 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Odhajam, zbogom!
Helena je prišla za njim. Za hip se je zazrla v njegov obraz, najraje bi zakričala, a se je zadržala. Nemočno ga je gledala, njena duša je jokala. Potem se je zbrala. Pogledala je na uro ...
Povsem običajen dan, povsem običajno mesto. Sijalo je sonce, ura je bila blizu četrte popoldan. Na ulici je bila gneča, bil je petek. Ljudje so nakupovali, se pripravljali na konec tedna.
Rudi je pregledal še zadnji list papirja, ga podpisal, nato pa ugasnil računalnik. Na hitro je pospravil po svoji pisalni mizi, mudilo se mu je. Bil je petek in sodelavci so ga že najbrž čakali čez cesto v prijetnem lokalu. Skoraj vsak petek so odšli tja. To je bil zaključek po napornem delavnem tednu.
Prišel je zadnji, sedel za mizo in naročil pivo. Pogledal je na uro, nekaj čez četrto. Udobno se je naslonil na stol in spremljal debato za mizo.
Ura je odbila sedem zvečer. Rudi je še vedno sedel za mizo. A ostal je le še on in njegov sodelavec Milan. Milan je imel nekaj težav in rudi ga je poslušal, mu svetoval. Vse je izgledalo tako, kot da se jima nikamor ne mudi.
Oglasil se je mobilni telefon. Rudi je zavzdihnil in se nekoliko nejevoljno oglasil.
»Da, pridem! Me kdaj še ni bilo?«odkimaval je z glavo in spravil telefon nazaj v žep.
»Žena,« je povedal prijatelju. »No, kje si ostal?«
»Saj, če se ti mudi, le pojdi. Vem, da imaš tri otroke,« je pričel Milan.
Rudi pa je le zamahnil z roko: »Tri otroke bo pa že obvladala. Saj ženske so za to!«
Domov se je pripeljal nekaj čez deveto uro. Poškilil je k oknu, kjer je bila otroška soba. Tema. Najbrž so vsi trije že spali. Odklenil je vhodna vrata in se sezul v hodniku. V nogavicah je po prstih odšel do otroške sobe. Odprl je vrata in se zagledal v tri speče obrazke.
Žiga, Jani in Neja. Njegovi trije otroci. Mirno so spali. Nasmehnil se je. Kako so bili lepi, ko so spali!
Odšel je nazaj do kuhinje. Njegova žena Helena je bila na kolenih. Čistila je tla v kuhinji, tudi posoda je bila pomita. Pogledala ga je in naveličano rekla: »Kosilo imaš na štedilniku. Pogrej si ga.«
»Nisem lačen, jedel sem pico,« je povedal in odšel v dnevno. Bil je utrujen. Zleknil se je na kavč in prižgal televizijo. A kaj, ko so veke postajala vse težje. Videl je še samo na pol, nato pa potonil v brezskrben spanec.
Helena je prišla za njim. Za hip se je zazrla v njegov obraz., najraje bi zakričala, a se je zadržala. Nemočno ga je gledala, njena duša je jokala. Potem se je zbrala. Pogledala je na uro. Bližala se je deseti, ona pa je imela še toliko dela. Vdela je, da ji ne bo uspelo vse postoriti. A jutri je bil nov dan.
Sobotno jutro. Prva se je zbudila dveletna Neja. Prišla je v spalnico in zlezla k Heleni pod odejo. Helena jo je stisnila k sebi in upala, da bo vsaj še malo zaspala. A ni. Neji je bilo spanca dovolj in pričela je skakati po postelji. Kmalu za njo je v spalnico stopil še štiriletni Jani.
»Mami, žejen sem,« je povedal.
»Takoj bom,« je vzdihnila in poškilila k Rudiju. Spal je, njega ni nič motilo.
Vstala je in se odpravila v kuhinjo. Natočila je sok Janiju, preoblekla je Nejo, pripravila je zajtrk.
Tudi sedemletni Žiga je vstal in sedel za mizo v kuhinji.
»Jaz bi čokolino!«
»Jaz ne bom pečenega jajčka!«
»Kakav je prevroč!«
»Pila bom!«
»Nočem tega kruha, daj mi drugega!«
Stavki njenih otrok. Helena je stregla vsem trem, poskušala ostati mirna. Po dobri uri, ko so bili vsi trije siti in zadovoljni, so se preselili v dnevno pred televizijo.
»Poglejta na Nejo. Samo oblečem se,« jima je rekla in odšla.
V kopalnici se je umila, se oblekla, si počesala lase. Nato se je zastrmela v ogledalo. Na njenem obrazu ni bilo smeha. Čeprav je bila stara šele osemindvajset let, je imela vsega dovolj. V očesu se ji je zasvetila solza. Za hip je zaprla oči, nato pa se vzravnala in odšla nazaj v dnevno.
