Knjiga
Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

Predgovor
Spoštovani bralec, ta knjiga ni izdana, da bi nam povedala, da so na tem svetu greh, žalost in bridkost. To sami predobro vemo. Ta knjiga ni tiskana, da bi nam povedala, da divja nespravljiv boj med temo in lučjo, grehom in pravičnostjo, zmoto in resnico, smrtjo in življenjem. To zares vemo, a prav tako nam je znano, da smo udeleženci ali dejavniki v tem spopadu.

Vendar si vsakdo od nas včasih zaželi, da bi vedel kaj več o velikem boju. Kako se je začel? Ali je večno divjal? Katere prvine se pojavljajo v tem zapletu? Kakšno zvezo s tem imam jaz? Kakšna je moja odgovornost? Na tem svetu se nisem znašel po svoji lastni volji. Ali to pomeni zame slabo ali dobro?

Katera velika načela so vključena? Kako dolgo bo trajal boj? Kakšen bo njegov konec? Ali se bo zemlja potopila v globine večne noči, kakor pravijo nekateri znanstveniki? Ali pa jo čaka lepša prihodnost, iz katere bo sijala luč življenja in jo grela večna Božja ljubezen?

Vprašanje pa se zastavlja še bolj naravnost: Kako lahko boj v svojem srcu, spor med naraščajočo sebičnostjo in pojemajočo ljubeznijo, obrnemo v zmago dobrega in ga dokončno uredimo? Kaj pravi Sveto pismo? Kaj nas lahko Bog nauči o tem vprašanju, ki je večno pomembno za vsakogar?

Vprašanja, kakršna so ta, prihajajo z vseh strani. Vztrajno vstajajo iz globin našega srca. Zahtevajo natančen odgovor.

Bog, ki je ustvaril v nas hrepenenje po boljšem, željo po resnici, pred nami zagotovo ne bo prikrival odgovora na vse potrebno znanje; kajti "Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svoj sklep svojim služabnikom prerokom". (Am 3,7. - Ek)/III/

Dragi bralec, cilj te knjige je pomagati človeku v nadlogi k pravi rešitvi vseh teh težav. Napisala jo je oseba, ki je okusila in spoznala, da je Bog dober, in se je naučila v družbi z Bogom in v proučevanju njegove besede, da je Gospodova skrivnost z njimi, ki se ga boje, in da jim bo pokazal svojo zavezo.

Pisec je postavil pred nas v velikih nazornih primerih zadnjih dvajset stoletij, da bi lahko bolje razumeli načela odločilnega boja, v katerem je zajeto življenje vesolja.

Knjiga se začenja z žalostnimi zadnjimi prizori v zgodovini Jeruzalema, izvoljenega Božjega mesta, potem ko je zavrglo Moža Golgote, ki je prišel reševat. Od tod naprej nam ob veliki glavni cesti narodov kaže na preganjanje Božjih otrok v prvih stoletjih; na veliki odpad, ki se je zgodil v njegovi Cerkvi;VII na reformacijo, ki je prebudila svet in so v njej pokazana nekatera večjih načel boja; na strašen nauk zavračanja pravih načel v Franciji; na oživitev in povišanje Svetega pisma in na njegov blagodejni vpliv, ki rešuje življenja; na versko prebujenje v zadnjih dneh ter na odpečatenje bleščečega izvira Božje besede, z njenimi čudovitimi razodetji luči in znanja, ki so kos pogubnim napadom teme.

Preprosto, jasno in mogočno je predstavljen neizbežni spopad z življenjskimi načeli vred, v katerem nihče ne bo mogel biti neopredeljen.

Na koncu nam pove o večni in slavni zmagi dobrega nad zlim, resnice nad zmoto, svetlobe nad temo, veselja nad žalostjo, upanja nad obupom, slave nad sramoto, življenja nad smrtjo, večne potrpežljive ljubezni nad maščevalnim sovraštvom.

Dosedanje izdaje te knjige v drugih jezikih so pripeljale mnoge k pravemu Pastirju; molitev sodelavcev pri pripravi te izdaje v slovenščini je, da naj bo ta izdaja rodovitna za večno korist njenim bralcem.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

Uvod
Pred nastankom greha je Adam užival neposredno občestvo s svojim Stvarnikom; toda odkar se je človek z grehom ločil od Boga, je bila človeštvu odvzeta ta velika prednost. Po načrtu zveličanja je bila vseeno odprta pot, po kateri so lahko prebivalci zemlje še vedno ohranjali zvezo z nebesi. Bog je vzdrževal zvezo s človekom po svojem Duhu, in božanska luč je bila podeljena svetu z razodetji izbranim služabnikom. "Od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (2 Pet 1,21.)

V prvih dva tisoč petsto letih človeške zgodovine ni bilo pisnega razodetja. Od Boga naučeni ljudje so sporočali svoje znanje drugim, in tako so ga izročali očetje sinovom v naslednjih rodovih. Priprava napisane besede se je pričela v Mojzesovem času. Navdihnjena razodetja so bila tedaj zajeta v navdihnjeno knjigo. To delo se je nadaljevalo v dolgem obdobju tisoč šeststo let - od Mojzesa, zgodovinarja stvarjenja in zapovedi, do Janeza, pisca najbolj vzvišenih resnic evangelija.

Sveto pismo kaže na Boga kot svojega avtorja; vendar pa je bilo napisano s človeškimi rokami; z različnostjo sloga svojih različnih knjig predstavlja značilnosti posameznih piscev. Razodete resnice so vse "od Boga navdihnjene", (2 Tim 3,16.) vendar so izražene s človeškimi besedami. Neskončni je po svojem Svetem Duhu razlil luč v misli in srca svojih služabnikov. Dajal je sanje in prikazni, simbole in podobe; in tisti, ki jim je bila resnica tako razodeta, so sami ubesedili misli v človeški jezik.

Deset zapovedi je izgovoril sam Bog in jih zapisal s svojo roko. So Božje,/V/ ne pa človeško delo. Toda Sveto pismo z od Boga danimi resnicami, ki so izražene v človeškem jeziku, je združitev Božjega in človeškega. Takšna združitev obstaja v Kristusovi naravi, ki je bil Božji Sin in Sin človekov. Tako drži tudi za Sveto pismo, kakor drži za Kristusa, da je "Beseda postala meso in je prebivala med nami". (Jan 1,14.)IX

Svetopisemske knjige so pisali v različnih časih ljudje, ki so se močno razlikovali po pološaju in poklicu ter v duševnih in duhovnih sposobnostih, zato predstavljajo široko slogovno raznolikost, kot tudi pestrost v naravi razgrnjenih predmetov. Različni pisci uporabljajo različne izrazne oblike; pogosto kateri predstavlja isto resnico bolj izrazito kakor drugi. In ker več piscev podaja predmet z različnih zornih kotov in razmerij, se lahko zdi površnemu, nepozornemu ali s predsodki obremenjenemu bralcu, da je različnost ali protislovje tam, kjer skrben proučevalec z bistrim razumevanjem razpozna osnovno temeljno skladnost.

Ker so resnico predstavile različne osebe, je podana z različnih zornih kotov. Na nekega pisca je naredila močnejši vtis ena plat predmeta; dojema tiste točke, ki so v skladnosti z njegovo močjo zaznavanja in vrednotenja; drugi dojame drugo plat; in vsak pod vodstvom Svetega Duha predstavi, kar je najbolj močno vtisnjeno v njegov um - različni vidiki resnice v vsakem, vendar v popolnem skladju z vsemi. Tako razodete resnice so združene, da bi tvorile popolno celoto, in prilagojene, da bi zadovoljile potrebe ljudi v vseh življenjskih okoliščinah in izkušnjah.

Bog želi sporočiti svojo resnico svetu s človeškimi orodji, in On sam je s svojim Svetim Duhom izbral ljudi in jih usposobil opravljati to delo. Vodil je misli pri izbiri, kaj naj rečejo in kaj napišejo. Zaklad je bil iz nebes zaupan zemeljskim posodam./VI/ Pričevanje je izraženo z nepopolnimi izrazi človeškega jezika, vendar ni zato nič manj Božje; poslušni in verujoči Božji otrok zazna v njem slavo božanske moči, polno milosti in resnice.

Bog je v svoji besedi zaupal človeku znanje, ki je potrebno za zveličanje. Sveti spisi morajo biti sprejeti za zanesljivo in nezmotljivo razodetje njegove volje. So merilo značaja, razodetje naukov in preizkus izkušnje. "Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo." (2 Tim 3,16.17. - Ek)

Vendar dejstvo, da je Bog razodel svojo voljo človeštvu po svoji besedi, ne izključuje nadaljnje navzočnosti in vodstva Svetega Duha. Ravno nasprotno, Zveličar je obljubil Svetega Duha, da bo odprl besedo njegovim služabnikom, jih poučil in usmeril njihov nauk. Ker pa je bil Božji Duh ta, ki je navdihnil Sveto pismo, je nemogoče, da bi lahko bil nauk Svetega Duha kadar koli v nasprotju s tistim v besedi.

Sveti Duh ni bil dan - niti nikoli ne bo podarjen....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sveti Duh ni bil dan - niti nikoli ne bo podarjen - kot nadomestek za Sveto pismo; saj Sveto pismo izrecno trdi, da je Božja beseda merilo, poX katerem je potrebno preizkušati vse nauke in izkušnje. Apostol Janez pravi: "Ljubljeni, ne verujte vsakemu duhu, ampak presojajte duhove, ali so iz Boga; ker mnogo lažnivih prerokov je prišlo na svet." (1 Jan 4,1.) Izaija pa navaja: "Postave in pričevanja naj se oklepajo! Ako ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje." (Iz 8,20.)

V veliko sramoto je bilo spravljeno delo Svetega Duha zaradi napak skupine, ki se je sklicevala na svoje razsvetljenje in trdila, da ni nadaljnje potrebe po vodstvu iz Božje besede. Ravnajo se po vtisu, ki ga imajo za Božji glas v duši. Vendar duh, ki jih vodi, ni Božji Duh./VII/ Ravnanje po vtisih in zanemarjanje Svetega pisma lahko vodi le v zmedo, zmoto in uničenje. To samo podpira cilje hudobnega. Služba Svetega Duha je življenjsko pomembna za Kristusovo cerkev. Zato je eden od Satanovih načrtov izrabiti napake skrajnežev in fanatikov ter izpostaviti zaničevanju delo Duha in povzročiti, da Božje ljudstvo zanemari ta vir moči, ki ga je zagotovil Gospod.

