Ukradena mladost

          I.

Zakaj moramo trikrat na teden
bežati?
Zakaj moramo v dež in sneg
in pri sosedu
spati?

Zakaj smo zate, oče,
pankrti in barabe?

Zakaj za nas ni tople roke,
ki božala bi naša lica?
Zakaj za nas ni tvojega kolena,
ki bi nas gugalo :
Diči, diči, diča,
urno na konjiča!

Zakaj sta za nas le
pest in brca?

Mrzla noč in tuji ljudje!

          


Ljubi brat moj,
kaj bo z nama?
Saj sedaj že pije mama.
Pije mama,
pije oče,
bratec mali v sobi joče.

Jaz preklinjam ves svet,
ves svet in vse ljudi!

Moja duša joče,
moja duša stoče!  

Srce trpi, boli, boli !





Hodijo po svetu, sedaj že odrasli,
a že dolgo so starci in starke.

S težkim bremenom na duši!

Hodijo po svetu,
iščejo ljubezen, toplo dušo,
ljubečo roko.

A ne vedo, kakšna je ljubezen!

Bežijo pred mladostjo,
uničenimi sanjami,
bojijo se starosti!

Ker še niso živeli!

Hodijo po svetu, iščejo sanje,
a znova in znova se vračajo
v tisočkrat prekleti,
izjokani, pretepeni,
z verigami grenkobe
sklenjeni krog!









Rad bi veselo in srečno mamo!

Brez težkih skrbi!
Moja pa vedno joče
in ima žalostne oči!

Boli me, ko hodi
s sklonjeno glavo,
in boli me, ko slišim,
da ponoči ne spi.

Rad bi veselo in srečno mamo!

Ne mame z oteklimi očmi!




Tiho potrka na vrata:
Mama, prosim, odpri!

Tvoja hči nate čaka!

Prosim, mama,
prosim, odpri!

Veš,
otožna sem in razdvojena,
v prsih me boli, tišči.

Prosim, ljuba mama,
ne zapusti me še ti!

Ihtim od groze,
ko moj oče,
oče moj,
žival pijana,
za mano hodi s pijanimi koraki,
z očmi gorečimi,
z dlanmi potečimi!

Mama, ne zapusti me še ti!







Veš ata,
želela sem prijatelje ,
da bi z njimi delila drobne skrivnosti,
a ti si jih pregnal!

Zakaj?

Veš ata,
rada bi bila nekdo,
vsaj malo srečna med ljudmi,
ti dejal si, da so zli!

Zakaj?

Zdaj sama hodim med ljudmi,
sklonjenih ramen,
kot starka polna sem bremen,
duša mi ihti!




Včeraj sem imel šestnajst let!

Bil sem sam !

Včeraj je bil moj rojstni dan,
bil sem tako prekleto sam,
da sem tulil kot žival.

Duša je jokala sama,
kot že tolikokrat!

Bil sem tako prekleto sam!

Nočem te več,
mati,
nočem več očeta!

Moja usoda že davno prekleta,
v maternici mi je določila pot!
Izbrala mi je napačnega očeta,
očeta,
ki mi namenil krvavi je pot!



Mama
zakaj si me rodila,
če  nič mi nisi mogla dati?

Še s svojim mlekom me nisi dojila,
ker dlan si okrog steklenice ovila!

Pa sem rasel nebodigatreba,
v hiši sredi steklenic
in greha.

V svet sem nesel ta pečat!

Ko rasel sem tako,
sam,
sem pogrešal tvojo dlan,
da bi nežno zdrsnila mi
preko lica, vsa mila.

A roka tvoja kozarca ni spustila!




Oče, čakamo te!
Petero otrok v vrata strmi.

Petero otrok se boji!

Zato ne čakamo z radostjo,
da vrneš se,
zato ne sprejmemo z nasmehom te.

Petero otrok se boji!

V nas je groza!
V nas je strah!

Ura deveta zadoni!
Mama v prazno strmi.

Ura deseta zadoni!
Nihče ne spi,
Ker nas je strah!
Mama v prazno strmi,
ihti!

Ura enajsta zadoni!

