 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Nova priložnost
Tina je prišla nazaj k staršem. Po šestih letih zakona je pospravila svoje stvari, se še zadnjič ozrla po prostorih za katere je bila še do nedavnega prepričana, da bodo njej dom za vedno, in odšla. Kar tako.
»Tebi je lahko govoriti! Nisi ti tista, ki je po šestih letih prišla nazaj domov,« je otožno rekla Tina.
»Nikar se ne smili sama sebi, raje sprejmi ponujeno priložnost. Mar ne vidiš, da imaš to srečo, da lahko ponovno začneš od začetka,« jo je hrabrila prijateljica Jana.
Tina je prišla nazaj k staršem. Po šestih letih zakona je pospravila svoje stvari, se še zadnjič ozrla po prostorih za katere je bila še do nedavnega prepričana, da bodo njej dom za vedno, in odšla. Kar tako.
Marka je spoznala že v srednji šoli. Postala sta prijatelja, kasneje sta ugotovila, da je iz prijateljstva zrasla trdna in varna ljubezen. No, vsaj Tina je tako menila. Oba sta zaključila srednjo zdravstveno šolo in oba sta se zaposlila v bolnišnici v kraju, kjer je Marko živel. Tina se je še vedno vozila po končani službi domov, za konec tedna pa je spala pri Marku. Če jima je le uspelo, sta uskladila urnika in bila v službi istočasno. Pred šestimi leti, ko je bilo Tini in Marku dvaindvajset let, pa sta se odločila, da je čas, da se poročita. Uredila sta si stanovanje pri njegovih starših. Stanovanje je bilo v zgornjem nadstropju stanovanjske hiše, ker sta ga delila še z njegovo mlajšo sestro, sta imela le majhno kuhinjo, spalnico in dnevno sobo. Na drugi strani je bila soba Markove sestre in skupna kopalnica. Toda to ju ni motilo, razumeli so se in lepo shajali. Menila pa sta tudi, da ko bo čas za otroka, bosta našla kaj primernejšega, mogoče pa je bilo tudi to, da bo nekoč njegova sestra odšla.
Toda po šestih letih, je bilo naenkrat vsega konec. Tina je do trenutka, ko se ji je podrl svet verjela, da je njun zakon lep in popoln. Bila je prepričana, da je v njem varna, da jo Marko ljubi in da jo nikoli ne bi mogel prizadeti. Če ne bi videla na lastne oči, najbrž niti ne bi verjela.
Bil je delovni dan, oba sta bila v službi ponoči. Tina se je mudila po sobah pacientov in dajala večerni odmerek zdravila. Vedno je bila nasmejana, rada je opravljala svoje delo in pacienti so jo imeli radi.
»Vedno ste tako lepo nasmejana, mladenka,« ji je dejal starejši pacient tistega večera.
»Seveda, srečna sem,« mu je iskreno rekla.
»O, to se pa danes sliši bolj redko. Vsi le tarnajo in tekmujejo, kdo ima več težav. Vi pa ste preprosto srečni, kaj?« je bil navdušen nad njenim priznanjem.
»Da, imam službo, ki jo imam rada, največ zaslug pa ima seveda pri tem moj soprog. Čudovito se ujameva,« je rekla.
»Le potrkajte ob les! Naj ostane vaša sreča večna,« je modro dejal.
In takrat si je mislila, le čemu bi trkala ob les, kaj ima pri vsem tem lahko neumna vraža. Verjela je v svoj zakon.
