Ellen G. White: Dejanja apostolov

24. Korint
Temeljno besedilo: Dej 18,1-18


V prvem stoletju krščanstva je bil Korint glavno mesto ne le Grčije, temveč tudi vsega sveta. Grki, Judje in Rimljani s popotniki iz vseh dežel so se prerivali skozi njegove ulice, hlepeč po zaslužku in zabavi. Veliko trgovsko središče je ležalo tako, da je bilo lahko dostopno iz vseh delov rimskega cesarstva, zato je bilo pomemben kraj, v katerem naj bi osnovali spomenike za Boga in njegovo resnico.

Med Judi, ki so se nastanili v Korintu, sta bila Akvila in Priscila, ki sta se pozneje izkazala kot goreča delavca za Kristusa. Ko se je Pavel seznanil z značajem teh dveh oseb, je šel k njima.

Na samem začetku svojega dela v tem prometnem križišču je Pavel povsod videl resne ovire napredku njegovega dela. Mesto je bilo skoraj popolnoma predano malikovalstvu. Njihova najpomembnejša boginja je bila Venera,/243/ in z njenim češčenjem so bili povezani mnogi nemoralni običaji in obredi. Korinčani so zaradi svoje velike nemoralnosti sloveli celo med pogani. Zdi se, da jim ni bilo veliko mar za kaj drugega kakor za trenutne čutne naslade in zabave.

Apostol se je med oznanjevanjem evangelija v Korintu ravnal drugače od tistega, kar je bilo značilno za njegovo delo v Atenah. Tam je namreč prej poskušal prilagoditi svoj slog poslušalstvu; na logiko je odgovarjal z logiko, na znanost z znanostjo in na filozofijo s filozofijo. Med razmišljanjem o tako porabljenem času je spoznal, da je njegovo poučevanje v Atenah obrodilo le malo sadu. Zato se je odločil ravnati po drugačnem načrtu dela v Korintu, da bi pritegnil pozornost brezskrbnih in brezbrižnih. Odločil se je izogniti odpovedati zapletenim dokazom in razpravam ter da v Korintu ne bo vedel kaj drugega, "razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega". (1 Kor 2,2) Oznanjal jim bo "ne v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temveč v dokazovanju Duha in moči". (1 Kor 2,4)

Jezus, ki ga je Pavel želel predstaviti Grkom v Korintu kot Kristusa, je bil Jud skromnega rodu, vzgojen pa je bil v mestu, ki je bilo znano po pokvarjenosti. Zavrglo ga je lastno ljudstvo in ga nazadnje križalo kot hudodelca. Grki so verjeli, da obstaja potreba po dvigu človeškega rodu, vendar so imeli pričevanje filozofije in znanosti za edino sredstvo, s katerim je možno doseči resnično pravo plemenitost in čast. Ali jih bo Pavel lahko pripravil, da bodo verjeli, da vera v moč tega neznanega Juda lahko dvigne in oplemeniti vsako človeko moč?/244/

V srcih današnjih ljudi je golgotski križ obdan s svetimi spomini. Prizori križanja zbujajo posvečene misli. V Pavlovih časih pa so na križ gledali z odvratnostjo in grozo. Trditi, da je Zveličar človeštva nekdo, ki je umrl na križu, je samoumevno izzivalo posmeh in nasprotovanje.

Pavel je dobro vedel, da bodo njegovo sporočilo opazovali oboji, Grki in Judje v Korintu. "Mi pa oznanjujemo Kristusa na križ razpetega, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost," je priznal. (1 Kor 1,23) Med judovskimi poslušalci je mnoge razjezilo sporočilo, ki ga je imel namen oznaniti. Po mnenju Grkov so bile njegove besede nesmiselna norost. Nanj so gledali kot na neumneža, ki poskuša pokazati, da je križ kakor koli povezan z dvigom človeškega rodu ali zveličanjem človeštva.

Za Pavla pa je bil križ najpomembnejša stvar. Odkar je bil ustavljen v svojem preganjanju sledilcev križanega Nazarečana, se ni nikoli prenehal ponašati s križem. V tistem času se mu je razodela neskončna Božja ljubezen, kakor se je odkrila v Kristusovi smrti; v njegovem življenju pa je prišlo do čudovite preobrazbe, kar je vse njegove načrte in namene uglasilo z nebesi. Od tistega časa je bil novi človek v Kristusu. Iz osebne izkušnje je vedel, da ko grešnik uzre Očetovo ljubezen, kakor se kaže v daritvi njegovega Sina, in se prepusti božanskemu vplivu, pride do spremembe srca in je odslej Kristus vse in v vsem./245/

Pavel je bil v času spreobrnitve navdihnjen z gorečo željo, da bi pomagal bližnjim spoznati Jezusa iz Nazareta kot Sina živega Boga, ki ima moč spremeniti in rešiti. Odslej je bilo njegovo življenje popolnoma posvečeno prizadevanju, da bi prikazal ljubezen in moč Križanega. V njegovem velikem sočutnem srcu je bilo dovolj prostora za vse sloje. Dejal je: "Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim." (Rim 1,14) Ljubezen do Gospoda slave, katerega je neusmiljeno preganjal v osebi njegovih svetih, je bila vodilno načelo njegovega vedenja, njegova gonilna moč. Če bi njegova gorečnost na poti dolžnosti opešala, je bil dovolj že bežen pogled na križ in na tamkaj razodeto osupljivo ljubezen, da je ponovno opasal ledja svojega razuma ter napredoval po stezi samoodpovedi.

Opazujmo apostola, kako oznanja v korintski shodnici in podaja dokaze iz Mojzesovih in preroških spisov ter vodi poslušalce do prihoda obljubljenega Mesija. Poslušajmo, kako razlaga delo Odrešenika kot velikega duhovnika človeštva — Njega, ki je z darovanjem svojega življenja enkrat za vselej izvršil spravo za greh, potem pa je začel službo v nebeškem svetišču. Pavlovi poslušalci so razumeli, da je že prišel Mesija, čigar prihod so pričakovali; da je bila njegova smrt vzorec vseh obrednih daritev, in da je njegova služba v nebeškem svetišču veliki cilj, ki meče svojo senco na preteklost in pojasnjuje službo judovskega duhovništva./246/

Pavel je "pričeval Judom, da Jezus je Kristus". (Dej 18,5) Iz starozaveznih Spisov je pokazal, da je v skladnosti s prerokbami in splošnim pričakovanjem Judov Mesija prišel iz Abrahamovega in Davidovega roda; potem pa je sledil Jezusovemu rodovniku od očaka Abrahama do kraljevskega psalmista. Prebral je pričevanje prerokov glede značaja in dela obljubljenega Mesija ter kako so ga sprejeli in z njim ravnali na zemlji; potem pa je pokazal, da so se vse te napovedi izpolnile v življenju, delu in smrti Jezusa iz Nazareta.

Pavel je razložil, da je Kristus prišel ponudit zveličanje najprej ljudstvu, ki je pričakovalo Mesijev prihod kot vrhunec in slavo njihovega narodovega obstoja. Toda ljudstvo je zavrnilo Njega, ki bi jim dal življenje, in si je izbralo drugega voditelja, čigar vladavina se bo končala v smrti. Trudil se je svojim poslušalcem razložiti dejstvo, da lahko le spokorjenje reši judovski narod pred neizbežno pogubo. Razodel jim je, da ne poznajo pomena tistih Svetih spisov, s katerimi so se bahali in ponašali, da jih popolnoma razumejo. Grajal je njihovo posvetnost, ljubezen do visokega družbenega položaja, nazivov, razkazovanja in njihovo neukrotljivo sebičnost.

V moči Duha je Pavel poročal zgodbo o svoji čudežni spreobrnitvi in o zaupanju v starozavezne Spise, ki so se tako do podrobnosti izpolnili v Jezusu iz Nazareta. Svoje besede je izgovoril s svečano resnostjo, in njegovi poslušalci so morali zaznati,/247/ da je z vsem srcem ljubil križanega in vstalega Zveličarja. Videli so, da imajo njegove misli središče v Kristusu in da je njegovo celotno življenje povezano z njegovim Gospodom. Njegove besede so bile tako prepričljive, da so le tisti, ki so bili polni najbolj ogorčenega sovraštva do Kristusove vere, lahko ostali hladnokrvni ob njih.

Ampak korintski Judje so zatisnili oči pred dokazi, ki jih je apostol tako jasno podal, in niso hoteli poslušati njegovih vabil. Isti duh, ki jih je vodil, da so zavrgli Kristusa, jih je napolnil z jezo in besnostjo do njegovih služabnikov; in če ga Bog ne bi posebej zavaroval, da bi še naprej nosil evangeljsko sporočilo poganom, bi ga pokončali.

"Ko so pa oni nasprotovali in ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Vaša kri vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom. In gre odtod in pride v hišo nekega Titija Justa po imenu, ki je častil Boga in čigar hiša je bila tik shodnice." (Dej 18,6.7)

Sila in Timotej sta se vrnila iz Makedonije pomagat Pavlu, in skupaj so delali za pogane. Poganom kakor tudi Judom so Pavel in njegova tovariša oznanjali Kristusa kot Zveličarja padlega človeštva. Izogibajoč se zapletenim globokoumnim dokazovanjem, so se poslanci križa zadrževali pri lastnostih Stvarnika sveta, Najvišjega Vladarja vesolja. Njihova srca so žarela z ljubeznijo Boga in njegovega Sina. Pogane so rotili, naj opazujejo neskončno daritev, ki je bila storjena za človeka. Vedeli so, da če bodo ti, ki so dolgo tipali/248/ v temi poganstva, videli svetlobo, ki izhaja od golgotskega križa, jih bo pritegnilo k Odrešeniku. Zveličar je oznanil: "In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi." (Jn 12,32)

Evangeljski delavci v Korintu so spoznali hudo nevarnost, ki je pretila dušam teh, za katere so delali; z občutkom odgovornosti, ki je počivala na njih, so prikazali resnico, kakršna je v Jezusu. Njihovo sporočilo je bilo čisto, jasno in odločno — dišava življenja za življenje ali smrti za smrt. Evangelij se je razodeval ne le v njihovih besedah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Angeli so sodelovali z njimi in v spreobrnitvi mnogih sta se pokazali Božja milost in moč. "Krisp pa, načelnik shodnice, je postal veren v Gospodu z vso svojo hišo; in veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti." (Dej 18,9)

Sovraštvo, ki so ga Judje vedno čutili do apostolov, se je zdaj okrepilo. Krispova spreobrnitev in krst sta povzročili ogorčenje, namesto da bi prepričala trmaste nasprotnike. Niso imeli dokazov, da bi lahko nasprotovali Pavlovemu pričanju, in zato so se zatekli k prevari in zlobnim napadom. Sramotili so evangelij in Jezusovo ime. V njihovem slepem besu niso bile nobene besede dovolj strupene, nobena zvijača prenizkotna, da je ne bi uporabili. Niso mogli zanikati, da je Kristus delal čudeže; vendar so izjavili, da jih je naredil s Satanovo močjo; drzno so trdili, da so čudovita dela, ki jih je naredil Pavel, dosežena na enak način./249/

Čeprav je imel Pavel v Korintu nekoliko uspeha, ga je zlobnost, ki jo je videl in slišal v tem pokvarjenem mestu, skoraj spravila v obup. Izprijenost, ki ji je bil priča med pogani, ter zaničevanje in sramotenje, ki ju je doživel od Judov, sta mu povzročila veliko duševno stisko. Spraševal se je, ali je modro, da bi poskusil ustanoviti cerkev iz ljudi, ki jih je tam našel.

Ko je načrtoval zapustiti mesto in oditi v bolj obetavno polje, je iskreno prosil, da bi razumel svojo dolžnost. Tedaj se mu je v videnju prikazal Gospod in rekel: "Ne boj se, temveč govori in ne molči; zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega; kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu." (Dej 18,10) Pavel je to razumel kot ukaz, naj ostane v Korintu, in zagotovilo, da bo Gospod spodbudil rast posejanega semena. Okrepljen in opogumljen je nadaljeval delo še bolj goreče in vztrajno.

