"Ljudje dobijo od psov včasih več ljubezni in razumevanja kot od ljudi. Od psov se lahko veliko naučimo. Posebno prijaznosti, mirnosti, topline in dotika. Prav tega bolni ljudje nimajo nikoli dovolj," se je kosmatincev v avli pediatrije prejšnjo sredo razveselil strokovni direktor pediatrične klinike dr. Rajko Kenda. Čeprav živali običajno niso del bolnišničnega osebja, k njim štirinožni terapevti prihajajo vsako sredo. Ker si le stežka predstavljamo, kakšen je odnos med človekom s posebnimi potrebami in psom, saj gre za dejavnost v intimnem prostoru, s katerim se ne srečamo pogosto, so zdaj v avli predstavili tudi fotografsko razstavo Jasmine Hasković, ki je v objektiv ujela prav nekatere takšne trenutke.
Pozabijo na bolezen
Osemletna Maja iz Juršincev se ni mogla ločiti od kodrice Žane, ki je v pediatrijo prišla skoraj neposredno od pasjega frizerja, kar je Majo popolnoma očaralo. Ko bo velika, bo tudi sama frizerka - za ljudi in za pse, nam je povedala, medtem ko je Žano božala po skrbno urejenih krempeljčkih in z rokami nežno polzela skozi psičkin kožuh, ta pa je veselo nastavljala ušesa in trebuh, kjer si je pač želela biti pobožana. Poleg druženja s psičko in njeno prijazno lastnico Nani Gerdina se je učila tudi, kako mora človek skrbeti za psa in čemu je namenjena vrečka, ki jo ima Žana privezano na povodec. "Za kakce," je sramežljivo uganila.
Maja je "cukrček", ima sladkorno bolezen in je morala nekaj dni ostati v bolnišnici. V uri druženja z Žano in Nani je popolnoma pozabila na slabo počutje, nam je povedala. Kako tudi ne bi, ko pa je bila šapah pasje terapevtke z devetletnimi izkušnjami. Enajstletna psička je za ta naziv seveda morala opraviti testiranja in izobraževanje za pasje terapevte, ki si je tedaj šele utiralo pot v Sloveniji. Žana z Nani opravlja svojo pasjo terapijo v rehabilitacijskem centru Soča. "Fizioterapevt ali delavni terapevt vodi program, jaz sem le Žanina skrbnica," razlaga Nani.
Kako pa so terapije videti? "Če nekdo ne more hoditi, ga motiviramo tako, da gre z Žano na sprehod. Strokovni delavec pomaga otroku, mi pa vodimo kužka na enem povodcu, drugega ima otrok v roki. Kužka lahko damo tudi komu v naročje, če je na vozičku, ali na posteljo, da ga čuti in boža. Pomagamo tudi pri razgibavanju rok ali treniranju finomotorike. Otrok recimo s pinceto jemlje piškote in z njimi hrani Žano. Ali pa mečejo žogice in jih pobirajo s tal," opisuje terapevtske igre med otroki in psi, ki otroke spodbujajo, da je njihovo okrevanje hitrejše in prijetnejše.
Iz zavetišča v pasjo dobrodelnost
Ambicije, da postane pes terapevt, ima tudi Fido iz Idrije. No, ambicije ima seveda njegova lastnica Ingrid Kermavnar, sveže upokojena sociologinja, ki je bila do pred kratkim izvršna direktorica za kadre v koncernu Kolektor. Fida je pred štirimi leti vzela iz zavetišča. Ko je spoznala, da je zelo učljiv, miren in prijazen, se je odločila, da ga izuči za terapevta. Po enodnevnem testiranju pri kinologu, kjer ugotovijo primernost njegovega značaja za to odgovorno pasjo dobrodelno službo, sta se začela udeleževati 25-urnega tečaja po različnih ustanovah v spremstvu že kvalificiranih terapevtskih psov. "V Idriji je zelo prizadevna terapevtka Monika Rijavec, ki ima zlato prinašalko in z njo že več let sodeluje kot terapevtski par. Ko sva se večkrat skupaj sprehajali s psi, me je navdušila. Opazovala je Fida in dejala, da bi bil idealen, ker ima rad otroke, rad se boža, umirjeno reagira, ko k njemu pristopijo ljudje," razlaga Ingrid njune začetke. Delala sta že v domu starostnikov, v psihiatrični bolnišnici, osnovni šoli in pediatriji. Kmalu bosta zaključila, prej pa ju še čaka izpit, s katerim po besedah že uveljavljenih terapevtskih parov ni heca. "Sliši se malo - 25 ur, ampak ni. V ustanove hodimo enkrat na teden, vmes imamo tudi izobraževanja in raznorazna testiranja," pove.
