Vse mesto je želelo videti tega nenavadnega človeka, zato je gruča obiskovalcev kmalu napolnila njegovo bivališče. Luter je bil komaj okreval od svoje nedavne bolezni; bil je utrujen od potovanja, ki je trajalo cela dva tedna; moral se je pripraviti za svoj jutrišnji slavnostni prihod pred zbor, zato je bil potreben miru in počitka. Toda plemiči, knezi, duhovniki in meščani so si ga tako zelo želeli videti, da so se gnetli okrog njega, zato mu je za počitek ostalo samo nekoliko ur. Med njimi so bili plemiči, ki so pogumno zahtevali od cesarja reformo cerkvenih zlorab, in kateri so bili, kakor je rekel Luter, "vsi osvobojeni z mojim evangelijem".(15) Prijatelji in sovražniki so prihajali, da bi videli pogumnega meniha; vse je sprejemal z enakim mirom in vsem odgovarjal dostojanstveno in modro. Njegovo vedenje je bilo trdno in pogumno. Njegov obraz je imel vljuden in celo vesel izraz, čeprav je bil bled in naguban zaradi napora in bolezni. Svečanost in globoka resnost njegovih besed sta mu dajali moč, ki se ji niti njegovi sovražniki niso mogli popolnoma upreti. Prijatelji in sovražniki so ga občudovali. Prvi so v njem gledali Božjo moč, drugi pa so ponavljali misel farizejev za Kristusa: "Hudič je v njem."

Drugi dan so Lutra poklicali, da stopi pred zbor. Neki cesarski uslužbenec je bil določen, da ga pripelje v zborno dvorano, vendar mu je to komaj uspelo. Kajti vse ulice so bile prepolne gledalcev, ki so si želeli videti meniha, kateri si je upal upreti papeški veljavi.

Ko se je Luter podal pred sodnike, mu je neki general, junak iz mnogih bojev, vljudno rekel: "Ubogi menih, ubogi menih, čaka te spopad, kakršnega niti jaz niti kateri koli vojskovodja ni videl v najbolj krvavem boju. Toda če je tvoje delo pravično, če si prepričan o tem, pojdi naprej v Božjem imenu in se ničesar ne boj./154/ Bog te ne bo zapustil."(16)

Slednjič je Luter stal pred državnim zborom. Cesar je sedel na prestolu. Obdajale so ga najbolj imenitne osebnosti kraljestva. Nikoli se noben človek ni pojavil pred veličastnejšim zborom, kakor pa je bil ta, pred katerim se je moral Martin Luter zagovarjati za svojo vero. "Samo dejstvo njegovega nastopa na zboru je že bilo sijajna zmaga nad papeštvom. Papež je tega človeka obsodil, sedaj pa je pred sodišče stopil prav ta človek, ki se je s tem ravnanjem postavil nadenj. Papež ga je preklel in izključil iz sleherne človeške družbe; sedaj pa je bil najvljudneje poklican in sprejet pred najbolj veličastnim svetovnim zborom. Papež ga je obsodil na dosmrtni molk, sedaj pa je moral govoriti pred tisočimi pozornimi poslušalci, ki so bili zbrani iz najbolj oddaljenih krščanskih dežel. Tako je po Lutrovi zaslugi prišlo do velike prelomnice. Rim je počasi začel sestopati s svojega prestola, to ponižanje pa je povzročil glas nekega meniha."(17)

Pred tako mogočno in slavno skupščino se je reformator skromnega rodu zmedel in prestrašil. Nekateri knezi so videli njegovo vznemirjenje, zato so se mu vljudno približali, in eden izmed njih mu je zašepetal: "Ne bojte se njih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo umoriti." Drug mu je dodal: "Ko pa vas pripeljejo pred vladarje in cesarje zaradi mojega imena, Duh vašega Očeta vam bo dal, kaj naj govorite." Tako so velikaši tega sveta uporabili Kristusove besede, da bi ohrabrili Božjega služabnika v času preizkušnje.

Lutra so pripeljali do prostora nasproti....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Lutra so pripeljali do prostora nasproti cesarskemu prestolu. V zborni dvorani je nastala tišina. Tedaj je vstal cesarski služabnik, pokazal na zbirko Lutrovih spisov in poklical reformatorja, naj odgovori na dve vprašanji: "Ali prizna, da so ti spisi njegovi, in ali je pripravljen zanikati mnenja, ki jih podaja v njih." Ko so prebrali naslove knjig,/155/ je Luter za odgovor na prvo vprašanje priznal, da so te knjige njegove. Potem pa je dejal: "Kar pa se tiče drugega vprašanja, pa gre za vero in zveličanje ljudi ter se tiče Božje besede, ki je največji in najdragocenejši zaklad v nebesih in na zemlji, zato bi ravnal nerazumno, če bi odgovoril prej, preden razmislim. Kajti utegnil bi trditi manj, kakor razmere zahtevajo, ali pa več, kakor zahteva resnica, in bi se na ta način pregrešil proti Kristusovim besedam: 'Kdor koli pa me zataji pred ljudmi, zatajim tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih.' (Mat 10,33.) Zato ponižno prosim kraljevsko veličanstvo, naj mi da čas za razmislek, da bi lahko odgovoril, ne da bi se pregrešil proti Božji besedi."(18)

Luter je ravnal modro, ko je to zahteval. Tako je namreč prepričal zbor, da ne ravna spodbujen s strastjo ali z nagonom. Takšen mir in obvladovanje samega sebe, kakršno se ni pričakovalo od človeka, ki se je pokazal tako pogumen in nepopustljiv, je okrepilo njegovo moč in ga usposobilo, da je pozneje odgovoril razumno in odločno, modro in dostojanstveno, s čimer je presenetil in zmedel svoje nasprotnike ter pokaral njihovo drznost in ošabnost.

Naslednji dan je moral zopet stopiti pred zbor, da bi dal svoj končni odgovor. Reformatorju je za trenutek upadlo srce, ko je gledal moči, ki so se združile proti resnici. Njegovo zaupanje se je omajalo, obvzel ga je strah in trepet. Zgrozil se je. Pred njim so se množile nevarnosti; kazalo je, da bodo njegovi sovražniki slavili zmago in da bodo moči teme nadvladale. Oblaki so se kopičili pred njim, in kazalo je, da ga bodo ločili od Boga. Hrepenel je po zaupanju, da bi bil Gospod nad vojskami z njim. V duševnem strahu je padel z obrazom na tla in iz njegovega strtega srca se je izvilo vpitje, ki ga je samo Bog lahko popolnoma razumel.

Prosil je: "O vsemogočni in večni Bog, kako strašen je ta svet! Glej, odprl je svoje čeljusti, da bi me požrl, moje zaupanje vate pa je tako slabotno. .../156/ Če se moram zanašati samo na moč tega sveta, potem je zame vse izgubljeno. ... Prišla je moja zadnja ura, moja obsodba je izgovorjena. ... O Bog, ti mi pomagaj proti modrosti tega sveta. Naredi to ... ti sam ... kajti to delo ni moje, temveč tvoje. Tukaj nimam nikakršnega osebnega dela; nimam česa razpravljati z velikaši tega sveta. ... Toda to delo je tvoje, je pravično in večno. O Gospod, pomagaj mi! Zvesti, nespremenljivi Bog, ne zaupam v nobenega človeka. ... Vse človeško je nezanesljivo. Vse propada, kar pride od človeka. ... Ti si me izvolil za to delo. ... Bodi z menoj zaradi imena tvojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, ki je moja obramba, moj ščit in moj trdni grad."(19)

Da bi premodra Previdnost obvarovala reformatorja pred zaupanjem v lastno moč in ne bi na vsem lepem zgrmel v pogubo, je dovolila Lutru spoznati, kakšna nevarnost mu preti. Groza, ki ga je prevzela, ni izhajala iz strahu pred lastnim trpljenjem ali smrtjo, ki se mu je zdela neizogibna. Nastopil je kritični trenutek, on pa se je počutil nesposoben, da bi ga dočakal. Zaradi njegove slabosti bi njegovo delo resnice utegnilo pretrpeti poraz. Bojeval se je z Gospodom ne za osebno varnost, temveč za zmago resnice. Občutil je enak strah in enak duševni boj, kakor Izrael tisto noč ob osamljenem potoku. In kakor nekoč Izrael je tudi on zmagal v boju z Bogom. V svoji popolni nebogljenosti se je s trdno vero oprijel Kristusa, mogočnega osvoboditelja. Ohrabrila ga je gotovost, da pred zbor ne bo stopil sam. Mir je znova zavladal nad njegovo dušo in se veselil, da se mu daje priložnost povišati Božjo besedo pred vladarji ljudstev.