Njegov Duh naj bi v skladnosti z Božjo besedo nadaljeval njegovo delo v času širjenja evangelija. V stoletjih, ko je bilo dano Sveto pismo tako Starega kot Novega zakona, Sveti Duh ni prenehal ohranjati zveze z umom posameznikov ločeno od razodetij, ki naj bodo zajeta v Svetem kanonu. S mo Sveto pismo poroča, da je človeštvo po Svetem Duhu sprejelo svarilo, grajo, nasvet in navodila v stvareh, ki nikakor nimajo zveze z dajanjem Svetega pisma. Omenja tudi preroke v različnih obdobjih, od katerih govorov ni nič zapisano. Prav tako naj bi po izoblikovanju kanona Svetega pisma Sveti Duh nadaljeval svoje delo razsvetljevanja, opozarjanja in tolažbe Božjih otrok.

Jezus je obljubil svojim učencem: "A Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Ko pa pride On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico; ... in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jan 14,26; 16,13. - Ek) Sveto pismo jasno uči, da se obljube ne omejujejo le na apostolske dneve, temveč segajo do Kristusove cerkve v vseh vekih. Zveličar zatrjuje svojim sledilcem: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.) Tudi Pavel izjavlja, da so bili darovi in razodevanje Svetega Duha dani v cerkvi, "da se sveti usposobijo za opravljanje poslanstva pri oblikovanju Kristusovega telesa, to vse dotlej, dokler vsi skupaj ne pridemo do edinosti vere/VIII/ in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do svoje polne doraslosti v Kristusu." (Ef 4,12.13. - Ek)XI

Apostol je molil za verne v Efezu: "Da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, da bi ga resnično spoznali. On naj razsvetli oči vašega srca, da bi doumeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je upanje njegove dediščine, ki jo daje svetim, kakšno neznansko moč, pač v skladu z njegovo brezmejno mogočnostjo, dobivamo od njega mi, ki verujemo." (Ef 1,17-19. - Ek) Služba Božjega Duha v razsvetlitvi razumevanja in dovzetnosti uma za globoke reči Božje svete besede je bila blagoslov, ki ga je Pavel izprosil za efeško cerkev.

Po čudovitem izlitju Svetega Duha na binkošti je Peter spodbujal ljudi k spokorjenju in krstu v Kristusovem imenu za odpuščanje grehov; rekel je tudi: "In prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,38.39.)

V zvezi s prizori velikega Božjega dne je Gospod po preroku Joelu obljubil posebno izlivanje svojega Duha. (Joel 2,28.) To prerokovanje je doživelo delno izpolnitev v izlitju Duha na binkošti; vendar se bo popolnoma izpolnilo v razodetju božanske milosti, ki bo spremljala dokončanje dela evangelija.

Veliki spopad med dobrim in zlim bo naraščal v jakosti do samega konca časa. Satanova jeza zoper Kristusovo cerkev se je jasno kazala v vseh časih; Bog pa je podaril svojo milost in Duha svojemu ljudstvu, da bi jih okrepil za upiranje močem hudobnega. Ko naj bi Kristusovi apostoli odnesli njegov evangelij svetu in ga zapisali za vsa nadaljnja obdobja, so bili posebno oskrbljeni z razsvetlitvijo Duha./IX/ Vendar bolj ko se cerkev približuje svoji končni odrešitvi, z večjo močjo bo deloval Satan. Prišel je dol "z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa". (Raz 12,12.) Delal bo "z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži". (2 Tes 2,9. - Ek) Šest tisoč let je bil ta vodja, ki je bil nekoč najvišji med Božjimi angeli, popolnoma predan delu prevare in uničenja. In vsa globina pridobljene satanske veščine in zvitosti, vsa krutost, ki se je razvila v teh stoletnih bojih, bo uporabljena zoper Božje ljudstvo v končnem boju. In v tem nevarnem času naj Kristusovi sledilci prenesejo svetu svarilo o drugem Gospodovem prihodu, da bodo ljudje pripravljeni stopiti predenj ob njegovem prihodu "brez madeža in brez hibe". (2 Pet 3,14.) Posebna obdaritev z božansko milostjo in močjo ni cerkvi v tem času potrebna nič manj kakor v dneh apostolov.XII

Po razsvetljenju s Svetim Duhom so bili prizori dolgotrajnega spopada med dobrim in zlim pokazani piscu teh strani. Od časa do časa mi je bilo dovoljeno opazovati delovanje velikega spopada v različnih obdobjih med Kristusom, Knezom življenja, Začetnikom odrešenja, in Satanom, knezom zla, začetnikom greha, prvim prestopnikom Božjih svetih zapovedi. Satanovo sovraštvo do Kristusa se je pokazalo tudi zoper njegove sledilce. V vsej pretekli zgodovini lahko opazujemo isto sovraštvo do načel Božjih zapovedi, isto zvitost prevar, s katero se napaka predstavi kot resnica, po kateri so človeške zapovedi zamenjale Božje in je bilo človeštvo spodbujeno k češčenju stvarstva namesto Stvarnika. Satanovi napori napačno predstavljajo Božji značaj in tako povzročajo, da človek goji napačno predstavo o Stvarniku ter gleda nanj s strahom in sovraštvom namesto z ljubeznijo. Prizadeva si odstraniti Božje zapovedi, spodbuja ljudi k misli, da so oproščeni njegovih zahtev. V vseh obdobjih je odločno preganjal vse, ki so se upali upirati njegovim prevaram./X/ Nahajamo jih lahko v zgodovini očakov, prerokov, apostolov, mučencev in reformatorjev.

V velikem zadnjem spopadu bo Satan ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V velikem zadnjem spopadu bo Satan uporabil isto zvitost, pokazal istega duha in si prizadeval doseči isti cilj kakor v vseh preteklih obdobjih. To, kar je bilo, zopet bo, s to izjemo, da bo prihajajoča borba označena s strašno jakostjo, kakršne svet še ni videl. Satanove prevare bodo še bolj zvite, njegovi napadi še bolj določeni. Ko bi bilo mogoče, bi zapeljal tudi izvoljence. (Mar 13,22.)

Najprej je Božji Duh razkril mojemu umu velike resnice njegove besede ter prizore preteklosti in prihodnosti, potem pa mi je bilo ukazano druge seznaniti s tem, kar mi je bilo tako razodeto - da torej opišem zgodovino spopada v preteklih obdobjih in jo predstavim zlasti tako, da osvetli hitro bližajoči se boj v prihodnosti. V skladnosti s tem namenom sem si prizadevala zbrati v skupine dogodke iz cerkvene zgodovine na tak način, da bi označila razkrivanja velikih preizkusnih resnic, ki so bile v različnih obdobjih dane svetu in so razdražile Satanovo jezo in sovraštvo cerkve, ki ljubi svet, a so bile ohranjene s pričanjem tistih, ki "niso ljubili svojega življenja prav do smrti". (Raz 12,11.)

V teh zapisih lahko vidimo oris nam se bližajočega spopada. Če jih opazujemo v luči Božje besede in z razsvetljenjem njegovega Duha, lahko vidimo razkrinkane zvijače Hudobnega in nevarnosti, ki se jim bodo morali izogibati tisti, kateri si žele biti "brez hibe" pred Gospodom ob njegovem prihodu.XIII

Veliki dogodki, ki so označili razvoj reformacije v preteklih stoletjih, so zadeve zgodovine, ki so dobro znane in splošno priznane v protestantskem svetu; so dejstva, ki jih nihče ne more zanikati. To zgodovino sem predstavila kratko, v skladnosti z namenom knjige in z jedrnatostjo, ki jo je potrebno vedno upoštevati. Dejstva so zgoščena na majhnem prostoru,/XI/ kakor se je pač zdelo potrebno v skladnosti s pravilnim razumevanjem njihove uporabe. V nekaterih primerih, ko je zgodovinar tako razvrstil dogodke, da nudi razumljiv pregled predmeta, ali je napravil povzetek detajlov na primeren način, so njegove besede citirane. Vendar v nekaterih takšnih primerih niso posebno navedena imena avtorjev, ker navedki pač niso dani z namenom, da se navaja pisec ali ugledno ime, ampak zaradi tega, ker njegove besede zanesljivo in učinkovito predstavljajo tematiko. Pri zapisovanju doživetij in pogledov tistih, ki so prenašali delo reformacije v naš današnji čas, je bila uporabljena podobna uporaba njihovih objavljenih del.

Namen te knjige ni toliko predstaviti nove resnice, ki zadevajo težave v preteklih časih, ampak predstaviti dejstva in načela, ki vplivajo na prihajajoče dogodke. Vendar če te zapise opazujemo kot del spopada med silami luči in teme, imajo nov pomen. Po njih je razsvetljena prihodnost, osvetljena je pot tistih, ki bodo kot reformatorji v preteklosti poklicani, da kljub nevarnosti za izgubo posvetne blaginje pričajo "za Božjo besedo in za pričevanje Jezusa Kristusa". (Raz 1,2.)

