 |
Stran 1 od 2
|
| Avtor |
Sporočilo |
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
 Vrtnica se spoznava s prozo
TIHE PROŠNJE NEKEGA DEKLETA
Kradel trenutke dneva, ure odsotnosti domačih, se posvetil njej v pisni obliki ljubezenskega čara.
Kakor nebogljena otroka sta skrivala to ljubezen pred svetom. Veliko nežnosti, sreče, trenutki edinstvenosti, ko sta poletela med valovanje ljubezni.
Ob samem spominu na njo te je spreletaval srh, ona je čutila enako, mravljinčki so prevzemali njeno bit ob mislih na tebe.
Nežna čustva pripadnosti so jo božala in spominjala na tebe, večkrat dnevno, ni se jim upirala, bolj ko jih je odrivala od sebe, več je čutila povezanost s celoto tvojega bitja.
Ni videla veličine tega kar ji pomeniš, preveč naivno je živela, da bi se zavedala posledic globokih čustev, ta si prebujal v njej.
Niz dogodkov je načelo čustva v tebi, življenje in vse kar je prinesel zob časa: odmik od nje in velike ljubezni.
Prekinitev je terjala svoj davek, žalost!
Pretrgal si nekaj lepega, neponovljivega, zaradi česar se je bilo vredno potruditi, boriti se za to ljubezen...
Čas bo pozdravil bolečino, rano zacelil.
Veliko truda , odrekanja je bilo vloženega v ta projekt.
Težko je ubesediti, vsega več kot preveč, za nežno in krhko dušo kot je njena.
Prvič v življenju se je srečala s pravo ljubeznijo, zrla je v obraz " VELIKI LJUBEZNI"!
Nazadnje urejal/a Vrtnica 04 Nov 2012 15:04; skupaj popravljeno 4 krat
_________________ Vrtnica.. 
|
| 19 Sep 2011 11:29 |
  |
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
Nikoli utrgani cvet
Nekoč davno tega je nekje na obrobju mesta živela deklica.
Bila je krhka, toda polna ženskega ponosa.
Kakor najimenitejši cvet je živela vse do konca svoje pravljice.
Borila se s tegobami in zvijačami katere so hladile čustveno podlago.
Prebrisano zamaskirane in z dračjem prikrite, globoko izdolbljene življenske izkušnje so napravile neizbrisno sled na njenem licu.
Preprosto in zaupanja vredno oko se je iz dneva v dan borilo z grenkimi solzami razočaranja.
Ostre in izobčene s kamenjem posute poti po katerih je stopala z že utrjenima in od časa oblikovanima podplatoma, sta jo neznansko bolela.
Zaupala je v svoja prepričanja, verovala v svoje čute, vendar zob časa je vse to načenjal.
Tukaj je ždel kamen spotike.
Tako močno je čutila nekatere dogodke, toda potrdila o svojem prav ni in ni hotelo biti.
Nekoč se je vprašala: kaj ko ga ženska trma in zastrtost ni videla, ali preprosto, ni hotela videti?
Kdaj pride odrešitelj?
Kdaj bo toplo sonce posijalo na njeno strmo in s čermi posuto pot?
Vse to, jo je zelo izmučilo, kapljalo pelin spoznanja, kateri je, na že skoraj utrdeli suhi skorji dodal kanček vlage in ponovno za milimeter omehčal staro rano.
Bila je kakor bolnik, njen organizem je bil izčrpan, prepaden, ali tega ni hotela in tudi ne želela deliti s svetom.
Tam zunaj ni bila doma, tako tuj in neprijazen se ji je zdel svet.
Bližal se je njen rojstni dan, to je bil edini dan v letu katerega si ni želela.
Nekaj zadnjih let, je tisti dan namenila spanju.
Med odejami se je počutila domače in ljubljena.
Bele rjuhe so ji božale razpokane ustnice in od sonca zagorela lica.
Poljubljale so od solz pordele oči.
Pritisk v predelu tretjega očesa je bil neznosen, skozi možgane je čutila nenavadno topo bolečino katera je zahtevala svojo pozornost.
Zgarano telo je podleglo klicu na pomoč.
Potrebujem te, je ihtela v blazino, katera je dajala oporo izmučenemu telesu.
Že dolgo ni vedela ničesar o njemu, njen klic na pomoč je ostal med štiri stene, on ni je slišal.
Ostala je sama.