Zaključila je z dajanjem zdravil, napotila se je po hodniku proti sobici, kjer so si kuhali kavo. Večer je bil miren, nič pretresljivega se ni dogajalo. Pacienti so počivali, novih tisti trenutek ni bilo. Odprla je vrata in onemela. V sobici, kjer naj bi pili kavo sta bila njen ljubi mož in mlada pripravnica. Prišla je šele dan prej, Tina si je zapomnila njen obraz in njeno postavo. Res je bila popolna. Visoka, imela je dolge noge, lepo oblikovano zadnjico, veliko oprsje, dolge kodraste lase pšenične barve in obraz podoben porcelanasti punčki. In ni bila edina, ki jo je njena popolnost prevzela. Marka, njenega moža, je očitno prevzela bolj. Stala je med vrati, sekunde so bile tisti hip neskončno dolge, kaj vse je v tistih parih sekundah pomislila! Pripravnica in njen ljubi mož. Sedela je na mali mizici, imela je odpeto haljo in razgaljene prsi so kukale ven, glasno je dihala in držala Marka za glavo. On pa je ravno v tistem trenutku raziskoval njeno mednožje prav od blizu.
Tina se ni mogla premakniti. Niti, ko ga je pripravnica pahnila stran in je ves rdeč v obraz začudeno pogleda svojo ženo ter pozabil zapreti usta, ni mogla zbežati ali vsaj kaj reči. Le stala je tam in ju gledala. Tistih nekaj trenutkov je bilo res mučnih.
Marko je prišel prvi k sebi: »Tina, poglej, vse ti bom razložil!«
»Kdo je to?« je prestrašeno vprašala pripravnica in si zapenjala haljo.
»Njegova žena sem,« je Tina s tresočim glasom povedala.
»Ženo imaš?! Ženo?« je kriknila in ga gledala prezirljivo.
»Jaz, oh, no, ne vem, pogovorimo se,« je zmedeno pričel.
Pripravnica je jezno skočila iz mizice, mu prisolila zaušnico in zakričala: »Prasec si, da veš! Rekel si, da si samski! Takih moških ne maram!«
Marko se je drgnil po licu in gledal zdaj eno zdaj drugo, Tina je še vedno stala med vrati. Počasi so ji po licu pričele polzeti solze.
»Nikar se ne obremenjuj z njim, čimprej si poišči drugega. Če je naskočil mene, najbrž nisem edina in ne bom zadnja,« je siknila Tini in odvihrala. Očitno ji je res lagal.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Nov 2016 22:27 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nova priložnost (2/5 strani)
Vsekakor je s svojim dejanjem dala vedeti, da ni vedela za njegov zakon, torej je bila krivda le na njegovi strani in Tina se je tega zavedala.
»Poglej ljubica, vse se bova pomenila. Lahko mi vrneš, ne bom jezen,« je pričel.
»Vrnem? Naj te prevaram še jaz in potem bo vse dobro?« je obupano vprašala.
Marko je prikimal, rešitev se mu je zdela pametna.
»In tako naj bi bil najin zakon rešen?« je vprašala skozi solze.
»Ah, daj no, saj ni tako grozno. Boš videla, čez čas se bova temu le še smejala,« je poskušal.
»Marko, prizadel si me,« je še rekla in odšla.
S sklonjeno glavo je šla do garderobe in se preoblekla. Sporočila je, da se slabo počuti in kar najhitreje se je odpeljala proti domu. Proti domu? Ne, to ni bil več njen dom.
Med potjo je razmišljala, kaj naj stori, komu naj zaupa, koga naj vpraša za nasvet. Spomnila se je besed, ki jih je le nekaj trenutkov pred strašnim prizorom povedala starejšemu pacientu. Bi res morala potrkati ob les, da bi potrdila svojo srečo? Mogoče pa je bilo prepozno že tedaj, mogoče.
Hiša je bila k sreči zavita v temo, ko je objokana hitela po stopnicah. Markovi starši so najbrž že spali, tudi sestra je bila v sobi, tako da ni naletela na nikogar. Le kako bi lahko pojasnila, kaj počne doma in zakaj je objokana. Tisti hip ni imela energije komu razlagati, kar se ji je pravkar pripetilo.
V mali kuhinji je prižgala luč in sedla na stol. Brez vsakršne misli je sedela na njem in zrla predse. Bolečina je bila huda, prehuda, da bi ji dovolila priti na plan v tako veliki obliki.