Rudi je še spal. Ni ga budila. Pustila ga je tam. Saj, četudi bi bil buden, ji ne bi bil veliko v pomoč. Oblekla je Nejo in Janija.
»Greš tudi ti?« je vprašala Žiga.
»Kam?«
»Na igrišče gremo,« je rekla.
Žiga je prikimal, skočil iz sedežne in hitel zavezovati čevlje.
»Vzel bom žogo, bomo igrali košarko,« je zaklical.
Do igrišča niso imeli daleč. Odšli so peš, Neja je nerodno stopala ob Heleni.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 28 Okt 2016 20:00 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Odhajam, zbogom! (2/7 strani)
Tam so bili dolgo. Žiga in Jani sta igrala košarko, Helena je pomagala Neji pri igranju na igralih. Bila je zamišljena. Znašla se je v temi. Ni si predstavljala takšnega zakona, niti ni vedela, kdaj se je tako obrnilo. Spominjala se je, kako je bilo, ko se je rodil Žiga, njen prvi otrok. Rudi je bil ponosen nanj. Večkrat ga je peljal z vozičkom. Bilo je lepo. Helena je imela dovolj časa tudi zase in za urejanje stanovanja. Živeli so v majhni hiši, ki sta jo kupila pred poroko. Urejala sta okolico, popravljala notranjost hiše. Potem je na svet prijokal Jani. Ko je bil star leto dni, se je Helena vpisala na fakulteto. Želela je študirati sociologijo. Rudi jo je bodril, ji zagotovil, da ji bo uspelo. Še vedno je imela svoje sanje, še vedno je menila, da bo nekoč imela primerno službo.
Prvi letnik je izdelovala hitro. Potem je zanosila. Nepričakovano, a skupaj sta se z Rudijem odločila, da bosta otroka obdržala.
»Če je dovolj prostora za dva, bo tudi za tretjega,« je dejal Rudi.
Helena se je strinjala, čeprav je nekje v sebi imela strahove. Bo zmogla vse? Bo lahko dobra žena, gospodinja, bo lahko mati trem majhnim otrokom in zraven še študentka?
Rudi je zamenjal službo, ponudili so mu boljšo. Dobil je večjo plačo, nove sodelavce, s katerimi se je dobro razumel. Vse večkrat ga po službi ni bilo domov. Izgovarjal se je na poslovne partnerje, na to, da se delo začne šele po končani službi.
»Nikoli ne bi napredoval, če bi takoj, ko preneham delati prišel domov. V gostilni se sklepajo posli, verjemi,« ji je govoril.
Helena je kimala. Želela mu je uspeh. Ni je zanemarjal. Kadar je le utegnil se je posvetil njej in otrokom. Toda za družino je imel vse manj časa. Pomemben je bil le on, otroci ga niso več zanimali. Živel je le še za službo in za kolege. Helena je počasi dobivala občutek, da ima štiri otroke, da nima moža. Vse breme je bilo na njej. Pustila je študij, se posvečala otrokom, hodila v službo in čakala na boljše dni. A jih ni bilo. Rudi je bil vse več časa z doma. Kadar pa je bil doma, je visel na telefonu ali pa je bil preveč utrujen, da bi bil z njimi. Posedal je pred televizijo in zahteval svoj mir.
Kadar je nastopila kaka težava, je zamahnil z roko: »Naredi tako, kot misliš, da bo prav! Zakaj me obremenjuješ še s tem? Mar ne veš, da imam polno glavo vsega? Vzgajati tri otroke pa res ni noben problem! Kaj bi jaz dal, da bi bil lahko z njimi vsako popoldne. Misliš, da mi je všeč, da se ves dan podim za denarjem?!«
Helena je molčala, pogovarjati se z njim ni bilo več mogoče. Ona je bila za to, da vzgaja otroke in skrbi za stanovanje, on pa je imel svoje življenje.
Prišli so nazaj pred hišo. Žiga in Jani sta ostala zunaj, stekla sta za hišo, kjer sta imela gugalnico. Nejo je Helena odnesla v hišo. Čas je bil za malico in potem popoldansko spanje.
Rudi je bil buden. Sedel je v kuhinji za mizo, listal je časopis in srebal kavo.
»Boš ti pripravil Nejo za spanje, pripraviti moram kosilo,« je rekla.
»Saj veš, da nimam časa,« je bil nejevoljen.
Helena je molčala. Nahranila je Nejo, jo oblekla za spanje in odšla z njo v sobo, kjer jo je še uspavala. Potem je prišla nazaj v kuhinjo in se lotila priprave kosila.
