...To so bili sveti predpisi desetih zapovedi, ki so bili izgovorjeni sredi groma in bliskanja ter s čudovitim prikazom moči in veličastnosti mogočnega Zakonodajalca. Bog je pri oznanitvi svojega zakona razodel svojo moč in slavo, da njegovo ljudstvo ne bi nikoli pozabilo tega prizora in bi ga vedno napolnjevalo globoko spoštovanje do Zakonodajalca, Stvarnika nebes in zemlje. Vsem ljudem je prav tako želel pokazati svetost, pomembnost in trajnost svojega zakona.

Izraelce je prevzela groza. Strašna moč Božjega govora se je zdela več, kakor pa lahko prenese njihovo trepetajoče srce. Ko jim je bil zakon prikazan kot Božje veliko merilo pravičnosti,/309/ so spoznali žaljiv značaj greha in svoje lastne krivde v očeh svetega Boga, kakor ga niso še nikoli prej. V strahu in spoštovanju so se odmaknili od gore. Množica je vpila k Mojzesu: "Govori ti z nami, in poslušali bomo; nikar pa naj ne govori z nami Bog, da ne umrjemo." (2 Moj 20,19) Vodja je odgovoril: "Ne bojte se, kajti zato, da bi vas izkusil, je prišel Bog, in zato, da bo njegov strah pred vašim obličjem, da ne grešite." (2 Moj 20,20) Ljudje so ostali odmaknjeni in z grozo opazovali prizor, ko se je Mojzes "približal temi, v kateri je bil Bog". (2 Moj 20,21)

Um ljudi, ki je bil zaslepljen in ponižan zaradi suženjstva in poganstva, ni bil pripravljen v celoti ceniti daljnosežnih načel Božjih desetih predpisov. Da bi dolžnosti desetih zapovedi popolneje razumeli in uveljavili, so bili dani dodatni predpisi, ki so ponazorili in uporabili načela desetih zapovedi. Ti zakoni so bili imenovani sodne pravice, ker so bili oblikovani v neskončni modrosti in nepristranskosti ter naj bi po njih sodili sodniki. Za razliko od desetih zapovedi so bili dani samo Mojzesu, ta pa jih je moral sporočiti ljudstvu.

Prvi od teh zakonov se je nanašal na sužnje. V starodavnosti so včasih sodniki hudodelce prodali v suženjstvo, v nekaterih primerih so dolžnike prodali njihovi upniki, revščina pa je pripeljala ljudi celo tako daleč, da so prodajali celo sebe ali svoje otroke. Hebrejca pa niso mogli prodati, da bi bil suženj za vse življenje. Njegovo obdobje službe je bilo omejeno na šest let, ko je nastopilo sedmo leto, so ga morali osvoboditi. Kraja ljudi, namerni umor in upor proti staršem so morali biti kaznovani s smrtjo. Dovoljeno je bilo imeti sužnje, ki niso bili izraelskega rodu, toda njihovo življenje in osebnost sta bila strogo zaščitena. Morilec sužnja je moral biti kaznovan; suženj, ki mu je gospodar zadal rano, čeprav je šlo samo za izgubo zoba, je bil upravičen do svobode.

Izraelci so bili še pred kratkim sužnji, in zdaj, ko naj bi sami imeli sužnje, so morali paziti, da ne bi bili kruti in prezahtevni, kar so izkusili sami pod egiptovskimi priganjači. Spomin na lastno grenko sužnost naj bi jim pomagal postaviti se v kožo sužnjev, biti z njimi prijazni in sočutni ter ravnati z drugimi, kakor bi želeli, da drugi ravnajo z njimi.

Posebej so bile zaščitene pravice vdov in sirot. Za njihovo stanje nebogljenosti je bila dodana nežna pozornost./310/ Gospod je izjavil: "Če jih kakor koli razžališ in bodo vpile k meni, gotovo uslišim njihovo vpitje; in razvname se moja jeza, in vas pomorim z mečem, da bodo vaše žene vdove in vaši otroci sirote." (2 Moj 22,23.24) Tujci, ki so se pridružili Izraelu, so morali biti zaščiteni pred krivico ali zatiranjem. "Tujcu ne delaj sile in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v Egiptovski deželi." (2 Moj 22,21)

Prepovedano je bilo jemati obresti od ubogih. Od reveža v zastavilo vzeto oblačilo ali odeja sta morala biti vrnjena pred sončnim zahodom. Kdor je bil kriv tatvine, je moral povrniti dvojno. Sodniki in vladarji naj bi uživali spoštovanje in sodniki so bili posvarjeni, naj ne sprevračajo sodbe, ne podpirajo lažnive pravde ali prejmejo podkupnine. Prepovedana sta bila obrekovanje in opravljanje, prijaznost pa se je morala izkazovati tudi sovražnikom.

Ljudstvu je bil ponovno obujen spomin na sveto posvečevanje sobote. Določeni so bili letni prazniki, ko naj bi se vsi ljudje zbrali pred Gospodom, mu prinesli svoje daritve hvaležnosti in prve sadove njegove radodarnosti. Pojasnjen je bil cilj teh pravil: niso izvirala iz samovoljne nadoblasti, vsa so bila dana za Izraelovo blaginjo. Gospod je rekel: "In sveti možje mi bodite" (2 Moj 22,31) - vredni biti priznani od svetega Boga.

Mojzes je moral te zakone zapisati in jih skrbno varovati kot temelj narodnega zakona in so bili skupaj z desetimi predpisi, katere so pojasnjevali, pogoj za izpolnitev Božjih obljub Izraelu.

Tedaj so dobili sporočilo od Jahveja: "Glej, jaz pošiljam svojega angela pred teboj, da te varuje na poti in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. Pazi se njegovega obličja in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ker ne izpregleda vaših prestopkov, zakaj moje ime je v njem. Če pa boš pazljivo poslušal njegov glas in delal vse, kar govorim: bom sovražnik tvojim sovražnikom in nasprotnik tvojim nasprotnikom." (2 Moj 23,20-22) Med Izraelovim potovanjem je bil Kristus njihov Voditelj v oblakovem in ognjenem stebru. Medtem ko so simboli kazali na prihajajočega Zveličarja, je bil Zveličar tudi navzoč in je dajal Mojzesu ukaze za ljudstvo in bil pred njimi poslan kot edina pot blagoslova.