Fido je eden redkih samcev med terapevtskimi psi, običajno so bolj primerne samičke, ker so po navadi bolj mirne. "Ljudem v domovih za starostnike in bolnim otrokom naša pozornost res veliko pomeni. Polepšamo jim dan, kar je zelo lep občutek tudi zame," pove Ingrid, ki ji nov dobrodelni konjiček veliko pomeni. "Zdaj ko sem upokojena, mi to res ustreza. Zelo me je potegnilo! Postane kar del življenja. Redno se srečujemo v istih skupinah, socialni krog se razširi. Odlično se razumemo, tudi naši kužki. Ko gremo po terapiji skupaj na kavo, smo vedno atrakcija."
Ker se je preselila v Radovljico, bo Fido prek zavoda PET svojo tedensko terapijo, ko bo opravil izpit, verjetno opravljal v domu za starostnike. "Rad ima otroke, ampak če bi lahko izbirali, bi ga dali v dom. Opazili smo, da ga starejši ljudje zelo lepo sprejemajo. Manjši je in se ga ne bojijo pobožati. Prijetno jim je, ker ga lahko damo tudi na posteljo in lahko tako obišče tudi tiste, ki so nepokretni. Ker je umirjen, mu te stvari ležijo."
Fidova lastnica ima za svojega kosmatega terapevta še večje ambicije - opraviti želi licenco za branje s pomočjo psa. Razloži, da gre za pomoč otrokom, ki imajo težave z branjem. Terapevtski par, učitelj in otrok zastavijo stvari tako, kot da bi otrok bral psu. Pes je torej publika, ki posluša, učenec pa je zaradi njega čisto drugače motiviran.
Otroci so seveda včasih nagajivi, pasja ušesa in rep pa primerni za kakšno potegavščino. Zato lahko pasji terapevt postane le tak kosmatinec, ki se na to ne odziva grobo - in tudi temu so namenjeni tisti prvi testi pri kinologu. "Vedno ga imam sicer na očeh in pazim za vsak primer, saj nikoli ne veš, kako žival odreagira," razlaga, medtem ko Fido daje tačko mimoidočemu malčku, kar ji seveda ne uide. "Priden," ga takoj pohvali. "Zdaj pa še drugo, tako ja. A ti bo malo zaplesal? Fido, pleši," reče in Fido se brž postavi na zadnje tačke in zapleše v krogu ter navduši svojega mladega občudovalca v bolnišnični pižami, a ga vmes premami gospa nedaleč stran, ki svojemu psičku pravkar daje priboljšek. Pasja duša se takoj proda dobroti iz njenih rok, a je kmalu nazaj in zapleše še en krog.
Pes posluša, ne graja
"Kuža je idealen slušatelj, ker ne graja. Vseeno mu je, ali govoriš hrvaško, slovensko ali srbsko, če se zmotiš ali imaš govorno napako. Zato so dobri motivatorji," razloži Nina Mitrič iz Zavoda za terapijo s pomočjo psov PET, ki je bil ustanovljen oktobra 2011 na pobudo enajstih ustanovnih članic. Njihova dejavnost je posredovanje s pomočjo psa, znotraj tega imajo pet različnih programov: terapijo s pomočjo psov, aktivnosti s pomočjo psov, izobraževanje s pomočjo psov in program Berem za pet, ki ga pripravljajo kot aktivnost ali terapijo. "Je licenčni program iz Amerike, v Sloveniji ga izvajamo šele dve leti. "Read" pes mora biti zelo miren, znati mora zadrževati položaje, pol ure mora recimo ležati pri miru. Za to so primerni sploh starejši kužki," razlaga Nina, medtem ko njena Avša leži ob njej in z enim ušesom posluša najin pogovor, z enim očesom pa spremlja mimoidoče in jim veselo posodi svoj kožuh za čohanje, ko se kdo zagreje za to psom prijetno opravilo.
