12. NEDELJA MED LETOM

Jezus napove svojo smrt
   Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«
Lk 9,18-24
KDO JE ZAME JEZUS?
     V današnjem evangeliju Jezus postavi svojim učencem vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ni težko odgovoriti na vprašanje, kaj drugi pravijo, ker so odgovori lahko zelo različni. Vsak se na nek način ukvarja s tem vprašanjem: zgodovinarji, različni drugi znanstveniki, kristjani, predstavniki drugih religij in tudi neverujoči. Ko se to vprašanje postavi nam oseb, pa je veliko težji odgovor. Za nas kristjane pa Jezus ni ena od oseb, ki so živele v nekem času in za seboj pustile vidnejšo sled. Za nas je Jezus Kristus odrešenik, vanj verujemo, mu zaupamo in ga ljubimo. Zato moramo imeti o njem mnenje, ki je obvezujoče, ki vpliva na naše vsakdanje življenje. Čim bolj Jezus postane del nas, toliko bolj polno in smiselno je naše življenje. Zato se mu vsak dan v molitvi izročajmo in se zatekajmo pod njegovo varstvo, ga častimo in se mu zahvaljujmo.
    Jezus je vprašal apostole: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril in rekel: »Božji Maziljenec.« Peter je s tem potrdil to, kar je Jezus rekel v shodnici v Nazaretu, ko se je prvič predstavil svojim rojakom: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Božji Maziljenec je prepojen z Bogom, potopljen v Boga. To je njegova najgloblja skrivnost, njegova duhovna osebna izkaznica. Peter je v imenu dvanajsterih to izrekel po navdihu. Lukova posebnost je, da namerno ne izpostavlja slabosti Jezusovih učencev. Dobro pa prikaže nerazumevanje, ki ga je bil Jezus deležen, tako v shodnici v Nazaretu, kot tudi v trenutku Petrove izpovedi vere. Zato ta dogodek poveže z naukom o pogojih hoje za Jezusom.
    Vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za Jezusom. Odpovedati se samemu sebi, naložiti si križ te odpovedi vodi na pot za Jezusom. Jezusova pot je pot zahtevne ljubezni. Jezusova pot je kamnita pot preseganja samega sebe, je pot rasti, pot v širine življenja. Reševati le ožine egoizma, lastnih koristi, vodi v izgubo presežne vrednosti življenja. Kako resnične so zato Jezusove besede: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Kdor z Jezusom umira na križu preseganja samega sebe, na križu zahtevne ljubezni, je na poti v polnost življenja. To je Jezusova velikonočna pot, ki naj vsak dan postaja tudi naša življenjska pot. Jezus je z nami na poti. Sprejmimo njegovo pomoč.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NEDELJA MED LETOM

Jezusove zahteve do učencev
   Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.
   Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Lk 9,51-62

HODIMO ZA JEZUSOM
    V današnjem evangeliju slišimo besede, ki jih je Jezus izgovoril mladeniču, ki je želel hoditi za njim: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Hoja za Gospodom je vedno tvegana, ker je polna presenečenj, na katera nismo pripravljeni. In vendar je treba tvegati, če hočemo duhovno napredovati in postati pravi Jezusovi učenci. Podobni smo namreč kvasu, ki ga je potrebno zelo malo, da se velika količina testa prekvasi. Zato se tisti, ki sliši Jezusov klic, odzove in tvega, drugače v svojem zemeljskem življenju ne bo zadovoljen. Vsi smo poslani, ker je Bog za vsakega predvidel poslanstvo, ki ga lahko samo on uresniči. Gospod nam zaupa, ne razočarajmo ga.
    Gotovo ste že slišali krilatico: «Cilj posvečuje sredstvo!« Z drugimi besedami povedano: »Če imaš pred seboj dober in koristen cilj, lahko uporabiš katero koli sredstvo, v skrajnem primeru lahko greš tudi preko trupel!« Tega se je posluževal tako marksizem, kot tudi številni drugi sistemi, ki so zaradi »boljše prihodnosti« puščali za sabo številne žrtve. V današnjem evangeliju imamo primer dveh apostolov, Kristusovih najožjih učencev, ki bi najraje pokončala vse prebivalce neke samarijske vasi, ker niso hoteli sprejeti Jezusa. Kako nevarni so takšni ljudje, četudi imajo pred seboj najlepše ideale in zagovarjajo sam Božji nauk. Čeprav sta bila apostola veliko v Jezusovi bližini, sta bila po duhu daleč od tistega, kar je učil Jezus. Nista poznala bistva Jezusovega nauka, ljubezen do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so. Jezus je posvaril učenca in ju opomnil, da morata v prihodnosti paziti na način delovanja. Zlo vedno rodi novo zlo, zato moramo biti vedno previdni in biti pri oznanjevanju povezani s Svetim Duhom, ki nas pouči. kako in kaj. Če Jezusov učenec ni sprejet pri ljudeh, mora to prenesti in ostati miren. Ljudje morajo imeti svojo svobodo in možnost odločanja.
    Kljub vsemu nas Jezus vedno znova vabi: »Hodi za menoj!« Marsikdo sliši ta Jezusov glas in se ne odzove. Ne zavedamo se veličine milosti, s katero nas Jezus kliče; morda nam tudi zmanjka poguma, da bi mu sledili na tej ne preveč lahki poti, ki je polna presenečenj. Prosimo Gospoda, da nam s svojo milostjo pomaga, da se bomo lažje odločili za hojo za njim in doumeli veličino Jezusove ljubezni do nas in ga tako lažje posnemali in živeli evangelij.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NEDELJA MED LETOM

Kristusovi učenci prinašajo mir
   Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
   Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
Lk 10,1-12.17-20