Ko se je Mojzes spustil z gore...

                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Ko se je Mojzes spustil z gore, je šel in povedal "ljudstvu vse Gospodove besede in vse sodne pravice;/311/ in vse ljudstvo odgovori z enim glasom, rekoč: Storiti hočemo vse besede, ki jih je govoril Gospod." (2 Moj 24,3) To zaobljubo je Mojzes zapisal v knjigo skupaj z Gospodovimi besedami, ki so jih zavezovale k poslušnosti.

Potem je sledila potrditev zaveze. Ob vznožju gore so postavili oltar in poleg njega dvanajst stebrov "po številu dvanajstih Izraelovih rodov", (2 Moj 24,4) kot pričevanje njihovega sprejemanja zaveze. Mladeniči, ki so bili izbrani za to službo, so potem darovali daritve.

Ko so oltar poškropili s krvjo daritev, Mojzes "vzame knjigo zaveze in bere, da sliši ljudstvo". (2 Moj 24,7) Tako so slovesno ponovili zavezne pogoje in vsi so prosto izbrali, ali se jim bodo podredili ali ne. Že takoj so obljubili, da bodo poslušni Božjemu glasu; ampak od takrat so slišali še oznanitev njegovega zakona in podrobno razlago njegovih načel, da bi lahko vedeli, kaj vse zajema ta zaveza. Ljudstvo je ponovno enodušno odgovorilo: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod, in pokorni bomo. Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri ... ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč: To je kri zaveze, ki vam jo je zapovedal Bog." (2 Moj 24,7; Heb 9,19.20)

Zdaj je bilo treba pripraviti vse potrebno za končno osnovanje izvoljenega ljudstva pod oblastjo Jahveja kot njihovega kralja. Mojzes je prejel ukaz: "Pridi gor h Gospodu, ti in Aron, Nadab in Abihu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin, in molite oddaleč. In Mojzes sam naj pristopi h Gospodu." (2 Moj 24,1.2) Medtem ko je ljudstvo častilo ob vznožju, so bili ti izbrani možje poklicani na goro. Sedemdeset starešin naj bi pomagalo Mojzesu pri vladanju Izraelu in Bog je nanje položil svojega Duha ter jih počastil s svojo močjo in mogočnostjo. "In videli so Izraelovega Boga: in pod njegovimi nogami je bilo kakor tla iz safirovih plošč in kakor nebo, kadar je jasno." (2 Moj 24,10) Niso videli Božanstva, temveč so ugledali slavo njegove navzočnosti. Pred tem ne bi zdržali takega prizora, toda razodetje Božje moči jih je pripravilo k spokorjenju, premišljali so o njegovi slavi, brezmadežnosti in milosti, preden so pristopili bliže k njemu, ki je bil predmet njihovega premišljevanja./312/

Mojzes in "Jozue, njegov strežnik", (2 Moj 24,13) sta bila zdaj povabljena na srečanje z Bogom. In ker ju nekaj časa ne bo, je vodja določil Arona in Hura, naj delujeta namesto njega, njima pa bodo pomagali starešine. "In Mojzes stopi na goro, in oblak pokrije goro. In Gospodova slava je počivala na Sinajski gori." (2 Moj 24,15.16) Šest dni je oblak pokrival goro v znamenje Božje posebne navzočnosti. Vendar se ni razodel ali sporočil svoje volje. V tem času je Mojzes čakal, da bo poklican pred Najvišjega. Prejel je ukaz: "Stopi k meni na goro in bodi tukaj." (2 Moj 24,12) Čeprav sta bili preizkušani njegova potrpežljivost in poslušnost, se ni utrudil od čakanja ali pa zapustil svojega prostora. Čas čakanja je bil zanj čas priprave in globokega samopreiskovanja. Celo ta priljubljeni Božji služabnik ni mogel kar takoj pristopiti v Božjo navzočnost in zdržati razodevanja njegove slave. Šest dni je moral posvetiti izročitvi sebe Bogu s preiskovanjem srca, premišljevanjem in molitvijo, preden je bil pripravljen, da bi se naravnost pogovarjal s svojim Stvarnikom.

Sedmi dan, ki je bil sobota, je bil Mojzes poklican stopiti v oblak. Gosti oblak se je odprl pred očmi vsega Izraela in Gospodova slava se je pokazala kakor požirajoč ogenj. "In Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro; in bil je Mojzes na gori štirideset dni in štirideset noči." (2 Moj 24,18) Štirideset dni bivanja na gori ne zajema šestih dni priprave. V teh šestih dneh je bil Mojzes z Jozuetom in skupaj sta jedla mano in pila iz potoka, ki je tekel z gore. Jozue ni stopil z Mojzesom v oblak. Ostal je zunaj in dalje jedel in pil ter čakal na Mojzesovo vrnitev; Mojzes pa se je vseh štirideset dni postil.

Mojzes je med bivanjem na gori prejel navodila za gradnjo svetišča, v katerem se bo posebno razodela božanska navzočnost. "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi," (2 Moj 25,8) se je glasil Božji ukaz. Že tretjič pa je bilo omenjeno posvečevanje sobote. Gospod je izjavil: "Znamenje je to med menoj in Izraelovimi sinovi na veke, ... da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem. Imejte torej v čislih dan počitka, ker je svet za vas; kdor koli ga oskruni, mora umreti; kajti kdor koli bi delal kako delo v njem, ta duša bo iztrebljena izmed svojega ljudstva." (2 Moj 31,17.13.14)/313/ Dana so bila navodila za nemudno postavitev svetišča za bogoslužje, in zdaj bi ljudje lahko sklepali, da bodo opravičeni, če bodo gradili na sobotni dan. Saj naj bi stavbo postavili v slavo Bogu, poleg tega pa so tudi tako zelo potrebovali prostor za bogoslužja. Da bi jih zaščitil pred to zmoto, jim je dal opozorila. Celo svetost in nujnost tega posebnega dela za Boga jih ne smeta zapeljati, da bi prekršili njegov sveti dan počitka.

