12. NEDELJA MED LETOM

Jezus nam vliva pogum
    Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez (volje) vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.
Mt 10,26-33

NE BOJTE SE LJUDI!
    Strah pred prihodnostjo je zelo velik, največkrat povezan z velikim nezaupanjem. Mnogi so se zanašali na lepe besede znancev, prijateljev, sorodnikov; morda so bili preveč naivni v svojem zaupanju in so bili na koncu zelo razočarani. Ljudje smo le ljudje, zato je treba biti zelo previden. Krščanska drža je ljubezen, ne pa strah.  Evangelist Matej je zapisal: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« Njegov nasvet je zelo praktičen in odgovor na stanje zavesti človeka v tretjem tisočletju. Ni vsak nauk, ki ga reklamirajo, odrešilen! Držati se je treba tistega, kar je že številne generacije v preteklosti odreševalo in jim vlivalo novo upanje. Držati se je treba Kristusa. Samo on je pravi odrešenik. On nas more odrešiti vseh naših napak, ki se tolikokrat pojavljajo v naših življenjih. Ljubosumje in zavist sta dve glavni napaki sodobne družbe. Tej se hitro pridruži še tretja, maščevalnost. Ljudje ne prenesejo, da kdo izstopa kot boljši, sposobnejši, drznejši, ampak hočejo uravnilovko. Ali nas je Bog ustvaril vse po istem kalupu? Ne. Vsakdo je enkraten, neponovljiv in zato poklican, da opravi nalogo, ki mu je zaupana.
    V odlomku iz preroka Jeremija (20,10–13) se srečamo z zelo preizkušanim Božjim glasnikom prerokom Jeremijem, ki se je s svojim nastopanjem zoper kraljeve politične odločitve zameril kralju. Jeremija opisuje stopnjevanje psihološkega pritiska nanj. S šepetanjem so ustvarili ozračje suma. Nadaljevali so z iskanjem dokazov za obtožnico. Moral je skrajno paziti na besede. Z nasprotniki so potegnili celo njegovi dosedanji najboljši znanci. Nastalo je zanj stanje groze v celem njegovem okolju. Čeprav se je Jeremija znašel sredi groze, je hkrati v duši doživljal Božji mir in varnost. Sovražniki ne morejo škodovati njegovi duši; tudi ko ga vržejo v blato na dnu vodnjaka. Jeremija je zadovoljen s tem, da je vse zaupal Bogu. Naj se zgodi po njegovi volji. Sam pa mora ostati zvest svoji preroški nalogi. Bog ustavi zlo ravnanje njegovih sovražnikov.
    »Kakor je po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt, tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili!« je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,12-15). Takšna je resničnost, ki pa je dopolnjena z Jezusovim vstajenjem. Po milosti enega smo sedaj vsi odrešeni in poklicani k večnemu življenju.  
    Krščanska drža je ljubezen, ne pa strah. Zato ni čudno, da nas v evangeliju po Mateju (10,26–33) Jezus kar trikrat roti: »Ne bojte se!« Vendar pa enkrat opozori tudi na to, česa se je treba bati. Bati se je treba vsega tistega, kar nas lahko privede v pogubljenje. Ni pa se treba bati vsega tistega, v čemer lahko živimo iz duha Jezusovega poslanstva. Ni se nam treba bati ljudi; le-ti so potrebni, da jim oznanimo evangelij. Oznanjati »na strehah« za nas danes pomeni, da se nikjer ne skrivamo kot kristjani. Naj vsi vedo, kdo smo. Pripovedujemo jim pa to, kar nam je povedal Gospod v tišini srca, »na uho«. Kajti to je treba oznaniti vsemu svetu. Brez strahu oznanjati pomeni izpostaviti sebe, svoje življenje pred očmi vseh. To pa pomeni že vnaprej sprejeti dejstvo, da bodo nekateri šušljali zoper nas, kot so zoper Jezusa, da nas ne bodo hoteli dobrohotno razumeti, kot niso hoteli razumeti Jezusa. In da bodo nekatere umorili. Najbolj presenetljivo zvenijo te Jezusove besede zoper strah pred morilci. Oznanjevalec evangelija je dostikrat ovca med volkovi. Računati mora, da ga lahko doleti mučeništvo za pričevanje o Kristusu. Vendar naj se ne boji. Morilec mu lahko umori samo telo, ne pa duše. Če ostane povezan s Kristusom, ne bo nihče nič mogel njegovi duši. V Očetovem varstvu smo bolj zavarovani, kot si mislimo. Oče ima popoln vpogled v vse, kar je ustvaril. Za vse skrbi. Tudi za najbolj drobcena bitja. Torej: ni se nam treba bati. Izpolnjujmo le vsak svojo krščansko nalogo v svetu v živem stiku z Bogom. Bodimo pripravljeni na vse preizkušnje. Jezus je ta svet odrešil in mu naklanja milost, ki je neskončno večja in je za nas vse razlog, da se nam ni treba bati. Gospod je Pavlu podaril moč, ki ga osvobaja zla.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NEDELJA MED LETOM

Kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa
    Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.«
Mt 10,37-42

BODIMO ODPRTI LJUDJE
    Gostoljubnost ni samo splošna vrednota, ampak je v prvi vrsti odlika kristjana, ki je odprt za vsakega človeka, brez nekih predsodkov. Evangelij je napisan za vse ljudi, zato ga moramo tako tudi živeti. Še več, evangeljska resnica je razpršena tudi v drugih religijah, zato jo je treba odkrivati in prejemati ljudi druge vere kot brate in sestre, saj imamo v nebesih istega Očeta. Je pa Jezusova beseda v današnjem evangeliju precej trda, saj pravi, da ni njega vreden tisti, ki postavlja na prvo mesto kaj drugega, pa naj bo to mati, sin ali hči. Njega ni vreden tudi tisti, ki ni pripravljen sprejeti svojega križa, ki ni pripravljen za Jezusa kaj potrpeti ali celo trpeti. Kakor koli že, Kristusa moramo postaviti na prvo mesto in bo naše življenje teklo v skladu z Božjo voljo. Pomembno je, da vidimo Kristusa v svojih bratih in sestrah, posebej še tistih, ki trpijo krivice, zapostavljanje, v bolnih, nemočnih, ljudeh z roba družbe. Njim moramo dati svojo ljubezen, jim nameniti pozornost in jim pomagati. To je pot Kristusovega učenca, za katero si moramo prizadevati. Zato moramo pogosto zapostaviti svoj »ego« in iskati priložnosti za velikodušnost do tistih, ki nam ne morejo povrniti.
    Druga knjiga kraljev (4,8-11.14-16) nam prikaže zgodbo o premožni ženi, ki ni imela otrok, a je gojila gostoljubnost. Elizeja je gostoljubnost te žene, ki mu je pripravila obed, zelo prevzela, zato ji je hotel njeno dobroto na nek način povrniti. Ker je bila brez otrok, je prosil Boga, naj ji uresniči globoko skrito željo. Vsaka dobrota je pri Bogu zapisana z zlatimi črkami, zato se ne bojmo, da bi nam naša darežljivost prinesla pomanjkanje. Ravno nasprotno, čim več bomo dajali, toliko več bomo prejemali.
    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (6,3-4.8-11) pove, da smo s krstom umrli za greh in vstali s Kristusom. Krst namreč pomeni smrt vsega starega in novo rojstvo. S krstom smo zato postali nova stvar, Božji izvoljenci, otroci, ki jih ima nebeški Oče neskončno rad. Škoda, da se mnogi tega ne zavedajo in zapravijo krstno milost. Ni namreč večjega veselja, kot je dejstvo, da te ima Bog rad in te sprejema takšnega, kot si.
    V današnjem evangeliju Jezus spet svari svoje učence, preden jih pošlje oznanjat. Najprej nam je napovedal preganjanje, zdaj pa nas povabi, naj se ne prepustimo strahu. Jezus jasno pokaže, da glavna vrednota in merilo, po katerem lahko oblikujemo in živimo svojo človeškost, ni več narava, npr. družinske vezi in navezanosti. Ko nam pravi, da tisti, ki bolj ljubi očeta in mater kakor njega, ni njega vreden, nam hoče reči, da kdor jemlje za merilo svoje človeškosti zgolj naravo, v resnici onemogoča in zavira uresničitev svoje človeške poklicanosti. S tem samega sebe in druge prikrajša za Božjo razsežnost, ki je temelj naše človeškosti. Ukrade ji bistveni vzor in vrednoto, ki je Jezus sam. Enak pomen imajo besede: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Če hočemo imeti življenje zgolj znotraj meja preproste materialne narave, v resnici zadušimo svoje najgloblje človeško hrepenenje. Onemogočimo si, da bi dosegli, kar kot ljudje v resnici nosimo v sebi. Božje razodetje nam odkrije korenine naše človeškosti. To dokazuje izkušnja svetnikov, ki jih je razodetje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu tako zaznamovalo, da sta v njihovi človeškosti na vse druge ljudi izžarevala božja ljubezen in spoštovanje. Če se postavimo pred Jezusa in mu zaupamo, naravne lastnosti ne morejo več biti merilo in oporna točka za to, kako živimo kot ljudje. Nič več ni pomembno, ali smo bogati ali revni, lepi ali grdi, zdravi ali bolni, pomembni ali zaničevani, prijatelji ali sovražniki, beli ali črni, verni ali neverni. Tisto, kar je res pomembno, je, da se Jezus poenači z nami. »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Bistveno je, da smo mi v njem Božja last in Božji sinovi ali hčere. V tem je vrednost naše človeške narave. Če se nam Bog podari, to ni le za nas, ampak tudi za to, da bi po nas vsi drugi prepoznali Božjo dobroto ter bi ta zasijala v srcih vseh in nad vsem svetom. Najvišja vrednota je, da je Oče navzoč v vsakem človeku. Mi ga poznamo zaradi Jezusa Kristusa, ki to resnico pokaže vsem, ki mu zaupajo. Tako pa postanemo odgovorni, da tudi po nas ta resnica zažari v svetu. Jezus govori nam, ko pravi, kdor sprejme enega človeka zato, ker je Božji sin, bo prejel isto nagrado kakor Božji Sin. Živel bo sijaj sožitja z Bogom, v miru z vsemi. Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci, je rekel Jezus. Tisti, ki iščejo mir z vsemi in ki so za njegovo dosego pripravljeni izgubiti svoje življenje ter ne zahtevajo posebnih pravic zase, so v resnici srečali svojega Gospoda. Okusili so dar njegovega miru, ki jim ga je dal: miru, ki je prenovil korenine naše človeškosti; miru, ki je globoko zaupanje Bogu Očetu. Vsaka poteza v tej smeri, pa čeprav je samo kozarec vode, je pospeševanje prihoda Božje ljubezni. Z vsako najmanjšo kretnjo se lahko odpiramo in živimo iz svoje v globinah prenovljene človeškosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NEDELJA MED LETOM