OD GOSPODA POSLANI
    Začele so se počitnice, škofje so posvetili novomašnike in na vrsti so nove maše. Pri nas nova maša še vedno pomeni velik dogodek, ki se ga veseli vse občestvo. Počasi se tudi zavedamo, da je potreba po novih in navdušenih delivcih zakramentov vedno večja. Današnja liberalna družba želi izničiti veličino duhovniškega poklica, zato je pot duhovnika vsako leto težja in bolj negotova. Potrebujejo veliko poguma, da se spopadejo z zmotami sodobne družbe. To je mogoče samo z močno vero in zavedanjem, da  so od Boga poslani v svet. V današnjem evangeliju beremo kako Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev po dva in dva tja, kamor je sam nameraval priti. Ne obljublja jim lahkega življenja. Sam pravi: »Pošiljam vas kot jagnjeta med volkove.« S seboj naj ne nosijo ničesar, ampak naj bodo opremljeni z močno vero in zaupanjem v Božjo previdnost. To odpira nove širjave, saj občutijo Božjo prisotnost in njegov blagoslov. Molitev je najmočnejše orožje, ki premaga vsakršno zlo in prinaša Gospodov blagoslov. Tega se premalo zavedamo tudi mi kristjani. Pri sebi imamo odlično orodje in prvo pomoč, ko smo v stiski. Brez Božje pomoči se ne da rešiti skoraj nič, zato mu radi zaupajmo in predajmo svoje delo v njegove roke.
   To še toliko bolj velja za duhovne poklice, ki jih zelo primanjkuje. Jezus jasno pove, kaj je treba storiti. Sam nam svetuje: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (Lk 10,2) Te Jezusove besede so še posebej aktualne v današnjem času. Človeštvo je pač mislilo, večji kot bo napredek v znanosti in tehniki, manj bo na svetu stisk, manj gorja in več bo sreče. Ob tem so pozabili na Sveto pismo, ki jasno pravi, da človek ne živi samo od kruha, da materialne stvari, izobilje dobrin tega sveta ne morejo človeka trajno osrečiti. Kljub vsemu napredku na vseh področjih neprestano grozi našemu svetu obup in uničenje, če vanj ne bodo posijali žarki Božje ljubezni in usmiljenja. Nobena luč, pa naj bo še tako svetla ne zadostuje, če se človekova notranjost stemni. Niti najširše ceste in najbolj utrjeni mostovi nas ne morejo rešiti, če se pota človeškega hrepenenja in upanja končujejo v slepih ulicah obupa in brezsmiselnosti. Kam vse to vodi, vidimo iz vsakdanjih poročil in črnih kronik, ki poročajo o raznih grozotah, ki njih je sposoben tudi človek 21. stoletja.
   V takšen svet so poslani sedanji duhovniki in njihovi sodelavci. Zelo nujno je, da verniki molimo zanje, da jih podpiramo in jim pomagamo. Svet danes potrebuje duhovne ljudi, ki bodo s svojo molitvijo zgradili most med Bogom in človekom. Če se ta milost, ki povezuje Boga in človeka podre, potem se zrušijo tudi mostovi ljubezni in medsebojnega razumevanja ter spoštovanja med ljudmi in narodi. Prosimo torej Gospoda žetve, da med mladimi vzbudi nove duhovne poklice, ki nam bodo pomagali na poti skozi zemeljsko potovanje v nebeško domovino.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NEDELJA MED LETOM

Kdo je moj bližnji
   Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? « On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«
   Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
   Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Lk 10,25-37

POJDI IN TUDI TI TAKO DELAJ
    Današnji evangelij nam v ospredje postavi veličino ljubezni do bližnjega, še posebej do tujcev. Jezus nam želi povedati, da bi mi kristjani morali v vsakem obrazu tujca prepoznati Božje obličje. Živimo v času, ko je to še posebej aktualno, saj mnogi kristjani padejo na izpitu ljubezni do tujcev. Res je neprijetno, ko se toliko tujcev pogosto nekontrolirano sprehaja po naši deželi, a imeti moramo pamet in srce ter pomagati, če je kdo pomoči potreben, formalnosti pa prepustiti oblastem, ki se odločijo, kaj bodo naredili z njimi. Točno to je naredil usmiljeni Samarijan iz Jezusove prilike. Pomagal je nesrečnemu človeku in ga odpeljal tja, kjer mu lahko pomagajo. Tako Jezus pokaže, kako je treba ravnati, saj na koncu prilike priporoči učitelju postave, naj tudi on tako dela. To priporoča tudi slehernemu izmed nas, še posebej kristjanom.
    »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« je Jezusa vprašal učitelj postave. Podobno vprašanje si zastavlja vsakdo izmed nas, saj bi vsakdo rad živel in se zveličal. Jezus bi verjetno enako kot njemu odgovoril tudi nam: »Spolnjuj zapovedi! Živi tako, da ti vest ne bo očitala!« Verjetno večina ljudi misli, da to počnejo tako, kot je treba. Danes postaja problem, ker ljudje ne priznavajo greha in živijo tako, kot da bi se svet vrtel okoli njih. Tem bi Jezus povedal nekako takole: »Ni res! Svoje darove še vedno skrivate in ne znate biti velikodušni!« Verjetno bi večini ta odgovor ne godil, morda bi bili celo jezni, češ kaj si domišlja, in bi odšli svojo pot. Jezus pa želi od nas, da smo velikodušni in zaupamo vanj in vse nam bo povrnjeno. Preveč se zapiramo v ozek krog družine in prijateljev, ni pa nam mar za ljudi okoli nas, pogosto niti za sosede, s katerimi živimo v bloku že več desetletij. Ali ti ljudje niso naši bližnji? Jezus bi dal nam vsem enak odgovor: bližnji je tisti, ki ga srečaš v njegovi stiski in mu pomagaš. Vsak človek je namreč naš brat, naša sestra, še posebej pa tisti, ki so odrinjeni na rob družbe. V človeku, pa naj bo tujec ali kdo drug, čaka Bog na nas. Čaka nas v lačnem, žejnem, obupanem, potrtem. Pričakuje nas v bolniku.
    Naša ljubezen do Boga se pokaže v ljubezni do bližnjega. Čim bolj imaš nekoga rad, tem lažje mu pomagaš. In če bi se zavedali, da je Jezus trpel in umiral za vse ljudi, da smo vsi Božji otroci, potem se ne bi več spraševali, kdo je naš bližnji. De Mello v eni svojih zgodb, kjer učitelj, ki vpraša učence, kako lahko ločijo konec noči od začetka dneva, odgovori takole: »Ko zagledaš obraz moškega  in v njem prepoznaš svojega brata; ko zagledaš obraz ženske in v njej prepoznaš svojo sestro. Kdor tega ni sposoben, zanj je še vedno v srcu tema, pa četudi sonce vstane in je zunaj beli dan.« Naj nam Božja milost pomaga, da bomo v vsakem človeku lahko prepoznali svojega brata, svojo sestro.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

!6. NEDELJA MED LETOM

Marta sprejme Jezusa
   Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.«
Lk 10,38-42

