Zmage, ki jih je izbojevala reformacija, so spodbudile rimske pristaše, da so si jo še odločneje prizadevali uničiti./181/ Spoznali so, kako slabo so s preganjanjem zavrli Lutrovo delo v Nemčiji, zato so se odločili uničiti reformacijo z njenim lastnim orožjem. Določena je bila obravnava s Zwinglijem. Da bi si zagotovili zmago, so si pridržali pravico ne samo določiti prostor, kjer bodo imeli obravnavo, ampak tudi sodnike, ki bodo odločili, kdo ima prav. Ko bodo imeli Zwinglija v svoji oblasti, bodo že poskrbeli, da se jim več ne bo izmuznil. Če pa vodja utihne, bo gibanje hitro zadušeno. Ta dogovor pa je bil seveda skrbno skrit.

Določeno je bilo, da bo razprava v Badnu, vendar Zwingli tam ni bil navzoč. Züriški mestni svet je prepovedal svojemu pridigarju, da bi se izpostavljal tej nevarnosti, ker ni zaupal papeževim namenom. Pri tem pa se je spominjal grmad, ki so jih ti postavili za sledilce evangelija po vseh papeških predelih. Zwingli je bil pripravljen sprejeti poslance, ki bi jih Rim poslal v Zürich, toda iti v Baden, kjer je bila pred kratkim prelita kri mučencev resnice, bi pomenilo iti v zanesljivo smrt. Ökolampad in Haller sta bila izbrana za zastopnika reformacije, medtem ko je bil zagovornik Rima dr. Eck, ki ga je podpirala množica izobraženih doktorjev in višjih duhovnikov.

Zwinglijev vpliv se je čutil na sestanku, čeprav osebno ni bil navzoč. Pisarje so izbrali papeževi pristaši, drugim pa je bilo s smrtno kaznijo prepovedano kar koli zapisati. Zwingli pa je kljub temu vsak dan dobil natančno poročilo o vsem, kar se je govorilo v Badnu. Neki študent, ki je bil navzoč pri razpravi, je vsak večer sestavil poročilo o tem, kar se je dogajalo čez dan. Druga dva študenta sta prevzela nase dolžnost, da bosta sporočila poslala Zwingliju vsak dan skupaj z Ökolampadovimi pismi. Reformator je odgovarjal ter dajal nasvete in navodila. Svoja pisma je napisal ponoči, študenta pa sta se zgodaj zjutraj vrnila z njimi v Baden. Da pa ne bi izzvala suma čuvajev pri mestnih vratih, sta na glavi nosila košari s piščanci, da sta lahko neovirano prihajala v mesto./182/

Tako se je Zwingli bojeval s svojimi zvitimi sovražniki. Myconij pravi: "Več je delal s svojim razmišljanjem, neprespanimi nočmi, nasveti in navodili, kakor pa če bi bil osebno navzoč pri obravnavi sredi svojih sovražnikov."(18)

Papeževi pristaši, ki so bili ošabno prepričani o zmagi, so prišli v Baden z najlepšimi oblekami in najsijajnejšimi dragotinami. Hranili so se razkošno, njihove mize so bile polne najdragocenejših poslastic in izbranih vin. Breme svojih cerkvenih dolžnosti so si lajšali z zabavami in gostijami. Reformatorji pa so kazali očitno nasprotje, ker so se s svojo preprosto zunanjostjo zdeli ljudstvu nekoliko boljši od beračev, njihova skromna hrana pa jih je le kratek čas zadrževala za mizo. Gostitelj, pri katerem je stanoval Ökolampad, je prežal na svojega gosta v njegovi sobi in ga vedno zalotil pri proučevanju Svetega pisma in molitvi. Zato je z začudenjem podal poročilo, da je ta krivoverec zelo pobožen.

Pri otvoritvi obravnave "se je dr. Eck ošabno povzpel na sijajno okrašen govorniški oder, medtem ko je moral preprosto oblečeni ponižni Ökolampad zasesti prostor nasproti svojemu ošabnemu nasprotniku na nekem preprostem stolu".(19) Ecku se zvonki glas in neomejena zanesljivost nikoli nista izneverila. Upanje v zlato in slavo ga je spodbujalo h gorečnosti; kajti branilec vere mora dobiti lepo nagrado. Ko mu je zmanjkalo boljših dokazov, se je zatekel k posmehovanju in celo obrekovanju.

Ökolampad je bil skromen ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ökolampad je bil skromen in brez zaupanja vase, zato se je izogibal boju, lotil pa se ga je s slovesno izjavo: "Za pravilo razsodbe priznam samo Božjo besedo."(20) Čeprav je bil blag in vljuden, se je pokazal tudi sposoben in nepopustljiv. Rimski pristaši so se po svoji navadi sklicevali na oblast na podlagi cerkvenih običajev, reformator pa se je trdno držal Svetega pisma. Dejal je: "Navade v naši Švici ne veljajo nič, razen če so v skladnosti z ustavo; kar pa se tiče vere, je naša ustava Sveto pismo."(21)/183/

Razlika med tema govornikoma ni ostala brez učinka. Mirno in jasno reformatorjevo dokazovanje, njegov vljuden in skromen način podajanja sta pridobila poslušalce, da so z gnusom zavrgli ošabne in hvalisave Eckove trditve.

Razprava je trajala osemnajst dni. Na koncu so si papeževi pristaši z veliko nesramnostjo pripisali zmago. Ker so bili večina delegatov pristaši Rima, je zbor razglasil reformatorje za premagane in jih izključil iz cerkve z njihovim vodjem Zwinglijem vred. Toda sadovi obravnave so pokazali, kdo je imel prav. Ta razprava je dala še večjo spodbudo delu reformacije, in kmalu potem sta se zanjo odločili pomembni mesti Bern in Basel.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

10. Napredek reformacije v Nemčiji

Lutrovo skrivnostno izginotje je povzročilo osuplost po vsej Nemčiji. Na vseh straneh so vpraševali po njem. O njem so se širile najbolj nenavadne govorice, in mnogi so mislili, da je umorjen. Velika žalost je nastala ne samo med njegovimi dobrimi prijatelji, temveč tudi med tisoči, ki se še niso odločno opredelili za reformacijo. Mnogi so se slovesno zarotili, da se bodo maščevali za njegovo smrt.

Papeški vodje so z grozo ugotovili, koliko je poraslo sovraštvo do njih. Čeprav so v začetku slavili zmago, ker so domnevali, da je Luter mrtev, so si kmalu zaželeli, da bi se skrili pred narodovo jezo. Njegovi sovražniki niso bili toliko vznemirjeni niti zaradi njegovih najbolj pogumnih del, ko je še živel med njimi, kolikor sedaj, ko je izginil. Sedaj, ko je bil nebogljeni ujetnik, je strah zajel nje, ki so v svoji jezi zahtevali njegovo uničenje. Nekdo izmed njih je rekel: "Edino sredstvo, ki nam še ostane, da bi se rešili, je prižgati bakle in iskati Lutra po vsem svetu, da ga znova vrnemo ljudstvu, ki ga zahteva."(1) Cesarski odlok je bil videti brez moči. Papeški predstavniki so bili ogorčeni, ko so videli, da ta priteguje mnogo manjšo pozornost kakor Lutrova usoda.