Razgrniti prizore velikega spopada med resnico in zmoto; razodeti Satanove zvijače in način, kako se jim je možno uspešno postaviti po robu; predstaviti zadovoljivo rešitev velike težave greha, razliti takšno luč na začetek greha in njegovo končno odstranitev, kakršna bo omogočila popolno predstavitev Božje pravičnosti in dobrote v vsem njegovem početju s svojimi bitji; in predstaviti sveto, nespremenljivo naravo njegovih zapovedi - je predmet te knjige. Da bi se z njenim vplivom ljudje lahko rešili pred močjo teme in postali deležniki "dediščine svetih v luči" (Kol 1,12.) v slavo njemu, ki nas je ljubil in dal sebe za nas, je iskrena molitev pisca.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

Uredniška pojasnila
Bistveno je knjigi za popotnico povedano v založnikovem Predgovoru in pisateljičinem Uvodu. Ta sestavek vsebuje le nekoliko napotkov, da bo branje čim bolj koristno vsakomur, ki se ga bo lotil tudi zato, da bo pomembne resnice, ki jih daje na svetlo, preiskal in primerjal z drugimi viri. Pri urejanju besedila sem se odločil med besedilo vpisati nekaj številk in črk v oklepajih. Te zadeve so štirih vrst, in sicer:

a) Najbolj vidna bo daljša skupina besed in številk v okroglem oklepaju v enaki velikosti kakor glavno besedilo. To so navedbe svetopisemskih besedil s kraticami, ki so razumljive večini bralcev Svetega pisma. Popis vseh svetopisemskih navedkov je napisan pod naslovom Kazalo svetopisemskih navedkov.

b) Navedki iz del raznih zgodovinarjev, katerih besedila je pisateljica vključila v svoje delo, so označeni s številkami v okroglem oklepaju z drobnejšim tiskom. Številke se začnejo z enko za vsako poglavje posebej, če v njem sploh nastopajo taka besedila, njihovo kazalo pa je napisano pod naslovom Citirana dela.

c) Črke v okroglem oklepaju prav tako z drobnejšim tiskom kažejo na daljše pojasnilo posameznih pojmov, ki jih je pisateljica uporabila, a bi utegnili biti bralcu nejasni zaradi prostorske in časovne oddaljenosti nastajanja knjige v izvirniku. Ista črka v oklepaju je uporabljena večkrat med besedilom, če gre za pojem, ki potrebuje enako razlago. Ker je teh pojasnil več, kakor pa ima slovenska abeceda črk, je zadeva rešena tako, da se po zadnji črki abecede uporabljajo dvojne črke iz začetka abecede. Pojasnila pa so napisana na koncu knjige in naslovljena kot Zgodovinski dodatek.

č) Številke v poševnem oklepaju pa bodo prav prišle bralcem, ki berejo te vrste duhovnih člankov v raznih revijah v angleščini, a se v njih uporabljajo besedila iz te knjige z navedbo strani v izvirniku. S pomočjo teh številk bodo zlahka našli slovensko besedilo v knjigi. Pri tem pa velja načelo, da številka v poševnem oklepaju označuje v glavnem natančni konec strani v izvirniku, ponekod pa je zaradi razlike med slovensko in angleško skladnjo oznaka približno dve do tri besedi prej ali pozneje v povedi.

d) Kadar pa je v besedilu omenjeno obdobje iz bližnje preteklosti pisateljičinega življenja, na primer, "v zadnjih petdesetih letih" in druge podobne omembe časa, je treba upoštevati, da je knjiga v izvirniku nastala do leta 1888.XV Besedilo, ki vsebuje izraze, kot so "naša dežela/država" ali "naš narod/naše ljudstvo" ali "naša oblast/naši narodni voditelji" in kar je temu podobnega, je treba razumeti kot pisateljičino domovino in ljudstvo/narod in institucije ZDA. S to opombo je omogočeno, da je po eni strani besedilo prevedeno tako, kakor je dobesedno zapisala pisateljica, po drugi strani pa knjiga ne potrebuje še posebnih oznak za razlago v tem odstavku omenjenih nejasnosti, ki bi bralce zapeljale v napačno pojmovanje namena celotne knjige.

Bog naj obilo blagoslovi vsakega bralca, da razume boj med Kristusom in Satanom ter prostovoljno zasede svoj pravi prostor v njem.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

1. Razdejanje Jeruzalema
"O da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in z vseh strani stiskali. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate." (Luk 19,42-44. - Ek)

Z vrha Oljske gore je Jezus gledal na Jeruzalem. Pred njim se je razprostiral jasen in miren prizor. Bližala se je velika noč, in iz vseh dežel so se zbirali Jakobovi otroci, da bi proslavili veliki ljudski praznik. Sredi vrtov in vinogradov ter zelenih pobočij, posejanih z romarskimi šotori, so se dvigali terasasti hribi, veličastne palače in masivni braniki izraelske prestolnice. Zdelo se je, kakor da sionska hči ponosno pravi, da je kraljica in da ne bo videla bridkosti. Bila je lepa in prepričana o nebeški naklonjenosti, kakor je stoletja poprej pel kraljevi potujoči pevec: "Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion ... mesto velikega Kralja." (Ps 48,2.) Neoviran je bil pogled na veličastne tempeljske zgradbe. Žarki zahajajočega sonca so obsevali snežno bele marmornate zidove in se odbijali od zlatih vrat, stolpa in stolpičev./17/ Tam je stala "popolnost lepote", ponos judovskega naroda. Kateri Izraelov otrok bi lahko gledal ta prizor brez radostnega vznemirjenja in občudovanja! Toda Jezusa so zajele drugačne misli. "Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim." (Luk 19,41. - Ek) Sredi splošnega veselja nad zmagoslavnim vhodom, ko so se zibale palmove veje in so veseli vzkliki poveličevanja odmevali po hribih ter ga je tisoče glasov razglasilo za kralja, je bil Odrešenik sveta premagan z nenadno in skrivnostno žalostjo. On, Božji Sin, Izraelovo upanje, čigar moč je premagala smrt in priklicala njene ujetnike iz grobov, je bil ves objokan, ne od navadne žalosti, temveč od nezadržnega smrtnega boja.1

Ni objokoval sebe, čeprav je dobro vedel, kam ga peljejo noge. Pred njim je ležal Getsemani, prizor njegovega bližajočega se smrtnega boja. Videla so se tudi ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali in ki so morala biti odprta tudi zanj, ko ga bodo vodili "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7.) Nedaleč od tod je bila Golgota, prostor njegovega križanja. Na stezo, po kateri se bo kmalu podal Kristus darovat svoje življenje za greh, je padla groza velike teme. Vendar se v tej uri veselja ni ražzalostil zaradi razmišljanja o teh prizorih. Prav tako tudi slutnje njegovega nadčloveškega trpljenja niso spravile v žalost njegovega nesebičnega duha. Jokal je za tisoče obsojenih v Jeruzalemu - zaradi slepote in zakrknjenosti tistih, ki jih je prišel blagoslovit in rešit.

Jezusovim očem je bila odprta več kakor tisoč let dolga zgodovina Božje posebne milosti in zaščitniške skrbi, ki sta bili izkazani Božjemu izvoljenemu ljudstvu. Tam je bila gora Morija, kjer je bil obljubljeni sin, prostovoljna žrtev, zvezan na oltarju kot simbol daritve Božjega Sina. Očetu vernih je bila tam potrjena zaveza blagoslova, slavna obljuba o Mesiji. (1 Mojz 22,9.16-18.) Plameni žrtvovanja, ki so se dvigali z Ornanovega gumna do nebes,/18/ so odvrnili meč angela pokončevalca (1 Let 21) - simbol Zveličarjeve daritve in posredništva za grešnike. Bog je spoštoval Jeruzalem bolj kakor vso zemljo. "Gospod je izvolil Sion, želel si ga je za svoje prebivališče." (Ps 132,13.) V njem so sveti preroki skozi stoletja podajali svarila. Duhovniki so mahali s kadilnicami in oblaki kadila z molitvami vernikov so se dvigali pred Boga. Vsak dan je bila darovana kri zaklanih jagnjet, ki je vnaprej kazala na Božje Jagnje. Jahve je tam razodeval svojo navzočnost v slavi nad prestolom milosti. Tam je počival temelj skrivnostne lestve, ki je povezovala zemljo z nebesi (1 Mojz 28,12; Jan 1,51.) - lestev, po kateri so se Božji angeli spuščali in vzpenjali, in katera je odprla svetu pot do najsvetejšega. Če bi Izrael kot narod ostal zvest nebesom, bi Jeruzalem večno stal kot Božji izvoljenec. (Jer 17,21-25.) Toda zgodovina izvoljenega ljudstva je poročilo o neprestanem odpadništvu in upornosti. Uprli so se nebeški milosti, zlorabljali svoje prednosti in podcenjevali svoje priložnosti.

Čeprav so Izraelci "zasmehovali Božje poslance in zaničevali njegove besede in za norce imeli njegove preroke", (2 Let 36,16.) je še vedno gledal nanje kot "Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici". (2 Mojz 34,6.) Čeprav so ga neprestano zavračali, jih je njegova milost še naprej vabila. Z večjo ljubeznijo, s kakršno2 oče skrbi za svojega sina, jih je Bog "opominjal po svojih poslancih od ranega jutra in neprenehoma, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče". (2 Let 36,15.) Ko svarilo, prošnja in graja niso pomagale, jim je poslal najboljše darilo nebes; vsa nebesa jim je izlil v tem edinem Daru.

Božji Sin osebno je bil poslan, da bi se zavzel za nespokorjeno mesto. Kristus je bil ta, ki je popeljal Izraela kot dobro trto iz Egipta. (Ps 80,8.) Njegova roka je pred tem izgnala pogane pred njim./19/ Zasadil ga je kakor vinograd na zelo rodovitnem hribu. Obdal ga je s plotom. Svoje služabnike je poslal, da bi ga obdelovali. "Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu," je vzkliknil, "česar bi ne bil že storil v njem?" (Iz 5,1-4.) Ker je tako skrbel zanj, bi lahko obrodil bogato grozdje, toda rodil je viniko, a še vedno je koprneče upal na dobro letino in sam je prišel v svoj vinograd, morda bi ga tako rešil pred uničenjem. Okopal ga je, obrezoval in negoval. Neutrudno si je prizadeval rešiti ta vinograd, ki ga je sam zasadil.

Gospod luči in slave je ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod luči in slave je tri leta hodil med svojimi ljudmi. "Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod Hudičevo oblastjo." Zlomljena srca so se celila, slepi so spregledali in hromi so shodili, gobavi so se očiščevali in gluhi so dobivali sluh, mrtvi so se obujali in ubogim se je oznanjala blagovest. (Dej 10,38. - Ek; Luk 4,18; Mat 11,5.) Vsem slojem brez razlike je poslal milostni klic: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat 11,28. - Ek)

Čeprav so mu vračali hudo za dobro in sovraštvo za ljubezen, (Ps 109, 5.) je stanovitno nadaljeval svoje poslanstvo usmiljenja. Nikoli ni zavrnil nikogar, ki je prosil za milost. Popotnik brez doma, ki je vsak dan trpel prezir in revščino, je živel, da bi stregel potrebnim, lajšal človeške bolečine in prepričeval ljudi, naj sprejmejo darilo življenja. Valovi njegove milosti, ki so se odbijali od trdovratnih src, so se vračali v obliki še močnejše, bolj sočutne in neizrazljive ljubezni. A Izrael se je obrnil od svojega najboljšega Prijatelja in edinega Pomočnika. Prezirali so njegova vabila ljubezni, zaničevali njegove nasvete in zasmehovali njegova svarila.