LE ENO JE POTREBNO
    Današnji evangelij govori o Jezusovem obisku v Marijinem in Martinem domu v Betaniji. Marta si je prizadevala, da bi Jezusu lepo postregla, Marija pa se je posvetila Jezusu tako, da ga je poslušala in se z njim pogovarjala. Za Slovence pravijo, da smo delaven narod, da znamo poskrbeti zase in smo hkrati zelo preračunljivi. Lahko rečemo, da smo bolj podobni Marti, ki je bila v skrbeh, kako bi se Jezusu čimbolj prikupila, in ne Mariji, ki je sedla k njegovim nogam, ga poslušala in je pozabila, da je treba gosta tudi postreči. Marija je bila prepričana, da je Jezus take vrste gost, ki ga moraš poslušati in biti ob njem, dokler ne odide. Nobena zamujena priložnost se ne vrne, zato je treba Boga pozorno poslušati in se ravnati po njegovih nasvetih. Marta je drugačna: hoče se pokazati, želi očarati svojega gosta. Na koncu je deležna kritike: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno!« In kaj je tisto eno? Srečna večnost. Zato je treba jasno gledati končni cilj pred seboj in se ne ozirati ne na desno, ne na levo.
    Pomislimo samo na potek enega dneva od jutra, ko se zbudimo, do večera, ko zaspimo. Koliko skrbi, strahov in vznemirjanja prinese vsak dan, še več ves teden. Čeprav marsikdo dela z veseljem in v delu uživa, ob koncu dneva in še bolj ob koncu tedna začuti utrujenost. Pri v sem tem ne smemo pozabiti še medčloveških odnosov, ki so včasih naporni in komplicirani ter nam povzročajo skrbi in jemljejo energijo. Razen tega ne smemo spregledati mnogih hrepenenj, ki jih vsakdo nosi v srcu. Vsak izmed nas si želi priznanje, razumevanje in ljubezen. Ko se primerjamo z drugimi, se nam pogosto zdi, da nismo dovolj dobri, dovolj uspešni, ker vidimo, da so drugi uspešnejši. Veliko je dejavnikov, ki nas držijo v neprestanem gibanju. To nas začne tako obremenjevati, da se lahko zgubimo v drobnih stvareh, ki niso najbolj pomembne. Mnoge skrbi so čisto odveč. Ob le-teh pogosto pozabljamo na bistveno, kot se je zgodilo Marti. Bodimo pozorni na našo duhovno plat, ko prisluhnemo Jezusu, kot je to storila Marija. »Moli in delaj!« se glasi pravilo sv. Benedikta. Usklajenost telesa in duše prinaša prave rezultate zadovoljstva in sreče že tukaj na zemlji. Treba se je truditi, da si prisvojimo nekaj Martine gostoljubnosti in Marijine zazrtosti v vse, kar je sveto in za zveličanje potrebno.
    Tretja žena, ki je še posebej pomembna za našo župnijo, je sv. Magdalena. Njena ljubezen do Jezusa ne pozna meja. Po spreobrnitvi mu je zvesto sledila, ga poslušala in mu s svojim premoženjem stregla. Ona je vedela, kaj je potrebno storiti v vsaki priložnosti. Jezusu je sledila pod križ, kjer je z žalostjo v srcu gledala strašen konec njegovega zemeljskega življenja. Toda ljubezen jo je gnala na prvi dan tedna h grobu, da bi skupaj z ženami mazilila njegovo telo. Toda doživela je največje presenečenje, saj se je prva srečala z vstalim Jezusom. Bila je tista, ki je apostolom sporočila veselo novico, da je Gospod vstal in živi. Postala je prva apostola. Marija Magdalena je dokaz, da lahko Bog dela resnično velike reči. Zato moramo imeti v srcu ljubezen, jo razdajati in Gospod bo naša prizadevanja pomnožil, tako da se bomo čudili. Z ljubeznijo se odprimo Božji milosti in blagoslavljajmo slehernega človeka, ki nam pride na pot.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM

Jezus obljublja uslišane vztrajne molitve
   Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«
   In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.
   Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
   Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Lk 11,1-13

MOLITEV JE HRANA
    Danes nas Božja beseda spomni, kako pomembna je molitev. Že apostoli so Jezusa, ko so ga videli kako v molitvi navezuje stik s svojim Očetom, prosili, da jih nauči moliti. Morda je na mestu vprašanje: »Ali znamo moliti?« Starejši se še spominjamo lepih časov, ko smo bili otroci, se je po naših domovih še molilo. Kljub utrujenosti od kmečkega dela smo pokleknili in molili rožni venec. Čeprav je mama velikokrat zraven zaspala, smo imeli blagoslov. Vse naše življenje in delo smo izročali Bogu in se mu zahvaljevali za lepe trenutke in ko nam je bilo hudo, smo bili z njim še tesneje združeni. Z molitvijo smo začeli dan in ga z molitvijo tudi končali. Na žalost je v sodobni družini skupna molitev zamrla, nadomestila jo je televizija in druge elektronske naprave, ki nam vzamejo veliko časa, tako da nam ga pogosto zmanjka za družino in Boga. Jezus nas tudi danes vabi, da se mu izročamo z molitvijo in ga povabimo v svoje življenje tako družinsko kot poslovno. Jezus nam ima kaj dati, samo prositi ga moramo, saj sam pravi v današnjem evangeliju: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«
    Pisatelj Herman Hesse pripoveduje o razgovoru, ki ga je kot majhen deček imel s svojo materjo. »S svojimi lepimi in toplimi očmi ga je mati nekaj časa mirno gledala. Nato je premišljevala, kaj naj ga vpraša. Končno je vzela njegovo roko v svojo in ga tiho vprašala: "Ali se spomniš kdaj na molitev?" "Zadnji čas bolj malo!" je odgovoril mladenič. Potem ga je njegova mati nekaj časa zaskrbljeno gledala ter rekla: "Saj se boš spet naučil moliti!" In mladenič ji je odgovoril: "Mogoče!" Materina skrb za otrokovo molitev je bila osnovana v dejstvu, kdor zanemarja molitev, kmalu doživi, kako Bog čedalje bolj umira v njegovem srcu in nekega dne popolnoma izgine iz njegovega življenja. Potem živi človek tako, kot da Bog sploh ne biva.« (R. Stertenbrink) Zgodba nam želi povedati, da je zelo pomembno, da ostanemo vse življenje povezani z Bogom.
    Morda se premalo zavedamo, da je molitev ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko otroku podarimo. Če se otrok nauči moliti, potem bo lahko v svojem življenju premagoval najtežje preizkušnje, s katerimi se bo srečeval. Človek lahko v svojem življenju doživi takšne situacije, kjer mu ne morejo pomagati niti denar niti medicinska znanost niti noben človek. In ravno v takšnih situacijah sta vera in molitev tista, s katerima se lahko človek zateče k Bogu in ga prosi za pomoč v svojih stiskah. Takrat človek začne iskati, prositi in trkati, ko s svojo močjo ne more rešiti težave, ki ga je zadela. Ko nam je hudo in ne vemo ne kod ne kam, začnemo iskati Boga in ga prositi za pomoč. Zato vedno znova prosimo Gospoda, da nas nauči moliti iskreno: v Duhu in resnici, da ne bomo le ponavljali nekih besed, naše srce pa bo daleč od Boga. Zjutraj ko vstanemo izročimo dan, ki je pred nami Gospodu in ga prosimo, naj blagoslovi nas in vse, ki nam bodo prišli na pot, naj blagoslovi naše delo in prizadevanja. Zvečer pa se zahvalimo Bogu, da smo lepo preživeli dan in kaj dobrega storili svojim bližnjim.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MED LETOM