Od tedaj naj bi bilo ljudstvo počaščeno z nenehno navzočnostjo njihovega Kralja. "In prebival bom sredi Izraelovih sinov in jim bom Bog ... in šotor bo posvečen po moji slavi," (2 Moj 29,45.43) se je glasilo Mojzesu dano zagotovilo. Kot simbol Božje oblasti in upodobitev njegove volje je bil Mojzesu dan izvod desetih zapovedi. Ta je bil s prstom samega Boga vtisnjen na dve kamniti plošči, (5 Moj 9,10; 2 Moj 32,15.16) da bi bili sveto spravljeni v svetišču. To bo namreč vidno središče narodovega bogoslužja, ko bo narejeno.

Izraelci so bili iz rodu sužnjev povzdignjeni nad vse narode, da bodo poseben zaklad Kralja kraljev. Bog jih je ločil od sveta, da bi jim zaupal sveto odgovornost. Postavil jih je za zaupnike svojega zakona in po njih je nameraval ohraniti spoznanje o sebi. Tako bo nebeška luč svetila svetu, ki je odet v temo, in slišati bo glas, ki vabi vsa ljudstva, naj se obrnejo od malikovalstva, da bi služili živemu Bogu. Če bi Izraelci ostali zvesti svoji odgovornosti, bi postali velika svetovna sila. Bog bi bil njihova zaščita in bi jih povzdignil nad vse druge narode. Njegova luč in resnica bi bili razodeti po njih in stali bi v njegovi modri in sveti upravi kot zgled nadvlade njegovega češčenja nad vsako obliko malikovanja.
 
   
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

28. Malikovalstvo pod Sinajem (angleško)

Temeljno besedilo 2 Moj 32 do 34

Medtem ko Mojzesa ni bilo, so Izraelci preživljali čas čakanja in negotovosti. Ljudstvo je vedelo, da se je povzpel na goro z Jozuetom in stopil v oblak goste teme, ki so ga videli s planjave, da je počival na gorskem vrhu in so ga tu in tam razsvetlile strele božanske Navzočnosti. Željno so čakali na njegovo vrnitev. Ker so bili še iz Egipta vajeni snovne predstavitve božanstva, jim je bilo zdaj težko zaupati v nevidno bitje. Zato so se zanesli na Mojzesa kot podporo svoje vere. Zdaj pa jim je bil odvzet. Minevali so dnevi in tedni, on pa se še vedno ni vrnil. Četudi so videli oblak, jih je bilo mnogo v taboru prepričanih, da jih je njihov vodja zapustil ali pa da ga je požrl uničujoči ogenj.

Med čakanjem so imeli čas razmišljati o Božjem zakonu, ki so ga slišali, ter pripraviti svoje srce na nadaljnja razodetja, ki jim bodo dana. Nihče ni imel preveč časa za to delo; če pa bi iskali jasnejše razumevanje Božjih zahtev in ponižali svoje srce pred Bogom, bi bili zaščiteni pred skušnjavo. Toda tega niso počeli. Kmalu so postali lahkomiselni, brezbrižni in razuzdani. Taka je bila posebno mešana množica. Bili so nepotrpežljivi na poti v obljubljeno deželo - deželo, kjer tečeta mleko in med. Prijetna dežela pa jim je bila obljubljena samo pod pogojem poslušnosti, na to pa so pozabili. Bili so taki, ki so predlagali vrnitev v Egipt, večina ljudstva pa se je odločila, da ne bo več čakala Mojzesa, ne glede na to, ali bodo šli naprej v Kanaan ali nazaj v Egipt.

Z občutkom nemoči zaradi odsotnosti svojega voditelja so/315/ se vrnili k starim vraževernostim. "Mešana drhal" je bila prva, ki je popustila godrnjanju in nepotrpežljivosti, v njej so bili voditelji v odpadništvo, ki je temu sledilo. Med predmeti, ki so jih Egipčani imeli za prispodobe božanstva, je bil vol ali tele. Tisti, ki so tako obliko malikovanja opravljali v Egiptu, so predlagali, naj naredijo tele in ga častijo. Ljudstvo je želelo, da bi kaka podoba predstavljala Boga in šla pred njimi namesto Mojzesa. Bog ni pokazal nobene svoje podobe in je celo prepovedal kakršno koli snovno predstavitev v tak namen. Mogočni čudeži v Egiptu in ob Rdečem morju so bili namenjeni za utemeljitev vere vanj kot nevidnega, vsemogočnega Izraelovega Pomočnika, edinega resničnega Boga. Želja po kakšnem vidnem razodetju njegove navzočnosti je bila zagotovljena v oblakovem in ognjenem stebru, ki je vodil njihove čete, ter v razodetju njegove slave na gori Sinaj. Še ko je bil oblak njegove Navzočnosti pred njimi, so se povrnili v svojem srcu k egiptovskemu malikovanju in predstavili slavo nevidnega Boga s podobo vola.

V Mojzesovi odsotnosti je bil za sodno oblast določen Aron. Velika množica se je zbrala ob njegovem šotoru in zahtevala: "Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je prigodilo." (2 Moj 32,1)(č) Rekli so, da oblak, ki jih je doslej vodil, sedaj stalno počiva na gori, in da ne bo več usmerjal njihove poti. Namesto tega potrebujejo podobo. Če pa se odločijo vrniti v Egipt, kakor je bilo predlagano, si bodo pri Egipčanih pridobili naklonjenost, ker bodo pred sabo nesli podobo v priznanje, da je njihov bog.