Luter se je s trdnim zaupanjem v Boga.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter se je s trdnim zaupanjem v Boga pripravljal za boj, ki ga je čakal. Naredil je načrt za svoj odgovor, preveril je nekaj besedil v svojih spisih in poiskal v Svetem pismu ustrezne dokaze, s katerimi bo podprl svoje trditve. Tedaj je levico položil na sveto knjigo, ki je bila odprta pred njim, desnico pa je dvignil proti nebesom in obljubil, "da bo ostal zvest evangeliju/157/ in svobodno izpovedal svojo vero, četudi bo moral to zapečatiti s svojo krvjo".(20)

Ko se je znova pojavil pred državnim zborom, njegov obraz ni kazal niti sledu strahu ali zmedenosti. Miren in spokojen, z vzvišenim pogumom in plemenitostjo je stal kakor Božja priča pred velikaši tega sveta. Cesarski uslužbenec je zahteval, da sliši njegovo odločitev, ali je pripravljen zanikati svoj nauk. Luter je odgovoril potrto in ponižno, brez hudobije in strasti. Njegovo vedenje je bilo skromno in spoštljivo, vendar pa je kazal trdno zaupanje in veselje, s čimer je presenetil zbor.

"Vzvišeni cesar, svetli knezi, slavna gospoda," je dejal, "danes stopam pred vas po ukazu, ki ste mi ga dali včeraj, in po Božji milosti prosim vaše cesarsko veličanstvo, da milostljivo posluša zagovor dela, za katero sem prepričan, da je pravično in resnično. Če morda zaradi neznanja prekršim dvorne običaje in predpise, vas prosim, da mi odpustite, kajti nisem odrastel v kraljevski palači, temveč v samostanski samoti."(21)

Potem se je lotil obravnave in razlagal, da vsa njegova dela niso enaka po značaju. V nekaterih razpravlja o veri in dobrih delih, zato so jih celo njegovi sovražniki priznali ne samo za nenevarne, ampak celo za koristne. Odpovedati se jim bi pomenilo zavreči resnico, ki jo vsi priznavajo. Druge knjige so sestavljene iz spisov, ki odkrivajo papeško pokvarjenost in zlorabo. Odpovedati se tem spisom bi pomenilo okrepiti rimsko nasilje in na stežaj odpreti vrata mnogim in večjih krivičnostim. V tretji vrsti svojih knjig nasprotuje nekaterim osebnostim, ki so zagovarjale javne hudobije. Kar se tiče teh spisov, je priznal, da je bil pogosto ostrejši, kakor pa se spodobi. Ne trdi, da je brez napak, vendar se niti tem knjigam ne more odpovedati, kajti takšno ravnanje bi opogumilo sovražnike resnice, in ti bi izkoristili priložnost, da bi s še večjo surovostjo tiranizirali Božje ljudstvo./158/

"Vendar pa sem jaz samo človek, ne pa Bog," je nadaljeval, "zato se bom branil, kakor se je branil Kristus: 'Če sem govoril hudo, dokažite mi, v čem sem naredil napako.' ... Zato vas rotim pri Božji milosti, vzvišeni cesar, svetli knezi in vsi navzoči, ne glede na sloj, da mi iz preroških in apostolskih spisov dokažete, da sem naredil napako. Brž ko me boste prepričali o tem, se bom odpovedal svojim zmotam in bom prvi zgrabil svoje spise in jih vrgel v ogenj.

To, kar sem zdajle rekel, jasno kaže, upam, da sem previdno presodil in izmeril nevarnosti, ki se jim izpostavljam; vendar se ne bojim, temveč se veselim, da je evangelij tudi danes vzrok za nemir in spor, kakor je bil nekoč. To je značaj in usoda Božje besede. Jezus je rekel: 'Nisem prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč.' Bog je čudovit in strašen v svojih nasvetih; bojmo se, da ne bomo pod izgovorom, da želimo zadušiti neslogo, preganjali Božjo besedo, in da ne bomo nase priklicali strašne poplave nepremostljivih nevarnosti, sedanje stiske in večnega pustošenja. ... Lahko bi naštel mnogo primerov iz Svete Božje besede. Lahko bi spregovoril o faraonu, o babilonskem kralju in o izraelskih kraljih, ki nikoli niso bolj uspešno delali za svojo pogubo kakor tedaj, ko so mislili, da utrjujejo svoje kraljestvo z navideznimi modrimi nasveti. Bog prestavlja gore, a oni tega ne

znajo."(22)

Luter je govoril nemško; nato so ga zaprosili, .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter je govoril nemško; nato so ga zaprosili, naj isto ponovi latinsko. Čeprav je bil izčrpan od prejšnjega napora, je ustregel prošnji, in isti govor ponovil z enako jasnostjo in močjo. Pri tem ga je vodila Božja previdnost. Um mnogih knezov je bil toliko zaslepljen z zmotami in praznoverjem, da ob prvem govoru niso mogli dojeti moči Lutrovih dokazov; toda pri ponovnem razlaganju so jasno razumeli podane točke./159/

Tisti, ki so vztrajno zapirali oči pred lučjo in se odločili, da se ne bodo dali prepričati z resnico, so bili razjarjeni zaradi Lutrovih besed. Ko je Luter prenehal govoriti, je govornik državnega zbora jezno dejal: "Vi niste odgovorili na zastavljeno vprašanje. ... Od vas se zahteva, da daste jasen in določen odgovor. ... Ali se boste odpovedali ali ne?"

Reformator je odgovoril: "Ker vaše veličanstvo zahteva od mene jasen, preprost in določen odgovor, vam ga dajem, in sicer: Svoje vere ne morem pokoriti ne papežu ne zboru, ker je jasno kakor dan, da so ti pogosto padali v zmote in nasprotovali drug drugemu. Če me torej ne prepričajo s svetopisemskimi dokazi in z jasnimi razlogi, če me ne prepričajo z istimi besedili, ki sem jih navajal, in če na ta način ne podredijo moje vesti Božji besedi, se ne morem in se nočem ničemur odpovedati, kajti za kristjana je nevarno, da govori proti svoji vesti. To je moje stališče, ne morem drugače, Bog naj mi pomaga! Amen!"(23)

Tako je ta pravični mož stal na zanesljivem temelju Božje besede. Nebeška luč je obsevala njegov obraz. Njegovo velikost in čistost njegovega značaja, mir in veselje, ki so izhajali iz njegovega srca, so vsi jasno videli, ko je razodeval moči zmote in pričal v prid veri, ki premaguje svet.

