudi veje." (Rim 11,16)

Pavel povezuje ostanek v Izraelu s plemenito oljko, kateri je bilo polomljenih nekaj vej. Pogane primerja z vejami divje oljke, ki so vcepljene v matično deblo. Poganskim vernikom je zapisal: "Če so pa bile nekatere veje odlomljene, in ti, ki si bil divja oljka, si bil vcepljen mednje in si postal sodeležnik oljkove korenine in maščobe, ne hvali se proti vejam; če se pa hvališ, pomisli, da ne nosiš ti korenine, temveč korenina tebe. Porečeš torej: Odlomljene so bile veje, da bi bil jaz vcepljen. Dobro, zavoljo nevere so bile odlomljene, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, ampak se boj! Zakaj če Bog naravnim vejam ni prizanesel, tudi tebi ne prizanese. Glej torej Božjo dobroto in ostrost: nad temi, ki so padli, ostrost, a nad seboj dobroto, ako vztrajaš v dobroti; če ne, boš tudi ti posekan." (Rim 11,17-22)

Izrael je po neveri in zavrnitvi nebeškega namena zanje kot narod pretrgal svojo zvezo z Bogom. Toda veje, ki so bile ločene od matičnega/377/ debla, je Bog združil s pravim Izraelovim deblom — ostankom, ki je ostal zvest Bogu njihovih očetov. O teh odlomljenih vejah apostol pravi: "Oni pa bodo tudi vcepljeni, če ne ostanejo v neveri, zakaj Bog ima moč, da jih zopet vcepi." (Rim 11,23) Poganom je napisal: "Kajti če si bil ti odsekan od oljke, po naravi divje, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj bodo tile, ki so po naravi veje, vcepljeni na lastno oljko? Kajti nočem, bratje, da vi ne bi vedeli te skrivnosti (da se ne bi zdeli sami sebi razumni): da je trdokornost le deloma zadela Izraela, dokler ne pride polno število poganov.

In tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: 'Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba. In to jim je zaveza od mene, kadar odvzamem njihove grehe.' Z ozirom na evangelij so sicer sovražniki zavoljo vas, a z ozirom na izbiro so ljubljenci zavoljo očetov. Bogu namreč ni žal milostnih darov in svojega klicanja. Kajti kakor vi nekdaj niste bili pokorni Bogu, a tedaj ste usmiljenje dosegli zaradi njihove nepokornosti, tako tudi ti sedaj niso poslušali, da bi zaradi usmiljenja, ki ste ga vi dosegli, tudi oni dosegli usmiljenje. Zaprl je namreč Bog vse v nepokornost, da bi se vseh usmilil.

O globočina Božjega bogastva in modrosti in znanja! Kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal/378/ Gospodovo misel? Ali kdo mu je bil svetovalec? Ali kdo mu je bil prej dal kaj, da bi moral dobiti povračilo? Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke!" (Rim 11,24-36)

Tako Pavel kaže, da je Bog enako obilno pripravljen preoblikovati srca Judov in poganov ter zagotoviti vsakemu verniku v Kristusu blagoslove, ki so bili obljubljeni Izraelu. Ponavlja Izaijevo izjavo glede Božjega ljudstva: "'Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal.' Kajti svojo besedo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji. In kakor je napovedal Izaija: 'Ko nam Gospod Sabaot ne bi pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni.'" (Rim 9,27-29)

Ko je bil Jeruzalem razdejan in je svetišče ležalo v ruševinah, je bilo tisoče Judov prodanih v suženjstvo v poganske dežele. Razkropljeni so bili med narodi kakor razbitine na morski obali. Judje so 1800 let tavali iz dežele v deželo po svetu in v nobenem kraju jim ni bilo dano obnoviti starodavno narodovo slavo. Osovraženi, preganjani iz stoletja v stoletje so imeli trpljenje za dediščino.

Kljub strašni usodi, ki je bila izrečena za Jude kot narod, je v času njihove zavrnitve Jezusa iz Nazareta živelo mnogo plemenitih, bogaboječih Judov, ki so tiho trpeli. Bog je tolažil njihova trpeča srca in/379/ s sočutjem opazoval njihov grozen položaj. Slišal je molitve z izdihljaji tistih, ki so ga iskali z vsem srcem, da bi pravilno razumeli njegovo besedo. Nekateri so v ponižnem Nazarečanu, ki so ga njihovi predniki zavrgli in križali, spoznali pravega Izraelovega Mesija. Ko so razumeli pomen znanih prerokb, ki so bile tako dolgo ovite v temo zaradi izročila in napačne razlage, je bilo njihovo srce polno hvaležnosti Bogu za neizrecni dar, katerega podarja vsakemu človeku, ki sprejme Kristusa kot osebnega Zveličarja.

Na to vrsto ljudi se nanaša Izaijeva prerokba: "Le ostanek se bo zveličal". (Rim 9,27) Od Pavlovih dni do danes je Bog po svojem Svetem Duhu vabil tako Jude kot pogane. Pavel je dejal: "Bog ne gleda, kdo je kdo." (Rim 2,11) Apostol je imel samega sebe za dolžnika enako vsem: "Grkom in divjakom" kakor tudi Judom. (Rim 1,14) Nikoli pa ni spred oči izgubil jasne prednosti, ki so jo imeli Judje, in sicer "da so se jim zaupali Božji izreki". (Rim 3,2) Dejal je, da je evangelij "Božja moč v zveličanje vsakemu, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku. Zakaj Božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere.'" (Rim 1,16.17) O tem Kristusovem evangeliju, ki je enako učinkovit za Jude in pogane, je Pavel v svojem pismu Rimljanom izjavil, da se ga ne sramuje.

Ko bo ta evangelij v vsej polnoti predstavljen Judom, bodo mnogi sprejeli Kristusa kot Mesija. Med krščanskimi/380/ pridigarji jih je le nekaj, ki se čutijo poklicane na delo za judovsko ljudstvo. Toda sporočilo milosti in upanja v Kristusu bo prišlo do vseh, ki so bili pogosto zanemarjeni.

V končnem oznanjevanju evangelija, ko bo treba opraviti posebno delo za skupine ljudi, ki so bile dotlej zanemarjene, Bog pričakuje, da njegovi poslanci posvetijo posebno pozornost judovskemu narodu, ki ga je najti povsod po svetu. Kakor se starozavezni spisi pridružijo novozaveznim v razlaganju Jahvejevega večnega namena, bo to za mnoge Jude kakor zarja novega stvarjenja, vstajenje duše. Ko vidijo Kristusa iz evangelijev prikazanega na straneh Stare zaveze in dojamejo, kako jasno Nova zaveza pojasnjuje Staro, se bodo prebudile njihove uspavane sposobnosti ter bodo priznali Kristusa kot Zveličarja sveta. Mnogi bodo z vero sprejeli Kristusa za svojega Odrešenika. Nad njimi se bodo izpolnile besede: "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." (Jn 1,12)

Med Judi so takšni, ki so kakor Savel iz Tarsa mogočni v poznanju Svetih spisov, in ti bodo s čudežno močjo razglasili nespremenljivost Božjega zakona. Izraelov Bog bo to opravil v naših dneh. Njegova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti. Ko njegovi služabniki delajo v veri za te, ki so bili dolgo zanemarjeni in zaničevani, se bo razodelo njegovo zveličanje./381/

"Zato pravi tako Gospod, ki je odrešil Abrahama, za Jakobovo hišo: Odslej ne bo več osramočen Jakob in njegovo obličje odslej ne obledi; temveč, ko bo videl, namreč njegovi otroci, delo mojih rok sredi sebe, bodo posvečevali moje ime, da, posvečevali bodo Jakobovega Svetnika in se bali Izraelovega Boga. In kateri so se v motili duhu, zadobe razsodnost, in godrnjajoči bodo dovzetni za nauk." (Iz 29,22-24)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

36. Odpadništvo v Galaciji
Temeljno besedilo: Gal


Pavel je imel med bivanjem v Korintu sprožil razloge za resno zaskrbljenost glede nekaterih že ustanovljenih cerkev. Zaradi vpliva lažnih učiteljev je med verniki v Jeruzalemu prišlo do razdora krivoverstva, nagnjenje k razuzdanosti pa je hitro pridobivalo somišljenike med verniki v Galaciji. Ti lažni učitelji so pomešali judovska izročila z evangeljskimi resnicami. Niso se menili za sklep občnega zbora v Jeruzalemu, temveč so silili spreobrnjence iz poganstva k izpolnjevanju obredne postave.

Položaj je bil nevaren. Nastalo zlo je grozilo, da bo hitro uničilo galacijske cerkve.

Pavla je to globoko prizadelo in njegov duh je bila vznemirjen zaradi tega odprtega odpadništva teh, katere je zvesto učil evangeljskih načel. Nemudoma je pisal zapeljanim vernikom ter razkril lažne nauke, ki so jih sprejeli, in zelo strogo okaral/383/ tiste, ki so odstopili od svoje vere. Potem ko je Galate pozdravil z besedami: "Milost vam in mir od Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa," jim je namenil te besede ostrega ukora:

"Čudim se, da ste se tako hitro odvrnili od tega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, na drugačen evangelij, ko vendar ni drugega evangelija, samo da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti Kristusov evangelij. Ali ko bi vam tudi mi ali angel iz nebes oznanjeval evangelij drugače, kakor smo vam ga oznanili mi, bodi preklet!" (Gal 1,3.6-8) Pavlovi nauki so se ujemali s Svetim pismom in Sveti Duh je pričal o njegovem delu. Zatorej je posvaril sovernike, naj ne poslušajo ničesar, kar nasprotuje resnicam, katerih jih je naučil.

Apostol je prosil galacijske vernike, naj skrbno premislijo o svoji prvi izkušnji v krščanskem življenju. Vzkliknil je: "O nespametni Galačani! Kdo vas je očaral? Vam je bil vendar pred očmi opisan Jezus Kristus, na križ razpeti! To samo hočem zvedeti od vas: Ste li po delih postave prejeli Duha ali s poslušanjem vere? Ali ste tako nespametni? Začenši v Duhu, zdaj pa v mesu dokončujete? Toliko ste zaman pretrpeli? Če bi le bilo tudi zaman! On torej, ki vam daje Duha in dela čudeže med vami, dela li to po delih postave ali po poslušanju vere?" (Gal 3,1-5)

Tako je Pavel obtožil vernike v Galaciji pred sodiščem njihove lastne vesti in jih želel ustaviti/384/ na njihovi poti. Ker se je apostol zanašal na Božjo moč za rešitev in ni hotel priznati naukov odpadlih učiteljev, si je prizadeval voditi spreobrnjence, da bi uvideli, da so zelo zapeljani, toda z vrnitvijo k prejšnji veri v evangelij bi še lahko preprečili Satanov namen. Odločno se je postavil na stran resnice in pravičnosti. Njegova velika vera in zaupanje v sporočilo, ki ga je oznanjal, sta pomagala mnogim, katerih vera je pešala, da so se povrnili k svoji vdanosti Zveličarju.