Jezus svari pred lakomnostjo
   Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«
   Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹
   Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«
Lk 12,13-21

VARUJMO SE POHLEPA
    »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« beremo v knjigi Pregovorov. Pisatelj bi verjetno danes z istim stavkom opredelil današnjo družbo: vsi iščemo občudovanje in pozornost s svojo zunanjostjo, oblačenjem, frizuro, neobičajnim vedenjem, vse z enim samim namenom, da bi nas drugi opazili. Pri tem pa pozabljamo, da je vsebina pomembnejša od embalaže. Vsi naši človeški uspehi, slava, bogastvo so minljivi. Ostane le to, kar imamo v svojem srcu: ljubezen, dobrota, odnosi. O tem Jezus spregovori tudi v evangeliju. Svari nas: »Varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju.« Za podkrepitev nam pove priliko o bogatašu, ki zaupa v svoje bogastvo. Čuti se samozadostnega in ne potrebuje ne Boga ne človeka. Ne zaveda se, da mu ne ostane ničesar, če to bogastvo izgubi. Zato Jezus pravi: »Neumnež! Še to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe in kar si spravil, čigavo bo?«
    Ni odločilno, koliko materialnega bogastva smo si nabrali, ampak sposobnost, da živimo kvalitetno v tistih možnostih, ki so nam dane. Pomembno je, da znamo te dobrine, ki jih imamo, tudi uporabljati v blagor vseh. Človek je lahko z zbiranjem bogastva tudi obseden. Zemeljske dobrine lahko številne ljudi tako prevzamejo, da niso več sposobni v miru živeti. Žene jih neka sila, da ves čas mislijo samo na svoje bogastvo in na to, kako ga bodo pomnožili. Noči in dneve razmišljajo, kam bodo svoj denar vložili, da bodo z njim čim več zaslužili. Prav tako si nesramno dvigajo svoje plače, delajo v več službah za vrtoglave vsote denarja, po drugi strani pa delavcem preprečujejo, da bi zaslužili za dostojno življenje. Imajo se za nenadomestljive »znanstvenike«, katerih ne more nihče nadomestiti. O kakšna neumnost, kakšna nečimrnost in pohlep.
    Ali nismo zadnja desetletja poslušali in sledili napačnemu evangeliju ali veseli novici o vedno večjih žetvah, novih skladiščih, o napredku za vsako ceno tudi na račun uničene narave. Danes so mnoge iluzije uničene in sanje razblinjene. Koliko bolj nam postaja jasno, da so Jezusove besede: »Varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju« namenjene prav nam, ljudem sedanjega časa. Preveč smo zaupali vase, preveč smo stavili na svojo pamet, preveč smo podcenjevali naše okolje, naravo, ki je Božji dar. Naj nam Gospod pomaga, da bomo dovolj pogumni, da postavimo Božje darove nad moč kapitala. Predvsem pa prosimo za milost, da bomo pošteno pridobljene dobrine tudi sposobni deliti s tistimi, ki težko živijo in se s težavo prebijajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Vedno moramo biti pripravljeni
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!
   Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«
   Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«
Lk 12,32-48

NE BOJ SE MALA ČREDA
    V današnjem evangeliju mam Jezus želi povedati, da naj tako živimo, da bomo vedno pripravljeni na njegov prihod. Nekako nas nagovarja, naj bomo budni, saj ne vemo, kdaj se bo naše življenje izteklo. Takole pravi Jezus: »Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.« Hoče nam povedati, da nihče ne ve ne dneva ne ure, ko bo treba vse zapustiti in oditi s tega sveta. Zemeljsko življenje je namreč vmesni čas med »že« in »še ne«. Sadove odrešenja že uživamo, a Boga bomo lahko gledali iz oči v oči šele v večnosti. Na večnost pa se lahko pripravimo samo sedaj, tukaj na zemlji. Priložnost, ki jo imamo, se ne bo ponovila. Zato se potrudimo za dobra dela, ki bodo naša dobra popotnica na poti v Božje kraljestvo.
    Zelo pomembno je, čemu v svojem življenju posvečamo posebno pozornost, kaj je tisto, kar nas najbolj nagovarja. Jezus nas želi odvrniti od tega, da bi vso svojo pozornost namenjali zemeljskim dobrinam in skrbem. Vse, kar ustvarimo tukaj na zemlji, bomo pustili tukaj. Če veliko ustvarimo, smo v nevarnosti, da se nas lotijo roparji in nam vzamejo naše bogastvo, na katero marsikdo navezuje svoje srce: hiša, dober avto, podjetje, znanost … Tako nam življenje teče, mi pa ustvarjamo dobrine za ta svet, zmanjka nam pa časa, ali pa preprosto nimamo volje, da bi ustvarjali trajne dobrine, ki bodo šle z nami v večnost. To so tista dejanja, ki smo jih storili ljudem, ki nam jih niso mogli plačati. To, kar smo storili ljudem, ki so v stiski, pa četudi smo šli samo v trgovino, ali pa nekoga, ki težko gre preko ceste, pospremili čez, je resnični zaklad, ki mora pritegniti tudi naše srce. Jezus nam jasno pove: »Kjer je vaš zaklad, tam je tudi vaše srce.« Verjetno se tega vsi dobro zavedamo, samo izbira včasih malo šepa, ko pa svet ponuja toliko stvari, ki so nam všeč. Zato prosimo za preudarnost, da bomo sposobni prav izbirati.
    Jezus nas tudi spodbuja z besedami: »Ne boj se mala čreda.« Tudi, če bodo prišli neugodni časi in težave, bo Gospod z nami. Ni toliko pomembno, koliko nas je, ampak da je z nami Bog. Ko se zbiramo v njegovem imenu, je on vedno med nami. Pomembno je, da ta mala čreda živi resnično krščanstvo, da je naše srce pri Bogu, ki je naš največji zaklad in da smo vedno pripravljeni na njegov klic. Ne bo nas pustil samih. Preveč nas ima rad. Zato bodimo pogumni na poti proti nebesom. Odprimo se njegovi milosti, da bomo lahko živeli po njegovem nauku in izpolnjevali njegovo voljo. On čaka na našo odločitev zanj vsak trenutek. Bodimo pogumni in se zoperstavimo pogubnemu toku sveta in se oprimimo njega, ki je naš Odrešenik.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Za Jezusa se je treba odločiti
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!
   Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«
Lk 12,49-53

