Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvecer prosil za se eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti se za naslednje dni. Pa ceprav bi mama rada vsakomur odrezala se tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potozil, da mi kruli v zelodcu. Kolikor ga je dala mama, je bila pravsnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoc svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja najvecja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spostovali kot svetinjo. Ko ga je mama polozila spat v omaro, ga ni smel vec nihce motiti...
"Mama, kdaj bomo spet imeli peko?" sem spraseval mamo skoraj vsak dan. Kadar je zakurila grmado v krusni peci, je bil praznik v hisi. Ne samo, da se je razgrela velika loncena pec, lepo je tudi zadisalo po smolnatem lesu in mehkem dimu po vsej domaciji. Ko je mama zamesila kruh, smo hodili po prstih po hisi, kot da bi se bali prebuditi vseh tistih sedem prijaznih skratov v pletenih peharjih. Ko je po peki vso hiso napolnil vonj svezega kruha, smo se pocutili kakor grofje, ki nam nihce ne more vec do zivega.
"Danes pa bova pekla!" se mi je nekega spomladanskega dne nasmehnila mama. Zacuden sem jo pogledal. Moke ni bilo pri hisi, ata se je sele odpravljal na furo, borovnic v tem casu ni bilo. Na zacetku poletja je sla nasa druzina velikokrat po borovnice, mama jih je v Kamniku na trgu prodala, potem pa je kupila moko in doma smo imeli peko. Vecjega praznika v hisi ni bilo. Ko je na mizi zadisal svez kruh, je bil to nas praznik hrustljave skorje, nas praznik disece sredice, nas praznik domacega kruha.
"Kako pa bova pekla? Saj nimas moke!" sem ji odvrnil. Zgodaj sem se hotel spoznati na vse, na peko pa najbolj. Ata se je moji zgodnji radovednosti rad smejal, ces: iz tebe pa se nekaj bo, ceprav si zrasel ob kislem krompirju. Tole o krompirju je bila cista resnica. Ko sem bil rojen, je sla iz hleva zadnja krava za obvezno oddajo. Tako za dojencka ni bilo niti litra mleka. Zrastel sem ob kislem krompirju. Nasploh ob krompirju. Ceprav nas je bilo samo pet in ceprav je bila kmetija srednje velika, samo za zajtrk, za kosilo in za vecerjo natepavali krompir. Krompir v oblicah, krompir v juhi, kisel krompir.
"Saj ne bo velika peka. Le v stedilniku bova pekla. Pavsicev kruh!" me je mama pobozala po razkustranih laseh in me prijazno pogledala. Ne bo velika peka, peka pa vseeno bo. Kadar ni bilo moke pri hisi, smo si spekli kruh kar v pecici stedilnika.
"No, saj se tudi tam spece dober kruh..." sem ji mosko odvrnil, ceprav sem imel tedaj komaj stiri leta. Za nas je bilo ze to veliko razkosje, ko je mama poleti pripravila veliko lonceno skledo spehove solate. Pojedli smo jo kar zunaj na travi. Sedeli smo sredi vrta pred hiso, zajemali z velikimi zlicami topel krompir in mehko solato ter se ob tem pogovarjali same lepe stvari. Ko bo za kmeta boljse, ne bomo jedli vec samo krompirja. Ko bomo otroci zrasli, bo spehova solata tudi cez imo. Ko bo pridelek z domacih njiv ostal doma, bomo celo tako bogati, da bomo imeli vsak dan svoj kruh.
"Jaz zdaj grem... Do poznega vecera me ne bo nazaj... V hlevu opravi..." je narocal ata mami kakor navadno. Napregel je nasega starega Fuksa in odsel na furo. Ata je rad odhajal k ljudem, pa tudi oni so ga imeli radi. Pa ne samo zato, ker jim ni znal racunati. Z vsakim se je rad pogovoril, vsako stisko je globoko obcutil, vsakemu je rad ustregel, kakorkoli je mogel. Mi - moja brata in jaz - smo vedeli samo to, da se bo ata vrnil z nekaj dinarji v zepu in nam bo slo takoj laze. Zato ni bilo nobenemu tezko opraviti tedaj v hlevu pri zivini.