Apostolovi napori niso bili omejeni na javne razprave; bilo jih je veliko, ki niso bili dosegljivi na takšen način. Veliko časa je porabil v delu od hiše do hiše in tako uporabljal prednosti domačih odnosov v družinskem krogu. Obiskoval je bolne in žalostne, tolažil trpeče ter spodbujal zatirane. V vsem, kar je rekel in naredil, pa je poveličeval Jezusovo ime. Tako je delal "v slabosti in strahu in mnogem trepetu". (1 Kor 2,3) Trepetal je, da ne bi njegovi nauki kazali pečata človeškega namesto božanskega.

Pavel je pozneje poudaril: "Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo;/250/ marveč govorimo Božjo modrost v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je najprej odločil Bog pred veki za našo slavo, ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; temveč kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo. Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh.

Mi pa nismo prejeli duha .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh; in duhovne stvari skladamo z duhovnimi." (1 Kor 2,6-13)

Pavel je spoznal, da njegova zmožnost ni v njem, marveč v navzočnosti Svetega Duha, čigar velikodušni vpliv je napolnil njegovo srce in vsako misel pripeljal v pokornost Kristusu. O sebi je govoril "vsekdar nosimo Jezusovo umiranje s seboj na telesu, da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo na našem telesu". (2 Kor 4,10) V apostolovih naukih je bil Kristus osrednja osebnost. "Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni," je dejal. (Gal 2,20) Jaz je skrit; Kristus pa razodet in povišan.

Pavel je bil zgovoren govornik. Pred spreobrnitvijo/251/ je pogosto želel narediti vtis na poslušalce z govorniškim darom. Zdaj pa je vse to odložil. Namesto da bi se spuščal v pesniško opisovanje in zasanjane predstave, ki bi zadovoljili čutila in nahranili domišljijo, ne bi pa se dotaknili vsakodnevne izkušnje, je želel z uporabo preprostega jezika v srce poslušalcev vtisniti resnice, ki so življenjskega pomena. Navadni opisi resnice lahko povzročijo čustveno navdušenje, ampak resnice, ki so tako predstavljene, prepogosto ne priskrbijo hrane, ki je nujna za okrepitev in utrditev vernika za življenjske boje. Ljudem v neposrednih potrebah in preizkušnjah moramo takoj pomagati z zdravim in praktičnim poukom v temeljnih načelih krščanstva.

Pavlova prizadevanja v Korintu niso bila brez sadu. Mnogi so se spreobrnili od češčenja malikov, da bi služili živemu Bogu, in pod Kristusovim praporjem je bila ustanovljena velika cerkev. Nekateri so bili rešeni izmed najbolj razuzdanih poganov ter postali spomeniki Božje milosti in zmožnosti Kristusove krvi, da očisti od greha.

Naraščajoč uspeh, ki ga je imel Pavel v predstavljanju Kristusa, je neverujoče Jude pripravil do odločnejšega nasprotovanja. Uprli so se soglasno in ene misli napadli Pavla ter ga pripeljali na sodišče pred Galiona, ki je bil tedaj namestnik v Ahaji. Pričakovali so, da bo oblast kakor v prejšnjih priložnostih, držala z njimi; zatorej so glasno in jezno povedali svoje pritožbe proti apostolu, rekoč: "Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo." (Dej 18,13)/252/

Judovska vera je bila pod zaščito rimske oblasti. Pavlovi tožniki so mislili, da jim bo verjetno izročen v preiskavo in obsodbo, če mu bodo podtaknili obtožbo prestopanja postave njihove vere. Upali so, da bodo tako dosegli njegovo smrt. Galion pa je bil pošten mož in ni hotel biti orodje ljubosumnih spletkarskih Judov. Gnusila sta se mu njihovo pobožnjaštvo in samopravičnost, zato se ni zmenil za obtožbo. Ko se je Pavel pripravil, da bi govoril v svojo obrambo, mu je Galion rekel, da to ni potrebno. Potem se je obrnil k jeznim tožnikom, rekoč: "Ko bi bila kaka krivica ali hudobno dejanje, o Judje, bi vas poslušal po dolžnosti; ker so pa vprašanja za nauk in za imena in za vašo postavo, glejte sami; jaz nočem biti sodnik v teh rečeh. In odžene jih od sodišča." (Dej 18,14-16)

Judje in Grki so nestrpno čakali Galionovo odločitev; njegov takojšnji sklep, da primer nima javnega pomena, pa je bil znamenje Judom, da se zbegani in jezni umaknejo. Namestnikovo odločno ravnanje je odprlo oči kričeči množici, ki je podpirala Jude. Prvič v Pavlovem delu v Evropi se je drhal obrnila na njegovo stran; ne da bi se vmešal, so pred očmi samega namestnika silovito napadli najimenitnejše apostolove tožnike. "Tedaj zgrabijo vsi Sostena, načelnika shodnice, in ga bijejo pred sodiščem; ali Galion se ni nič menil za to." (Dej 18,17) Tako je krščanstvo doseglo pomembno zmago./253/

"Pavel pa ... je še dosti dni ostal tu." (Dej 18,18) Če bi bil apostol tedaj prisiljen zapustiti Korint, bi bili spreobrnjenci v Jezusovo vero puščeni v nevarnem položaju. Judje bi si prizadevali izrabiti pridobljeno prednost, da bi celo zatrli krščanstvo v tem območju./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

25. Pismi Tesaloničanom
Temeljno besedilo: 1 Tes; 2 Tes


Apostol Pavel se je med bivanjem v Korintu zelo razveselil Silovega in Timotejevega prihoda iz Makedonije. Prinesla sta mu "blagovest o veri in ljubezni" (1 Tes 3,6) tistih, ki so sprejeli resnico med prvim obiskom evangeljskih poslancev v Solunu. Pavlovo srce je bilo nežno naklonjeno tem vernikom, ki so sredi nadlog in težav ostali zvesti Bogu. Želel jih je osebno obiskati, ker pa to ni bilo mogoče, jim je pisal.

V pismu solunski cerkvi se je apostol zahvalil Bogu za veselo novico o njihovi rasti v veri. Zapisal je: "Zato smo bili, bratje, za vas potolaženi ob vsej svoji stiski in sili po vaši veri: Ker zdaj živimo, če vi stojite trdno v Gospodu. Kajti kako zahvalo moremo vrniti Bogu za vas, za vse veselje, s katerim se radujemo zaradi vas pred svojim Bogom, noč in dan presilno proseč, da bi videli vaše obličje in dopolnili pregreške vaše vere?" (1 Tes 3,7-10)/255/

"Zahvaljujemo Boga vedno za vas vse, ko vas omenjamo v svojih molitvah, neprestano spominjajoč se vašega dela v veri in truda v ljubezni in stanovitnosti v upanju v Gospoda našega Jezusa Kristusa pred našim Bogom in Očetom." (1 Tes 1,2.3)

Mnogi verniki v Solunu so se "obrnili ... od malikov služit živemu in pravemu Bogu". (1 Tes 1,9) Sprejeli so "besedo v mnogi stiski in z veseljem Svetega Duha". (1 Tes 1,6) Apostol je izjavil, da je njihova zvestoba v hoji za Gospodom "zgled vsem, ki verujejo v Makedoniji in Ahaji". (1 Tes 1,7) Te pohvalne besede niso bile nezaslužene, kajti zapisal je: "Zakaj od vas je zadonela Gospodova beseda ne samo po Makedoniji in Ahaji, temveč se je v vsakem kraju razglasila vaša vera v Boga." (1 Tes 1,8)

Solunski verniki so bili pravi misijonarji. Njihova srca so gorela z vnemo za Zveličarja, ki jih je osvobodil strahu pred "prihodnjo jezo". (1 Tes 1,10) Po Kristusovi milosti se je v njihovih življenjih zgodila veličastna preobrazba, in Gospodovo besedo, ki so jo govorili, je spremljala moč. Predstavljena resnica je osvajala srca, in število vernikov je raslo.

V prvem pismu Pavel omenja svoj način dela med Solunčani. Navaja, da ni želel pridobiti spreobrnjencev z zvijačo ali prevaro. "Temveč kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelij, tako govorimo; ne da bi bili ljudem po volji, ampak Bogu,/256/ ki presoja naša srca. Kajti s prilizljivo besedo nismo nikdar nastopili, kakor veste, niti s kako pretvezo za lakomnost, Bog je priča; tudi nismo iskali slave od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko imenitni kakor Kristusovi apostoli. Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojilja goji svoje otroke: prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam Božji evangelij, ampak tudi svoje duše, ker smo si vas jako priljubili." (1 Tes 2,4-8)

Apostol je nadaljeval: "Vi ste priče, pa tudi Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo se vedli do vas, ki verujete; da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite dostojno Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo. Zato tudi zahvaljujemo Boga neprestano, da ste, prejemši od nas besedo Božjega oznanila, jo sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kakor je resnično, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas verujočih. Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali venec slave? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom Kristusom ob njegovem prihodu? Vi ste zares naša slava in veselje." (1 Tes 2,10-13.19.20)

V svojem prvem pismu si je Pavel prizadeval solunske vernike poučiti glede pravega stanja mrtvih. O teh, ki so umrli, je govoril, kakor da spijo v nezavednem stanju: "Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo,/257/ da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (1 Tes 4,13.14.16.17)

Solunčani so poželjivo sprejeli zamisel, da bo Kristus prišel spremenit žive zveste in jih vzet k sebi. Skrbno so bedeli nad življenji svojih prijateljev, da ne bi umrli in izgubili blagoslov, ki so si ga želeli prejeti ob prihodu njihovega Gospoda. Vendar so jim bili ljubljeni odvzeti drug za drugim, in Solunčani so s tesnobo še zadnjič gledali obraze mrtvih ter si komaj drznili upati, da jih bodo srečali v prihodnjem življenju.

Ko so odprli in prebrali Pavlovo pismo, sta po besedah, ki so razodevale resnično stanje mrtvih, v cerkev prišla veliko veselje in tolažba. Pavel je razložil, da se živi, ko pride Kristus, ne bodo srečali z Gospodom pred njimi, ki so zaspali v Jezusu. Glas Nadangela in Božja trobenta bosta najprej dosegla speče, in mrtvi v Kristusu bodo vstali prej, preden bo dotik nesmrtnosti podarjen živim. "Potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu nasproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Tes 4,17.18)/258/

Upanje in veselje, ki ju je to zagotovilo prineslo mladi solunski cerkvi, komaj malo lahko dojamemo. Pismo, ki jim ga je poslal njihov oče v evangeliju, so cenili in verjeli vanj, in njihova srca so se napolnila z ljubeznijo do njega. To jim je povedal že nekoč poprej; vendar so si takrat prizadevali razumevati nauke, ki so se jim zdeli novi in tuji; torej ni presenetljivo, da pomen nekaterih točk ni bil jasno vtisnjen v njihov um. Vendar so bili lačni resnice, in Pavlovo pismo jim je dalo novo upanje in moč, ter trdnejšo vero in globljo vdanost Njemu, ki je po svoji smrti na svetlo prinesel življenje in nesmrtnost.

Zdaj so se veselili v spoznanju, da bodo njihovi verni prijatelji vstali iz groba, da bi večno živeli v Božjem kraljestvu. Tema, ki je obdajala počivališče mrtvih, se je razpršila. Novi sijaj je ovenčal krščansko vero in v Kristusovem življenju, smrti in vstajenju so videli novo slavo.

Pavel je zapisal: "Bog bo tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim." (1 Tes 4,14) Mnogi razlagajo ta odstavek, kakor da pomeni, da bodo ti, ki so zaspali, pripeljani s Kristusom iz nebes; vendar je Pavel mislil, da kakor je Kristus vstal od mrtvih, bo Bog obudil tudi speče svete iz grobov in jih vzel s sabo v nebesa. Dragocena tolažba! Veličastno upanje! Ne le za solunsko cerkev, temveč tudi za vse kristjane, kjer koli živijo.

