POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 1 od 1
Šopek prijateljic
Avtor Sporočilo
Odgovori s citatom
Prispevek Šopek prijateljic 
V iskanju sprostitve si človek utira različne poti. Ena od njih je dopust na morju, pa najsi gre za »ležanje na plaži«, plavanje za rekorde, supanje ali pa surfanje, potapljanje, zorb … Tako človek vidi desetletnika, kako se potaplja do štiri metre globoko, ne da bi imel bojo ali kisikovo bombo.



Supanja in zorbanja se še ni videlo v živo. Človek pač ni ob pravem času na pravem kraju. Pač pa naleti na rekvizite, potrebne za obe športni panogi, tik ob vodi. S prijaznim izposojevalcem vred, ki razloži in pojasni specialnosti obeh športov, se reče besedo, dve o novih športih in občutek je dober.

Druga pot je planinarjenje, najsi gre za rekreativno ali ekstremno. »Steza prosta tam stoji« in privablja navdušene planince, da se podajo po njej in rinejo kvišku, vse dokler se ne dotaknejo neba. S čudovitim razgledom je poplačan tovrsten trud, prepojen z znojem in izjemnim naporom.

Pohodi po ravninski naravi, dolgi in včasih tudi naporni, skrbijo za določeno kondicijo in vzdržljivost. Navadno za to dejavnost obstajajo pohodni čevlji ali poleti lahki športni copati. V rosno mladih letih si človek privošči hojo po travi brez obuvala. To je tako blagodejno! Iz zemlje črpa moč, energijo. Narava je zdravilo za vsa živa bitja, posebno če je bitje v kar najtesnejšem stiku z njo. Naj bo tako vedno in povsod!

Tretja pot so knjige vseh vrst, od leposlovnih do strokovnih. Slikanic za velike in male, stripov. Človeka vodijo k boljšemu, višjemu, proti nebu samemu, vedno navzgor. Le da je s knjigo človek vedno sam. Z njo si lahko osmišlja dneve, izpolni svoj prosti čas in celo kdaj življenje.

-    Beri, da ne boš delala neumnosti, si je govorila marsikatera bralka, ki je vedno našla za branje čas poleg redne službe. Posebno taka, ki so ji kasneje dali vzdevek »knjižni molj«. Ogromno branja je potrebno, da človek lahko kaj enako plemenitega od sebe da. Velja namreč nenapisano pravilo, da naj človek življenju da, kar je dobrega prejemal od njega.

Duhovnost je najti tudi drugje, ne le v knjigah ali cerkvenih institucijah. In že se odpirajo nove poti: izleti, obiskovanja predstav, koncertov…

Izleti so poslastica in protiutež človekovemu vsakdanjiku. Kaj vse radostnega se je že izcimilo iz tega pohajkovanja po deželi, celini ali svetu! Ali niso podobni parni lokomotivi, ki v presežku energije sipa bleščice svojih isker na svet, ga dela čudovitega in čarobnega?

Predstave so vseh vrst, za moderne ljudi performansi. Kino predstave so »in« za nekatere cineaste, ki si ne pomišljajo iti nanje niti pod zvezdno nebo. Gledališče je bolj živo in zato bolj ranljivo. Kralj Lear že od mladih let naprej opozarja na usodno zmoto… Alma Karlin pripoveduje o sebi prek mnogih ust…

Koncerti so idealno preživljanje prostega časa pozimi ali poleti. V prvem primeru človeka k spremljanju »primora« mraz, ker ni nič »luštno« biti tedaj zunaj, v drugem primeru pa vročina, ko človek išče senco in hlad.

Šopek… Obisk prijateljev. Mestne prijateljice hrepenijo po tem, da bi obiskale tisto, ki v nasprotju z njimi živi sredi narave, v sožitju z bio svetom, torej z rastlinami in živalmi. Je kar nekaj preprek. Vsaka ima svoj vozni red, in te je potrebno uskladiti. Končno se vse uredi in ženske v najboljših letih se, polne vsakovrstnih pričakovanj, predvsem pa veselja nad pričakovanim doživetjem lepega podajo v poletno avanturo.

Na kmetiji se nahaja šest ljudi. Kako se harmonizirati? Prva skupna dejavnost je odlično kosilo eko pridelave. Tipanje v polno, kajti tu so že drugič. Začutijo se in steče dolg, povezan pogovor, ki zbuja upanje in zaupanje. Skupinska terapija za telo in dušo, kajti pridružijo se še psi, ki se hočejo samo božati, božati…

V taki skupini se človek mora predati scela ali pa je samo fizično prisoten. Tako kot v šoli. Tu ni polovičarstva, sprenevedanja ali goljufanja, kajti vsak vidi drugemu pod kožo. Mladina dodaja dnevu popolno mozaično sliko.