"No, zdaj si pa ti gospodar!" mi je rekla mama, ko je ata odropotal z nasim tezkim vozom po cesti navzdol."Moral mi bos pomagati... Vsaj pri peki kruha..."
Bratov tistega dne ni bilo doma. Oba sta bila starejsa in sta ze poskusala zasluzizi svojo skorjico kruha. Zato sem se doma z mamo pocutil se toliko bolj odraslega.
Na dvoriscu se je malo pred vecerom pokazala gospa Pavsiceva. Ceprav je bila zena tovarisa predsednika kloja, smo ji vedno pravili gospa. Po poklicu je bila sivilja, po znacaju pa prijazna in nadvse zgovorna zenska. Z mamo sta se veckrat prav po zensko zaklepetali, ceprav je bila ona kot zena predsednika krajevnega ljudskega odbora visoko nad nami. Tovaris Pavsic je bil tisti, ki je moral izvajati tudi pobiranje obvezne oddaje. Bil je glavni na vasi, najvisja oblast. Pri svojem delu je bil dosleden in strog, a ga zato nismo gledali postrani. Tezko umljivo strogost ljudske oblasti smo jemali kot bic mocnejsega. Tiste, ki so morali prenasati odlocbe med ljudi, smo povsem razumeli. V Pavsicevem primeru selo pomilovali, ko pa je bila gospa Pavsiceva tako dobrotljivo in prijazno bitje.
V rokah je nesla slamnat pehar, v njem pa je zdelo skrbno pokrito testo. Pri Pavsicevih so bili navadni stanovalci, ziveli so v dveh podstresnih sobicah pri nekem delavcu, zato sami niso imeli peci, stedilnik pa tudi slab. Kadar je bilo treba speci boljsi kruh, ga je gospa Pavsiceva prinesla v naso pecico.
Vrednost kruha najbolj zgodnjih let sem obcutil prav zaradi nje. Medtem ko smo mi brez posebne slabe volje tolkli na kmetiji dan za dnem krompir, je gospa Pavsiceva tako vzorno skrbela za svojega moza, da mu je velikokrat spekla svez kruh. V trgovini se kruh tedaj ni mogel kupiti. Ker so Pavsicevi hodili k nam tudi po jajca, kumare in krompir, je bilo samo po sebi umevno, da smo jim z veseljem pekli tudi kruh.
"Danes se mi pa tako mudi!" je rekla gospa Pavsiceva, ko je postavila pokrito testo na kuhinjsko mizo, mama pa ga je takoj odgrnila, stresla v nas pekac in porinila v pecico stedilnika. Sam sem navadno sedel na zapecku stedilnika. Pocutil sem se kot kralj, ki ima pod seboj vso kuhinjo. Zviska sem opazoval tisto po seboj in bil trdno preprican, da sem res glavni v hisi.
"Oh, saj vam ni treba cakati, gospa Pavsiceva," je rekla mama zeni predsednika krajevnega ljudskega odbora."Ga bova ze midva spekla... Fant je ze tako velik, da zna kruh dobro peci..." Obe sta pogledali proti meni: mama z ljubecim pogledom, gospa Pavsiceva pa nekoliko nejeverno.
"Samo da se ne bo zazgal..."
"Ne bo, ne bo... Bo fant previdno nalagal drva na ogenj... Cez dobre pol ure bo kruh pecen..."
"O, kako sem vam hvaalezna!" je plosknila z rokami gospa Pavsiceva in odhitela domov.
"Malenkost, malenkost..." ji je med vrati odgovarjala mama, prav tako vsa topec se od prijaznosti. Ko je gospa Pavsiceva zaprla vrata za sabo, je mama se dejala: "Kako prijazno sosedo imamo!"