Med delom v Solunu je Pavel tako obširno razložil znamenja časa, s tem ko je pokazal, kateri dogodki se bodo zgodili pred razodetjem Sina človekovega/259/ na nebeških oblakih, da se mu ni zdelo potrebno na dolgo pisati o tem. Opozoril pa je na svoje prejšnje nauke. Rekel je: "O časih pa in urah, bratje, ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride dan Gospodov kakor tat ponoči. Ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,1-3)

Danes si v svetu mnogi zatiskajo ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Danes si v svetu mnogi zatiskajo oči pred dokazi, ki jih je podal Kristus, da bi opozoril ljudi na svoj prihod. Utišati želijo vsako zaskrbljenost, med tem ko se znamenja konca hitro izpolnjujejo in svet hiti proti času, ko bo prišel Sin človekov na nebeških oblakih. Pavel uči, da je greh biti ravnodušen do znamenj, ki se bodo zgodila pred drugim Kristusovim prihodom. Te, ki so krivi za takšno malomarnost, imenuje otroke noči ali teme. Spodbuja k previdnosti in budnosti s temi besedami: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme. Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in bodimo trezni!" (1 Tes 5,4-6)

Apostolovi nauki glede tega so še posebej pomembni za cerkev današnjega časa. Živim, ki so tako blizu vzvišenemu koncu, bodo Pavlove besede veliko pomenile: "Mi pa, ker smo od dneva, bodimo trezni, oblečeni z oklepom vere in ljubezni ter za čelado imajoč upanje zveličanja. Kajti Bog nas ni odločil za jezo,/260/ ampak da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da z njim vred živimo, naj čujemo ali spimo." (1 Tes 5,8.9)

Čuječi kristjan je delaven kristjan, ki se goreče trudi narediti vse, kar je v njegovi moči za napredek evangelija. Ko raste njegova ljubezen do Odrešenika, raste tudi ljubezen do bližnjih. Deležen je hudih preizkušenj kakor njegov Učitelj; ne dovoli pa, da bi ga trpljenje spravilo v slabo voljo ali uničilo duševni mir. Ve, da če zdrži preizkušnjo, ga ta čisti in oplemeniti ter ga pripelje v tesnejše občestvo s Kristusom. Tisti, ki so sodeležniki Kristusovih trpljenj, bodo prav tako sodeležniki njegove tolažbe in na koncu deležniki njegove slave.

Pavel v pismu Solunčanom nadaljuje: "Prosimo pa vas, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam nadrejeni v Gospodu in vas svare, in jih visoko čislajte v ljubezni zavoljo njih dela. Živite v miru med seboj!" (1 Tes 5,12.13)

Solunske vernike so zelo vznemirjali ljudje, ki so med njimi širili skrajniške zamisli in nauke. Nekateri so bili neredni, brezdelneži. Cerkev je bila pravilno organizirana in določili so uslužbence, naj delujejo kot duhovniki in diakoni. Bili pa so tudi samovoljni in vihravi. Ti se niso hoteli podrediti njim, ki so imeli oblasten položaj v cerkvi. Niso se sklicevali le na pravico do osebnega mnenja, temveč so svoje poglede tudi javno vsiljevali cerkvi. Glede tega je Pavel pozornost Solunčanov obrnil k dolžnosti spoštovanja in upoštevanja teh,/261/ ki so bili izvoljeni na vodilne položaje v cerkvi.

Apostol si je vroče želel, da bi solunski verniki hodili v Božjem strahu, zato jih je prosil, naj pokažejo praktično pobožnost v vsakdanjem življenju. Zapisal je: "Sicer pa, bratje, vas prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu: kakor ste prejeli od nas, kako vam je živeti in Bogu ugajati, kakor tudi že živite, da v tem čimdalje bolj rastete. Saj sami veste, kake zapovedi smo vam dali po Gospodu Jezusu. To namreč je Božja volja, vaše posvečenje, da se zdržujete nečistosti. Kajti Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak v posvečenje." (1 Tes 4,1-3.7)

Apostol je čutil, da je zelo odgovoren za duhovno blaginjo tistih, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Njegova želja zanje je bila, da bi lahko rasli v spoznanju o edinem pravem Bogu in Jezusu Kristusu, katerega je poslal. Pogosto se je v svoji službi srečal z majhnimi skupinami moških ali žensk, ki so ljubili Jezusa, ter z njimi pokleknil v molitvi, proseč Boga, naj jih pouči, kako naj ohranjajo živo zvezo z njim. Pogosto se je posvetoval z njimi o tem, kako je možno luč evangeljske resnice podajati najbolje drugim. In ko je bil ločen od teh, s katerimi je tako delal, je prosil Boga, naj jih obvaruje hudega, in jim pomaga, da bodo goreči in dejavni misijonarji.

Eden najmočnejših dokazov prave spreobrnitve je ljubezen do Boga in človeka. Ti, ki sprejmejo Jezusa kot svojega Odrešenika, globoko in iskreno ljubijo druge, ki imajo enako dragoceno vero. Tako je bilo s solunskimi verniki. Apostol je zapisal:/262/ "O bratoljubju pa ni treba, da vam pišemo; zakaj sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj; saj tudi ravnate tako z vsemi brati po vsej Makedoniji. Opominjamo pa vas, bratje, da v tem vedno bolj rastete in da si prizadevate mirno živeti in da opravljate svoje in delate s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali; da živite spodobno pred njimi, ki so zunaj, in ne potrebujete nikogar." (1 Tes 4,9-12)

"Vas pa naj Gospod napolni in obogati z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, kakor smo tudi mi do vas; da utrdi vaša srca, da so brez graje v svetosti pred našim Bogom in Očetom ob prihodu Gospoda našega Jezusa z vsemi njegovimi svetimi." (1 Tes 3,12.13)

"Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi. Glejte, da ne vrne kdo komu hudega za hudo, temveč vedno hodite za dobrim med seboj in do vseh. Vselej se veselite; neprestano molite; hvaležni bodite v vsem: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu za vas." (1 Tes 5,14-18)

Apostol je Solunčane opozoril, naj ne zaničujejo dara preroštva. Z besedami: "Duha ne gasite, prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," (1 Tes 5,19) pa jim je zabičal, naj bodo previdni pri razločevanju med lažnim in pristnim. Rotil jih je: "Vsakršnega hudega se zdržujte," (1 Tes 5,22) ter sklenil svoje pismo z molitvijo, naj jih Bog popolnoma posveti,/263/ da bodo "duh in duša in telo brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa." Potem je še dodal: "Zvest je, ki vas kliče, ki bo to tudi storil." (1 Tes 5,23.24)

Navodilo, ki ga je Pavel poslal ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Navodilo, ki ga je Pavel poslal Solunčanom glede drugega Kristusovega prihoda, se je popolnoma ujemalo z njegovimi prejšnjimi nauki. Pa vendar so nekateri solunski verniki njegove besede razumeli narobe. Razumeli so, kakor da je izrazil upanje, da bo sam kot priča doživel Zveličarjev prihod. To verovanje je pripomoglo k naraščanju njihovega navdušenja in vznemirjenja. Tisti pa, ki so poprej zanemarjali svoje dolžnosti in obveznosti, so odtlej še vztrajneje vsiljevali svoje zmotne poglede.

V svojem drugem pismu je Pavel želel popraviti njihovo zmotno dojemanje njegovega nauka, zato jim je oznanil svoje pravo stališče. Ponovno je izrazil svoje zaupanje v njihovo poštenost in svojo hvaležnost za njihovo trdno vero in obilno ljubezen drug do drugega in za delo njihovega Učitelja. Povedal jim je, da jih je predstavil drugim cerkvam kot vzor potrpežljive in stanovitne vere, ki se pogumno upira preganjanju in stiski. Njihove misli je usmeril naprej v čas drugega Kristusovega prihoda, ko bo Božje ljudstvo počivalo od vseh svojih skrbi in težav.

Zapisal je: "Tako da se mi sami hvalimo z vami po Božjih cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh vaših preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. Ker je res pravično pri Bogu, da povrne stisko njim, ki vas stiskajo, in vam stiskanim počitek z nami, kadar se razodene Gospod Jezus/264/ z neba z angeli svoje moči v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju našega Gospoda Jezusa: ki bodo trpeli kazen, večno pogubo izpred Gospodovega obličja in izpred slave njegove moči. Za to tudi molimo vedno za vas, da vas naš Bog spozna vredne poklica in dovrši vsako blagougodje v dobroti in vsako delo vere s svojo močjo, da se oslavi ime našega Gospoda Jezusa v vas in vi v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa." (2 Tes 1,4.6-9.11.12)

Toda pred Kristusovim prihodom se morajo v verskem svetu zgoditi pomembni dogodki, ki so napovedani v prerokbah. Apostol je izjavil: "Da se ne daste hitro premakniti od zdravega uma in se ne ustrašite ne po duhu, ne po besedi ne po listu, kakor da je od nas, da je že nastopil Gospodov dan. Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene 'človek greha', 'sin pogube', ki se upira in povzdiguje zoper vse, kar se kliče Bog ali kar se po božje časti, tako da samega sebe posadi v Božje svetišče in kaže sebe, da je Bog." (2 Tes 2,2-4)

Pavlove besede niso smele biti napačno razložene. Ni se smelo učiti, da je po posebnem razodetju posvaril Solunčane o takojšnjem Kristusovem prihodu. Takšno stališče bi povzročilo zmedo v veri; kajti razočaranje pogosto vodi v nevero. Zatorej je apostol posvaril vernike, naj ne sprejemajo takšnega sporočila, kakor da bi prišlo od njega,/265/ in še naprej poudarjal dejstvo, da bo papeška moč, ki jo je tako jasno opisal prerok Danijel, vstala in se bojevala proti Božjemu ljudstvu. Dokler ne bo ta moč opravila svojega smrtonosnega in bogokletnega dela, cerkev zaman pričakuje prihod svojega Gospoda. Pavel je vprašal: "Ali se ne spominjate, da sem vam, ko sem bil še pri vas, to rekel?" (2 Tes 2,5)

Hude preizkušnje bodo zadele pravo cerkev. Celo v času, ko je apostol pisal, je "skrivnost krivice" že začela delovati. Dogodki, ki se bodo zgodili v prihodnosti, bodo prišli po "Satanovem delovanju z vso močjo in lažnivimi znamenji in čudeži in s sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo." (2 Tes 2,9.10)

Še posebno resna je apostolova izjava glede tistih, ki nočejo sprejeti "ljubezni resnice". (2 Tes 2,10) Za vse, ki namenoma zavrnejo sporočilo resnice, je izjavil: "In zato jim Bog pošilja močno delovanje zmote, da verujejo laži; da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica." (2 Tes 2,11.12) Človek ne more nekaznovano zavrniti Božjih opozoril, ki mu jih milostno pošilja. Tem, ki se vztrajno obračajo od teh opozoril, bo Bog odtegnil svojega Duha in jih prepustil zmotam, ki jih ljubijo.