Takšna kriza je zahtevala čvrstega in odločnega moža z neomajnim pogumom; takega, ki mu Božja čast pomeni več kakor priljubljena naklonjenost, osebna varnost ali celo samo življenje. Toda tedanji Izraelov vodja ni imel takega značaja. Aron je šibko ugovarjal ljudstvu. Njegova omahljivost in boječnost v kritičnem trenutku pa jih je naredila samo še odločnejše. Hrup je naraščal. Množico je zajela nerazumna in slepa blaznost. Bilo jih je nekaj, ki so ostali zvesti svoji zavezi z Bogom, toda večji del ljudstva se je pridružil odpadništvu. Maloštevilni, ki so si drznili ožigosati predlagano izdelavo podobe/316/ za malikovalstvo, so bili izpostavljeni. Z njimi se je kruto ravnalo, dokler niso v zmedi in vznemirjenju končno izgubili življenje.

Aron se je bal za lastno varnost. Namesto da bi se plemenito postavil pokonci za Božjo čast, se je uklonil zahtevam množice. Najprej je ukazal, naj od vseh zberejo zlate obodce in jih prinesejo predenj. Upal je, da jim ponos ne bo dovolil take žrtve. Toda voljno so dali svoje okraske. Iz njih je naredil tele, posnetek egiptovskih bogov. Ljudstvo je razglasilo: "To je tvoj bog, o Izrael, ki te je pripeljal gor iz Egiptovske dežele." (2 Moj 32,4) Aron je ravnodušno dovolil to žaljenje Jahveja. Še več. Ko je videl, s kakšnim zadovoljstvom so sprejeli zlatega boga, je pred njim zgradil oltar in razglasil: "Jutri bodi praznik Gospodu!" (2 Moj 32,5) Oznanilo so pozdravili s trobentami od skupine do skupine povsod po taboru. "In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat." (2 Moj 32,6) Z izgovorom, da imajo praznik za Gospoda, so se prepustili požrešnosti in samopašnemu veseljačenju.

Kako pogosto je v našem času ljubezen do užitka...
                             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Kako pogosto je v našem času ljubezen do užitka preoblečena v podobo pobožnosti! Vera, ki dovoljuje ljudem, da se predajajo sebičnim ali čutnim zadovoljstvom, medtem ko opravljajo obrede češčenja, je množicam danes prav tako v veselje, kakor je bila v Izraelovih dneh. In še imamo popustljive Arone, ki imajo visok položaj v cerkvi, vendar se uklanjajo željam neposvečenih ter jih tako spodbujajo v greh.

Odkar so Hebrejci sklenili svečano zavezo z Bogom, da bodo poslušali njegov glas, je minilo samo nekaj dni. Stali so in trepetali od strahu pred goro in poslušali Gospodove besede: "Ne imej drugih bogov poleg mene." (2 Moj 20,3) Božja slava je še naprej lebdela nad Sinajem vsem na očeh, toda oni so se odvrnili in prosili za druge bogove. "Naredili so tele pri Horebu in so se klanjali uliti podobi, in so zamenjali svojo čast s podobo vola, ki muli travo." (Ps 106,19.20) Kako bi lahko pokazali večjo nehvaležnost ali še bolj užalili njega, ki se jim je razodel kot nežni oče in vsemogočni kralj!

Mojzes je bil na gori opozorjen na odpadništvo v taboru/317/ in prejel je ukaz, naj se vrne brez odlašanja. Božje besede so se glasile: "Pojdi, stopi dol! Zakaj tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele, se je skazilo. Hitro so zašli s poti, ki sem jim jo zaukazal; naredili so si ulito tele in se poklanjali pred njim." (2 Moj 32,7.8) Bog bi lahko ustavil razvoj na začetku, vendar je dovolil, da se je razvilo toliko, da bi lahko vse naučil nauk, ko bo kaznoval nezvestobo in odpadništvo.

Božja zaveza z njegovim ljudstvom je bila razveljavljena in Mojzesu je povedal: "Sedaj torej me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa storim v velik narod." (2 Moj 32,10) Izraelci, še posebno mešana drhal, bodo neprenehoma nagnjeni k uporu proti Bogu. Prav tako bodo godrnjali proti voditelju in ga žalili s svojo nevero in trmo. Voditi jih v obljubljeno deželo bo garaško in naporno delo. Njihovi grehi so že zapravili Božjo naklonjenost, in pravičnost je zahtevala njihovo uničenje. Gospod je torej predlagal, da bi jih uničil in Mojzesa storil v mogočen narod.

Bog je rekel: "Sedaj torej me pusti ... in jih pokončam." (2 Moj 32,10) Kdo bi se mogel potegovati za Izraela, če bi ga Bog nameraval uničiti? Kako malo ljudi ne bi prepustilo grešnikov njihovi usodi! Kako malo bi jih bilo, ki bi veselo zamenjali usodo garanja in bremena in žrtvovanja, ki bo poplačano z nehvaležnostjo in godrnjanjem, za lahkoten in časten položaj, ko je vendar sam Bog ponudil olajšanje.

Toda Mojzes je uvidel, da je upanje tam, kjer se je zdelo, da sta samo malodušje in srd. Božje besede: "Sedaj me torej pusti," (2 Moj 32,10) je razumel, kakor da ne prepovedujejo, temveč spodbujajo posredovanje z namigom, da Izraela ne more rešiti nič drugega kakor Mojzesove molitve. Če bo kdo prosil zanj, bo Bog prizanesel svojemu ljudstvu. "Mojzes pa milo prosi Gospoda, svojega Boga, govoreč: Zakaj, o Gospod, se vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga peljal iz Egiptovske dežele z veliko močjo in mogočno roko?" (2 Moj 32,11)

Bog je naznanil, da več ne priznava svojega ljudstva. O njih je Mojzesu govoril kot "tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele". (2 Moj 32,7) Toda Mojzes je ponižno zanikal, da vodi Izraela. Oni niso njegovi, marveč Božji: "Tvoje ljudstvo, ki si ga peljal iz Egiptovske dežele z veliko močjo in mogočno/318/ roko." Rotil je: "Zakaj naj bi govorili Egipčani: Za nesrečo jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in zatre s površja zemlje." (2 Moj 32,12)