Tista zadnja leta je živela s svojo bolečino, do dne ko jo je Bog poklical k sebi.
Pridi, ti moja duša!
Pridi in odpočij se od zemeljskega napora!
Lekcije katere si prestala v človeških okovih, so težavne, za rast potrebne!
K počitku je legla s poslednjo mislijo na njega; ljubezen si!
Nazadnje urejal/a Vrtnica 21 Apr 2012 21:29; skupaj popravljeno 1 krat
_________________ Vrtnica..
|
| 19 Sep 2011 11:35 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
DUŠA OBISKUJE SVOJ DOM
človekova duša ve, da tam kjer je bila je samo stik z jedrom, nadaljevanje pričetega.
In naj je človekovo telo še tako izpopolnjeno dodelano, nadgrajeno, emancipirano, evolucijsko oblikovano, duša bo vedno dobila kar želi.
Tudi če gostitelj- človekovo telo ne dovoli, s svojim umom zavedno brzda, zateguje vajeti.
Si ona kakor neoblikovana entiteta tega ne dovoli, je nepristranska in za svoj blagor bo poskrbela.
Dom ji pomeni več kakor tu zemeljske dobrine, mnogo več kakor materialna podlaga in človeku kakor zrcalo oblikovan svet.
Med počitkom fizičnega telesa si privošči posladek, odpotuje v njej ljuba kraljestva.
Domovanje med seboj kompatibilnih duš, je prostrano.
Nekatere se na tu zemeljski dimenziji navkljub okovom, človekovemu prepričanju, vztrajnosti v svoj puhli prav, norm, paradigm, veroizpovedi, dobita.
Takrat se bataljon protislovnih puščic upirjenih v njiju razblinijo, onedve ne moreta ena brez druge.
V nočeh globalnega spanca, tavanja med sanjami, duša zapusti telo in odplava k drugi duši na obisk.
Dobrodošlica in veselje je nepopisno, skupaj se združita v celoto.
Edinstven, unikaten pojav ali "Izpopolnjena dovršenost univerzuma!"
Tega si gostitelj in njegov um, na tu zemeljskem bivanju, niti v sanjah ne priznata.
Razlaga je enostana in preprosta; Če priznaš jedro, se ti lupina odpre, v njo vztopi milina, spokojnost in mir!
Tako se vsa prepričanja izjalovijo, življenje na zemlji dobi novo podobo.
Človekovemu rodu nerazumljivo, težko sprejemljivo, zakaj spremembe so; prašna pot posuta z čermi!
Zato je novi dan, toliko svetlejši.
_________________ Vrtnica..
|
| 19 Sep 2011 11:39 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Pod težo bremen
Veliko težavnih trenutkov je prebrodila, shramba tega se razprostira kakor trdnjava.
Posoda kjer se pogrevajo utrinki je globoka, na zajemalko se prepleta mulj, ostanki neizrečenega, odplavajo.
Sledi svojim potem, upognjena, danes ne zmore, kloni pod težo naloženega.
Zakaj? vedno enake poti, stopinje so zrcalo včerajšnjim, uteha lanskoletnim.
Podpora je popustila, bila je steber žalostnemu, upanje razočaranemu, potrebnemu počitka je nudila stopnico, oddih upehanemu, obliž ranjencu.
Bolečina ji preplavlja napol suho rano, rez skeli!
Ponovno je butnila ob čer, rana je zakrvavela, solza orosila upajoči pogled.
Ponovno se ji dogaja, labirinta njenih potovanj ne dohaja, sluti, tokrat je konec vsega, ne zmore teže nosilnosti pripetega!
Kaplja čez rob je bilo banalno snidenje, vzvišenost ali pa absurd, bojazen pred malenkostjo.
Preveč ji je bilo naloženo.
Eno si želi!
Zaplavati v svet sanj, med brzice neizpetih želja veslati barčico poguma.
Upanje v srcu se polega, dejstva so edinstveni pokazatelj resnice!
One resnice, katere si ni nikoli priznala, nikoli želela sprejeti, zaveda se dejstva le da iz svoje kože je težko izstopiti.
Nobena tolažba ni obetavna, njena razpoloženjska nihanja se ne odzivajo, odstopila je od vere, zaupanja, vesolje je daleč, izgubila se je v neskončni prostranosti.
Njen načrt je brezsmiseln, vse gre mimo nje svojim potem, ni opaziti praznino telesa, katero se giblje kakor bi nosilo železno sredico.