Vstala je in si skuhala vročo čokolado, nato se je na hitro oprhala in v dolgi majici, ki jo je imela za spanje, je sedla na posteljo in srebala čokolado. Kaj sedaj? Kako naprej? Vedela je, da je to najbrž konec. Nikoli več mu ne bi mogla zaupati. Izdal jo je. Ko bi bil vsaj toliko človeški in bi si ljubico poiskal drugje. Ne, on je moral potešiti svoje želje prav službi, kjer nobena stvar ni bila skrita. Tina je vedela, da se bo slej ko prej razvedelo, kje je imel njen mož glavo.
Še na pol polno skodelico s čokolado je v trenutku postavila na nočno omarico in sunkovito vstala. Iz vrha omare je pograbila kovček, pričela je vanj metati svoje stvari. Koliko vsega se je nabralo v teh nekaj letih! Nikoli si ne bi mislila, da bo nekoč spravljala vse, ponavadi je v kovček dajala le oblačila za nekaj dni, ko sta šla na morje, nekoč v toplice, nekoč v gore. Ne! Dovolj, ne bo se mučila s spomini. Marko jih je v trenutku izbrisal. Ne smejo več obstajati, le bolijo, niso več nekaj lepega. Kdo ve, kdaj je bilo zanj prvič? Kdaj je prvič prekršil pravilo in se ljubil z drugo žensko? Najbrž tokrat ni bilo prvič, v to je bila prepričana. Toda, kje je imela oči? Zakaj ni vedela? So vedeli drugi? V mislih je preletela osebje s katerim je delala. Da, stara snažilka se ji je vedno žalostno nasmehnila. Je vedela kaj več? In starejši zdravnik je bil vedno tako prijazen do nje. Ostale sestre so včasih utihnile, ko je prišla v sobico po svojo kavo. So se pogovarjale o Markovih skokih čez plot? Je bila tudi katera izmed njih dolžna njegove pretirane pozornosti?
Ob teh mislih se je vanjo naselil bes. Najraje bi mu izkopala oči. A k sreči ga ni bilo. Vedela je, da ne bo upal priti domov, da jo najbrž niti ne išče. Najbrž je bil prepričan, da bosta zadevo zgladila med rjuhami ali pa, da bo ona naslednjega dne gledala drugače na vse skupaj. No, tokrat se je motil. Še zadnjič se je ozrla po stanovanju. Odločitev, ki jo je sprejela v hipu, jo je navdajala z olajšanjem, upala je, da dela prav. Je bil to beg? Ni vedela, vsekakor pa ni hotela nadaljevati tako lažnega zakona. Raje je sama, sama za vedno.
Ni takoj odšla domov. Sedla je v svoj avto in se počasi peljala proti domačemu kraju, ki je bil oddaljen pol ure stran. Ko je prišla v znani kraj, je bila ura šele nekaj čez polnočjo. Ni hotela vznemirjati staršev ob tej uri. Avto je ustavila na križišču in premišljevala. Čer cesto je na desni strani uzrla osvetljeno nizko stavbo. Tam je bil včasih kegljišče. Slišala pa je, da so pred kratkim vse prenovili, preselili kegljišče in tam naredili restavracijo s hitro hrano, ki je bila odprta štiriindvajset ur na dan. Nikoli ni bila navdušena nad ponavljanjem ameriškega stila, menila je, da tudi ne bi šlo kaj takega. Tisti hip pa je bila za restavracijo hvaležna. Parkirala je avto na skoraj praznem parkirišču in z negotovimi koraki je vstopila. Močna svetloba jo je zbodla v oči. Na hitro se je razgledala po podolgovatem lokalu. Na levi strani je bil dolg šank, na desni strani so bile mize. Za točilno mizo je stal starejši možak z velikim pivskim trebuhom. Ni se zmenil zanjo. Zamišljeno je gledal v postavljene steklenice na steni in počasi srebal pivo in steklenice. Za prvo mizo sta sedela dva moška, bila sta popolnoma zatopljena v pogovor.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Nov 2016 22:28 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nova priložnost (3/5 strani)
Malo naprej sta na klopi sedela dva mlada zaljubljenca. Ves čas sta se poljubljala in stiskala. To pa so bili tudi vsi obiskovalci. Tina je stopila do zadnje mize. Hotela je biti čimbolj neopazna. Natakarica je bila takoj ob njej.