Tako je Pavel opisal pogubno delo sile zla, ki se bo nadaljevalo skozi dolga stoletja teme in preganjanja pred drugim Kristusovim prihodom. Solunski verniki so si obetali takojšnjo osvoboditev;/266/ zdaj pa so bili posvarjeni, naj se pogumno in v Božjem strahu oprimejo dela, ki jih čaka. Apostol jim je naročil, naj ne zanemarjajo svojih dolžnosti in se prepustijo brezdelnemu čakanju. Po navdušenem pričakovanju takojšnje osvoboditve so se vsakdanje življenjske obveznosti in nasprotovanja, s katerim so se morali bojevati, zdele dvakrat težavnejša. Zato jih je spodbudil k stanovitnosti v veri:

"Zatorej stojte trdno, bratje, in hranite izročila, ki ste se jih naučili bodisi po besedi ali po našem listu. Sam pa Gospod naš Jezus Kristus in naš Bog Oče, ki nas je ljubil in nam dal večno tolažbo in dobro upanje po milosti, naj potolaži vaša srca in vas utrdi v slehernem dobrem delu in govoru. Zvest pa je Gospod, ki vas bo utrdil in branil zlega. Zaupamo pa vam v Gospodu, da delate in boste delali, kar vam zapovedujemo. Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in v Kristusovo stanovitnost." (2 Tes 2,15.16; 3,3-5)

Delo je vernikom zaupal Bog. Po svoji zvesti vdanosti resnici naj bi drugim prinesli luč, ki so jo prejeli. Apostol jih je spodbudil, naj se ne utrudijo delati dobro, in jim pokazal sebe kot zgled marljivosti v posvetnih opravilih, medtem ko dela z neutrudljivo gorečnostjo za Kristusovo stvar. Pokaral je tiste, ki so se prepustili malomarnim in brezciljnim vznemirjenjem, ter jim ukazal: "Naj v miru delajo in jedo svoj kruh." (2 Tes 3,12) Cerkvi/267/ je prav tako zabičal, naj izloči iz svojega občestva vsakogar, kdor bi se upiral upoštevati navodila, ki jih dajejo Božji služabniki. Vendar je pristavil: "Ne imejte ga za sovražnika, marveč svarite ga kakor brata." (2 Tes 3,15)

Tudi to pismo je Pavel končal z molitvijo, naj jih med življenjskimi tegobami in preizkušnjami tolažita in podpirata Božji mir in milost Gospoda Jezusa Kristusa./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

26. Apolo v Korintu
Temeljno besedilo: Dej 18,18-28


Ko je Pavel zapustil Korint, je bilo njegovo naslednje prizorišče dela v Efezu. Potoval je v Jeruzalem, da bi bil navzoč na bližajočem se prazniku, zato je moral biti njegov obisk v Efezu kratek. Razpravljal je z Judi v shodnici in nanje naredil tako dober vtis, da so ga prosili, naj nadaljuje svoje delo med njimi. Njegov načrt, da obišče Jeruzalem, mu je preprečeval, da bi se takrat zadržal med njimi, obljubil pa je, da se bo vrnil, če bo Bog hotel. Akvila in Priscila sta se mu pridružila na poti v Efez, sedaj ju je pustil tukaj, da nadaljujeta delo, ki ga je začel.

V tem času je "prišel v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako izveden v Pismih". (Dej 18,24) Slišal je pridiganje Janeza Krstnika, prejel krst spokorjenja in bil živa priča, da prerokovo delo ni bilo zaman. Svetopisemsko poročilo o Apolu pravi:/269/ "Ta je bil poučen v Gospodovi poti, in goreč v duhu je govoril in pridno učil to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo Janezov krst." (Dej 18,25)

Apolo je med bivanjem v Efezu "začel srčno oznanjevati v shodnici". (Dej 18,26) Med njegovimi poslušalci sta bila tudi Akvila in Priscila, in ko sta opazila, da še ni prejel popolne luči evangelija, "ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita Božjo pot". (Dej 18,26) Po njunem poučevanju je prejel jasnejše razumevanje Pisem in postal eden najsposobnejših zagovornikov krščanske vere.

Apolo je želel iti naprej v Ahajo in efeški verniki so "pisali tamkajšnjim učencem, naj ga sprejmejo" (Dej 18,27) kot učitelja v popolni skladnosti s Kristusovo cerkvijo. Odšel je v Korint, kjer je z javnim delovanjem in delom od hiše do hiše "krepko zavračal Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz Pisem, da Jezus je Kristus". (Dej 18,28) Pavel je posejal seme resnice; Apolo pa ga je zdaj zalival. Uspeh, ki je spremljal Apola pri oznanjevanju evangelija, je povzročil, da so nekateri verniki njegovo delo povzdignili nad Pavlovo. To primerjanje človeka s človekom je v cerkev vneslo strankarskega duha, ki je grozil, da bo zelo oviral napredek evangelija.

V letu in pol, ki ga je Pavel preživel v Korintu, je načrtno prikazal evangelij v njegovi preprostosti. H Korinčanom ni prišel "z visokostjo besede ali modrosti", ampak v strahu in trepetu ter je "v dokazovanju Duha in moči" oznanil "Božje pričevanje", da njihova vera ne bi "slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 2,1.4.5)/270/

Pavel je po potrebi prilagodil svoj način poučevanja glede na razmere cerkve. Pozneje jim je pojasnil: "Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, temveč kakor mesenim, kakor nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, kajti niste je še zmogli; pa tudi sedaj je še ne zmorete." (1 Kor 3,1.2) Mnogi korintski verniki so se počasi učili nauke, ki si jih je prizadeval naučiti. Njihovo napredovanje v duhovnem znanju ni bilo sorazmerno z njihovimi prednostmi in priložnostmi. Ko bi morali biti že daleč naprej v krščanski izkušnji ter sposobni dojeti in izvajati globlje resnice Božje besede, so stali tam, kjer so bili nekoč učenci, ko jim je Kristus rekel: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi." (Jn 16,12) Ljubosumje, sumničenje slutnje in obtožbe so zaprli srca mnogih Korinčanov pred popolnim delovanjem Svetega Duha, ki "vse preiskuje, tudi Božje globočine". (1 Kor 2,10) Kakor koli so že bili modri v posvetnem znanju, so bili v spoznanju Kristusa še otroci.

Pavlovo delo je bilo poučiti korintske spreobrnjence o temeljih, sami abecedi krščanske vere. Obvezal se je, da jih bo poučil kot takšne, ki sploh ne vedo, kako deluje božanska moč na srce. V tem času niso mogli dojeti skrivnosti zveličanja; kajti "telesni človek ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umeti,/271/ ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14) Pavel si je prizadeval zasejati seme, ki ga morajo drugi zalivati. Tisti, ki so prišli za njim, so morali nadaljevati delo od točke, kjer je on nehal, tako da so dali duhovno luč in znanje v pravem času, ko je bila cerkev zmožna sprejeti.

Ko je apostol začel delati v Korintu, je spoznal, da jih mora nadvse skrbno seznaniti z vzvišenimi resnicami, ki jih je želel učiti. Vedel je, da bodo med njegovimi poslušalci ošabni ljudje, ki so verovali v človeške teorije, in razlagalci lažnih bogoslužnih ustrojev. Ti so tipali z zavezanimi očmi in upali, da bodo v knjigi narave našli teorije, ki bodo nasprotovale resničnosti duhovnega in nesmrtnega življenja, kakor je razodeto v Svetem pismu. Prav tako je vedel, da si bodo kritiki prizadevali oporekati krščanski razlagi razodete besede ter da se bodo dvomljivci rogali in posmehovali Kristusovemu evangeliju.

Ko si je Pavel prizadeval ljudi voditi h križevemu vznožju, si ni upal naravnost karati neobrzdanih ali jim kazati, kako ostuden je njihov greh v očeh svetega Boga. Namesto tega jim je predočil resnični življenjski cilj in v njihov um poskušal vtisniti nauke božanskega Učitelja, ki bi jih dvignili od posvetnosti in greha k čistosti in pravičnosti, če bi jih sprejeli. Posebej se je ustavljal pri praktični pobožnosti in svetosti, ki ju morajo doseči ti, ki bodo šteti za vredne prostora v Božjem kraljestvu. Hrepenel je, da bi videl, kako svetloba Kristusovega evangelija prodira skozi temo njihovega uma, da bi lahko spoznali, kako je v Božjih očeh odvratno njihovo nemoralno življenje. Zatorej je bilo jedro njegovega poučevanja med njimi Kristus, in sicer križan./272/ Želel jim je pokazati, da mora biti njihovo najresnejše proučevanje in največje veselje čudovita resnica zveličanja po spokorjenju k Bogu in veri v Gospoda Jezusa Kristusa.

Filozof se izogiblje luči zveličanja,.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Filozof se izogiblje luči zveličanja, ker sramoti njegove ošabne teorije; posvetnež je ne želi sprejeti, ker bi ga ločila od njegovih posvetnih malikov. Pavel je spoznal, da morajo ljudje Kristusov značaj razumeti, preden ga vzljubijo ali gledajo na križ z očmi vere. Tukaj se mora začeti proučevati to, kar bo znanost in pesem odrešenih skozi vso večnost. Samo v luči križa lahko ocenimo pravo človekovo vrednost.

Prečiščujoči vpliv Božje milosti spreminja naravno človeško nagnjenost. Ti, ki mislijo meseno, si ne želijo nebes; njihovo naravnemu, neposvečenemu srcu ni privlačen čisti in sveti prostor, in če bi jim bilo omogočeno vstopiti, ne bi tam našli nič sorodnega. Nagnjenosti, ki nadzirajo naravno srce, morajo biti ukročene s Kristusovo milostjo, preden je padli človek lahko primeren, da stopi v nebesa in uživa družbo čistih in svetih angelov. Ko človek umre grehu in vstane za novo življenje v Kristusu, srce napolni božanska ljubezen, njegovo razumevanje je posvečeno, pije od neusahljivega studenca veselja in znanja, njegovo pot osvetljuje luč večnega dne, kajti nenehno je z njim Luč življenja.

Pavel je želel v um korintskih sovernikov vtisniti dejstvo, da so on in njegovi sodelavci samo ljudje, ki jih je Bog pooblastil za poučevanje/273/ resnice, da vsi opravljajo isto delom in da so za uspeh pri svojem delu enako odvisni od Boga. Razprava, ki je nastala v cerkvi glede zaslug različnih pridigarjev, ni bila po Božji volji, temveč je bila posledica gojenja lastnosti naravnega srca. "Če namreč kdo pravi: 'Jaz sem Pavlov,' a drugi: 'Jaz sem Apolov,' niste li meseni ljudje? Kaj je torej Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temveč Bog, ki daje rasti." (1 Kor 3,4-7)

Pavel je bil tisti, ki je prvi oznanjal evangelij in tudi organiziral cerkev v Korintu. To je bilo delo, ki mu ga je dodelil Gospod. Pozneje so po Božjem navodilu nastopili tudi drugi delavci, da bi zasedli svoj delež in prostor. Posejano seme je potrebno zalivati, to pa je bilo Apolovo delo. Pri delu je nastopil za Pavlom in dajal nadaljnja navodila ter pomagal, da se je posejano seme razvijalo. Osvojil je pot do človeškega srca, vendar je bil Bog ta, ki je povzročal rast. Božanska in ne človeška moč je ta, ki povzroči spremembo značaja. Sejalci in zalivalci ne povzročajo rasti semena; ti delajo pod Božjim vodstvom kot njegovi izvoljeni pomočniki in sodelujejo z njim v njegovem delu. Čast in slava za uspehe pripadata Vrhovnemu Delavcu.

Božji služabniki nimajo vsi enakih darov, vendar so vsi njegovi delavci. Vsak naj se uči od Vzvišenega Učitelja/274/ in potem pove, česar se je naučil. Bog je dal vsakemu svojih poslancev osebno nalogo. Darovi so različni, toda vse delavce mora nadzirati posvečujoči vpliv Svetega Duha, da bi delali usklajeno. Ko oznanjajo evangelij zveličanja, jih bo mnogo prepričanih in spreobrnjenih z Božjo močjo. Človeško orodje je skrito s Kristusom v Bogu, Kristus se pa vidi kakor "odličnik med deset tisoči", ta, "ki je ves ljubezniv". (Vp 5,10.16)

"Ta pa, ki sadi, in ki zaliva, sta eno; vsak pa prejme svoje plačilo po lastnem trudu. Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi." (1 Kor 3,8.9) V tem pismu apostol primerja cerkev z obdelano njivo, na kateri poljedelec dela in skrbi za Gospodovo setev; in s stavbo, ki naj zraste v svetišče za Gospoda. Bog je Vrhovni Delavec in vsakemu človeku je določil posebno delo. Vsi moramo delati pod njegovim nadzorom in mu dovoliti, da dela za svoje delavce in po njih. On jim daje taktičnost in znanje, če pa upoštevajo njegova navodila, podari uspeh njihovim prizadevanjem.

Božji služabniki morajo delati složno in skladno z načelom obzirnosti in vljudnosti: "V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) Med njimi ne sme biti brezobzirne kritike, razdiranja dela drugega, niti ločenih skupin. Vsak, komur je Bog zaupal sporočilo, ima svoje določeno delo. Vsak ima svojevrstno osebnost, ki je ne sme zliti v osebnost drugega. Pa vendar/275/ naj vsak dela usklajeno s svojimi brati. V svoji službi morajo biti Božji delavci v bistvu eno. Nihče ne sme povzdigovati sebe kot merilo in govoriti nespoštljivo o svojih sodelavcih ali pa jih imeti za manjvredne. Drugi delavci naj spoštujejo ljubijo in spodbujajo vsakogar, ki mu je Bog odkazal delo in ga opravlja pod Božjim vodstvom. Skupaj naj nadaljujejo delo, doler ne bo dokončano.