To praznino vzame s seboj, kakor popotnica v onostranstvo, ker v temu življenju je izstopila na nepravem postajališču.
Hlad in mesečina nista ogrela potrebe po izražanju naklonjenosti, srčnemu asu.
Ni izpela vseh solza, niti ovekovečila suličastih besed, ostalo je truplo brez barve in izraza.
_________________ Vrtnica..
|
| 19 Sep 2011 23:52 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
Utrinki sanj
Včasih čisto potiho potrkam na vrata tvojega sveta.
S drobnimi koraki naznanim svoj prihod.
Bog ti ga vedi: sem dobordošla gostja, ali nebodigatreba?
Z nezaupljivim izrazom na obrazu mi pokimaš in izpustiš naprej.
V njemu je prostor samo za enega, tuj odmaknejm, samo tvoj.
Ne dovoliš neznancem vztopa, moja prisotnost je samo medla podoba nekoč znanke, zato si do mene toliko bolj obziren in spoštljiv.
Ravno pripravljaš mizo za dva, kaj proslavljaš?
Ne dobim odgovora, ne želiš izdati skrivnosti? Če to skrivnost je.
Potihoma vprašam: a sem prišla ob nepravem času?
Ne, odgovoriš pritrdilno.
V besedah katere še vedno donijo v mojem ušesu, slišim nelagodje, jezo, preplah.
Lahko tvoje misli preplavljajo druge skrbi?
A koga pričakuješ, vprašam sramežljivo?
Nekdo je najavil obisk, zato sem pogrnil mizo in pripravil nekaj malega za prigrizek, le toliko, bova nazdravila dobrim starim časem.
Lepo, dodam.
Še vedno sem skeptična, ne verjamem vsemu slišanemu.
Kar tako sredi izbe se meniva o tem in onem, v zraku čutim prežetje strahu in jeze.
V barvi tvojega glasu zaznavam prezir, moji nadnaravni čuti zaznavajo tvoje tiho vprašanje: zakaj si prišla?
Kdo te je povabil?
Kaj hočeš od mene?
A ti nisem nekoč, že davno tega povedal vse o naju?
Spravi se mi izpred oči!
A ne vidiš da si odveč?
Imam pomemben zmenek, odmakni se od tod!
Takrat, kakor strela z jasnega me prešine val besed katere bobnijo v ušesih.
S hitro kretnjo se obrnem, zajemem zrak, dvakrat globoko vdihnem in
izustim: oprosti ker sem motila.
Le toliko sem želela, izvedeti kako ti gre?
Dobro hvala, na zanimanju!
Tvoj ledeno hladni ton odgovora je pleplavil prostor.
Takrat ni bilo več zadržkov, hitro, brez pozdrava sem odšla.
Iz tvojega stanovanja.
Še slednjič, iz tvojega življenja.
Tako močno si loputnil z vhodnimi vrati, a je bil odraz bojazni o mojem morebitnem povratku?
Ne boj se, ne bo me nazaj.
Hvala ti!
Tega ni slišal nihče, še najmanj tvoje srečno srce!
_________________ Vrtnica..
|
| 29 Sep 2011 21:32 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Danes po več letni odsotnosti, si si privoščil sprehod v domačem kraju, med znane zavoje si vnesel novega vetra.
Ubral si stare poti v spremstvu spominov iz mladosti.
Vsakoletno praznovanje vaškega praznika, ste obeležili z vzponom na bližnjo razgledno točko.
Na tem predelu se je razprostirala vsa daljna in bližnja okolica, oko je občudovalo čudesa domačega sveta.
Zadnje leto tvojega vzpona se ti je pridružila tudi ona.
Bila je rosno mlada, njena lepota te je očarala, skrivoma si sledil njenim korakom, tihoma si upam na nekaj več.
Žal, tisti nekaj več, se ni nikoli uresničil.
Živita vsak svoje življenje, na različnih koncih sveta.
Današnja slika je v tebi obudila zatrto čustvo: danes si spoznal, nikoli ni ugasnilo.
_________________ Vrtnica..
|
| 29 Sep 2011 21:47 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Ni pisano na kožo vse kar se v življenju odvija in dogodi.
Nekatere poti je težko ubrati.
Kljub volji in hrepenenju po sreči, ljubezni, pravljici iz sanj, se škatlica z magično besedo čudežno zapre.
Ključ izgubiš in žalostno strmiš v zaklenjen predmet pred seboj.