Zdolgočaseno je žvečila žvečilni, brez pozdrava je čakala, kaj bo Tina naročila.
»Kavo s smetano in navadno vodo. Imate mogoče kako revijo?« je vprašala Tina.
Natakarica je prikimala in odhitela. Kmalu se je vrnila z naročeno pijačo in šopom revij.
Tina se je potopila v branje, vsaj dokler se ne bi pričelo daniti, je nameravala počakati tam. Upala je, da bo čas minil hitro, po drugi strani pa jo je bilo strah stopiti pred mater in očeta po šestih letih zakona. Jo bosta obtoževala? Jo bosta sploh sprejela nazaj?
Lokal se je počasi pričel polniti z jutranjimi obiskovalci. Ura je bila nekaj do sedmih. Tina je počasi vstala in odšla. Sedla je v avto in se odpeljala nekaj križišč nazaj. Zavila je desno in peljala naprej med nizkim naseljem. Ustavila se je pred lepo urejeno hiško, globoko je zadihala in zapeljala na dvorišče. Vedela je, da sta starša doma, oba sta že bila v pokoju. Pozvonila je in čakala. V rokah je držala kovček, ostale stvari je še vedno imela v avtu.
Vrata ji je odprla mati in jo začudeno pogledala, zazrla se je v njen kovček in jo brez besed spustila naprej.
»Tina je prišla. Mislim, da za nekaj časa,« je povedala očetu, ki je za kuhinjsko mizo bral časopis. Dvignil je pogled in se ji nasmehnil.
»Boš kavo ali greš v sobo?« je vprašala mati.
»Lahko kavo,« je tiho rekla Tina in se čudila njeni mirnosti.
Sedla je za mizo, oče je naprej bral časopis, mati ji je nalila kavo.
»Mislila sem, če bi lahko bila nekaj časa tu,« je počasi pričela.
»Seveda,« je na kratko rekla mati.
»Si se ustrašila resnosti zakona?« je zanimalo očeta. Odložil je časopis in jo gledal.
Le s težavo je zadrževala solze. Odkimala je.
»Saj bo povedala sama, ko bo čas,« se je zanjo postavila mati.
»Dobila sem ga z drugo,« ji je uspelo povedati, nato pa so se ji ulile solze.
Oče se je popraskal po laseh, mati je pristavila stol zraven nje in jo objela.
»Tu si lahko kolikor dolgo želiš! Saj to dobro veš,« jo je mirila mati.
»No, ne bova se vtikala v tvoje težave. Rešiti bosta morala sama,« ji je povedal oče.
»Je že rešeno. Nočem ga več videti,« je zahlipala Tina.
A Marko se je že tistega dne popoldne pojavil pred vrati. Tina je slišala njegov glas, spravljala je svoja oblačila v omaro. Najprej se mu niti ni hotela prikazati, upala je, da ga bosta starša odslovila, toda vedela je, da bosta težavo morala rešiti sama. Počasi je odšla iz strešne sobice po stopnicah do vhodnih vrat. Marko je stal na vhodu, pred njim pa je stala njena mati.
»Tina, pogovoriti se morava,« ji je dejal, ko jo je zagledal.
Prikimala je in obula natikače. V hišo ga ni nameravala povabiti. Mati se je umaknila in brez besed odšla. Tina je zaprla vrata in stopila z njim pred hišo. Strmela je predse in molčala.
»Tina, ne moreš kar pobegniti. Lepo te prosim, še veliko težav bova imela v zakonu. Ne moreš kar takoj zbežati ob prvi težavi,« je pričel.