Kako se je razlikovalo Pavlovo pisanje korintski cerkvi od pisanja Galačanom! Prve je karal previdno in nežno, druge pa neprizanesljivo grajal. Korinčane je premagala skušnjava. Zapeljani s premetenim modrovanjem učiteljev, ki so zmote predstavljali pod krinko resnice, so bili zmedeni in prevarani. Za to, da bi jih naučil razlikovati napačno od pravega, sta bili potrebni potrpežljivost in previdnost. Pavlova strogost ali nepremišljena naglica bi uničila njegov vpliv na mnoge, katerim je želel pomagati.

V galacijski cerkvi pa je evangeljsko sporočilo spodrinila odkrita, nezakrinkana zmota. Kristus, pravi temelj vere, je bil dejansko zavržen zaradi zastarelih obredov judaizma. Apostol je uvidel, da mora odločno ukrepati in dati najstrožje opomine, če želi rešiti vernike v Galaciji pred nevarnimi vplivi, ki so jim grozili.

Pomemben nauk, ki se ga mora naučiti vsak Kristusov služabnik,/385/ je prilagoditi svoje delo stanju tistih, katerim želi pomagati. Nežnost, potrpežljivost, odločnost in trdnost so enako potrebne, toda uporabljati se morajo z občutkom za pravilno razlikovanje. Da bi ravnali modro z različnimi skupinami značajev, v številnih okoljih in razmerah, delo zahteva modrost in razsodnost, ki ju je razsvetlil in posvetil Božji Duh.

Pavel je v svojem pismu Galačanom na kratko ponovil najpomembnejše dogodke, ki so povezani z njegovo spreobrnitvijo in prvo krščansko izkušnjo. S tem je želel pokazati, da je po posebnem razodetju božanske moči prejel in razumel velike evangeljske resnice. Navodila, ki jih je Pavel prejel od samega Boga, so ga vodila, da je tako resno in odločno opozoril in karal Galačane. Ni pisal omahljivo in dvomljivo, temveč z gotovostjo trdnega prepričanja in popolnega spoznanja. Jasno je poudaril razliko med človeškimi nauki in navodili, ki so sprejeta naravnost od Kristusa.

Apostol je rotil Galačane, naj zapustijo....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Apostol je rotil Galačane, naj zapustijo lažne vodnike, ki so jih zapeljali, in se povrnejo k veri, ki jo spremljajo nezmotljivi dokazi božanskega odobravanja. Ljudje, ki so jih poskusili odpeljati od njihovega verovanja v evangelij, so bili hinavci, nesvetih src in pokvarjenih življenj. Njihovo vero je sestavljalo zaporedje obredov, po katerih izvajanju so pričakovali Božjo naklonjenost. Niso bili željni evangelija, ki je vabil k poslušnosti besedi: "Če se/386/ kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Čutili so, da vera, ki temelji na takšnem nauku, zahteva preveč žrtvovanja, zato so se oprijeli svojih zmot ter tako zapeljevali sebe in druge.

Zamenjava svetosti srca in življenja z zunanjimi oblikami vere neprerojeni naravi še vedno tako ugaja, kakor je bilo to v dnevih teh judovskih učiteljev. Danes imamo kakor takrat lažne duhovne vodnike, katerih naukom mnogi željno prisluhnejo. Satan si preračunljivo prizadeva odvrniti misli od upanja zveličanja po veri v Kristusa in poslušnosti Božjemu zakonu. V vseh časih je veliki sovražnik prilagajal svoje skušnjave predsodkom ali nagnjenjem teh, katere je želel zapeljati. V času apostolov je Jude zapeljal, da so poviševali obredno postavo in zavrgli Kristusa. V današnjem času nagovarja mnoge tako imenovane kristjane pod pretvezo češčenja Kristusa, da zaničujejo moralni zakon in učijo, da se lahko nekaznovano krši njegove zapovedi. Dolžnost vsakega Božjega služabnika je, da odločno in trdno nasprotuje temu popačenju vere in da se z besedami resnice neustrašno upre njihovim zmotam.

Pavel si je prizadeval ponovno pridobiti zaupanje sovernikov v Galaciji, zato je ustrezno zagovarjal svoj položaj kot Kristusov apostol. O sebi je povedal, da je apostol "ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu, ki ga je obudil iz mrtvih". (Gal 1,1) Svojega pooblastila ni prejel od ljudi, temveč od najvišje nebeške Veljave. Njegov položaj pa je priznal občni zbor v Jeruzalemu z odločitvami, katerim se je Pavel podrejal v vsem svojem delu med pogani./387/

Pavel ni želel poviševati sebe, marveč poveličati Božjo milost, ko se je tem, ki so zavračali njegovo apostolstvo, predstavil z dokazom, da v ničemer ni "manjši od onih prevelikih apostolov". (2 Kor 11,5) Tisti, ki so podcenjevali njegov poklic in delo, so se bojevali proti Kristusu, čigar milost in moč sta se razodevali po Pavlu. Apostola je nasprotovanje sovražnikov prisililo, da je zavzel odločno stališče za ohranitev svojega položaja in veljave.

Pavel je prosil te, ki so nekoč v svojem življenju spoznali Božjo moč, naj se vrnejo k prvi ljubezni evangeljske resnice. Z neovrgljivimi dokazi jim je predočil prednost prostih ljudi v Kristusu, po čigar spravni milosti so vsi, ki se mu popolnoma izročijo, oblečeni v oblačilo njegove pravičnosti. Trdil je, da vsak človek, ki želi biti rešen, mora imeti pristno, osebno izkušnjo v Božjih stvareh.

Apostolova iskrena prošnja ni ostala brez sadu. Sveti Duh je deloval s svojo silno močjo in mnogi, katerih noge so odtavale na stranske poti, so se vrnili k prejšnji veri v evangelij. Odslej so bili stanovitni v svobodi, s katero jih je Kristus osvobodil. V njihovem življenju so se razodeli sadovi Duha: "Ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost." (Gal 5,22.23) Božje ime je bilo poveličano in mnogi so bili prišteti številu vernikov po vsem tem področju.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

37. Pavlovo zadnje potovanje v Jeruzalem
Temeljno besedilo: Dej 20,4 do 21,16


Pavel si je zelo želel priti v Jeruzalem pred pasho, ker bi tako imel priložnost srečati tiste, ki bodo prišli iz vseh delov sveta obhajat praznik. Vedno je gojil upanje, da bi nekako pomagal odstranjevati predsodke svojih neverujočih rojakov, da bi lahko sprejeli dragoceno evangeljsko luč. Prav tako je hotel videti cerkev v Jeruzalemu in jim izročiti darove, ki so jih poslale poganske cerkve revnim vernikom v Judeji. Upal je, da bo s tem obiskom tesneje združil spreobrnjence iz judovstva in poganstva v krščanstvo.

Ko je dokončal delo v Korintu, se je odločil odpluti naravnost v eno od pristanišč na palestinski obali. Vse je bilo pripravljeno in ravno je hotel stopiti na palubo ladje, ko so mu povedali o zaroti Judov, ki ga želijo usmrtiti. V preteklosti so propadla vsa prizadevanja te nasprotnikov/389/ vere, da bi naredili konec apostolovemu delu.

Uspeh, ki je spremljal oznanjevanje evangelija, je nanovo prebudil jezo Judov. Iz vseh strani so prihajala poročila o širjenju novega nauka, po katerem so bili Judje prosti izpolnjevanja običajev obredne postave in so bile poganom dostopne enake prednosti z Judi kot Abrahamovimi otroki. Pavel je v svojem oznanjevanju v Korintu predstavil enake dokaze, ki jih je tako silno podajal v svojih pismih. Njegovo poudarjeno trditev: "Ni Grka in Juda, obreze in neobreze," (Kol 3,11) so sovražniki jemali kot bogokletje, zato so se odločili, da je treba njegov glas utišati.

Ko je bil Pavel opozorjen o zaroti, se je odločil iti naokoli čez Makedonijo. Moral se je odreči svojemu načrtu, da bi bil v Jeruzalemu v času pashe, toda upal je, da bo tam za petdesetnico.

Pavlu in Luku so se pridružili "Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim". (Dej 20,4) Pavel je imel pri sebi veliko vsoto denarja iz poganskih cerkev, ki ga je nameraval izročiti v roke bratom, ki so bili odgovorni za delo v Judeji. Zaradi tega je uredil, da so ga ti izbrani bratje iz različnih sodelujočih cerkva spremljali na poti v Jeruzalem.

V Filipih je Pavel obhajal pasho. Z njim je ostal samo Luka, drugi člani spremstva/390/ so šli naprej v Troado, da bi ga tam počakali. Filipljani so bili najbolj ljubeči in zvesti od apostolovih spreobrnjencev, zato je med osemdnevnim praznovanjem je z njimi užival mirno in srečno občestvo.

Ko sta Pavel in Luka odplula iz Filipov, sta v petih dneh dohitela spremstvo v Troadi ter tam ostala sedem dni s tamkajšnjimi verniki. Ko so bili tam zadnji večer, so se bratje zbrali, "da bi lomili kruh". (Dej 20,7) Dejstvo, da bo njihov ljubljeni učitelj odšel, je zbralo več ljudi kakor po navadi. Sešli so se v zgornji izbi v tretjem nadstropju. Tam je v vnemi svoje ljubezni in skrbi zanje apostol pridigal do polnoči.

Na enem od odprtih oken je sedel mladenič po imenu Evtih. V tem nevarnem položaju je zaspal in padel na dvorišče. Vsi so bili prestrašeni in zmedeni. Dvignili so ga mrtvega, in mnogi so se zbrali okoli njega, jokali in žalovali. Toda ko je Pavel prišel do prestrašene družbe, ga je objel in resno molil, da bi Bog povrnil mrtvemu življenje. Njegova prošnja je bila uslišana. Med zvoki žalovanja in joka je bilo slišati apostolov glas: "Pomirite se, kajti njegova duša je v njem." (Dej 20,10) Verniki so se veseli ponovno zbrali v zgornji izbi. Udeležili so se obreda Gospodove večerje, potem pa je Pavel govoril "z njimi še mnogo, dokler se ne zdani". (Dej 20,11)

Ladja, s katero naj bi odpluli Pavel in njegovo spremstvo, je bila pripravljena za odhod in bratje so se hitro vkrcali. Sam apostol pa je izbral kopensko bližnjico med Troado in Asonom,/391/ da bi se v slednjem kraju pridružil svojemu spremstvu. To mu je dalo kratko priložnost za razmišljanje in molitev. Težave in nevarnosti, povezane z njegovim prihodom v Jeruzalem, odnos cerkve do njega in njegovega dela ter razmere v cerkvah in koristi evangeljskega dela v drugih področjih so bili predmet resnega in zaskrbljenega premišljevanja, zato je izrabil to posebno priložnost in prosil Boga za moč in vodstvo.