»Samo v mesto skočim,« je povedal Rudi. Odložil je časopis, pustil prazno skodelico kave na mizi in že ga ni bilo več.
Pospravila je za njim, kuhala je kosilo, vmes je dala prat umazana oblačila, zlikala je nekaj suhih, pomedla je po kuhinji.
Ko se je Neja zbudila, ga je klicala na mobilni telefon.
»Kosilo je,« mu je rekla, ko se je oglasil.
»Zakaj me kar naprej motiš? Kar jejte, malo bom zamudil,« je povedal in odložil.
Helena je poklicala sinova in jedli so.
»Kje pa je ati?« je vprašal Jani.
»Kasneje pride,« je mirno odvrnila Helena. Najraje bi na ves glas zakričala, da ima dovolj.
Rudi se je vrnil šele okrog pete ure popoldan.
»Ste mi pustili še kaj kosila?« je sproščeno vprašal.
»Pečenko imaš na štedilniku,« mu je odvrnila Helena. V dnevni se je igrala z Nejo in Janijem. Žiga je risal za mizo.
»Jutri je nedelja. Lahko bi kam šli, ati,« se je oglasil Žiga zamišljeno. Grizljal je barvico in ga gledal.
Rudi se je udaril po čelu: »Joj, ne morem! Z Milanom grem že zjutraj lovit ribe. Veš, Helena, težave ima.«
Helena je molčala, gledala je stran.
Nedelja je bila lepa, sončna. Ko je mala Neja zjutraj prebudila Heleno, je bila Rudijeva stran postelje že prazna. Stisnilo jo je pri srcu. Res je šel. Niti toliko mu niso pomenili, da bi z njimi preživel vsaj en dan v tednu. Ah, saj res! Milan je imel težave!
Odhajam, zbogom! (3/7 strani)
Pojedli so zajtrk, nato so se odpravili ven. Pred sosednjo hišo se je družina ravno spravljala v karavana.
»Na morje gremo,« je ponosno zaklical sosedov fant Žigu.
Žiga je žalostno pogledal Heleno: »Mami, jaz bi tudi šel na morje!«
A niso šli. Bili so sami, Helena ni imela volje, da bi se sama z tremi otroci odpravljala na izlet. Ostali so doma in čakali, kdaj se bo vrnil Rudi. Prišel je šele zvečer, ko so otroci spali.
Sledil je delovni teden. Rudi je bil bolj malo doma. Prišel je šele okrog šestih zvečer, včasih še kasneje.
Helena je bila ob koncu tedna že povsem brez moči. Čez teden je delala v trgovini, popoldan je pospravljala, se ukvarjala z otroci. Včasih jih je komaj mirila, vzgajala jih je pretežno sama, kar ni bilo lahko.
Bil je petek zvečer, Rudi je prišel domov in se zleknil na kavč. Helena je prisedla zraven njega.
»Pogovoriti se morava,« je rekla.
»Kaj je?« je utrujeno vprašal.
»Sama ne zmorem vsega,« mu je povedala.
»Kaj ne zmoreš? Biti doma? Lepo te prosim, nikar ne utrujaj,« je bil njegov odgovor.
»Rudi ni enostavno skrbeti za tri otroke. Potrebujejo tudi tebe,« je nadaljevala.
»Helena, nimam časa. Vse je na kupu,« je odvrnil.
Ni bilo smisla. Rudi je vztrajal pri svojem, niti se ni nameraval spremeniti ali vsaj zamisliti nad tem, da zanemarja družino. Heleni je počasi postajalo vseeno, bila je brez volje in energije. Misel o tem, da bi nekoč diplomirala, so bile le še bežne in neuresničljive sanje. Za njo ni bilo časa. Imela je polno zaposlitev, ki pa po mnenju njenega moža ni bila težka. Vzgoja in skrb za tri otroke. Počutila se je, kot samohranilka. Njega nikoli ni bilo. Imel je svoje življenje, živel je tako kot nekdaj. In ni imel slabe vesti, bil je prepričan, da je tako prav.
Nekoč je gledala oddajo po televiziji. Otroci so že spali, Rudija še vedno ni bilo. Govorila je o očetih, ki so sami vzgajali otroke.
»Sprva je bilo težko. Nikoli si nisem mislil, da je težko vzgajati. Danes vem, da je ta služba, ki nima odmora zelo zahtevna. Pri vzgoji otroka sta potrebna oba, mož in žena si morata vlivati voljo, da jima uspe. Podpirati morata drug drugega, njune odločitve morajo biti skupne,« je govoril eden od gostov.