»Saj se šališ, kanje?« mu je zabrusila.
»Bodiva odrasla. Poročena sva, ne moreva se iti takšnih igric. Verjemi, da nikoli več ne bom niti pomislil na kaj takega,« je pričel.
»Marko, konec je. Nočem te več videti. Vložila bom prošnjo za ločitev. Začela bom znova. Brez tebe,« je Tini uspelo mirno reči.
»Saj ne misliš resno. Ena napaka in že je konec vsega. Sicer pa ni bilo nič. Prej si prišla, še preden sem uspel sleči hlače. Vidiš, preprečila si in v bistvu te sploh nisem prevaral,« je pričel svoj idiotski govor.
Tina se je pričela smejati: »Saj ne morem verjeti! Kot da bi govorila z nekom drugim! Si res to ti?!«
»Tina…« je razširil roki.
»Marko, konec je. Vrni se domov in me pusti pri miru. Ne bom si premislila,« je rekla in odšla do vrat.
Stala je pri oknu in videla ga je, kako je še nekaj časa stal pri miru. Najbrž še ni uspel dojeti vsega. Nato je počasi s sklonjeno glavo odšel.
Je ravnala prav? Mu res ne bi dala še ene možnosti? Sto vprašanj se ji je motalo po glavi. Še vedno ga je ljubila, toda prizor, ki ga je videla, je pahnil ljubezen v ozadje. Če bi jo imel res rad, ji kaj takega ne bi mogel narediti. Si mar ne zasluži boljše življenje?!
Prvi teden je Tina preživela dan v svoji sobi. V službo je sporočila, da je bolna in ostala je doma. Hiša njenih staršev je bila prijetna. Pet let starejši brat je živel na Hrvaškem, kjer je spoznal svojo ženo in se tam nastanil. Tako je bila hiša prazna.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Nov 2016 22:30 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nova priložnost (4/5 strani)
Tina je imela svojo sobo, kopalnico in majhen strešni balkon, kjer je bila najraje. Bil je skrit za masivno ograjo in ne da bi se bala, da bi jo kdo videl, je lahko na njem ure in ure preležala v udobnem ležalniku.
Po dobrem tednu dni jo je poklicala njena dolgoletna prijateljica Jana: »Si res doma?«
Tina je pritrdila.
»In zakaj zvem zadnja? Si že dolgo tu?« je spraševala Jana.
»Dober teden,« je odgovorila Tina.
»Najbrž imaš čas. Čez deset minut bom pri tebi,« je še sporočila in odložila slušalko.
Res se je kmalu prikazala pred njo na malem balkonu. Sedla je v naslonjač in jo opazovala. Tina je vstala in prinesla pijačo.
»Kaj je bilo? Govori! V trgovini sem slišala od starejših ženičk, da se je Grabarjeva hči po šestih letih zakona vrnila,« je povedala Jana.
Tina ji je povedala, kaj je doživela.
»Pametna odločitev,« se je z njo strinjala Jana. »Tam res nisi imela več kaj za iskat!«
»Ni tako preprosto. Kaj naj sedaj? V službo ne grem več. Nočem ga srečati, nočem, da vsi strmijo vame in govorijo za mojim hrbtom, najbrž se je po bolnici že vse razvedelo,« je rekla Tina žalostno.
»Pa kaj? Saj ni edina bolnica! Poišči si novo službo, začni na začetku! Mlada si, kmalu boš našla koga, ki te bo imel rad,« je svetovala Jana.
»Ni tako enostavno. Nikoli več se ne bom zaljubila. Moških imam dovolj,« je odkimala Tina.
»Ne govori tega! Pozabila boš in šla dalje. Res imaš srečo. Pri osemindvajsetih lahko začneš še enkrat, mar ni to enkratno?«
»Verjemi, takoj bi menjala s tabo,« je odvrnila Tina.
»No, res se nimam kaj pritoževati, toda verjamem, da boš tudi ti našla pravo srečo,« je prikimala zamišljeno Jana, ki je pri osemindvajsetih letih končno spoznala nekoga, za katerega je vedela, da je pravi.
»Dala bom odpoved, pričela bom pisati prošnje za novo delavno mesto,« se je odločila Tina.
O Marku ni bilo več glasu, kaj hitro se je sprijaznil, da ga je zapustila. Pred Tino je bilo težko obdobje. Najprej je morala dati odpoved in njen predstojnik ni bil nad tem nič kaj navdušen.
»Ste prepričani?« jo je vprašal, ko je prišla k njemu v pisarno.
Tina je prikimala.
»Slišal sem, da imate v osebnem življenju težave, toda je res rešitev to, da odidete,« je spraševal.
»Da, tu nimam več kaj iskati. Ne bi mogla delati s svojim bivšim možem,« je pritrdila.
»Lahko uredim, da ne bi bila istočasno v službi. Tako ga ne bi videvala,« je predlagal predstojni.
»Ne, odločila sem se,« je odločno rekla.
Uredila sta papirje, obljubil ji je, da ji že čez nekaj dni pošljejo delavno knjižico na dom. Tistikrat je zadnjič prestopila prag bolnišnice. Kar se da hitro jo je tudi zapustila. Šele, ko je bila v avtu na varnem, si je oddahnila. Nikogar od znanih sodelavcev ni srečala. Odpeljala se je proti domu in z vso vnemo pričela pisati prošnje za novo delo. Njen bivši šef je bil tako prijazen, da ji je napisal dobro priporočilo, ki ga je nato skopirala in pošiljala zraven prošenj. Vsekakor je upala, da bodo dobre besede pomagale, da čimprej prične z delom.
Ta čas, ko je bila doma, pa je lenarila. Poležavala je na balkonu, brala je knjige in zvečer odhajala z Jano na pijačo. Od vseh prijateljic, ki jih je imela v domačem kraju, je ohranila stike samo z njo. Rada je bila v njeni družbi, Jana se ni kaj dosti spremenila, še vedno je bila nasmejana in polna načrtov. Tina se je v njeni družbi počutila odlično.
Še vedno pa jo je spremljala bolečina. Še vedno ni minil dan, ko ne bi pomislila na svoj zakon, na Marka, ki jo je tako prizadel. Bolelo jo je tudi to, da niti ni poskušal rešiti zakona. Ni je več poklical, ni se več oglasil, bilo mu je vseeno. Uvidela je, da je najbrž sploh ni ljubil tako, kot si je ona predstavljala. Spoznala je, da je bila poročena s tujcem. Razčlenjevala je leta njunega poznanstva in nato njunega zakona in ugotovila, da sta živela povsem ločeno. V tem smisli, da se nikoli nista zares pogovorila, nikoli si nista zaupala težav. Njun zakon je bil površinski.
Po dobrem mesecu dni, je Tina dobila pošto za razgovor za službo. Bila je navdušena. Zdravstveni dom, ki je bil oddaljen le nekaj minut je potreboval novo pomoč. Na razgovor naj bi šla naslednji teden. Zvečer, ko sta šli z Jano na pijačo, ji je vse povedala.
»No vidiš, sem rekla, da bo še vse dobro! Dobila boš službo, ki bo še boljša od prejšnje, nato dobrega moža in še kaj,« se je veselila Jana.
»No, ne prehitevaj. Najprej moram na razgovor. Moram pa priznati, da sem spet dobila malo upanja za lepši jutri.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Nov 2016 22:31 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Nova priložnost (5/5 strani)
Očitno sem res lahko še hvaležna za novo priložnost, ki mi je ponujena. Kdo ve, kaj bi bilo z mano, če takrat ne bi odkrila Marka. Najbrž bi živela v navidezno popolnemu zakonu še nekaj časa,« je ugotavljala Tina.
»Saj sem ti povedala. Vsaka stvar, ki se v življenju zgodi, je za nekaj dobra,« je kimala Jana.
Tistega večera sta ostali dolgo zunaj. Obe sta bili dobre volje in nikamor se jima ni mudilo. Ko so počasi zapirali lokal, sta odšli še v nočni klub, ki je bil malce ven iz kraja, kjer sta živeli. Ker je bilo tam polno ljudi in vzdušje res prijetno, sta se zabavali do jutranjih ur.
Počasi se je že pričelo daniti, ko sta odhajali proti avtomobilu.
»Če bi mi kdo pred nekaj meseci rekel, da bom s tabo spet skupaj do jutra, ne bi verjela,« se je smejala Tina.
»Mar ni dobro! To morava še ponoviti,« je kimala Jana.
»Sploh nisem utrujena. Še kam bi šla,« je ugotovila Tina. Bila je polna energije.
»Greva na morje?« je predlagala Jana.
»Na morje? Pa tvoj tip? Ne bo jezen?« je vprašala Tina.
»Ah, pa kaj še,« je zamahnila z roko. »No?«
»Zakaj pa ne,« je bila Tina pripravljena na nadaljevanje njune zabave.
Sedli sta v avto in se odpeljali do obale uro proč.
Jana je imela v avtu odejo, odnesli sta jo do plaže, jo razgrnili in legli nanjo. Nekaj časa sta se pogovarjali, nato pa počasi zadremali.
Tina se je prebudila, ko je bilo sonce že visoko in je z vso močjo pripekalo. K sreči sta položili odejo k drevesu, tako da je na njiju padala senca velike krošnje. Predramila je Jano.
»Oh, kaj me budiš,« je bila nejevoljna.
»Daj, na plaži je že polno ljudi, midve pa leživa tu,« je pripomnila Tina.
»Saj je vseeno,« je zazehala Jana. »Nihče naju ne pozna.«
»Pa mi je vseeno nelagodno. Sicer pa ne vem, zakaj nisva vzeli kopalk?« se je spomnila Tina. Morje je bilo prijetno toplo, v njem je bilo že kar precej kopalcev.
»Saj lahko zaplavava v spodnjih hlačah,« se je domislila Jana.
»To pa že ne,« je odkimala Tina.
»Le zakaj ne? Prav tako velike imam, kot kopalke, zakaj potem ne?« je Jana ugovarjala in se slekla. Samo v spodnjih hlačah je počasi stopila proti pomolu. Ni se menila za začudene poglede ostalih. Skočila je v morje, kriknila od navdušenja, ko se je spet pojavila na površju in zaplavala.
Tina ni imela toliko poguma. Nekaj časa je še sedela v senci, nato se je sezula in stopila do morja. Zabredla je v vodo do kolena in opazovala Jano.
Domov sta se vračali šele tistega dne proti večeru. Ves dan sta preležali na plaži, nato sta odšli na dobro morsko kosilo in šele nato počasi proti domu.
Doma pa je Tino čakalo pismo. Priporočena pošiljka. Vzela je pismo in odšla v sobo. Tam ga je odprla. Vloga za ločitveni postopek, Marko je očitno menil, da je že skrajni čas, da se tudi uradno ločita. Preplavila jo je žalost, zastrmela se je skozi okno. No, saj je vedela, da bo do tega prišlo. Sama je odlašala, menila je, da je še čas. Marku se je očitno bolj mudilo. Torej tak je konec. Grenak. Začutila je, da se ji počasi nabirajo solze v očeh. Ne! Ne sme se smiliti sama sebi. Pred njo je bila nova priložnost. Odšla bo na razgovor za službo, ima čudovito prijateljico in menda je res, kar je govorila Jana. Nekoč bo prišel nekdo, ki jo bo ljubil iskreno. Nekoč bo našla tisto, kar je pravo. Pred njo je bilo vse. Ne sme več misliti na preteklost, sprejeti mora trenutke, ki se ji ponujajo…
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 26 Nov 2016 22:32 |
|
|
|
|
Danes je 25 Nov 2024 14:18 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
