Resnica o kosmičih
Zakaj in odkod kosmiči?
Vse se je začelo v 19. stoletju z ameriškim gibanjem za zmerno uživanje alkohola (Temperance movement, Gradov slovar predlaga "treznostno gibanje"), s katerim je bilo povezanih več verskih gibanj. Častiti Sylvester Graham, po katerem sta ime dobila graham moka in Grahamov kruh, je v svojih pridigah vernike prepričeval o prednostih, ki jih prinaša vegetarijanstvo. Njegov naslednik James Caleb Jackson je razvil prve kosmiče (Granula), katerih glavna sestavina je bila graham moka, bogata z otrobi. Izdelek je prodajal po 10-kratni ceni sestavin, kar mu je uspevalo tudi s pomočjo pridig o bolj zdravem in posledično čistejšem načinu življenja.
Trg je bil odprt in nanj je kmalu vkorakal John Harvey Kellogg. Kellogg je bil prepričan, da sta eni izmed najbolj problematičnih bolezni tistega časa (druga polovica 19. stoletja) zaprtje in samozadovoljevanje. Verjel je, da sta bolezni povezani, vzrok zanju pa je premajhna količina vlaknin v prehrani (in morali). Kot zdravilo je razvil svoje kosmiče (Granola), nato pa izpopolnjeval postopek izdelave. Znameniti koruzni kosmiči so se rodili, ko je družina Kellogg ugotovila, kako namesto pšenice uporabiti mnogo cenejšo ameriško koruzo.
Tehnološki napredek, prave ekonomske razmere in poslovnež s kroničnimi prebavnimi motnjami pa so krivi, da danes verjamemo v kosmiče kot zdravo prehrano. Charles Post je namreč v istem kraju kot Kellogg odprl svojo tovarno kosmičev in se bolj kot vsi drugi posvetil trženju svojega izdelka. Izumil je nekaj bolezni, ki so jih njegovi kosmiči lahko pozdravili, ljudem pa je plačeval za izjave o prednostih uživanja njegovih kosmičev.
V začetku 20. stoletja je bilo v kraju Battle Creek na ameriškem srednjem zahodu, kjer se je vse začelo, okoli 100 tovarn, ki so proizvajale kosmiče. Dodamo sol, sladkor, vitamine, barvo… okus? Med dolgotrajnim postopkom predelave sestavine izgubijo značilnosti, zaradi katerih so jih na začetku hvalili in začeli uporabljati. Za to je kriva tehnologija, ki pa hkrati ve, kako izgubljeno nadomestiti. Vitamine in okus tako kosmičem danes dodajajo med postopkom predelave, ali pa kosmiče z njimi preprosto poškropijo. Celoten postopek si lahko ogledate med neštetimi ponovitvami ene izmed niza oddaj How it's made na programu Discovery Channel. Druga, manj nazorna možnost je tale povezava:
http://www.yakety.com/cofnflakes.htm
Vlaknine, ki se med postopkom predelave izločijo, danes nadomešča inulin.
Podjetja želijo dodajati tudi omega-3 maščobne kisline (npr. okozaheksaenojsko kislino), ki so ribjega izvora in tako tudi ribjega okusa, ki pa ga je potrebno izničiti…
Večji problem pa gotovo predstavlja sam postopek industrijske predelave žitaric, pri katerem nastaja akrilamid. To kemično spojino so leta 1994 označili kot verjetno kancerogeno za človeka. Poznejše raziskave so prinesle podatke, po katerih so ljudje, ki dnevno zaužijejo 40 mikrogramov akrilamida, dvakrat bolj nagnjeni k obolevanju za rakom na jajčnikih ali maternici. Pri tem je potrebno poudariti, da med zajtrkom, ki je sestavljen iz kosmičev, zaužijemo okrog 9 mikrogramov akrilamida. Evropsko združenje živilske industrije (CIAA) si prizadeva za zmanjšanje količine tega stranskega proizvoda, vendar pa se vse bolj zdi, da manjša vsebnost akrilamida in kosmiči, kot jih poznamo danes, ne gredo z roko v roki.
Post je že v poznih 40. letih prejšnjega stoletja ugotovil, da lahko prodajo kosmičev precej poveča, če jim doda še več sladkorja. Pri Kelloggu so se temu nekaj časa upirali predvsem zaradi dobrodelne organizacije z deležem v podjetju, katere cilj je bil tudi zdravje otrok. Če se danes ozremo po policah trgovin, lahko na podlagi palete izdelkov podjetja Kellogg ugotovimo, da niso prav dolgo vztrajali. Slabost kosmičev pa ni le prevelika vsebnost sladkorja, temveč tudi soli. (Njeno vsebnost so sicer morali zaradi pritiskov zmanjšati kar za četrtino v petih letih.) Če kosmičem odvzamemo sol, postanejo presladki, zato bi morali zmanjšati tudi njihovo vsebnost sladkorja, ki pa skrbi za to, da so kosmiči lepo hrustljavi. Eden izmed vodilnih v podjetju Kellogg priznava, da bi bilo v primeru zmanjšanja količine soli bolj okusno jesti karton.
V letu 2006 je raziskava britanskega tržišča kosmičev pokazala visoko vsebnost sladkorja (glede na kriterije pristojne britanske organizacije) pri 75 % od 275 kosmičev, zajetih v raziskavo. Petina jih je vsebovala preveč sladkorja. Kosmiči Special K, ki jih poznamo tudi pri nas, vsebujejo preveč sladkorja in soli, čeprav embalaža poudarja njihovo vlogo pri zdravi prehrani, če me spomin ne vara, pa je na njej tudi meter, ki poudarja ozek pas narisane gospodične. Z obrokom nekaj vrst kosmičev z veliko vlakninami pa lahko zaužijete celo več soli kot z vrečko čipsa. Avtorica izvirnega članka poudarja, da se je lahko vsebnost soli in sladkorja v tem času že spremenila.
Oglaševanje: -"Ohranjajo hladno kri." "Rdečo kri naredijo še bolj rdečo." "Rešijo želodčne težave..."
Slogani izpred dveh stoletij so se sicer nekoliko preoblikovali, njihova sporočila pa ostajajo ista. Podjetjem je Američane in Evropejce uspelo prepričati, da so kosmiči bolj zdrav zajtrk od naših tradicionalnih zajtrkov. Zdaj so na vrsti Kitajci in Indijci.
In še zanimivost: Približno četrtina denarja, ki ga odštejemo za kosmiče, je namenjena oglaševanju, s katerim nas prepričujejo, naj jih kupimo. Stopnja bruto dobička znaša od 40 do 45 %. Če to ni zgodba o uspehu…
26. junija bo v Veliki Britaniji izšla knjiga avtorice Felicity Lawrence z naslovom Eat Your Heart Out: Why The Food Business Is Bad For The Planet And Your Health.
Zgornji prispevek je povzetek izvlečka knjige.
LP Ariel,
V trgovini kupimo navadne ovsene kosmiče (ki jih je sicer treba skuhati), zvečer jih nekaj žlic namočimo v skodelici toplega prekuhanega mleka 
, res bulš de si klopo sami skp spackamo 
Pa še ritnga gasa mn spustemo u luft 
, tko de skrbemo tut za naturo kolkrtolk hehehe 