»Veliko je družin samo z enim staršem, kar pa je zelo težko. Veliko je tudi družin, kjer eden od staršev gradi kariero, skrb za otroke pa je na drugemu. Velikokrat se človek, ki je stran od otrok, sploh ne zaveda, kako težko je,« je govoril drugi.
Helena se je zamislila. Rudi se tega ni zavedal. Ni vedel, kako je biti ves dan doma in se ukvarjati le z otroci, ni vedel kako je, če tudi za pet minut ne moreš sesti na kavč in za hip zapreti oči. Porodila se ji je ideja. Kruta, neuresničljiva. Toda, če je hotela družino, če je hotela, da imajo njuni otroci tudi očeta, je morala poskusiti.
Bližala se je sobota. Helena je imela vse močnejšo voljo uresničiti to, kar si je zadala. Pred njenim dejanjem, ki naj bi možu odprlo oči, se je pogovorila z otroci.
»Odšla bom k materi. Saj veste, da je moja mami doma na veliki kmetiji dve uri stran od tu,« jim je v petek zvečer razložila.
»In mi gremo s tabo,« je dodal Jani.
»Ne, ostali boste tu. Moja mami me potrebuje in ves dan bom delala. Ne morem vas vzeti s sabo, za vas bo skrbel vaš ati,« je razložila.
»Kako dolgo te ne bo?« je zanimalo Žiga.
»Največ mesec dni, morda se vrnem prej,« je povedala. Ob pogledu na svoje tri otroke, ji je šlo na jok.
»Tako dolgo,« je dodal Žiga žalostno.
»Hitro bo minilo. Ko se vrnem, pa bo vse drugače,« je kimala in jim vlivala voljo.
Otroci so neradi prikimali in sprejeli njeno odločitev, ki pa ni bila lahka. Helena se je podajala na zelo majavo pot. Ni vedela, če ji bo uspelo. Poljubila jih je in jih pokrila za spanje.
»Vsak dan bom mislila na vas. Slišali se bomo po telefonu. Ne pozabite, da vas imam rada bolj kot vse na svetu. Pazita na Nejo,« jim je šepetala.
»Če nas imaš najraje, zakaj potem greš?« je vprašal Žiga.
»Ker vam hočem le dobro,« je dodala in se žalostno nasmehnila. Seveda niso razumeli. Le kako naj bi razumeli to, da mati odhaja, ker si želi drugačno življenje zase in za otroke. A menila je, da je to edini način, da rudi sprevidi, kako je imeti družino in zanjo skrbeti.
Tistega dne je prišel domov šele okrog enajste ure zvečer. Helena še ni spala, a je vseeno imela zaprte oči, ko je legel zraven nje v posteljo. Ni ji bilo do pogovora, zato se je delala, da spi. Kmalu je zaslišala Rudijevo globoko dihanje in rahlo smrčanje.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 28 Okt 2016 20:02 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Odhajam, zbogom! (4/7 strani)
Vso noč ni zatisnila očesa. Ko je bila ura šele nekaj čez četrto zjutraj, je tiho vstala in odšla v kopalnico. Oblekla se je, potovalko je pripravila že dan prej. Še enkrat je odšla do otroške sobe in še zadnjič pogledala svoj mali zaklad. Vsi trije so sladko spali. Nasmehnila se je, v očeh so se ji nabrale solze.
»Rada vas imam,« je tiho zašepetala in zaprla vrata.
Odšla je v kuhinjo in vzela list papirja. Nanj na hitro napisala par besed in ga dala v kuverto. Vedela je, da bo Rudi pogledal v nabiralnik tako kot vsako jutro, zato je pismo dala vanj. Odšla je ven, sedla v avto in se odpeljala. Težko je bilo, toda vedela je, da je to njena edina možnost. S pogovorom in prošnjami ni rešila ničesar, Rudi je ni nikoli jemal resno.
Že prej se je v službi, kjer je bila zaposlena kot trgovka zmenila s šefom in vzela neplačani dopust. Tudi materi, ki je živela na drugem koncu Slovenije, je sporočila, da prihaja. Mati je ni veliko spraševala, kar se je Heleni oddahnilo.
Rudi je brezskrbno spal v postelji, ko ga je mala roka pocukala za rokav. Še napol v sanjah je spregovoril: »Helena, Neja je tu. Naj me pusti pri miru.«
A Neja tokrat ni odnehala. Cukala ga je za rokav in ponavljala: »Mami, mami!«
Rudi je jezno pogledal proti Helenini strani postelje. Bila je prazna.
»Kaj hudiča! Le kje je? Helena! Helena!« je pričel klicati. A glasu ni bilo. Jezno je vstal, pograbil Nejo in z njo odšel do kuhinje. Tudi tu je bilo vse prazno. Klical je ženino ime in jezno čakal, da se bo prikazala in ji bo lahko povedal svoje. A namesto tega je v pižami počasi prišel po stopnicah Jani. Zaspano je mel oči in gledal Rudija.