OGENJ BOŽJE LJUBEZNI
    Jezus v današnjem evangeliju izreče zelo zanimive besede: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Kako naj razumemo te ostre besede? Evangelij je veselo oznanilo o našem odrešenju in zato ni v skladu z zastraševanjem in uničenjem, kar je glavna lastnost ognja. Ne gre za zastraševanje, ampak odstranjevanje vsega, kar ni v skladu s človeka vrednim življenjem. Zato je evangelij vedno klic k pokori in poboljšanju. Ogenj res uničuje in pustoši, a hkrati naredi prostor za novo rast. Zato pustimo Bogu, da nas njegov ogenj prečisti in usposobi za novo, bolj kvalitetno življenje. Ali ni potrebno, da tudi danes, v naš svet, ki je poln krivic, zatiranja, hlepenja po dobičku, v svet laži in prevar vseh vrst, v svet, ki ne priznava Boga, ampak posameznika postavlja na njegovo mesto, saj je bog zgolj moč, denar in oblast, vrže ta očiščujoči Božji ogenj. Jezus je prišel k nam, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Tega ni mogoče doseči brez očiščenja vsakega posameznika in družbe kot celote.
    To želi Jezus, zato prinaša še en, vsaj navidezen nesmisel, to je razdeljenost. Težko je razumeti te Jezusove besede, saj nam Jezus govori večinoma o miru, ljubezni, medsebojnem razumevanju in podobnih dobrinah. Gre za dve različni pojmovanji besede mir. V prvem primeru gre za »šalom«, za mir, ki je Božji dar in je ves prepojen z ljubeznijo. V današnjem evangeliju pa misli Jezus na umetni mir, ki ne pomeni, da so problemi med dvema stranema rešeni, pač pa so zatrti. Mir kot kompromis med dobrim in zlim ni resnični mir, je le začasna pomiritev nasprotij zaradi »ljubega miru«, ki zaustavi proces razrešitve. Ne odpravi zla, ampak daje celo vtis, kot da neko zlo ni nič hudega. Danes padajo nekateri kristjani v tak kompromis z zagovorniki splava ali zunajzakonske skupnosti itd. Jezus ne prinaša tovrstnega miru, ker noče, da se proces evangeljskega moralnega spoznanja zaustavi zaradi ljubega miru z drugače mislečimi. Jezus še posebej našteva razdore v družinah. Drži, ki jo Jezus zahteva, se reče v evangeliju »biti znamenje nasprotovanja«. Naše odločitve lahko povzročijo spore s starši, brati in sestrami. Na koncu se moramo vedno vprašati, koga moramo bolj poslušati: Boga ali ljudi? Bodimo pogumni, kajti naše pametne odločitve bodo marsikomu odprle oči, da se bo oklenil resnice, ki edina vodi v življenje.
    Približajmo se Kristusu, ki prinaša resnični ogenj, ki očiščuje vse slabo v nas. Ta ogenj je Božja ljubezen. Razplamti se povsod tam, kjer ljudje svobodno z ljubeznijo odgovorimo nanj. Gospod želi z Božjo ljubeznijo rešiti vse ljudi. Toda, ali mu pustimo, da nas reši? Kjer sta sprava in mir, tam je splošno blagostanje, ker ni nihče izobčen. Naj nam Bog pomaga, da se bomo lahko odprli očiščujočemu ognju njegove ljubezni. Tako bomo sposobni sprejeti vsakega človeka takšnega, kot je, in skupaj graditi pravično družbo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Jezus je odrešenik vseh ljudi
   Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13,22-30