Ta načela so obširno opisana v Pavlovem prvem pismu korintski cerkvi. Apostol se obrača h "Kristusovim služabnikom" kot "oskrbnikom Božjih skrivnosti". O njihovem delu pravi: "Seveda se tu zahteva od oskrbnikov, da se vsak izkaže zvestega. Meni je pa to najmanjše, da me sodite vi ali človeški sodni dan; ali tudi sam sebe ne sodim; kajti ničesar nimam sam sebi očitati, ali to me ne opravičuje; sodnik pa mi je Gospod. Tako ne sodite ničesar pred časom, dokler ne pride Gospod, ki razsvetli, kar je skritega v temi, in odkrije misli src; in tedaj se hvala zgodi vsakemu od Boga." (1 Kor 4,1-5)

Noben človek ni postavljen za sodnika med različnimi Božjimi služabniki. Samo Gospod je sodnik človekovega dela, in vsakemu bo dal pravično nagrado.

Apostol v nadaljevanju neposredno opozarja na primerjave, ki so jih delali med njegovim in Apolovim delom: "To sem pa, bratje, obrnil nase in na Apola zavoljo vas, da se od naju naučite ne više meriti, kakor je pisano,/276/ da se nihče ne napihuje, vnet za enega zoper drugega. Ker kdo je, ki te odlikuje? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Če pa si tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel?" (1 Kor 4,6.7)

Pavel je cerkvi jasno naštel nevarnosti in težave, ki so jih on in njegovi sodelavci potrpežljivo prenašali v službi za Kristusa. Izjavil je: "Prav do zdaj trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo; ko nas preklinjajo, molimo; kakor smeti sveta smo postali, izvržek vseh, prav do sedaj. Ne pišem tega, da bi vas sramotil, marveč svarim vas kakor svoje ljubljene otroke. Zakaj čeprav bi imeli deset tisoč učiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangeliju sem vas jaz rodil." (1 Kor 4,11-15)

Ta, ki pošilja naprej evangeljske delavce kakor svoje predstavnike, je onečaščen, kadar poslušalci kažejo tako močno navezanost na priljubljenega pridigarja, da niso pripravljeni sprejeti prizadevanj katerega koli drugega učitelja. Gospod pošilja pomoč svojim ljudem, ne vedno po njihovi želji, temveč po njihovi potrebi; kajti ljudje so kratkovidni in ne morejo razločiti, kaj je zanje najboljše. Redko ima kakšen pridigar vse potrebne lastnosti, da bi izpopolnil cerkev po vseh merilih krščanstva. Zato jim Bog pogosto pošilja druge pridigarje, katerih vsak vsebuje/277/ nekatere lastnosti, ki jih drugi niso imeli.

Cerkev bi morala hvaležno .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Cerkev bi morala hvaležno sprejeti te Kristusove služabnike, kakor da sprejema samega Učitelja. Iz navodil, ki jih bo vsak pridigar podajal iz Božje besede, naj bi si prizadevali dobiti največ možne koristi. Resnice, ki jih podajajo Božji služabniki, sprejmimo in cenimo v skromni ponižnosti, vendar pa ne obožujmo nobenega pridigarja.

Po Kristusovi milosti so Božji služabniki postali poslanci luči in blagoslova. Ko z gorečo in vztrajno molitvijo dosežejo obdaritev Svetega Duha in gredo naprej z občutkom odgovornosti za reševanje ljudi, njihovo srce gori z vnemo, da bi povečali zmage križa, zato bodo videli sad svojega dela. Ker odločno ne bodo hoteli razodevati človeške modrosti ali pa poviševati sebe, bodo dokončali delo, ki bo zdržalo Satanove napade. Mnogo ljudi se bo od teme obrnilo k luči in ustanovljene bodo mnoge cerkve. Ljudje se bodo spreobračali h Kristusu, ne pa k človeškemu posredniku. Jaz bo zadržan v ozadju; viden bo le Jezus, Mož z Golgote.

Ti, ki danes delajo za Kristusa, lahko kažejo enake raznovrstne vrline, kakršne so razodevali oznanjevalci evangelija v apostolskih časih. Bog je danes prav tako pripravljen dati moč svojim služabnikom, kakor jo je bil pripravljen dati Pavlu in Apolu, Silu in Timoteju, Petru, Jakobu in Janezu.

V apostolskih dneh je bilo nekaj zapeljanih ljudi, ki so trdili, da verujejo v Kristusa, vendar niso želeli izkazati spoštovanja njegovim predstavnikom. Izjavili so, da ne sledijo nobenemu/278/ človeškemu učitelju, ampak jih uči neposredno Kristus, brez pomoči pridigarjev evangelija. Bili so neodvisnega duha ter se niso hoteli podrediti temu, kar pravi cerkev. Takšni so bili v smrtni nevarnosti, da bodo zapeljani.

Bog je v cerkev postavil za svoje izvoljene pomočnike ljudi različnih nadarjenosti, da bi po združeni modrosti mnogih lahko spoznali misel Duha. Ljudje, ki ravnajo v skladnosti s svojimi močnimi značajskimi lastnostmi in se nočejo podrediti tem, ki imajo dolgoletne izkušnje v Božjem delu, bodo zaslepljeni s samozaupanjem in ne bodo zmožni ločiti med lažnim in resničnim. Takšnih ni varno izbrati za vodje v cerkvi, ker bodo sledili svoji presoji in načrtom ter se ne bodo ozirali na presojo svojih bratov. Sovražniku ni težko delati po teh, ki bi sami na vsakem koraku potrebovali nasvet, vendar si upajo skrbeti za ljudi v svoji moči, ne da bi se naučili Kristusove ponižnosti.

Občutki sami po sebi niso varni vodniki glede dolžnosti. Sovražnik pogosto prepričuje ljudi, naj verjamejo, da jih vodi Bog, v resnici pa le sledijo človeškim vzgibom. Če pa bomo previdni in se bomo posvetovali s svojimi brati, nam bo dano razumevanje Gospodove volje, kajti obljuba pravi: "Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči svojo pot." (Ps 25,9)

V prvi krščanski cerkvi so bili nekateri, ki niso želeli priznati niti Pavla niti Apola, ampak so imeli za svojega vodja samo Petra. Trdili so, da je bil Peter/279/ najpristnejši s Kristusom, ko je bil Učitelj na zemlji, Pavel pa je bil preganjalec vernikov. Njihove poglede in čustva so omejevali predsodki. Niso kazali velikodušnosti, plemenitosti in prijaznosti, ki razodevajo, da v njihovem srcu prebiva Kristus.

Obstajala je nevarnost, da bo ta strankarski duh povzročil veliko zla v krščanski cerkvi, zato je Gospod poučil Pavla, naj poda resno svarila in slovesni ugovor. Tiste, ki so govorili: "Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov," je apostol vprašal: "Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel na križ razpet za vas, ali ste bili v Pavlovo ime krščeni?" (1 Kor 1,12.13) Prosil je: "Tako naj se nihče ne hvali z ljudmi. Kajti vse je vaše, bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče; vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (1 Kor 3,21-23)

Pavel in Apolo sta bila v popolni skladnosti. Slednji je bil razočaran in žalosten zaradi nesloge v korintski cerkvi. Ni izkoristil prednostne pravice, ki mu je bila izkazana, niti je ni spodbujal, temveč je hitro zapustil prizorišče razprtij. Ko ga je Pavel nekoč pozneje prosil, naj ponovno obišče Korint, je odklonil in ni tam delal tako dolgo, dokler ni cerkev dosegla boljšega duhovnega stanja./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

27. Efez
Temeljno besedilo: Dej 19,1-20


Medtem ko je Apolo oznanjal v Korintu, je Pavel izpolnil obljubo in se vrnil v Efez. Na kratko je obiskal Jeruzalem in nekaj časa preživel v Antiohiji, kjer je nekoč že delal. Od tam je odpotoval v Malo Azijo na "Galacijsko stran in Frigijo". (Dej 18,23) Tam je obiskal cerkve, ki jih je sam ustanovil, in okrepil vero vernikov.

V apostolskem času je bil zahodni del Male Azije znan kot rimska provinca Azije. Glavno mesto Efez pa je bilo veliko trgovsko središče. Njegovo pristanišče je bilo polno ladij, po ulicah pa so se gnetli ljudje iz vseh dežel. To mesto je pomenilo obetavno misijonsko poljekakor Korintu.

Judje, ki so bili zelo razkropljeni po vseh omikanih deželah, so nasploh pričakovali Mesijev prihod. Ko je Janez/281/ Krstnik pridigal, so ga mnogi obiskovalci Jeruzalema ob letnih praznikih hodili poslušat na bregove Jordana. Tam so slišali, da je Jezusa razglasil za Obljubljenega, in novice so odnesli v vse dele sveta. Tako je Previdnost pripravila pot za delo apostolov.

Ob prihodu v Efez je Pavel našel dvanajst bratov, ki so bili kakor Apolo, učenci Janeza Krstnika, in so bili prav tako nekoliko seznanjeni s Kristusovim poslanstvom. Niso imeli Apolovih sposobnosti, toda z enako iskrenostjo in vero so si prizadevali širiti prejeto spoznanje.

Ti bratje niso ničesar vedeli o poslanstvu Svetega Duha. Ko jih je Pavel vprašal, ali so prejeli Svetega Duha, so odgovorili: "Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh. In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na Janezov krst." (Dej 19,2.3)

Potem jim je apostol predstavil velike resnice, ki so temelj krščanskega upanja. Povedal jim je o Kristusovem življenju na tem svetu in o njegovi kruti sramotni smrti. Povedal jim je, kako je Gospodar življenja zlomil okove groba in vstal kot zmagovalec nad smrtjo. Ponovil je Zveličarjevo pooblastilo svojim učencem: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha." (Mt 28,18.19) Prav tako jim je povedal o Kristusovi obljubi, da bo poslal Tolažnika, po čigar moči se bodo dogajala mogočna znamenja/282/ in čudeži. Potem pa jim je opisal, kako veličastno se je ta obljuba izpolnila na petdesetnico.

Verniki so Pavlove besede poslušali z globokim zanimanjem, hvaležnostjo, občudovanjem in veseljem. Z vero so se oklenili čudovite resnice o Kristusovi spravni daritvi ter ga sprejeli za svojega Odrešenika. Potem so bili krščeni v Jezusovem imenu, in ko je Pavel pokladal nanje roke, so prejeli tudi krst Svetega Duha. Ta pa jih je usposobil, da so bili zmožni govoriti jezike drugih ljudstev in prerokovati. Tako so bili usposobljeni za misijonarsko delo v Efezu in njegovi okolici, prav tako pa so lahko odšli oznanjat evangelij po Mali Aziji.

Izkušnjo, ki jih je usposobila, da so lahko kot delavci odšli na žetev, so pridobili tako, da so gojili ponižnega in ukaželjnega duha. Njihov zgled pomeni kristjanom nauk velike vrednosti. Mnogo jih je, ki zelo malo napredujejo v duhovnem življenju, ker so preveč samozadostni, da bi sprejeli vlogo učencev. Zadovoljni so s površnim poznavanjem Božje besede. Ne želijo spremeniti svoje vere ali navad, zato se ne potrudijo, da bi dobili večjo luč.

Če bi bili Kristusovi sledilci zares goreči iskalci modrosti, bi bili pripeljani na bogata področja resnice, ki so jim zdaj popolnoma neznana. Tega, ki se bo v celoti prepustil Bogu, bo vodila božanska roka. Morda bo skromen in na videz nenadarjen, vendar bodo njegove moči prenovljene, oplemenitene, okrepljene, njegove sposobnosti pa se bodo povečale, če bo z ljubečim, zaupajočim srcem ubogal vsak namig Božje volje. Če ceni nauke božanske modrosti,/283/ mu bodo zaupana sveta pooblastila; usposobljen bo svoje življenje živeti v čast Bogu in v blagoslov svetu. "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130)

Tudi danes je še mnogo takšnih, ki ne poznajo delovanja Svetega Duha na srce, kakor ga niso verniki v Efezu; pa vendar ni resnice, ki bi jo Božja beseda učila jasneje. O tem so premišljevali preroki in apostoli. Sam Kristus nas vabi, da bi bili pozorni na rast rastlinskega sveta kot na prispodobo delovanja Svetega Duha, ko ohranja duhovno življenje. Rastlinski sok trte, ki izhaja iz korenin, prepoji veje, omogoča rast ter cvetenje in sad. Tako izhaja življenjska moč Svetega Duha iz Zveličarja, prežema dušo, prenovi nagnjenja in spodbude ter spravi celo misli v poslušnost Božji volji. Tako prejemnika usposobi, da obrodi dragocene sadove svetih del.