Novica, da je Luter na varnem, čeprav je ujetnik, je pomirila narodov strah in izzvala še večje navdušenje zanj. Njegovi spisi so se brali z večjim zanimanjem/185/ kakor kdaj prej. Vse večje število ljudi se je pridruževalo delu pogumnega človeka, ki je v tako tragičnih razmerah zagovarjal Božjo besedo. Reformacija se je neprestano krepila. Povsod je klilo seme, ki ga je posejal Luter. Njegova odsotnost je naredila to, česar njegova navzočnost ne bi mogla. Njegovi sodelavci so sedaj čutili večjo odgovornost, ker je bil njihov veliki vodja odstranjen. Z veliko vero in gorečnostjo so šli naprej in delali vse, kar so mogli, da ne bi bilo ovirano delo, ki se je tako čudovito začelo.

Vendar niti Satan ni lenaril. Poskušal je narediti vse, kar je sicer poskušal pri vsakem reformnem gibanju: prevarati in uničiti ljudstvo tako, da mu podtakne ponaredek namesto pravega dela. Kakor so bili v cerkvi prvih stoletij lažni kristusi, tako so se tudi v XVI. stoletju pojavljali lažni preroki.

Nekateri ljudje, ki jih je zajelo globoko vznemirjenje v verskem svetu, so si zamišljali, da so iz nebes dobili posebno razodetje, in trdili, da jih je Bog poklical, naj dokončajo delo reformacije, ki ga je samo slabotno začel Luter. Pravzaprav pa so podirali vse, kar je Luter postavil. Zavrgli so vzvišeno načelo, ki je bilo temelj reformacije - Božjo besedo kot zadostno pravilo vere in življenja. Na prostor tega nezmotljivega vodja pa so postavili spremenljivo in nezanesljivo merilo osebnih čustev in vtisov. Tako so zavrgli sredstva za odkrivanje zmot in prevar ter s tem odprli pot Satanu, da po svoji volji vlada človeškim razumom bolje, kakor pa bi to naredil sam.

Eden teh prerokov je trdil, da dobiva navodila od angela Gabrijela. Neki študent, ki se je združil z njim, je opustil svoj študij in rekel, da ga je sam Bog obdaril z modrostjo za razlaganje svoje besede. Tudi drugi, ki so bili po svoji naravi nagnjeni k fanatizmu, so postali njuni pristaši. Delo teh zanesenjakov je izzvalo veliko vznemirjenje./186/ Lutrove pridige so povsod prebudile ljudstvo, da je čutilo potrebo po reformi, sedaj pa so bile nekatere v resnici poštene duše zapeljane s trditvami teh novih prerokov.

Vodje gibanja so prišli ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vodje gibanja so prišli v Wittenberg in hoteli svoj nauk vsiliti Melanchthonu in njegovim sodelavcem. Povedali so jim: "Smo od Boga poslani učit ljudstvo. Z Gospodom se zaupno pogovarjamo, vemo, kaj se bo zgodilo, z eno besedo smo apostoli in preroki ter se sklicujemo na doktorja Lutra."(2)

Reformatorji so osupnili in se zmedli. V vsem tem je bilo nekaj, česar nikoli niso doživeli, zato niso vedeli, kako naj ukrepajo. Melanchthon je govoril: "V teh ljudeh so nenavadni duhovi: toda kakšni duhovi so to? ... Po eni strani moramo paziti, da ne bi gasili Božjega Duha, po drugi strani pa, da nas ne zapelje Satanov duh."(3)

Kmalu so se pokazale posledice novega nauka. Sveto pismo se je začelo odklanjati in celo popolnoma zametati. V šolah je nastala zmeda. Študenti so s preziranjem vsakršnih ovir opustili študij in zapuščali vseučilišča. Ljudje, ki so mislili, da so poklicani k oživljanju in vodenju dela reformacije, so ga pripeljali naravnost na rob pogube. Rimski pristaši so se znova opogumili in zmagoslavno vzklikali: "Še en udarec, pa bo vse naše."(4)

Ko je Luter v svojem zavetju v Wartburgu zvedel, kaj se dogaja, je globoko zaskrbljen rekel: "Vedno sem pričakoval, da nam bo Satan poslal takšno gorje."(5) Razumel je pravi značaj teh samozvanih prerokov in videl nevarnost, ki je grozila delu resnice. Nasprotovanje papeža in cesarja mu ni povzročalo tolikšnega nemira in skrbi, kolikršnega je čutil sedaj. Iz vrst tako imenovanih prijateljev reformacije so vstali njeni najhujši sovražniki. Prav tiste resnice, ki so mu prinesle tako veliko veselje/187/ in tolažbo, so postale vzrok razdora in zmede v cerkvi.

Pri delu reformacije je Lutra spodbujal Božji Duh in šel je dlje, kakor pa je predvidel sam. Ni upal, da bo prišel v takšen položaj, v kakršnega je prišel sedaj, in da bo izpeljal tako temeljite spremembe. Bil je samo orodje v rokah Neskončne moči. Pogosto se je bal posledic svojega dela. Nekoč je rekel: "Ko bi vedel, da bo moj nauk škodoval enemu samemu človeku, četudi še tako neznatnemu in neukemu - kar pa se pravzaprav ne more zgoditi, saj je pravi evangelij - bi raje umrl desetkrat, kakor pa da ga ne bi zanikal."(6)

Sedaj pa je sam Wittenberg, središče reformacije, hitro padel pod vpliv skrajništva in krivičnosti. Teh strašnih razmer pa niso povzročili Lutrovi nauki, pač pa so njegovi sovražniki iz vse Nemčije krivdo zvrnili nanj. Z bolečino v duši se je pogosto vprašal: "Ali je to lahko konec velikega reformatorskega dela?"(7) Ko pa je goreče molil Boga, je v njegovem srcu znova zavladal mir. Dejal je: "Delo je tvoje, ne pa moje, in Ti ne boš dovolil, da bi ga uničili praznoverje ali skrajništvo." Neznosna pa se mu je zdela misel, da bi ostal daleč od boja v tako kritičnem času. Zato se je odločil vrniti v Wittenberg.

Brez odlašanja se je podal na nevarno pot....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Brez odlašanja se je podal na nevarno pot. Bil je cesarski izobčenec. Sovražniki so ga imeli pravico ubiti; njegovim prijateljem je bilo prepovedano, da bi ga spremljali in varovali. Cesarska oblast je pripravila najostrejše ukrepe proti njegovim pristašem. Toda on je videl, da je delo evangelija v nevarnosti, zato je odšel brez strahu v Gospodovem imenu, da bi se bojeval za resnico.