»Mamice ni. Šla je,« mu je povedal.
»Kako je ni? Kam je šla? Kdaj pride? Kaj pa Neja?!« je jezno godel Rudi.
»Ne bo je nazaj,« je tedaj zaslišal glas Žige, ki je stal na vrhu stopnic.
»Ne norčujte se. Povejta, kje je mamica,« je bil Rudi jezen.
»Ni je,« je še enkrat povedal žiga in odšel nazaj v sobo. Zaloputnil je vrata za sabo.
Rudi je z Nejo sedel v kuhinjo za mizo in jezno gledal skozi okno. Bil je prepričan, da je skočila v trgovino in bo vsak čas nazaj. V mislih je pripravljal govor, kaj vse ji bo povedal, ko se vrne. Da pusti otroke tako zgodaj in odide. Le kako si sploh upa. Le zakaj ni počakala, da so se vsi prebudili in jih ni vzela s sabo v trgovino. Neumnica!
»Ati, žejen sem,« je tedaj za hrbtom zaslišal Janija.
»Vzemi si sok,« je mirno dejal in ga pogledal.
»Ati, ne znam,« je povedal Jani.
»Kako ne znaš?« je vzrojil Rudi.
»Premajhen sem še,« mu je razložil Jani.
»Ah, prav,« je zamomljal Rudi in vstal. Hotel je odložiti Nejo na stol, pa se ga je trdno držala.
»Daj no, samo sok pripravim za Janija,« jo je prosil. Toda mala je vztrajala v naročju. Ni mu preostalo drugega, kot da se z njo odpravi do pulta in natoči sok za sina.
»Kako naj opravim vse z eno roko?!« je bil jezen. Pogledal je Nejo z jeznim obrazom in povzročil le val solz in joka.
»Zakaj jokaš? Saj ni nič. No, daj že mir. Saj bo mami poskrbela zate,« je pričel.
Toda Neja je jokala in klicala mamico. Ni je znal potolažiti.
»Kadar joka, jo mamica boža po laseh in stisne k sebi,« mu je razložil Jani.
Rudi je nemočno pogledal sina in storil kar je naročil. A mala se ni pomirila.
»Ati, bolj nežno,« je povedal Jani.
Rudi je globoko zadihal in poskušal znova. Pomagalo je, Neja se je umirila.
Jani je sedel za mizo. Kmalu se mu je pridružil še Žiga.
»Lačni smo,« je povedal Žiga resno.
»Potem si pripravite zajtrk,« je dejal Rudi.
»Zajtrk nam moraš pripraviti ti,« mu je povedal Žiga.
»Saj pride mami, počakajte jo,« je vztrajal Rudi,
»Ne bo je nazaj,« je mirno povedal Žiga.
»Kako, ne bo je nazaj? Kam je šla?« je bil Rudi jezen.
»K svoji mamici. Pride šele čez en mesec,« je povedal Jani.
Rudi se je sesedel na stol. Neja je spet pričela jokati.
»Zakaj pa zdaj jočeš?« je vprašal Rudi naveličano.
»Previti jo boš moral in postrezi nam že z zajtrkom,« mu je mirno povedal Žiga.
Ničesar več ni razumel. Helenino izginotje ga je jezilo, spravljalo v bes, ker je še vedno ni bilo nazaj.
Odhajam, zbogom! (5/7 strani)
»Saj jo bo mami previla,« je vztrajal Rudi.
»Čez en mesec bo prekasno. Previti jo moraš zdaj,« mu je povedal Žiga in ga gledal.
»Prav! Jo pa bom,« je vzkipel Rudi. »Če misli, da je ne znam, se moti. Nič lažjega ni, kot skrbeti za tri otroke. Ji že povem,, ko pride!«
Z Nejo v naročju se je odpravil iz kuhinje, nekaj trenutkov ga ni bilo, potem pa se je vrnil nekoliko bolj umirjen: »Kje so plenice?«
»V kabinetu zraven dnevne,« mu je razložil Žiga.
Po dvajsetih minutah je bila Neja dokaj uspešno previta, Rudi pa le še bolj jezen.
»Sedaj pa zajtrk,« se je spet oglasil Žiga, ko je prišel nazaj v kuhinjo.
»Prav,« je prikimal Rudi. Posedel je Nejo v stol in se odpravil k omari.
»Jedli bomo, jedli bomo…« je pričel in gledal v hladilnik.
»Jaz vedno jem čokolino,« mu je povedal Jani.