Ustvarjalec duhovnega življenja ni viden, zato natančna razlaga, kako se življenje začne in ohranja, presega moč človeškega modrovanja. Pa vendar je delovanje Duha vedno usklajeno s pisano besedo kakor v naravnem tako tudi v duhovnem svetu. Božanska moč trenutek za trenutkom ohranja naravno življenje; pa vendar se ne ohranja z neposrednim čudežem, temveč z uporabo blagoslovov, ki so nam dosegljivi. Tako se tudi duhovno življenje ohranja z uporabo tistih sredstev, ki jih je priskrbela Previdnost. Če Kristusov sledilec želi zrasti "do doraslega moža, do mere dovršene rasti/284/ Kristusove polnosti", (Ef 4,13) mora jesti kruh življenja in piti vodo zveličanja. Mora bedeti, moliti in delati ter na vseh področjih paziti na Božja navodila v njegovi besedi.

V izkušnji judovskih spreobrnjencev imamo še en nauk. Ko so po Janezovih rokah prejeli krst, niso popolnoma razumeli Jezusovega poslanstva kot Nosilca greha. Obdržali so resne zmote. Ko pa je prišla jasnejša luč, so veselo sprejeli Kristusa kot svojega Odrešenika, in s tem korakom naprej so se spremenile njihove obveznosti. Ko so prejeli čistejšo vero, se je v njihovem življenju zgodila ustrezna sprememba. V znak te spremembe in priznanja svoje vere v Kristusa so se ponovno krstili v Jezusovem imenu.

Po svoji navadi je Pavel začel svoje delo tudi v Efezu z oznanjevanjem v judovski shodnici. Svoje delo je tukaj nadaljeval tri mesece in "prepričeval o Božjem kraljestvu". (Dej 19,8) Najprej je naletel na ugoden sprejem, vendar so mu kmalu kakor tudi drugod nasilno nasprotovali. "Nekateri pa so se zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o Gospodovi poti pred množico." (Dej 19,9) Ko so vztrajno zavračali evangelij, je apostol prenehal oznanjati v shodnici.

Božji Duh je delal po Pavlu in z njim v njegovih prizadevanjih za rojake. Vsem, ki so iskreno želeli spoznati resnico, je bilo podanih dovolj dokazov, da bi jih prepričali. Vendar so mnogi dovolili, da jih vodijo predsodki in nevera, ter se niso hoteli podrediti/285/ najprepričljivejšemu dokazu.

Pavel se je bal, da bi bila ogrožena vera vernikov zaradi nenehne povezave s temi nasprotniki resnice. Zato se je Pavel ločil od njih in zbral učence v posebno skupino ter dalje javno poučeval v šoli, ki jo je imel zelo ugleden učitelj Tiran.

Pavel je videl, da so se mu "odprla velika in široka vrata in nasprotnikov je mnogo". (1 Kor 16,9) Efez pa ni bil le eno najveličastnejših, temveč tudi eno najbolj pokvarjenih azijskih mest. Vraževerje in čutni užitki so vladali v množičnem prebivalstvu. V senci njegovih svetišč so našli zavetje najrazličnejši zločinci in uspevala je vsakršna sramotna pregreha.

Efez je bil priljubljeno središče ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Efez je bil priljubljeno središče češčenja Diane. Slava veličastnega svetišča "Diane Efežanov" se je širila po vsej Aziji in svetu. Njegov izreden blišč je bil ponos ne samo za mesto, temveč tudi za celotno ljudstvo. Za malika v svetišču so po izročilu razglasili, da je padel z neba. Na njem so bili izrisani simbolni znaki, za katere so verjeli, da imajo veliko moč. Efežani so napisali mnogo knjig, da bi razložili pomen in uporabo teh simbolov.

Med temi, ki so podrobneje proučili te dragocene knjige, je bilo mnogo čarovnikov, ki so imeli mogočen vpliv nad umom praznovernih častilcev podobe v svetišču.

Apostolu Pavlu je bil med delom v Efezu dan posebnen dokaz Božje naklonjenosti. Njegova prizadevanja je spremljala Božja moč, in mnogi so bili ozdravljeni fizičnih/286/ bolezni: "In ne male čudeže je delal Bog po Pavlovih rokah; tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od njegovega života, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih." (Dej 19,11.12) Ta razodetja nadnaravne moči so bila mogočnejša od vsega, čemur so bili dotlej priče v Efezu, bila pa so takšnega značaja, da jih ni bilo mogoče posnemati z veščinami sleparjev ali pa z zamaknjenostjo čarovnikov. Ker so bili ti čudeži storjeni v imenu Jezusa iz Nazareta, je imelo ljudstvo možnost spoznati, da je nebeški Bog mogočnejši od čarovnikov, ki so bili častilci boginje Diane. Tako je Bog povišal svojega služabnika celo v očeh samih malikovalcev neizmerljivo više nad najmogočnejšim in najljubšim čarovnikom.

Toda On, ki so mu podložni vsi hudobni duhovi in ki je dal svojim služabnikom oblast nad njimi, je nameraval še bolj osramotiti in poraziti tiste, ki so zaničevali in skrunili njegovo sveto ime. Čarovništvo je bilo po Mojzesovem zakonu prepovedano, kazen za to je bila smrt, pa vendar so ga odpadli Judje občasno na skrivaj opravljali. Ob času Pavlovega obiska v Efezu so bili v mestu "nekateri izmed Judov, ki so hodili okrog in rotili hudiče". (Dej 19,13) Ko so videli čudeže, ki jih je Pavel storil, so "klicali ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove". (Dej 19,13) To je počelo sedem sinov "nekega žida Skeve, višjega duhovnika". (Dej 19,15) Ko so srečali človeka, ki ga je obsedel zli duh, so mu rekli: "Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje." (Dej 19,13) Toda hudobni duh je odgovoril in/287/ rekel: "Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste? In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil hudobni duh, dva izmed njiju in ju tako zdela, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše." (Dej 19,15.16)

Tako je bil dan očiten dokaz o svetosti Kristusovega imena in nevarnosti, ki se ji izpostavijo tisti, ki kličejo njegovo ime brez vere v Zveličarjevo božansko poslanstvo. "In strah jih je vse obšel, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo." (Dej 19,17)

Dejstva, ki so jih prej skrivali, so zdaj prišla na dan. Nekateri verniki pa so sprejeli krščanstvo, ne da bi se popolnoma odpovedali praznoverju. Nekoliko so se še naprej ukvarjali s čarovništvom. Ko pa so sedaj spoznali svojo napako, "so prihajali ter priznavali in razodevali svoja dela". (Dej 19,18) Dober vpliv je zajel celo nekatere čarovnike in "mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njihovo ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. Tako je Gospodova beseda rasla z močjo in se utrjevala." (Dej 19,19.20)

S sežigom svojih čarovniških knjig so efeški spreobrnjenci pokazali, da se jim sedaj gabi to, kar jih je nekoč veselilo. S čarovništvom in po njem so posebno žalili Boga ter ogrozili svojo dušo; zdaj pa so do čarovništva pokazali takšno ogorčenost. S tem so podali dokaz o svoji resnični spreobrnitvi.

Ti vedeževalski spisi so vsebovali pravila in obrazce za vzpostavljanje stikov s hudobnimi duhovi. To so bili predpisi češčenja Satana — navodila o moledovanju za/288/ njegovo pomoč in sprejemanje obvestil od njega. Če bi učenci te knjige obdržali, bi se izpostavili skušnjavi; če bi jih prodali, bi s tem izpostavili skušnjavi druge. Odpovedali so se kraljestvu teme, in se niso obotavljali uničiti njegove moči, ne glede na žrtve. Tako je resnica prevladala nad človeškimi predsodki in njihovo ljubeznijo do denarja.

S tem razodetjem Kristusove moči je bila v samem oporišču praznoverja pridobljena mogočna zmaga za krščanstvo. Vpliv tega, kar se je zgodilo, se je razširil veliko bolj, kakor pa si je Pavel sploh mislil. Novice iz Efeza so se razširile daleč naokrog in Kristusovo delo je dobilo močan zagon. Ti prizori so v spominu ljudi živeli še dolgo zatem, ko je apostol končal svoje delo, in so bili sredstvo za pridobivanje spreobrnjencev v evangelij.

Nvadno se misli, da je pogansko praznoverje izginilo pred razsvetljenstvom dvajsetega stoletja. Toda Božja beseda in trdni dokazi dejstev kažejo, da je čarovništvo v tem obdobju dejavno prav tako resnično, kakor je delovalo v časih starodavnih čarovnikov. Stari ustroj čarovništva je v resnici to, kar danes poznamo z imenom sodobni spiritizem. Satan najde dostop v um tisočev s tem, ko se predstavlja v podobi pokojnih prijateljev. Sveto pismo pravi: "Mrtvi pa ničesar ne vedo." (Prd 9,5) Njihove misli, ljubezen in sovraštvo so izginili. Mrtvi nimajo stika z živimi. Toda Satan se zvest svoji prvotni zvijači trudi pridobiti nadzor nad umom./289/

Po spiritizmu ima s hudobnimi duhovi zvezo mnogo bolnih, osamljenih in radovednih. Vsi, ki se za to odločijo, so na nevarnih tleh. Beseda resnice objavlja, kako Bog gleda nanje. V starodavnih časih je strogo obsodil kralja, ki je poslal po nasvet v pogansko preročišče: "Ali ni Boga v Izraelu, da greste spraševat Baalzebuba, boga v Ekronu? Zatorej pravi tako Gospod: Ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umrješ!" (2 Kr 1,3.4)

Čarovniki iz poganskih časov imajo svoje dvojnike v spiritističnih posrednikih, jasnovidcih in vedeževalcih. Skrivnostni glasovi, ki so govorili v Endorju in v Efezu, še vedno z lažnivimi besedami zapeljujejo človeške otroke. Če bi se pred našimi očmi lahko dvignil zastor, bi videli hudobne angele, ki se z vsemi zvijačami prizadevajo zapeljati in uničiti. Satanova čarobna moč je pri delu, kjer koli se kaže vpliv, ki povzroča, da človek pozabi Boga. Ko se ljudje podredijo njegovemu vplivu, je njihov um zmeden in duša umazana, še preden se tega zavedo. Apostolovo opozorilo efeški cerkvi bi moralo upoštevati tudi Božje ljudstvo danes: "In ne udeležujte se nerodovitnih del teme, marveč še grajajte jih." (Ef 5,11)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

28. Dnevi hudih naporov in preizkušnje
Temeljno besedilo Dej 19,21 do 20,1


Skoraj tri leta je bil Efez središče Pavlovega dela. Tukaj je bila osnovana rastoča cerkev in iz tega mesta se je evangelij razširil po vsej azijski pokrajini kakor med Judi tako med pogani.

Apostol je že nekaj časa razmišljal o naslednjem misijonarskem potovanju. "Pavel se nameni v duhu, da pojde, prehodivši Makedonijo in Ahajo, v Jeruzalem, in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim." (Dej 19,21) V skladnosti s tem načrtom je poslal "v Makedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta." (Dej 19,22) Sam pa je čutil, da je njegova navzočnost v Efezu še potrebna, zato se je odločil ostati do petdesetnice. Kmalu pa je naslednji dogodek pospešil njegov odhod.

Enkrat letno so se v Efezu odvijali posebni obredi v čast boginje Diane. Ti so iz vseh delov pokrajine pritegnili veliko število ljudi. V tem/291/ obdobju so se opravljale slavnosti z največjim razkošjem in bliščem.