Luter je v nekem pismu volilnemu knezu razložil svoj namen, da zapusti Wartburg, in rekel: "Vaše veličanstvo mora vedeti, da se vračam v Wittenberg z močnejšo zaščito, kakor pa je zaščita princev in volilnih knezov. Ne mislim prositi za podporo vašega veličanstva in še zdaleč ne hrepenim po vaši zaščiti,/188/ prej bi jaz lahko zaščitil vas. Ko bi vedel, da bi me vaše veličanstvo hotelo in moglo obvarovati, sploh ne bi šel v Wittenberg. Ni meča, ki lahko pomaga temu delu. Sam Bog mora storiti vse brez človeške pomoči in sodelovanja. Kdor ima največjo vero, lahko tudi najbolj zaščiti."(8)

V nekem drugem pismu, ki ga je napisal na poti v Wittenberg, je izjavil: "Pripravljen sem pretrpeti nemilost vašega veličanstva in jezo celotnega sveta. Ali niso vsi Wittenberžani moje ovce? Ali jih ni Bog zaupal meni? Ali ni potrebno, da sem pripravljen umreti zanje, če se bo to od mene zahtevalo? Poleg tega pa se bojim, da bo v Nemčiji izbruhnil strašen upor, s katerim bo Bog kaznoval naš narod."(9)

Z veliko previdnostjo in ponižnostjo, toda zanesljivo in odločno je začel svoje delo. Govoril je: "Z besedo moramo podreti in uničiti vse, kar je bilo postavljeno z nasiljem. Ne želim uporabiti moči zoper praznoverne in neverne. ... Nihče ne sme biti prisiljen. Svoboda je samo jedro vere."(10)

Po vsem Wittenbergu se je razširil glas, da se je Luter vrnil in začel pridigati. Ljudstvo se je začelo zbirati z vseh strani, in cerkev je bila prepolna. Ko je stopil za prižnico, je poučeval, opominjal in karal z veliko modrostjo in blagostjo. Ko je govoril o njih, ki so uporabili nasilje, da bi odpravili mašo, je dejal:

"Maša je slaba stvar; Bog je njen sovražnik; mora se odstraniti; jaz pa bi želel, da bi se po vsem svetu nadomestila z evangeljsko večerjo. Toda nikogar ni treba siliti, da bi jo opustil. Izročimo stvar v Božje roke. Božja beseda naj dela, ne pa mi. A zakaj? se boste vprašali. Zato, ker ne držim človeških src v svoji roki, kakor drži lončar ilovico. Govoriti moramo, kar je prav, nimamo pa pravice soditi. Oznanjajmo, ostalo pa pripada Bogu. Kaj bom dosegel, če bom uporabil silo? Spakovanje, formalnost, slepo posnemanje, človeške naredbe in hinavščino. ... Toda v tem ne bo ne srčne iskrenosti/189/ ne vere ne ljubezni. Kjer pa ni teh treh stvari, manjka vse, in jaz ne dam niti prebite pare za takšen izid. ... Bog dela več samo po svoji besedi, kakor pa če bi vi in jaz in ves svet združili vse svoje moči. Bog osvaja srce; ko pa je srce pridobljeno, je osvojeno vse. ...

Oznanjal bom, govoril, pisal; toda nikogar ne bom silil, kajti vera je prostovoljno dejanje. Glejte, kaj sem naredil. Uprl sem se papežu, prodajanju odpustkov in papeškim pristašem, vendar brez nasilja ali hrupa. Povišal sem Božjo besedo; pridigal sem in pisal; drugega nisem delal. In medtem ko sem spal ... je beseda, ki sem jo oznanjal, oslabila papeštvo in mu prizadejala več škode kakor kateri koli knez ali cesar. Vendar pa jaz nisem naredil nič; vse je naredila sama beseda. Ko bi bil hotel uporabiti moč, bi bila Nemčija verjetno poplavljena s krvjo. Kaj pa bi bil sad tega? Poguba telesa in duše. Zato sem ostal miren in pustil, da beseda teče po svetu."(11)

Dan za dnem čez ves teden je ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Dan za dnem čez ves teden je Luter oznanjal lačni množici. Božja beseda je zdrobila okove fanatičnih spodbud. Moč evangelija je zašle vrnila na pot resnice.

Luter se ni hotel srečati s skrajneži, ki so povzročili vse gorje. Vedel je, da so to možje nezdravega razsojanja in neobrzdanih strasti. Ker so se imeli za posebno razsvetljene od zgoraj, niso mogli zdržati ne najmanjšega nasprotovanja ne najbolj vljudnega karanja ali nasveta. Pripisovali so si najvišjo oblast in zahtevali, da se njihove zahteve potrdijo brez kakršnega koli vprašanja. Ker pa so zahtevali, da se srečajo z njim, jih je privolil sprejeti, toda ob tej priložnosti je uspešno razkrinkal njihove namene, da so goljufi kmalu zapustili Wittenberg.

Skrajništvo je bilo za nekaj časa zadušeno; čez nekaj let pa je izbruhnilo s še večjo močjo in s še bolj strašnimi posledicami. Luter je govoril o teh vodjih takole:/190/ "Zanje je Sveto pismo samo mrtva črka in vsi vpijejo: Duh! Duh! Toda bodite prepričani, da ne bom odšel tja, kamor jih vodi njihov duh. Bog naj me po svoji milosti obvaruje takšne cerkve, v kateri so samo svetniki. Želim ostati tukaj, kjer so ponižni, slabotni, bolni, ki poznajo in čutijo svoje grehe, vzdihujejo in neprestano iz dna srca prosijo Boga, naj jim da tolažbo in pomoč."(12)

Tomaž Münzer, najbolj dejaven med temi skrajneži, je bil mož velikih sposobnosti, ki bi mu omogočile delati dobro, če bi jih pravilno uporabljal; toda ni se naučil niti prvih načel prave vere. "Zajela ga je želja, da bi prenovil svet, a je kakor mnogi zanesenjaki pozabil, da mora začeti pri sebi."(13) Hrepenel je doseči položaj in vpliv, in v tej želji ni popustil nikomur, celo Lutru ne. Izjavil je, da so reformatorji s postavitvijo oblasti Svetega pisma namesto papeštva samo spremenili obliko papeštva. Sam je trdil, da ga je Bog poslal izpeljat pravo reformo. Münzer je govoril: "Kdor ima takšnega duha, ima pravo vero, četudi še nikoli v življenju ni videl Svetega pisma."(14)

Ti skrajniški učitelji so kot igrače svojih vtisov imeli vsako svojo misel in nagib za Božji glas; tako so odšli v veliko skrajnost. Nekateri so celo sežgali svoja Sveta pisma in vpili: "Črka ubija, duh pa oživlja." Münzerjev nauk je zadovoljeval nje, ki so zahtevali čudeže. Istočasno pa je to ugajalo njihovi ošabnosti, ki je dejansko zahtevala človeške zamisli in mnenja postaviti nad Božjo besedo. Tisoči so sprejeli njegov nauk. Kmalu je zavrgel sleherni red pri javnem bogoslužju in dejal, da poslušati kneza pomeni isto kakor poskušati služiti Bogu in Belijalu.

Ko so ti ljudje začeli metati s sebe verige papeštva, niso več hoteli trpeti niti omejitev državnih oblasti. Prevratniški Münzerjev nauk,/191/ ki so ga njegovi pristaši imeli za navdihnjenega od Boga, je povzročil beg pred slehernim nadzorovanjem ter razmahnil predsodke in strasti. Posledice tega so bili strašni prizori vstaj in nasilja in nemška polja so bila prepojena s krvjo.

Duševno trpljenje, ki ga je Luter..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Duševno trpljenje, ki ga je Luter prej preživel v Erfurtu, ga je sedaj zajelo z dvojno močjo zaradi hudih posledic skrajništva, ki so jih pripisovali reformaciji. Rimski visoki dostojanstveniki so trdili - mnogi pa so jim bili pripravljeni verjeti - da je ta vstaja sad Lutrovega nauka. Čeprav je bila ta obtožba neutemljena, je vendar zelo prizadela reformatorja. Zdelo se mu je, da je več, kakor pa more zdržati, če se delo refomacije kaže kot najbolj prostaško skrajništvo. Po drugi strani pa so tudi voditelji novega gibanja sovražili Lutra, ker ni samo nasprotoval njihovemu nauku in njihovim trditvam, da jih vodi Božje navdihnjenje, temveč jih je celo razglasil za upornike proti državnim oblastem. Da bi se mu maščevali, so ga razglasili za podlega goljufa. Kazalo je, da je reformator navlekel nase jezo knezov in ljudstva.

Rimski pristaši so se veselili, ker so pričakovali skorajšnji propad reformacije. Lutra so napadali celo za takšne napake, kakršne si je z največjo gorečnostjo prizadeval popraviti. Skrajniška stranka je trdila, da se z njo nepravično ravna, in tako ji je uspelo pridobiti simpatije velikega števila ljudi. Začeli so se imeti za mučence, kar se pogosto dogaja z njimi, ki zavijajo na kriva pota. Tako so se kot žrtve okrutnosti in nasilja smilili in poveličevali tisti, ki so tako energično vstali proti reformaciji. To je bilo Satanovo delo, ki ga je spodbujal isti uporniški duh, kakršen se je najprej pojavil v nebesih. Satan si je neprestano prizadeval prevarati ljudi in jih pripeljati tako daleč, da greh imenujejo pravičnost, pravičnost pa greh. Kako uspešno je bilo njegovo delo! Kako pogosto so bili Božji služabniki obsuti z grajami in očitki,/192/ ker so se pogumno trudili zaščititi resnico! Satanova orodja se hvalijo in povišujejo in se nanje celo gleda kot na mučence, medtem ko so prepuščeni samim sebi ter vedno pod dvomom in nezaupanjem tisti, ki bi morali biti spoštovani in podprti zaradi svoje zvestobe Bogu.

Lažna svetost in ponarejeno posvečenje še vedno opravlja svoje delo zapeljevanja. V raznih oblikah kaže istega duha kakor v Lutrovih dneh in še danes odvrača pozornost ljudi od Svetega pisma. Pri tem jih zapeljuje, da se bolj dovolijo voditi svojim lastnim občutkom in vtisom, kakor pa da bi se pokoravali Božjim zapovedim. To je najuspešnejša Satanova iznajdba, ki jo uporablja, da bi omadeževal čistost in resnico.

Luter je neustrašno branil evangelij pred napadi, ki so prihajali z vseh strani. V vseh teh bojih se je Božja beseda pokazala kot mogočno orožje. Z njo se je bojeval proti nasilno prilaščeni papeževi oblasti in razumarskemu modrovanju izobražencev ter stal trdno kakor skala proti skrajništvu, ki se je poskušalo združiti z reformacijo.

Vsaka od teh nasprotnih smeri je po svoje zavrgla Sveto pismo in povišala človeško modrost za vir verske resnice in spoznanja. Racionalizem se klanja razumu in ga postavlja za verski temelj. Rimska cerkev priznava navdihnjenje papeški nadoblasti, ki v nepretrgani črti prihaja od apostolov in je za vse čase nespremenljivo. Takšno razumevanje ponuja možnost vsaki vrsti razuzdanosti in pokvarjenosti, da se skrije pod svetostjo apostolskega pooblastila. Navdihnjenje, ki so ga poudarjali Münzer in njegovi sodelavci, je bilo sad domišljavosti, njegov vpliv pa je rušil sleherno, kakor človeško tako Božjo veljavo. Nasprotno pa ima pravo krščanstvo Božjo besedo za veliko zakladnico navdihnjenih resnic in preizkusni kamen slehernega navdihnjenja.

Luter je po vrnitvi iz Wartburga dokončal prevod....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Luter je po vrnitvi iz Wartburga dokončal prevod Novega zakona, in kmalu potem je bil evangelij izročen nemškemu ljudstvu v njegovem jeziku./193/ Ta prevod so z velikim veseljem sprejeli vsi, ki so ljubili resnico. Kateri pa so bolj cenili človeška izročila in človeške zapovedi, so ga prezirljivo zavrgli.

Duhovniki so se vznemirili pri pomisli, da bodo lahko odslej navadni ljudje razpravljali z njimi o načelih Božje besede in da se bo tako razkrinkalo njihovo neznanje. Orožje njihovega mesenega razuma je bilo šibko proti duhovnemu meču. Rim je uporabil vso svojo oblast, da bi preprečil širjenje Svetega pisma, toda odloki, prekletstva in mučenje so se pokazali neučinkoviti. Kolikor bolj je Rim obsojal in prepovedoval Sveto pismo, toliko bolj je ljudstvo hrepenelo zvedeti, kaj je njegov pravi nauk. Kdor koli je znal brati, je goreče raziskoval Sveto pismo. Nosili so ga s seboj in vedno znova brali ter ga niso zapustili, dokler se niso na pamet naučili daljših odstavkov. Ko je Luter videl, s kakšno ljubeznijo je bil sprejet Novi zakon, se je takoj lotil prevajanja Starega in ga izdajal v delih, kakor jih je dokončal.

Lutrovi spisi so bili dobrodošlo sprejeti v vaseh in mestih. "Kar so pisali Luter in njegovi prijatelji, so drugi širili. Menihi, ki so se prepričali o nezakonitosti redovniških priseg, so si zaželeli svoje dotedanje nekoristno življenje nadomestiti z življenjem dela. Ker pa sami niso bili dovolj poučeni, da bi lahko oznanjali Božjo besedo, so potovali po pokrajinah, obiskovali vasi in zaselke ter po njih prodajali Lutrove spise in spise njegovih prijateljev. Nemčija je bila hitro preplavljena s takimi pogumnimi kolporterji."(15)

Te spise so z velikim zanimanjem proučevali bogati in revni, šolani in nešolani. Vaški učitelji so te spise brali naglas ponoči majhnim skupinam zbranim ob ognjišču. Nekateri so si močno prizadevali spoznati resnico in veselo sprejemali Božjo besedo, potem pa so tudi sami drugim oznanjali veselo sporočilo./194/

Tako so se izpolnile navdihnjene besede: "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130.) Proučevanje Svetega pisma je pripeljalo do spremembe srca in uma. Papeška oblast je držala ljudstvo pod železnim jarmom neznanja in ponižanja. Strogo so se držale oblike praznovernih običajev, vendar srce in um nista imela deleža v vsej tej službi. Nasprotno pa Lutrov nauk, ki je imel za cilj razodeti preproste resnice Božje besede, potem pa še sama beseda, ki je bila dana v narodove roke, sta prebudila zaspane energije, očistila in oplemenitila duhovno naravo ter dala umu novo moč in srčnost.

Možno je bilo videti ljudi vseh slojev, kako so s Svetim pismom v roki branili reformacijski nauk. Papeževi privrženci, ki so proučevanje Svetega pisma prepustili duhovnikom in redovnikom kot monopol, so bili sedaj poklicani, naj ovržejo novi nauk. Ker pa duhovniki in redovniki niso poznali ne Svetega pisma ne Božje moči, so bili popolnoma poraženi od njih, katere so imeli za neuke in krivoverce. Neki katoliški pisec je rekel: "Na žalost je Luter prepričal svoje sledilce, da se jim ni treba zanašati na nič drugega razen samo na Sveto pismo."(16) Ljudstvo se je zbralo, da bi slišalo, kako ljudje s skromno izobrazbo branijo Božjo besedo in celo razpravljajo s šolanimi in zgovornimi teologi. Sramotno neznanje teh velikih mož je bruhnilo na dan v javnost, ko so bili njihovi dokazi ovrženi s preprostim naukom Božje besede. Delavci, vojaki, ženske in otroci so bolje poznali Sveto pismo kakor duhovniki in šolani doktorji.

Razlika med učenci evangelija ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Razlika med učenci evangelija in zagovorniki rimskega praznoverja se je pokazala v vrstah učenih enako kakor pri neukem ljudstvu. "Nasproti predstavnikom stare hierarhije,/195/ ki je opustila proučevanje jezikov in književnosti ... se je pojavila navdušena in plemenita mladina, ki je bila vdana študiranju in proučevanju Svetega pisma, ker je bila željna spoznati stare mojstrovine. Nadarjeni z bistrim umom, plemenito dušo in pogumnim srcem so ti ljudje kmalu dosegli takšno znanje, da se dalj časa nihče ni mogel kosati z njimi. Ko so se ti mladi zagovorniki reformacije spopadali na kakšnem zboru z rimskimi učitelji, so jih napadali s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se rimski bogoslovci takoj omajali, zmedli in osramotili pred vsemi."(17)

Ko je rimsko duhovništvo videlo, da se je zmanjšalo število njihovih vernikov, je poklicalo na pomoč državno upravo in z vsemi sredstvi poskušalo povrniti vernike. Ljudstvo pa je v novem nauku našlo zadovoljitev svojih duhovnih potreb in se odvrnilo od njih, ki so ga dolga leta hranili z olupki praznovernih obredov in človeških izročil.

Ko se je preganjanje dvignilo proti učiteljem resnice, so se ti držali Kristusovega naročila: "Kadar vas preganjajo v tem mestu, bežite v drugo." (Mat 10,23.) Luč je prodirala v vse kraje. Beguncem so se vedno odprla kakšna gostoljubna vrata, kjer so lahko stanovali in tam oznanjevali Kristusa včasih v cerkvi, če pa jim je bilo to prepovedano, potem pa v zasebnih hišah ali na prostem. Posvečen tempelj je bil vsak prostor, kjer so se zbrali poslušalci. S takšno močjo oznanjevana resnica se je širila z nepremagljivo silo.

Duhovne in državne oblasti so zaman poskušale streti "krivoverstvo". Zaman so uporabljale zapor, mučenje, ogenj in meč. Tisoči so zapečatili svojo vero s krvjo, delo pa je vendar napredovalo. Preganjanja so samo pomagala, da se je resnica bolj širila, a fanatizem, ki se je hotel združiti z njo, je samo pomagal, da je bilo možno jasneje opaziti razliko med Satanovim in Božjim delom./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

11. Protest knezov
Najplemenitejše pričevanje, ki je bilo dano za reformacijo, je bil protest, ki so ga dali krščanski nemški knezi na državnem zboru v Speyerju leta 1529. Pogum, vera in odločnost teh Božjih mož je pridobila svobodo misli in vesti za prihodnje veke. Njihov protest je prenovljeni cerkvi dal ime protestanti; njegova načela so "samo jedro protestantizma".(1)

Za reformacijo je prišel temačen in grozeč dan. Navkljub wormskemu ukazu, po katerem so Lutra postavili zunaj zakona in prepovedali širiti njegov nauk ali verovati vanj, je v kraljestvu še obstajala verska strpnost. Božja previdnost je zadrževala moči, ki so nasprotovale resnici. Karel V. se je odločil uničiti reformacijo, toda pogosto je bil prisiljen zadržati udarec, ko je dvignil roko, da bi udaril. Vedno znova je bilo videti neizbežno takojšnje uničenje vseh, ki so si upali nasprotovati Rimu. Toda v kritičnem trenutku se je turška vojska prikazala na vzhodni meji ali pa se je bojeval zoper njega francoski kralj ali celo sam papež, ki je bil ljubosumen zaradi napredka nemškega kraljestva. Tako je bilo sredi spora in prepira narodov reformaciji dopuščeno, da se je okrepila in razširila.

Končno pa so papeževi sovladarji zadušili svoje spore, da so lahko skupaj vstali proti reformatorjem. Državni zbor leta 1526 je dal vsaki državi popolno svobodo glede vere do sklica splošnega/197/ zbora. Toda brž ko so minile nevarnosti, ki so zagotavljale to dovoljenje, je cesar sklical drug državni zbor v Speyerju leta 1529, da bi uničil krivoverstvo. Kneze je bilo treba pridobiti, če je le možno po mirni poti, za nasprotovanje reformaciji. Če pa to ne bi šlo, je bil Karel V. pripravljen uporabiti meč.

Papeževi služabniki so se veselili. V velikem številu so se zbrali v Speyerju in odkrito pokazali svoje sovraštvo do reformatorjev in vseh, ki so jim bili naklonjeni. Melanchthon pravi: "Mi smo gnusoba in smeti sveta, toda Kristus gleda svoje sveto ljudstvo in ga bo zaščitil."(2) Na državnem zboru je bilo navzočim evangeličanskim knezom prepovedano oznanjati evangelij celo v svojih bivališčih. Speyerčani pa so bili žejni Božje besede, zato so se tisoči kljub prepovedi zbrali k službi, ki se je opravljala v kapeli saškega volilnega kneza.

To je pospešilo krizo. Kraljevo sporočilo je oznanilo državnemu zboru, da odločitev, ki zagotavlja svobodo vesti, povzroča velike nerede, zato cesar zahteva, da se razveljavi. To samovoljno dejanje je zbudilo ogorčenje in preplah med evangeličanskimi kristjani. Nekdo je rekel: "Kristus je znova padel v Pilatove in Kajfove roke." Rimski služabniki so postali še hujši. Pobožnjaški papežev služabnik je rekel: "Turki so boljši kakor luterani; Turki namreč spoštujejo postne dni, luterani pa jih skrunijo. Če moramo izbirati med svetimi Božjimi spisi in starimi cerkvenimi zmotami, moramo zavreči prvo." Melanchthon pravi: "Faber vsak dan pred polno skupščino vrže kakšen kamen na nas, ki oznanjamo evangelij."(3)

Verska strpnost je bila zakonito vzpostavljena, zato....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Verska strpnost je bila zakonito vzpostavljena, zato so se evangelistične države odločile nasprotovati kršenju njihovih pravic. Lutru, ki je še bil pod prekletstvom, izrečenim z wormskim odlokom, ni bilo dovoljeno, da bi se udeležil državnega zbora. Toda njegov prostor so zasedli njegovi sodelavci in knezi, ki jih je Bog postavil, da bi branili njegovo delo v teh razmerah. Prejšnji Lutrov zaščitnik plemeniti Friedrich Saški/198/ je umrl; toda njegov brat in naslednik vojvoda Johan je veselo pozdravil reformacijo in če je šlo za verske koristi, je pokazal veliko moč in pogum, čeprav je bil prijatelj miru.

Duhovniki so zahtevali, da se države, ki so sprejele reformacijo, morajo podvreči rimski upravi. Reformatorji pa so se po drugi strani sklicevali na svobodo, ki jim je že bila dana poprej. Niso mogli privoliti, da bi Rim znova spravil pod svoje nadzorstvo te države, ki so s tako velikim veseljem sprejele Božjo besedo.

Končno je bil predložen sporazum, da naj se wormski odlok strogo izvaja tam, kjer se reformacija še ni začela; a tam, "kjer ga je ljudstvo odklonilo in se mu ne bi podredilo brez nevarnosti za vstaje, naj se reformacija ne širi, naj se ne načenja spornih vprašanj, naj se ne nasprotuje opravljanju maše in naj se ne dovoli rimskokatoličanom sprejeti luteranstva".(4) Ta predlog je bil podan državnemu zboru na veliko zadovoljstvo papeževih duhovnikov in prelatov.

Ko bi bil ta sklep uveljavljen, "se reformacija ne bi mogla razširiti ... kjer še ni bila znana, in ne bi mogla biti postavljena na solidne temelje ... kjer je že obstajala".(5) Svoboda govora bi bila prepovedana. Spreobrnitve ne bi bile dovoljene. Od prijateljev reformacije se je zahtevalo, da se takoj podredijo tem omejitvam in prepovedim. Kazalo je, da upanje sveta ugaša. "Ponovna vzpostavitev oblasti rimske cerkve ... bi neizogibno povzročila vzpostavljanje starih zlorab;" in zlahka bi se našla priložnost "za popolno uničenje dela, ki je že bilo tako silno razmajano" zaradi skrajništva in razdora.(6)

Evangelistična stranka se je zbrala k posvetu, in njeni člani so gledali drug drugega v zmedenem malodušju. Spraševali so se: "Kaj je treba narediti?" Silno pomembne prednosti za svet so bile v nevarnosti. "Ali naj se vodje reformacije/199/ pokorijo in sprejmejo odlok? Kako lahko bi se reformatorji v tej krizi, ki je bila zares grozna, podali v napačno smer! Koliko dobrih izgovorov in sprejemljivih razlogov bi lahko našli za vdajo! Luteranskim knezom je bilo zagotovljeno, da bodo smeli prosto izpovedovati svojo vero. Enako bo veljalo tudi za vse njihove podložnike, ki so sprejeli reformatorske poglede pred izdajo tega odloka. Ali jim to ni zadosti? Koliko nevarnostim bi se izognili z vdajo! V kolikšne neznane nevarnosti in spopade jih lahko pahne odpor! Kdo ve, kakšne priložnosti jim utegne prinesti prihodnost? Sprejmimo mir, vzemimo oljčno vejico, ki nam jo ponuja Rim, in tako zacelimo Nemčiji rane. Z dokazi, kakršni so tile, bi reformatorji lahko opravičili sprejemanje smeri, ki bi zagotovo v kratkem času uničila njihovo delo.

Na srečo pa so sprevideli načelo, na katerem je bil utemeljen predloženi sporazum, in so se ravnali po veri. Katero načelo je bilo to? To je bila pravica Rima posiljevati vest in prepovedati svobodo raziskovanja. Ali oni sami in njihovi protestantski podložniki ne uživajo verske svobode? Da, vendar kakor milost, ki je bila posebej dogovorjena v pogodbi, ne pa kakor pravico. Za vse zunaj te pogodbe pa velja veliko načelo oblasti; vest ni bila vredna upoštevanja; Rim je bil nezmotljivi sodnik in moralo se ga je ubogati. Sprejeti predloženo pogodbo bi pomenilo privoliti, da je svoboda dovoljena samo v reformirani Saški. A za vse ostalo krščanstvo pa svobodno raziskovanje in izpovedovanje reformirane vere pomeni prestopek, ki ga je treba kaznovati z zaporom in grmado. Ali naj verski svobodi postavijo zemljepisne meje? Ali naj oznanijo, da je reformacija pridobila zadnjega spreobrnjenca, zavzela zadnji kvadratni meter zemlje? Ali naj rimska oblast ostane večno tam, kjer obstaja? Ali naj se reformatorji štejejo za nedolžne za kri stotine in tisoče ljudi, ki bi jih prizadela ta pogodba, da bi morali darovati svoja/200/ življenja v papeževih deželah? To bi pomenilo v tem usodnem času izdati delo evangelija in krščanske svobode."(7) Raje bi "darovali vse, celo svoje kneževine, krone in življenja".(8)

"Zavrzimo ta odlok,"....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zavrzimo ta odlok," so rekli knezi. "Ko gre za vest, večina nima oblasti." Poslanci so izjavili: "Odloku iz leta 1526 gre hvala, da to cesarstvo uživa mir; če pa bo razveljavljen, se bo Nemčija napolnila z nemiri in razdori. Državni zbor ni pooblaščen narediti kar koli drugega, kakor pa ohraniti versko svobodo do cerkvenega zbora."(9) Država je dolžna ščititi svobodo vesti, tukaj pa je tudi meja njene oblasti o verskih zadevah. Vsaka posvetna oblast, ki poskuša določati ali vsiljevati verske predpise, tepta načelo, za katero so se tako plemenito bojevali evangeličanski kristjani.

Papeževi pristaši so se odločili storiti to, kar so imenovali "drzna trma". Začeli so si prizadevati napraviti razdor med zagovorniki reformacije in zastrašiti vse, ki se še niso odkrito opredelili za njeno korist. Slednjič so pred državni zbor poklicali predstavnike svobodnih mest in zahtevali od njih, naj povedo, ali sprejemajo predložene pogoje. Ti so zaprosili za odložitev, vendar zaman. Ko so torej bili postavljeni pred tako preizkušnjo, se jih je skoraj polovica članov odločila za reformatorje. Tisti, ki so na ta način odklonili darovati svobodo vesti in pravico osebnega mnenja, so dobro vedeli, da bodo v prihodnje predmet kritike, obsodbe in preganjanja. Eden izmed delegatov je rekel: "Odpovedati se moramo Božji besedi ali pa - zgoreti."(10)

Kralj Ferdinand, cesarjev zastopnik na državnem zboru, je videl, da bo odlok povzročil strašne razdore, če ne bo mogoče nagovoriti knezov, da bi ga sprejeli in podprli. To je poskušal doseči s prepričevanjem, dobro je namreč vedel, da bi uporaba moči takšne ljudi naredila še bolj odločne. "Prosil je kneze, naj sprejmejo odlok,/201/ in jih prepričeval, da jim bo cesar zato nadvse hvaležen." Toda ti zvesti možje so poznali oblast nad vsemi pozemskimi vladarji, zato so odločno odgovorili: "Poslušni bomo cesarju v vsem, kar prispeva k ohranitvi miru in češčenju Boga."(11)

Kralj je vpričo državnega zbora končno povedal volilnemu knezu in njegovim prijateljem, da bo odlok "moral biti izdan v obliki cesarskega dekreta," in da "njim ne ostane nič drugega, razen da se podredijo večini". Ko je to rekel, je zapustil skupščino, ne da bi dal reformatorjem kakršno koli priložnost za premislek ali odgovor. "Zaman je bila k njemu poslana delegacija, da bi se vrnil." Edini odgovor na njihove ugovore je bil: "Zadeva je končana; ostaja vam samo vdaja."(12)

Cesarska stranka je bila prepričana, da so se krščanski knezi odločili podrediti Svetemu pismu kot veljavi, ki je večja od človeških naukov in zahtev. Vedela je, da bo papeštvo končno premagano povsod, kjer so bila sprejeta njihova načela. Ker pa so gledali samo na to, "kar se vidi", kakor so to delali že tisoči pred njihovim časom, so laskali samemu sebi, da je cesarjeva in papeževa zadeva močna, a zadeva reformatorjev slaba. Ko bi bili reformatorji odvisni samo od človeške podpore, bi bili nebogljeni, kakor so domnevali papeževi pristaši. Vendar so bili močni, čeprav so bili majhni po številu in sprti z Rimom. "Proti odločitvam državnega zbora so se sklicevali na Božjo besedo, proti cesarju Karlu V. pa na Jezusa Kristusa, Kralja kraljev in Gospoda gospodov."(13)

Ko kralj Ferdinand ni hotel upoštevati prepričanja njihove vesti, so se knezi odločili, ne oziraje se na njegovo odsotnost, brez odlašanja podati svoj protest pred narodnim zborom. Državnemu zboru je bila podana naslednja resna izjava:

"S tem pismom protestiramo pred....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"S tem pismom protestiramo pred Bogom, našim edinim stvarnikom, zaščitnikom, odrešenikom in zveličarjem, ki bo nekega dne naš sodnik, kakor tudi pred vsemi ljudmi in vsemi ustvarjenimi bitji, da mi zase in za svoje pristaše nikakor/202/ ne sprejemamo in ne privoljujemo na nič, kar je podano v odloku, če nasprotuje Bogu, njegovi besedi, naši pravi vesti in zveličanju naših duš.

Kaj! Naj potrdimo ta odlok! Ali naj priznamo, da človek nima pravice sprejeti Božjega spoznanja, ko ga Bog pokliče, naj ga spozna! Ni nobenega drugega zdravega nauka razen tega, ki se ujema z Božjo besedo. ... Gospod prepoveduje oznanjevati kateri koli drug nauk. ... Sveto pismo mora biti razloženo z drugimi in jasnejšimi besedili. ... Ta sveta knjiga je v vseh stvareh, ki jih kristjan potrebuje, lahko razumljiva in namenjena za razganjanje teme. Zato smo se po Božji milosti odločili ohraniti čisto in nepokvarjeno oznanjevanje njegove edine besede, ki jo vsebujejo svetopisemske knjige Starega in Novega zakona, ne da bi dodali kar koli, kar je v nasprotju z njim. Ta beseda je edina resnica; je zanesljivo merilo vsega nauka in vsega življenja in se nikoli ne bo zmotila ali nas zapeljala. Kdor zida na tem temelju, bo kljuboval vsem peklenskim močem, a vsa človekova nečimrnost, ki se ji upira, bo padla pred Božjim obličjem.

Zato odklanjamo jarem, ki je s silo dan na nas. Hkrati pa pričakujemo, da bo njegovo cesarsko veličanstvo ravnalo z nami, kakor se spodobi krščanskemu knezu, ki ljubi Boga bolj kakor vse drugo. In izjavljamo, da smo pripravljeni izkazovati njemu kakor tudi vam, plemenita gospoda, vso ljubezen in poslušnost, kar štejemo za svojo pravično in zakonito dolžnost."(14)

Na državni zbor je to napravilo globok vtis. Večina se je napolnila z občudovanjem in vznemirjenjem zaradi srčnosti protestnikov. Prihodnost se jim je zdela temačna in negotova. Razdori, prepiri in prelivanje krvi so se zdeli neizogibni. A reformatorji, ki so bili prepričani o pravičnosti svoje zadeve in zaupali roki Vsemogočnega, so bili "polni poguma in odločnosti.

Načela, ki jih vsebuje ta znameniti protest ... sestavljajo samo bistvo protestantizma. Ta protest ugovarja dvema človeškima zlorabama v verskih zadevah: prva je/203/ vmešavanje državne oblasti, druga pa je samovoljna cerkvena oblast. Na mesto teh zlorab protestantizem postavlja moč vesti nad oblast in veljavo Božje besede nad vidno cerkev. Na prvem mestu odklanja civilno moč o Božjih stvareh in pravi s preroki in apostoli: 'Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.' Vpričo krone Karla V. povišuje krono Jezusa Kristusa. Gre pa še naprej: Utemeljuje načelo, da morajo biti vsi človeški nauki podrejeni Božji besedi."(15) Protestniki so se predvsem potegovali za pravico svobodnega izražanja svojega prepričanja o resnici. Niso želeli samo verovati in poslušati, temveč tudi učiti, kar pravi Božja beseda, in so duhovništvu in oblastem odpovedovali pravico do oviranja pri tem. Speyerski protest je bil resno pričevanje zoper versko nestrpnost in odločna obramba pravice vseh ljudi, da služijo Bogu tako, kakor narekuje njihova vest.

Izjava je bila dana. Zapisala se je v spomin tisočev...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Izjava je bila dana. Zapisala se je v spomin tisočev in zaznamovala v nebeških knjigah, od koder je ne more izbrisati nikakršen človeški napor. Vsa evangelistična Nemčija je sprejela protest kot izraz svoje vere. Vsepovsod so ljudje v tej izjavi videli obljubo nove in boljše dobe. Neki knez je rekel protestantom v Speyerju: "Vsemogočni Bog, ki vam je dal milost za odločno, svobodno in neustrašno izpoved, naj vas ohrani v tej krščanski stanovitnosti do dneva večnosti."(16)

Če bi reformacija potem, ko je dosegla nekoliko uspeha, privolila, da bi se prilagodila razmeram, s čimer bi pridobila naklonjenost sveta, bi se s tem izneverila Bogu in sama sebi ter bi tako postala vzrok za svoje lastno uničenje. Doživljaj teh plemenitih reformatorjev vsebuje nauk za vse prihodnje veke. Satan ni spremenil svojega načina delovanja proti Bogu in njegovi besedi; še vedno nasprotuje temu, da bi bilo Sveto pismo vodilo življenja, kakor je to delal v XVI. stoletju. V današnjem času je precejšnje odstopanje od njegovega nauka in predpisov, zato se je potrebno vrniti k velikemu protestantskemu/204/ načelu - Sveto pismo in samo Sveto pismo je pravilo vere in dolžnosti. Satan še deluje z vsemi sredstvi, s katerimi more, da bi uničil versko svobodo. Protikrščanska moč, ki so jo protestniki v Speyerju zavrnili, si sedaj z novo močjo prizadeva znova pridobiti izgubljeno vrhovno oblast. Enaka neomajna vdanost Božji besedi, ki se je pokazala v tej krizi reformacije, je edino upanje za današnjo reformo.