V teh nekaj mesecih, odkar je Izrael zapustil Egipt, se je poročilo o njihovi čudoviti rešitvi razširilo med vse okoliške narode. Pogane sta prevzela strah in strašna slutnja. Vsi so čakali, da bi videli, kaj bo Izraelov Bog storil za svoje ljudstvo. Če bi bili zdaj uničeni, bi slavili njihovi sovražniki, Bog pa bi bil onečaščen. Egipčani bi trdili, da so bile obtožbe resnične - namesto da bi peljal svoje ljudstvo v puščavo darovat, jih je žrtvoval. Ne bi pomislili na Izraelove grehe; uničenje ljudstva, ki mu je do tedaj tako vidno izkazoval čast, bi očrnilo njegovo ime. Kako velika odgovornost počiva na njih, ki jih je Bog visoko počastil, da bi njegovo ime naredili za hvalnico na zemlji! S kakšno skrbjo bi se morali varovati greha, da ne bi priklicali njegovih sodb in povzročili, da bi neverni sramotili njegovo ime!

Ko je Mojzes posredoval za...
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je Mojzes posredoval za Izraela, se je njegova plahost izgubila v globoki skrbi in ljubezni zanje, za katere je bil sredstvo v Božjih rokah za vse, kar je bilo narejeno. Gospod je poslušal njegove prošnje in uslišal njegovo nesebično molitev. Bog je preizkušal svojega služabnika, želel je videti, kolikšna je njegova zvestoba in ljubezen do grešnega, nehvaležnega ljudstva, Mojzes pa je plemenito zdržal preizkus. Njegovo potegovanje za Izraela ni izviralo iz sebičnih vzgibov. Blaginja Božjega izvoljenega ljudstva mu je bila ljubša kakor osebna čast, ljubša kakor prednost postati oče mogočnega naroda. Bogu so ugajale njegova zvestoba, srčna preprostost in poštenost, zato mu je kot zvestemu pastirju zaupal veliko nalogo - voditi Izraela v obljubljeno deželo.

Ko sta se Mojzes in Jozue vrnila z gore, Mojzes pa je nosil "plošči pričevanja", (2 Moj 32,15) sta slišala krike in vpitje vznemirjene množice, ki je očitno zelo razgrajala. Jozue, ki je bil vojak, je najprej pomislil na sovražnikov napad. Rekel je: "Bojno vpitje je v taboru." (2 Moj 32,17) Mojzes pa je pravilneje presodil pravo naravo razburjenosti. To ni bil zvok bojevanja, ampak veseljačenja. "To ni glas takih, ki ukajo zaradi zmage, ne glas takih, ki vpijejo v poboju; jaz slišim glas pevajočih." (2 Moj 32,18)/319/

Ko sta se približala izraelskemu taboru, sta videla, da ljudstvo vpije in pleše okoli svojega malika. To je bil prizor poganskega praznovanja, posnemanje malikovalskega proslavljanja Egipčanov. Kako zelo se je razlikovalo od svečanega in spoštljivega češčenja Boga! Mojzes je bil osupel. Pravkar je prišel iz navzočnosti Božje slave. Sicer je bil posvarjen o dogajanju, vendar ni pričakoval takega strašnega prikaza Izraelove izprijenosti. Bil je besen. Da bi pokazal svoj stud nad njihovim hudodelstvom, je odvrgel kamniti plošči, da sta se pred očmi vsega ljudstva zlomili. Tako je pokazal, da je Bog tako prelomil svojo zavezo z njimi, kakor so jo oni z njim.

Potem je Mojzes stopil v tabor, šel mimo množice veseljakov, pograbil malika in ga vrgel v ogenj. Potem ga je zdrobil v prah in ga raztresel v potok, ki je tekel z gore, ter ljudi primoral, da so iz njega pili. Tako je prikazal skrajno nevrednost boga, ki so ga častili.

Veliki vodja je poklical svojega krivega brata in ga strogo vprašal: "Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si nadnje pripravil velik greh?" (2 Moj 32, 21) Aron si je prizadeval sebe zaščititi tako, da je poročal o zahtevi ljudi, da bi ga umorili, če jim ne bi ustregel. Rekel je: "Ne razvnema naj se jeza mojega gospoda! Saj poznaš ljudstvo, da je hudobno. Rekli so mi namreč: Naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami, zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je pripeljal iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. Jaz pa sem rekel: Kdo ima zlata? Odtrgali so si ga in mi dali, in vrgel sem ga v ogenj, in izšlo je to tele." (2 Moj 32,22-24) Mojzesa je hotel napeljati, da bi verjel, da se je zgodil čudež - da je bilo v ogenj vrženo zlato, po nadnaravni sili pa se je spremenilo v tele. Toda njegovi izgovori in sprevračanje dejstev mu niso pomagali. Z njim se je pravično ravnalo kot z glavnim krivcem.

Dejstvo, da je bil Aron blagoslovljen in čaščen veliko bolj kakor ljudstvo, je še povečalo njegov greh. Aron, ki je bil "Gospodov svetnik", (Ps 106,16) je naredil malika in oznanil praznik. On, ki je bil določen za Mojzesovega govornika in za kogar je sam Bog pričal, "da je on zelo zgovoren", (2 Moj 4,14) ni ustavil malikovalcev v njihovem predrznem namenu./320/ On, po katerem je Bog izvršil sodbe nad Egipčani in njihovimi bogovi, je hladnokrvno poslušal razglas pred stopljeno podobo: "To je tvoj bog, o Izrael, ki te je pripeljal gor iz Egiptovske dežele." (2 Moj 32,4) On, ki je bil z Mojzesom na gori in gledal Gospodovo slavo ter videl, da v razodetju te slave ni ničesar, iz česar bi se dalo narediti podobo - on je spremenil to slavo v prispodobo bika. On, komur je Bog zaupal vladanje ljudstvu ob Mojzesovi odsotnosti, je podpiral njihov upor. "Tudi nad Aronom se je srdil Gospod silno, hoteč vas pokončati." (5 Moj 9,20) Toda Aronu je bilo prizaneseno zaradi Mojzesovega gorečega posredovanja. S kesanjem za svoj velik greh in s ponižnostjo si je ponovno pridobil Božjo naklonjenost.