Nešteto neponovljivih trenutkov sta preživela na tej leseni klopci.
Ko bi imela dar govora, bi vsakemu mimoidočemu razodela ljubezen ki sta jo spletla ob trenutkih nepopisne sreče.
Ure posvečene objemom in nežnim pozornostim so zapisane v krošnjah dreves.
V spomin na pravljico ki sta jo delila daleč od sveta v zavetju gozda, se vsako jesen, čudežno obarva v barve vajine ljubezni.
Spomini nikoli ne izgubijo na vrednosti, tudi narava je hvaležna za to!
_________________ Vrtnica..
|
| 11 Okt 2011 21:28 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Tvoje pero nima črnila
V roki držiš list papirja, svinčnik mrzlično prestavljaš, prsti iščejo prostor kjer se bo usul plaz besed.
Počutje; Visoka napetost pred izbruhom čustev, katera bodo kakor vroča lava odtekala na belo podlago.
Neizkušeno, testno ustvarjaš podobo pisma katerega boš naslovila:"neznano!"
Želja po čustvenemu povezovanju med stvarnostjo in domišljijo, je močnejša od vseh sil.
Brezmejna polja čustev so izzvala v tebi val plimovanja med visokopričakovanim in neuresničljivim.
Ustvarjeni malik je Bog na tuzemeljski ravni, punčica v očesu.
Tvojo neizmerljivo strast do ljubezni bo pogasil s svojimi žarečimi ustnicami iz katerih bodo pritekali poljubi kakor zublji v potokih.
Ob spoznanju da se mu prebližuje lava čustev, ga bo pesem te ljubezni premamila, igral bo na zadnjo noto, le da osvoji svet svojih sanj.
Nič ga ne bo odvedlo od tega, načrt je božansko podprt, čas za akcijo.
Oder je samo vajin, igra se pričenja, življenje piše najlepše pesmi, dveh od ljubezni lačnih src.
_________________ Vrtnica..
|
| 12 Okt 2011 00:59 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
Šola potrpežljivosti, ali še kaj več?
S posebnim namenom si je želela nasvet nekoga ki je nepristranski, tisti nekdo kateri ima pod težo njenih bremen, malo ali nič profita.
Izpostavila je zgodbo na bazi katere, bi izbrali nasvet kateri bi bil po njeni meri, pisan na kožo!
Že dalj časa išče sebi ugodne razplete, vodo na mlin, kateri ji brez moči vetra na daje življenju potrebne energije.
Suče se v sebi nedostopnih krogih . Z vsakim novim dnem, odkrije le ščepec želenega, naposled je padla odločitev:
"prepustiti času čas".
Tudi za ceno sreče, moč je prepotreben vir življenja, ne gre igrati te igre!.
Predpostavlja, potisk!
Mišljeno kot, vržejo te v ocean, potrebno je plavat če želiš ostati na gladini!
Njena zgodba, ni posebno iskano gradivo.
Življenje jo ne zadovljuje, to kar bi morala in kar si želi živeti ni ona.
Oseba katera prebiva v gostiteljičinem telesu je: naznani popotnik, izgubljen primerek, izžet ostanek nečesa.
Zaveda se teže, le vozla ji ne uspe osvoboditi, saj le ta, jo ovira pri nadaljevanju poti na tuzemeljski ravni.
Snop izkustev jo je obogatilo za srečo, toda le delček sekunde je zadostoval da je trenutk postal večnost.
Sedaj orje ledino vekov, tali oklep obkoljenega srca, izmišljuje cvetoča bogastva neizmerljivih čustev.
Da je v življenju vse je kakor domine, ji je kristalno jasno; ko se ena zamaje, podere ves združeni sistem.
Nastalo bolezensko stanje je potrebno zadravjenja, saniranje je samo po sebi umevno: Kolikšen bo davek?
Potreba je izzvala v njej načrt:"ljubezenskoposlovni sistem, potrebuje rušenje in novogradnjo!"
Krhka in občutljiva osebnost je brezglavo iskala možne rešitve, ulovila nasvet mimoidočega.
Niz dogodkov je v njej odprl, še ne zakrpano rano, črv dvoma se je ponovno naselil.
Sedaj je, za spoznanje manj samozavestna.
Vse njeno dosedanje življenje, se je odvijalo kot rutinski meni, še opazila ni področja kjer so se vezi ohlajale, navezanost je popustila.