»Meni lahko odrežeš kos kruha in nanj namažeš marmelado. Zraven pa kakav,« je dodal Žiga.
»Pila bom,« se je tedaj oglasila še Neja.
Rudi je hitel, iskal čokolino, nato marmelado, pripravil je še sok za Nejo in ji dal kos kruha.
»Sedaj pa zahtevam malo mira,« je ves upehan povedal, ko so imeli polna usta in je bila kuhinja, kot da bi vanjo padla bomba.
»Kdo bo pospravil nered v kuhinji?« je vprašal Jani.
»Mami,« je odvrnil Rudi in odšel. Stopil je pred vrata in pogledal, če je jutranji časopis že v nabiralniku. Bil je in zraven njega je bilo tudi pismo. Takoj je prepoznal ženino pisavo. Sedel je na tla in ga odprl.
»Rudi!
Moje življenje je postalo neznosno. Potrebujem odmor, zato odhajam.
Zbogom!«
To je bilo vse, kar je napisala. Rudi je nemočno strmel v teh nekaj besed. Bil je šokiran, kaj takega ni pričakoval nikoli. Tedaj šele mu je preblisknilo skozi možgane, da je doma pustila otroke, da je vsa skrb padla nanj, da ne ve ničesar. Le kako je lahko storila kaj tako podlega?! Odide in ne pomisli na otroke?!
Jezno je odšel nazaj v kuhinjo, hodil je sem ter tja, nato se je ustavil in se obupano zazrl v tri otroške glavice, ki so ga opazovale.
»Mami je odšla na dopust,« je nato jezno dejal in jih pogledal.
»Saj vemo. Včeraj nam je povedala, da gre k svoji mami in da je dolgo ne bo nazaj,« je kimal Žiga.
»Ampak, jaz jo že sedaj pogrešam,« je zahlipal Jani.
»Mami,« je nato zajokala še Neja.
»No, no! Saj sem jaz tu,« je nemočno rekel Rudi. V tistem hipu ga je postalo strah, počasi se je pričel zavedati, da je sam.
»Ampak, ti nikoli nimaš časa. Mami skrbi za nas,« je dodal Žiga.
»Sedaj bom jaz skrbel za vas. Dokler se mami ne vrne,« je dejal, čeprav je dvomil v svoje besede.
Po zajtrku je napravil vse tri otroke in jim velel, naj odidejo za hišo.
»Tam se lahko igrate in pazita na Nejo,« je povedal. Nato je stekel v hišo in zavrtel telefonsko številko. Oglasil se je moški glas.
»Pustila me je,« je mrko dejal Rudi.
»Kdo?« je bil začuden njegov sodelavec Milan.
»Helena je odšla. Pustila je otroke in odšla k mami,« je razložil Rudi.
»Ne morem verjeti. Saj si vendar govoril, da imaš zakon pod kontrolo,« je bil presenečen Milan.
»Očitno sem se motil. Ne vem, kaj naj,« je pričel. Upal je na prijateljevo pomoč.
»Tu pa ti ne morem pomagati. Pojma nimam o otrocih. Še ženske ne dobim, kaj šele, da bi imel otroke,« se je branil Milan.
»Saj vem, je kimal Rudi. »Sam sem v tej godlji.«
Odložil je slušalko in zgroženo ugotovil, kako je lahko prijateljstvo krhko, kadar potrebuješ pomoč. Človek je največkrat človeku prijatelj le, kadar je vse v najlepšem redu. Rudi je bil obupan, toda tudi jezen. Sklenil je, da ne bo poklical Helene. Naj kar sama pride nazaj in ga prosi. Dokazal ji bo, da lahko živi tudi brez nje! Dokazal ji bo, da on zmore to, česar ona ni zmogla. Lahko bo hodil v službo in skrbel za otroke. V tem pa res ni nič težkega! Iz razmišljanja ga je predramil otroški jok. Stekel je za hišo. Neja je ležala na tleh, na čelu je imela buško.
»Kaj je bilo?« je zaklical sinovoma in jo dvignil v naročje ter miril.
»Nisem je mogel držati. Plezala je na ograjo, ni hotela ubogati,« je prestrašeno pričel Jani.
»Pa ti? Zakaj je nisi pazil ti?« je pogledal Žiga.
»Nisem utegnil,« je odvrnil in pogledal stran.
»Nobene vesti nimaš! Le kako lahko pustiš sestrico, da pade?!« je jezno vpil nanj.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 28 Okt 2016 20:04 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Odhajam, zbogom! (6/7 strani)
»Sosed, saj se me ne tiče, toda mislim, da je mala vaša in ne Žigova. Kje pa je Helena? Ona jih nikoli ne bi pustila same z malo. Ne morete zahtevati od otroka, da pazi na otroka,« je zaslišal glas starejšega soseda, ki je bil prisoten prepiru.