Avša je tudi pasja slušateljica za otroke. "Hodiva v šolo Hinka Smrekarja, kjer imamo program Berem za pet kot terapijo pod vodstvom strokovne delavke Mojce Debevc. Delamo večinoma z dvojezičnimi otroki, ki prihajajo iz drugih držav, dislektiki ali pa takšnimi, ki preprosto ne marajo branja," razlaga Nina. Terapevtski par sta že šest let. "Stara je sedem let in pol, začeli sva zelo zgodaj. Zdaj lahko postanejo terapevtski psi šele pri dveh letih," pove. Na pediatrčino kliniko hodita že od samega začetka. In kako sta se spoznali? "Takrat sem delala kot oskrbnica v zavetišču Ljubljana. Že prej sem se zanimala za terapevtske pse. Ko sem jo eno jutro zagledala, sem se takoj odločila, da jo vzamem k sebi, ker se mi je zdela idealna. Želela sem deliti to srečno nesebičnost, ki jo pes daje. Zavedati pa se moramo, da imamo kot prostovoljci tudi dolžnosti. To je odgovorno delo. Otroci v bolnišnici te čakajo in ne moreš namesto k njim oditi na kavo ali ležati na kavču, četudi si to bolj želiš. Vendar dobiš na koncu več nazaj, kot daš. Daš ogromno, ampak se izplača. Zelo se tudi spremeniš, ko postaneš prostovoljec. Sama sem postala bolj odprta, težko razložim natančno, preprosto boljši človek postaneš. Četudi se to sliši klišejsko, tako je."
Pasji delovnik
Licence v zavodu PET obnavljajo na dve leti. Trudijo se, da bi zadevo uredili tudi na državnem nivoju, da bi bilo poenoteno, a za zdaj še orjejo ledino. "To je še dokaj mlada dejavnost v Sloveniji, standarde moramo še postaviti. Je zelo odgovorno delo, zato je izpit tudi zelo zahteven. V prvi vrsti mora že vodnik psa biti dovolj stabilen in dobro poznati svojega psa, da ve, kako reagira, opazi znake stresa in tako naprej." Ker to ni naravno okolje za pse, so lahko ti v stresu kot ljudje v svoji službi, razlaga Nina. Le da je pasji delovnik vseeno neprimerno krajši od človeškega. Pravila so postavili strogo: "Paziti moramo, da pes ne dela več kot dvakrat na teden in ne več kot eno uro. Je pa to odvisno od dejavnosti. Zdaj bomo že kmalu morali zaključiti tukaj v pediatrični in pse peljati ven na sprehod."
Delo je kompleksno tudi zato, ker gre za delo z ljudmi. Celo z bolnimi, pogosto otroki, kar zahteva veliko moči, če ne želiš, da te preveč prizadene. "Najprej so se mi zelo smilili. Vendar tega ne smeš jemati tako, da se ti otroci smilijo. Oni se smilijo že staršem in vsem drugim," razlaga Nina. Vodnik psa mora znati tudi opozoriti otroka, če se ta do psa ne obnaša pravilno. "Jaz jim kar rečem, tudi če si bolan, psa za rep ne boš vlekel ali pa bova takoj šli. In me razumejo, nimamo težav. Vodnik mora biti v prvi liniji in paziti, da psu ni neprijetno. Čim mu postane, se moraš umakniti. Pes mora biti prvi, ne sme se zgoditi kakšna poškodba," razlaga lastnica, njena kosmatinka pa že veselo prejema priboljšek od mimoidoče gospe. Prostovoljci svojim pasjim terapevtom razdelijo še zadnja slastna plačila, nato pa družno odidejo ven, kjer bodo terapevti spet samo psi in se posvečali izključno svojim pasjim opravilom.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