Ura upanja in odpuščanja je hitro minevala; čaša Božje dolgo zadrževane jeze je bila skoraj polna. Oblak odpadništva in upora, ki se je stoletja večal, je bil zdaj črn od gorja, da bi se zdaj zdaj utrgal nad grešnim ljudstvom;/20/ a njega, ki bi jih lahko edini rešil pred njihovo grozečo usodo, so zapostavljali, zmerjali, zavračali in ga bodo kmalu tudi križali. Ko pa bo Kristus visel na golgotskem križu, se bodo Izraelu iztekli dnevi3 kot ljudstvu Božje ljubezni in blagoslova. Izguba celo ene same duše je nesreča, ki prekaša izgubo vseh dobrin in zakladov sveta; a Kristus je tedaj imel pred očmi Jeruzalem, obsodbo vsega mesta, vsega naroda - prav mesta in naroda, ki je bil nekoč Božji izvoljenec, njegov posebni zaklad.

Preroki so jokali nad odpadništvom Jeruzalema in strašnim opustošenjem, ki ga je doletelo zaradi njihovih grehov. Jeremija je želel, da bi bile njegove oči vodnjak solza, da bi lahko jokal dan in noč zaradi uničenja hčere svojega ljudstva, zaradi Gospodove črede, ki je bila odpeljana v sužnost. (Jer 9,1; 13,17.) Kakšna je bila šele Kristusova žalost, čigar preroški pogled je zajemal ne samo leta, pač pa tudi veke! Gledal je angela maščevalca, ki je dvignil meč nad mesto, ki je bilo tako dolgo Jahvejevo prebivališče. S sedla Oljske gore, kraja, ki ga je kmalu potem zasedel Tit s svojo vojsko, je gledal prek doline na svete palače in stebrišča ter z objokanimi očmi videl strašen prizor, obzidje obdano s sovražnikovimi četami. Slišal je korake prihajajoče vojske. Slišal je glasove mater in jok otrok, prosečih za kruh v obleganem mestu. Videl je njegove posvečene in čudovite hiše, njegove palače in stolpe, ki so vzplamteli, in tam, kjer so nekoč stali, je bil samo še kup kadečih se ruševin.

Ko je gledal skozi čas, je videl zavezno ljudstvo razkropljeno v vse dežele, da so "kot koščki razbite ladje na zapuščeni obali". V telesni kazni, ki bo kmalu doletela Izraelove otroke, je videl prve kaplje iz čaše jeze, ki se bo ob poslednji sodbi izpraznila do dna. Božansko sočutje se je izrazilo z bolestnimi besedami: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi!/21/ Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!" (Mat 23,37.) O, da bi ti, med vsemi ljubljeno ljudstvo, spoznalo čas svojega obiskovanja in kaj ti prinaša mir! Ustavil sem pravičnega angela, pozival sem te k spokorjenju, toda zaman. Nisi zavrnilo in odklonilo samo služabnikov, odposlancev in prerokov, temveč tudi Izraelovega Svetnika, svojega Odrešenika. "Nočete priti k meni, da bi imeli življenje." (Jan 5,40.)

Kristus je videl v Jeruzalemu simbol človeške zakrknjenosti v neveri in uporništvu, ki se naglo približuje Božji povračilni sodbi. Trpljenje padlega rodu je pritiskalo na njegovo dušo in izsililo iz njegovih ust bridki jok. Videl je poročilo o grehu, napisano s človeškimi solzami, trpljenjem in krvjo; njegovo srce je bilo ganjeno od neskončnega sočutja do žalostnih in trpečih Zemljanov; koprnel je po rešitvi vseh. Toda celo njegova roka ni mogla odvrniti plime človeškega trpljenja; le nekaj si jih je prizadevalo4 iskati svoj edini Vir pomoči. Bil je voljan darovati svojo dušo v smrt, da bi jim zveličanje naredil dosegljivo; ampak samo nekaj jih je prišlo k njemu, da bi lahko živeli.

Veličastvo nebes v solzah!....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Veličastvo nebes v solzah! Sin neskončnega Boga je klonil v duhu, in ga je strla duševna bolečina! Prizor je napolnil vsa nebesa z občudovanjem. Ta prizor nam je razodel čezmerno grešnost greha; pokazal je, kako težka naloga je, celo za Neskončno moč, rešiti krive pred posledicami prestopanja Božjih zapovedi. Jezus je gledaje na zadnji rod videl svet vpleten v prevaro, podobno tisti, ki je povzročila razdejanje Jeruzalema. Velik greh Judov je bila njihova zavrnitev Kristusa; velik greh krščanskega sveta bo njihovo zavračanje Božjih zapovedi, temelja njegove vladavine v nebesih in na zemlji. Jahvejeve predpise so zaničevali in prezirali. Na milijone ujetnikov greha, Satanovih sužnjev, obsojenih na drugo smrt,/22/ ni hotelo poslušati resnice ob dnevu, ko so bili obiskani. Strašna zaslepljenost! Čudna norost!

Dva dni pred veliko nočjo, ko je Kristus še zadnjič odšel iz templja, potem ko je javno obtožil hinavščino judovskih voditeljev, je ponovno odšel s svojimi učenci na Oljsko goro in se usedel na travnato pobočje, ki se je dvigalo nad mestom. Še enkrat se je zazrl po njegovih zidovih, stolpih in palačah. Še enkrat je opazoval tempelj v njegovem zaslepljujočem blišču, krono lepote, s katero je bila kronana sveta gora.

Pred tisoč leti je psalmist poveličeval Božjo ljubezen do Izraela, ker si je njegov sveti dom izbral za prebivališče. "V Salemu je njegova koča in njegovo prebivališče na Sionu. Izvolil je Judov rod, Sionsko goro, ki jo je ljubil. In sezidal si je enako nebeškim višavam svoje svetišče." (Ps 76,2; 78,68.69.) Prvi tempelj je bil zgrajen v najbolj uspešnem času izraelske zgodovine. Kralj David je zbral za ta namen ogromne zaloge bogastva, načrte za njegovo zgradbo pa je naredil po božanskem navdihu. (1 Let 28,12.19.) Salomon, najmodrejši med izraelskimi vladarji, je dokončal delo. Tempelj je bil najveličastnejša zgradba, kar jih je svet kdaj videl. Sam Gospod je izjavil po preroku Hagaju glede drugega templja: "Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve. Razgibal bom vse narode; dragocenosti vseh narodov se bodo stekale sem in to hišo bom s slavo napolnil, govori Gospod nad vojskami." (Hag 2,9.7. - Ek)

Tempelj je razdejal Nebukadnezar. Petsto let pred Kristusovim rojstvom so ga obnovili ljudje, ki so se iz ujetništva, trajajočega skoraj eno človekovo življenjsko dobo, vrnili v zapuščeno in skoraj opustošeno deželo.5 Med njimi so bili stari ljudje, ki so videli blišč Salomonovega templja, a so se jokali ob temelju nove zgradbe, ker niti zdaleč ni bila podobna prejšnji. Prevladujoči občutek je učinkovito opisal prerok:/23/ "Kdo je med vami ostal, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite sedaj? Ni li prav kakor nič v vaših očeh?" (Hag 2,3; Ezr 3,12.) Takrat je bila dana obljuba, da bo slava te hiše še večja kakor prve.

Ampak drugi tempelj ni bil polovico toliko imeniten kakor prvi; niti ni bil posvečen s tistimi vidnimi znaki Božje navzočnosti, ki je pripadala prvemu templju. Ni se razodela nadnaravna moč, da bi ga posvetila. Nobenega oblaka slave ni bilo videti, ki bi napolnil na novo postavljeno svetišče. Nikakršen ogenj ni švignil iz nebes, da bi použil daritev na oltarju. Šekina ni več bivala med keruboma v najsvetejšem; skrinja, prestol milosti, s tablicama Božjega pričevanja ni bila postavljena vanj. Nobenega glasu ni bilo iz nebes, da bi odgovoril duhovniku, ki je vprašal po Jahvejevi volji.

Stoletja so si Judje zaman prizadevali pokazati, v čem se je izpolnila Hagaju dana Božja obljuba; njihova ošabnost in nevera sta zakrili pred njihovim umom resnični pomen preroških besed. Drugi tempelj ni bil počaščen z oblakom Jahvejeve slave, temveč z živo navzočnostjo njega, v katerem je učlovečena polnota božanstva - Boga, ki se je prikazal v mesu. "Hrepenenje vseh narodov" je zares prišlo v svoj tempelj, ko je mož iz Nazareta učil in zdravil v posvečenih palačah. V navzočnosti Kristusa in samo v njej je drugi tempelj v slavi prekosil prvega. Toda Izrael se je obrnil od ponujenega Dara nebes. S ponižnim Učiteljem, ki je tistega dne šel skozi zlata vrata, je slava za vedno odšla iz templja. Zveličarjeve besede so se že izpolnjevale: "Zato bo vaša hiša zapuščena." (Mat 23,38. - Ek)

Učenci so bili polni začudenja in občudovanja nad Kristusovo napovedjo razdejanja templja, zato so si želeli popolneje razumeti njegove besede. Bogastvo, delo in arhitektonsko spretnost so uporabljali več kakor štirideset let, da bi naredili tempelj bolj sijajen./24/ Herod Veliki je zapravil zanj bogastvo Rimljanov in zaklad Judov, cesar sveta pa ga je obogatil s svojimi darovi. Masivni bloki belega marmorja pravljičnih razsežnosti so bili pripeljani iz Rima, da bi postali del njegove zgradbe; in nanje so učenci opozorili svojega Učitelja, rekoč: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" (Mar 13,1. - Ek)

Na te besede je Jezus svečano in osuplo odgovoril: "Resnično vam pravim: Tu ne ostane kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil." (Mat 24,2.)6

Učenci so s padcem Jeruzalema povezali dogodke Kristusovega prihoda v posvetni slavi, ko bo zasedel prestol vesoljnega kraljestva, kaznoval nespokorjene Jude in narod rešil rimskega jarma. Gospod jim je povedal, da bo prišel drugič. Odkar je omenil obsodbo nad Jeruzalemom, so se njihove misli vračale k njegovemu prihodu; zato so ga vprašali, ko so se zbirali okrog njega na Oljski gori: "Povej nam, kdaj bo to? In kaj bo znamenje tvojemu prihodu in koncu sveta?" (Vr. 3.)