To slovesno obdobje je bilo preizkusni čas za nove vernike. Družba vernikov, ki so se srečevali v Tiranovi šoli, je zvenela kakor razglašeni ton v slavnostnem zboru, zato so jih zasmehovali, sramotili in žalili. Pavlovo delo je učinkovito udarilo po poganskem češčenju. Zaradi tega se je občutno zmanjšala udeležba na ljudskem slavju in upadlo navdušenje častilcev. Vpliv njegovih naukov se je razširil daleč nad dejanskimi spreobrnjenci v vero. Mnogi, ki niso odprto sprejeli novih naukov, so postali tako razsvetljeni, da so izgubili vse zaupanje v svoje poganske bogove.

Obstajal pa je še en vzrok za nezadovoljstvo. V Efezu je začenjal cveteti obsežen in donosen posel izdelovanja in prodaje majhnih kapelic in podobic, ki so bile narejene po vzorcu Dianinega templja in njene podobe. Tisti, ki so se zanimali za takšno podjetnost, so ugotovili, da se njihov dobiček zmanjšuje, ter se združili v prizadevanju, da bi izrazili nedobrodošlico spremembi, ki jo je povzročilo Pavlovo delo.

Demetrij, izdelovalec srebrnih tempeljčkov, je sklical delavce, ki so opravljali enako obrt, in rekel: "Možje, veste, da imamo od tega dela svojo blaginjo, in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temveč skoraj po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni. Ni pa samo nevarnost, da pride to naše delo na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel tempelj velike boginje/292/ Diane in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet." (Dej 19,25-27) Te besede so v ljudeh zbudile razdražljive strasti. "Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,28)

Poročilo o tem pogovoru se je naglo širilo. "In po vsem mestu zavlada zmešnjava." (Dej 19,29) Iskali so Pavla, vendar ga niso našli. Ko so njegovi soverniki spoznali nevarnost, so ga priganjali iz mesta. Božji angeli so bili poslani čuvat apostola; njegov čas, da bi umrl mučeniške smrti, še ni prišel.

Ker niso našli povzročitelja njihove jeze, je drhal prijela "Gaja in Aristarha, Makedonca, Pavlova sopotovalca". (Dej 19,29) Z njima so pohiteli v gledališče.

Pavlovo skrivališče ni bilo daleč in kmalu je zvedel za nevarnost, ki je pretila njegovima ljubljenima bratoma. Pozabil je na lastno varnost in želel takoj oditi v gledališče, da bi se pogovoril z razgrajači. Toda učenci "ga niso pustili". (Dej 19,30) Gaj in Aristarh nista bila plen, ki ga je ljudstvo želelo, zato jima ni pretila resna nevarnost. Če pa bi videli apostolov bled, zaskrbljen obraz, bi to v drhali takoj zbudilo najhujše strasti in po, človeško gledano, niti ne bi bilo najmanjše možnosti, da bi si rešil življenje.

Pavel je še zmeraj želel braniti resnico pred množico, vendar ga je svarilno sporočilo iz gledališča dokončno odvrnilo. "Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče." (Dej 19,31)/293/

Razburjenost v gledališču je naraščala. "Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli." (Dej 19,32) Dejstvo, da so bili Pavel in nekateri njegovi prijatelji hebrejskega rodu, so Judje izrabili, da bi jasno pokazali, da ne držijo z njim in njegovim delom. Zatorej so postavili v ospredje nekoga iz svojih vrst, da bi ljudem povedal, za kaj gre. Govornik, ki so ga izbrali, je bil Aleksander, eden obrtnikov, kovač, o komer je Pavel pozneje povedal, da mu je storil veliko hudega. (2 Tim 4,14) Aleksander je bil precej sposoben mož, vso svojo moč pa je porabil, da bi usmeril jezo ljudstva izrecno proti Pavlu in njegovim sodelavcem. Ko pa je množica spoznala, da je Aleksander Jud, so ga odrinili in vzdignili vsi en glas ter vpili okoli dve uri: "Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,34)

Nazadnje so od same izčrpanosti ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nazadnje so od same izčrpanosti odnehali, in za trenutek je nastopila tišina. Potem je mestni pisar na podlagi svojega položaja pritegnil pozornost množice, da so ga poslušali. Približal se jim je na njihovem terenu in razložil, da ni razloga za nastalo razburjenost. Sklical se je na njihov razum in dejal: "Možje Efežani! Kateri človek je, ki ne bi vedel, da je mesto Efežanov varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe? Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite. Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista/294/ ne svetišča oropala ne naše boginje preklinjala. Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so z njim, tožbo zoper koga, so sodišča in so namestniki; naj tožijo drug drugega. Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravnava v postavnem zboru. Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega vzroka nimamo, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod. In rekši to, je razpustil zbor." (Dej 19,35-41)

V svojem govoru je Demetrij dejal: "Ni pa smo nevarnost, da pride to naše delo na nič." (Dej 19,27) Te besede razkrivajo pravi vzrok razburjenja v Efezu, in tudi vzrok za večino preganjanj, ki so spremljala apostole pri njihovem delu. Demetrij in njegovi sodelavci so spoznali, da je zaradi poučevanja in širjenja evangelija v nevarnosti njihov posel proizvodnje podobic. V nevarnosti je bil dobiček poganskih duhovnikov in rokodelcev, zato so se dvignili proti Pavlu z najbolj ogorčenim nasprotovanjem.

Odločitev pisarja in drugih, ki so imeli ugledne položaje v mestu, je Pavla ljudstvu predstavila kot tega, ki ni storil nič nezakonitega. To je bila še ena zmaga krščanstva nad zmoto in praznoverjem. Bog je spodbudil pomembnega uradnika, da je branil njegovega apostola in zadržal hrupno drhal. Pavlovo srce je bilo polno hvaležnosti do Boga, ki mu je ohranil življenje in pomagal, da nemir v Efezu ni spravil krščanstva na slab glas.

"Ko je pa ta hrup ponehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje/295/ v Makedonijo." (Dej 20,1) Na tej poti sta ga spremljala dva zvesta efeška vernika, Tihik in Trofim.

Pavlovo delo v Efezu je bilo končano. Njegovo tamkajšnje delovanje je bilo obdobje nenehnega dela, mnogih skušnjav in velikega trpljenja. Ljudi je učil javno in od hiše do hiše ter jih poučeval in svaril z mnogimi solzami. Nenehno so mu nasprotovali sovražno razpoloženi Judje, ki so izrabili vsako priložnost, da bi izzvali javno mnenje proti njemu.

Ko se je Pavel tako boril z nasprotniki, z neutrudljivo gorečnostjo pospeševal napredek evangeljskega dela in skrbel za blaginjo cerkve, ki je bila še mlada v veri, je prenašal težko breme za vse cerkve.

Novice o odpadništvu v nekaterih cerkvah, ki jih je sam ustanovil, so mu povzročile veliko žalost. Bal se je, da bi se izkazalo, da je bil njegov trud za njihovo dobro zaman. Mnogo neprespanih noči je prebedel v molitvi in resnem premišljevanju, potem ko je spoznal načine, na katere skušajo nasprotovati njegovemu delu. Ko je imel priložnost in ko so to zahtevale njihove razmere, je pisal cerkvam, jih karal, jim svetoval, svaril in spodbujal. V teh pismih apostol ne govori o svojih nadlogah, vendarle vsebujejo občasne bežne vpoglede na njegovo delo in trpljenje za Kristusovo delo. Bičanje in ječo, mraz in lakoto in žejo, nevarnosti na kopnem in morju, v mestih in v puščavi, nevarnost pred rojaki in pogani ter pred lažnimi brati — vse to je pretrpel zavoljo evangelija. Bil je obrekovan, ozmerjan, storjen za izvržek,/296/ zmeden, preganjan, z vseh strani obdan s težavami, vsako uro v nevarnosti, vselej izpostavljen smrti zavoljo Jezusa.

Sredi nenehne burje nasprotovanja, razgrajanja sovražnikov in zapuščanja prijateljev je neustrašni apostol skoraj izgubil pogum. Toda ozrl se je na Golgoto in z novim navdušenjem širil spoznanje o Križanem. Stopal je po s krvjo poškropljeni poti, ki jo je Kristus prehodil pred njim. Ni prosil za razrešitev iz boja, dokler ni položil svojega orožja pred noge svojega Odrešenika./297/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Dejanja apostolov

29. Sporočilo opomina in goreče prošnje
Temeljno besedilo: 1 Kor


Prvo pismo korintski cerkvi je Pavel napisal med zadnjim delom svojega bivanja v Efezu. Za nikogar drugega se ni globlje zanimal ali si bolj prizadeval, kakor prav za vernike v Korintu. Med njimi je delal leto in pol, jih usmerjal na križanega in vstalega Zveličarja kot edino sredstvo zveličanja, ter jih rotil, naj se brezpogojno zanesejo na preobražujočo moč njegove milosti. Preden so bili ti, ki so izpovedali krščanstvo, sprejeti v cerkveno občestvo, jim je Pavel previdno podal posebna navodila o prednostih in dolžnostih krščanskega vernika ter si jim resno prizadeval pomagati, da bi ostali zvesti svoji krstni zaobljubi.

Pavel je imel izostren občutek za boj, ki ga mora voditi vsak človek zoper hudobne sile, katere si neprestano prizadevajo zapeljati in ujeti v past. Zato je neutrudno delal, da/298/ bi okrepil in utrdil te, ki so bili mladi v veri. Rotil jih je, naj se popolnoma izročijo Bogu, kajti vedel je, da greh ni zapuščen, tek in strasti si še vedno prizadevajo za gospodovanje in skušnjave zmedejo vest, dokler se človek ne izroči popolnoma.

Izročitev mora biti popolna. Tudi najšibkejši človek, ki ga mučijo dvomi in se na vso moč trudi, s popolno izročitvijo Gospodu prihaja v neposredni stik s sredstvi, ki mu pomagajo zmagovati. Nebesa so mu blizu, zato v vsakem trenutku težave in potrebe uživa podporo in pomoč angelov milosti.

Verniki korintske cerkve so bili obdani z malikovalstvom in poželjivostjo najmikavnejše oblike. Ko je bil apostol z njimi, so imeli ti vplivi le malo moči nad njimi. Pavlova stanovitna vera, njegove goreče molitve in resna navodila, nad vsem pa njegovo pobožno življenje, so jim pomagali, da so se raje odpovedali sebi zaradi Kristusa, kakor da bi uživali v grešnih zadovoljstvih.

Po Pavlovem odhodu pa so nastale neugodne razmere; ljuljka, ki jo je posejal sovražnik, se je pojavila med pšenico in kmalu obrodila slabe sadove. To je bil čas neprizanesljive preizkušnje za korintsko cerkev. Apostola ni bilo več z njimi, da bi krepil njihovo gorečnost in jim pomagal v prizadevanjih za življenje v skladnosti z Bogom; po malem so mnogi postali neprevidni in brezbrižni ter dovolili, da jim zavladajo prirojene lastnosti in nagnjenja. Tega, ki jih je tako pogosto vabil k visokim želenim ciljem čistosti in poštenosti, ni bilo več z njimi, in ne malo teh, ki so v času/299/ svoje spreobrnitve opustili slabe navade, se je sedaj povrnilo k ponižujočim poganskim grehom.

Pavel je na kratko pisal cerkvi in jih opozoril, naj se ne družijo z njimi, ki vztrajajo v pokvarjenosti; veliko vernikov pa je zavijalo apostolovo opozorilo, sprevračalo njegove besede in se tako opravičilo za neupoštevanje njegovih navodil.

Cerkev je Pavlu poslala pismo in ga prosila za nasvet glede različnih zadev, ničesar pa ni povedala o hudih grehih, ki so obstajali med njimi. Apostola pa je silno prepričeval Sveti Duh, da je resnično stanje cerkve zamolčano, in da je to pismo poskus, da bi od njega dobili izjave, ki bi jih pisci razložili tako, da bi služile njihovim namenom.