Prepričana je v obstoj možnosti; Ženska utopija, nezrelost izkustva ali šola življenja!
Kakor strela z jasnega ji je dalo misliti!
Rada bi dobila srš vsega, kje se nahaja bistvo nenehnega vrtenja v začaranem krogu, kje zavija na stran pot.
Rabi ogledalo!?
Kaj če ima le tega pred seboj in odseva svoje podobe ne spozna?
Nekoč je pričakovala namig-pridi!
Občutek, da mora vedno prva prevzeti povod, kazati smer, pogum obirati, jo neznansko utruja.
So resnično njena pričakovanja prevelika, si resnično želi nemogoče?
Trenutno stanje zavedanja; neučakana in notranje nemirna.
Je njen način razmišljanja neprilagojen statusu, je to nevednost, brcanje v temo?
Ne, vse to je utrujajoče in izžema že izžeto življensko moč.
En del nje manjka, nekoč je bil oduzet, posledično živi le s polovico.
Zato potrebuje notranji mir, da pozabi na praznino, ob sami sebi vzpostavlja ravnovesje.
Blagoslavlja ljubezen, tisto prvinsko, čisto, globoko, brezmadežno:"med moškim in žensko".
Spoštuje stvarnikove lekcije, z njenim čustvenim nihanjem ne želi vplivati na organizacijo njegovih planov!
Na trenutke je njena stiska pretesna, pritisk narašča, moči pojenjajo.
Še slednje spoznanje; močna mora biti zgolj za sebe!
_________________ Vrtnica..
|
| 20 Okt 2011 19:42 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Cinično vztraja na skalnati podlagi izpred stoletij naslikanega poda.
Brezčasje njenega izraza, žaluje za umrlimi pogledi ljudi katerih je čas izbrisal identiteto.
Uvel in brezbarven obraz, je sled ujme.
Kljub slabemu počutju, brezvoljnosti in energijski izpitosti upa na izpolnitev skritih želja.
Težki koraki teptajo še zadnji izdihljaj ovit v žalost.
_________________ Vrtnica..
|
| 05 Nov 2011 22:00 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Pogled v globine
Sama in zapuščena že stoletja sloni na skalnatem podu. Časovno brezizrazje ji riše obličje, medtem ko si spleta mrežo prepričanj.
Vsakoletno oddelo ji obarva priznan slikar. Na tujem ozemlju si skozi obdobja gradi, sebi primerno domovanje.
Njen dom sloni na trdnih temeljih, njeni otroci si skozi izkušnje utirajo pot v svet.
Prihodnost je svetla in obetavna. Ljubeča materina roka, prijazen in sočutja obetaven nasmeh jim vliva vero v življenje ter zaupanje v prostor kjer živijo.
Nenapovedan obisk ni nikoli presenečenje, kdor se zglasi na njihovi poti je dobrodošel.
Tu je doma prijazna beseda in vedno na dosegu skodelica toplega napitka.
Materin vzgled je luč sredi teme, kljub spoznanju: jeseni umiram, spomladi oživim, ni sol na rano.
Ta se sprotno celi ko sonce posije in dežne kaplje blagoslovijo njen obstoj, takrat je polna življenja.
Vseeno če ždi nad prepadom, samozavestno in ponosno zre v prihodnost:"Lepo je živeti, tudi če strmiš v brezno".
_________________ Vrtnica..
|
| 07 Nov 2011 16:34 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Tisočletja sameva uboga trdnjava, kakor zrcalo časa se obrača k Stvarniku.
Prosi ga milosti in odpuščanja.
Korenine je načel zob časa, ujma okrušila vogale, sonce preparelo zavese, rja razžrla polkna, sovraštvo in zloba ugonobili stanovalce.
Nihče ne pripravlja dobrodošlico mimoidočim, klopca na vogalu avenije je podlegla letom in upanju na uslišanje molitev.
Hlapci so z roko v roki odšli v širni svet.
S trebuhom za kruhom jih je napotila mati usoda, ata modrec je v doto pristavil vero in zaupanje v boljšo prihodnost.
Danes se na pragu nekdanjega doma sprašujejo; smo resnično nekoč tukaj domovali?
_________________ Vrtnica..
|
| 16 Mar 2012 23:11 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Zrla sva priložnosti v oči
Veselim se novega dne, z njim novih dogodkov, korak bliže hrepenenju.
Res je, še vedno edini, ovit v omot skrivnosti s pentljo ljubezni, skrbno čuvan v skrinji spominov.