Kava. Tu je kak uhelj, tam je kak križ. Vse čaka obilje, takšno ali drugačno. Kako nelagodje bo preseženo, težave bodo vse blažje, teža življenja bo vedno lažja. Ne, saj ni vse to kar tako, v en dan izrečeno, ker tudi prisotni niso kar nekdo, tam z ulice sneti.
Karte. Lepi značaji, a še ne povsem uresničeni. Tu je razloček med prisotnimi dokaj opazen in greh obelodanjen. Tu nastopijo vprašanja in sram. Videti je zidove namesto mostov. Kako lahko nekdo na greh odgovori z brezpogojno ljubeznijo?! In grešnika postane v dno duše sram spričo zavedanja tega spoznanja... Pa samo da je prišlo v zavest, potem je lažje ukrepati. Zavest je pot do višjih nivojev ravnanja.

Favnov svet in čudenje. Kruljenje, kikirikanje, kokodakanje, vekanje, meketanje, hrzanje, lajanje…Čudenja je na pretek. In estetskega užitka. Svet je lep in enkrat samo za vsakogar dan. Trenutek se ne ponovi. Popravnega izpita v naravi ni. Vse drvi v neskončnost ter prostranost časa in vesolja.

Edino vprašanje je: Si tam ali te ni? Živiš ali životariš?

Če si tam, ne izostane prav noben užitek. Če živiš, začutiš celotno vesolje v sebi, se poistovetiš in lebdiš z njim v veličastju trenutka. In sreča nenadoma ni več opoteča… je steber, na katerem zmagoslavno stojiš.

Flora diši in vabi, da se zgodi celo čmrljev let. V svoji pisanosti spominja na mavrico, a ne po formi. Črtovje se razliva v brezbrežna prostorja… lepi nase, boža roke, vonje in obraze. O, parfumska dežela v krajih brez umetnih dišav! Ločevanje cvetov od stebel in listja. Vse je dobro za kaj. Kaj je dobro za nas?

Smeh, ki ni greh. Kar naenkrat se katera iz skupine homo sapiens začne smejati, smeh se razlega v ritmu polke in ne kot kakšen valček. In je nalezljiv. Oči začno žareti, zobje se beliti, lica rdeti. Gibi postajajo vse mehkejši in postave so obdane z vedno večjo in svetlejšo auro.

Sonce se umika zvezdam in luni noči. Satelit zasije bolj svetleče, letalo se izriše na nebu ostreje. Svet se umirja in luči niso več potrebne. Kdo bi še čul, ko se vse pripravlja na počitek?

Ena prijateljica je zdravnica. Svet začuje tozadevno pesem. Druga je poetesa. Svet začuje »ljubavno« pesem. Tretja je uganka, zato tedaj nastopi tišina. Kaj bo? Tišina je zgovorna. Vse bo še dobro, ji narava spregovori iz temin noči.

Mehke postelje odvzamejo še poslednjo zavest. Človek se pogrezne v udobje, ki ga dajo samo naravni materiali. Uspavanka za odrasle je npr. Pavlihov nagrajeni esej, izšel v Sodobnosti 2016. Vendar ne zaradi spanca, temveč zaradi meditacije. Kaj tako lepega se ne ustvari pogosto in zato je potrebno posrkati vso to lepoto počasi, kot čebela, čmrlj ali metulj cvetni prah. »Pri majhni marjetki, drobceni cvetki medek sem pil.« No, sijajni Pavliha že na osnovi naravnih zakonov ne more biti in ni marjetka, čeprav nosi v sebi medeni nektar, ups!

Ima pač v sebi bio energijo, ki ni samo od tega sveta oziroma je stanje višjega nivoja zavesti, ki ga ne premore vsak…

Biserna školjka orjakinja na nočni omarici pa že prepeva modro morsko pesem in njeno valovanje že prenese človeka v nepričakovane nebeške sanje…

II.
»Ležanje na plaži« je lahko »past za starše«. Nekateri namreč to frazo vzamejo dobesedno in se vse dni dopusta na morju cmarijo, ležeč na soncu, da je joj. Najbolj »izčrpani« na soncu prespijo cele dneve, večer pa jih povleče na obvezno žuriranje. Potapljanje je lahko nevarno, saj nekateri nimajo mere pa zabredejo v nesrečo. Koliko potapljačev so že rešili spremljevalci, kolikim pa ni bilo več moč pomagati!