Ves zbor je zaradi presenečenja za trenutek onemel. Pri svojem prvem odgovoru pred zborom je Luter govoril tiho, ponižno in skoraj s pokoravajočim glasom. Rimskokatoličani so to imeli za dokaz, da je njegov pogum začel kopneti. Njegova prošnja za preložitev razprave jim je bila prvo znamenje, da se bo odpovedal. Sam Karel V., ki je opazoval Lutrovo upognjeno postavo, njegovo ponižno držo in preprosto obleko, je rekel napol prezirljivo: "Ta menih iz mene nikoli ne bo naredil krivoverca." Toda Lutrov pogum in odločnost ter moč in jasnost njegovega dokazovanja so pri vseh strankah zbudili občudovanje./160/ Cesar je z občudovanjem vzkliknil: "Ta menih govori z neustrašnim srcem in z neomejenim pogumom." Mnogi nemški knezi so ponosno in zadovoljno gledali na tega predstavnika svojega naroda.

Rimski pristaši so bili poraženi; njihova zadeva je bila v zelo neprijetni luči. Prizadevali so si ohraniti svojo oblast, toda ne s svetopisemskimi dokazi, temveč z grožnjami, s siceršnjimi rimskimi dokazi. Govornik državnega zbora je rekel: "Če se ne odpoveš, bosta cesar in država videla, kaj morajo storiti s trmastim krivovercem."

Lutrovi prijatelji, ki so z velikim veseljem poslušali njegovo plemenito obrambo, so zatrepetali ob teh besedah; reformator pa je mirno rekel: "Bog naj mi bo pomočnik, kajti jaz se ničemur ne morem odpovedati."(24)

Ukazali so mu, naj odide iz zbora, .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ukazali so mu, naj odide iz zbora, medtem ko bodo knezi zasedali. Čutilo se je, da je nastopila velika kriza. Lutrovo vztrajno odklanjanje, da bi se podredil, utegne vplivati na tok cerkvene zgodovine skozi vse prihodnje veke. Zato so se odločili, da mu bodo dali še eno priložnost za zanikanje. Poslednjič so ga pripeljali pred zbor. Znova so ga vprašali, ali se želi odpovedati svojim naukom. Odgovoril je: "Nimam česa drugega odgovoriti, kakor to, kar sem že odgovoril." Bilo je jasno, da ga ne z obljubami ne z grožnjami ne bi mogli napeljati, da bi popustil rimskemu ukazu.

Papeški pristaši so se jezili, ko so videli, da navadni menih prezira oblast, pred katero so trepetali kralji in knezi. Bili so nepotrpežljivi in so si želeli, da bi v smrtnem mučenju občutil njihovo jezo. Luter pa je vsem govoril s krščanskim mirom in dostojanstvom, čeprav se je zavedal nevarnosti. V njegovih besedah ni bilo ne ošabnosti ne jeze ne sprevračanja. Popolnoma je izgubil spred oči sebe, pozabil je na velike osebnosti, ki so ga obdajale, občutil pa je samo eno, da stoji v navzočnosti njega, ki je višji od papeža, kardinalov, kraljev in cesarjev. Kristus je govoril z usti svojega služabnika z močjo in vzvišenostjo,/161/ ki je na mah napolnila prijatelje in sovražnike z globokim spoštovanjem in občudovanjem. Na zboru navzoč Božji Duh je deloval na srca državnih voditeljev. Nekoliko knezov je pogumno priznalo pravičnost Lutrove zadeve. Veliko število med njimi se jih je prepričalo o resnici, vendar pri nekaterih vtisi niso bili trajni. Bili so tudi takšni, ki niso takoj povedali svojega prepričanja, vendar so pozneje, ko so sami proučili Sveto pismo, postali neustrašni pomočniki reformacije.

Volilni knez Friedrich je zelo zaskrbljeno gledal na Lutrov prihod pred državni zbor, zato je z globokim vznemirjenjem poslušal njegov govor. Z veseljem in zadovoljstvom je opazoval njegov pogum, odločnost in vzdržljivost, zato se je odločil, da ga bo branil s še večjo močjo. Po primerjanju nasprotniških taborov je opazil, da je bila modrost papežev, kraljev in kardinalov osramočena z močjo resnice. Papeštvo je doživelo poraz, katerega posledice se bodo čutile v vseh narodih in prihodnjih vekih.

Ko je papežev odposlanec videl, kakšen vtis je naredila Lutrova obramba, se je prestrašil za varnost rimske oblasti kakor še nikoli dotlej. Zato se je odločil uporabiti vsa sredstva, ki jih je imel na voljo, da bi uničil reformatorja. S svojo zgovornostjo in diplomatsko spretnostjo, s čimer se je odlikoval, je poskušal prikazati mlademu kralju, kako noro in nevarno bi bilo, če bi prijateljstvo in moč rimskega sedeža daroval za zadevo nekega neznatnega meniha.

Njegove besede niso ostale brez učinka. Drugi dan po Lutrovem odgovoru je Karel V. na zboru razglasil, da bo nadaljeval politiko svojih predhodnikov in podpiral ter ščitil katoliško vero. Ker Luter ni hotel zanikati svoje zmote, je treba proti njemu in njegovim krivim naukom najostreje ukrepati. "Neki menih, zapeljan s svojo neumnostjo, se je uprl veri celotnega krščanstva. Žrtvoval bom svoje kneževine, svoje bogastvo,/162/ svoje prijatelje, svoje telo, svojo kri, svojo dušo in svoje življenje, da bi ustavil to brezbožnost. Avguštinca Lutra bom poslal domov in mu prepovedal sleherno delo med ljudstvom; potem bom vstal proti njemu in njegovim pristašem z izključitvijo, prekletstvom in z vsemi mogočimi sredstvi, da bi jih uničil. Pozivam vse državljane svojih dežel, da se vedejo kakor pravi kristjani."(25) Cesar pa je vendar izjavil, da se jamstveno pismo, ki je bilo dano Lutru, mora spoštovati, zato se mora, preden bodo začeli ukrepati proti njemu, zdrav in živ vrniti domov.

Med člani zbora sta nastali dve .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med člani zbora sta nastali dve nasprotni mnenji. Papeževi predstavniki so zahtevali, da se ne spoštuje reformatorjevo jamstveno pismo. Rekli so, "da Ren mora sprejeti njegov pepel, kakor je pred sto leti sprejel Husovega".(26) Toda nemški knezi, čeprav so bili sami papeževi pristaši in odprti Lutrovi nasprotniki, so se odločili proti takšnemu teptanju dane besede, kajti to bi bila sramota za čast naroda. Opozorili so na nesreče, ki so prišle po Husovi smrti, in izjavili, da si ne bi upali priklicati groznih nesreč nad Nemčijo in nad njenega mladega cesarja.

Sam Karel V. je odgovoril na predlog, rekoč: "Če bi bili čast in vera pregnani iz vsega sveta, bi morali najti zavetje v srcih knezov."(27) Najbolj ogorčeni reformatorjevi sovražniki so pritiskali, naj ravna z njim, kakor je cesar Sigismund ravnal s Husom: da ga izroči na milost in nemilost cerkvi. Ko pa se je cesar spomnil Husa, ki je na zboru kazal vklenjene roke in javno obsojal cesarja, ker je poteptal dano besedo, je odvrnil: "Ne želim zardeti od sramu kakor nekoč Sigismund."(28)

Toda Karel V. je načrtno zavrgel resnice, ki jih je zagovarjal Luter. Zapisal je: "Trdno sem se odločil hoditi po stopinjah prednikov."(29) Odločil se je, da ne bo stopil/163/ s steze običajev, tudi zaradi pravičnosti in resnice ne. Hotel je kakor njegovi očetje podpreti papeštvo z vsemi njegovimi hudodelstvi in zlorabami. Ker je zavzel takšno stališče, ni hotel sprejeti luči, ki je niso sprejeli njegovi očetje, ali izvršiti dolžnosti, ki je oni niso izpolnili.