Rudi ga je jezno pogledal, nato pa s hitrimi koraki odšel v hišo. Bil je jezen na vse. Toda, sosed je imel prav. Njegova skrb je bila, da pazi na Nejo. Nikogar ni bilo, na katerega bi lahko preložil breme. Sam ga je moral nositi.
Okrog enajste ure je zazvonil telefon. Rudi je upal, da je Helena, da si je premislila in da prihaja nazaj. Planil je k slušalki.
»Zdravi stari! Za danes velja?« je zaslišal glas sodelavca Toneta.
»Kaj?« je vprašal zmedeno.
»Košarka ob dvanajstih,« ga je spomnil sodelavec.
»Ne morem. Ne, ne bo šlo. Helene ni, otroke imam,« je pričel Rudi.
»Ti ne moreš? Kaj takega! Ponavadi si povsod prisoten. No, prav, pa nič,« je odvrnil Tone in odložil.
Rudi je sedel v kuhinji na stol. Bil je jezen. Le kako je lahko naredila kaj takega?! Mar ne ve, da ima on svoje življenje?! Jezno je pogledal Nejo, ki se je igrala na tleh v kuhinji. Otroci so vendar skrb ženske.
Kmalu sta notri prišla tudi sinova.
»Ati, je že kosilo?« je vprašal Jani.
Rudi ga je pogledal: »Kosilo?«
»Da, lačni smo. Radi bi jedli,« je kimal Jani.
»Torej kosilo. Prav. Bom skuhal. Toda, kaj?« se je praskal po glavi in odpiral omare.
»Mami nam pripravi juho in zelenjavo in krompir,« je povedal Žiga.
»No, jaz pa nisem mami. Danes bomo naročili kosilo na dom,« je čez čas sklenil Rudi. Kar pa ni bila slaba ideja, pa še sinova sta bila nad tem navdušena. Poklical je dostavo hrane na dom in naročil kosilo.
Ko mu je dostavljalec pred nos pomolil račun, je začudeno pogledal znesek: »Tako drage so te zadeve?«
»Mami pravi, da nima denarja za dostavo hrane. Da se to počne le v izrednih okoliščinah. Zato tudi kuha sama. Pravi da je bolj varčno in ji ostane kaj denarja in nas lahko pelje na sladoled,« je med kosilom povedal Žiga.
Rudi je zamišljeno kimal in jedel.
Po kosilu je postala Neja slabe volje.
»Kaj ti je?« jo je spraševal Rudi začudeno. »Saj si jedla. Sita si. Previta si. Kaj še hočeš?«
»Zaspana je. Mami jo vedno po kosilu nese spat,« mu je povedal Žiga.
Rudi se je odpravil z malo v spalnico. Toda Neja ni hotela zaspati. Ves čas je kričala in klicala svojo mamico.
»Ni je tu, razumeš?! Mamica je šla!« je besnel Rudi, toda jeza ni pomagala. Neja je le še bolj jokala.
Rudi je bil obupan. Vse mu je uhajalo iz rok. Niti hčere ni mogel potolažiti. Sicer pa, saj jo je komaj poznal. Ni vedel, kaj ji je všeč, kako jo uspavati. Za vse je vedno skrbela Helena. Je res tako težko vzgajati?
Potrudil se je in ponovno poskušal z lepo besedo. Objel je Nejo, jo ujčkal, jo božal po laseh. Celo pesmico ji je zapel. Neja je počasi zapirala svoje očke. Vmes je še nekajkrat zahlipala: »Mami!«
»Saj vem,« je priznal Rudi in jo stisnil k sebi.
Dnevi, ki so sledili, so bili zanj prava mora. Nič mu ni uspevalo tako, kot bi moralo. Stanovanje je bilo v neredu, otroci so zahtevali svoje. Prostega časa ni bilo. Zvečer, ko je uspaval vse tri, je padel izmučeno v naslonjač. Da bi potem še pospravljal, mu niti na kraj pameti ni padlo.
Zjutraj je moral zgodaj vstajati. Čeprav je prvega delavnega dne vstal kar eno uro prej, mu je še vedno zmanjkalo časa. Da je napravil vse tri, jim pripravil zajtrk, je porabil več kot uro. Hiteli so do avta, odpeljal jih je pred šolo in vrtec. Nato pa je odpeljal v službo s skoraj eno urno zamudo.
