Šimpanzi so iz zavetišča za šimpanze v Sanaga-Yongu v Kamerunu. Lokalni prebivalci tam delajo kot oskrbniki šimpanzov, ki so ostali sirote, potem ko so njihove matere ubili lovci na divjad.
Fotografijo je posnela delavka zavetišča, 30-letna Monica Szczupider, ki je šimpanzinjo Dorothy dobro poznala in povedala, da je bila pomembna članica 25 članske skupine šimpanzov v zavetišču. "Šimpanzi nikoli ne molčijo, so kričeča, glasna bitja, z razmeroma kratko zmožnostjo koncentracije. A ko je Dorothy poginila, niso umaknili pogleda z nje in so molče žalovali za njo.“

Nekateri znanstveniki so že davno zavrnili teorijo tistih, ki čustva živali razlagajo preveč antropomorfno, preveč podobno človeškemu. Spet drugi trdijo, da bi čustva živali morali razlagati antropomorfno.
Dr. Marc Bekoff z Univerze v Coloradu, ki je že opazoval žalovanje srak in slonov, je za britanski časnik Daily Telegraph pojasnil: "Ljudje in živali imajo mnoge skupne poteze obnašanja, tudi čustvene, to je nadgradnja Darwinove potrjene teorije o razvojni kontinuiteti, da so razlike med vrstami le v stopnji in ne v vrsti. Človekov nagon, da svoja čustva išče tudi pri živalih, se lahko dejansko izkaže za točnega.“
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.