Tudi danes je mnogo takšnih, ki se držijo očetovskih običajev in izročil. Ko jim Bog pošlje novo luč, je nočejo sprejeti, ker je niti njihovi očetje niso sprejeli, potem ko so jo spoznali. Ne živimo v času svojih očetov, zato tudi naše dolžnosti in odgovornosti niso enake njihovim. Bog nas ne bo pohvalil, če gledamo na zgled svojih očetov in po njem določamo svoje dolžnosti, namesto da bi zase preiskovali besedo resnice. Naša odgovornost je večja od naših prednikov. Odgovorni smo za luč, ki so jo oni sprejeli in jo nam izročili v dediščino, prav tako pa tudi za novo luč, ki sedaj sveti na nas iz Božje besede.

Jezus je rekel za nezveste Jude: "Ko ne bi bil prišel na svet in jim ne bi bil govoril, ne bi imeli greha; sedaj pa nimajo izgovora za svoj greh." (Jan 15,22.) Ista Božja moč je cesarju in nemškim knezom govorila po Lutru. Ko je luč zasvetila iz Božje besede, je njegov Duh zadnjič vabil mnoge člane tega zbora. Kakor je mnogo let poprej Pilat dovolil, da sta ošabnost in častihlepnost zaprli njegovo srce besedam Odrešenika sveta; kakor je bojazljivi Feliks zaprosil glasnika resnice: "Za sedaj pojdi; a kadar bom imel priličen čas, te zopet pokličem;" kakor je ošabni Agripa priznal: "Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan," (Dej 24,25; 26,28.) pa je vendar zavrgel iz nebes poslano sporočilo - tako se je tudi Karel V. odločil zavreči luč resnice, ker je bil prežet s posvetno ošabnostjo in mislil, da mu to narekuje državniška modrost.

Novice o načrtih zoper Lutra so se hitro razvedele in v mestu izzvale veliko vznemirjenje./164/ Reformator je dobil mnogo prijateljev, ki so se zaradi poznanja verolomne okrutnosti Rima do vseh, ki so si upali odkriti njegovo pokvarjenost, odločili, da ne bo padel kot njegova žrtev. Na stotine plemičev se je obvezalo, da ga bo zaščitilo. Mnogi so cesarjevo odločitev ožigosali kot znamenje slabosti cesarske oblasti in njegove pokorščine Rimu. Na hišnih vratih in na javnih trgih so se pojavili plakati; nekateri so zagovarjali, drugi pa obsojali Lutra. Na enem izmed njih so bile napisane besede modrega moža: "Gorje ti, o dežela, ako je tvoj kralj otrok." (Prop 10,16.) Splošno navdušenje po vsej Nemčiji za Lutra je prepričalo cesarja in državni zbor, da bi sleherna nepravičnost storjena Lutru izpostavila nevarnosti mir cesarstva in varnost samega prestola.

Friedrich Saški je dalje ravnal premišljeno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Friedrich Saški je dalje ravnal premišljeno, ko je previdno skrival svoja prava čustva do reformatorja, hkrati pa ga je ščitil z neutrudno pozornostjo ter spremljal vsak premik njega in njegovih sovražnikov. Bilo pa je mnogo tudi takšnih, ki niso skrivali svojih simpatij do Lutra. Obiskovali so ga knezi, baroni, grofje in druge vplivne osebnosti svetovljanskega in duhovnega sloja. Spalatin je pisal: "Majhna reformatorjeva soba ni mogla sprejeti vseh obiskovalcev."(30) Ljudje so ga občudovali, kakor da je nekaj več od človeka. Celo tisti, ki niso verovali v njegov nauk, so občudovali njegovo plemenito poštenost, ki ga je spodbujala, da se je raje izpostavil smrtni nevarnosti, kakor pa da bi oskrunil svojo vest.

Vloženi so bili resni napori, da bi nagovorili Lutra, naj se sporazume z Rimom. Plemiči in knezi so ga opozorili, da bo kmalu pregnan iz cesarstva in puščen brez zaščite, če se bo dalje vztrajno držal svojega mnenja nasproti celotne cerkve in zbora. Luter pa je na to odvrnil: "Kristusov evangelij se ne more oznanjati brez težav. ... Zakaj naj bi me strah in grožnje ločile od Gospoda in Božje besede, ki je edina resnica?/165/ Ne, raje dam svoje telo, kri in življenje."(31)

Znova so pritiskali nanj, da se podredi cesarjevi sodbi, pa se mu ne bo treba ničesar več bati. Odvrnil je: "Nič nimam proti temu, če cesar, knezi in najbolj preprosti kristjani preiščejo in presodijo moje knjige, vendar pod pogojem, da to store na temelju Božje besede. Samo njo so ljudje dolžni poslušati. Ne delajte nasilja moji vesti, ki se pokorava Svetemu pismu."(32)

Ko so ga drugič poskušali nagovoriti, jim je odgovoril: "Privolim, da se odpovem svojemu jamstvenemu pismu. V cesarjeve roke izročam svojo osebnost in svoje življenje, toda Božje besede - nikoli."(33) Izjavil je, da se je pripravljen podrediti odločitvi splošnega zbora, vendar pod pogojem, da ta zbor sodi po Svetem pismu. Dodal je: "Kar se tiče Božje besede in vere, lahko vsak kristjan o tem sam presodi prav tako dobro kakor papež, četudi ga podpira milijon zborov."(34) Prijatelji in sovražniki so se končno prepričali, da je zaman vsako nadaljnje nagovarjanje k spravi.

Ko bi bil reformator popustil v samo eni točki, bi Satan in njegovi sodelavci zmagali. Toda njegova neomahljiva odločnost je bila sredstvo za osvoboditev cerkve in začetek nove in boljše dobe. Vpliv tega človeka, ki si je upal v verskih zadevah misliti in delati samostojno, je deloval na cerkev in na svet ne samo v svojem času, temveč tudi v vseh prihodnjih rodovih. Njegova odločnost in zvestoba bosta v zadnjem času krepili vse, ki bodo morali preživeti podobno izkušnjo. Božja moč in velikost sta bili povišani nad človeške odločitve, nad mogočno Satanovo moč.

Kmalu potem je Luter dobil od cesarja ukaz, da se vrne domov. Reformator je vedel, da bo po tem ukazu kmalu prišla tudi njegova obsodba. Preteči oblaki so se nabrali nad njegovo stezo,/166/ vendar je bilo njegovo srce polno veselja in hvale, ko je odhajal iz Wormsa. Rekel je: "Sam Hudič je varoval papeško trdnjavo, toda Kristus je vanjo naredil veliko luknjo, in Satan je moral priznati, da je Bog močnejši od njega."(35)

Po odhodu si je iskreno zaželel, ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Po odhodu si je iskreno zaželel, da njegove odločnosti ne bi napačno razlagali kot upor, zato je pisal cesarju: "Bog, ki preiskuje srca, je priča, da sem se pripravljen pokoriti vašemu veličanstvu bodisi v slavi ali sramoti, v življenju ali smrti, v vsem razen v Božji besedi, po kateri človek živi. V poslovnih stvareh je moja vdanost neomahljiva, kajti izguba ali dobiček v pozemskih zadevah ne vplivata na zveličanje. Ko pa gre za večne koristi, Bog ne želi, da bi se pokoravali človeku. Kajti podrejanje v duhovnih zadevah je pravo bogoslužje, to pa pripada samo Stvarniku."(36)