Ko so potniki odpluli južno od Asona, so šli mimo Efeza, ki je bil tako dolgo prizorišče apostolovega dela. Pavel si je zelo želel obiskati tamkajšnjo cerkev, ker je imel zanjo pomembna navodila in nasvete. Ko pa je razmislil, se je odločil pohiteti, ker je želel, "če bi mu bilo mogoče, biti na petdesetnico v Jeruzalemu". (Dej 20,16) Ko je prispel v Milet, kar je okoli petdeset kilometrov od Efeza, je spoznal, da bi bilo mogoče govoriti s cerkvijo, preden ladja odpluje. Zato je takoj poslal sporočilo starešinam in jih prosil, naj pohitijo v Milet, da jih bo lahko videl, preden nadaljuje svoje potovanje.

Njegovemu vabilu so se odzvali, on pa jih je odločno in ganljivo svaril in se od njih poslovil. Rekel je: "Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, sem ves čas bil z vami, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele zaradi zalezovanja Judov; kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in vas učil očitno in po hišah, pričujoč/392/ Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Dej 20,18-21)

Pavel je vedno poviševal božanski zakon. Razložil je, da zakon nima moči, da bi rešil ljudi pred kaznijo za neposlušnost. Grešniki se morajo spokoriti za svoje grehe in se ponižati pred Bogom, čigar jezo so izzvali s teptanjem njegovega zakona. Prav tako morajo verovati v Kristusovo kri kot edino sredstvo odpuščanja. Božji Sin je umrl kot njihova daritev in odšel v nebesa, da bi stopil pred Očeta kot njihov Zagovornik. S spokorjenjem in vero so lahko osvobojeni obsodbe greha, Kristusova milost pa jih usposablja, da se pokoravajo Božjim zapovedim.

Pavel je nadaljeval: "In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi, razen da mi Sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske. Ali svojega življenja ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam svoj tek in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij Božje milosti. In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč Božje kraljestvo." (Dej 20,22-25)

Pavel ni nameraval podati tega pričevanja, toda med govorom, je prišel nadenj Duh navdihnjenja in potrdil njegove bojazni, da bo to zadnje srečanje z efeškimi verniki.

"Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh; zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil/393/ vse Božje volje." (Dej 20,26.27) Niti strah pred zamero, niti težnja po prijateljstvu ali odobravanju ni mogla Pavla zapeljati, da ne bi spregovoril besed, ki mu jih je dal Bog kot navodilo, svarilo ali za poboljšanje. Tudi od svojih današnjih služabnikov Bog zahteva neustrašnost v oznanjevanju besede in izvajanju njegovih navodil. Kristusov pridigar ni določen, da podaja ljudem samo tiste resnice, ki najprijetnejše, in zadrži tiste, ki jim povzročajo bolečine. Zelo skrbno mora opazovati razvoj značaja. Če vidi, da kdo iz njegove črede goji greh, mu mora kot zvesti pastir dati nasvete iz Božje besede, ki se nanašajo na njegov primer. Če bi jim v svoji samozaupnosti dovolil, da gredo dalje neopozorjeni, bo odgovoren za njihovo življenje. Pridigar, ki izpolnjuje svoje vzvišeno pooblastilo, mora dajati svojemu ljudstvu zvesta navodila na vsakem koraku krščanske vere. Kazati jim mora, kaj morajo biti in delati, da bi na Božji dan stali popolni. Samo ta, ki je zvesti učitelj resnice, bo ob koncu svojega dela zmožen skupaj s Pavlom reči: "Čist sem krvi vseh." (Dej 20,26)

Apostol je opominjal sovernike...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Apostol je opominjal sovernike: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo." (Dej 20,28) Če bodo pridigarji evangelija neprestano imeli v mislih dejstvo, da jim je zaupano to, kar je bilo odkupljeno s Kristusovo krvjo, bodo globlje dojeli pomembnost svojega dela. Paziti morajo nase in na svojo čredo. Njihov lasten zgled mora pokazati/394/ in podpreti njihova navodila. Kot učitelji poti življenja ne bi smeli dovoliti, da bi se slabo govorilo o resnici. Kot Kristusovi predstavniki morajo ohraniti čast njegovega imena. S svojo predanostjo, čistostjo življenja, pobožnim govorom se morajo izkazati za vredne svojega vzvišenega poklica.

Apostolu so bile razodete nevarnosti, ki bodo doletele efeško cerkev. Rekel je: "Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj." (Dej 20,29.30) Pavel je trepetal za cerkev, ko je, gledajoč v prihodnost, videl napade, ki jih bo trpela od notranjih in zunanjih sovražnikov. Z resno gorečnostjo je prosil vernike, naj budno pazijo na svojo sveto odgovornost. Za zgled jih je usmeril na svoje neutrudno delo med njimi: "Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega izmed vas." (Dej 20,31)

Nadaljeval je: "In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi. Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel." (Dej 20,32.33) Nekateri efeški verniki so bili zelo bogati, vendar Pavel od njih nikoli ni zahteval koristi zase. V svojem sporočilu nikoli ni opozarjal na svoje potrebe. Rekel je: "Sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj." (Dej 20,34) Sredi svojega vztrajnega dela in številnih potovanj za Kristusovo zadevo, je bil/395/ sposoben ne samo zadovoljiti svoje potrebe, temveč prihraniti nekaj celo za podporo svojih sodelavcev in za pomoč revnim. To je dosegel samo z vztrajno marljivostjo in varčnim gospodarjenjem. Lahko je pokazal nase in rekel: "V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je On rekel: Veliko bolje je dati, nego vzeti.

In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli z vsemi njimi. In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se Pavlovega vratu, so ga poljubljali, žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli njegovega obličja. In spremili so ga na ladjo." (Dej 20,35-38)

Iz Mileta so popotniki "prišli naravnost v Kon, drugi dan pa v Rod in odtod v Pataro", na jugozahodni obali Male Azije. Tam so našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo". Stopili so "nanjo in se peljali". (Dej 21,1.2) V Tiru, kjer so raztovorili ladjo, so našli nekaj učencev, s katerimi jim je bilo dovoljeno ostati sedem dni. Po Svetem Duhu so bili ti učenci opozorjeni na nevarnosti, ki so čakale Pavla v Jeruzalemu, zato so ga posvarili: "Naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,4) Toda apostol ni dovolil, da bi ga strah pred trpljenjem in ječo odvrnil od njegovega namena.

Ob koncu tedna, ki ga je preživel v Tiru, so vsi verniki z ženami in otroki pospremili Pavla na ladjo. Preden se je vkrcal, so pokleknili na obali in molili, on zanje in oni zanj./396/

Popotniki so nadaljevali svoje potovanje proti jugu in prispeli v Cezarejo. Tam so "šli v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali ... pri njem". (Dej 21,8) Tukaj je Pavel preživel nekaj mirnih, srečnih dni — v zadnji popolni svobodi, po kateri je dolgo časa hrepenel.

Ko je Pavel bival v Cezareji, "pride iz Judeje neki prerok, po imenu Agab; ko pride ta k nam", pravi Luka, "vzame Pavlov pas in, zvezavši si noge in roke, reče: To veli Sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, tako zvežejo Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke." (Dej 21,10.11)

Luka nadaljuje: "Ko pa smo to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gor v Jeruzalem." (Dej 21,12) Toda Pavel ni odstopil s poti dolžnosti. Kristusu bo sledil, če bo treba, tudi v ječo in v smrt. Vzkliknil je: "Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa." (Dej 21,13) Ko so bratje videli, da mu povzročajo bolečino, ne da bi spremenili njeovega namena, so ga prenehali prositi, rekoč samo: "Gospodova volja se zgodi!" (Dej 21,14)

Kmalu se je kratki obisk v Cezareji približal koncu. Pavel in njegovo spremstvo s še nekaj verniki so odrinili v Jeruzalem. Njihova srca pa je težila slutnja prihajajoče nesreče.

Še nikoli prej se ni apostol bližal Jeruzalemu s tolikšno žalostjo v srcu. Vedel je, da bo našel malo prijateljev/397/ in mnogo sovražnikov. Približeval se je mestu, ki je zavrnilo in umorilo Božjega Sina in nad katerim so zdaj lebdele grožnje božanske jeze. Spominjal se je, kako ostri so bili njegovi predsodki proti Kristusovim sledilcem, in občutil najgloblje sočutje za svoje zapeljane rojake. Kako malo upanja pa je imel, da jim bo lahko pomagal! Isti slepi srd, ki je nekoč tlel v njegovem srcu, je zdaj z neizmerljivo močjo gorel v srcih vsega ljudstva proti njemu.

Ni mogel računati na naklonjenost in podporo svojih bratov v veri. Nespreobrnjeni Judje, ki so mu bili stalno za petami, so v Jeruzalemu hitro razglasili najneugodnejša poročila, tako pisno kakor osebno, o njem in njegovem delu. Nekateri, pa celo apostoli in starešine, so verjeli tem poročilom. Niso jim niti poskušali nasprotovati. Pokazali niso nobene želje, da bi se uskladili z njim.

Apostol pa sredi težav vendar ni obupal. Zaupal je, da bo Glas, ki je govoril njegovemu srcu, spregovoril tudi srcem njegovih rojakov in da bo Učitelj, katerega so učenci ljubili in mu služili, združil njihova srca s Pavlovim v evangeljskem delu./3


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

38. Pavel jetnik
Temeljno besedilo: Dej 21,17 do 23


"Ko pa smo prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje. A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starešine." (Dej 21,17.18)

Ob tej priložnosti so Pavel in njegovi sodelavci voditeljem dela v Jeruzalemu uradno izročili darove, ki so jih zbrale poganske cerkve za podporo ubogih med judovskimi verniki. Zbiranje teh prispevkov je stalo apostola in njegove sodelavce veliko časa, skrbi in napornega dela. Vsota, ki je daleč presegala pričakovanja jeruzalemskih starešin, je zajemala mnogo žrtev in celo hudo pomanjkanje pri poganskih vernikih.

Ti prostovoljni darovi so pomenili zvestobo poganskih spreobrnjencev organiziranemu Božjemu delu po vsem svetu. Vsi bi jih morali sprejeti s hvaležnostjo,/399/ čeprav je bilo Pavlu in njegovim sodelavcem jasno, da med temi, pred katerimi so stali, nekateri ne cenijo duha bratske ljubezni, ki je spodbudil darovanje.