REŠITEV JE V SLUŽENJU
    V današnjem evangeliju učenci postavijo Jezusu zelo zanimivo vprašanje: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Danes se s tem vprašanjem ubadajo predvsem nekateri starejši in morda ljudje, ki so se srečali s težko neozdravljivo boleznijo, ker se zavedajo, da se njihovo zemeljsko življenje nepreklicno izteka. Ko smo mladi in zdravi, ne mislimo na smrt in še manj na to, da se bomo pred svojim Stvarnikom zagovarjali glede trgovanja s talenti, ki smo jih prejeli. Preveč smo se navadili na to, da imamo pravico biti zdravi in srečni, a ne pomislimo, da nismo gospodarji, ampak le oskrbniki nad tem, kar ni naše, ampak nam je le zaupano za določen čas. Zato je Jezus apostolom odgovoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata!« To pomeni, da je za nas najbolj pomembno, da iščemo Božjo voljo in jo po svojih močeh, s pomočjo milosti, izpolnimo.
    V svojem življenju namreč vstopamo skozi mnoga vrata. Mnoga so široka in vabljiva in velikokrat vodijo v pogubo. Kristus pa govori v današnjem evangeliju o ozkih vratih, skozi katera mnogi ne bodo mogli vstopiti. V romarskih cerkvah iz srednjega veka lahko velikokrat vidimo zelo resne ali celo zastrašujoče podobe, ki uprizarjajo Kristusa, ki se ob koncu zemeljskega življenja prikaže kot sodnik in Gospod. Na eni strani so prikazani srečni obrazi ljudi, ki so poveličani v večni slavi, in na drugi strani krivičniki, ki so prepuščeni strašanskim mukam in trpljenju, ki jih čaka v peklu. Namenoma je tudi prikazano, da so razni ljudje, ki so bili na visokih položajih v takratni družbi in Cerkvi, na obeh straneh. Pred Bogom ni nobenih privilegijev. Vsak bo sojen po svojih dejanjih. Te podobe niso zato, da bi nas hotele prestrašiti, ampak zato, da nas predramijo. Ob prihodu Sina človekovega bo prišlo na dan človekovo bistvo, njegova resnična življenjska kvaliteta. Vprašanja, kaj bo z nami, ko zapustimo zemeljsko življenje, ni vznemirjalo le ljudi v davnih časih, ampak je kako aktualno tudi danes. Vsakdo izmed nas mora razmisliti o svojem življenju: kaj delam, kako delam, kakšen sem v svojih odnosih, kako gledam na uboge – ali kaj naredim zanje …
    Nebesa so odprta za vsakogar, a tja ne moreš priti križem rok. Kdor v tem življenju nič ne naredi za svojo večnost, bo podoben tistim, ki pridejo trkat na vrata, ko so ta že zapahnjena. Hišni gospodar bo odgovoril: »Ne vem, od kod ste. Pojdite proč od mene vsi, ki delate krivico!« Ni dovolj, da smo krščeni in da smo kristjani, temveč so potrebna dobra dela. Jezus pravi: »Lačen sem bi in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni!« (Mt 25,35-36). Kristjan mora biti sposoben, da zaznava stiske in da takšnim ljudem nudi pomoč. To je odločilno, kajti Jezus pravi, da kar smo storili ubogim, ljudem na robu družbe … smo storili njemu samemu. Prosimo ga, da nam s svojo milostjo pomaga, da bomo to tudi izpolnjevali.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Kdor se ponižuje, bo povišan
   Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Lk 14,1.7-14

PRVI BODO POSLEDNJI ...
    Današnji evangelij nam govori o izbiri sedežev: Jezus je v hiši uglednega farizeja, ki ga je povabil na slovesno kosilo opazil, da so si gostje izbirali prve sedeže. Zato je navzočim dejal: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« Sodobnik ne razmišlja tako kot Jezus, saj meni, da komolčarstvo in borba za prva mesta ni nič slabega. Iskanje prvih mest in najboljših sedežev je namreč vsakodnevna praksa. Vedno hočemo biti v ospredju, da bi nas drugi opazili in nas sprejeli v svoj elitni krog izbrancev. Kljub temu moramo priznati, da brez tistih, ki so v ozadju, nepomembni in odrinjeni, ni pravega razvoja in pravične družbe. Bodimo zadovoljni s tem, da smo bolj v ozadju, kajti Bog vidi v srce in ve, kdo ga ima rad in dela dobra dela.
    Že bežen pogled po ljudeh je Jezusu dal vedeti, da med gosti ni bilo ubogih, slepih, revnih. To dejstvo ga je spodbudilo, da je spregovoril o nesebični, nepreračunljivi ljubezni. Gostitelj je namreč povabil samo tiste, od katerih je lahko pričakoval, da ga bodo ob prvi priložnosti povabili tudi oni. Bil je preračunljiv. Jezusov učenec pa mora imeti drugačno načelo. Dajati mora, ne da bi pričakoval, da mu bo povrnjeno. Jezusov učenec naj daje iz ljubezni, ne da bi zato hotel prejeti plačilo, pomagati mora soljudem, ne da bi za to pričakoval hvalo. Jezus zahteva od svojih učencev, da povabijo uboge, prizadete, ljudi z roba družbe in tiste, ki jim ne morejo povrniti. Njihovo dobro delo jim lahko povrne samo Bog.
    Jezus želi, da ravnamo po njegovem zgledu. Tudi on je bil prijatelj ubogih, bolnih, revnih, zatiranih. Zanje si je vedno vzel čas. Komu ali čemu pa mi podarjamo svoj čas? Ali smo pripravljeni določen del prostega časa podariti ljudem, ki potrebujejo pomoč? Saj bi, a vse preveč pogosto najdemo izgovore, da moramo postoriti to in ono, iti v hribe ali kam drugam, ne zanima nas pa usoda pomoči potrebnih. Vse preveč iščemo svoje užitke in se družimo z ljudmi, ki nam lahko zagotavljajo določene privilegije. Skrb za uboge in pomoči potrebne radi prelagamo na druge, kajti mi nismo poklicani za tako delo. Kako zmotno mišljenje. Služiti bratom in sestram je največji privilegij, kot nam govori Jezus. Zato mu prisluhnimo in opustimo intenzivno iskanje zemeljskih privilegijev, ampak se odprimo Božji ljubezni, ki nas vabi k življenju iz čiste ljubezni, brez preračunavanja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Odpoved prinaša svobodo
   Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
   Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
   Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
   Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Lk 14,25-33
 
ODPOVED SAMEMU SEBI
   Jezus v današnjem evangeliju uporabi precej trde besede: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec!« Ne znamo si predstavljati, da bi zaradi Jezusa zavrgli tiste, ki jih imamo radi. Tisti, ki hoče postati njegov učenec, mora sprejeti križ in spremeniti prioriteto stvari in vrednot. Zelo dobro je, da temeljito premislimo svojo odločitev, kot mora tisti, ki gradi, dobro premisliti, če bo imel dovolj sredstev, da bo lahko dokončal tisto, kar je nameraval zgraditi. Tudi tisti, ki se odloča za Jezusa, mora temeljito premisliti, ali bo imel dovolj moči, da bo mogel sprejeti tisto, kar on zahteva. Pogosto nam zmanjkuje moči, ker preveč računamo na svojo moč, premalo pa na podporo in pomoč Jezusa, ki nas vedno spremlja na naši poti.
   Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le-ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Odkritje Božje modrosti vedno vsebuje notranje veselje. Ta odpoved sebi, družini in imetju se še posebej odraža v duhovnem poklicu. Ko nekdo zasliši Božji klic, ga ta tako prevzame, da z veseljem zapusti vse, kar je posvetnega, in je popolnoma pripravljen na hojo za Jezusom. To ga navdaja z radostjo in popolno pripravljenostjo za služenje bratom in sestram. To zmore samo, če je tesno povezan z živim Jezusom. Enako velja za slehernega kristjana. Brez povezave z Jezusom, je tudi naše služenje bolj klavrno. On, ki kliče vsakogar izmed nas, nam daje tudi moč, da vztrajamo v hoji za njim v služenju bližnjemu.
   Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju: dobrinam in privilegijem. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupamo in ga okušamo šele takrat, ko prenehamo zaupati v dobrine in stvari. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. On nam je priboril življenje na križu, zato nas vabi, da tudi mi nosimo svoje križe za njim. To je pogoj, da smo lahko njegovi učenci. Sam pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj ne more biti moj učenec!« Ni težko sprejemati Jezusa, ko smo zdravi in uspešni, ko nas pa doleti bolezen, poslovni neuspeh, kriza v zakonu, smrt ljubljene osebe, v hoji za njim omagujemo. Za Jezusom hodimo z vsem, kar smo in kar imamo, s križem, ki so nam ga naložili drugi, in s preteklostjo, ki smo jo sami zakrivili. Tu je Gospod, ki nam pomaga nositi naš križ, če zaupamo vanj in mu dopustimo, da nam pomaga. Prosimo ga, naj nam pomaga, da bi zaupali vanj in mu predali vse svoje težave, strahove, bolezen, kajti on nas rešuje in nas ozdravlja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov
   Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.
   Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
   In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
   Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
   In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15 1-32