Luter je bil med vračanjem iz Wormsa sprejet s še večjim navdušenjem kakor poprej. Visoki duhovni dostojanstveniki so pozdravljali izključenega meniha, državne oblasti pa so izkazovale spoštovanje človeku, ki ga je cesar obsodil. Nagovorili so ga, naj pridiga kljub cesarjevi prepovedi, in tako se je znova povzpel za prižnico: "Nikoli se nisem zavezal, da bom z verigo privezal Božjo besedo," je spregovoril, "niti se nikoli ne bom na kaj takega zavezal."(37)

Kmalu po njegovem odhodu iz Wormsa je papeškim pristašem uspelo nagovoriti cesarja, da je izdal odlok proti njemu. V njem je bil Luter razglašen za "Satana v človeški podobi, oblečenega v meniška oblačila".(38) Izdan je bil ukaz, naj se ukrepa tako, da se prepreči njegovo delo brž ko poteče rok njegovega jamstvenega pisma. Vsakomur je bilo prepovedano, da bi mu ponudil zavetje, hrano ali pijačo ali ga podpiral ali pomagal z besedami ali dejanji, bodisi javno bodisi zasebno. Moral je biti ujet kjer koli in izročen oblastem. Tudi njegove sledilce je treba ujeti, njihovo posestvo pa zapleniti. Njegove spise je treba uničiti, in slednjič, kdor koli bi si upal delati drugače, kakor pravi ta ukaz, mora deliti usodo z njim./167/ Saški volilni knez in drugi knezi, ki so bili prijateljsko naklonjeni Lutru, so odšli iz Wormsa kmalu po njegovem odhodu, in državni zbor je odobril cesarjev odlok. Sedaj so papeški pristaši slavili zmago. Menili so, da je usoda reformacije zapečatena.

Bog je v tem nevarnem času pripravil pot za rešitev svojega služabnika. Budno oko je spremljalo Lutrovo gibanje in neko zvesto in plemenito srce se je odločilo, da ga bo rešilo. Jasno je bilo, da bo Rim zadovoljen samo tedaj, ko bo slišal, da je Luter mrtev. Edina možnost, da bi ga obvarovali pred levjimi čeljustmi, je bila, da ga skrijejo. Bog je dal modrost Friedrichu Saškemu, da je naredil načrt za reformatorjevo rešitev. Ob sodelovanju prijateljev je bil izpeljan načrt volilnega kneza, in Luter je bil popolnoma skrit pred prijatelji in sovražniki. Ko se je vračal domov, so ga na lepem prijeli, ugrabili spremstvu in skozi gozd hitro odpeljali v trdnjavo Wartburg - osamljeno trdnjavo, sezidano na vrhu neke gore. Njegovo odpeljanje in skrivanje je bilo tako skrivnostno, da niti sam Friedrich Saški dolgo časa ni vedel, kam je bil odpeljan. Pomembno je bilo, da tega ni vedel. Dokler koli namreč volilni knez ni vedel, kje je Luter skrit, ni mogel niti povedati česa o tem. Vedel je samo, da je reformator na varnem, in to mu je bilo dovolj.

Minili so pomlad, poletje in jesen; nastopila je zima...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Minili so pomlad, poletje in jesen; nastopila je zima, Luter pa je bil še vedno pregnanec. Aleander in njegovi privrženci so slavili zmago, prepričani so bili, da bo luč evangelija kmalu ugasnila. Namesto tega pa je reformator svojo svetilnico polnil iz zaloge resnice, da bi njena luč svetila s še močnejšim sijajem.

V prijateljski varnosti v Wartburgu se je sprva počutil srečen, ko je videl, da je rešen strasti in bojnega nemira. Vendar ni mogel dolgo prenašati spokojnosti in počitka. Navajen je bil aktivnega življenja in hudega boja, zato ni mogel zlahka prenašati brezdelja. V teh dneh osamljenosti mu je viselo pred očmi stanje cerkve,/168/ zato je obupan vzkliknil: "Joj! Ali v teh zadnjih dneh Božje jeze ni nikogar, ki bi stopil kakor zid med Gospoda in rešil Izraela?"(39) Potem je začel razmišljati o sebi in se prestrašil, da ne bi bil zaradi svojega umika iz boja obtožen kot bojazljivec. Poleg tega si je očital malomarnost in ugajanje samemu sebi. A vendar je hkrati delal več, kakor pa bi se lahko pričakovalo od enega človeka. Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Njegovi sovražniki, ki so si laskali, da so ga utišali, so se začudili in zmedli nad očitnimi dokazi, da še vedno deluje. Spod njegovega peresa je prišla množica brošur, ki so krožile po vsej Nemčiji. Poleg tega pa je za svoje rojake naredil veliko delo s prevodom Novega zakona v nemščino. Z višine svojega skalnatega Patmosa je več kakor leto dni dalje oznanjal evangelij ter žigosal grehe in zmote svojega časa.

Bog je odstranil svojega služabnika iz javnega življenja ne samo zato, da bi ga ohranil pred jezo njegovih nasprotnikov in mu zagotovil nekaj mirnega časa za pomembna dela, temveč je to naredil iz še pomembnejših vzrokov. V samoti in skrivališču planinskega zavetja je bil Luter ločen od sleherne pozemske opore in človeške hvale. Tako je bil obvarovan pred ošabnostjo in samozaupanjem, ki sta tako pogosta spremljevalca uspeha. To trpljenje in ponižanje ga je pripravilo, da bi z zanesljivim korakom hodil po vrtoglavih višinah, na katere je bil na lepem prenesen.

Kadar se ljudje veselijo svobode, ki jim jo prinaša resnica, radi povišujejo nje, ki jih je Bog uporabil, da bi strgali verige zmot in praznoverja. Satan poskuša odvrniti človeške misli in čustva od Boga in jih usmeriti na ljudi; na ta način jih zapelje, da spoštujejo orodje, zanemarijo pa roko, ki upravlja vse dogodke previdnosti. Verski voditelji, ki so na ta način hvaljeni in slavljeni, pogosto izgubijo spred oči odvisnost od Boga in padajo v samozaupanje./169/ Zaradi tega si prizadevajo zavladati nad umom in vestjo ljudi, ki so nagnjeni k temu, da kot na vodje gledajo nanje, ne pa na Božjo besedo. Delo reforme je pogosto trpelo zaradi takšnega duha njenih pristašev. Bog je hotel obvarovati delo reformacije prav pred to nevarnostjo. Želel je, da to delo ne bi imelo znamenja človeka, temveč da sprejme Božji pečat. Ljudje so gledali na Lutra kot na razlagalca resnice; zato je bil odstranjen, da bi bili vsi pogledi usmerjeni na njenega večnega avtorja./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

9. Švicarski reformator
Božji načrt, po katerem je ustanovil cerkev, vidimo tudi v izbiri orodij, po katerih se bo izpeljala reforma v cerkvi. Od Boga poslani Učitelj je zaobšel pozemske velikaše, plemiče in bogataše, ki so se navadili kot voditelji ljudstva sprejemati hvalo in spoštovanje od ljudi. Bili so tako ošabni in samozavestni v svojem bahanju s premočjo, da niso mogli sočustvovati s svojimi bližnjimi in postati sodelavci ponižnega Nazarečana. Neukima galilejskima ribičema je bilo poslano vabilo: "Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudi." (Mat 4,19.) Ti učenci so bili ponižni in pri-pravljeni za poučevanje. Čim manj so bili pod vplivom lažnega nauka svojega časa, tem uspešneje jih je mogel Kristus poučevati in pripravljati za svojo službo. Tako je bilo tudi v dneh velike reformacije. Vodilni reformatorji so bili možje iz skromnega ljudstva - ljudje, ki so bili popolnoma prosti vsakršnega napuha družbenega položaja svojega časa ter vpliva fanatizma in duhovništva. Bog uporablja skromna orodja, da bi dosegel velike uspehe. Tedaj se slava ne pripisuje ljudem, temveč njemu, ki dela po njih, da bi hoteli in delali, kar je njemu po volji.

Nekaj tednov po Lutrovem rojstvu v kolibi saškega rudarja se je rodil Ulrich Zwingli v koči nekega alpskega pastirja. Okolje, v katerem je Zwingli preživel svoje otroštvo/171/ in dobil prvo vzgojo, je bila dobra priprava za njegovo poznejše poslanstvo. Ker je bil vzgojen sredi prizorov naravnega veličastja, lepot in spoštljive vzvišenosti, je bil njegov um prepojen z občutkom Božje moči, velikosti in veličastva. Zgodovina junaških del, ki so bila izvršena med njegovimi rodnimi gorami, je prižgala njegova mladeniška koprnenja. Od svoje pobožne babice je poslušal nekaj svetopisemskih zgodb, ki jih je napaberkovala izmed legend cerkvenih izročil. Z velikim zanimanjem je poslušal o delih očakov in prerokov, o pastirjih, ki so pasli črede na palestinskih gričih, kjer so se angeli pogovarjali z njimi, o Otroku iz Betlehema in o Možu z Golgote.

Enako kakor Hans Luter je želel tudi Zwinglijev oče šolati sina, zato je moral deček zgodaj zapustiti svojo rodno dolino. Njegov umski napredek je bil tako nagel, da se je kmalu postavilo vprašanje, kje bodo zanj našli učitelja, ki bi ga bil sposoben poučevati. Ko je dopolnil trinajst let, je odšel v Bern, kjer je bila tedaj najboljša šola v Švici. Tam se je pojavila nevarnost, ki je grozila, da bo pokvarila obljubo njegovega življenja. Menihi so ga namreč neprestano nagovarjali, naj stopi v samostan. Dominikanci in frančiškani so tekmovali, kdo bo dobil večjo naklonjenost med ljudstvom. To so želeli doseči z bogastvom in okraski svojih cerkev, s sijajem svojih obredov, s privlačnostjo znamenitih relikvij in čudodelnih podob.

Bernski dominikanci so videli, da si bodo zagotovili dobiček in čast, če jim bo uspelo pridobiti tega mladega nadarjenega učenca. Njegova nenavadna mladost, njegov prirojeni dar govornika in pisca, njegova nadarjenost za glasbo in pesništvo so bili vplivnejši kakor ves njihov sijaj in razkošje, da bi pritegnili ljudstvo k svojemu bogoslužju in povečali dohodke svojemu redu. Z zvijačami in laskanjem so si prizadevali pridobiti Zwinglija, da bi stopil v njihov samostan. Luter se je kot študent zakopal v samostansko celico; ko ga Božja previdnost ne bi bila izpeljala od tod, bi bil izgubljen za človeštvo. Zwingli se ni smel podati po enako nevarni poti./172/ Po Božji previdnosti je bil njegov oče opozorjen o načrtih menihov. Ni imel namena dovoliti, da bi njegov sin stopil na pot brezdelnega in brezvrednega samostanskega življenja. Videl je, da je njegova prihodnost v nevarnosti, zato mu je ukazal, naj takoj pride domov.

Mladenič je ubogal, vendar ni....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mladenič je ubogal, vendar ni mogel dolgo ostati v svoji rodni dolini. Čez nekaj časa je odšel na nadaljnje šolanje v Basel. Tam je Zwingli prvič slišal pridigo o brezplačni Božji milosti. Profesor starih jezikov Wittembach je prišel s študijem hebrejščine in grščine v zvezo s Svetim pismom, in tako so žarki Božje resnice razsvetlili um njegovih učencev po njegovih predavanjih. Učil jih je, da obstaja starejša resnica, ki je veliko več vredna kakor teorije znanstvenikov in filozofov. Ta stara resnica je spoznanje, da je Kristusova kri edina odkupnina za grešnike. Za Zwinglija so bili to prvi žarki pred bližajočo se zarjo.

Zwinglija so kmalu povabili, naj zapusti Basel in nastopi svoj življenjski poklic. Njegovo prvo delovno mesto je bila alpska župnija nedaleč od njegove rojstne doline. Ko je bil posvečen v mašnika, "se je z vso dušo posvetil proučevanju božanske resnice, ker se je zavedal, kaj vse mora znati ta, komur je zaupana Kristusova čreda", pravi eden njegovih sodelavcev.(1) Čim bolj je preiskoval Sveto pismo, tem jasneje je spoznaval razliko med njegovi-mi resnicami in rimskimi zmotami. Podredil se je Svetemu pismu kot Božji besedi, edinemu zadostnemu in nezmotljivemu pravilu. Razumel je, da mora biti Božja beseda razlagalec samega sebe. Ni se upal uporabljati Svetega pisma, da bi podprl vnaprej izmišljeno teorijo, temveč se je imel za dolžnega spoznati njegov jasen in očiten nauk. Uporabljal je vsa sredstva, kar jih je imel na voljo, da bi dosegel popolno in pravo razumevanje Svetega pisma. Zato je prosil za pomoč Svetega Duha, ki bo, kakor je sam rekel, razodel pravi pomen Božje besede vsakomur, ki bo za to prosil iskreno in z molitvijo./173/

Zwingli je rekel: "Sveto pismo izvira od Boga, ne pa od človeka. Bog, ki razsvetljuje, ti bo pomagal razumeti, da je njegov govor od Boga. Božja beseda ... se ne more zmotiti. Ona razsvetljuje, poučuje, dviga, dušo obseva z zveličanjem in milostjo, jo tolaži v Bogu, napravlja jo ponižno, tako da pozablja nase in sprejema Boga." Zwingli je sam doživel resničnost teh besed. Pozneje je govoril o svoji izkušnji iz tega časa in zapisal: "Ko sem začel proučevati Božjo besedo, sta me stalno vznemirjali filozofija in sholastika. Na koncu sem prišel do tega, da sem si dejal: 'Vse to moraš opustiti in iskati Božjo luč edino v njegovi preprosti besedi.' Tedaj sem začel prositi Boga za njegovo luč in Sveto pismo mi je postalo lažje."(2)

Nauka, ki ga je Zwingli oznanjal, ni dobil od Lutra. To je bil Kristusov nauk. Švicarski reformator je dejal: "Če Luter oznanja Kristusa, dela to, kar delam jaz. Število tistih, ki jih je pripeljal h Kristusu, je večje, kakor število tistih, ki sem jih pripeljal jaz. Vendar to ni pomembno. Ne bom nosil drugega imena razen Kristusovega, čigar vojak sem, On pa je moj edini vodja. Nikoli nisem pisal Lutru, niti on meni ni. A zakaj? - Da bi se videlo, da Božji Duh soglaša s samim seboj, saj oba učiva edinstveni Kristusov nauk brez kakršnega koli neujemanja."(3)

Leta 1516 so Zwinglija poklicali za pridigarja einsiedelnskega samostana. Tam je imel priložnost bolje spoznati rimsko pokvarjenost in kot reformator opraviti vpliv, ki se bo čutil daleč od njegovih rodnih Alp. Med einsiedelnske glavne privlačnosti se je prištevala podoba device Marije, za katero so trdili, da ima čudodelno moč. Nad vhodnimi samostanskimi vrati je bilo napisano: "Tukaj je možno dobiti popolno/174/ odpuščanje grehov."(4) V vseh letnih časih so prihajali romarji, da bi se poklonili pred kipom device Marije, toda na veliki letni praznik, ki je posvečen v njeno čast, je množica romarjev prišla iz vseh krajev Švice ter celo iz Francije in Nemčije. Zwinglija so ti prizori zelo žalostili, zato je izkoristil priložnost, da je tem sužnjem praznoverja oznanjal svobodo, ki jo prinaša evangelij.