V prvih letih evangeljskega dela med pogani nekaj vodilnih bratov v Jeruzalemu, ki so se oklepali prejšnjih predsodkov in miselnih navad, ni iskreno sodelovalo s Pavlom in njegovimi sodelavci. Ko so si prizadevali ohraniti nekaj nepommebnih običajev in obredov, so spred oči izgubili blagoslov, ki bi ga bili deležni sami in delo, ki so ga ljubili, če bi se potrudili združiti v eno vsa področja Gospodovega dela. Čeprav so želeli ščititi koristi krščanske cerkve, jim ni uspelo ohraniti koraka z napredujočo Božjo previdnostjo. V svoji človeški modrosti so poskušali na delavce zvaliti veliko nepotrebnih omejitev. Tako je nastala skupina ljudi, ki ni bila osebno seznanjena s spreminjajočimi se razmerami in posebnimi potrebami, s katerimi so se srečevali delavci v oddaljenih področjih. Vztrajali so na tem, da bi imeli oblast ukazovati svojim bratom v teh področjih, da bi se ti ravnali po določenem delovnem načinu. Menili so, da bo delo oznanjevanja evangelija lahko napredovalo, če se bo ujemalo z njihovim mnenjem.

Nekaj let je minilo, odkar so verniki v Jeruzalemu s predstavniki iz drugih vodilnih cerkev skrbno pretehtali zapletena vprašanja, ki so se pojavila zaradi delovnega načina, ki so jih izvajali delavci med pogani. Kot sad tega zbora so se verniki zedinili, da bodo sprejeli dokončna priporočila cerkvam/400/ glede nekaterih obredov in navad z obrezo vred. Na tem občnem zboru so se verniki tudi zedinili, da cerkvam priporočijo Pavla in Barnaba kot delavca, ki sta vredna, da uživata popolno zaupanje vsakega vernika.

Med navzočimi na srečanju je bilo nekaj takšnih, ki so strogo kritizirali delovni način apostolov, na katerih je počivalo glavno breme oznanjevanja evangelija poganskemu svetu. Toda med zasedanjem zbora se je razširilo razumevanje Božjih namenov in z brati so se združili v modri odločitvi, ki je omogočila edinost celotnega telesa vernikov.

Ko je postalo očitno, da število spreobrnjencev med pogani hitro narašča, so nekateri vodilni verniki v Jeruzalemu znova začeli gojiti prejšnje predsodke do delovnega načina Pavla in njegovih sodelavcev. Njihovi predsodki so se z minevanjem let okrepili, dokler se ni nekaj vodilnih ljudi odločilo, da mora delo oznanjevanja evangelija odtlej potekati v skladnosti z njihovimi zamislimi. Če bo Pavel prilagodil svoje delovni način določenim predpisom, za katere so se zavzemali, bodo podprli in priznali njegovo delo, drugače pa mu ne bodo več naklonjeni ali ga podpirali.

Ti ljudje so spregledali dejstvo, da je Bog učitelj svojega ljudstva; da mora vsak delavec v njegovem delu pridobiti svojo izkušnjo, ko sledi božanskemu Voditelju in se ne ozira na ljudi za neposredno vodstvo; da njegovi delavci ne smejo biti ukalupljeni ali krojeni po človeških zamislih, temveč po božanskem zgledu./401/

Apostol Pavel je v svoji službi učil ljudi "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4) Resnice, ki jih je oznanjal, mu je razodel Sveti Duh: "Kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi nihče ne ve, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh." (1 Kor 2,10.11) Pavel je dejal: "To tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,13)

Skozi vso svojo službo se je Pavel obračal k Bogu za neposredno vodstvo. Hkrati pa je bil zelo previden, da je delal v skladnosti z odločitvami občnega zbora v Jeruzalemu. Sad tega pa je bil, da so se cerkve "utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan". (Dej 16,5) Zdaj je, kljub temu da mu nekateri niso bili naklonjeni, našel tolažbo v zavesti, da je opravil svojo dolžnost, ko je spodbujal v spreobrnjencih duha zvestobe, radodarnosti in bratske ljubezni, kar se je razodelo ob tej priložnosti s prostovoljnimi prispevki, ki jih je položil pred judovske starešine.

Po vročitvi darov je Pavel "pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi". (Dej 21,19) Navajanje dejstev je srca vseh, celo dvomljivcev, prepričalo, da njegova dela spremlja nebeški blagoslov. "Ko so to slišali, so slavili Boga." (Dej 21,20) Čutili so,/402/ da delovni način, ki se ga drži apostol, nosi znamenje Nebes. Prostovoljni darovi, ki so ležali pred njimi, so pridali težo apostolovemu pričevanju glede zvestobe novih cerkev, ki so bile ustanovljene med pogani. Možje, ki so zahtevali sprejemanje samovoljnih ukrepov, čeprav so bili šteti med odgovorne za delo v Jeruzalemu, so videli Pavlovo delo v novi luči. Prepričali so se, da je bilo njihovo ravnanje napačno, da so jih zasužnjili judovski običaji in izročila. Dojeli so, da je bilo evangeljsko delo zelo ovirano, ker niso spoznali, da je Kristusova smrt podrla zid, ki je ločeval Jude in pogane.

Tedaj so imeli vsi vodilni bratje zlato priložnost iskreno priznati, da je po Pavlu deloval Bog in da so ves čas zmotno dovolili, da so poročila njegovih sovražnikov v njih prebujala zavist in predsodke. Toda namesto da bi se združeno potrudili dati polno priznanje obrekovanemu, so mu dali nasvet, ki je pokazal, da imajo Pavla še vedno za najbolj odgovornega za obstoječe predsodke. Niso plemenito vstali v njegovo obrambo, prizadevajoč si nezadovoljnežem pokazati, v čem se motijo motijo, temveč so želeli doseči, da popusti nasvetu, naj sprejme stališče, ki bo po njihovem mnenju odstranilo vse vzroke za nesporazum.

Rekli so: "Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo. Slišali pa so zate,/403/ da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo svojih sinov in se tudi ne ravnajo po starih šegah. Kaj je torej storiti? Gotovo se zbere množica, kajti zaslišijo, da si prišel. To torej stori, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo na sebi obljubo; te vzemi k sebi in očisti se z njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo. Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti." (Dej 21,20-25)

Bratje so upali, da bo Pavel poslušal ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bratje so upali, da bo Pavel poslušal nasvet in s tem odločno zavrnil lažna poročila o sebi. Zagotovili so mu, da odločitev prejšnjega zbora glede poganskih spreobrnjencev in obredne postave še vedno velja. Toda zdaj dani nasvet ni bil v skladnosti s tem sklepom. Tega navodila ni navdihnil Božji Duh. Bil je sad strahopetnosti. Vodje jeruzalemske cerkve so vedeli, da bodo kristjani nadse priklicali sovraštvo Judov in se izpostavili preganjanju, če ne bodo upoštevali obredne postave. Veliki zbor si je z vso svojo močjo prizadeval ovirati napredek evangelija. Ta ustanova je izbrala može, da bi zasledovali apostole, še posebej Pavla, in na/404/ vse mogoče načine nasprotovali njihovemu delu. Če bodo verniki v Kristusu obsojeni pred Velikim zborom kot prestopniki postave, bodo hitro in kruto kaznovani kot odpadniki od judovske vere.

Mnogi Judje, ki so sprejeli evangelij, so še vedno cenili obredno postavo in so bili pripravljeni prehitro popustiti. Upali so namreč, da bodo tako pridobili zaupanje svojih rojakov in odstranili njihove predsodke ter jih pridobili k veri v Kristusa kot Odrešenika sveta. Pavel se je zavedal, da bodo bodo vodje cerkve v Jeruzalemu stalno delovali, da bi izničili njegov vpliv, dokler koli bodo gojili predsodke proti njemu. Menil je, da bi odstranil veliko oviro na poti do uspeha evangelija v drugih krajih, če bi jih z zmernim popuščanjem pridobil za resnico. Toda Bog ga ni pooblastil, da bi privolil v vse, kar so zahtevali.

Ko pomislimo na Pavlovo veliko željo, da bi bil v skladnosti s svojimi brati, na njegovo občutljivost do šibkih v veri, na spoštovanje do apostolov, ki so hodili s Kristusom, in do Jakoba, Gospodovega brata, ter na njegov cilj, da bi vsem postal vse, kolikor je mogoče, ne da bi bil prisiljen žrtvovati načela — ko pomislimo na vse to, smo manj presenečeni, da je bil prisiljen odstopiti od trdnega in odločnega stališča, po katerem se je do sedaj ravnal. Toda namesto da bi dosegel želeni cilj, je njegovo prizadevanje za pomiritev samo še izzvalo težavo in pospešilo njegovo napovedano trpljenje. Posledica tega je bila ločitev od bratov,/405/ cerkev je ostala brez enega svojih najmočnejših stebrov, srca kristjanov v vseh krajih pa so se razžalostila.

Naslednji dan je Pavel začel izvrševati nasvet starešin. Štiri može, ki so bili pod nazirejsko prisego (4 Mz 6) — ki se jim je iztekala — je Pavel odpeljal v svetišče "in oznanil, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih". (Dej 21,26) Za očiščenje je bilo treba darovati še določene drage žrtve.

Ti, ki so Pavlu svetovali ta korak, niso popolnoma dojeli velike nevarnosti, ki ji bo tako izpostavljen. Tisti čas je bil Jeruzalem poln častilcev iz mnogih dežel. Pavel je med izpolnjevanjem pooblastila, ki ga je dobil od Boga, oznanil evangelij poganom in tako obiskal mnoga velika svetovna mesta. Poznan je bil tisočem, ki so prišli iz tujih dežel v Jeruzalem za praznik. Med temi so bili ljudje, katerih srca so bila polna sovraštva do Pavla. Stopiti v svetišče na javni svečanosti je bilo zanj tveganje življenja. Nekaj dni je hodil noter in ven med častilci, na videz neopažen, toda pred koncem določenega časa, ko je govoril z duhovnikom o daritvah, ki bodo darovane, so ga prepoznali nekateri izmed azijskih Judov.

Kakor da bi jih preganjali demoni, so se zagnali vanj in kričali: "Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj." Medtem ko so se ljudje odzivali klicu na pomoč,/406/ je bila dodana še ena obtožba: "In vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj." (Dej 21,28) Po judovskem zakonu je bil zločin, ki se kaznuje s smrtjo, če je neobrezana oseba stopila v notranje dvore svetega poslopja. Pavla so v mestu videli v družbi Trofima, ki je bil Efežan. Zato so sklepali, da ga je pripeljal s sabo v tempelj. Tega ni naredil, ker pa je bil sam Jud, njegov vstop v svetišče ni bilo kršenje postave. Kljub temu da je bila obtožba lažna, je bila kot nalašč, da je prebudila ljudske predsodke. Ko je klic odmeval po tempeljskih dvorih, se je zbrana množica prepustila divjemu vznemirjenju. Novice so se hitro razširile po Jeruzalemu: "In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj." (Dej 21,30)

Da si je odpadnik od Izraela drznil oskruniti tempelj ravno v času, ko je tja prihajalo tisoče ljudi iz vseh krajev sveta k bogoslužju, je razdražilo v drhali najnasilnejše strasti. "In zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata." (Dej 21,30)

"Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem." (Dej 21,31) Klavdij Lizija je dobro poznal neobrzdane ljudi, s katerimi je imel opraviti. Zato je vzel "takoj vojakov in stotnikov in pritekel nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo biti Pavla". (Dej 21,32) Rimski stotnik ni bil seznanjen z vzrokom nemira. Ker pa je videl, da je bes množice usmerjen proti Pavlu, je sklepal, da zagotovo mora biti egiptovski/407/ upornik, za katerega je slišal, da mu je do takrat uspelo ubežati prijetju. Zato ga "prime, in veli ga vkleniti v dve verigi ter vpraša, kdo da je in kaj je storil". (Dej 21,33) Takoj se je oglasilo mnogo glasov z jezno obtožbo: "In eni vpijejo to, in drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad. In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo drhali; kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!" (Dej 21,34-36)

Sredi hrušča je bil apostol miren in zbran. Njegova duša je počivala v Bogu, vedel pa je, da stojijo okrog njega nebeški angeli. Ni bil pripravljen zapustiti templja, ne da bi se potrudil rojakom predočiti resnico. Ko so ga ravno hoteli odpeljati v grad, je rekel glavnemu poveljniku: "Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grško? Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred tremi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?" Pavel je odgovoril: "Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Kilikiji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu." (Dej 21,37-39)

Po dobljenem dovoljenju "namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu". (Dej 21,40) Kretnja je pritegnila njihovo pozornost, njegova drža pa je zahtevala spoštovanje. "In ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole: Možje, bratje/408/ in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!" (Dej 21,40; 22,1) Ko so pa slišali znane hebrejske besede, so še bolj utihnili, in v splošni tišini je Pavel nadaljeval.

"Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Kilikiji, odgojen pa v tem mestu pri Gamalijelovih nogah, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes." (Dej 22,2.3) Nihče ni mogel oporekati apostolovim izjavam, ker so dejstva, na katera se je skliceval, zelo dobro poznali mnogi, ki so še vedno živeli v Jeruzalemu. Potem je govoril o svoji prejšnji gorečnosti v preganjanju Kristusovih učencev, celo do smrti. Opisal je okoliščine svojega spreobrnjenja. Poslušalcem je povedal, kako je bilo njegovo ošabno srce pripeljano do tega, da se je pripognilo pred križanim Nazarečanom. Če bi poskusil razpravljati s svojimi nasprotniki, bi trmasto odklonili in ne bi poslušali njegovih besed. Toda to izkušnjo je spremljala prepričujoča moč, ki je za nekaj časa, vsaj zdelo se je tako, omehčala in premagala njihovo srce.

Potem si je prizadeval razložiti.......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem si je prizadeval razložiti, da si ni sam po svoji volji izbral dela med pogani. Želel je delati za svoje ljudstvo; toda prav v tem templju mu je Božji glas spregovoril v sveti prikazni in usmeril njegovo pot "daleč tja, med pogane". (Dej 22,21)

Doslej so ljudje pozorno poslušali, toda njihov bes se je ponovno razvnel, ko je Pavel v svojem življenjepisu dosegel trenutek, ko je bil določen za Kristusovega predstavnika med pogani. Ker so bili vajeni, da se imajo za edino ljudstvo, ki mu je Bog naklonjen, niso bili pripravljeni/409/ zaničevanim poganom dovoliti, da bi z njimi delili prednosti, ki so jih imeli dotlej edino zase. Preglasili so govornikov glas in kričali: "Proč z zemlje s takšnim! Ker ni prav, da živi." (Dej 22,22)

"Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku, ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati? Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek je namreč Rimljan. Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, ali si ti Rimljan? On pa reče: Sem. In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan. Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan, in da ga je dal zvezati.

Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla dol in ga postavi mednje." (Dej 22,23-30)

Apostolu naj bi zdaj sodilo isto sodišče, katerega član je bil sam pred spreobrnitvijo./410/ Ko je stal pred judovskimi voditelji, je bilo njegovo vedenje mirno, obraz pa je razodeval Kristusov mir. Smelo je pogledal na Veliki zbor ter dejal: "Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne." (Dej 23,1) Ko so slišali te besede, se je njihovo sovraštvo znova razvnelo: "Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih." (Dej 23,2) Ob tem nečloveškem ukazu je Pavel vzkliknil: "Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš biti? Tisti pa, ki so stali zraven, reko: Božjega velikega duhovnika psuješ?" (Dej 23,3.4) Z običajno vljudnostjo je Pavel odgovoril: "Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: 'Poglavarja svojega naroda ne preklinjaj.'

Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli. Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje." (Dej 23,5-8) Dve ločini sta začeli med sabo razpravljati, in tako je bila silovitost njunega nasprotovanja Pavlu pretrgana. "In nekateri pismarji od farizejske strani vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je govoril duh ali angel?" (Dej 23,9)/411/

V zmedi, ki je sledila, so si saduceji vneto prizadevali dobiti oblast nad apostolom, da bi ga lahko usmrtili; farizeji pa so ga vneto branili. "Tisočnik pa se je bal, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo dol in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad." (Dej 23,10)

Pozneje, ko je Pavel premišljeval o nevarnih preizkušnjah tega dneva, ga je zaskrbelo, ali morda njegovo ravnanje ni Bogu po volji. Ali je mogoče, da je storil napako, ko je obiskal Jeruzalem? Ali ga je njegova želja, da bi bil v občestvu s soverniki, pripeljala do teh nesrečnih posledic?

Stališče, ki so ga zavzemali Judje kot Božje uradno ljudstvo pred neverujočim svetom, je povzročilo apostolovo hudo duhovno trpljenje. Kako bodo nanje gledali poganski častniki? Ko trdijo, da častijo Jahveja, in si lastijo sveto službo, pa so se vendar prepustili vodstvu slepe, nespametne jeze in želijo uničiti celo svoje brate, ki so si drznili ne strinjati se z njimi glede zvestobe v veri; najpomembnejši posvetovalni zbor pa so sprevrgli v prizorišče razprtij in hude zmede. Pavel je čutil, da je ime njegovega Boga trpelo sramoto v očeh poganov.

Zdaj pa je bil v ječi. Vedel je, da bodo sovražniki v brezobzirni zlobi uporabili vsa možna sredstva, da bi dosegli njegovo smrt. Ali je mogoče, da je njegovo delo za cerkve končano in da bodo zdaj vstopili grabljivi volkovi? Kristusovo delo je bilo Pavlu zelo pri srcu in z globoko zaskrbljenostjo je razmišljal o nevarnostih razsejanih/412/ cerkev, ki bodo izpostavljene preganjanjem prav takšnih ljudi, s kakršnimi se je spopadel v Velikem zboru. Žalosten in malodušen je jokal in molil.

V tej temni uri Gospod ni pozabil na svojega služabnika. Varoval ga je pred morilsko množico v tempeljskih dvorih, z njim je bil pred Velikim zborom; z njim je bil v trdnjavi in se je sam razodel svoji zvesti priči v odgovor na apostolove iskrene molitve za vodstvo. "Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati." (Dej 23,11)

Pavel se je dolgo veselil obiska Rima. Zelo si je želel tam pričati za Kristusa, toda čutil je, da njegove namene preprečuje judovsko sovraštvo. Nikoli ni pomislil, celo zdaj ne, da bo tja šel kot jetnik.

Medtem ko je Gospod spodbujal svojega služabnika, so Pavlovi sovražniki vneto kovali zaroto za njegovo uničenje. "Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla. Bilo pa jih je več kakor štirideset, ki so sklenili tako zaroto." (Dej 23,12.13) To je bil post, kakršnega je Gospod po Izaiju obsodil — post, "da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo". (Iz 58,4)

Zarotniki so šli "k višjim duhovnikom...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zarotniki so šli "k višjim duhovnikom in starešinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla. Sedaj torej/413/ vi z Velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje dol k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa." (Dej 23,14,15)

Namesto da bi duhovniki in voditelji obsodili ta kruti naklep, so se z njim strinjali. Pavel je govoril resnico, ko je primerjal Ananija s pobeljeno steno.

Bog pa je posegel vmes, da bi rešil življenje svojega služabnika. Pavlov nečak je slišal "o tem zalezovanju" ubijalcev "in stopi v grad in sporoči Pavlu. Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti. On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj." (Dej 23,16-18)

Klavdij Lizij je prijazno sprejel mladeniča, ga potegnil na stran in vprašal: "Kaj je, kar mi imaš povedati?" Mladenič je dogovoril: "Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v Veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj. Ti jih pa ne poslušaj, zalezuje ga namreč izmed njih veliko več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo tvojo obljubo.

Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil." (Dej 23,19-22)/414)

Lizij se je takoj odločil Pavla premestiti iz svoje pristojnosti pod pristojnost namestnika Feliksa. Kot ljudstvo so bili Judje vznemirjeni in razdraženi, zato so bili nemiri pogost pojav. Nenehna navzočnost apostola v Jeruzalemu bi lahko sprožila posledice, ki bi bile nevarne za mesto in celo za samega poveljnika. Zato je poklical "dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči; ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega prepeljejo k Feliksu, namestniku." (Dej 23,23.24)

Niso smeli izgubljati časa v odpošiljanju Pavla. "Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali ponoči v Antipatrido." (Dej 23,31) Od tam so odšli konjeniki z jetnikom v Cezarejo, štiristo vojakov pa se je vrnilo v Jeruzalem.

Častnik, ki je bil odgovoren za predajo, je izročil svojega jetnika Feliksu in tudi oddal pismo, ki mu ga je zaupal glavni poveljnik:

"Klavdij Lizija pozdravlja namestnika Feliksa. Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan. Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njihov Veliki zbor; in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon. Ko pa se mi je naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši/415/ tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!" (Dej 23,26-30)

Potem ko je Feliks prebral sporočilo, se je pozanimal, iz katere pokrajine je zapornik. Ko pa je zvedel, da je iz Kilikije, je rekel: "Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki. In ukaže, naj ga varujejo v Herodovem dvorcu." (Dej 23,35)

Pavlov primer ni bil prvi, v katerem je Božji služabnik med pogani našel zatočišče pred zlobo uradnega Jahvejevega ljudstva. V svojem besu proti Pavlu so Judje dodali še en zločin temnemu seznamu, ki je zaznamoval zgodovino tega ljudstva. Še bolj so zakrknili svoje srce pred resnico in njihova poguba je postala še zanesljivejša.

