"Prijateljstvo
je cvet enega trenutka in plod časa!"

(August v. Kotzebue)


Imeti prijatelja predstavlja največje bogatstvo na svetu. Toda pravega in iskrenega prijatelja. "Amnicum an nomen habeas, aperit calamitis. (Stiska odkriva imaš prijatelja ali samo njegovo ime.)" Na žalost, je to točno. Šele v stiski, ko nam je potrebna pomoč, spoznamo prave prijatelje. In takrat ni vsako zlo za zlo, na ta način, čeprav okusimo stisko in bolečino, se prepričamo v iskrenost ali neiskrenost tistih, ki nas obkrožajo.

Ljudje se delijo na dobre in slabe. Dobro, tudi po barvi kože, veri, naciji,
jeziku, ki ga govore, spolu. Dobre delim na znance in prijatelje. Slabe niti nimam
potrebe deliti. Ko jih spoznam, ko dožvim njihovo notranjost se trudim biti čim manj v njihovi bližini in v glavnem ohranjam odnose samo  na površinski ravni, ki s časom bledijo ali pa me nauče, da pri naslednjem kontaktu dobro premislim s kom se spuščam v razgovor oz. druženje.
Gotovo je, da imam tudi sovražnike, a jih mnoge ne poznam, ker so ali tako dobro zamaskirani ali pa so izven mojih oči.
Velikokrat se me dotakne njihova beseda ali delo, a se vedno držim starega načela: “Za vsakim konjem, se dviguje prah!”
Skušam jim oprostiti njihovo početje, v veri in moji moči, da so narejena v trenutkih slabosti, krize.
Vem, da je težko verjeti, da tudi danes obstajajo osebe, poštene, plemenite, ki mislijo na druge, pa kdaj tudi na sebe. In od tod ta sumničivavost, ta občutek nevere, ki preraste v previdnost in oddaljevanje. Na žalost so se ljudje tolikokrat opekli, da enostavno ne morejo več verovati, da se jim iskrenost in resnica servira na dlani in zato vedno iščejo kje je skrita kakšna zanka. A zanke včasih celo ne obstajajo.

Prijateljstvo se rojeva med osebami, ki so si podobne, ki razmišljajo na prilično identičen način, ki niso nevoščljive, ki so plemenite in voljne priznati, da je nekdo lahko celo boljši in vrednejši od njih. Sam menim, da človek, ki ima iskrene prijatelje, mora  biti sposoben sprejemati tuja mišljenja in ne toliko povdarjati samo sebe, ter jasno biti sposoben čuvati skrivnosti in tisto kar mu je zaupano. Tako pride zaupanje v ljudi in zaupanje prav tako kot v ljubezni. In to je temelj prijateljstva.

Prijateljstvo se neguje, se čuva in se hrani z druženjem, pogovori, medosebnimi menjavami mišljenj in nasvetov, medosebni pomoči v trenutkih, ko je sicer ne iščemo a nam jo nekdo brez ozira na situacijo, ponudi.
Pravi prijatelji se pokažejo v luči velikodušnosti in nikoli ne pričakujejo ničesar v zameno, ko naredijo uslugo, ko pomagajo. Oni prijateljstvo dajejo nesebično in v tem je čar prijateljstva. Pravi prijatelj zna obmolkniti ko je treba in spregovoriti, ko je čas za to! Od pravih prijateljev nikoli ne boli glava!




Na žalost se danes prijateljstvo in poznanstvo velikokrat poistoveti, čeprav je razlika med njima ogromna. Večina ljudi išče prijateljstvo z namenom, da bi uresničila nek svoj cilj in ko ta cilj dosežejo, te odvržejo kot prazno steklenico.
Včasih se sprašujem kam gre vsa ta človeška hudobnost, da se lahko človek pretvarja, da se v očeh ljudi prikazuje kot dober, kot prijatelj, potem pa ti enostavno zabije nož v hrbet.

“Odkar se je končal heroizem na svetu in namesto njega zavladal egoizem, je pravo prijateljstvo, ko se človek žrtvuje za drugega, zelo težko uresničljivo z osebami, ki imajo neke želje in interese!” (Leopardi)

Življenje naplavi nove izkušnje, nove okuse prijateljstev, in vsake toliko časa bi jih bilo dobro pregledati, premisliti, jih malo posvaljkati z jezikom po ustih kot kak preizkuševalec jedi. Ko tako premišljujem o prijateljstvu se mi poraja vprašanje: “Kaj sem jaz v nesreči sočloveka, kolikokrat se igram po nemarnem z nožem v bližini njegovega hrbta.”

Človek dandanes tako hitro (pod)cenjuje ljudi, se postavlja nadnje, in v mislih načrtuje, kaj bi jim poučnega, ostrega ali prijaznega rekel. V neki knjigi pa berem v tem smislu: "Spoštuj svoje bližnje. Edino po njih si deležen iskrene ljubezni." Šment, res, ne?
Človeka včasih nezaupanje priklene na vasegledanje, da izgubi smer, moč za premik. Pa knjiga pravi: "Ne pusti, da bi tvoj gib odrevenel. Da bi se zagledal v temo in ne mogel več odtegniti pogleda. Dvigni pogled. Glej v sonce." Sprejemanje. Ponižnost. Zaupanje. Priznati svoje meje, a sprejeti roko, ki me vabi preko njih.
"Strma je pot v nebo
/k soncu/, strma zelo ..."
Groza. Točno, glej:
"... ali lahka s teboj,
ti greš z menoj"! Prijatelj!

Samo dve misli na to temo:

Resnično bogat je tisti, ki svojega bogastva ne meri z zlatom, ampak s številom prijateljev.

Victor Hugo pravi takole: »Prijateljstvo je biti brat in sestra, dve duši, ki se dotikata, pa se ne spojita. Ljubezen je biti dvoje, pa vendar samo eno.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

PRIJATELJSTVA NOBEN ČLOVEŠKI ZAKON NE UREJA,
MU NE NAČRTUJE ROJSTVA IN SMRTI NE ODREJA.


Ljuba Žerovc

LP Ariel,

Jonatan, krasne misli imaš.

 

 Vesela sem, da nam daješ tako bogato izkustvo tvojega življenja.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!