Plavalo naj bi se do boje. Nekateri gredo plavat daleč naprej v morja dolžine. Tu je nevarnost, da jim kak gliser oddrobi glavo, pa pojavi morskih psov sploh niso omenjeni. Kaka ostarela teta še čuva odraslo nečakinjo, ko bi pravzaprav morala že nečakinja njo.
Planinske nesreče se dogajajo, bodisi da ljudje ne prisluhnejo vremenskim napovedim za gore bodisi da so pomanjkljivo opremljeni ali pa jim preprosto v gorah zmanjka koncentracije ali moči. Sledijo zgrešene poti, zdrsi…

Knjige so marsikdaj in za marsikoga varljiva vaba. Se potopi vanje tako zelo, da pozabi na ves svet, prijatelje. Postane nekako odvisen od njih. Te ga ne učijo živeti, ampak ga prestavijo v nek drug, recimo Swannov svet. Zato morda nasvet, da človek vsak dan prebere knjigo, ni najbolj na mestu. Vsaj ne za podredljive ljudi, ker postanejo knjigi podrejeni.

Ta odvisnost se lahko pokaže tudi ob ogledu filmov. Se je že slišalo, da je kdo kak film videl tudi dvajsetkrat. Spet drugi se pretirano opajajo ob ogledu gledaliških predstav ali ob poslušanju koncertov. Kaj ni to preveč podobno travci? Renesančna zlata sredina se pokaže kot prava pot skozi življenje in njegove opoje. V ničemer pretiravati ohranja človeka v ravnotežju.

Kava, karte. Sprva strah pred razkritjem. Potem spoznanje, da nič ni tako skrito, da ne bi postalo očito. Vicanje, vicanje, podobno kot poletno »švicanje«. A vedoželjnost je velika – pa naj se razkrije vse, saj smo med prijatelji. Kaj si kdo ni še pred kratkim prav želel, da bi lahko o svojih težavah komu potožil? In tu so zdaj ljudje, ki vedo za vse. In so sočustvujoči. Nič očitanj ali prekletstva, le mila pesem zadoni, ki seže v dno duše in jo tako že zdravi, zdravi…

Favna in flora. Nič božanja z ene strani, kajti živali so še bolj občutljive kot ljudje. Lahko bi postale izdajalke človekovih nagonov… »In sta odpujsala…« Ampak njihova lepota prekaša neprijeten pomislek. Živali se priljubijo. Rastlinice še bolj, ker dišijo. Ko bi le medosebni odnosi vedno tako!

Pri smehu misel: Zdaj pa se bo začelo vsesplošno objemanje in poljubljanje. Toda kako, saj se čaka na sanacijo zoba?! Nelagodje pa se brž umakne spoznanju, da je bil strah popolnoma odveč. Tako daleč v raju pa še nismo…

Satelit: Kako je človek velik, ko ta razvije svoj ekran? In letalska snemanja, ki ne dovoljujejo več zasebnega življenja! Kaj se bo treba kdaj poskriti v mišje luknje?

Blag spanec zagrne vse pomisleke. Tudi tega, da se človek zjutraj morda iz njega ne prebudi več… speči človek je človek brez preteklega, sedanjega in prihodnjega zavestnega spomina. Pa ta spanec ni nujno nočni pojav. Pojavlja se pri nekaterih tudi podnevi, ne le uro ali dan, tudi teden, mesec ali leto, lahko kdo tudi desetletje ali ves svoj vek prespi. Spanec je morda najbolj opojna substanca od vseh.

III.
V sozvočju časov in krajev človek spoznava pravo vrednost tega in onega. Kaj bi Gorenjec brez hribov ali Primorec brez morja? Pa vendarle ni to prav vsem prava vrednota. Primorec je izrazil iskreno čudenje nad Gorenjko, ki je prišla na morje samo za en dan, samo na kopanje. Verjetno se sem ter tja recipročno najde tudi kak Gorenjec, ki mu je hoja v gore tuja. Vedno se kje najde kakšna izjema, ki da samo potrjuje pravilo.

Dogajajo se seveda take in drugačne nesreče, od nesreč v gorah do nesreč v vodah. A vendar v človeku kljub vsemu ostaja globoka želja po doživetjih. Doživeti hoče čim več, če ne kar vse, kar je na tem svetu mogoče, od jampinga do glampinga in vsega vmes.
Kajti človekov navdih, ki ga proizvajajo ravno te stvari, je neizmeren in neomejen. Je nekaj izven rutine in ni prisoten vsak dan. Zanj se je potrebno posebej potruditi in se venomer boriti. Ni sam po sebi umeven niti ga ni mogoče priklicati kot kako besedo v spomin. Je redek kot planika v hribih, skorajda zaščiten kot tista favna in flora, ki je že na pragu izumrtja.