Le nekaj se jih je zavedalo popolnega pomena besed, ki jih je Kristus spregovoril, ko je v nazareški shodnici sebe oznanil kot Maziljenca. Najavil je svoje poslanstvo, da tolaži, blagoslavlja in rešuje žalostne in grešne; ko pa je videl ošabnost in nevero, ki sta vladala v srcih njegovih poslušalcev, jih je opomnil, da se je v preteklih časih Bog odvrnil od svojega izvoljenega ljudstva zaradi njihove nevere in upora ter se razodel tistim v poganskih deželah, ki niso zavrgli nebeške luči. Sareptska vdova in Sirec Naaman sta živela po vsej luči, ki sta jo imela, zato sta bila šteta za pravičnejše od Božjega izvoljenega ljudstva, ki se je odvrnilo od njega in žrtvovalo načela za udobnost in posvetno čast./416/

Kristus je Judom v Nazaretu povedal strašno resnico, ko je izjavil, da v odpadniškem Izraelu ne bo več varnosti za zvestega Božjega poslanca. Ne bodo spoznali njegove vrednosti ali cenili njegovega dela. Medtem ko so judovski voditelji izjavljali, da so zelo vneti za Božjo čast in Izraelovo blaginjo, so bili sovražniki obeh. Z besedami in zgledom so vodili ljudstvo vse dlje od poslušnosti Bogu — vodili so jih tja, kjer ne bo mogel biti njihovo zavetje v dnevu nadloge.

Zveličarjeve besede ukora Nazarečanom so se v Pavlovem primeru nanašale ne samo na neverujoče, temveč tudi na lastne brate v veri. Če bi vodje jeruzalemske cerkve popolnoma opustili svoja čustva zagrenjenosti do apostola in ga sprejeli kot posebno poklicanega od Boga, da oznanja evangelij poganom, bi jim ga Gospod prihranil. Bog ni določil, da se Pavlovo delo konča tako hitro, vendar ni naredil čudeža, da bi preprečil potek dogodkov, ki so jih sprožili voditelji jeruzalemske cerkve.

Isti duh še danes povzroča enake posledice. Če ne cenimo in ne uporabljamo tega, kar priskrbi božanska milost, je cerkev prikrajšana za mnogo blagoslovov. Kako pogosto bi lahko Gospod podaljšal delo kakšnega zvestega služabnika, če bi cenili njegovo delo! Če pa cerkev dovoli sovražniku ljudi popačiti razsojanje, tako da sprevržejo in napačno razlagajo besede in dejanja Kristusovega služabnika, če si dovolijo, da se mu uprejo in ovirajo njegovo uspešnost, jih Gospod/417/ včasih prikrajša za blagoslov, ki jim ga je dal.

Satan nenehno deluje po svojih pomočnikih, da bi preplašil in uničil tiste, ki jih je Bog izbral za dokončanje velikega in dobroega dela. Četudi so celo pripravljeni žrtvovati življenje za napredek Kristusovega dela, bo veliki goljuf še vedno zapeljal njihove sobrate v dvom o njih. In če se bodo z njim ukvarjali, bo to spodkopalo zaupanje v poštenost njihovega značaja in s tem zavrlo njihovo uspešnost. Prepogosto mu uspeva s pomočjo sobratov nadnje pripeljati tako srčno bridkost, da mora Bog milostno poseči vmes in dati svojim preganjanim služabnikom počitek. Ko so roke prekrižane na mrtvih prsih, ko utihne glas, ki je opozarjal in spodbujal, potem se zganejo trdovratni, da vidijo in spoznajo vrednost blagoslova, ki so ga zavrgli. Njihova smrt naj bi dosegla to, česar jim ni uspelo v njihovemu življenju.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

39. Sojenje v Cezareji
Temeljno besedilo: Dej 24


Pet dni po Pavlovem prihodu v Cezarejo so prišli iz Jeruzalema njegovi tožniki z govornikom Tertulom, ki so ga vzeli za svojega svetovalca. Primer je bil obravnavan po hitrem postopku. Pavla so pripeljali pred sodišče in Tertul ga je začel obtoževati. Ker je vedel, da bo laskanje na rimskega guvernerja vplivalo bolj kakor preprosta resnica in pravica, je premeteni govornik začel svoj govor s hvalnico Feliksu: "Da imamo veliko miru po tebi in da je tvoja previdnost dala temu narodu izvrstne izboljšave, to vselej in povsod, častiti Feliks, pripoznavamo z vso hvaležnostjo." (Dej 24,2.3)

Tertul se je spustil do nesramne laži; kajti Feliksov značaj je bil nizkoten in podel. O njem je bilo rečeno: "Pri izvajanju vsakršnega poželenja in krutosti uporablja moč kralja z naravo sužnja."/419/ (Tacitus, History, 5. pogl., 9. odst.) Tisti, ki so slišali Tertula, so vedeli, da so te laskave besede laž, toda želja po tem, da bi zagotovili Pavlovo obsodbo, je bila močnejša od njihove ljubezni do resnice.

Tertul je v svojem govoru obtožil Pavla za zločine, zaradi katerih bi ga, če bi mu bili dokazani, obsodili za veleizdajo države. Govornik je izjavil: "Našli smo namreč tega človeka, da je kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu in prvoboritelj za krivoverstvo Nazarejcev, ki je tudi poskusil oskruniti tempelj." (Dej 24,5.6) Tertul je potem izjavil, da je Lizija, poveljnik stotnije v Jeruzalemu, nasilno odpeljal Pavla od Judov, ko so mu ravno hoteli soditi po svoji verski postavi, ter jih tako prisilil, da zadevo obravnavajo pred Feliksom. Te izjave so bile izrečene z namenom, da bi pregovorile namestnika, naj izroči Pavla judovskemu sodišču. Vse obtožbe so ognjevito podprli navzoči Judje, ki se niso trudili skriti svojega sovraštva do jetnika.

Feliks je bil dovolj bistroumen, da je razbral nagnjenje in značaj Pavlovih tožnikov. Dojel je, iz kakšnega razloga so mu laskali. Prav tako je opazil, da niso utemeljili svojih obtožb proti Pavlu. Ko se je obrnil k obtoženemu, mu je dal znak, naj odgovori sam. Pavel ni zapravljal besed s pokloni, temveč je preprosto povedal, da se bo srčneje branil pred Feliksom. Slednji je namreč že tako dolgo namestnik, da lahko dobro razume postave in običaje Judov. Glede obtožb,/420/ ki so jih navedli proti njemu, je jasno pokazal, da nobena ne drži. Povedal je, da ni povzročil nemirov v nobenem delu Jeruzalema, niti ni oskrunil svetišča. Rekel je: "In niso me našli v templju, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shodnicah, ne po mestu; in tudi dokazati ti ne morejo, za kar me sedaj tožijo." (Dej 24,12.13)

Ko je priznal, da je "po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo", služil Bogu svojih Očetov, je zatrdil, da je vedno veroval "vse, kar je pisano v postavi in v prerokih", in da je v sskladnosti z jasnim svetopisemskim naukom ohranil vero v vstajenje mrtvih. (Dej 24,14.15) Dalje je povedal, da je bil njegov glavni cilj v življenju, "da bi vsekdar imel brezmadežno vest pred Bogom in ljudmi". (Dej 24,16)

Odkritosrčno in preprosto je opisal cilj svojega obiska v Jeruzalemu in okoliščine svojega prijetja in sojenja: "Čez več let pa sem prišel, da prinesem miloščine svojemu narodu in daritve; in pri tem so me našli očiščenega v templju, ne z množico, ne s hrupom: bili pa so to neki Judje iz Azije, ki bi morali tu pred teboj stati in tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali naj ti sami povedo, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred velikim zborom, razen menda tega edinega glasu, ki sem ga zavpil, stoječ med njimi: Zavoljo vstajenja mrtvih me danes sodite." (Dej 24,17-21)

Apostol je govoril vneto in z očitno iskrenostjo, njegove besede pa so bile prepričljive. Klavdij Lizija je v svojem pismu Feliksu napisal podobno/421/ pričevanje glede Pavlovega vedenja. Še več, Feliks je o judovski veri vedel več, kakor pa so mnogi mislili. Pavlovo jasno podajanje dejstev o tej stvari je Feliksu pomagalo, da je še jasneje dojel vzgibe, ki so vodili Jude, ko so poskušali apostola obsoditi za upor in veleizdajo. Namestnik jim ni hotel ustreči tako, da bi nepravično obsodil rimskega državljana, niti jim ga ni hotel izročiti, da bi ga usmrtili brez pravičnega sojenja. Feliks pa vendar ni poznal višjih spodbud kakor lastne koristi, vodila ga je ljubezen do laskanja in želja po napredovanju. Strah, da bi užalil Jude, mu je preprečil, da bi bil popolnoma pravičen do moža, za katerega je vedel, da je nedolžen. Zato se je odločil preložiti sojenje, dokler ne bo navzoč Lizija, rekoč: "Kadar tisočnik Lizija pride dol, razsodim vašo stvar." (Dej 24,22)

Apostol je ostal jetnik, toda Feliks je zapovedal stotniku, ki je bil določen za varovanje Pavla: "Naj se mu polajša in nikomur izmed njegovih ne brani mu streči." (Dej 24,23)

Nedolgo zatem sta Feliks in njegova žena Druzila poslala po Pavla, da bi v zasebnem pogovoru z njim lahko slišala kaj o "veri v Jezusa Kristusa". (Dej 24,24) Bila sta pripravljena in celo željna poslušati te nove resnice — resnice, ki jih morda ne bosta nikoli več slišala in katere bodo, če jih zavrneta, nepričakovana priča proti njima, ko bo prišel Božji dan.

Pavel je imel to za priložnost, ki mu jo je dal Bog, zato jo je zvesto/422/ izkoristil. Vedel je, da je v navzočnosti tega, ki ima moč, da ga usmrti ali pa osvobodi; pa vendar ni Feliksa in Druzile zasul s pohvalami ali laskanjem. Vedel je, da jima bodo njegove besede dišava za življenje ali pa za smrt. Pozabil je na lastno varnost, ko je v njiju poskusil zbuditi občutek nevarnosti, v kateri sta.

Apostol se je zavedal, da je vsak poslušalec njegovih besed odgovoren za evangelij. Vedel je, da bodo nekega dne stali ali med čistimi in svetimi okoli velikega belega prestola ali pa med tistimi, katerim bo Kristus rekel: "Poberite se od mene, ki delate krivico." (Mt 7,23) Vedel je, da se bo srečal z vsakim svojim poslušalcem pred nebeškim sodiščem in tam položil račune, ne samo za vse, kar je rekel in storil, temveč tudi za spodbude in duha svojih dejanj in besed.