Če bi bil Aron imel pogum stati za pravičnost, ne glede na posledice, bi lahko preprečil odpad. Če bi neomajno ohranil svojo zvestobo Bogu, če bi ljudstvu omenil nevarnosti Sinaja in jih spomnil na svečano zavezo z Bogom, da bodo poslušni njegovemu zakonu, bi bilo zlo ustavljeno. Toda njegova popustljivost željam ljudstva in hladna samozavest, s katero je nameraval izpeljati svoj načrt, sta ljudstvo spodbudili k še globljemu grehu, kakor pa so ga imeli v mislih.

Mojzes se je ob vrnitvi v tabor srečal z uporniki. Tedaj se je njegovim strogim ukorom in ogorčenosti, ki jih je izrazil, ko je strl sveti plošči desetih zapovedi, uprlo ljudstvo z bratovim prijaznim govorom in uglajenim vedenjem, zato so potegnili z Aronom. Aron se je trudil opravičiti tako, da je za svojo šibkost obdolžil ljudstvo, ker se je moral podrediti njegovemu ukazu. Kljub temu pa so občudovali njegovo nežnost in potrpežljivost. Bog pa ne gleda, kakor gleda človek. Aronov popustljiv duh in njegova želja, da bi ustregel, sta oslepila njegove oči tako zelo, da je dopustil strašni zločin. Njegovo podpiranje greha v Izraelu je stalo življenja tisočev. Kako zelo drugače od njega je ravnal Mojzes, ki je med zvestim izvrševanjem Božje sodbe pokazal, da mu je Izraelov blagor ljubši od lastne blaginje ali časti ali življenja.

Od vseh grehov, ki jih bo Bog kaznoval....

 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Od vseh grehov, ki jih bo Bog kaznoval, ni noben v njegovih očeh ogabnejši od tega, ki druge spodbuja h grehu. Bog/323/ želi, da njegovi služabniki dokažejo svojo zvestobo s tem, da bodo odločno obsodili prestopek, ne glede na to, kako boleče je lahko dejanje. Kateri so počaščeni z božanskim pooblastilom, ne smejo biti šibki in upogljivi prilizovalci. Ne smejo se poganjati k samopoviševanju ali se izmikati neljubim dolžnostim. Božje delo morajo opraviti z neomajno vdanostjo.

Čeprav je Bog uslišal Mojzesovo molitev in prizanesel Izraelu uničenje, je moralo biti njihovo odpadništvo očitno kaznovano. Če ne bi bili hitro uničeni razuzdanost in nepokorščina, v katero je Aron dovolil, da so zabredli, bi nemir spremenili v hudobnost in ljudstvo zapletli v nepopravljivo pogubo. Zlo mora biti odstranjeno s strašno strogostjo. Stoječ ob vratih tabora, je Mojzes vpil ljudstvu: "Sem k meni, kdor je Gospodu na strani." (2 Moj 32,26) Kdor ni sodeloval v odpadništvu, je moral stopiti na Mojzesovo desno stran, kdor pa je bil kriv in se je spokoril, na levo. Ukaz so ubogali. Ugotovili so, da Levijev rod ni sodeloval v malikovalskem češčenju. Bilo pa je iz drugih rodov veliko število takih, ki so grešili, zdaj pa so se spokorili. Velika skupina, v glavnem mešana množica, ki je tudi zahtevala, da bi napravili tele, pa je trmasto vztrajala v svojem uporu. V imenu Gospoda, Izraelovega Boga, je Mojzes zdaj zapovedal, naj si tisti na njegovi desni strani, ki se niso omadeževali z malikovanjem, opašejo meče in pomorijo vse, ki vztrajajo v uporu. "In padlo jih je tisti dan izmed ljudstva blizu tri tisoč mož." (2 Moj 32,28) Vodje v hudobnosti so bili pokončani, ne glede na položaj, rod ali prijateljstvo, kdor pa se je spokoril in se ponižal, mu je bilo prizaneseno.

Izvrševalci te strašne obsodbe so ravnali po božanski oblasti, opravili so kazen Kralja nebes. Ljudje morajo paziti, da ne bi v svoji človeški zaslepljenosti sodili in obsodili soljudi, ko pa jim Bog zapove, naj izvršijo kazen nad krivičnostjo, ga morajo ubogati. Tisti, ki so opravili to boleče dejanje, so s tem pokazali svoj stud do upora in malikovanja ter se še bolj posvetili službi resničnemu Bogu. Gospod je počastil njihovo zvestobo tako, da je posebej odlikoval Levijev rod.

Izraelci so bili krivi verolomnosti, in sicer proti Kralju, ki jih je zalagal z dobrinami in čigar oblast so se prostovoljno zavezali ubogati. Da bi zadržali božansko/324/ vladavino, je morala izdajalce doleteti pravica. Celo tukaj se je pokazalo Božje usmiljenje. Medtem ko je ohranil svoj zakon, je zagotovil svobodo izbire in možnost spokoritve za vse. Uničeni so bili samo tisti, ki so vztrajali v uporu.

Ta greh je bilo potrebno kaznovati kot pričevanje okoliškim narodom o Božjem nezadovoljstvu do malikovalstva. Z izvršitvijo pravičnosti nad krivdo je Mojzes kot Božje orodje moral zapustiti poročilo o resnem in javnem protestu proti njihovemu hudodelstvu. Ko bodo Izraelci odslej obsojali malikovalstvo okoliških ljudstev, jih bo sovražnik zasipaval z obtožbami, da je ljudstvo, ki je trdilo, da je Jahve njihov Bog, naredilo tele in ga častilo na Horebu. Čeprav bo Izrael prisiljen priznati to nečastno resnico, bo lahko pokazal na strašno usodo prestopnikov kot dokaz, da njihov greh ni bil odobren ali opravičen.