Jezus je krotak in v srcu ponižen
   Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
   Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Mt 11,25-30

GOSPO NAM NUDI POČITEK
    Komu lahko zares zaupaš? Morda staršem, bratom, sestram in naenkrat se spisek imen zaključi. Živimo v obdobju velikega nezaupanja, ker so bili mnogi morda preveč naivni in so zaupali vsakemu, ki jim je obljubljal lepšo prihodnost. Ljudje smo pač ljudje in res se lahko zanesemo le na tistega, ki je večji od nas, na Boga. On nas je ustvaril, on nas ima rad in zato mu ni vseeno, kaj se z nami dogaja. Zato je še posebej pomembno, da svojo vero okrepimo in mu prisluhnemo, ko se moramo odločati, saj se bomo edino tako prav odločili. Vera v Boga je dar, ki nam ga podeli Gospod, kadar hoče in komur hoče. Ta dar moramo negovati in paziti nanj, saj ga nosimo v lončenih posodah. Prav je, da zanj prosimo, čeprav ga že prejemamo, saj izhaja iz odnosa med nami in Bogom. On je z nami vsak trenutek, zato se moremo radovati in se veseliti, kajti on nam daje vse. Je skrben in pozoren ter ljubeč. Pripravljen je prevzeti naša bremena, naše skrbi, če smo mu jih le hočemo zaupati. Ali ni to nekaj čudovitega, dobra novica, da nismo sami, ampak je naš nebeški Oče tisti, ki skrbi za nas, kot za svoje ljubljene otroke in nam želi samo dobro? Nudi nam svoje naročje, da lahko spočijemo svoje srce in najdemo svoj mir
    Prerok Zaharija (9,9-10) prinaša veselo vest, vest, da na zemljo prihaja prav poseben vladar. »Pravičen« je, »zmagovit« in »krotek«. Zavrača vojno, narodom oznanja mir. Po poti ljubezni se njegovo kraljestvo širi »do konca zemlje«. Vse to lahko doživljamo, če v nas »prebiva Božji Duh«. Ta vladar je blizu ljudem, tudi tistim, ki smo jih potisnili na rob družbe. Ta vladar je bil Jezus, ki se je ves razdal za nas, do zadnje kaplje krvi – iz ljubezni do nas in želje, da nas reši pred zlom tega sveta, ki nas ogroža tudi danes preko raznih kanalov družbe.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,9.11-13) opozarja: »Vi ne živite po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh!« Telo, duh in duša se morajo uskladiti, da smo zares srečni in zadovoljni. Če živimo tako, kot nam narekuje ta svet, »po mesu«, bomo umrli, kar pomeni, da bo pogubljena naša duša. Zato si prizadevajmo, da se upremo poželenjem in užitkom tega sveta, razdorom in vsaki sovražni dejavnosti, kajti le tako bomo živeli bolj polno življenje na tem svetu, v večnosti pa prebivali v Božji slavi. To pa je naš cilj, da položimo svojo utrujeno glavo na Božje srce, ki nas ljubi z večno in popolno ljubeznijo.
    V evangeliju nas Jezus najprej opozori, da da se Bog v polnosti razodeva samo malim, tistim, ki Boga postavljajo na prvo mesto, svoj napuh pa krotijo in uničijo. Razumnim je marsikaj prikrito, ker gledajo zgolj s človeškimi očmi, vse analizirajo s svojim razumom, pozabijo pa na bistveno, na gledanje s srcem – v ljubezni in predanosti. Gospod nas naravnost ljubeznivo kliče, ker nas že spozna za vredne: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Sv. Avguštin, ki je imel dolgo samega sebe za modrega, potem pa se je, utrujen in obtežen od zla posvetnega, razuzdanega življenja, izkazal za vrednega Božjega usmiljenja, je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.« Toda to ni počitek, kakršnega si želi lenuh. Počitek v Bogu je delovni počitek. Zato: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« Počitek v Bogu dosežemo šele, ko sprejmemo Kristusov jarem: križ, »vsak dan svoj križ«, ki ga združimo s Kristusovim križem. Tako v svojem jarmu sprejemamo njegov jarem in trpljenje sprejemamo tako, da nastaja iz njega odrešenjska ljubezen. To pa pomeni, da je počitek v Gospodu vrhunsko delo, ki spreminja nesmisel v smisel. »Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Tako Jezus sam označi čudež življenja z njegovim jarmom. Njegova ljubezen najtežje preizkušnje spreminja v lahke. Celo smrt postane »sestra« (sv. Frančišek). Jezus je blizu vsem, ki so utrujeni in obteženi. Ko si slaboten, si največkrat sam, ker so te vsi zapustili. Pri Jezusu pa je drugače: v njem najde počitek naša duša in potem nobena zahteva ni več pretežka, ker prava ljubezen premaga lenobo in malodušje. Zato sprejmimo Jezusovo filozofijo ljubezni in poiščimo počitek svoji duši tako, da se mu pustimo objeti in smo pripravljeni zanj odpreti svoje srce.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NEDELJA MED LETOM

Sejalec je šel sejat
   Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
   »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«
Mt 13,1-9.18-23

POSTANIMO RODOVITNA ZEMLJA
    Bog nam to nedeljo spregovori ob pomenu svoje besede in našem odnosu do nje. Bog nam neprestano govori, vprašanje je le, če smo mi pripravljeni slišati njegovo besedo in jo v svojem življenju uresničevati. Neprestano nas izziva, pa ne le nas, ampak vse človeštvo. Na razpolago ima le ljudi, ki živijo danes in samo z njimi lahko odrešuje ta svet. Od nas je odvisno, kakšna zemlja smo in kakšne sadove bo obrodilo Božje seme v našem življenju. Kmet dobro ve, kakšno seme lahko poseje na bolj pusta tla, kaj potrebuje bolj vlažno prst in kaj bolj raste v rahlem humusu. Tudi Bog dobro ve, kakšna tla predstavlja posameznik, zato temu primerni deli semena. Od nas je odvisno, kako semena sprejmemo in kako sodelujemo z Božjo milostjo. Tako je današnja Božja beseda za nas še poseben izziv, saj nagovarja globina našega srca in nam izpraša vest, kako je z našim odnosom do Božje besede, ki nam jo Bog tako radodarno daje. Hkrati pa se lahko vprašamo, ali v tem hrupnem in materialistično usmerjenem svetu sploh slišimo Božji šepet naši duši. Pogosto nas veliko bolj zanimajo stvari tega sveta, s katerimi nas bombardirajo sodobni mediji. Le-ti se zelo trudijo odvrniti našo pozornost od bistvenih stvari in nam ponujajo v zameno užitke tega sveta, ki dušijo seme Božje besede v nas.
    Prerok Izaija (55,10-11) prenese sporočilo Boga ljudem vseh časov: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, … takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust.« Bog ne skopari s svojimi darovi in velikodušno deli svojo milost pravičnim in krivičnim. Njegova beseda je kot dež, ki zemljo napoji, da lahko seme raste. Samo tisti, ki bere Sveto pismo in razmišlja o Božji besedi, prepozna Božje darove, jih sprejme in z Bogom soustvarja ter pusti svoj pečat v tem svetu. Božja beseda je vedno učinkovita, če smo pripravljeni sodelovati z Božjo milostjo, ki je kot dež, ki nežno zaliva seme, ki ga je Bog posejal v našo dušo.
   Vsi se zavedamo, da je življenje na našem zelenem planetu nepopolno in zato hrepenimo po družbi, ki bo idealna, kjer bodo uresničena vsa naša hrepenenja. To upanje je sicer dobro, a treba je biti realist. Zato nam apostol Pavel v pismu Rimljanom (8, 18-23) polaga na srce: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« Mi, ki živimo tu na zemlji, moramo pogosto skozi težave, ki se nam pojavljajo na poti in povzročajo bolečino. Vendar je to tudi priložnost, da sedaj po svojih zmožnostih naredimo kaj za boljši jutri in predvsem za večno življenje, ki nas čaka. Nebesa si je mogoče zagotoviti sedaj, kajti po zemeljski smrti je vse prepozno.
    V današnjem precej dolgem evangeliju po Mateju (13,1-23) nam Jezus spregovori o tem, kako v naše duše seje seme svoje besede, kaj se s to besedo dogaja in o našem odnosu do te Božje besede. Zato bi se morali vprašati, kakšna zemlja smo? Smo morda trda pot ali kamnita tla, trnje ali pa dobra zemlja? Na ta vprašanja moramo vsak pri sebi najti odgovor. Od nas je odvisno, kako smo pripravljeni na Božje posege, kako sprejmemo Božjo voljo in kako se potrudimo, da bi bili rodovitni predvsem na duhovnem področju. Najprej pa moramo biti zmožni slišati in videti, kajti marsikdo gleda, pa ne vidi, posluša, a gre beseda mimo ušes in srca. Kako bo takšno srce vendarle rodovitna zemlja? Samo en pogoj je, da se spreobrnemo iz otopelosti svojega srca, da znova prisluhnemo šepetu Boga v našem srcu. Gospod more očistiti naše srce trnja in tudi kamenje spremeniti v rodovitno zemljo. Toda najprej moramo nekaj narediti mi. Treba je zavihati rokave, narediti vse, kar je v naši moči, in potem pustiti, da Bog zapolni tisto, kar sami ne zmoremo. Sodelovati moramo z Božjo milostjo, ki preobrazi naše srce. Brez našega sodelovanja sadov ne bo. Toda naš cilj je obroditi stoteren sad. Da bomo to dosegli nas čaka še veliko dela in druženja z Gospodom, ki nas spremlja vedno, vsak trenutek, a mi ga morda niti ne vidimo niti ne slišimo. Gospod nam obljublja, da bo ozdravil naše otopelo srce, če bomo mi imeli voljo in željo po druženju z Jezusom in pripravljenost, da si očistimo oči in ušesa našega srca, da bo vanj mogla pritekati njegova milost, ki spreminja, ki vse dela novo. Sedaj je čas, da začnemo delo na sebi. Blaise Pascal je zapisal: »Milost je vedno v svetu – kakor tudi narava; tako, da je v nekem smislu naravna.« Gospod, pomagaj nam, da bomo sposobni ločiti med dobrim in zlim ter sodelovati s tvojo odrešujočo milostjo, ki bo naredila naše srce rodovitno in pripravljeno za dobra dela.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

16. NEDELJA MED LETOM  -  SVETA MAGDALENA

Pustite oboje skupaj rasti do žetve
   Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
   In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
   Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«
Mt 13,24-43

VZOR NAM JE SVETA MAGDALENA
    Te dni praznujemo god naše župnijske zavetnice sv. Magdalene. To je velika žena, ki je doživela veliko slabega, saj je pred srečanjem z Jezusom bila javna grešnica, torej na dnu. Srečanje z Jezusom je obrnilo njeno življenje na glavo, kajti spoznala je resnično ljubezen, ki odpušča, za katero ni nič pretežko, nič nemogoče. S solzami kesanja, s katerimi je umivala Jezusu noge, je umila tudi svojo dušo. Njena ljubezen je samo še rastla, dokler se ni uresničila v Bogu. Jezusu je sledila povsod, tudi pod križ, kjer je bila do zadnjega zdihljaja zemeljskega življenja svojega odrešenika. Tisti prvi dan v tednu je hitela h grobu, da še poslednjič vidi njegov obraz, toda zgodi se največji čudež, sreča ga živega. Njena žalost se spremeni v neizmerno veselje, čeprav še ne razume tega, kar se je zgodilo. Neomajna vera in brezpogojna ljubezen sta jo pripeljali do tega veličastnega dogodka, ko postane priča vstajenja in hkrati priča našega odrešenja. Tako postane naša vodnica v Božje kraljestvo, ki nam je pripravljeno od začetka sveta. Seme, ki ga je Gospod posejal v njeno srce, je obrodilo neverjeten stoteren sad. Danes pa nam Božja beseda postavlja v ospredje podobo nebeškega kraljestva, ko Jezus razlaga učencem, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Smo, dobro seme ali ljuljka? Ali smo gorčično zrno, ki iz komaj vidnega semena zraste v mogočno drevo? Ali pa smo kvas, ki prekvasi vse testo?
    Odlomek iz knjige Modrosti (12,13.16-19) nam predstavi Boga kot tistega, ki ljubi življenje in je usmiljen do vsakega človeka, vsakomur prizanaša. Bog namreč ne želi, da bi se svet pogubil, zato daje vsakemu človeku novo priložnost. Noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi mogel odpustiti. To jasno vidimo v zgledu sv. Magdalene in mnogih drugih svetnikov, ki so se spreobrnili ter z ljubeznijo in zaupanjem šli za Jezusom. Zato imamo tudi mi vedno nove priložnosti, da spoznamo svoje napačno ravnanje in napačne življenjske umeritve ter spremenimo svoje življenje. V našem življenju mora prevladovati nesebična ljubezen, vse ostalo ni pomembno, kajti Bog išče le ljubezen in nam naroča, da se ljubimo med seboj in posledično tudi njega, ki je Ljubezen sama. Kljub padcem vedno znova vstanimo in se zatecimo k Bogu, pri katerem je odpuščanje.
    Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (8,26-27) zapisal: »Duh prihaja na pomoč naši slabosti!« S tem stavkom nas opogumlja, naj ne obupujemo, ampak vztrajamo v nauku, kljub različnim slabostim. Bog nas ima tako rad, da si želi, da bi se vsakdo izmed nas zveličal in dosegel njegovo kraljestvo. Pripravljen je odpuščati vedno in ob vsaki priložnosti, saj je sam rekel, da odrešenika ne potrebujejo pravični, ampak grešniki.
    V evangeliju po Mateju (13,24-43) nam Jezus spregovori o nebeškem kraljestvu. Primerja ga z dobrim in slabim semenom. On seje na njivo sveta dobro seme, ki so tisti, ki izpolnjujejo Božjo voljo. Toda sovražnik mu hoče škoditi, zato poseje med pšenico ljuljko, da bi zadušila dobro v svetu. Satan se neprestano trudi, da bi uničil dobro v svetu, da bi moril in preganjal tiste, ki ljubijo Boga. Seveda Bog bdi nad nami in ne dopusti, da bi slabo premagalo dobro. Čeprav se pogosto zdi, da zlo premaguje dobroto, a če se bomo dovolj dobro naslonili na Boga, bomo zmagali, če ne prej, ko bo prišel čas žetve in bo uničil sinove zla z vsem zlom, ki so ga počenjali. Fjodor Dostojevski je zapisal: »Tedaj v svojem velikem gorju bomo znova vstali v radost, brez katere človek ne more živeti, brez katere ne more biti Boga, zakaj Bog daje radost, to je njegova velika pravica. Ako preženejo Boga z zemlje, ga bomo mi srečali pod zemljo. In tedaj bomo mi, podzemski ljudje, iz neder zemlje zapeli tragično himno Bogu, pri katerem je radost.« Ena izmed prilik pravi, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, ki ga žena umesi v moko, dokler se vse ne prekvasi. Kaj to pomeni? Kvasu ni potrebno veliko, da testo shaja in ima kruh pravi okus. Podobno je s tistimi, ki vzamejo evangelij za svoje vodilo in ga skušajo vsak dan uresničiti. Že nekaj zglednih, pokončnih ljudi lahko za seboj potegne mnoge, ki jim sledijo. Zato se ne ozirajmo na tiste, ki so se odločili, da bodo samo moka, ampak bodimo kvas, ki je sposoben prekvasiti družbo z jasnimi moralnimi načeli in zglednim življenjem. Kristjanom tretjega tisočletja bi Jezus rekel: »Ne boj se mala čreda!« Kakor za dobro testo ni potrebno veliko kvasu, tako lahko tudi le nekaj posameznikov da družbi pravo smer in močan duhovni naboj. Ne ustrašimo se biti bele vrane, ker črnih vran, ki se ne potrudijo, da bi bile enkratne, je že preveč. Bodimo kvas, kot je to bila sv. Magdalena in po njenem vzoru naravnajmo svojo pot h Gospodu, ki je milostljiv in želi, da se poboljšamo. Zaupajmo v njegovo milost in priprošnjo sv. Magdalene.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«
Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
Mt 13, 44-52

PROSIMO ZA MODROST
    Kdo je moder človek? Moder je tisti, ki vidi priložnost in jo izkoristi. Ljudje danes pogostokrat zamenjujejo modrost z iznajdljivostjo. V ozadju ni več nobene etike in moralnega zadržanja, ampak prebrisanost. Za današnji svet je torej moder tisti, ki si lahko privošči stvari in ni važno na čigav račun. Ali boste zaupali takšnemu človeku in ga sprejeli za svojega voditelja? Ne. Modrost bi morala biti ideal, ki ga dosežejo samo tisti, ki so največ vložili v razvoj samega sebe in ostali brezgrajni. To je čutil Salomon, ko je Boga prosil za razumno srce, ki bo znalo razločevati med dobrim in hudim. Salomon ni prosil za svoje ugodnosti in privilegije, ampak za to, da bo znal pošteno in pametno presojati v različnih življenjskih situacijah. O podobnem govori tudi evangelij, ko primerja nebeško kraljestvo z zakladom in čudovitim biserom, za katere se je vredno potruditi in zastaviti vse, da bi ga dobili. Tako dela moder človek. Naredi vse, da dobi tisto, kar je resnično vredno. Ne poskuša ga dobiti s prevaro, niti ga ne poskuša ukrasti ali prevzeti, kot bi rekli v sobnem jeziku. Zanj se je treba potruditi, žrtvovati vse, kar človek ima, da ga dobi. In nebeško kraljestvo je največji zaklad, ki ga lahko dobimo, zato se potrudimo in zastavimo zanj svoje življenje, kajti le tako bomo podobni modremu človeku, ki ima razumno srce in ga navdihujejo poštena dejanja.
    Odlomek iz prve knjige kraljev (3,5.7-12) nam opisuje, kako je Salomon bil postavljen za kralja in kako se mu je v sanjah prikazal Gospod in mu postavil vprašanje: »Kaj naj ti dam?« Toda Salomon ga ni prosil za dolgo življenje, zdravje, bogastvo ali odstranitev sovražnikov, ampak za razumnost in pravo razsojanje. To potrebujemo tudi mi. V svetu zmede in različnih ponudb moramo biti preudarni, da nas lepe besede in obljube ne prevarajo; ni v ospredju trenutna korist, ampak korist na daljši rok. Za zdravo pamet so bližnjice navadno usodne. Modrost namreč ni povezana z bogastvom, ampak s pravilno moralno držo, da nas lahko naša vest vedno hvali.
    Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (8,28-30) takole zapisal: »Njim ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu!« Ker je Bog naše središče, bomo vse gledali z njegovimi očmi in bomo v vsakem človeku prepoznali Božji obraz. On je tisti, ki nam daje pravo modrost in preudarno srce. Kdor se na Boga zanese, se bo z lahkoto izognil raznim prevaram, ki jih je poln naš svet. Dobro se moramo zavedati, da ni vse zlato, kar se sveti; biti moramo zelo previdni, da ne zaidemo s prave poti, predvsem kar se duhovnosti tiče, saj mnogi želijo speljati človeka v napačno smer. Veliko pasti tiči v sodobnih duhovnih smereh. Zato moramo še posebej prositi Gospoda za pravo modrost in preudarnost.
    Že tretjo nedeljo zapored razmišljamo o nebeškem kraljestvu. Tokrat nam Jezus v ospredje postavi vrednost nebeškega kraljestva. Je nekaj najbolj dragocenega, za kar se splača potruditi. Pravi, da je nebeško kraljestvo podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima in ga kupi. Kateri biser je največji? Večno življenje. Zanj moramo biti pripravljeni žrtvovati vse, kar imamo, tudi kakšno materialno korist in užitke, ki ustvarjajo samo nove potrebe. Samo eno je potrebno: najti smisel svojega bivanja. Pri tem nam lahko pomaga samo prava modrost, ki jo daje edino Bog. Prilike temeljijo na veselju, ki ga prinaša odkritje zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je zgolj posledica tega veselega odkritja. Brez veselja ne moremo prav usmeriti svojega življenja. Jezus nas vabi, naj zaradi veselja, ker smo ga sprejeli in spoznali, zapustimo vse drugo. Zaklad, ki napolnjuje srce, prinaša ogromno veselja. Če hočemo iz njega živeti, prosimo za Duha razločevanja, podobno kakor je kralj Salomon prosil za modrost. Modrost nam bo dana od zgoraj. Le veselje, da smo odkrili zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustimo. Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju našega srca, bomo zanj zlahka dali vse druge dobrine. Kardinal J. H. Newman je zapisal: »Ljudje smo v temi, kar zadeva nas same. Ko delamo, tipamo v temi in vsak trenutek lahko pademo. Tu in tam morda malo vidimo, ako poskušamo vplivati na svojega duha in ga razgibati, nam je, kakor da ravnamo z občutljivo in nevarno napravo, ki o njej ne vemo, kako deluje in kako nepričakovane in strašne učinke lahko sproži. Usmerjati, obvladovati svoje srce, to presega naše moči. V takih okoliščinah nam je v uteho, da se lahko ozremo na Boga.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOVO SPREMENJENJE NA GORI

Njegov obraz se je zasvetil kot sonce
   Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.«
Mt 17,1-9

POGLED Z DRUGAČNIMI OČMI
    Danes Cerkev obhaja praznik Jezusove spremenitve na gori. Vsakdo izmed nas, bi si želel pokukati v prihodnost. Radi bi vedeli, kaj se bo zgodilo in kaj nas čaka na naši življenjski poti, da bi se tako lahko izognili raznim nevšečnostim. Jezus je vpogled v nebeško slavo omogočil samo trem apostolom, ki jim je še posebej zaupal. Ob doživetju nebes, ko sta se jim prikazala Mojzes in Elija, jim je vzelo sapo in niso se znašli. Nebesa so nekaj, česar si ne znamo predstavljati in vendar se moramo zanje odločiti že sedaj. Papež Benedikt XVI. je dejal: »Gre za dogodek v Jezusovem življenju, ki nas vabi, da mu sledimo po poti križa in upremo oči svojega srca v skrivnost Božje luči, ki premaga strah pred temo zla. Kakor Peter, moramo vsi prositi Gospoda, da bi živeli na gori Tabor. Ko je dana milost globokega doživetja Boga, gre za nekaj podobnega, kar so učenci doživeli na gori Tabor med Jezusovim spremenjenjem: za trenutek so okušali del nebeške blaženosti. Gre za trenutke, ki nam jih Bog nakloni zlasti v času preizkušenj, vendar nobenemu človeku na zemlji ni dano živeti na gori Tabor. Človekovo življenje je namreč pot vere in kot takšno veliko bolj napreduje v somraku kot pa na polni svetlobi, ne brez trenutkov teme in padcev. Dokler smo na zemlji, se naš odnos z Bogom odvija bolj v poslušanju kot pa v videnju, taka vrsta notranjega zrenja pa se dogaja pri zaprtih očeh, zahvaljujoč notranji luči, ki jo v nas prižge Božja Beseda.«
    Prerok Danijel (7, 9-10.13-14) je imel videnje Božjega veličastva. Ko je gledal obličje Boga na Božjem prestolu, je vse razumel, zato je lahko zapisal: »Njegova oblast je večna, neminljiva oblast in njegovo kraljestvo neuničljivo.«
    Apostol Peter, ki je bil navzoč ob Jezusovem spremenjenju, je v svojem drugem pismu (1,16-19) zapisal: »Nismo se oprijeli namišljenih bajk!« To, kar so apostoli oznanjali, je resnica, povezana z številnimi izkušnjami. Zato je vse, kar so zapisali, razodeto od Boga in zapisano za nas, ki nismo imeli takšnega privilegija, da bi lahko videli in tipali.
    Kristus je svoje tri učence »Petra, Jakoba in Janeza peljal na visoko goro«. Na vprašanje, kako se vzpenjati na goro, bo izkušen gornik odgovoril, da počasi, a enakomerno in vztrajno. Svetoval bo, da se tu in tam za trenutek ustavimo in se ozremo na prehojeno pot ter občudujemo razgled in široko obzorje. Z vrha gore vidimo pokrajino, hiše, drevesa, poti, skratka vse, kar je, z drugačnimi očmi, kot jih vidimo takrat, ko hodimo tik ob njih. Z vrha vidimo stvari drugače, z drugačnim pogledom. Vemo, da »Bog vse vidi in vse ve« ter da mu ni nič skrito in vendar je večno blažen. Če gledamo na svet z Božjimi očmi, bo ta spremenjen, mi pa blaženi kot apostoli na gori, kjer je bilo Petru tako lepo, da je rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj«  in je hotel, da bi tam ostali. Na gori Tabor so Peter, Jakob in Janez zrli slavo Božjega Sina. Ključna točka je ta, da spremenjenje napoveduje vstajenje, to pa predpostavlja smrt. Jezus apostolom pokaže svojo slavo, da bi imeli moč soočiti se s škandalom križa. Dojeli so, da bo potrebno iti skozi trpljenje, da bi dosegli Božje kraljestvo. Kristus nam kaže, da je prava lepota Božja ljubezen, ki z lučjo vstajenja osvetljuje in spreminja tudi temno skrivnost smrti. Da bi vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, mu slediti po poti križa. Poslušati ga, kakor ga je poslušala Marija. Poslušati ga v njegovi Besedi, ki jo varuje Sveto pismo. Poslušati ga v samih dogodkih našega življenja, prizadevajoč si iskati v njih sporočila Božje Previdnosti. Poslušati ga v bratih, predvsem pa v najmanjših in najbolj ubogih, do katerih sam Jezus zahteva našo konkretno ljubezen. Ko vidimo Kristusa v spremenjeni luči in je On v središču, se spremenijo dimenzije stvari: v Božjih očeh so osebe velike, medtem ko so drevesa pomanjšana v majhne grmičke in gore služijo le za podnožje. To je pogled z Božjimi očmi. V vsakdanjem svetu je nevarno, da bi bil človek zaslepljen od materialnega in površinskega blišča stvarnosti. Cerkveni očetje namreč trdijo, da strastno zrenje materialnih stvari zatemni pogled duhovnih stvarnosti. Nujen je duhovni pogled, pogled vere, ki bo spremenil naše dojemanje oseb, stvarnosti in dogodkov. Spremenjenje na gori naj postane tudi program našega življenja: trudili se bomo, da bi videli svet v luči vere, z Božjimi očmi. Če bomo gledali v tej luči, se ne bo spremenil samo svet okrog nas, ampak se bomo spreminjali tudi mi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Jezus vabi Petra k sebi
    Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil? « In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«
Mt 14,22-33

OPRIMO SE NA JEZUSA
    Velikokrat se nam zgodi, da je naš pogled zatemnjen in ne vidimo prihodnosti pred seboj. Podobni smo apostolu Petru, ki se je pogumno stopil v vodo, da bi čim prej prišel do Jezusa, a ga je močan veter oviral, da se je začel potapljati. Zato je zavpil: »Gospod, reši me!« Tudi za nas je Petrova odločitev dobrodošla. Ko zmedeni tavamo v temi, ko ne vemo, kam nas vodi pot, ko so se nam podrli vsi ideali, tedaj je treba iskati rešitev pri njem, ki je naš odrešenik. Toda kje? Ta namig nad ponuja prerok Elija. Gospoda ni bilo v viharju, ni ga bilo v potresu, ni ga bilo niti v ognju. Za vsem tem je pršel glas rahlega šepeta in Gospod je bil v njem. Samo v tišini moremo slišati Božji šepet, ko izključimo zunanje glasove in umirimo svoje misli, šele takrat moremo slišati Božji glas. Prizadevajmo si, da ga zaznamo, mu prisluhnemo in odgovorimo nanj. On nas čaka, kot je čakal učence na morju. Premagajmo strah in pogumno stopimo po poti za njim. Če nas bo strah ne bomo uspeli, reši nas edino zaupanje v Božjo moč in pomoč.
    Vsakdo bi hotel videti Božji obraz in verovati. Vendar je naša podoba o Bogu dostikrat zgrešena: iščemo zunanjo veličino, Bog pa je blizu človeku v drobnih, neznatnih rečeh, ki ne zbujajo pozornosti. Prva knjiga kraljev (19,11-13) sporoča, da Boga ne najdemo v manifestacijah moči, ampak v miru in notranji zbranosti. In ko je prišel Gospod v lahnem vetriču, si je Elija s plaščem zagrnil obraz, pa ne zato, da ne bi videl Boga, ampak, ker se je bal smrti. Boga ne moreš videti, če ne umreš.
    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (9,1–5) razodene še drugačen strah. Takole pravi: »Želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu!« Povzroča mu silno žalost, neprekinjeno bolečino v srcu. Skrbi ga možnost pogubljenja sonarodnjakov – Judov. Pavel je zaskrbljen zanje z vsem bitjem. Zato izreče strašne besede, ki pa hočejo biti besede neizmerne ljubezni. Bil bi pripravljen sam biti pogubljen, če bi s tem omogočil zveličanje Judom. Tudi naš narod je pogostokrat brez kompasa, vendar ne obupujmo: treba je moliti in trpeti za narod, da se nas bo Bog usmilil in nam pokazal rešitev.
    V evangeliju po Mateju (14,22–33) se vsi apostoli prestrašijo, ko zagledajo sredi jezera Jezusa, ki hodi po vodi. Ko se na zemlji pojavi dogodek, ki presega zemeljske zakonitosti in vnaša nadnaravno v naravno, nastopi strah pred nadnaravnim. Vendar Bog na ta človekov strah redno reagira z opogumljanjem: »Ne bojte se!« Poslušati te Božje besede pomeni popolno zaupati v Boga. Zaupaj Mu tudi takrat, ko ne čutiš trdnih tal pod nogami, tako kot otrok v materinem naročju. Občutje njenega naročja mu daje popolno gotovost, da je na varnem. Za vero odraslega ta podoba pomeni odpovedati se zanašanju nase in se celostno zanašati na Boga. Učenci ne spoznajo Jezusa, kajti mislijo, da je prikazen, ki hodi po vodi. Ko se Jezus da spoznati, se pomirijo in Peter na Jezusovo povabilo steče proti njemu. Dokler gleda Jezusa in zaupa, more hoditi po vodi, saj zaupa vanj. Ko ga popade strah, se začne potapljati, zato prosi Jezusa, da ga reši. Ko podamo Jezusu roko in ko se prepustimo njemu, zmoremo vse, ko pa se nas polasti strah, pomeni, da nimamo več kontakta z Jezusom in ne vidimo več cilja in začnemo se pogrezati v temo. Na poti nas marsikaj zmede in odtavamo v napačno smer, vendar se moramo ustaviti, razmisliti in znova preveriti smer ter se ponovno povezati z Jezusom, ki nas usmerja v resnično življenje in srečo. V teh počitniških dneh, ki nam dajejo veliko možnosti za umiritev, se osredotočimo na Boga, ki nas čaka, da ga mu zaupamo in se predamo v njegove roke. Naj nas ne bo strah Boga, ker nas ljubi in nam želi dobro. Bodimo odprti zanj, da bo mogla milost, ki jo v obilju deli slehernemu človeku, prodreti v naše srce in obroditi dober sad. »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« pravi Jezus. Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Ko nam je najhuje, nas čaka, da razblini temo, ki nas je zagrnila. Samo reči moramo s Petrom: »Gospod, reši me!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Jezus hvali vero poganske žene
   Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Mt 15,21-28

ODREŠENJE ZA VSE
    Ko je govora o veri, marsikdo razmišlja, da je to nekaj preživetega, nekaj, kar ni aktualno za današnji čas. Današnji čas bolj potrebuje dokaze, to kar je mogoče izmeriti in preizkusiti. Toda za odrešenje je potrebna vera; vera, da nas je Jezus odrešil. V evangeliju beremo o srečanju med Jezusom in kanaansko ženo, ki kljub nekoliko nenavadni zavrnitvi veruje in je popolnoma prepričana, da Jezus more rešiti njeno težavo. Žena je čutila, da pravi Bog ne dela razlik med ljudmi, ker smo vsi grešniki in vsi potrebujemo odrešenika. Tudi mi se ne smemo zgražati nad tistimi, ki so nekdaj tajili Boga, sedaj pa so prišli blizu. Vsi smo namreč otroci istega nebeškega Očeta in se moramo truditi za enake pravice vseh. On nas ima neskončno rad in želi, da se imamo radi tudi mi med seboj. Z ljubeznijo nas je Jezus odrešil, da bi uničil moč sovraštva in zla nasploh. Zato je prav, da mu ljubezen tudi vračamo. To pa storimo tako, da spoštujemo in imamo radi vse ljudi okoli nas. Če je v naših odnosih kaj narobe, bodimo pripravljeni podati roko sprave vsakomur, ki jo je pripravljen sprejeti.
    Prerok Izaija (56,1.6-7) nam prinaša sporočilo Boga: »Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.« Poslušanje in sprejemanje drugega, posebno še, če ima drugačno mnenje od nas, je za mnoge trn v peti. Naklonjenost drugemu je predpogoj, če hočemo, da se bo Jezusova ljubezen širila in objela vse človeštvo. Ni pomemben naš položaj v družbi in debelina naše denarnice, ampak da smo spoštljivi, da nimamo predsodkov, da smo odprti in pripravljeni pomagati vsakomur, ki nas prosi.
    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (11,13-15.29-32) med drugim pravi: »Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.« Bog se ni kesal, da je ustvaril človeka, čeprav ga ta pogostokrat zavrača in beži pred njim. Bog ostaja zvest in zato noče delati razlike med tistimi, ki se imajo za pravične in grešniki. Odrešenje je zastonjski dar slehernemu človeku, zato si ga nihče ne more lastiti ali se celo ponašati s svojimi zaslugami zanj. Njegova milost je za vse, zato posnemajmo Boga v njegovi velikodušnosti..
   Uboga kanaanska žena je prosila Jezusa: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Niti ni prosila zase, ampak za svojo hčer, ki so jo mučili hudi duhovi. Ta vzklik je posebnost notranje drže kanaanske žene. V tem vzkliku se pokaže velik razkorak med njo, poganko, in njim, judovskim prerokom. Ona ne zmanjšuje razdalje med njima, ampak jo poudari. Ko ji Jezus odvrne, da se kruh ne meče psom – za Jude so bili namreč pogani psi –, se žena ne pritožuje, niti se užaljena ne odmakne. Ne reče znane in oporečne izjave, da je vera opij za ljudstvo, ker naj bi razvrednotila človeka. Jezusovo primero razvije in obrne sebi v prid. Prizna, da nima pravice do kruha, za katerega prosi. Ve pa, da zaradi obilja tega kruha lahko kakšna drobtinica pade na tla tudi zanjo. S tem kaže, kako močno zaupa Jezusu. Ne domišlja si, da ji je kaj dolžan ali da si ona kaj zasluži. Nuja jo sili v vero. Ne vidi drugega izhoda in pomoči. Ljubezen do hčere je močna. Da jo reši, se ne boji obrniti na preroka, o katerem je slišala tako čudovite reči. Naša srca so pred Bogom kakor ta kanaanska žena. Res je, da smo mi Gospoda že srečali. Ne moremo pa reči, da smo že v celoti prežeti z lučjo evangelija. V številnih vidikih življenja smo pogani kakor Kanaanka. Do Jezusa lahko pridemo le tako kakor ona. Pri njej je zaupanje v Jezusovo moč tesno povezano z zavestjo o lastni nevrednosti. Globoko se tudi zaveda, da ozdravljenje in življenje nujno potrebuje. Po čem vidimo, da se z iskreno vero in vedno bolj s srcem približujemo Bogu? Po tem, da se vedno bolj zavedamo svoje grešnosti in za svoje gorje navajamo manj opravičil. Pred Bogom bomo iskreni takrat, ko se bomo nehali izgovarjati na druge ter za vse slabo obtoževati dogodke in svet. Takrat ko za svoja slaba dejanja ne bomo iskali slabih izgovorov in opravičil, bomo pred Bogom res iskreni. Odkrili bomo, da se Bog ne more upreti našemu klicu. Lažje se bomo odpovedali domišljanju, kaj vse je Bog dolžan storiti za nas. Tako se bomo znebili tudi vseh neskončnih pričakovanj in zahtev, ki jih v svojem srcu gojimo do drugih. Vse te umišljene zahteve ovirajo in zavirajo rast naših odnosov z bližnjimi. Prosimo Gospoda, da bi se znali iskreno obrniti k njemu v svojih potrebah in da bi mu popolnoma zaupali.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Jezus obljubi Petru ključe kraljestva
   Ko je tisti čas Jezus prišel v pokrajino Cezarêje Filípove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je učencem naróčil, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus.
Mt 16,13-20

KDO JE ZAME JEZUS KRISTUS
    V današnjem evangeliju Jezus vpraša svoje učence: »Kaj pa vi pravite. Kdo sem?« Kaj bi mi odgovorili, če bito vprašanje zastavil nam osebno? Verjetno zelo različno, kakor pač kdo čuti. Zagotovo bi bili najprej v nekakšni zagati, saj si povprečen kristjan redko ali nikoli ne zastavi tega vprašanja. Za mnoge je krščanstvo le nekaj zunanjega, kot »zakmašna« obleka, ki si jo nadenejo za določeno priložnost. Ko je dogodek mimo, se spet preoblečejo v vsakdanja oblačila. Kaj to pomeni? Da naše vsakdanje življenje poteka po drugih tirnicah, kjer niti deset Božjih zapovedi ne velja. Zato smo takšni kot smo: brez prave usmeritve, brez jasnih ciljev, brez želje, da bi bili močne osebnosti. Takšni nismo sposobni niti kvalitetnega življenja, še manj pa za delo za Božje kraljestvo. Tako smo zaradi svojega neprimernega življenja slab zgled ali celo ovira za tiste, ki nas opazujejo. Pogosto se sliši očitek: »Saj niste nič boljši kot mi, ki ne hodimo v cerkev.« Resda ta očitek ni vedno upravičen, a je dobro, da zato pregledamo svoje življenje in popravimo to, kar ne delamo prav. Skrajni čas je, da pospravimo svojo notranjost in naredimo prostor za Boga, našega Stvarnika in Vodnika.
    Prerok Izaija (22,19-23) je takole sporočil Gospodov sklep upravniku dvora v Sobnu: »Vrgel te bom iz tvoje službe in te pahnil s tvojega mesta!« To sporočilo je namenjeno vsem, ki so pozabili, da jih je Bog poklical v življenje z določenim poslanstvom, ki ga je treba izpolniti. Pomembno je, da najdemo odgovor na vprašanje: »Sem vogelni kamen, ali kamen spotike?« Če računam le na svojo moč, potem težko računam tudi na pravi uspeh. Če pa računam na pomoč Boga, ki mi je dal poslanstvo, bom to poslanstvo lahko dobro opravil. Poslanstvo je trdno le takrat, ko se damo voditi Bogu in vse naše delovanje temelji na zaupanju v Božjo previdnost. Potrebno je, da priznam pred Bogom svojo majhnost in nemoč in dopustim, da on deluje preko mene, da sem dobro orodje v njegovih rokah.
    Apostol Pavel se namreč v pismu Rimljanom (11,33-36) takole sprašuje: »Kdo je spoznal Gospodov um?« V Gospodu je vir modrosti in spoznanja. Njegova veličina presega vse, njegova dobrota je neizmerna. Na žalost je človekova prevzetnost zelo velika in težko prizna, da nič ne ve, kot bi rekel grški filozof Sokrat. Ponižnost ni slabost, ampak krepost, ko veš, koliko si vreden in se pustiš vedno poučiti. Zato naj bo Bog naš svetovalec. Z njim bo naša pot trdna, naši koraki zanesljivi, naša ljubezen dejavna.
    V evangeliju nas kar malo preseneti Petrov hiter in jasen odgovor na Jezusovo vprašanje kdo je zanj Jezus Kristus. Peter je namreč bil velikokrat negotov, omahljiv in tako podoben nam. »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« se je glasil prepričljiv Petrov odgovor. Peter je bil odprt za Božjo milost, zato je ta odgovor sad te odprtosti. To mu pove tudi Jezus, ki mu da vedeti, da ta odgovor pač ni »zrasel na njegovem zeljniku« ampak mu je bil dan od zgoraj. Tudi mi moramo poiskati svoj odgovor na Jezusovo vprašanje in ugotoviti, kaj nam pomeni Jezus v našem življenju. Tako bomo tudi svojemu življenju dali pravo vrednost. Naj bo naš odgovor resničen in globok: Ti si Kristus, moj Odrešenik in Zveličar. Koliko je ovir v nas in zunaj nas, ki onemogočijo tak resnično globok odgovor. Mesenost in posvetnost nas ovirata. Je to razlog za malodušje? Nikakor! Tukaj je potrebna krščanska ponižnost. Vse prihaja od zgoraj. Smo nenehni iskalci upanja. Bog nam daje vero in moč, da zmoremo dati tudi mi tak odgovor. Kristus svojih ne zapušča. Ni mogoče živeti brez načrta, od danes do jutri, ker je takšno življenje hoja brez kompasa. Zato je  spodbuda starih grških filozofov aktualna še danes: »Spoznaj samega sebe!« Kristjani pa dodamo: »Prepusti se Kristusu, ki je tvoj odrešenik!« Francoski mislec Blaise Pascal si je zastavil vprašanje o Jezusu takole: »Če je evangelij resničen, če je Jezus Kristus Bog, kje je potem kakšna težava?« O tej Pascalovi misli je prav, da razmislimo tudi mi. Morda je marsikdo prepričan, da je Jezus resnični Bog. Manj pa je takih, ki so prepričani, da je resnično navzoč v sv. evharistiji. Morda je to vprašanje, ki bi ga Jezus postavil današnjemu kristjanu. Naj bo naš odgovor jasen: »Verujem, da si povsod navzoč, posebej pa še v sv. evharistiji, ki si nam jo podaril in si po njej vedno navzoč med nami.« Bog nam daj milost žive in trdne vere!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Hoja za Kristusom zahteva odpoved
   Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«
   Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«
Mt 16,21-27

TRPLJENJE ODREŠUJE
    Božja beseda današnje nedelje nam spregovori o trpljenju. Kako sodobnik sprejema trpljenje? Zanika ga in se ne želi z njim soočiti, kot da ni del vsakdanjega življenja. Nihče si ne želi trpeti, pa naj bo trpljenje še tako odrešujoče. Veselje in žalost, smeh in bolečina, vzhičenost in malodušje so ekstremi, ki prepletajo naš vsakdan; pravo, uravnoteženo življenje naj bi bilo nekje v sredini. Trpljenje je stalno prisotno in spremlja ljudi skozi vso zgodovino. Doživljamo ga v različnih oblikah: lahko je fizično trpljenje, ki prizadene naše telo, ali pa duševno trpljenje, ki ga pogosto povzročamo drug drugemu. Takšno trpljenje je občutil prerok Jeremija, ki ga sodobniki niso sprejeli, ker je sporočal Božja sporočila. Doživel je zasramovanje, preziranje in posmeh. Podobno se dogaja tudi v naših časih, ko zasmehujejo in celo fizično mučijo in pobijajo kristjane. Jezus je to napovedal. Tudi sam je šel skozi trpljenje, da nas je osvobodil pogubljenja. Kdo bi mogel to razumeti? Niti njegovi učenci tega niso razumeli, ampak so želeli, da se to ne bi zgodilo. Toda Jezus nas nagovarja, naj se brezupno ne upiramo trpljenju, ampak vzamemo svoj križ in ga nosimo za njim, kajti trpljenje nas očiščuje in odrešuje. Križ je ključ, ki nam odpre vrata nebeškega kraljestva.
    Prerok Jeremija (20,7-9) žalosten godrnja in govori Bogu: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati!« Bog ima z vsakim človekom svoje načrte, zato je vsak naš upor odveč: osebni načrt je treba spoznati in ga uresničiti, če hočemo biti zadovoljni na tem svetu in srečni v večnosti. Tudi Jeremija ugotavlja, da če ne bi več govoril v Božjem imenu, bo v njegovem srcu kakor goreč ogenj, ki ga ne more ugasiti. Kristjani moramo oznanjati Jezusov nauk ne glede na to ali smo dobro sprejeti ali ne. Božja ljubezen v našem srcu nas nagovarja k temu. Zato bodimo pogumni in se ne bojmo križa, ki nam ga nalaga Jezus, kajti ni pretežak, ampak nam ga daje po meri.
    Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (12,1-2) svari: »Ne prilagajajte se temu svetu!« Ta svet išče le koristi in vsaka reklama je narejena z namenom, da olajša naše denarnice. Veliko stvari kupimo in jih potem zavržemo. Raje se ozirajmo na svojega Odrešenika, ki se je daroval za nas in se tudi mi dajmo v živo, sveto in Bogu všečno daritev. Potrudimo se, da bi spoznali, kaj hoče Bog. To bomo zmogli le, če bomo poskušali biti Jezusu podobni.
    V evangeliju beremo o tem, kako Jezus napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Učenci tega niso razumeli, zato jim ta beseda ni bila pogodu. Peter ga je poskušal odvrniti od takšne poti. Toda Jezus je poznal svoje poslanstvo in je obsodil Petrovo prizadevanje, da bi ga obvaroval pred trpljenjem. »Proč od mene satan!« ga opozori Jezus. Takšno mišljenje izhaja od sveta, ki ga nagovarja satan na vse mogoče zvite načine. Če se poskušamo izogniti križu, ki nam ga je naložil Gospod, ne sprejemamo njegove volje v celoti. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, pove Jezus v evangeliju. Če hodim k maši in zakramentom, a po drugi strani živim tako, kot je všeč svetu, sem v službi dveh gospodarjev. Jezus je jasen: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Človekova pamet je navadno zelo kratka, želje pa ne poznajo meja. Zato je treba krotiti svoje čute in se odločati za stvari, ki ostanejo in jih zob časa ne more uničiti. Človekov smisel ni v stvareh, ampak v sodelovanju s Stvarnikom in v soustvarjanju Božjega kraljestva, ki je med nami šele kot načrt, ki ga je potrebno vsak dan sproti uresničevati. Tudi trpljenje je del tega uresničevanja načrta, zato nas Jezus vabi, da vsak dan vzamemo svoj križ in hodimo za njim. Sprejeti križ pomeni, da vse, kar nam življenje prinese, darujemo Gospodu, kajti on nam pomaga pri prenašanju našega križa. Ko pridejo težave, lahko prosim Gospoda, da mi jih odvzame, ali pa sem pripravljen sprejeti ponujeni križ: »Trpiva skupaj, ljubi Jezus, ko zbada trnje, rani križ, izpijva skupaj grenki kelih, sladak je, če z menoj trpiš.« Tako se naše trpljenje spremeni v blagoslov, posebej če ga darujemo za rešitev grešnikov in za ljudi, ki so zašli s poti za Gospodom. Priznati moramo, da težko sprejemamo trpljenje, saj ne vidimo njegovega smisla. Če bi zmogli spoznati Božji načrt in svojo vlogo v njem, bi nam šlo lažje. Zato potrebujemo veliko milosti, predvsem pa mora biti naše srce neprestano odprto za sprejemanje Božje milosti. Le-to prejemamo tudi preko raznih ljudi, ki jih srečujemo na svoji poti. Gospod, pomagaj slehernemu izmed nas, da bomo zmogli razumeti te skrivnosti in iti za teboj, edinim odrešenikom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Brata je treba klicati k spreobrnitvi
   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
   Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Mt 18,15-20

MOLITEV NAS ZDRUŽUJE
    Če je bila prejšnjo nedeljo tema, kako sprejeti križ in ga nositi z Gospodom, je to nedeljo v ospredju še ena velika tema, to je svarjenje in molitev. Zakaj je pomembno, da posvarimo brata ali sestro? S tem ga lahko rešimo pred napačno odločitvijo in mu pomagamo, da izbere pravo pot in se reši. Naloga nas kristjanov je, da sodelujemo pri odreševanju človeštva, tako da živimo kot nas uči Jezus in hodimo po poti za njim. On nas vabi, da se aktivno vključimo v proces odrešenja. Zato ga moramo prositi v zaupni molitvi. Molitev je zelo pomembna v življenju kristjana. Apostolom je obljubil svojo prisotnost: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To ne velja le zanje, ampak tudi za vse nas. Skupna nedeljska srečevanja, skupna molitev, skupni interesi, ko se trudimo za dobro vseh, vse to je značilnost krščanstva, ki naj bi bilo vez med številnimi religijami in verskimi prepričanji. Vsi izpovedujemo vero v enega in istega Boga, ki ga posamezne religije drugače pojmujejo. Pravi Bog ne dela razlik med ljudmi, ampak nas povezuje v bratstvo, saj imamo v nebesih vsi istega Očeta, ki nas ima rad in mu ni vseeno, kaj se bo zgodilo s človeštvom. Bodimo zato skromne lučke, da v temi nihče ne bo zgrešil poti.
    Preroki so bili neke vrste stražarji v Izraelovi hiši. Bog jih je pošiljal s posebnim sporočilom, da posvarijo narod pred različnimi zablodami in ga vodijo po varni poti. O tem nam spregovori prerok Ezekijel (33,7-9). Takole mu spregovori Gospod: »Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvári v mojem imenu!« Mi vsi smo danes poslani v svet kot glasniki Božje ljubezni: kadar posvarimo brata, ki je zašel, naredimo to previdno in prizanesljivo, da bo začutil, kako ga ima Bog rad in se bo spreobrnil. To bomo najbolje opravili, če se bomo z molitvijo obrnili h Gospodu in od njega prejeli milost, ki nam pomaga pri naših dejanjih.
    Apostol Pavel je hrabril Rimljane, naj ne bodo nikomur nič dolžni, razen če gre za medsebojno ljubezen. V pismu Rimljanom (13,8-10) med drugim pravi: »Ljubezen bližnjemu ne prizadene hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.« Kdor namreč ljubi drugega naredi največ, kar je sposoben narediti. Jezus, ki je na križu umrl za človeštvo, je zapoved ljubezni izpolnil do konca. Zato posnemajmo Boga v njegovi nesebični ljubezni.
    Evangelij nam spregovori o spravi in molitvi. Moč molitve je v tem, da nas poveže med seboj in nas naredi hvaležne Bogu za številne milosti, ki jih prejemamo. Zato je tako potrebna skupna molitev, ko se zedinimo drug z drugim, ko med nami ni razlik, ko si podamo roko sprave in se skupaj trudimo za mir med nami in za dobro vseh ljudi. V vsakdanjem življenju je mir predvsem sprava: sprava z Bogom, s samim seboj, z ljudmi in s svetom. Ko nas Jezus vabi k bratskemu opominjanju, nas ne vabi k temu, da bi se vtikali v osebne stvari bližnjega. Vabi nas v držo in evangeljski način odnosov z bližnjim, temelječ na spravi, ki jo je začel on. Upoštevajmo te vidike: Bodimo diskretni. Ne kažimo s prstom. Začnimo zaupno. Šele potem pride na vrsto presoja drugih, ki mora biti prav tako zaupna. Kar zavežemo na zemlji, bo zavezano v nebesih. Oblast ključarja imajo tudi verniki, ne le Peter. Če zavežeš, boš tudi sam zavezan. Če odvežeš, boš tudi sam odvezan. Bog se do nas vede v skladu z oblastjo, ki nam jo je dal. Če odpuščamo, nam bo odpuščeno. Če ne, nam ne bo. Če smo velikodušni do bližnjih, bo tudi Bog do nas velikodušen. Zato si moramo prizadevati za dobro. Dogodek sprave namreč vsem ljudem in vsakemu posebej neposredno govori o Božji navzočnosti. Ravno tako se besede »če sta dva izmed vas soglasna v kateri koli prošnji« ne nanašajo najprej na molitev, ampak na spravo, na mir med brati, ki ga dajemo in sprejemamo ter je edini pogoj za iskrenost molitve in edino zagotovilo, da bo molitev uslišana. Odpuščanje je znamenje skrivnostne in močne ljubezni, ki prihaja od Boga in korenito spreminja vse naše življenje. Bog iz sebe naredi dar za nas. Tudi nas vabi, da smo dar. Tudi mi se lahko podarjamo drugim ljudem, saj se nam Bog nenehno osebno podarja. V tem je ljubezen in srčika odpuščanja. Če jo sprejemamo, jo lahko tudi podarimo. Naj nas Bog utrdi v odpuščanju in podarjanju samega sebe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Odpuščanje nima meje
   Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
   Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
   Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
   Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
   Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«
Mt 18,21-35

BODIMO USMILJENI IN ODPUŠČAJMO
    V svetu je veliko vojn, sovraštva in različnih oblik medsebojnih spopadov. Vsakemu treznemu opazovalcu je jasno, da to ne vodi do pravih rešitev in je sobivanje ljudi, ki pripadajo različnim veram in družbenim sistemom, iz dneva v dan težje. Roka sprave je potrebna neštetokrat, tudi če je ista oseba že neštetokrat razočarala. Bog se ne naveliča ljubiti človeka, ki je vsak dan nezvest, zato pričakuje od svojih učencev, da ravnajo enako: ljubijo kljub temu, da bo njihova ljubezen lahko prezrta ali celo pohojena. Ljudje bi se veliko raje maščevali in tako zadostili »pravici«, a to ne prinaša pravih koristi. Nasilja ni mogoče odpraviti z nasiljem. Še več, tisti, ki druge zastruplja, ne more pričakovati, da bo pri Bogu dobil zdravilo za svoje tegobe. Zato mora biti naša ljubezen povezana z usmiljenjem, ki zamiži pred napakami sočloveka in mu daje nove priložnosti, da lahko svoje ravnanje popravi. O odpuščanju nam spregovori današnja Božja beseda. Kako naj odpuščamo, če nekdo pogosto greši zoper nas? Jezus je jasen, saj pravi, da moramo biti neprestano odprti za sočloveka in mu njegove prestopke odpustiti, ne glede na število prestopkov. Kajti odpuščeno nam bo le, če bomo zmožni tudi mi odpuščati ljudem, ki so nas užalili ali celo razjezili. V očenašu, Jezusovi molitvi, prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
    Modri Sirah (27,30-28,7) nas nagovarja: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja?« Kakšna resnica! Se vam ne zdi, da nenehno »iščemo ozdravljenje«? Vprašanje je le, če ga iščemo pri Gospodu. Mar ni to iskanje le prizadevanje, da si podaljšamo življenje tu na zemlji? Govorimo o zdravem načinu prehranjevanja, telesni dejavnosti, varovanju okolja … Saj to ni narobe! Narobe je le, da ne priznamo, da se v našem srcu istočasno dogaja še en proces: »kuhamo jezo« zoper drugega človeka ... Modri Sirah pravi: »Ne srdi se na bližnjega, jenjaj sovražiti, ne maraj za pogrešek, imej usmiljenje, odpusti krivico svojemu bližnjemu … tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.«
    Včasih nam je težko odpustiti. Peter je Jezusa vprašal, kolikokrat mora odpustiti. Jezus mu odgovarja s priliko o neusmiljenem dolžniku. Prvi služabnik iz prilike je gospodarju dolžan deset tisoč talentov. To smo mi (vsak človek) v odnosu do Boga. Velika številka hoče poudariti, da tega dolga ni mogoče plačati niti povrniti. Pred Bogom je vsak izmed nas v takšnem položaju. Tega se v glavnem ne zavedamo, saj večino stvari pripisujemo sebi in se tudi sami pred seboj opravičimo, če delamo slabo. Strah pred Bogom je tako močan, da kljub védenju, da smo res težko grešili, še vedno bolj in nagonsko zaupamo v svojo pravičnost, kakor da bi prosili za odpuščanje in ga tudi sprejeli. Zato svojemu bližnjemu nismo pripravljena odpustiti. Od njega zahtevamo popolnost in pravičnost za vsako ceno. To se danes vidi zlasti po službah, kjer skoraj vsak od drugih zahteva popolnost pri delu in ne dovoli nobenih napak. Teh nadčloveških moči seveda nima nihče, niti tisti, ki jih zahteva od drugih. Ali se zavedamo, da je za vsem tem terorizmom velik strah zase ter prazno in ozko srce? Drugi služabnik, ki je tovarišu dolžan le sto denarijev, to smo mi v odnosu do drugih ljudi. Ne pozabimo, da je razlika med sto denariji in deset tisoč talenti ena proti šeststo tisoč. Prvi je ozkosrčen ter uresničuje pravico v imenu koristoljubja in egoizma. A pri tem ne gre le za preprosto težavo med tovariši, ampak je v igri dostojanstvo samega spoznavanja in doživljanja Boga. Prvi služabnik je hudoben zato, ker se ne spominja, kar je sam najprej prejel od Boga. Še več, hudoben je zato, ker se požvižga na gospodarja, ki ima čut za pravičnost, a je obenem poln usmiljenja. Ne prizna, da je bil pomiloščen in bi torej tudi sam moral biti usmiljen. Vera je edini temelj, na katerem je mogoče doumeti to priliko. Odpuščanje je stvar vere, ne naše velikodušnosti. Učenci ob ukazu, da morajo vedno odpuščati, doživljajo, da njihovo človeško srce tega sploh ni sposobno. Naslonijo se lahko le na vero. Vera ni nič drugega kakor zavedanje zaveze z Bogom, ki nam je razodeta prav v odpuščanju greha in v sposobnosti, da živimo v sožitju z njim. Moč za odpuščanje lahko dobimo le iz zaupanja v Boga. Vera je moč, ki nas preobrazi ter doseže čudež odpuščanja sočloveku. Naše odpuščanje je znamenje Božjega življenja, ki smo ga oboji deležni. Ko tako močno zaupamo Bogu, da smo sposobni izžarevati njegovo popolno odpuščanje in nikogar več ne obsojamo, tudi nismo več žrtve zla. Molimo drug za drugega, da bomo znali ta dar odpuščanja sprejeti in deliti z vsemi brati in sestrami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NEDELJA MED LETOM

Božja dobrota presega človekov pogled
   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹
   Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovóril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«
Mt 20,1-16

GOSPOD JE DOBER IN USMILJEN
    Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti kaj dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.
    Gospod je govoril po preroku Izaiju (55,6-9): »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota!« Karal je izvoljeni narod, ki se je oddaljil od pravega Boga in se oklenil božanstev, ki ne morejo pomagati. Pravi Bog ne dovoli bližnjice, ker so te pogubne in človeka zapeljejo, ko ga prepričujejo, da je mogoče v nebesa priti na lahek način. Bog nas po preroku Izaiju tudi poziva, da ga kličemo in zapustimo svoje hudobne misli, kajti vedno se je pripravljen usmiliti se in nam odpustiti, potreben je le resen namen in spreobrnjenje srca.
    Apostol Pavel je v svojem pismu Filipljanom (1,20-24) pisal: »Razpet sem med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se rešil telesa in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem telesu.« Naše življenje je namreč vedno podobno boju med zemeljskim in nebeškim, med užitki tega sveta in hrepenenjem naše duše. Pomirjeni bomo šele v nebesih.
    V evangeliju se srečujemo s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so naše misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujemo od Boga in življenja, da so naše misli tako drugačne od Božjih? Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi¬ smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov mi omejujemo Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sami še nismo nikdar doživeli? Nismo mu dovolili, da se nas dotakne. Morda smo kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29). Če se ne moremo razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imamo isto težavo. Božjega kraljestva si ne pridobimo s svojimi zaslugami, ampak je neskončen Božji dar. Oklepajmo se vere v Jezusa, ker nam zveličanje prihaja po njem, ki je za nas umrl in vstal od mrtvih. Veselimo se z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to, po našem mnenju, zaslužijo le nekateri. Če tako mislimo, smo kakor starejši brat, ki ni bil zadovoljen očetove posebne ljubezni do izgubljene sina, ko se je le-ta vrnil. Bog Oče skrbi za nas vse. Zato naj naše srce več ne mislili samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrnimo se k Njemu in mu dopustimo, da nas prežme njegovo hrepenenje in njegova ljubezen do nas in do vsakega človeka, ki ga srečamo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

Grešniki pojdejo v Božje kraljestvo
   Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.«
Mt 21,28-32

ALI JE MOJA POT PRAVILNA?
    Kdo je na pravi poti in kdo ni? Odgovorov na to vprašanje je nešteto, kajti vsakdo gleda na življenje iz svojega zornega kota. Splošna pravila vedenja in življenja so vedno bolj ohlapna, zato ni več jasnih in trdnih načel. Pravila naj bi potrjevala naše potrebe in pričakovanja, zato je za nekatere vse, kar nas omejuje, protinaravno in marsikdo pravi, da to, kar Bog zahteva od nas, ni pravilno oziroma je nečloveško. Rezultat takšnega razmišljanja je, da so mnogi Boga postavili na stranski tir in se zanj sploh ne zmenijo. Ko je Bog odveč, je tudi človek ničvreden in brez dostojanstva. Zato je treba prenehati s takšno miselnostjo in reči: »Dovolj imam reklam! Hočem živeti v skladu z načrtom, ki mi ga je zaupal stvarnik, sicer nisem več človek!« Brez Boga ne moremo živeti polnega življenja; stalno nam nekaj manjka. On nas nagovarja po svoji besedi, ki jo najdemo v Svetem pismu. Danes nam spregovori o pravilnosti naše življenjske poti. Preveč se zanašamo na pravilnost svojega mišljenja in delovanja, a Bog nas opozarja, da so naše poti nepravilne, če niso v skladu z njegovo voljo. Bog nam je dal merila, ki veljajo že tisočletja, zato jih ne gre zanemarjati, saj so kompas v našem življenju. Seveda včasih zaidemo in hodimo po svojih potih, a On nas vedno čaka in nas vabi, da se vrnemo nazaj na pravo pot. Pogosto preslišimo njegov glas, ker nismo povezani z njim. Iščimo pravo pot in srečali ga bomo! On nas bo sprejel odprtih rok in nam dal obilje milosti, ki jo nujno potrebujemo.
    Prerok Ezekijel (18,25-28) prinaša Božje sporočilo: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje.« Kdor seje razdor, neti prepire in se noče spraviti s svojim bližnjim, ne sme obtoževati Boga za svojo nesrečo in zapostavljenost. Žanje to, kar je posejal: kdor seje dobro, ga ljudje cenijo, kdor pa seje zlobo, ga vsi zapustijo. Vsak posameznik mora sam presoditi, kaj je zanj dobro, in ugotoviti, če je njegovo življenje v skladu z Božjo voljo.
    Tudi apostol Pavel nam po pismu Filipljanom (2,1-11) sporoča: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« Z bližnjim je treba biti na isti valovni dolžini, da ga lahko razumemo in mu pomagamo. Ne prepirljivost, ne slavohlepje, ne kakšna druga oblika poviševanja samega sebe ne prinesejo večje priljubljenosti, ampak prej zavrženost. Zato je treba dobro premisliti, kaj bi radi dosegli in kako bomo s svojo iskreno dobroto čimbolj odpravljali spore in nesoglasja.
    V evangeliju srečamo dva brata, ki jima oče naroči, da gresta delat v vinograd. Prvi se upre, a si pozneje premisli in gre, drugi pa obljubi in ne gre. Kateri je izpolnil očetovo voljo? Verjetno je vsakomur jasno, da prvi. Ta se je premislil, se torej pokesal in šel izpolnit očetovo voljo. Kesanje je povezano z Jezusovo bližino. Ko se kesamo, odpremo srce Bogu. Priznamo, da se po Jezusu oglaša Bog, ki želi spregovoriti na srce vsakega človeka. Kesamo se, ko priznamo, da nam Jezus daje živeti iz tega, da smo od Boga Očeta ljubljeni in da smo kakor on tudi mi sposobni ljubiti. Za Boga je pomembno naše priznanje. Če to priznamo, nam lahko z vsem podari tudi samega sebe. V Božjih očeh smo pravični le takrat, ko se kesamo, da smo krenili po napačni poti, to pomeni, ko sprejmemo željo Boga, da bi bil z nami, ne glede na to, kako smo in kje smo. V tem je Božja volja. Če se grešni ljudje ne kesamo, dajemo več pomembnosti sebi kakor Bogu in tako v svojem srcu ustvarjamo lažno podobo o Bogu. Če torej verjamemo in zaupamo lažni podobi Boga, na koncu iz sebe in drugih naredimo ljudi, ki ne poznajo resnice, so zlagani in pokvarjeni. Zelo pomembno je tudi, da svoje obljube izpolnimo. Vsak, kdor da kaj nase, bo izpolnjeval obljube, čeprav bo težko. Samo takšen človek si pridobi spoštovanje. Žal smo glede obljub pogosto zelo velikodušni, a ko jih je potrebno izpolniti, se pogosto zatakne. Zakaj? Ker smo preveč preračunljivi in koristoljubni. Prava velikodušnost ni v lepih besedah, ampak v iskreni ljubezni, ki ne išče koristi, ampak se popolnoma razda. To je tudi prava pot, ki nas dela bolj podobne Jezusu. Če se bomo držali njegove besede, bomo zagotovo na pravi poti. Zato se povežimo z Jezusovo materjo Marijo, še posebej ta mesec, ki je mesec rožnega venca. Ponižno in vdano prosimo za mnogotere milosti, zase in za vse ljudi, posebej še za tiste, ki prave poti še niso našli.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.