Prijaznost Pavsicevih nam je tu in tam res sla na roko. Ceprav smo morali oddati za obvezno oddajo prav toliko ko vsi drugi, je vcasih od Pavsiceve vendarle priletela kaksna malenkost. Kilogram moke, nekaj zlic masti, nekaj scepcev soli. Nekoc je gospa prinesla celo pol kilograma mesa. Za veliko noc. Dejala je, da je ne smemo izdati niti njenemu mozu.
"No, res pazi, da ne bo kaj narobe!" mi je rekla mama z resnim obrazom."Ko malce pogori, pa dodaj polena!"
"Brez skrbi."
Splezal sem na zapecek nad stedilnikom in se v mislih predal samo kruhu v pecici. Zdaj je se cisto bel. V obraz je taksen kot dojencek, ko se rodi, ob vrocini pa bo zacel rasti. Iz minute v minuto bo vecji in bolj rumen. Ce bom pridno nalagal na ogenj, bo kmalu nastal iz bledolicnega testa zagorel odrasel fant. Uf, kako bo dober!
Hip zatem sem ze skocil z zapecka. Kaj pa, ce so polena v stedilniku ze pogorela in je ogenj izgubil moc? Testo se v pecici lahko prehladi in umre. Brez toplote ne bo nastalo nic iz njega. Brz sem nalozil nekaj dolgih polen v stedilnik.
"Ze kaj raste?"
Odprl sem zelezna vratca pecice stedilnika in se zazrl v notranjost. Testo se se ni prebudilo. Komaj opazno se je vzdignilo samo ob straneh pekaca. Za zivljenje potrebuje vec toplote! Polozil sem na ohenj se eno poleno.
"Ali ga zebe?"
Zbezal sem zerjavico prav do konca stedilnika, prav do pecice, da bi testo v pekacu objela cim vecja vrocina. Ko se je ogenj zajedel tudi v nova polena, sem se pomirjen vrnil na zapecek.
To bo ata vesel, ko se bo vrnil s fure. Ceprav je bilo dela na kmetiji cez glavo, je moral iti za zasluzkom, da bi mama lahko ob koncu tedna spekla kruh. Kako bo srecen, ko ga bo svez kruh pricakal na mizi kar sredi tedna... In kako bosta tega vesela brata, ko se zvecer vrneta z dela domov. Imeli bomo praznik novega kruha kar nocoj... Za vse to pa imam zasluge jaz, gospodar v atovi odsotnosti, prvi pek najboljsega kruha pod Alpami!
Ob tako velikih mislih sem zacutil se vecjo odgovornost. Kruh v pecici se mora zapeci enakomerno ob vseh straneh, ne sme biti ne prevec zapecen ne pramalo. Pozrl sem slino in globoko v sebi zacutil dobroto lepo zapecene rumene skorje. Mhm, kako dober kruh!
Spet sem skocil na tla, nalozil se dve poleni, potem pa znova previdno odprl vratca pecice.
"Kako lepo se pece!" sem ugotovil z radostjo v srcu. Testo je zacelo po vsej zgornji plasti lepo rumeneti. Bilo je videti kakor psenica pred zorenjem. Tudi disati je ze zacelo. Pred mojimi ocmi je nastajala najvecja dobrota.
"Pazi, da ga ne prehladips!" se je na lepem znasla mama za mojim hrbtom."Kar naprej ga ni treba motiti. Kruh potrebuje mir..."
Previdno sem zaprl vratca in se zlagal, da sem ga sele prvic pogledal. Sam pri sebi sem bil mocno ponosen, da me je testo ubogalo in se zacelo spreminjati v hrustljavo dobroto. Pri tem pa sem vse bolj pozabljal, da je testo Pavsicevo. Bolj ko se je spreminjalo v kruh, bolj se mi je zdelo, da je kruh nas, samo nas.
Ko sem naslednjic odprl pecico, je bila zgornja skorja ze vsa zlato rumena. Videti je bila kakor jutranja zarja na obzorju. Prelila se je cez in cez in se vse bolj spreminjala v rumeni dan. Kar stresel sem se ob misli, kako prijeten obcutek naredi taksna rumena skorjica v mojem poziravniku.
"Je ze pecen?" je ponovno s skrbjo pogledala mama v kuhinjo.
"Kmalu bo."
"Zdaj ga pusti pri miru, ga bom ze sama vzela iz pecice..."
Mama se je vrnila cez nekaj minut. Slovesno je stopila k pecici in s predpasnikom zagrabila vroci pekac. Ko ga je potegnila iz pecice, je zadisalo po vsej kuhinji kakor ob pravi peki. Vonj svezega vrocega kruha se je dotaknil tudi mojih nosnic. Pocutil sem se kakor v malih nebesih. Posebno ponosen pa sem bil, da je moja zasluga, da se je tako lepo zapekel. Mama je polozila pekac na mizo in zgornjo rumeno skorjo poskropila z nekaj kapljicami mleka. Omamna toplota se je vzdignila iznad mize in se razsirila vse do zapecka. Kot da bi vstalo sonce in me objelo z mehkimi zlatimi zarki.
"Malo naj se podremlje..." je rekla mama potem in odsla nazaj k zivini. Vedno je pustila svezi kruh kaksne pol ure se na mizi, edinole spehovko ali struklje smo lahko jedli takoj.
Stopil sem h kruhu in previdno odgrnil prticek. To sem storil tako od dalec, kot da bi se bal, da bo kruh skocil iz pekaca na tla. Da, nisem sanjal! V pekacu je res dremal sveze peceni kruh. Skorja se je prelivala iz rumene barve v zlato, zlata pa je dobivala vse bolj nadzemeljski odtenek. Kakor vratca, ki vodijo v nebesa...
Kod ve, koliko casa sem stal ob kruhu in ga obcudoval, pri tem pa poziral sline. Sam pri sebi sem se mocno bojeval. Naj si odlomim kos zase ali naj pocakam na mamo? Kruh je vedno delila samo mama. Tudi tega bo razdelila samo ona. Velik kos atu, dva velika kosa bratoma, velik kos meni kot najmlajsemu - da bos hitro rastel, kakor je vedno dejala mama - in se kos sebi. Ko se bodo nasi zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico, nam bodo vsem zarele oci. Tedaj bom ponosno pogledal po svoji druzini in jim dal z ocmi vedeti, da sem ta kruh spekel jaz. Da je tako rekoc moj kruh?
Na lepem je udarila strela z neba. Odprla so se vrata in pred mano je stala nenavadno velika gospa Pavsiceva. Do tedaj se mi je zdelo, da je majhna, drobcena zenska, zdaj pa je bila mahoma velika in neprijazna.
"No, si ga ze spekel?!" je rekla z nenavadno osornim glasom.
"Sem!" sem pribil na kratko in pri tem stisnil ustnice ter pomembno vzdignil glavo.
"Prav lepo se je zapekel..." je stopila iz ozadja mama. Odkrila je prticek do kraja in ponosno pokazala rumeno skorjo. Veljavno sem stal ob strani in pricakoval, da me bosta pohvalili. Pa se se zmenili nista zame.
"Bog vam povrni!" je rekla gospa Pavsiceva, povila kruh v prticek in ga previdno stisnila pod pazduho.
Potem je meni nic tebi nic odsla...
Kaj pa je zdaj to?! Kruh je vendar moj, kruh je vendar nas! Mama, gospa Pavsiceva nam hoce ukradti kruh!
Rad bi bil od velike krivice, ki se je godila pred mojimi ocmi, zakrical na ves glas, pa so mi besede obticale v grlu. Gospe Pavsiceve pa tudi ze ni bilo nikjer vec...
Mama pa je kar stala in stala sredi kuhinje in ni rekla niti besedice.
Kakor brez glave sem se pognal sam za gospo Pavsicevo. Pocutil sem se kot gospodar, ki si mora izbojevati nazaj naso po krivem izgubljeno dobrino.
"Kruh, dajte nam nazaj nas kruh!"
Gospa Pavsiceva se je naredila, ko da me ne slisi.
"Kruh ste nam ukradli!"