Feliksovo življenje je bilo ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Feliksovo življenje je bilo tako nasilno in kruto, da si mu je le malokdo upal namigniti, da njegov značaj in vedenje nista brezhibna. Pavel pa se ni bal človeka. Jasno je razodel svojo vero v Kristusa in razloge zanjo ter tako dobil priložnost, da je izčrpno govoril o teh posebnih krepostih, ki so bistvo krščanskega značaja in so ošabnemu paru pred njim tako očitno manjkale.

Pred Feliksom in Druzilo je visoko dvignil Božji značaj — njegovo polnost, pravičnost in nepristranost ter naravo njegovega zakona. Jasno je razložil, da je človekova dolžnost živeti življenje treznosti in zmernosti, držati strasti pod nadzorom razuma, v skladnosti z Božjim zakonom, ter telesne in duševne moči ohranjati zdrave./423/ Povedal je, da bo gotovo prišel dan sodbe, ko bodo vsi dobili plačilo po dejanjih, ki so jih storili v telesu, in bo jasno razodeto, da bogastvo, visok položaj ali nazivi ne morejo človeku pridobiti Božje naklonjenosti ali pa ga osvoboditi posledic greha. Razložil je, da je to življenje za človeka čas priprave na prihodnje življenje. Če bo zanemaril sedanje prednosti in priložnosti, bo trpel večno izgubo, nobenega novega preizkusnega časa ne bo več dobil.

Pavel se je posebej ustavil na daljnosežnih zahtevah Božjega zakona. Razložil je, kako prodira do globokih skrivnosti človekove moralne narave in z močno lučjo razsvetljuje to, kar je bilo prikrito pogledu in spoznanju ljudi. (Heb 4,12) Kar lahko naredijo roke ali izreče jezik — kar se razodeva na zunaj v življenju — le nepopolnoma prikazuje človekov moralni značaj. Zakon preiskuje njegove misli, spodbude in namene. Temačne strasti, ki so skrite človekovemu pogledu, ljubosumnost, sovraštvo, poželenje in častihlepnost, zlobna dela, o katerih razmišlja v temnih kotičkih duše, pa niso izvršena, ker ni bilo priložnosti — vse to Božji zakon obsoja.

Pavel si je prizadeval misli svojih poslušalcev usmeriti na veliko Daritev za greh. Pokazal je na daritve, ki so bile senca prihodnjih dobrot in potem predstavil Kristusa kot vzorec vseh teh obredov — cilj, na katerega so kazale kot na edini vir življenja in upanja za padlega človeka. Sveti možje preteklosti so bili rešeni po veri v Kristusovo kri. Ko so videli smrtni boj umirajoče/424/ daritvene žrtve, so gledali čez prepad vekov na Božje Jagnje, ki bo odvzelo greh sveta.

Bog z vso pravico zahteva ljubezen in poslušnost vseh svojih stvarstev. V svojem zakonu jim je dal popolno merilo pravičnosti. Mnogi pa pozabijo svojega Stvarnika in hodijo po svoji poti, ki je nasprotna njegovi volji. Vračajo sovraštvo za ljubezen, ki je tako visoka kakor nebesa in obsežna kakor vesolje. Bog ne more znižati zahtev svojega zakona, da bi zadovoljil merilo grešnega človeka; niti ne more človek v svoji moči zadovoljiti zahtev zakona. Samo z vero v Kristusa je lahko grešnik očiščen krivde in usposobljen za pokornost zakonu svojega Stvarnika.

Tako je Pavel, jetnik, predočil zahteve božanskega zakona Judom in poganom in predstavil Jezusa, zaničevanega Nazarečana, kot Božjega Sina, Odrešenika sveta.

Judovska kneginja je dobro razumela sveti značaj zakona, ki ga je tako nesramno teptala, toda njeni predsodki do Moža z Golgote so zakrknili njeno srce za besede življenja. Feliks pa še nikoli prej ni slišal resnice, in ko je Božji Duh prepričeval njegovo srce, se je globoko vznemiril. Slišal je glas vesti, ki je bila zdaj prebujena, in Feliks je čutil, da so Pavlove besede resnične. Spomin se mu je vrnil v grešno preteklost. S strašno jasnostjo se je spomnil skrivnosti svojega preteklega življenja razuzdanosti in prelivanja krvi ter temnega poročila svojih prejšnjih let. Videl se je samopašnega, krutega, grabežljivega. Še nikoli prej ni resnica na tak način zadela njegovega/425/ srca. Še nikoli prej ni bilo njegovo srce tako polno groze. Misel, da so vse skrivnosti njegovega zločinskega življenja odprte pred Božjimi očmi in da bo sojen po svojih dejanjih, je povzročila, da je trepetal od groze.

Toda namesto da bi dovolil, da ga njegova prepričanja vodijo k spokorjenju, se je želel otresti teh nedobrodošlih spominov. Pogovor s Pavlom je bil prekinjen. Feliks je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25)

Kakšno nasprotje med Feliksom in ječarjem v Filipih! Gospodova služabnika sta bila vklenjena pripeljana k ječarju, kakor je bil Pavel k Feliksu. Dokaz, ki sta ga podala, da ju podpira božanska moč, njuno veselje v trpljenju in ponižanju, njuna neustrašnost, ko je zemljo stresel potresni sunek, in njun duh odpuščanja, ki je podoben Kristusovemu, je prepričal ječarjevo srce. Tedaj je trepetajoč priznal svoje grehe in našel odpuščanje. Feliks je trepetal, vendar se ni spokoril. Ječar je veselo sprejel Božjega Duha v svojem srcu in domu; Feliks pa je ukazal božanskemu Poslancu, naj odide. Eden si je izbral, da bo postal Božji otrok in dedič nebes, drugi pa si je izbral usodo med temi, ki delajo krivico.

Dve leti se ni nadaljeval sodni postopek proti Pavlu, pa je vseeno ostal jetnik. Feliks ga je nekajkrat obiskal in pozorno poslušal njegove besede. Toda pravi razlog njegove navidezne naklonjenosti je bila želja po dobičku. Namigoval je, da bi Pavel s plačilom velike vsote denarja/426/ lahko dosegel izpustitev. Apostol pa je bil preveč plemenite narave, da bi se osvobodil s podkupnino. Kriv ni bil nobenega zločina in ni se želel ponižati, da bi naredil kaj napačnega, da bi se osvobodil. Poleg tega pa je bil je prereven, da bi plačal takšno odkupnino. Ni pa želel, če bi bil nagnjen k temu, da bi se za svojo korist obrnil na sočutnost in radodarnost svojih spreobrnjencev. Prav tako je čutil, da je v Božjih rokah, zato se ni hotel vmešavati v božanske namene z njim.

Feliksa so končno poklicali v Rim zaradi množice krivic, ki jih je bil storil Judom. Preden je zapustil Cezarejo zaradi tega poziva, je želel "pridobiti hvaležnost Judov" in pustil, da je Pavel ostal v ječi. (Dej 24,27) Toda Feliksu ni uspelo, da bi znova pridobil zaupanje Judov. Bil je odpuščen iz službe, za njegovega naslednika pa je bil določen Porcij Fest s sedežem v Cezareji.

Žarku svetlobe je bilo dovoljeno posvetiti na Feliksa, ko se je Pavel pogovarjal z njim o pravičnosti, zmernosti in prihodnji sodbi. To je bila priložnost, ki so mu jo poslala Nebesa, da bi spoznal in zapustil svoje grehe. Toda Božjemu poslancu je rekel: "Za sedaj pojdi, ko pa bom imel priličen čas, te zopet pokličem." (Dej 24,25) Prezrl je svojo zadnjo milostno ponudbo. Nikoli več ni prejel drugega vabila od Boga.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

40. Pavlovo sklicevanje na cesarja
Temeljno besedilo: Dej 25,1-12


"Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem. In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo, zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem." (Dej 25,1-3) Ko so to prosili, so imeli namen Pavla na poti zalezovati in ga umoriti. Toda Fest je imel občutek velike odgovornosti svojega položaja in je vljudno odklonil, da bi poslal po Pavla. Rekel je: "Da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost zagovarjati se pred obtožbo." (Dej 25,16) Dejal je: "Da pojde sam kmalu zopet" v Cezarejo. "Naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo." (Dej 25,4.5)/428/

To pa ni bilo tisto, kar so hoteli Judje. Niso še pozabili svojega prejšnjega poraza v Cezareji. V nasprotju z apostolovo mirno držo in močnimi dokazi bi se njihov zlobni duh in neutemeljene obtožbe pokazale v najslabši mogoči luči. Spet so prosili, da bi Pavla pripeljali v Jeruzalem na sojenje, toda Fest se je trdno držal svojega sklepa, da bo Pavlu pravično sojeno v Cezareji. Bog je v svoji previdnosti nadzoroval Festove odločitve, da bi podaljšal apostolovo življenje.

Ko so njihovi načrti propadli, so se judovski voditelji takoj pripravili pričati zoper Pavla na namestnikovem sodišču. Fest se je vrnil v Cezarejo, potem ko je nekaj dni ostal v Jeruzalemu. "In drugi dan sede na sodni stol in ukaže pripeljati Pavla. Ko pa ga pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati." (Dej 25,6.7) Ker so bili ob tej priložnosti brez zastopnika, so Judje podajali obtožbe sami. Med sojenjem je obtoženi s spokojnostjo in odkritostjo jasno pokazal lažnost njihovih trditev.

Fest je razbral, da je vprašanje prepira v celoti povezano z judovskimi nauki in da četudi bi obtožbe zoper Pavla lahko dokazali, v njih ni nič, za kar bi moral umreti ali pa biti v ječi. Jasno pa je videl neurje besa, ki bo nastalo, če Pavel ne bo obsojen ali pa izročen v njihove roke. Zato se je, "hoteč si pridobiti hvaležnost Judov", obrnil k Pavlu in ga vprašal, ali/429/ je voljan iti v Jeruzalem pod njegovo zaščito, da bi mu sodil Veliki zbor. (Dej 25,9)

Apostol je vedel, da ne more pričakovati pravičnosti od ljudi, ki so s svojimi hudobnostmi nadse priklicali Božjo jezo. Vedel je, da bo kakor prerok Elija varnejši med pogani kakor pa pri tistih, ki so zavrgli luč iz nebes in zakrknili svoje srce pred evangelijem. Naveličan zdrah bi njegov dejaven duh komaj zdržal ponovljeno preložitev in utrudljivo negotovost njegovega sojenja in zapora. Zato se je odločil izkoristiti prednost rimskega državljana in se sklical na cesarja.