Počasi se je pričel privajati na povsem novo življenje, na življenje, katerega se mu je uspelo do sedaj izogniti. Sprva je bil jezen na Heleno, čez čas jo je začel pogrešati. Zvečer, ko je sam pospravljal stanovanje, ko je kuhal kosilo, ko je tolažil otroke, da bo mamica kmalu doma, ko je likal perilo, pa se ni hotelo zlikati, ko je dal prat perilo in je s temno nogavico pobarval vse. Takrat jo je pogrešal. Tudi postelja je bila velika, ni se več počutil gospodarja, bil je osamljen. Življenje je postalo resno, polno težav in skrbi. Počasi je pričel razumeti svojo ženo. Videl je, kakšen je bil njen dan zadnjih sedem let. Ob nedeljah si je želel, da bi bila doma, da bi skupaj kam šli. A bil je sam s tremi otroci. In priznal si je, da se je motil. Vzgajati tri otroke, skrbeti za dom in družino, hoditi v službo in povrhu vsega biti nasmejan in miren, ni bilo lahko. Uvidel je, kaj je storil.
Odhajam, zbogom! (7/7 strani)
A sprevidel je, zakaj se je Helena odločila in odšla stran. Vedel je, da ljubi svoje otroke in razumel jo je. Pokazala mu je, da tako naprej ne gre več.
Minili so trije tedni, odkar so bili sami. Odkar je imel Rudi polno dela, ga prijatelji niso več klicali. Nihče ni prišel na obisk, nihče mu ni pomagal. Spoznal je, da si na svetu sam, da edino partner ostane. Edino partner ti v težkih trenutkih stoji ob strani, če ga seveda spoštuješ. Uvidel je, da je zakon tehtnica, ki se nikoli ne sme pretehtati. Partnerja sta si enakovredna v vsem. In spoznal je, da ima zlato ženo, da jo ljubi in pogreša.
Bilo je nedeljsko jutro. Neja je že priskakljala v spalnico in zlezla k Rudiju pod odejo.
»Ati, pila,« mu je rekla in ga pogledala s svojimi velikimi očmi.
Stisnil jo je k sebi, se nasmehnil in prikimal.
Za njima sta prišla v kuhinjo tudi sinova. Rudi je bil tistega jutra še posebno vesel.
»Danes imam za vas presenečenje,« jim je povedal.
»Kaj? A sladoled? Gremo na morje? Kaj?« sta kričala fanta.
»Ne, nekaj veliko boljšega. Iskat gremo vašo mamico,« je povedal.
Sledilo je veselje in kričanje, celo Neja je vedela, da sledi nekaj lepega. Ploskala je z rokami in se smejala.
Tokrat so bili v rekordnem času v avtu in pripravljeni na pot. Rudi je bil na trnih. Preden je speljal, se je nasmehnil sam sebi. Le kakšen idiot sem bil? Če bi jo spoštoval, če bi bil pameten in če bi vedel, kaj mi pomeni, bi jo šel iskat še isti dan, ko je odšla. Ni bil več jezen nanjo, bil ji je hvaležen, da mu je znala pokazati še drugo plat življenja, pred katerim je zatiskal oči. Bila je močna ženska in vedel je, da korak, ki ga je storila ni bil lahek. Zapustiti tri otroke in oditi ni lahko. A Heleni ni bilo vseeno. Želela si je le družino, popolno družino.
Po dveh urah vožnje so pripeljali pred malo kmetijo. Helena je avto opazila iz kuhinje. Pripravljala je čaj zase in za mamo. Vztrepetala je. Pričela se je tresti. Ni vedela, kaj naj. Toda, ko so se odprla vrata avtomobila in sta iz njega stopila Jani in Žiga, se je pognala v tek. Tekla je ven iz hiše, padla na kolena in ju objela.
»Moja sinčka, moja zlatnika,« je hlipala in ju objemala.
Rudi je odpel Nejo in z njo v naročju stopil pred Heleno. Vstala je in objela malo. Nato je za hip pogledala njega.
»Pogrešal sem te,« ji je povedal.
Helena je molčala.
»Oprosti, Helena. Ljubim te,« je dodal.
Še vedno je bila tiho.
»Priznam, bil sem bedak. Sedaj bo drugače, verjemi. Dala si mi dobro lekcijo,« je povedal in jo prijel za roko.
»Pogrešala sem vas, vse štiri,« je prikimala in se stisnila k njemu.
Res je bilo drugače. Rudi je spoznal svoje otroke, jih vzljubil in vsak dan komaj čakal, da jih vidi, da jih objame, da svoj čas posveti njim. S Heleno sta se ponovno zbližala. Hodili so na izlete, zvečer sta večkrat bedela v postelji in se pogovarjala. Bilo je lepo, bilo je tako, kot mora biti v vsaki družini.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 28 Okt 2016 20:07 |
|
|
|
|
Danes je 25 Nov 2024 15:16 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