Za protestante so se pokazali znaki nevarnosti; obstajali pa so tudi znaki Božje roke, ki se je iztegnila, da bi zaščitila zveste. To je bilo takrat, ko je "Melanchthon naglo vodil svojega prijatelja Simona Grynäusa skozi speyerske ulice proti Renu in ga priganjal, naj se čimprej spravi čez reko. Pozneje je bil presenečen nad takšno naglico. Melanchthon je povedal: 'Neki neznani starec resnega in svečanega videza je stopil predme in mi rekel, da bo za nekaj trenutkov prišel sodni uslužbenec, ki ga je Ferdinand poslal aretirat Gryn"usa.'"

Gryn"us se je namreč tisti dan pohujšal zaradi pridige vodilnega katoliškega učitelja Fabra; po koncu pridige je stopil k njemu in ga pograjal zaradi "neke odvratne zmote". Faber je prikril svojo jezo, vendar je potem takoj odšel h kralju, ta pa ga je pooblastil, da sme ujeti nadležnega heidelberškega profesorja. Melanchton ni dvomil, da je Bog rešil njegovega prijatelja tako, ko je poslal enega izmed svojih svetih angelov, naj ga opozori.

"Melanchthon je nepremično stal na bregu Rena in čakal, da bi rečni tok rešil Grynaeusa pred preganjalci. Ko ga je zagledal na nasprotni strani, je vzkliknil: 'Končno je rešen pred okrutnimi čeljustmi tistih, ki so žejni nedolžne krvi.' Ko se je vrnil domov, je zvedel, da so uradniki med iskanjem Grynäusa pretresli njegovo hišo od podstrešja do kleti."(17)

Reformacija je morala biti podana svetovnim velikašem še na veličastnejši način. Kralj Ferdinand ni hotel poslušati evangeličanskih knezov; toda njim je bila dana možnost, da so povedali svojo zadevo/205/ pred cesarjem in pred zbranimi cerkvenimi in državnimi dostojanstveniki. Karel V. je želel pomiriti spore, ki so vznemirjali cesarstvo; zato je leto dni po speyerskem protestu sklical zbor v Augsburgu, za katerega je napovedal, da mu namerava predsedavati osebno. Nanj so bili poklicani tudi protestantski voditelji.

Reformaciji so pretile velike nevarnosti...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Reformaciji so pretile velike nevarnosti; toda njeni zagovorniki so zaupali svojo zadevo Bogu in se zaobljubili odločno stati za evangelij. Svetovalci so prosili saškega volilnega kneza, naj ne gre na državni zbor. Govorili so, da cesar zahteva navzočnost knezov, da bi jih ujel v past. "Ali ne tvega vse, če odide in se zapre med zidove mesta mogočnega sovražnika!" Drugi pa so velikodušno izjavljali: "Knezi naj se vedejo pogumno, in Božje delo bo rešeno." Luter je dejal: "Bog je zvest; ne bo nas zapustil."(18) Volilni knez se je s spremstvom podal v Augsburg. Vsi so se zavedali nevarnosti, ki preži nanj, in mnogi so odšli z otožnim obrazom in vznemirjenim srcem. Toda Luter, ki jih je spremljal do Coburga, je poživljal njihovo pojemajočo vero s petjem pesmi, ki jo je napisal na tem potovanju: "Grad trden je Gospod, naš Bog." Mnoge temačne slutnje so izginile, mnoga potrta srca so se razveselila ob zvokih navdihnjenega napeva.

Protestantski knezi so se odločili sistematično sestaviti točke svoje vere in jih podprte z dokazi Svetega pisma predstaviti državnemu zboru; pripravo te naloge so zaupali Lutru, Melanchthonu in njunim sodelavcem. Protestanti so to veroizpoved sprejeli kot izraz svoje vere in so se zbrali, da bi podpisali ta pomemben dokument. To je bil svečan in kritičen čas. Reformatorji so si želeli, da njihova zadeva ne bi bila pomešana s političnimi vprašanji; čutili so, da reformacija ne sme imeti nobenega drugega vpliva razen tega, ki izhaja iz Božje besede./206/ Ko so se krščanski knezi zbrali k podpisu veroizpovedi, se je Melanchthon vmešal rekoč: "Te stvari naj predlagajo bogoslovci in pridigarji; veljavo svetovnih mogočnikov pa prihranimo za druge zadeve." Johan Saški je odvrnil: "Bog varuj, da me izključite. Odločil sem se delati, kar je prav, ne oziraje se na mojo krono. Želim priznati Gospoda. Moj volilni klobuk in hermelin mi nista toliko dragocena kakor križ Jezusa Kristusa." Po teh besedah je podpisal dokument. Naslednji knez, ki je vzel pero v roke, je rekel: "Če tako zahteva čast mojega Gospoda Jezusa Kristusa, sem pripravljen ... zapustiti svoja posestva in življenje. Raje se odpovem svojim podložnikom in kneževinam, raje zapustim deželo svojih očetov s palico v roki, kakor pa da sprejmem drugačen nauk, ki ga vsebuje ta veroizpoved."(19) Takšna sta bila vera in pogum teh Božjih mož.

Napočil je čas, da stopijo pred cesarja. Karel V. je sedel na svojem prestolu obdan z volilnimi knezi in vojvodi, ko je sprejemal protestantske reformatorje. Ti so potem prebrali izpoved svoje vere. V tej vzvišeni skupščini so bile podane evangeljske resnice in razodete zmote papeške cerkve. Ta dan se upravičeno imenuje "največji dan reformacije in najslavnejši dan v zgodovini krščanstva in človeštva".(20)

Minilo je komaj nekaj let, od kar je wittenberški menih stal sam v Wormsu pred narodnim zborom. Sedaj so tukaj namesto njega stali najplemenitejši in najmogočnejši knezi cesarstva. Lutru je bilo prepovedano priti v Augsburg, toda bil je navzoč s svojo besedo in molitvami. O tem je napisal: "Zelo se veselim, da sem doživel to uro, v kateri je bil Kristus javno povišan s tako slavnimi izpovedovalci vere in v tako veličastni skupščini."(21) Tako se je izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: "Govoriti hočem o tvojih pričevanjih tudi pred kralji." (Ps 119,46.)/207/

V Pavlovih dneh je bil evangelij....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!