Kot vrabčki se stiskamo skupaj,
pred vrati si ti,
mama vzdrhti.

Še enkrat nas objame s pogledom
In v tvoje pesti pohiti!




Oče, čakamo te!
Petero otrok v vrata strmi.

Petero otrok se boji!

Zato ne čakamo z radostjo,
da vrneš se,
zato ne sprejmemo z nasmehom te.

Petero otrok se boji!

V nas je groza!
V nas je strah!

Ura deveta zadoni!
Mama v prazno strmi.

Ura deseta zadoni!
Nihče ne spi,
Ker nas je strah!
Mama v prazno strmi,
ihti!

Ura enajsta zadoni!

Kot vrabčki se stiskamo skupaj,
pred vrati si ti,
mama vzdrhti.

Še enkrat nas objame s pogledom
In v tvoje pesti pohiti!







Ali veste, kako je,
ko mama v mlaki krvi
obleži?
Ali veste, kako je,
ko otrok kraj nje
v strahu
ihti?
Ali veste, kako je,
ko si popolnoma
sam?
Ali veste, kako je,
ko ves droban,
postavljaš se
mami v bran?




Ob petih zjutraj je odšel,
sedaj na večer gre.

Po šihtu zavil v bližnji je biffe!

Do večerje ne bo ga še,
družina je deveta skrb,
samo, da pije se.

Po šihtu zavil v bližnji je biffe!

Nazdravlja tam s prijatelji,
plača po grlih gre,
samo da z družbo pije se,
bog naj živi prijatelje!

Po šihtu zavil v bližnji je biffe!

Kaj mar mu žena,
kaj  otrok,
on sam je svoj Gospod,
važno je, da pije se!

Življenje k vragu gre!



Zakaj me gledate postrani,
kot da bi kužen bil,
zakaj smejite se za mano,
ker moj oče spet je pil!

Norčujete se, ker sem reven,
saj denar za pijačo gre,
a vi ne veste, kako zelo
me boli srce!

Tudi jaz bi rad bil srečen!
Da bi rad me kdo imel,
da bi nežno me pobožal,
vedno sem le to želel.




Smo v šoli se učili
o toplem domu in
družini,
jaz bila sem tiho.

Pa je rekla Urška:
»Moj ati je zdravnik,
najboljši ati kar jih je!«

Oglasil se je Matej:
»Moj oči je carinik
in res je zlat,
vedno nas pelje kam,
prav res ima nas rad!«

Manca je spregovorila:
»Moj  očka je pilot!
Redko je doma, potuje,
vendar nikoli ne pozabi,
da nas pozdravi, obdaruje!«

»In ti Marija, zakaj si tiho?«
učiteljica reče.

A  jaz sem tiho.

Zdravnik, pilot, carinik!
Da zlat bi bil in dober?

Sošolci moji zlati,
pijanec je,
moj ati!




Kako naj jutri v šoli povem,
zakaj nimam naloge?
Kako naj jutri v šoli povem,
zakaj so zvezki scefrani.
Spet bom zanje grdoba,
brez olike in reda.
Kako naj jutri v šoli povem,
da nič ne znam,
ko vprašan bom,
bom spet kreten.

Le kako jim naj povem,
da od naloge sem bežal,
da zvezke je raztrgal on,
ki življenje mi je dal.
Le kako jim naj povem,
da zanj sem pankrt in baraba,
a mama kurba in prasica.
Le kako jim naj povem,
da pred nožem sva bežala,
da sem se v seno skril,
in tiho bil kot miška.

A uboga moja mama,
ki zanj je kurba in prasica,
s telesom moje zvezke
je branila.

Le kako jim naj povem!


_________________
feniks

Tematika v Solzah v črepinjah, je pereča, saj se dogaja marsikje. Trpijo otroci, trpi cela družina. To je del sklopa pesmi, ki si jih želim izdati v knjigi, v letu ki prihaja. Te pesmi nekako izražajo občutke otrok. V drugem delu sledijo pesmi, ki izražajo čustva mater, žene in ženske nasploh.
Prosi vse, ki pesmi berete, napišite mi, kakšni so vaši občutki, povejte mi vaše mnenje.


_________________
feniks