Prihodnost je bila učencem z usmiljenostjo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prihodnost je bila učencem z usmiljenostjo prikrita. Ko bi bili takrat popolnoma razumeli dve zastrašujoči dejstvi - Odrešenikovo trpljenje in smrt ter razdejanje njihovega mesta in templja - bi se zgrozili. Kristus je podal glavne obrise slavnih dogodkov, ki se bodo zgodili pred koncem časa. Njegovih besed tedaj niso popolnoma razumeli; toda njihov pomen se mora razodeti njegovemu ljudstvu, ko bo potrebovalo navodila, ki so dana v njih. Izrečeno prerokovanje je pomenilo dvoje: oznanjalo je razdejanje Jeruzalema in kazalo tudi na grozoto zadnjega velikega dne.

Jezus je razodel poslušajočim učencem obsodbo, ki mora doleteti odpadniškega Izraela in posebno povračilno maščevanje, ki bo prišlo nadnje, ker so zavrgli in križali Mesija. Nezmotljiva znamenja bodo napovedala grozni vrhunec. Strašna ura bo prišla nenadoma in bliskovito./25/ Zveličar je opozoril svoje sledilce: "Kadar torej ugledate 'gnusobo razdejanja', ki jo je napovedal prerok Danijel, da stoji na svetem kraju, (kdor bere, naj razume!) tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore." (Mat 24,15.16; Luk 21,20.21.) Ko bodo malikovalske zastave Rimljanov zavihrale na svetem zemljišču, ki se je razprostiralo nekaj kilometrov zunaj mestnega obzidja, morajo Kristusovi sledilci poiskati zavetje z begom. Ko bodo videli svarilno znamenje, ne sme odlašati nihče, ki se želi rešiti. Po vsej Judeji in Jeruzalemu morajo takoj nemudoma ubogati znamenje za beg. Kdor se bo znašel na strehi, ne bo smel stopiti v hišo, da bi rešil svoje dragocene zaklade. Tisti, ki bodo delali na poljih ali vinogradih, se ne bodo smeli vrniti, da bi si vzeli oblačilo, ki so ga odložili zaradi dnevne vročine. Ne bodo smeli odlašati niti trenutek, da jih ne bi zadelo splošno uničenje.

Za vlade Heroda Jeruzalem ni bil samo prečudovit, temveč je zaradi zgrajenih stolpov, zidov in trdnjav poleg sicer naravne lege tudi očitno kazal, da je nepremagljiv. Kdor bi v tem času javno razglašal njegovo uničenje, bi ga imenovali prismojenega panikarja, kakor so Noeta njegove dni. Toda Kristus je rekel: "Nebo in zemlja preideta, a moje besede nikoli7 ne preidejo." (Mat 24,35.) Zaradi njegovih grehov se je zgrnila jeza zoper Jeruzalem in njegova trdovratna nevera je zapečatila njegovo usodo.

Gospod je napovedal po preroku Mihi: "Čujte to, pravim, glave Jakobove hiše in knezi Izraelove hiše, ki studite pravo sodbo in zvijate vse, kar je ravno, ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico! Mestne glave sodijo za darila in duhovniki v njem uče za plačilo in preroki v njem vedežujejo za denar; vendar se opirajo na Gospoda in govore: Mar ni Gospod med nami? Nesreča ne pride nad nas nobena!" (Miha 3,9-11.)/26/

Te besede zvesto opisujejo pokvarjene in samopravične Jeruzalemce. Ti so trdili, da izpolnjujejo predpise Božjih zapovedi, hkrati pa so prestopali njegova načela. Sovražili so Kristusa, ker je njegova čistost in svetost razkrivala njihovo zlobo, in ga obtoževali, da On povzroča težave, ki so prišle nadnje kot posledica njihovih grehov. Čeprav so vedeli, da je brez greha, so dejali, da je njegova smrt nujna za varnost njihovega naroda. "Če ga tako pustimo", so rekli judovski voditelji, "bodo vsi verovali vanj; in pridejo Rimljani in nam vzemo in zemljo in narod". (Jan 11,48.) Če bo Kristus križan, bodo lahko postali spet močno, združeno ljudstvo. Na ta način so razmišljali in soglašali s svojim velikim duhovnikom, da je namreč boljše, da umre samo en mož kakor pa ves narod.

Tako so judovski voditelji zidali "Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico". (Miha 3,10.) In še potem, ko so ubili svojega Zveličarja, ker je razkrinkal njihove grehe, so bili še vedno tako prepričani o svoji pravičnosti, da so se šteli za Božje ljubljeno ljudstvo in pričakovali od Gospoda, da jih reši pred sovražniki. "Zato," je nadaljeval prerok, "se bo zavoljo vas oral Sion kakor njiva in Jeruzalem postane groblja in gora Božje hiše z gozdom obrastel grič." (Vr. 12.)

Skoraj štirideset let potem, ko je Kristus izrekel usodo Jeruzalema, je Gospod odložil svojo obsodbo nad mestom in narodom. Čudovita je bila dolga Božja potrpežljivost do odklanjevalcev njegovega evangelija in morilcev njegovega Sina. Prilika o nerodovitnem drevesu je predstavljala Božje ravnanje z judovskim narodom. Ukaz je veljal dalje: "Posekaj jo torej! Čemu še trati zemljo?" (Luk 13,7.) Toda božanska milost, mu je še nekaj časa prizanašala. Še vedno jih je bilo veliko med Judi, ki niso vedeli za Kristusov značaj in delo. In otroci niso uživali priložnosti/27/ ali niso sprejeli luči, ki so jo zaničevali njihovi starši. Po oznanjevanju apostolov in njihovih učencev je Bog mogel prižgati luč, da je svetila nanje; dovoljeno jim je bilo videti, da se je prerokovanje izpolnilo ne samo s Kristusovim8 rojstvom in življenjem, ampak tudi z njegovo smrtjo in vstajenjem. Otroci ne smejo biti obsojeni za grehe svojih staršev; toda če s poznanjem vse luči, ki so jo dobili od staršev, zavržejo dodatno luč, ki jim je bila ponujena, postanejo sodeležniki njihovih grehov in napolnijo mero njihove krivičnosti.

Dolgotrajna Božja potrpežljivost nad Jeruzalemom je samo okrepila trdovratno zakrknjenost Judov. V svojem sovraštvu in krutosti do Jezusovih učencev so zavrnili še zadnjo ponudbo milosti. Tedaj jim je Bog odtegnil svojo zaščito in odstranil svojo zaviralno moč proti Satanu in njegovim angelom, in narod je bil prepuščen vodstvu postavljenih voditeljev. Njegovi otroci so zaničevali Kristusovo milost, ki bi jim omogočila odstraniti svoje hudobne spodbude, zato so zdaj zavladale nad njimi. Satan je razvnel v njih najbolj krute in najnižje strasti duše. Ljudje niso imeli več razuma, izgubili so razsodnost - bili so pod kontrolo strasti in slepe jeze. Postali so okrutni kakor Satan. V družini in med narodom, v najvišjih in najnižjih slojih, je vladalo nezaupanje, zavist, sovraštvo, tekmovanje, uporništvo, morilstvo. Nikjer ni bilo varno. Prijatelji in sorodniki so izdajali drug drugega. Starši so morili svoje otroke, otroci pa starše. Narodni voditelji se niso mogli obvladati. Nenadzorovane strasti so jih naredile okrutne. Judje so sprejeli lažno pričevanje, da so lahko obsodili nedolžnega Božjega Sina. Sedaj so lažne obtožbe povzročile, da njihovo življenje ni bilo več varno. S svojimi dejanji so dolgo govorili: "Dejte, da se umakne nam izpred obličja Izraelov Svetnik." (Iz 30,11.) Sedaj so bile njihove želje uslišane. Božji strah jih ni več vznemirjal./28/ Satan je bil glava naroda in najvišji posvetni in verski oblastniki so bili pod njegovim vplivom.

Voditelji nasprotujočih si strank...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Voditelji nasprotujočih si strank so se občasno združili, da bi oropali in mučili trpeče žrtve, potem pa so se spet vrgli drug na drugega in se neusmiljeno klali med seboj. Celo svetost templja ni mogla zadržati njihove strašne krutosti. Verniki so bili pobiti pred oltarjem in svetišče je bilo oskrunjeno s telesi pomorjenih. Pobudniki tega peklenskega dela so v svoji slepoti in bogokletni domišljavosti jasno naznanili, da se sploh ne bojijo razdejanja Jeruzalema, saj je mesto last samega Boga. Da bi utrdili svojo moč, so podkupili lažne preroke, ki naj bi razglaševali, celo ko so rimske legije že oblegale tempelj, da bodo ljudje zanesljivo dočakali Božjo rešitev. Množica je do konca trdno verovala, da bo Najvišji prispeval svoj delež k porazu njihovih sovražnikov. Toda Izrael je zaničeval božansko zaščito, in tako sedaj ni imel nobene obrambe. Nesrečni Jeruzalem! Bil je9 sprt med sabo; kri njegovih otrok, ki so pobijali drug drugega, je obarvala njegove ulice, medtem ko je tuja vojska uničevala trdnjave in pobijala njegove vojake!

Vse napovedi, ki jih je Kristus izrekel o razdejanju Jeruzalema, so se dobesedno izpolnile. Judje so izkusili resnico njegovih svarilnih besed: "S kakršno mero merite, s tako se bo merilo vam." (Mat 7,2.)