Govoril jim je takole: "Ne mislite.......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Govoril jim je takole: "Ne mislite, da je Bog bolj navzoč v tem templju kakor kje drugje. V kateri koli deželi živite, je Bog okrog vas in vas sliši. ... Ali lahko nekoristna dejanja, dolga romanja, darovi, slike, klicanje Device in svetnikov priskrbijo Božjo milost? ... Kaj koristijo mnoge besede, s katerimi krasite svoje molitve? Kakšno korist imajo sijajne obleke, obrite glave, dolge in nabrane obleke in z zlatom izvezeni copati? ... Bog gleda na srce, toda naše srce je daleč od njega. Kristus, ki je bil enkrat darovan na križu, je naša daritev in žrtev, ki je zadostila za grehe vseh vernikov za vso večnost."(5)

Mnogim poslušalcem ta nauk ni bil po volji. Grenko so se razočarali, ko so slišali, da je bil njihov napor zaman. Niso mogli razumeti odpuščanja, ki jim ga Kristus ponuja brezplačno. Bili so zadovoljni s staro potjo v nebesa, ki jim jo je zakoličil Rim. Bali so se težave, ki bi jih doletela pri iskanju česa boljšega. Lažje jim je bilo zveličanje zaupati duhovnikom ali papežu kakor pa iskati čistost srca.

Nekateri pa so vendar z veseljem sprejeli sporočilo zveličanja v Kristusu. Obredi, ki jih je predpisal Rim, jim niso prinesli duševnega miru, zato so z vero sprejeli Zveličarjevo kri za svojo spravno daritev. Vrnili so se v rojstni kraj, da bi še drugim razodeli dragoceno luč, ki so jo sprejeli. Tako se je resnica prenašala iz zaselka v zaselek, od mesta do mesta, število Marijinih romarjev pa se je zmanjševalo./175/ Zmanjšali so se tudi darovi, torej tudi Zwinglijevi dohodki, ki so izvirali od teh darov. Vendar se je tega zgolj razveselil, ko je videl, kako se podira moč skrajništva in praznoverja.

Cerkveni dostojanstveniki pa niso bili slepi za delo, ki ga je opravljal Zwingli, a se sprva niso vmešavali. Upali so, da ga bodo pridobili zase z laskanjem; v tem času pa je resnica pridobivala srca ljudi.

Delo v Einsiedelnu je Zwinglija pripravljalo za še širše delovno polje, v katero je imel kmalu stopiti. Po treh letih so ga poklicali za pridigarja züriške stolnice. To mesto je bilo tedaj največje v švicarski federaciji, in vse, kar se je tam dogajalo, je imelo daljnosežni vpliv. Cerkvene osebnosti, ki so Zwinglija poklicale v Zürich, so mu prizadevno razložile, da si ne želijo novotarij, in ga poučile o dolžnostih.

Dejali so mu: "Na vso moč si prizadevajte povečati cerkvene dohodke in ne zanemarjajte malenkosti. S prižnice in v spovednici svetujte vernikom, naj plačujejo svoje desetine in prispevke ter z darovi pokažejo ljubezen do cerkve. Trudite se povečati dohodek od bolnih, od maš in nasploh od sleherne cerkvene dejavnosti. Med vaše dolžnosti spada delitev svetih skrivnosti, pridiganje in skrb za čredo, med vaše dolžnosti spadajo tudi dela kaplana," je dodal njegov starešina. "Lahko si vzamete pomočnika za te posebne službe, še zlasti za pridiganje. Svete skrivnosti boste delili samo uglednim osebnostim, in sicer ko vas pokličejo; prepovedano vam je to deliti komur koli ne glede na položaj."(6)

Zwingli je molče poslušal,.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zwingli je molče poslušal, potem se je zahvalil za čast, da je bil poklican na tako pomebno službo, ter jim začel podajati načrt,/176/ ki ga je nameraval izvajati. Rekel je: "Kristusovo življenje je bilo dolgo skrito pred ljudstvom. Posebej bom pridigal iz Matejevega evangelija poglavje za poglavjem, prinašal bom vse iz svetopisemskega vira, preiskoval njegove globine, primerjal odlomek z odlomkom in prosil za razumevanje v neprestani in goreči molitvi. Svojo službo bom posvetil v slavo Bogu, v slavo njegovemu edinorojenemu Sinu, pravemu reševanju ljudi in njihovemu utrjevanju v pravi veri."(7) Nekateri duhovniki niso odobravali njegovega načrta in so ga poskušali odvrniti od tega, Zwingli pa je vendar ostal neomajen. Povedal je, da nima namena uporabljati neke nove metode, temveč staro, ki jo je cerkev uporabljala v prejšnjih čistejših časih.

Resnice, ki jih je oznanjal, so že zbudile zanimanje; ljudstvo je množično prihajalo poslušat njegove pridige. Med njegovimi poslušalci so bili tudi takšni, ki že dalj časa niso prihajali k bogoslužju. Bogoslužje je začel tako, da je odprl evangelij, bral in razlagal poslušalcem navdihnjena sporočila o Kristusovem življenju, njegovem nauku in smrti. Tudi tukaj je kakor v Einsiedelnu poudarjal Božjo besedo kot nezmotljivo veljavo in Zveličarjevo smrt kot popolno daritev. Govoril je: "Hočem vas pripeljati h Kristusu, k pravemu viru zveličanja."(8) Okrog Zwinglija so se zbirali ljudje vseh slojev, začenši od državnikov in znanstvenikov pa do obrtnikov in kmetov. Z globokim zanimanjem so poslušali njegove besede. Ni samo oznanjeval o daru zveličanja, ki se daje brezplačno, temveč je neustrašno žigosal pregrehe svojega časa. Ko so se vračali iz stolnice, so mnogi hvalili Boga, govoreč: "Ta mož je pravi pridigar resnice. On bo naš Mojzes, ki nas bo izpeljal iz egiptovske teme."(9)

Po prvih trenutkih velikega navdušenja se je začelo kazati nasprotovanje. Menihi so se dvignili, da bi preprečili njegovo delo in obsodili njegov nauk./177/ Mnogi so ga napadali s spletkami in pastmi, drugi pa so se zatekali k zasramovanju in grožnjam. Zwingli pa je vse to prenašal potrpežljivo, govoreč: "Če želimo pridobiti hudobne za Jezusa Kristusa, moramo zapreti oči pred mnogimi stvarmi."(10)

Tisti čas je prišel novi pomočnik pomagat delu reforme. Neki Lucijan je prišel v Zürich z Lutrovimi spisi, ki ga je iz Basla poslal neki prijatelj reformirane vere, misleč, da bi prodajanje teh spisov utegnilo biti mogočno sredstvo za širjenje luči. Pisal je Zwingliju: "Poglejte, ali ima ta Lucijan dovolj razumnosti in spretnosti, in če ju ima, naj od mesta do mesta in od vasi do vasi ter celo od hiše do hiše med Švicarji raznaša Lutrove spise, a zlasti za vernike napisano razlago Gospodove molitve. Čim bolj bodo ti spisi znani, toliko več kupcev se bo javilo zanje."(11) Tako si je luč utirala pot.

Ko se Bog pripravlja zdrobiti verige neznanja in praznoverja, si Satan še bolj prizadeva ljudi pokriti s temo in zategniti njegove okove. Ko je Bog v raznih deželah obujal ljudi, da bi oznanjali odpuščanje grehov in opravičenje s Kristusovo krvjo, je Rim podvojil svoje napore, da bi v vseh krščanskih deželah postavil trgovine z odpustki, s katerimi je ponujal odpuščanje za denar.