BOG RAD ODPUŠČA
    Današnji evangeliju nam govori o veselju nebeškega Očeta nad vsakim grešnikom, ki se spreobrne in se vrne v očetovo hišo. Odlomek iz današnjega evangelija bi nas moral spraviti v dobro voljo, saj nam govori o tem, da se človek nikoli ne more niti tako izgubiti niti svojega življenja tako zavoziti, da ga Bog ne bi sprejel, če se spreobrne. Gospod nas išče, če smo se izgubili in zašli na s poti, in je vesel, ko nas zopet najde. In ko nas najde, ne obsoja, ampak velikodušno odpušča in nas sprejme za svoje sinove in hčere.
    Mnogi mladi ob svoji polnoletnosti odidejo od staršev in se izgubijo. Podobni so mlajšemu sinu, ki je od očeta zahteval doto, ki mu pripada, nato je odšel od njega in vse zapravil z razuzdanim življenjem. Mnogi starši zelo trpijo ob takšnih otrocih, ki nočejo poslušati nasvetov in rinejo v težave. Veliko je takih, ki po končani šoli ne dobijo primerne službe in izgubijo smisel življenja, ker se jim je podrlo vse, kar so kot otroci in mladostniki verjeli. Kljub temu moramo biti sposobni dati vsakemu novo priložnost. To je ena od oblik usmiljenja, o kateri papež Frančišek pogosto govori. Če Bog ne obupa nad nami, moramo tudi mi dati pravico slehernemu, da se lahko vrne nazaj tja, kjer je njegov dom, ki sprejema, posluša, odpušča in daje nove priložnosti.
    Skesani sin je obžaloval svoje dejanje. Ko je vse zapravil in pristal na družbenem dnu, se je spomnil svojega doma, svojega očeta in njegovih služabnikov, ki imajo vsega v izobilju. Sklenil je, da se vrne, ne glede na ceno. Odločil se je in se opogumil, da stopi pred svojega očeta, v vsej ponižnosti in ga prosi odpuščanja. Zaveda se, da je storil težak prestopek, saj je zapravil svoj del očetovega premoženja. Ubog in reven se je vrnil na svoj dom in očeta, ki ga je čakal in iskal, prosil: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin!« Krivdo je težko priznati, a to je prvi korak na poti spreobrnjenja. Oče ga ni sprejel kot svojega služabnika, ampak kot sina. Vrnil mu je dostojanstvo, ki ga je s svojim dejanjem izgubil. Takšen je naš nebeški Oče. Če ga prosimo odpuščanja, nam velikodušno odpušča, saj je neskončno usmiljen. On nas išče, ko živimo mimo njega. Kakor koli daleč se človek oddalji od Boga, v katere koli globine se zaplete, ga Bog ne pušča samega.
    Ko je veliki ruski pisatelj Dostojevski čutil, da se njegovo življenje bliža koncu, je prosil svojo ženo, da prebere 15. poglavje iz Lukovega evangelija. Z zaprtimi očimi je napeto poslušal in nato rekel: »Otroci, ne pozabite nikoli, kar ste pravkar slišali. Obdržite za vse življenje neomajno zaupanje v Boga in ne podvomite nikoli v njegovo odpuščanje. Imam vas zelo rad. Toda moja ljubezen je nič v primerjavi z neskončno ljubeznijo, ki jo ima Bog do vseh ljudi, ki jih je ustvaril. In če boste v svojem življenju imeli nesrečo in boste povzročali zlo in se na ta način začeli pogubljati, ne dvomite nikoli v Boga. Vi ste njegovi otroci. On se bo vaše spreobrnitve razveselil, kakor se je veselil, ko je našel izgubljeno ovco oz. ko se je vrnil izgubljeni sin.« Naj nam Gospod pomaga, da bi uvideli in začutili to neskončno ljubezen, s katero nas ljubi in nam želi dati samo najboljše. Njegovi otroci smo in tega nikoli na pozabimo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NEDELJA MED LETOM

Izbira med Bogom in bogastvom
   Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹
   Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.
   Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«
Lk 16,1-13