Knjiga je nekaterih stalna spremljevalka. Ker kako pa bi si lahko še drugače polepšal dan, če nimaš ravno globokega žepa? Je prava sobesednica in tolažnica, saj človeka potegne iz stisk, mu dela kratek čas in vrača vero v lepše življenje. Spoznava druge svetove, nove ljudi in razmere, tako da mu ni tuj ne Afričan ne Iračan. Zve kaj več o stotih letih samote ali o Hafisu, kot mlad pa o Amazonki in piranjah ali o Kolumbovih poteh.

Predvsem povzroča čudenje in strmenje: Kako je kdo od avtorjev kakšno pot že prehodil, kako je že rešil ta ali oni problem in kaj se vse najde na tem svetu, mogoče in nemogoče. Vsekakor spravlja človeka v dobro voljo, ker mu bolj kot karkoli drugega širi obzorje.

V njej najde celo Boga. Kaj ni Župančičeva domislica, izražena v reku Iz roda v rod duh išče pot ena sama strmina k višjim, boljšim, lepšim ciljem, pot proti nebu, vedno kvišku, pa tudi pot k sebi, v svoje sebstvo, ki je včasih tako neprehodno kot džungla, a ga človeški duh prehodi v teku enega stoletja ali manj, kolikor je pač dolgo ali kratko človeško življenje?

Lep dan kliče je naslov Kozinčeve knjige o gorah pa tudi stalno ponavljajoči se velelnik za vsakega pohodnika. Kako le bi mogel ostati doma, ko gore ob lepem vremenu kar vabijo kot Loreley čolnarje? Na visoki gori je svetost doma, kot na primer na grški gori Atos. In res: Človek, ki premaguje sebe na poti navzgor, ne more biti drugačen kot svet. Ko pride vrh gore, se mu zbistrijo misli in pogled.

Navda ga navdušenje nad naravo in seboj, zadiha kot eno z vesoljem in je popolnoma srečen. Kako potem ne bi v večnost ponavljal tega ugodja?!

Podobno ugodje dajo vsakovrstne predstave, le da z manj fizičnega truda in potu. Zato je, ko je bil še del službenega kolesja, kar naprej zahajal tja, kjer so se odvijale. Potem pa pride pokoj in predstava ne da več tistega adrenalina kot nekdaj. Enako kot ne nuje po dopustu na morju ali v hribih. Tedaj se gleda na vremensko napoved: Ne kadar je dopust, temveč kadar bo lepo vreme, se gre tja k morju ali v gore. Kdaj pa kdaj pa tudi v kak nov kraj. Svet je lep in prostran – nudi vse in še več od pričakovanega. Zato le pot pod noge, nikar oklevati, kadar je na tapeti vprašanje iti ali ne iti.

Šopek cvetlic z vseh vetrov daje (p)osebno izkušnjo. Vse različne, vse odlične. Nobena tovarišica druge ne mahne po glavi, če morda govori malo drugače ali če ne gleda lepo kot večernica v noči. Skupna jim je človečnost. Mislim, da nobena ne trpi v družbi druge, kot se to med ljudmi vse prerado dogaja.

Ja, je potrebno narediti zapis, toda kako, ko so ženske zbrane kot lilije v krogu? Pa ni problema: Ena steče gor, skicira esejsko gradivo in že se vrne v veselo družbo, da ne bi bila ob radost in službo. Kot lezbična pesnica Sapfo in njene spremljevalko so, ne da bi bilo tu govora ali sledov o lezbičnosti, tem prastarem pojavu, ki še zdaj buri kronane glave: Je Sapfo to bila ali ne? Mislim, da ne, kajti ženske znajo tudi brez tega uživati v raju, potem ko si ga ustvarijo same.

Užitek sam po sebi pa je tisto nekaj več, kar človek pričakuje od življenja. Užitek je vse našteto, če se k njemu prav pristopi. To je podobno kot pri kartah: Če se en podre, se podrejo vsi! In nasprotno: Če se en posreči, človek začne hlastati za drugimi. In konec koncev se posreči skoraj vse!

Zato naj se človek le spominja očaka Vodnika, ki je nekoč davno zapisal:
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi.



_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 1 od 1
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu