Ljudje so darila, ki mi jih Bog pošilja … zavita. Nekatera so lepo zavita: zelo privlačna so, ko jih prvič vidim. Nekatera dobim zavita v navaden papir. Z nekaterimi slabo ravnajo na pošti. Tu in tam pride posebna pošiljka.
Nekateri ljudje so narahlo, drugi tesno zavita darila. Ampak … Ovojni papir ni darilo! Tako hitro se pri tem zmotim … Včasih darilo zlahka odprem, včasih potrebujem pomoč drugih.
Je to zato, ker se nekdo boji? Ali to celo boli? Mogoče je bilo kakšno darilo že odprto in vženo stran? Ali je mogoče, da to darilo ni zame? Jaz sem človek, torej sem tudi jaz darilo! Sem kdaj pogledal, kaj je znotraj darila? Me je strah?
Mogooee še nisem opazil, kakšno lepo darilo sem … Je mogoče, da bi bilo znotraj kaj drugega, kot jaz mislim, da je? Jaz sem darilo za moje bližnje. Sem pripravljen podariti se drugemu?
Biti človek za bližnjega! Ali pa morajo biti zadovoljni le z ovojnim papirjem … Vsako srečanje je izmenjava daril …
Ljudje smo darila … Sprejeta in podarjena darila.

  Za moja starša smo mi trije otroci najlepše bogastvo in darilo.


_________________
Ljubo doma, kdor ga ima!

Kot mlada družina sva si z ženo tudi zaželela najlepše, kar se ti lahko zgodi v žiljenju- otroka. Zgodilo se je, privekal je na svet naš mali Mihec, zdaj je star že 20 let in študent. Ko je naš Miha pridno kobacal in že dvonožno začel tlačiti našo zemljico smo se odločili, da bi naročili še kakšnega bratca ali sestrico. Tako je kmalu prišel bratec Gregor. Tukaj pa začne naša šola starševstva in prezkus družine. Naš Gregec je, kot bi rekla Makarovičeva, veveriček posebne sorte. Rojen je namreč z Downovim sindromom (mongoloid so rekli včasih), to je duševna prizadetost. Kakšno presenečenje je bilo si lahko mislite, pričakuješ zdravega otroka, zgodi pa se nekaj drugega. Pojavi se cel kup vprašanj, kaj pa sedaj, zakaj ravno meni, itd....
  Po bribližno pol leta smo izjokali našo usodo in na življenje začeli gledati iz neke čisto druge perspektive. Lepo smo se spoprijaznili s tem, kar se je pač zgodilo in zaživeli normalno družinsko življenje. Danes je naš Grega star 17 let, in ko gledam nazaj koliko nam je dal, koliko naučil, ne bi te izkušnje zamenjal za nič na svetu. Takšen otrok je poseben dar, saj ni vsakemu zaupano skrbeti za veverička posebne sorte. Žal mi je za družine, ki so zaradi takšnih otrok razpadle, ker niso bili sposobni  prevzet odgovornosti, ali pa je celo bolje tako saj morda ne bi razumeli, kaj jim je bilo zaupano. Vsak dan z njim je nekaj posebnega, lepega in nikoli ni podoben prejšnjemu. Hvala, da sem bil izbran za to nalogo.

    Lep pozdrav!

Hvala singer, da deliš z nami svojo bogato izkušnjo. Ljudje se mnogokrat premalo zavedamo kaj imamo. Včasih se nam zdijo nekatere stvari same po sebi umevne in zato ne znamo biti hvaležni. Iti skozi takšno preizkušnjo je vse kaj drugega kot lahko. Vaša družina jo je junaško ali bolje rečeno viteško prestala. Svet potrebuje takšnih ljudi, ki ne "vržejo puške v koruzo", ampak iz tega kujejo neprecenljive duhovne dobrine. Večini ni dano spoznati življenja z druge plati in niti ne razumejo tega kar si ti napisal, Blagor pa tistim, ki bodo v tvoji izkušnji našli pot, ki jih bo popeljala iz njihovih težav.

Pridružujem se vitezu in se tebi singer zahvaljujem, za tako bogato resnično izpoved in življenjsko izkušnjo. Pravi prijatelji te bodo razumeli in sprejeli Gregeca medse kot sebi enakega. Naj povem iz lastne izkušnje, delo s temi  otroki mi je dalo smisel v življenju, da sem se lažje soočala z mojimi problemi in skrbmi. Naj omenim, če bi vsi ljudje bili vsaj delček teh ljubkih otrok, bi bilo življenje dosti lepše. Takšni otroci so bogastvo za družino, čeprav je bilo težko sprejemljivo. Tako odkriti so njihovi pogledi, svet vidijo v rožnatem, predvsem pa imajo zelo izostren čut za soljudi, da točno vedo, kdo jim je drag in kdo ne. Tudi hudobijo, pa čeprav je ne pokažejo ljudje takoj, jo ti otroci začutijo in se izognejo takim ljudem. Singer, naj ti povem, da vas kot družino zelo spoštujemo in bi bila vsaj malo rada podobna Gregorju, kajti vedno trdim "bolje biti otročji, kot hudoben." V tvoji zgodbi, upam vsaj, se bo lahko marsikdo našel brez sramu povedal tudi svoje občutke. In iskrena hvala, da sodeluješ z nami.
                                    Lp Mevki


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Tudi Jaz se pridružujem ostalim dvema.Za tako skrb in nego otroka,se je v 17 letih bilo odreči marsičemu,naučiti se veliko in tudi prestati.In ko prebiram
Te vrstice,se mi utira misel kako nevemo vsega o družini,in kakšno bogastvo je to ,da staršna ne delata razlik med otrokoma in ustvarjata harmonijo življenja v družini.Po mojem mnenju je zelo malo staršev ustvarjenih zato,da vdanih razmerah obstaja družina.zato je tak starš največje darilo,katerega moraš pazito do konca življenja.

Singer, pridružujem se mnenjem mojih predhodnikov in vse čestitke za dobro opravljeno delo do sedaj. Imela sem priliko spoznat tvojega Gregca in moram ti povedai, da je resnično za vaju poseben dar in ne obremenitev in da sta z ženo do sedaj res opravila dobro delo.
Vedi, da vsa odrekanja in požrtvovalnost nista bila zaman. Vse težko je poplačano z enim samim nasmehom, ki vama ga da Grega.
Zato cela družina uživajte v lepih trenutkih, ki so vam naklonjeni in imejte se radi.


LP lucka


_________________
Skoraj vse, kar počnete, se vam bo zdelo nepomembno, toda zelo pomembno je, da to počnete

Singer, tvoja življenjska izkušnja me je zelo presenetila in priznati moram, da sem od ganjenosti jokala, da si premogel toliko poguma in nam povedal o svojem otroku. Tudi jaz imam sosedo, ki je sicer mongoloid, vendar dam prav naši Mevkici, če bi bili vsi vsaj polovico njim podobni, bi bil svet lepši. Biti odgovoren ni vedno preprosto. Včasih se zdi življenjski križ pretežek, da bi ga nosili z zadovoljnim in veselim obrazom. Morda nam ob tem pride na misel, da moramo potemtakem poleg svojega križa zdaj nositi še križe drugih. Kdo pa to zmore? Potem bi biblični predlog vzeli zares? Potem bi singer nosil moj križ, jaz pa njegovega. Po matematični logiki bi še vedno vsak nosil en križ, toda oba bi imela občutek, da pri tem nisva več sama, osamljena, nerazumljena in pozabljena. Ali ni velikokrat prav občutek osamljenosti, zapuščenosti in zavrnjenosti naš najtežji križ? Kakšna sreča, da ob vzajemnem upoštevanju nauka o nošenju bremen drug drugemu ravno ta križ izgine.
Singer hvala ti, da si dal marsikomu razmisliti, da življenje ni pravljica in vedi "ti otroci so vredni kup zlata". Res prisrčna hvala in nenazadnje tudi naši Mevkici, da nam je omogočila, da se ljudje zbližamo in resnično drug drugemu pomagajmo, kajti nikoli ne vemo ne dneva, ne ure, ko bomo sami potrebovali pomoč.
                             Lp tebi singer in še bolj Gregecu.


_________________
Ljubo doma, kdor ga ima!

Hvala, vsem, ki ste moj vsakdan vzeli tako čustveno in mi poklonili toliko lepih misli in nasvetov iz svojih izkušenj, ali moralnih merilih, ki so za ta kruti svet zelo visoko zastavljena. Komaj smo se spoprijaznili z neko realnostjo, ali problemom in se veselili uspehov starejšega sina, je temu našemu mladičku zdrsnilo in je padel v kruti svet realnosti (v boj za preživetje,ki je že skoraj v merilu, človek na ćloveka), kar pomeni, da smo posredno izgubli, saj ga si nismo lastili, samo sprhutal bo iz obiska pri nas, in se podal....... Zopet bom filozofiral, kaj smo dosegli mi in v kakšnih pogojih, vendar stvar je bolj kruta v sedanjem času. Tehnologija presega okvirje možganov za 20 let, informatika, prav tako, za izkušnje ni časa, za osebne in moralne vrednote tako več nihče ne ve, če pa že je bedak. Sprašujem se kam sem poslal mojega mladička, kakšno usodo sem mu namenil , in kao vedno isto vprašanje, kje sem ga polomil. Odločilna je morda misel, da se bo kaj sam naučil v tem svetu (ali ga bo on), da sem starš ali dobra vila do konca življenja( kot moji starši meni, hehe srečko), dejstvo pa je, da je to njegova pot, pa naj bo samska ali kakeršmikoli skupnosti.


_________________
pozdrav izza pohorja

Ivan Cankar je zapisal: "Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spozna človek trpljenje drugih". Mislim, da bo to res držalo, kajti kdo sam ni trpel ne ve ničesar. Ne pozna niti dobrega niti zlega, ne pozna ljudi niti samega sebe. Moja lastna izkušnja pravi takole: "Najvišja vrsta poguma je pogum kljubovati bolečini, živeti z njo, je nikoli pokazati drugim, ker bi se sicer naslajali nad našo bolečino. Pa se kljub temu veseliti življenja in se zjutraj zbujati z navdušenjem nad dnevom, ki prihaja". Svet je na žalost zelo krut, vendar si ga bomo polepšali mi vsi, ki si želimo dobrih dejanj.  :jupi:


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Za razliko od tebe jaz govorim vedno naglas in vsem. Imaš prav, naj se naslajajo, naj govorijo, me ne moti, morda malo boli, a  tudi razmišljati začenjajo ob tem, da niso nič drugačni, da tudi njim ni prihranjena bolečina. Na koncu bodo bolj sami kot mi.


_________________
pozdrav izza pohorja

Če bi bila mlada, bi postala defektolog.

Pomagala bi takšnim otrokom, vendar to sedaj počne moja hči, ki uči te otroke. Jaz sem pristala drugje, vendar tudi v službi pomoči.

Večkrat sem se zamislila nad tem, da bi danes imela 52 let starega brata, vendar bi bil prizadet, tako mi je povedala moja mama. Umrl je še čisto mali. Jaz sem se rodila kasneje. Vem pa, da bi ga imela rada in bi mu to pokazala vsak dan.

Lp Silva

Dolgo sem se pripravljal na odgovor.Pošteno povem na kaj naj repliciram, oz. , v čem podprem čustva neizživeta, ne vem. Običajno se rezultat odraža v doživetju, so pa ljudje, ki vidijo naprej in znajo tudi kaj predvidit, ali enostavno logično in življensko razmišljajo. To ni vsakomur dano, poznam pa jih veliko, edina misel jim je........-imeti preprosto rad...........


_________________
pozdrav izza pohorja

Res je imeti preprosto rad. Pa koliko ljudi ima druge ljudi še sploh rado? Vsak se ozira samo nase, po svojem uspehu, ozirajo se na vse mogoče čenče, da čimbolj oblatijo drugega človeka kar pa ni v skladu s preprostimi in naravnimi ljudmi. Vse prevečkrat opažam, da te znanci, ki si jih poznal, jim kakorkoli pomagal, žal ne poznajo več, ko so prišli do lastnega uspeha.  Za zamislit se je, kam vse to pelje.  8)


_________________
Ljubo doma, kdor ga ima!

In v tem svetu žive tudi skromni, prijazni, prijateljski, ljubeči... ljudje. So! Samo odkriti jih je treba. Odstraniti očala skozi katere sodimo. Približati se jim in jim ponuditi roko, jih sprejeti, čeprav so drugačni. Vsi smo po svoje drugačni in hvala Bogu da smo drugačni...


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.