KOMU SLUŽIMO?
   Sporočilo današnjega evangelija je, da se človek ne uči le od dobrih, ampak tudi od slabih ljudi. Vse, kar vidi v svojem življenju, mu je lahko v pomoč, da bo znal sam nekoč doseči svoj končni cilj. Jezus je pohvalil krivičnega oskrbnika, ki je celo na nepošten način poskrbel za svoj ostanek zemeljskega življenja. Otroci luči pa so dostikrat brezbrižni, ko gre za večno srečo. Materialne stvari tega sveta same po sebi niso niti dobre niti slabe, temveč je od nas odvisno, kaj z njimi naredimo: ali jih uporabimo v dobro za druge ali pa z njimi oškodujemo druge. Na mestu je, da se vprašamo, kako pa mi ravnamo s tistim, kar nam je Gospod zaupal.
    Bogastvo je zelo zapeljivo, ker človeka očara, da pozabi na to, kar ni materialno, a je pomembnejše od polne sklede. Bogataš lahko postane čez noč zaslepljen egoist, ki vidi le samega sebe. Kdor se namreč kopa v bogastvu, mu ni nikoli dovolj, ker vedno išče nove, še bolj vzburljive užitke. Zato je prav, da vsak dan iščemo odgovor na vprašanje: »Sem srečen? Kaj daje smisel mojemu življenju?« Če ne najdem pravega odgovora, moram vprašanje zastaviti drugače: »Kaj me vznemirja, da nisem zadovoljen?« In tako počasi, korak za korakom pridem do Boga, ki me je ustvaril in mi zaupa. Njega se moram držati, ker samo on ve, da sem potreben tu, kjer sem, in da moram biti drugim na razpolago z vsem, kar sem in kar imam. Potem bom s svojim bogastvom, predvsem s svojimi talenti, dar za druge. S tem služim tudi Bogu, saj mi je on dal darove in sposobnosti, da jih uporabim za bližnjega. Jezus pravi: »Ne morete služiti Bogu in mamonu!« To pomeni, da se je treba odločiti ali bo v mojem srcu Bog v ljudeh, ki mi jih pošilja na pot, ali pa materialne dobrine, s katerimi bom zadostil svoji nečimrnosti. Pomembno je, kaj postavim na oltar svojega življenja, za kaj se najbolj trudim: ali je to Bog in izpolnjevanje njegove volje ali pa je to denar, hiša, avtomobil, draga potovanja … Od nas je odvisno, katero pot bomo izbrali.
    Če se vrnemo k evangeliju o krivičnem oskrbniku, lahko rečemo, da je bil v Jezusovih očeh goljuf. Jezus je s svojo pohvalo krivičnega oskrbnika izrazil med vrsticami z željo, da bi vsi tisti, ki so šli za njim, bili enako sposobni prepoznati svoj položaj, nato pa pogumno reagirati, da bi nekoč prišli v Božje kraljestvo. Kdor želi živeti v prihodnosti, mora že sedaj poskrbeti za to. Edino ljubezen nam pomaga, da dosežemo ta cilj. To pomeni, da smo na razpolago bližnjemu s svojim življenjem in materialnimi dobrinami. Da mu pomagamo in mu odpiramo novo upanje, ki ni prazno, ampak temelji na našem bratu Jezusu. On mora biti na oltarju našega srca. Iščimo, kar je Božjega. Pri tem nam pomaga Božja beseda. Oklenimo se je in življenje v večnosti nam ne uide. Prosimo Gospoda, da nam s svojo milostjo pomaga odpreti vrata našega srca, da bomo prejemali moč, da se razdajamo za druge.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

V večnosti ima vse drugačno vrednost
   Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.
   Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹
   In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹
Lk 16,19-31

LJUBEZEN DO UBOGIH
    Današnji evangelij nam predstavlja dramo, ki govori o bogatinu in ubogem Lazarju. Na žalost tudi danes poznamo svet bogatih in revnih. Ob poslednji sodbi bodo sojeni tisti, ki so v tem zemeljskem življenju brezobzirno ravnali z ubogimi. Socialna nepravičnost vedno bolj bode v oči. Zato papež Frančišek neprestano opozarja na solidarnost s tistimi, ki smo jih porinili na rob družbe. Kot kristjani se zavedamo, da nam ne sme biti vseeno, kako živi naš bližnji. In vendar se mnogi obnašajo kot bogatin, ki ubogemu Lazarju ne privošči skorjice kruha. Naše krščanstvo ne bo presojano po tem, ali smo se dobro naučili vse molitvice, ampak po naši ljubezni in solidarnosti. Košček kruha, kozarec vode, spodbudna beseda obupancu, stisk roke bolnemu, to bi naredil Jezus, ko bi ponovno prišel med nas kot človek. Posnemajmo ga!
    Zgodba o bogatinu in ubogem Lazarju je podobno kot zgodba o izgubljenem sinu prišla v svetovno literaturo. Jezus je v tej priliki v nekaj besedah izrazil, kakšno je življenje. Ta krivična drama se odigrava skozi vso zgodovino. Tako je prilika zelo aktualna za današnji čas. Je svet, ki je zelo bogat. Shrambe so prenapolnjene. Presežke hrane masovno uničujejo. Reklame ustvarjajo vedno nove potrebe, umetne potrebe in s tem pospešujejo trgovino. Na drugi strani je svet, v katerem vsako minuto umre človek zaradi lakote in otroci brskajo po smeteh, da bi našli kaj za pojest. Nevzdržnost tega položaja nam mora znova priti v zavest. Ne smemo ostati brezbrižni in čakati, da se bo samo uredilo. Res je bogatin tisti, ki najlažje učinkovito pomaga revežu. Ima svobodo. Lahko zapusti svoj udobni svet in vstopi v svet Lazarjeve samote, v njegov obupan svet in naveže stik z njim. Vendar tega ne stori. Zaprl je vrata, ne samo svoje palače, temveč tudi svojega srca in mišljenja. Ljudje, podobni bogatinu, čutijo isto, ker jim je v življenju vse podarjeno in imajo vsega v izobilju. Tako ne občutijo bolečine in žalosti okrog sebe. Zaradi uspeha in vpliva imajo vedno debelejšo kožo.
    Potem sta oba umrla. Naenkrat se je vse spremenilo. Sedaj je Lazar sedel za bogato obloženo mizo, medtem ko je bogatin trpel. Vendar sta bila vsak na svojem kraju in komunikacija ni bila več mogoča. Bogatin na zemlji ni hotel imeti sočutja z Lazarjem, ni hotel z njim navezati stika, ga razumeti in mu pomagati. Sedaj to ni več mogoče. Kar smo delali v tem življenju do telesne smrti, gre z nami. Zato je zelo pomembno, kako živimo tukaj in zdaj, kakšni so naši odnosi do ljudi okoli nas, zlasti še do ubogih in odrinjenih na rob družbe. Ni le vprašanje, ali jim damo nekaj centov, ampak, ali jih sprejemamo kot svoje brate in sestre, jim nudimo toplo besedo in prijazen nasmeh. V vsakem izmed njih je trpeči Jezus, ki nas prosi za kozarec vode. Mi imamo popolno svobodo, da jih ali zavrnemo, jih ignoriramo, jim damo nekaj drobiža in se obrnemo proč, ali pa jim iz srca pomagamo ne le z nekaj denarja, ampak predvsem s toplo besedo, z nasmehom na ustnicah: le tedaj bomo prejeli Božji blagoslov.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.