Tudi ljubezen je enako kakor pravičnost zahtevala obsodbo za ta greh. Bog je zaščitnik prav tako kakor vladar svojega ljudstva. Pogublja odločne upornike, da ne bi v pogubo vodili še drugih. Ko je Bog prizanesel Kajnovemu življenju, je vesolju pokazal, kaj bo posledica nekaznovanega greha. Vpliv, ki ga je imel na potomce s svojim življenjem in naukom, je povzročil pokvarjenost, ki je zahtevala uničenje vsega sveta s potopom. Zgodovina predpotopnih prebivalcev priča, da za grešnika dolgo življenje ni blagoslov; veliko Božje potrpljenje ni zatrlo njihove hudobnosti. Kolikor dlje so ljudje živeli, toliko bolj pokvarjeni so postajali.

Tako je bilo tudi z odpadništvom na Sinaju. Če prestopnikov ne bi hitro doletela kazen, bi se ponovno pokazali isti sadovi. Zemlja bi postala pokvarjena kakor v Noetovih dnevih. Če bi bilo tem prestopnikom prizaneseno, bi sledilo večje zlo od tistega, ki je bilo posledica ohranitve Kajnovega življenja. Božje usmiljenje je bilo, da je trpljenje tisočev preprečilo obiskanje sodbe nad milijoni. Da bi rešil mnoge, je moral kaznovati nekatere. Še več, ko je ljudstvo zavrglo svojo zvestobo Bogu, so zapravili božansko zaščito in brez obrambe je bil ves narod izpostavljen moči njihovih sovražnikov. Če zlo ne bi bilo nemudoma odstranjeno, bi hitro postali plen številnega in mogočnega sovražnika. Za Izraelovo/325/ blaginjo in za nauk vsem prihodnjim rodovom je bilo potrebno zločin takoj kaznovati. Onemogočiti grešnikom delati zlo je pomenilo milost tudi njim samim. Če bi jim prizanesli, bi se isti duh, ki jih je napeljal v upor proti Bogu, pokazal v sovraštvu in medsebojnih bojih, tako da bi sčasoma uničili drug drugega. Zaradi ljubezni do sveta, ljubezni do Izraela in celo do prestopnikov je bilo hudodelstvo kaznovano z naglo in strašno neprizanesljivostjo.

Ko so ljudje videli obsežnost svoje krivde,...
 
 
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Ko so ljudje videli obsežnost svoje krivde, je ves tabor prevzela groza. Bali so se, da bo vsak prestopnik pogubljen. Ker mu je bilo žal za gorje, je Mojzes obljubil, da bo še enkrat prosil Boga zanje.

Rekel je: "Pregrešili ste se z velikim grehom; sedaj hočem iti gor h Gospodu, morda dosežem pomirjenje za vaš greh." (2 Moj 32,30) Šel je in v priznanju pred Bogom dejal: "Ah, pregrešilo se je to ljudstvo z velikim grehom, ko si je naredilo boga iz zlata. In sedaj, o da bi odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši me, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!" Odgovor se je glasil: "Kdor koli je grešil zoper mene, njega izbrišem iz svoje knjige. In sedaj pojdi, vodi ljudstvo tja, kamor sem ti povedal. Glej, moj angel pojde pred teboj; ali v dan svojega obiskovanja bom na njih kaznoval njihov greh." (2 Moj 32,31-34)

V Mojzesovi molitvi so naše misli usmerjene k nebeškim zapisom, v katerih je vpisano ime vsakega človeka in njegova dela - dobra ali slaba - so zvesto zabeležena. Knjiga življenja vsebuje imena vseh, ki so sploh kdaj stopili v Božjo službo. Če je kdo od teh odšel od Boga in zaradi trmaste vztrajnosti v grehu končno postal neobčutljiv za vpliv njegovega Svetega Duha, bo njegovo ime na sodbi izbrisano iz knjige življenja, sam pa bo izročen uničenju. Mojzes je spoznal, kako grozna bo grešnikova usoda, vendar je želel, da se njegovo ime izbriše iz knjige skupaj z njihovimi, če bo Gospod zavrgel izraelsko ljudstvo. Ne bi mogel gledati, kako se Božja kazen izliva na te, ki so bili tako milostno rešeni. Mojzesovo posredovanje v korist Izraela ponazarja Kristusovo posredovanje za grešnike. Toda Gospod ni dovolil Mojzesu nositi prestopnikove krivde, kakor jo je Kristus. Rekel je: "Kdor koli/326/ je grešil zoper mene, njega izbrišem iz svoje knjige." (2 Moj 32,33)

Ljudstvo je v globoki žalosti pokopalo svoje mrtve. Tri tisoč jih je padlo po meču, kmalu potem je v taboru izbruhnila kuga. Potem so prejeli sporočilo, da jih božanska navzočnost ne bo več spremljala na njihovem potovanju. Jahve je oznanil: "Jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na poti." (2 Moj 33,3) Dan je bil ukaz: "In sedaj odloži svoje lepotičje, da bom vedel, kaj naj ti storim." (2 Moj 33,5) Po vsem taboru je bilo žalovanje. V obžalovanju in ponižnosti "so sneli Izraelovi sinovi lepotičje s sebe pri Horebski gori". (2 Moj 33,6)