"Znamenja in čudeži so se pojavili kot znanilci nesreče in kazni. Sredi noči je nadnaravna luč obsijala tempelj in oltar. Nad oblaki zahajajočega sonca se je pokazala podoba vojnih voz in vojakov, ki so se zbirali za bitko. Duhovniki, ki so ponoči službovali v svetišču, so se prestrašili skrivnostnega glasu; zemlja se je tresla in slišali so se številni glasovi vpitja: 'Bežimo od tod.' Velika vhodna vrata, ki so bila tako težka, da jih je s težavo zapiralo dvajset mož, in so bila zavarovana/29/ z ogromnimi železnimi zapahi pritrjenimi globoko v tlak trdnega kamna, so se opolnoči odprla sama."(1)

Neki mož je sedem let hodil naokrog po Jeruzalemu in oznanjal gorje, ki bo prišlo nad mesto. Dan in noč je pel divjo žalostinko: "Glas od vzhoda! Glas od zahoda! Glas od štirih vetrov! Glas proti Jeruzalemu in proti templju! Glas proti ženinom in nevestam! Glas proti vsemu ljudstvu!"(2) To tuje bitje je bilo zaprto v ječo in bičano, toda nikakršna pritožba ni prišla iz njegovih ust. Na žalitve in mučenje je odgovorilo samo: "Gorje, gorje Jeruzalemu! Gorje, trpljenje njegovim prebivalcem!" Njegovo svareče vpitje ni utihnilo, dokler ni bil umorjen med obleganjem, ki ga je napovedal.

Noben kristjan ni umrl med razdejanjem Jeruzalema. Kristus je svoje učence posvaril in vsi, ki so verjeli njegovim besedam, so čakali na obljubljeni znak. "Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem," je rekel Jezus, "tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo." (Luk 21,20.21.) Rimljani so pod Cestijem obkolili mesto, potem pa nepričakovano opustili obleganje, čeprav je vse kazalo, da je najugodnejši trenutek za napad. Obleganci, ki so že obupali nad uspehom odpora, so se odločili za vdajo, ko je rimski general umaknil svojo vojno silo brez najmanjšega vidnega vzroka. Toda Božja milostljiva skrb je usmerila dogodke v blaginjo njegovega ljudstva. Čakajoči kristjani so dobili obljubljeni znak, in zdaj je bila dana priložnost vsem, ki so poslušali Zveličarjevo svarilo. Dogodki so tekli tako, da niti Judje niti Rimljani niso mogli kristjanom ovirati bega.10 Ko se je Cestij umaknil, so se Judje pognali iz Jeruzalema in zasledovali njegovo plašno vojsko; a medtem ko sta bili obe vojni sili polno zaposleni, so imeli kristjani priložnost zapustiti mesto. V tem času prav tako v deželi/30/ ni bilo sovražnikov, ki bi jih utegnili prestreči. Med obleganjem so bili Judje v Jeruzalemu zaposleni s pripravo na praznik šotorov, pa so tako kristjani lahko neovirano bežali skozi deželo. Brez odlašanja so pobegnili na varen kraj - v mesto Pela v deželi Pereja na drugi strani Jordana.

Judovske sile, ki so zasledovale Cestija in njegovo armado, so naskočile zadnjo četo s takšno silovitostjo, da je rimski vojski grozilo popolno uničenje. Rimljani so se s težavo umaknili. Judje so ubežali skoraj brez izgub in se s plenom zmagoslavno vrnili v Jeruzalem. Vendar jim je ta navidezni uspeh prinesel samo zlo. To jih je navdihnilo z duhom trdovratnega odpora do Rimljanov, kar pa je povzročilo nepopisno gorje obsojenemu mestu.

Strašne nadloge so padle nad Jeruzalem, ko ga je znova začel oblegati Tit. Mesto so obkolili v času velike noči, ko so bili milijoni Judov zbrani znotraj njegovih zidov. Zaloge živeža, ki bi lahko leta zadostovale prebivalcem, ko bi jih skrbno hranili, so uničili iz maščevanja in sovraštva med sprtimi strankami, zato so zdaj trpeli grozno lakoto. Merico žita so prodajali za talent. Bolečine zaradi lakote so bile tako krute, da so možje glodali usnje svojih pasov in sandal ter prevleko svojih ščitov. Velika množica ljudi se je ponoči podala trgat divje nasade zunaj mestnih zidov. Mnoge so zajeli in usmrtili s krutim mučenjem. Komur se je posrečilo vrniti, je bil oropan tistega, kar je nabral v tako veliki nevarnosti. Večino nečloveških mučenj so izvajali voditelji, da so izsilili od pomanjkanja trpečih ljudi še zadnje pičle zaloge, ki so jih lahko prikrili. Te okrutnosti so pogosto izvrševali ljudje, ki so sami imeli dovolj hrane in so zgolj poželjivo kopičili zaloge za prihodnost./31/

Tisoči so umrli za lakoto in kugo.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tisoči so umrli za lakoto in kugo. Naravno čustvo ljubezni je bilo videti kakor uničeno. Možje so kradli svojim ženam in žene svojim možem. Otroke ste lahko videli grabiti hrano iz ust svojih ostarelih staršev. Prerokovo vprašanje: "More li žena pozabiti svojega dojenca?" je dobilo odgovor znotraj zidov uničenega mesta: "Roke usmiljenih žen so kuhale svoje otroke, za hrano so jim bili ob razdejanju hčere mojega ljudstva." (Iz 49,15; Žal 4,10.) Spet se je izpolnilo preroško svarilo, ki je bilo dano pred štirinajstimi stoletji: "Mehka in razvajena ženska med vami, ki še od mehkosti11 in razvajenosti ni poskusila postaviti svojega stopala na tla, bo nevoščljivo gledala naročje svojega moža in svojega sina in svojo hčer ... in zaradi otrok, katere porodi; kajti jedla jih bo skrivaj ob pomanjkanju vseh reči, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v tvojih vratih." (5 Mojz 28,56.57.)

Rimski voditelji so se trudili prizadejati strahote Judom in jih tako prisiliti k vdaji. Tiste ujetnike, ki so se upirali, ko so jih ujeli, so pred mestnim obzidjem bičali, mučili in križali. Na tak način jih je umrlo stotine na dan in to strašno početje se je nadaljevalo, dokler ni bilo vzdolž Jozafatove doline in na Golgoti postavljenih toliko križev, da se je komaj dalo hoditi med njimi. Tako strašno jih je doletelo grozno prekletstvo, ki je bilo priklicano pred Pilatovim sodnim stolom: "Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat 27,25.)

Tit bi rad napravil konec temu groznemu prizoru in tako Jeruzalemu prizanesel popolno uničenje. Zagnusilo se mu je vse, ko je videl nakopičena trupla v dolinah. Navdušen nad veličastnim pogledom na tempelj z vrha Oljske gore je ukazal, da se ne smejo dotakniti niti enega samega njegovega kamna. Preden je ponovno napadel,/32/ da bi zavzel to trdnjavo, je resno opozoril judovske voditelje, naj ga ne prisilijo s krvjo oskruniti posvečeni prostor. Če bi lahko odšli in se bojevali na katerem koli drugem prostoru, noben Rimljan ne bi oskrunil svetosti templja. Jožef (Flavij) jih je osebno z zgovorno prošnjo rotil, naj se vdajo, da bi rešili sebe, svoje mesto in svoj bogoslužni prostor. Toda odgovor na njegove besede so bile bridke kletvice. Kopja so padala nanj, na njihovega zadnjega človeškega posrednika, ko se je zavzel zanje. Judje so zavrnili prošnje Božjega Sina, zato so se zdaj zaradi svarila in prošnje še trdneje odločili, da se bodo upirali do zadnjega. Tit si je zaman prizadeval rešiti tempelj. Nekdo večji od njega je napovedal, da ne bo ostal kamen na kamnu.

Slepa trdovratnost judovskih voditeljev in gnusna hudodelstva, ki so jih zagrešili v obleganem mestu, so povzročili grozo in ogorčenje Rimljanov. Zato se je Tit nazadnje odločil z naskokom zavzeti tempelj. Ukazal sicer je, da ga morajo rešiti pred razdejanjem, če bo le mogoče. Toda njegovo povelje so omalovaževali. Ko je neko noč šel počivat v svoj šotor, so Judje pridrveli iz templja in napadli vojščake. V boju je neki vojak vrgel baklo skozi odprtino v vežo, in brž so se vnele s cedrovino obložene notranje stene. Tit je pridrvel na ta kraj s svojimi generali in častniki ter ukazal vojakom pogasiti plamen. Njegovim besedam ni nihče posvečal pozornosti. V svoji razjarjenosti so vojaki metali goreče bakle v sosednje tempeljske prostore in nato z meči pobili veliko število tistih, ki so si v njem našli zavetje. Kri je tekla po tempeljskih stopnicah kakor voda. Na tisoče Judov je poginilo. Med šumom bitke so se slišali vzkliki: "Ihabod!" - ni več slave.

"Tit je ugotovil, da je nemogoče zadržati jezo vojakov; vstopil je s svojimi častniki in pregledal notranjost posvečene zgradbe. Razkošje ga je napolnilo z občudovanjem, in ker plameni še niso prodrli v svetišče,/33/ se je še zadnjič potrudil, da bi ga rešil. Med nadaljnjim napadanjem je ponovno opominjal vojake, naj ustavijo širjenje požara. Stotnik Liberalis si je prizadeval izsiliti poslušnost s poveljniško palico; toda celo spoštovanje do poveljnika ni moglo zadržati divjega sovraštva do Judov in nenasitnega pohlepa po plenu. Vojaki so videli, da se vse naokoli blešči od zlata, ki je sijalo v premočni svetlobi neukrotljivih plamenov; zato so domnevali, da v svetišču leži neizračunljivo veliko bogastvo. Zaradi tega so neopazno podtaknili goreče bakle med zapahe na vratih: vsa zgradba je bila v trenutku v plamenih. Dim in ogenj v zgradbi sta prisilila častnike, da so se umaknili, in veličastno poslopje je bilo prepuščeno svoji usodi.