Ne dam te!
Gojila bom to, nosila kakor zarodek pod srcem.
Z vsakim novim dnem te bom previjala, nalila novega nektarja.
Z leti bova krepila to ljubezen, tako bo "eden prililožnosti" dobival neizmerne razsežnosti.
In prišel bo dan streznitve: pred obličje Boga, z roko v roki si izmenjala strasten poljub.
Ta bo naju združil za večno.
Pravljica s srečnim koncem, nikoli ne bo zbledela, živela bo tudi po odhodu obeh v onostranstvo.
V raju bova zaživela drugi akt, neskončne romance.
_________________ Vrtnica..
|
| 12 Maj 2012 19:23 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Bil si nekaj kar je upala "na"
Toplo obarvan dan, vsa v pričakovanju njegovega sporočila.
Nekajdnevna odsotnost je zaustavila komunikacijo med njima. V daljavi sliši brnenje motorja, srce noro razbija, pregorelo bo!
Ga že vidi, s torbo na rami se stari poštar počasi pripelje pred njen novi dom.
Z vljudnim pozdravom jo ogovori: Težko pričakovana pošta, gospodična!?
Ona se samo nasmeje, v grlu ji cmok preprečuje izustiti pozdrav, premore le nasmeh in zamah v slovo.
Ne prenese več napetosti v prsnem košu, čustva ji uhajajo iz vajeti. Hitro, še vedno prepočasi, strga belo ovojnico v kateri so težko pričakovane besede ljubega.
Na hitro preleti napisano, zastane ji dih, solze naznanjajo prihod.
Pričakovanja so se izjalovila, v njegovem sporočilu ni bilo želenega, upala je na srečen razplet med njima. Ponovno razočaranje, ravno kakor pred leti, ko jo je brez utemeljenega razloga postavil na stranski tir.
Kljub temu da sta ji čas in dejanja pokazala svoje, je še vedno upala na srečo v dvoje, na ljubezen brez meja.
Razočaranje je nepopisno, bolečina se ponovno odpira na komaj sanirani rani. Tokrat je drugače, boli močneje, njene razsežnosti nimajo meja .
V trenutku se ji zamajejo tla pod nogami, telo se sesede pod težo čustev katera so kakor strela z jasnega privrela na plano.
Rez kateri se je pred štirimi leti odprl se poglablja, telo ne prenese ponovnega izkustva, misli ji uhajajo k sodbi.
"Naj mi, rdeče vrtnice kakor znak ljubezni, krasijo večni dom!
_________________ Vrtnica..
|
| 16 Maj 2012 21:43 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
[slika/internet]
Druženje
Igrivo in samozavestno stopa po domačem kolovozu.
Danes je za njo pravljičen dan.
Obkoljena s tisočerimi občutki, lepimi spomini se predaja domišljiji in čustvom minulih dogodkov.
Po žilah se ji pretaka sreča, na njenem obrazu sije nasmeh upanja. Naprej jo potiska velikanska želja po življenju in ustvarjanju.
S pisanjem je pričela pred mnogimi leti, sosledje dogodkov je zaustavilo njeno ustvarjalno pero'.
Toda danes, danes je ponovno začutila znani občutek, ščemenje v trebuhu, navdih jo je obiskal, za to je hvaležna stvarstvu!
Tudi če nebo ima muhast izraz in na njegovem platnu poplesujejo temni oblaki, ona v svoji notranjosti, žari.
Beseda je njena največja prijateljica.
Izlitje misli na papir, ji predstavlja luč upanja.
Misli se ji s supersonično hitrostjo vrstijo v glavi, roka ne dohaja njihovim zahtevam, težko kroti čustva ob ustvarjanju.
To kar čuti sedaj je še ni doletelo:sreča, radost, veselje, da lahko izrazi sebe skozi zloge.
Pisanje jo oživlja, pomlajuje.
Dan se je prevesil v večer.
Zadovoljna zre v sivino neba.
To dojema drugače: kot čudovit pojav, nekaj edinstvenega, kar ji daje ustvarjalnega zagona.
Veselo koraka proti domu.
Igrivost misli z realnostjo; vesela dežnih kapljic, druženje dežja in osebnosti - spajanje v enost.
_________________ Vrtnica..
|
| 04 Avg 2012 23:34 |
|
|
|
|
Danes je 29 Nov 2024 06:11 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 2
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