Sleherni greh je imel določeno ceno......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sleherni greh je imel določeno ceno, in ljudem je bilo dovoljeno delati hudodelstva, če bodo s tem le polnili cerkveno blagajno. Tako sta se vzporedno širili dve gibanji: eno je ponujalo odpuščanje za denar, drugo pa odpuščanje v Kristusu. Rim je dovoljeval greh in ga uporabil za vir svojih dohodkov, reformatorji pa so greh obsojali in kazali na Kristusa kot spravitelja in rešitelja.

V Nemčiji je bilo prodajanje odpustkov zaupano dominikancem in na čelu te trgovine je stal nesramni Tetzel. V Švici pa je bila trgovina z odpustki zaupana frančiškanom pod nadzorstvom italijanskega meniha Samsona./178/ Ta je cerkvi že naredil velike usluge, ko je prinesel iz Nemčije in Švice ogromne vsote denarja v papeževo blagajno. Sedaj je šel skozi Švico; pritegoval je velike množice in ubožnim kmetom uplenil njihove skromne dohodke ter izvabljal velike darove od bogatih. Vendar se je že čutil vpliv reformacije, da se je trgovina z odpustki znatno zmanjšala, čeprav ni bila popolnoma preprečena. Zwingli je bil še v Einsiedelnu, ko je Samson začel svojo dejavnost v nekem sosednjem mestu. Ko je reformator slišal za njegovo poslanstvo, se mu je takoj uprl. Nasprotnika se nista srečala, toda Zwinglijev uspeh pri menihovi trgovini je bil tolikšen, da je ta moral oditi drugam.

Zwingli je v Zürichu goreče oznanjal proti trgovini z odpustki. Ko se je Samson približal temu mestu, je mestni svet poslal predenj poslanca s prošnjo, naj ne stopi v mesto. Ko mu je z zvijačo le uspelo dobiti dovoljenje za vstop v mesto, je bil zavrnjen, ne da bi prodal en sam odpustek. Kmalu zatem je zapustil Švico.

Reformacija je dobila močno spodbudo, ko je nastopila kuga, ki je bila imenovana črna smrt in je leta 1519 razsajala po Švici. Mnogi so se ob gledanju smrti v oči spomnili ničevosti in ničvrednosti odpustkov, ki so si jih kupili za denar, zato so si zaželeli, da bi njihova vera počivala na trdnejšem temelju. Zwingli je v Zürichu zbolel. Bolezen je bila tako huda, da so mnogi izgubili upanje, da bi ozdravel, zato so se že širile vesti, da je umrl. V tem kritičnem času pa ga upanje in pogum nista zapustila. Z vero je gledal na golgotski križ z zaupanjem, da je Kristusova daritev zadostna za odpuščanje grehov. Ko je ušel smrti, je začel oznanjati evangelij z večjo gorečnostjo kakor kdaj prej. Tudi njegove besede so imele nepremagljivo moč. Ljudstvo je z veselim srcem pozdravljalo svojega dragega pridigarja, ki se je vrnil z roba groba. Ker so sami bedeli ob postelji bolnih in umirajočih,/179/ so lahko bolje kakor kdaj prej občutili vrednost evangelija.

Zwingli je dosegel jasnejše razumevanje....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zwingli je dosegel jasnejše razumevanje svoje resnice in bolj čutil v sebi njeno prerajajočo moč. Človekov pad in načrt zveličanja sta bili temi, s katerima se je ukvarjal. Govoril je: "V Adamu smo vsi mrtvi, pogreznili smo se v pokvarjenost in prekletstvo."(12) "Kristus ... nam je zagotovil večno zveličanje. ... Njegovo trpljenje je ... večna daritev, ki prinaša večno ozdravljenje. Zadostna je za božansko pravičnost v korist vseh, ki se s trdno in nepremakljivo vero naslanjajo nanjo." Vendar je jasno učil, da nam Kristusova milost ne daje pravice še dalje živeti v grehu. "Kjer koli obstaja vera v Boga, tam je Bog; kjer pa je Bog, je tudi gorečnost, ki ljudi priganja in spodbuja k dobrim delom."(13)

Zanimanje za Zwinglijeve pridige je bilo tolikšno, da je bila stolnica polna poslušalcev, ki so ga prihajali poslušat. Svojim poslušalcem je resnico razodeval po malem, kolikor so jo lahko razumeli. Bil je previden, zato jim ni takoj v začetku razodeval točk, ki bi jih utegnile zmesti ali ustvariti v njih predsodke. Njegov cilj je bil pridobiti njihova srca za Kristusov nauk, jih ganiti z njegovo ljubeznijo in pred njihovimi očmi oživiti Kristusov zgled. Ko bodo sprejeli načela evangelija, bodo njihova praznoverna verovanja in navade premagane.

Reformacija je v Zürichu napredovala korakoma. Sovražniki so ji začeli močno nasprotovati. Leto dni poprej je neki wittenberški menih rekel papežu in cesarju v Wormsu svoj odločni ne, sedaj pa je kazalo, da bodo papeške koristi naletele na podobno nasprotovanje v Zürichu. Zwinglija so znova napadali. V papeških predelih so od časa do časa učence evangelija sežgali na grmadi, vendar to ni bilo dosti. Učitelj krivoverstva mora popolnoma umolkniti. S tem ciljem je konstanški škof poslal v Zürich tri poslance obtožit Zwinglija, da uči ljudstvo/180/ teptati cerkvene zakone in tako ogroža mir in dober družbeni red. Poudaril je, da bo nastal splošni nered, če se bo prezirala cerkvena oblast. Zwingli je odgovoril, da že štiri leta oznanja evangelij v Zürichu in da je to mesto "tišje in mirnejše kakor katero koli drugo švicarsko mesto. Ali ni torej krščanstvo najboljši varuh splošne varnosti?" je sklenil.(14)

Škofovi poslanci so svetovali mestnim odbornikom, naj ostanejo v cerkvi, zunaj katere po njihovih izjavah ni zveličanja. Zwingli je odgovoril: "Ta obtožba proti meni naj vas ne vznemirja. Temelj cerkve je ista Skala, isti Kristus, ki je poimenoval Petra, ko ga je zvesto priznal. Kdor koli z vsem srcem povsod in v vsakem ljudstvu veruje v Gospoda Jezusa, ga bo Bog sprejel. To je zares cerkev, zunaj katere ni zveličanja."(15) Sad tega pogovora je bil, da je eden izmed škofovih poslancev sprejel prenovljeno vero.

Mestni svet ni hotel nastopiti proti Zwingliju, zato se je Rim pripravil za novi napad. Ko je reformator zvedel za načrte svojih sovražnikov, je vzkliknil: "Naj pridejo. Bojim se jih prav toliko, kolikor se skala boji valov, ki butajo ob njeno podnožje."(16) Napori duhovnikov so samo pospešili delo, ki so ga hoteli uničiti. Resnica se je širila naprej. Pristaši reformacije v Nemčiji so sicer izgubili pogum, ko je Luter izginil, vendar jim je pogum znova zrastel, ko so slišali za napredek evangelija v Švici.

Bolj ko se je reformacija v Zürichu utrjevala, močneje so se videli njeni sadovi pri zajezitvi pregrehe ter vzdrževanju reda in sloge. Zwingli je pisal: "Mir se je nastanil v našem mestu, ni več prepirov, zavisti, hinavščine in nesloge. Odkod lahko pride takšna skladnost, če ne od Gospoda in našega nauka, ki nas napolnjuje s sadovi miru in pobožnosti?"(17)

Zmage, ki jih je izbojevala reformacija,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!