Prizor je bil grozljiv že za Rimljane - kakšen je bil torej šele za Jude? Celoten vrh hriba, ki je nekoč kraljeval mestu, je zdaj bruhal kakor vulkan. Mogočne stavbe so se druga za drugo podirale s strašnim truščem in izginjale v ognjenem breznu. Strehe iz cedrovine so bile podobne gorečim plaščem; pozlačeni stolpiči so žareli kakor rdeče klasje; iz trdnjavskih vrat so švigali v zrak stolpi dima in plamenov. Sosednji griči so bili razsvetljeni. Temne skupine ljudi so s tesnobo opazovale napredek razdejanja: visoke zidove gornjega dela mesta je napolnila množica obrazov, nekateri so bili bledi od obupa, drugi so mrko opazovali nesmiselno maščevanje. Vpitje rimskih vojakov, ki so tekali sem in tja, in kriki ranjencev, ki so umirali v plamenih, so se mešali s prasketanjem ognja in bobnečim padanjem tramov. Kriki ljudi iz višin so se odbijali od planin in se vračali kot odmevi; vzdolž vseh zidov se je razlegalo tuljenje in vpitje. Ljudje, ki so umirali od lakote, so zbrali vso svojo preostalo moč v krike tesnobe in obupa./34/

Pokol znotraj je bil celo bolj strašen kakor prizor zunaj. Brez razlike so posekali može in žene, stare in mlade, upornike in duhovnike, tiste, ki so se bojevali, in tiste, ki so prosili za milost. Število ubitih je presegalo število morilcev. Legionarji so plezali čez kupe mrtvih, da bi dalje pokončevali."(3)

Po razdejanju templja je vse mesto kmalu padlo v roke Rimljanom. Judovski voditelji so zapustili svoje nepremagljive stolpe in Tit jih je našel prazne. Osupel je strmel vanje in izjavil, da mu jih je Bog dal v roke; nobeni stroji, četudi še tako močni, ne bi mogli obvladati teh velikanskih trdnjavskih zidov. Mesto in tempelj so zrušili do temeljev in zemlja, na kateri je stala sveta hiša, se je "orala kakor njiva". (Jer 26,18.) Med obleganjem in klanjem je padlo več kakor milijon ljudi; preživele so odpeljali kot ujetnike, nekatere so prodali kot sužnje, nekatere odvlekli v Rim kot okras zmagovalčeve zmage, nekatere vrgli zverem v amfiteatrih, nekateri pa so se razkropili kot brezdomci po vsem svetu.

Judje so si sami skovali okove, sami so napolnili čašo maščevanja. V popolnem uničenju, ki so ga doživeli kot narod, in vsem trpljenju, ki jih je doletelo po razkropitvi, so samo želi žetev, ki so si jo sami posejali. Prerok pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael ... kajti padel si po svoji pregrehi." (Oz 13,9; 14,1.) Njihovo trpljenje se pogosto omenja kot kazen, ki jih je doletela po neposrednem Božjem ukazu. S tem si veliki goljuf prizadeva prikriti svoje lastno delo. S trdovratnim odklanjanjem božanske ljubezni in usmiljenja so Judje povzročili, da se je Božja zaščita umaknila od njih in je bilo Satanu dopuščeno, da jim je vladal po svoji volji. Strašne krutosti,/35/ ki so se odigrale ob razdejanju Jeruzalema, so bile dokaz Satanove maščevalne moči nad tistimi, ki se prepustijo njegovi oblasti.

Ne moremo si zamisliti, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ne moremo si zamisliti, koliko dolgujemo Kristusu za mir in zaščito, ki ju uživamo. Božja moč preprečuje, da človeštvo ne bi prišlo povsem pod Satanov vpliv. Neposlušni in nehvaležni imajo velik vzrok biti hvaležni za Božjo milost in dolgo trajajočo potrpežljivost pri zadrževanju krutosti in pogubne moči hudobnega. Toda ko ljudje prestopijo meje božanske potrpežljivosti, je ta ovira odstranjena. Bog z grešnikom ne ravna kakor rabelj; tiste, ki odvračajo njegovo milost, samo prepušča samim sebi, da bi poželi, kar so posejali. Vsak zavrženi žarek luči, vsak zaničevan in prezrt opomin, sleherno vdajanje strastem, vsak prestopek Božjih zapovedi je posejano seme, ki bo zanesljivo obrodilo žetev. Če se grešnik vztrajno upira Božjemu Duhu, ga nazadnje zapusti. Zato ostane brez vsakršne moči, ki bi obvladala zle strasti duše, ter nima nobene zaščite pred Satanovo hudobnostjo in sovraštvom. Uničenje Jeruzalema je strašno in dostojanstveno svarilo vsem, ki se poigravajo z darovi Božjega usmiljenja in se upirajo vabilom njegove milosti. Nikoli ni bilo dano tako odločno pričevanje v prid Božjemu sovraštvu do greha in neizogibni kazni, ki bo doletela krivce.

Zveličarjevo prerokovanje o obsodbah, ki so se zgrnile nad Jeruzalem, se mora še enkrat izpolniti, česar pa je bilo prvo uresničenje samo nejasna senca. V usodi izvoljenega mesta lahko vidimo obsodbo sveta, ki je zavrgel Božjo milost in poteptal njegove zapovedi. Temna so poročila o človeški bedi, ki ji je bil priča svet v svoji dolgi zgodovini hudodelstva. Srce se trga in duh klone ob razmišljanju o tem. Posledice zavračanja nebeške veljave so bile zastrašujoče. Toda prihodnost razodeva še temačnejši prizor. Poročila preteklosti - dolgi hrupni pohodi,/36/ boji in prevrati, "obuvalo tistih, ki obuti stopajo v bojnem hrupu, in vsaka okrvavljena obleka" (Iz 9,5.) - kaj je to v primerjavi z grozoto tistega dne, ko bo Božji Duh popolnoma odstopil od hudobnih in ne bo več zadrževal izbruha človeških strasti in Satanove jeze! Takrat bo svet videl posledice Satanove vlade, kakršnih še ni videl nikoli prej.

Ampak tistega dne bo Božje ljudstvo oteto, vsakdo, ki je zapisan za življenje, (Iz 4,3.) kakor se je zgodilo v času razdejanja Jeruzalema. Kristus je povedal, da bo ob svojem drugem prihodu vzel k sebi tiste, ki so mu bili zvesti: "In tedaj zaplakajo vsi rodovi zemlje in bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja." (Mat 24,30.31.) Tedaj bodo neposlušni evangeliju sežgani z dihom njegovih ust in uničeni s svetlobo njegovega prihoda. (2 Tes 2,8.) Brezbožniki se bodo uničili sami, kakor se je tudi starodavni Izrael; pokončala jih bo lastna krivičnost. Z grešnim življenjem so prišli v takšno neskladje z Bogom in se je njihova narava toliko spridila, da jim je prikazen njegove slave pomenila požirajoč ogenj.

Ljudje naj pazijo, da ne bi zanemarili nauka, ki ga je povedal Kristus. Ko je svaril učence pred uničenjem Jeruzalema, jim je dal znamenje bližajoče se pogube, da bi lahko pobegnili. Tako je posvaril svet tudi pred dnem končnega uničenja in jim dal znamenja njegovega bližanja, da bi lahko prihajajoči jezi ubežali vsi, ki želijo. Jezus je dejal: "In znamenja bodo na soncu in na mesecu in na zvezdah, in na zemlji strah in obup narodov." (Luk 21,25; Mat 24,29; Mar 13,24-26; Raz 6,12-17.) Kdor bo videl te znanilce njegovega prihoda, bo vedel, "da je On blizu,/37/ pri vratih". (Mat 24, 33.) "Čujte torej," so njegove svarilne besede. (Mar 13,35.) Kdor bo pazil na svarilo, ne bo ostal v temi in ga tisti dan ne bo zasačil nepripravljenega. Za nečuječega pa bo prišel dan Gospodov "kakor tat ponoči". (1 Tes 5,2-5.)

Svet ni nič bolj pripravljen sprejeti sporočila za današnji čas, kakor so bili Judje za sprejem Zveličarjevega svarila glede uničenja Jeruzalema. Božji dan bo doletel brezbožne nepripravljene, ne glede na to, kdaj bo prišel. Življenje bo teklo v nespremenjenem toku; ljudje se bodo ukvarjali z uživanjem, delom, trgovino, služenjem denarja; vaški voditelji bodo poviševali posvetni napredek in prosveto, ljudje bodo zazibani v lažno varnost - in tedaj bo nepričakovano prišla poguba na brezskrbne in brezbožne, kakor se polnočni tat prikrade v nezavarovano prebivališče, "in ušli ne bodo". (Vr. 3.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

2. Preganjanja v prvih stoletjih

Ko je Jezus odkril svojim učencem usodo Jeruzalema in prizore svojega drugega prihoda, je napovedal tudi težave, ki jih bo preživljalo njegovo ljudstvo od njegovega vnebohoda do vrnitve v moči in slavi, ko jih bo rešil. Zveličar je z Oljske gore gledal vihar, ki bo prišel na apostolsko cerkev. Gledal je globlje v prihodnost in videl hudo burjo pustošenja, ki se bo znesla nad njegovimi sledilci v prihodnjih stoletjih teme in preganjanja. V nekoliko kratkih povedih, polnih strašnega pomena, je napovedal, kakšno stališče bodo imeli upravitelji tega sveta do Božje cerkve. (Mat 24,9.21.22.) Kristusovi sledilci morajo hoditi po isti poti ponižanja, sramote in trpljenja, po kateri je šel njihov Učitelj. Sovraštvo, ki je izbruhnilo proti Zveličarju sveta, se bo pokazalo tudi proti vsem, ki bodo verovali v njegovo ime.

Zgodovina prve krščanske cerkve priča, da so se izpolnile Zveličarjeve besede. Pozemske in peklenske moči so vstale proti Kristusu s preganjanjem njegovih sledilcev. Poganstvo je spoznalo, da bodo z zmago evangelija njegovi templji in oltarji poravnani z zemljo. Zato je zbralo vse svoje moči, da bi uničilo krščanstvo. Vnel se je ogenj preganjanja. Kristjanom so odvzeli posestva in jih pregnali z domov. "Prestali so mnogi boj trpljenja./39/ Trpeli so zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe." (Heb 10,32; 11,36.) Mnogo jih je s krvjo zapečatilo svoje pričevanje. Plemiči in sužnji, bogati in revni, šolani in neizobraženi so bili neusmiljeno pobiti.