Za nasim velikim lesenim podom sem jom v poltemi dohitel. Zagnal sem se v njeno krilo tako besen, da bi jo bil kmalu podrl.
"Pocakajte! To je nas kruh!"
Mame ni bilo nikjer. Verjetno je tudi sama pricakovala, da bo gospa Pavsiceva vsaj meni odlomila krajec za uslugo, ker sem ji spekel tako dober kruh. Ker tega ni storila, se je mama raje prikrila v hisi. Meni pa je nesramnost gospe Pavsiceve segla prav do kosti.
"Nas kruh!"
Ker se je hotela gospa Pavsiceva narediti, kakor da se miska zaganja v slona, me je se bolj pogrelo. Skocil sem pred njo in ji z razprtimi rokami zaprl pot. Niti pedi ji ne pustim naprej. Tudi ce me potepta v blato. Kruh je nas in ne bo nam ga ukradla!
Tedaj se je zgodil cudez. Gospa Pavsiceva je obstala in se v mraku zagledala v moje razkacene oci. Njeno mehko srce se je v trenutku odprlo. Spoznala je, da nam je res storila krivico. Posebno pa se meni, ki sem ji tako lepo spekel njeno testo.
Izpod pazduhe je vzela v prticek zavito dobroto, prticek previdno odvila, potem pa mi odlomila velik krajec.
"Na, ker si ga tako dobro spekel..."
Sredi vecera je vame posvetilo sto sonc. Gospa Pavsiceva je bila tisti trenutek zame svetnica iz nebes. Na crnem nebu se je odprlo okno in sam Stvarnik mi je z roko gospe Pavsiceve podaril krajec kruha.
"Bog lonaj..." sem ves zmeden komajda spravil iz sebe, zagrabil krajec in stekel z njim kot najvecjim zakladom na svetu proti domu.
Mama me je rpicakala na pragu in me stisnila k sebi.
"Ti si pa res pravi gospodar... Znas se potegniti za nas..." mi je rekla mehko in me pobozala po razkustranih laseh.
Najraje bi se bil zavlekel nazaj na zapecek in pomlatil vso zagozdo kruha, a sem se le premagal. Moral sem pridobljeni kos kruha deliti z drugimi.
Ko so se vrnili ata in brata, je mama razrezala veliki krajec kruha na stiri dele in nam ga dala. Sama si od krajca ni vzela niti drobtine. Ce je za koga lahko kaj odtrgala, je storila to pri sebi.
"Od kod pa kruh?" je bil zacuden ata. Pozvenketal je z dinarji, jih polozil pred mamo na mizo in rekel: "Mislil sem, da bos pekla sele v soboto..."
Mama se je obrnila proti meni in ponosno dejala:
"On ga je priskrbel... Fantje so vse vecji..."
"Ja, je res ze velik, tale nas Ivanček!" je zadovoljno prikimal ata in me vzel v narocje."Poglej, poglej, saj si kar cez noc zrastel!"
Prelomil sem svoj košček kruha na pol in dal polovico mami. Kadar praznujemo, moramo praznovati vsi!
Objela me je s hvaležnim pogledom, tako milo in nežno, da so mi zapele vse strune v srcu.
"Vidiš, nocoj bomo kruh v omari lahko pustili spati..."
Od tistega časa naprej sem čisto drugače razumel mamine besede, ki so ji šle tako težko iz ust.
Kruh ponoči spi...
Avtor članka: Ivan Sivec
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
, zdaj vem, da so se le bali, da ga ne bi prehitro zmanjkalo 
, kajti svež kruh se je dalo jesti v neomejenih količinah 
, tudi zdaj me ne, ko ga velikokrat sama spečem in ga jem dobesedno vzetega iz pečice 
, po druh stran pa klopo u kante mečeje presite rit, u Afrik pa froc stradajo 
, ja pa ravno danes se bom spet spravila peči štručke, žemljice in bombetke iz pirine in črne moke 
. Spet bo dišalo po celem bloku 
... čez domač kruh ga ni 
!