V odgovoru na namestnikovo vprašanje je Pavel rekel: "Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš. Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem." (Dej 25,10.11)

Fest ni vedel ničesar o judovskih zarotah, da bi umorili Pavla, zato je bil presenečen ob tem sklicevanju na cesarja. Kakor koli že, apostolove besede so ustavile sojenje. "Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš." (Dej 25,12)

Božji služabnik se je še enkrat moral zaradi sovraštva, ki je izviralo iz skrajništva in samopravičnosti, za zaščito obrniti k poganom. Isto sovraštvo je prisililo Elija, da je bežal po pomoč k vdovi/430/ v Sarepto; to sovraštvo je prisililo glasnike evangelija, da so se od Judov obrnili oznanjat svoje sporočilo poganom. S tem sovraštvom se bo moralo Božje ljudstvo današnjih dni še srečati. Med mnogimi, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, je najti enako ošabnost, zunanjo pobožnost in sebičnost, istega duha zatiranja, ki je dosegel tolikšne razsežnosti v srcu Judov. V prihodnosti bodo ljudje, ki trdijo, da so Kristusovi predstavniki, ravnali enako, kakor so ravnali duhovniki in voditelji s Kristusom in apostoli. V veliki stiski, ki jih bo kmalu doletela, se bodo zvesti Božji služabniki spopadali z enako zakrknjenostjo, z enako kruto odločnostjo in z enakim okorelim sovraštvom.

Vsi, ki bodo v teh hudih dneh neustrašno služili Bogu po svoji vesti, bodo potrebovali pogum, trdnost in spoznanje Boga in njegove besede. Kajti ti, ki ostanejo zvesti Bogu, bodo preganjani, njihove spodbude bodo spodbijane, njihova najboljša prizadevanja bodo prikazana napačno, njihova imena pa spravljena na slab glas. Satan bo deloval z vso svojo zapeljivo močjo, da bi vplival na srce in potemnil razum, da bo zlo pokazal kakor dobro in dobro kakor zlo. Čim močnejša in čistejša bo vera Božjega ljudstva in stanovitnejša bo njihova odločitev, da ga poslušajo, tem siloviteje si bo Satan prizadeval proti njim razpihati bes teh, ki trdijo, da so pravični, vendar teptajo Božji zakon. Da bi trdno vztrajali v veri, ki je bila enkrat izročena svetim, bo potrebno najgloblje zaupanje in najbolj junaška odločnost.

Bog želi, da bi se njegovo ljudstvo pripravilo za skorajšnjo/431/ stisko. Z njo se bodo srečali vsi, ne glede na to, ali bodo pripravljeni ali ne. Samo tisti, ki so svoje življenje uskladili z božanskim merilom, bodo stali trdno v času preizkušnje in nadloge. Ko se bodo svetovni vladarji združili z verskimi voditelji, da bi predpisali zadeve glede vesti, se bo videlo, kdo se resnično boji Boga in mu služi. Ko bo tema najgostejša, bo luč pobožnega značaja svetila najjasneje. Ko se bo izneverila vsaka druga zaščita, se bo videlo, kdo je postavil upanje v Jahveja. In medtem ko bodo sovražniki resnice vsepovsod in bodo iskali zlo pri Gospodovih služabnikih, bo Bog bedel nad njimi za dobro. On jim bo kakor senca velike skale v pusti deželi.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

41. Malo, pa me boš pregovoril
Temeljno besedilo: Dej 25,13 do 26


Pavel se je sklical na cesarja in Fest ni mogel drugače kakor poslati ga v Rim. Minilo pa je nekaj časa, preden so našli primerno ladjo. In ker naj bi bili s Pavlom poslani še drugi zaporniki, je obravnavanje njihovih primerov prav tako povečevalo zamudo. To je dalo Pavlu priložnost, da pojasni razloge svoje vere pred vodilnimi možmi Cezareje in pred kraljem Agripom II., zadnjim od Herodov.

"Ko je pa minilo nekaj dni, pridejo Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa. Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč: Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starešine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim." (Dej 25,13-15) Opisal je okoliščine, zaradi katerih se je zapornik sklical na cesarja, in mu povedal o Pavlovem nedavnem sojenju pred njim in da Judje zoper njega niso imeli/433/ nobene takšne obtožbe, kakršno je mislil, da imajo; toda "neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi". (Dej 25,19)

Ko je Fest dokončal zgodbo, je Agripa začelo zanimati. Zato je dejal: "Rad bi tudi jaz slišal tega človeka." (Dej 25,22) V skladnosti z njegovo željo je bilo organizirano srečanje naslednji dan. "Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika s svojim velikim sijajem in stopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla." (Dej 25,23)

Fest je hotel iz te priložnosti narediti občudovanja vredno predstavo v čast svojim obiskovalcem. Bogata oblačila namestnika in njegovih gostov, meči vojakov in bleščeče orožje njihovih poveljnikov so povečali sijaj prizora.

Torej je Pavel, še vedno vklenjen, stal pred zbranim občinstvom. Kakšno nasprotje je bilo tu lahko videti! Agripa in Bernika sta imela oblast in položaj. Zaradi tega so jima bili ljudje naklonjeni. Bila sta pa revna v značajskih potezah, ki jih ceni Bog. Prestopala sta njegove zapovedi in imela popačeno srce in življenje. Njuna dejanja so se gnusila Nebesom.

Prileten jetnik, priklenjen na svojega stražarja, ni imel v svoji zunanjosti ničesar, kar bi ljudi spodbudilo k temu, da bi mu izkazali spoštovanje. Pa vendar so se vsa Nebesa zanimala za tega moža, ki je bil na videz brez prijateljev, ki bili bogati ali imeli visoki položaj, držali pa so ga kot zapornika zaradi njegove vere v Božjega Sina. Angeli so bili njegovi spremljevalci. Če bi zasvetila slava enega teh bleščečih poslancev,/434/ bi sijaj in ponos kraljestva zbledela. Kralj in dvorjani bi bili vrženi na zemljo, kakor so bili rimski stražarji ob Kristusovem grobu.

Sam Fest je predstavil Pavla množici z besedami: "Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! Vidite tega zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti. Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati. A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati. Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo." (Dej 25,24-27)

Kralj Agripa je dal zdaj Pavlu dovoljenje, da je spregovoril zase. Apostola ni zbegala čudovita predstava ali pa visok družbeni položaj občinstva, kajti vedel je, kako malo sta vredna posvetno bogastvo in položaj. Posvetni blišč in moč nista mogla niti za trenutek omajati njegovega poguma ali pa mu odvzeti zbranost.

Rekel je: "Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže, zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal." (Dej 26,2.3)/435/

Pavel je podal zgodbo svoje spreobrnitve iz trdovratne nevere v vero Jezusa iz Nazareta, Odrešenika sveta. Opisal je nebeško prikazen, ki ga je sprva navdala z nepopisno grozo, potem pa se je izkazala za vir največje tolažbe — razodetje božanske slave, sredi katere je sedel na prestolu sedel On, kogar je preziral in sovražil, in čigar sledilce je celo takrat iskal, da bi jih uničil. Od tiste ure je bil Pavel po preobražujoči milosti nov človek, iskren in goreč vernik v Jezusu.

Pavel je jasno in mogočno opisal pred Agripom najpomembnejše dogodke, ki so bili povezani s Kristusovim življenjem na zemlji. Dokazal je, da se je Mesija iz prerokovanj že pojavil v osebi Jezusa iz Nazareta. Razložil je, kako starozakonska pisma napovedujejo, da se bo Mesija pojavil kot človek med ljudmi in da so se v Jezusovem življenju izpolnile vse podrobnosti, ki so jih zapisali Mojzes in preroki. Da bi Božji Sin odrešil izgubljeni svet, je pretrpel križ, "ne meneč se za sramoto", (Heb 12,2) in odšel v nebesa kot zmagovalec nad smrtjo in grobom.

Pavel jih je vprašal, zakaj.......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pavel jih je vprašal, zakaj se jim zdi neverjetno, da bi Kristus vstal od mrtvih. Tudi njemu se je nekoč tako zdelo, toda kako naj ne veruje temu, kar je sam slišal in videl? Pred damaščanskimi vrati je resnično videl križanega in vstalega Kristusa, istega, ki je hodil po jeruzalemskih ulicah, umrl na Golgoti, zlomil okove smrti in odšel v nebesa. Prav tako resnično kakor Kefa, Jakob, Janez ali kateri drug učenec ga je/436/ tudi sam videl in govoril z njim. Glas mu je ukazal, naj oznanja evangelij vstalega Zveličarja, in kako naj ne bi poslušal? V Damasku, v Jeruzalemu in po vsej Judeji je pričal o križanem Jezusu, in tako oznanil vsem slojem ljudi, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20)

Apostol je povedal: "Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti. Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili preroki in Mojzes, da se bo zgodilo, namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih oznanjevati luč temu narodu in poganom." (Dej 26,21- 23)

Vsi navzoči so očarani poslušali Pavlovo poročilo o njegovih čudovitih izkušnjah. Apostol je razmišljal o svoji najljubši temi. Nihče, ki ga je slišal, ni mogel dvomiti o njegovi iskrenosti. Toda v polnem zagonu prepričljive zgovornosti ga je prekinil Fest, ki je zavpil: "Meša se ti, Pavel! Tvoja velika učenost ti jemlje um." (Dej 26,24)

Apostol je odvrnil: "Ne meša se mi, vrli Fest, temveč besede resnice in razumnosti govorim. Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni zgodilo v zakotju." (Dej 26,25.26) Potem se je obrnil k Agripu in ga ogovoril: "Veruješ, kralj Agripa, prerokom? Vem, da veruješ." (Dej 26,27)/437/

Globoko ganjen je Agripa za trenutek pozabil na okolico in na dostojanstvo svojega položaja. Zavedajoč se edino resnic, ki jih je slišal, in videč pred sabo edino ponižnega jetnika, ki je stal pred njim kot Božji predstavnik, je nehote odgovoril: "Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan." (Dej 26,28)

Apostol je vneto odgovoril: "Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone," je dodal, ko je dvignil svoje vklenjene roke. (Dej 26,29)

Fest, Agripa in Bernika bi po pravici morali nositi spone, ki so oklepale apostola. Vsi so bili krivi hudih zločinov. Ti prestopniki so ta dan slišali ponudbo zveličanja po Kristusovem imenu. Vsaj eden je bil skoraj prepričan, da bi sprejel ponujeno milost in odpuščanje. Toda Agripa je odstranil ponujeno milost, ni hotel sprejeti križa križanega Odrešenika.

Kraljeva radovednost je bila zadovoljena, in ko je vstal s svojega sedeža, je dal znak, da je pogovora konec. Ko so se zbrani razhajali, so govorili med seboj: "Ta človek ne dela nič vrednega smrti ali spon." (Dej 26,31)

Čeprav je bil Agripa Jud, ni bil z njimi vred poln pobožnjaške vneme in slepih farizejskih predsodkov. Festu je rekel: "Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja." (Dej 26,32) Toda primer je bil izročen višji sodni oblasti, zato je bil zunaj Festove ali Agripove pristojnosti.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!