Ta preganjanja, ki so se začela v Neronovem času, približno tedaj, ko je Pavel pretrpel mučeniško smrt, so se blaže ali huje nadaljevala skozi vsa stoletja. Kristjane so lažno obtožili za najbolj strašna hudodelstva in jih predstavljali kot povzročitelje velikih pomanjkanj: lakote, kuge in potresov. Ko so postali predmet splošnega sovraštva in sumničenja, je bilo lahko najti tudi izdajalce, ki so zaradi dobička izdali nedolžne. Obsodili so jih kot uporneže proti kraljestvu, kot sovražnike vere in kot kugo za družbo. Mnoge so vrgli pred zveri ali jih žive sežgali v gledališčih. Nekatere so križali, druge so oblekli v kože divjih živali in jih vrgli v areno, da so jih raztrgali psi. Ta mučenja so bila pogosto glavni predmet zabave ob ljudskih praznikih. Velika množica ljudi se je zbrala, da bi uživala v teh prizorih ter s smehom in ploskanjem pozdravljala njihove smrtne muke.

Kjer koli so si Kristusovi sledilci poiskali zavetje, so bili preganjani kakor zveri. Zavetje so si morali poiskati v puščavi in v osamljenih krajih. Bili so "v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah". (Heb 11,37.38.) Tisoči so našli zavetje v katakombah. Pod griči zunaj Rima so bili skopani dolgi hodniki pod zemljo in skalami; temna in zapletena mreža hodnikov se je razprostirala na kilometre zunaj mesta. V teh podzemeljskih skrivališčih so Kristusovi sledilci pokopavali svoje mrtve. Tukaj so našli pribežališče, ko so bili osumljeni in preganjani. Ko bo Darovalec življenja prebudil nje, ki so se borili v dobrem boju vere, bodo mnogi mučenci zaradi Kristusa prišli iz teh temnih votlin./40/

Te Kristusove priče so ohranile svojo vero neomadeževano tudi v času najbolj strašnega preganjanja. Čeprav jim je bila odvzeta sleherna udobnost in so živeli daleč od sončne svetlobe ter našli dom v temnem, toda prijateljskem naročju zemlje, niso tarnali. Z besedami vere, potrpežljivosti in upanja so hrabrili drug drugega, da so zdržali pomanjkanje in stiske. Izguba kakršnega koli pozemskega bogastva jih ni mogla prisiliti, da bi se odpovedali veri v Kristusa. Skušnjave in preganjanje so bile samo stopnice, po katerih so se bližali svojemu miru in nagradi.

Mnogi so bili kakor tudi Božji služabniki v preteklosti "mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje". (Heb 11,35.) Spominjali so se Jezusovih besed, da se morajo veseliti, kadar bodo zaradi njega preganjani, kajti njihovo plačilo v nebesih bo veliko; saj so namreč pred njimi preganjali tudi preroke. Toliko so se veselili, da so bili vredni trpeti za Kristusa, da so pesmi zmage odmevale sredi prasketanja ognja. Ko so z vero gledali navzgor, so videli Kristusa in angele, da se nagibajo k njim in jih gledajo z najglobljim zanimanjem ter odobravajo njihovo zvestobo. Glas z Božjega prestola jim je govoril: "Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Raz 2,10.)

Zaman je Satan poskušal z nasiljem uničiti Božjo cerkev. Veliki boj, v katerem so učenci dali svoja življenja, ni prenehal, ko so ti zvesti zastavonoše padli na svojem položaju. S svojim porazom so zmagovali. Božji sodelavci so bili pomorjeni, vendar je njihovo delo šlo naprej. Evangelij se je dalje širil in število njegovih pristašev se je stalno povečevalo. Prodrl je v kraje, ki so bili nedostopni celo za rimske orle. Neki kristjan je razpravljal s poganskim vladarjem, ki je razpihoval preganjanje, in dejal: "Lahko nas morite, mučite, obsodite. ... Vaša nepravičnost je dokaz,/41/ da smo nedolžni. ... Vaša surovost nič ne pomaga." Bila je samo močno vabilo, da se jim pridružijo še drugi. "Kolikor bolj nas ubijate, toliko bolj številni postajamo. Kri kristjanov je seme."(1)

Tisoče in tisoče jih je bilo zaprtih in pomorjenih, vendar so pristopali drugi in zasedali njihove prostore. Kdor je trpel za svojo vero, je varen v Kristusu, in On ga ima za zmagovalca. Bojevali so se v dobrem boju vere in dobili bodo venec slave, ko bo Kristus prišel. Trpljenja, ki so jih preživljali kristjani, so jih še bolj združila med seboj in z Odrešenikom. Zgled njihovega življenja in pričevanje njihove smrti sta bila mogočni priči v prid resnice; in kjer se je najmanj pričakovalo, so Satanovi podložniki zapustili njegovo službo in stopili pod Kristusovo zastavo.

Zato je Satan načrtoval, da se bo bolj uspešno bojeval proti Božji vladavini tako, da se je odločil postaviti svojo zastavo v sami krščanski cerkvi. Če mu bo uspelo Kristusove služabnike prevarati in tako povzročiti, da bodo izgubili Božjo naklonjenost, bodo ostali brez moči, poguma in neomahljivosti ter tako postali njegov lahek plen.

Odslej si je veliki nasprotnik....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Odslej si je veliki nasprotnik prizadeval z zvijačo doseči to, česar ni mogel z močjo. Preganjanje je prenehalo, njegov prostor pa so zasedle nevarne privlačnosti pozemske blaginje in posvetnih časti. Malikovalci so sprejeli del krščanske vere, zavrgli pa so poglavitne resnice. Privolili so priznati Božjega Sina, verovati v njegovo smrt in vstajenje, vendar niso spoznali svojih grehov, čutili potrebe po spokorjenju in spremembi srca. Pripravljeni so bili nekaj popustiti na svoji strani, kristjanom pa so predlagali, naj tudi oni nekoliko popustijo na svoji strani, in bi tako lahko vsi zasedli združeno izhodišče Kristusove vere.

Tedaj se je cerkev znašla v strašni nevarnosti. Zapor, muke, ogenj in meč so bili blagoslov v primerjavi z njo. Nekateri kristjani so ostali trdni in so povedali, da ne morejo privoliti na nikakršen sporazum./42/ Drugi pa so bili pripravljeni nekoliko popustiti ali spremeniti nekaj točk svoje vere, da bi se združili s temi polovičnimi kristjani, upajoč, da jih bodo tako pripeljali do popolnega spreobrnjenja. To so bili za Kristusove sledilce dnevi velikega strahu. Sam Satan se je pod plaščem navideznega krščanstva vtihotapil v cerkev, da bi jim pokvaril vero in odvrnil njihove misli od besede resnice.

Končno je večina kristjanov privolila nekoliko odstopiti od verskih načel, in tako je nastalo združenje med krščanstvom in poganstvom. Čeprav so malikovalci trdili, da so se spreobrnili, in se formalno priključili cerkvi, so se vendar še vedno držali malikovalstva, le da so predmet svojega češčenja zamenjali s podobami Jezusa, Marije in svetnikov. Tako je bil nečisti kvas malikovalstva prenesen v cerkev in v njej je nadaljeval svoje usodno delo. Lažni nauki, praznoverni obredi in poganske ceremonije so stopili v njeno vero in bogoslužje. Ko so se Kristusovi sledilci združili z malikovalci, se je pokvarila krščanska vera, cerkev pa je izgubila svojo čistost in moč. Vendar so bili kristjani, ki se niso dali zapeljati s temi slepili. Še naprej so ostali zvesti avtorju resnice in častili samo Gospoda.

Med kristjani sta bili vedno dve skupini ljudi. Nekateri so pozorno proučevali Zveličarjevo življenje in si resno prizadevali odpraviti svoje pomanjkljivosti ter posnemati Vzornika, drugi pa so se izogibali jasnim in preprostim resnicam, ki so razodevale njihove zmote. Tudi v svojem najboljšem stanju cerkev ni bila sestavljena samo iz zvestih, čistih in iskrenih vernikov. Zveličar je učil, da ne smejo biti sprejeti v cerkev tisti, ki hote grešijo. Vendar pa je povezal s seboj ljudi nepopolnega značaja in jim dal na voljo prednosti nauka in zgleda, da bi imeli priložnost spoznati svoje napake in se poboljšati. Med dvanajsterimi apostoli je bil izdajalec Judež, ki je bil sprejet,/43/ vendar ne zaradi slabosti svojega značaja, temveč tudi kljub njim. Združen je bil z učenci, da bi se s Kristusovimi nauki in zgledom naučil, iz česa sestoji krščanski značaj, in tako spoznal svoje napake, se spokoril in po Božji milosti očistil svojo dušo s pokorščino resnici. Toda Judež ni hodil v luči, ki je tako usmiljeno razsvetljevala njegovo pot. Popuščal je grehu in privabljal Satanove skušnjave. Slabe lastnosti njegovega značaja so prevladale. Dovolil je, da njegovega duha upravljajo moči teme, in se hudoval, ko so bili pokarani njegovi grehi. Pri tem je odšel tako daleč, da je naredil strašno hudo dejanje: izdal je svojega Učitelja. Prav tako vsi tisti, ki se kažejo pobožni, a ljubijo hudo, sovražijo tiste, ki motijo njihov mir z obsojanjem njihovih grehov. Brž ko se jim ponudi ugodna priložnost, bodo kakor Judež izdali nje, ki so jih karali zaradi njihove blaginje.

Apostoli so v cerkvi naleteli na vernike, ki so se kazali pobožni, hkrati pa so na skrivaj gojili greh. Ananija in Safira sta bila sleparja, trdila sta namreč, da za Kristusa darujeta vso daritev, čeprav sta lakomno zadržala del za sebe. Duh resnice je apostolom razodel značaj teh lažnih kristjanov, Božja sodba pa je osvobodila cerkev tega madeža, ki je kvaril njeno čistost. Ta vidni dokaz navzočnosti Kristusovega duha v cerkvi, ki zaznava sleherni greh, je bil groza za hinavce in prestopnike. Ti niso mogli dolgo ostati v občestvu z njimi, ki so bili zvesti Kristusovi predstavniki v navadah in duhu. Ko so Kristusove sledilce doletele skušnjave in preganjanja, so njegovi učenci želeli postati samo tisti, ki so bili pripravljeni zapustiti vse zaradi resnice. Tako je cerkev ostala čista v glavnem tako dolgo, dokler je trajalo preganjanje. Brž ko pa je prenehalo, so vanjo prišli novi spreobrnjenci, ki niso bili popolnoma iskreni in posvečeni, in tako je bila Satanu odprta pot, da je dosegel oporišče./44/

Med Knezom luči in knezom.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!