V tem času pa so prišli v Efez člani Hlojine družine. To je bila zelo ugledna krščanska družina iz Korinta. Pavel jih je vprašal o razmerah. Povedali so mu, da je cerkev razdeljena zaradi razprtij. Odpadništvo, ki je prevladalo ob Apolovem obisku, je zelo naraslo. Lažni učitelji so napeljali učence, da so zaničevali Pavlova navodila. Nauki in predpisi evangelija so bili popačeni. Ošabnost, malikovalstvo in poželjivost so stalno naraščali med njimi, ki so bili nekoč goreči v krščanskem življenju.

Ko je bilo Pavlu to opisano, je spoznal, da se je uresničilo to, česar se je najbolj bal. Toda zaradi tega ni menil, da je bilo njegovo delo zaman. S srčno bolečino in mnogimi/300/ solzami je prosil za nasvet Boga. Rade volje bi takoj obiskal Korint, če bi bil to najmodrejši način. Vendar je vedel, da v njihovem sedanjem stanju verniki ne bi imeli koristi od njegovega dela, zato je poslal Tita, naj pripravi pot, da jih bo pozneje obiskal še sam. Potem je dal na stran vsa osebna čustva glede usmerjenosti tistih, katerih vedenje je kazalo takšno čudno izprijenost, ohrabril se je v Bogu ter cerkvi v Korintu napisal eno najbogatejših, najpoučnejših in najmočnejših od vseh svojih pisem.

Z izredno jasnostjo se je lotil odgovarjanja na različna vprašanja, ki jih je zastavila cerkev. Zapisal je tudi glavna načela, ki bi jih vodila k višji duhovni ravni, če bi jih sprejeli. Bili so v nevarnosti in ni mogel prenesti misli, da bi mu v tem odločilnem času spodletelo in ne bi dosegel njihovega srca. Zvesto jih je opozoril na nevarnost in jih okaral za njihove grehe. Ponovno jih je usmeril na Kristusa in želel na novo prižgati gorečnost prvotne vdanosti.

V apostolovem nežnem pozdravu je bila razodeta njegova velika ljubezen do korintskih vernikov. Omenil je njihove izkušnje v odvračanju od malikovalstva k češčenju in službi pravemu Bogu. Spomnil jih je na darove Svetega Duha, ki so jih prejeli, ter jim pokazal, da imajo prednost nenehno napredovati v krščanskem življenju, dokler ne bodo dosegli Kristusovo čistost in svetost. Zapisal je: "Da ste v vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in v vsakem spoznanju, kakor/301/ se je Kristusovo pričevanje utrdilo med vami, tako da ne primanjkuje nobenega daru milosti vam, ki pričakujete razodetja Gospoda našega Jezusa Kristusa; ki vas tudi utrdi do konca, da boste brez graje v dan Gospoda našega Jezusa Kristusa." (1 Kor 1,5-8)

Pavel je odkrito spregovoril o razkolu, ki se je pojavil v korintski cerkvi, ter svaril člane, naj opustijo razprtije. Pisal je: "Prosim vas pa, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temveč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli." (1 Kor 1,10)

Apostol se je čutil svobodnega, da lahko omeni, kako in od koga je zvedel za spore v cerkvi. "Povedali so mi namreč za vas, moji bratje, Hlojini domači, da so prepiri med vami." (1 Kor 1,11)

Pavel je bil navdihnjen apostol. Resnice, ki jih je poučeval druge, je prejel po razodetju; pa vendar mu Gospod ni vedno neposredno razodel razmer v svojem ljudstvu. V tem primeru so razmere apostolu sporočili ti, ki jih je skrbela blaginja korintske cerkve in so videli, kako se vanjo plazi zlo. Na podlagi božanskih razodetij, ki jih je prejel poprej, je bil pripravljen soditi o značaju teh dogodkov. Kljub dejstvu, da mu Gospod ni dal novega razodetja za ta posebni čas, so ti, ki so zares iskali luč, sprejeli njegovo sporočilo kot/302/ izraz Kristusove volje. Gospod mu je pokazal težave in nevarnosti, ki se bodo pojavile v cerkvah, in ko so se ta zla razvila, je apostol spoznal njihov pomen. Postavljen je bil za zaščito cerkve. Na ljudi je moral paziti kot ta, ki mora Bogu predložiti račun. Ali ni zato skladno s tem in prav, da spremlja poročila glede nereda in razkolov med njimi? Gotovo; in ukor, ki jim ga je poslal, je bil prav tako zanesljivo zapisan pod navdihnjenjem Svetega Duha kakor katero koli drugo pismo.

Apostol ni omenil lažnih učiteljev...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Apostol ni omenil lažnih učiteljev, ki si prizadevajo uničiti sad njegovega dela. Zaradi teme in razkola v cerkvi, je to modro opustil in jih ni vznemirjal s takšnimi namigovanji, ker se je bal, da bi jih s tem popolnoma odvrnil od resnice. Pozornost je obrnil k svojemu delu med njimi, katero je opravil kot modri zidar, ki je postavil temelj, nanj pa zidajo drugi. (1 Kor 3,10) Ampak zato se ni poviševal, kajti izjavil je: "Božji namreč smo sodelavci." (1 Kor 3,9) Ni se skliceval na svojo modrost, temveč je priznal, da ga je sama božanska moč usposobila predstaviti resnico na način, ki ugaja Bogu. Pavel je bil zedinjen s Kristusom, največjim vseh učiteljev, usposobljen sporočati nauke božanske modrosti, ki so zadovoljevali potrebe vseh slojev ter so uporabni v vseh časih, vseh krajih in v vseh razmerah.

Med resnejša zla, ki so se razvila med korintskimi verniki, je spadala vrnitev k mnogim ponižujočim navadam poganstva. Nekdanji/303/ spreobrnjenec je tako nazadoval, da je bila njegova razuzdanost celo kršitev nizkega moralnega merila, ki je veljalo v poganskem svetu. Apostol je prosil cerkev, naj izmed sebe odpravi tistega, "ki je storil tako delo". (1 Kor 5,2) Opozoril jih je: "Ne veste li, da malo kvasa skisa vse testo? Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni." (1 Kor 5,6.7)

Še eno veliko zlo, ki se je pojavilo v cerkvi, je bilo, da so se verniki tožili med seboj na sodišču. Za reševanje težav med verniki je bilo zadostno poskrbljeno. Sam Kristus je dal jasna navodila, kako naj se ravna v takšnih primerih. Zveličar je svetoval: "Če se pa pregreši tvoj brat zoper tebe, pojdi in mu njegov prekršek pokaži med seboj in njim samim. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda. Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično vam pravim: Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mt 18,15-18)

Korintskim vernikom, ki so pozabili na ta jasen nasvet, je Pavel pisal nedvoumno opozorilo in grajo. Vprašal je: "Ali se kdo izmed vas drzne, ko ima tožbo zoper drugega, pravdati se pred nepravičnimi in ne pred svetimi? Ali pa ne veste, da bodo sveti sodili svet? In če bo po vas sojen svet,/304/ kaj ste nevredni, da sodite najmanjše stvari? Ne veste, da bomo angele sodili? Kaj še stvari, ki se tičejo tega življenja! Kadar imate torej sodbe, ki se tičejo tega življenja, ali postavljate za sodnike tiste, ki niso nič cenjeni v cerkvi? Na sramoto vam govorim. Tako torej ni modrega med vami ne enega, ki bi mogel razsoditi med svojimi brati? Ampak brat se z bratom pravda in to pred neverniki! Že to je res celo slabo pri vas, da imate sodbe med seboj. Zakaj si ne daste rajši krivice delati? Zakaj se rajši ne daste oškodovati? Temveč vi delate krivico in napravljate škodo, in to bratom. Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo Božjega kraljestva?" (1 Kor 6,1-9)

Satan si neprestano prizadeva vnesti med Božje ljudstvo nezaupanje, odtujitev in zahrbtnost. Pogosto smo v skušnjavi, da menimo, da so nam kratene pravice, celo kadar ni pravega vzroka za takšne občutke. Ti, katerih ljubezen do sebe je močnejša kakor ljubezen do Kristusa in njegovega dela, bodo svoje koristi postavili na prvo mesto in se zatekli k različnim sredstvom, da bi jih obvarovali in obdržali. Celo mnoge, ki so na videz vestni kristjani, ponos in samoljubnost ovirata, da ne gredo osebno k tistim, za katere mislijo, da so v zmoti, da bi se skupaj pogovorili v Kristusovem duhu ter molili drug za drugega. Ko čutijo, da jih je brat prizadel, bodo nekateri odšli celo na sodišče namesto, da bi se ravnali po Zveličarjevem pravilu.

Kristjani naj se ne bi obrnili na državna sodišča za ureditev sporov, ki se lahko pojavijo med verniki v cerkvi. Takšni spori naj se rešijo med njimi samimi ali pa/305/ naj jih reši cerkev v skladnosti s Kristusovim navodilom. Tudi če je bila storjena krivica, bo sledilec krotkega in ponižnega Jezusa raje oškodovan, kakor pa pred svetom razgalil grehe svojih bratov v cerkvi.

Sodni spor med bratoma je sramota stvari resnice. Kristjani, ki se tožijo, izpostavljajo cerkev posmehu sovražnikov in povzročijo, da sile teme slavijo zmago. Na novo zadajajo Kristusu rane in ga izpostavljajo javnemu sramotenju. S tem ko se ne menijo za cerkveno oblast, prezirajo Boga, ki je dal cerkvi oblast.

V tem pismu Korinčanom si je Pavel prizadeval prikazati Kristusovo moč, ki jih varuje pred hudobnim. Vedel je, da jih bo okrepila sila Mogočnega, če bodo upoštevali postavljene pogoje. Kot sredstvo, ki bi jim pomagalo zbežati podložništvu grehu in izpopolniti svetost v Gospodovem strahu, jih je Pavel spomnil na zahteve njega, kateremu so posvetili svoje življenje, ko so se spreobrnili. Rekel je: "Ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali pa ne veste, da ... niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu." (1 Kor 6,15.19.20)

Apostol je jasno poudaril posledice obračanja od življenja čistosti in svetosti k pokvarjenemu delovanju poganstva. Zapisal je: "Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne mehkužni, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo Božjega kraljestva." (1 Kor 6,9.10) Rotil jih je, naj nadzirajo/306/ nižje strasti in tek. Vprašal je: "Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga?" (1 Kor 6,19)

Poleg tega da je Pavel imel visoke umske sposobnosti, je njegovo življenje razodevalo moč izjemne modrosti, ki mu je omogočala hitro razsojanje in sočutje ter ga vodila v tesnejšo zvezo z drugimi. To pa je v njih prebujalo boljšo naravo in jih navdihovalo, da so si zaželeli doseči boljše življenje. Njegovo srce je bilo polno iskrene ljubezni do korintskih vernikov. Hrepenel je, da bi jih videl razodevati notranjo pobožnost, ki bi jih lahko oborožila proti skušnjavam. Vedel je, da jim bo na vsakem koraku krščanske poti nasprotovala Satanova shodnica in da se bodo morali vsak dan spopadati z boji. Morali bodo stati na preži pred skrivnim sovražnikovim prihodom, zavračati stare navade in naravna nagnjenja ter vedno bedeti v molitvi. Pavel je vedel, da je več krščanskega znanja mogoče dobiti samo z veliko molitve in neprestano čuječnostjo, to pa jim je tudi poskušal vtisniti v misli. Prav tako pa je vedel, da so v križanem Kristusu ponujene moči, ki zadostujejo, da spreobrnejo človeka ter ga božansko usposobijo za upiranje vsem skušnjavam zla. Vera v Boga kot njihov ščit in njegova beseda kot njihovo orožje vojskovanja jim bosta priskrbela notranjo moč, ki jih bo usposobila odbiti sovražnikove napade.

Korintski verniki so potrebovali globljo izkušnjo z Bogom. Niso popolnoma razumeli, kaj pomeni opazovati njegovo slavo in spreminjati značaj/307/ "iz slave v slavo". (2 Kor 3,18) Videli so le prve žarke jutranje zarje te slave. Pavlova želja zanje je bila, da bi lahko bili napolnjeni z vso Božjo polnostjo, in da bi mu sledili ter spoznali njega, čigar "izhod je gotov kakor jutranji svit", (Oz 6,3) in da bi ga spoznavali, dokler ne bodo dosegli vrhunca popolne evangeljske vere


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!