Po božanskem navodilu so šotor, ki je služil kot začasen prostor za bogoslužja, prestavili "daleč od taborišča". (2 Moj 33,7) To je bil še en dokaz, da je Bog umaknil svojo navzočnost. Razodeval se bo Mojzesu in ne takemu ljudstvu. Čutili so ostro grajo in množici, ki jo je pekla vest, se je to zdelo kot napoved še večje katastrofe. Ali ni Gospod odstranil Mojzesa iz tabora, da bi jih lahko uničil? Vendar niso bili puščeni brez upanja. Šotor je bil postavljen zunaj tabora, toda Mojzes ga je imenoval šotor shoda. Kdor koli se je resnično spokoril in si je želel vrniti h Gospodu, je smel oditi tja priznat svoje grehe in prosit za njegovo usmiljenje. Ko so se ljudje vrnili v svoje šotore, je Mojzes stopil v svetišče. Ljudstvo je z mučnim zanimanjem čakalo na kakšen znak, da je bilo sprejeto njegovo posredovanje zanje. Če se bo Bog spustil k srečanju z njim, so lahko upali, da ne bodo dokončno pogubljeni. Ko se je spustil oblakov steber in stal pred vhodom v svetišče, je ljudstvo zajokalo od veselja in "vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu svojega šotora". (2 Moj 33,10)

Mojzes je dobro poznal pokvarjenost in zaslepljenost teh, ki so mu bili zaupani v oskrbo. Poznal je težave, s katerimi se mora bojevati. Toda spoznal je, da mora imeti pomoč od Boga, če želi obvladati ljudstvo. Prosil je za jasnejše razodetje Božje volje in za zagotovilo njegove navzočnosti: "Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gor, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si/327/ rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh. Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži svojo pot, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo." (2 Moj 33,12.13)

Odgovor se je glasil: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." (2 Moj 33,14) Mojzes pa še ni bil zadovoljen. Njegovo dušo je pritiskal občutek strašnih posledic, če bo Bog prepustil Izraela trdovratnosti in zakrknjenosti. Ni prenesel misli, da bi bile njegove koristi drugačne od koristi njegovih rojakov. Zato je molil, da bi bila ljudstvu povrnjena Božja naklonjenost in da bi znak njegove navzočnosti še naprej vodil njihova potovanja: "Ako nas ne bo spremljalo tvoje obličje, ne pelji nas iz tega kraja. In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in tvoje ljudstvo? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in tvoje ljudstvo, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?" (2 Moj 33,15.16)

In Gospod je odvrnil...

                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...In Gospod je odvrnil: "Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu." (2 Moj 33,17) Prerok pa še vedno ni nehal prositi. Vsaka molitev je bila uslišana, vendar je hrepenel po večjih dokazih Božje naklonjenosti. Zdaj je prosil nekaj, česar še noben človek ni prosil: "Pokaži mi, prosim, svojo slavo!" (2 Moj 33,18)

Bog ni okaral njegove prošnje kot predrznost, temveč je milostno spregovoril: "Storim, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota." (2 Moj 33, 19) Nihče ni mogel gledati v tem smrtnem stanju nezastrte Božje slave in ostati živ, Mojzesu pa je bilo zagotovljeno, da bo ugledal toliko božanske slave, kolikor je lahko prenese. Spet je bil poklican na gorski vrh, potem pa je roka, ki je naredila svet, roka, ki "premakne gore, in nihče ne zapazi", (Job 9,5) vzela to bitje iz prahu, tega mogočnega človeka vere, in ga postavila v skalno razpoko, medtem ko je šla pred njim Božja slava in vsa njegova dobrota.

Ta izkušnja - predvsem obljuba, da bo božanska Navzočnost z njim - je bila Mojzesu zagotovilo o uspehu v delu, ki ga je čakalo. Imel jo je za neskončno vrednejšo od vsega spoznanja v Egiptu ali vsega, kar je dosegel kot državnik ali vojskovodja. Nobena pozemska moč ali sposobnost ali spoznanje ne more nadomestiti Božje navzočnosti./328/

Za prestopnike je strašno pasti v roke živega Boga, Mojzes pa je stal sam v navzočnosti Večnega, in se ni bal, saj je bila njegova duša uglašena z voljo njegovega Stvarnika. Psalmist je rekel: "Ako bi se bil namenil v hudobnost v svojem srcu, Gospod ne bi bil slišal." (Ps 66,18) Toda "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje, in svojo zavezo jim razodeva". (Ps 25,14)

Samo Božanstvo je oznanilo: "Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega." (2 Moj 34,6.7)

"In Mojzes se hitro pripogne k zemlji in moli." (2 Moj 34,8) Spet je prosil, da bi Bog odpustil krivdo svojega ljudstva in jih vzel za svojo dediščino. Njegova molitev je bila uslišana. Gospod je milostno obljubil, da bo obnovil naklonjenost do Izraela in v njihovo dobro naredil čudeže, kakršnih še ni storil "na vsej zemlji in med vsemi narodi". (2 Moj 34,10)

Mojzes je ostal na gori štirideset dni in noči. Med tem časom je bil čudežno oskrbljen. Nobenemu človeku ni bilo dovoljeno iti z njim, niti se niso smeli v njegovi odsotnosti približati gori. Na Božji ukaz je pripravil dve kamniti plošči in ju odnesel s sabo na vrh. Gospod je ponovno napisal "na plošči besede zaveze, desetero besed". (2 Moj 34,28)(d)

V tem dolgem obdobju, ki ga je Mojzes preživel v občestvu z Bogom, je njegov obraz odseval slavo božanske navzočnosti. Ne da bi vedel, je njegov obraz odseval bleščečo svetlobo, ko se je spustil z gore. Taka svetloba je razsvetljevala Štefanov obraz, ko je bil pripeljan pred sodnike: "In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v Velikem zboru, in vidijo njegovo obličje kakor obličje angela." (Dej 6,15) Kakor vsi drugi se je tudi Aron odmaknil od Mojzesa, in "bali so se k njemu približati". (2 Moj 34,30) Ko je videl njihovo zmedo in strah, ni pa poznal vzroka, jim je rekel, naj pridejo bliže. Pred njimi je potrdil jamstvo Božje sprave in jim zagotovil pridobljeno naklonjenost. V njegovem glasu ni bilo ničesar razen ljubezni in prošnje, in končno se mu je eden upal približati. Preveč prestrašen, da bi govoril, je tiho pokazal na Mojzesov obraz in potem proti/329/ nebu. Veliki vodja je razumel njegov pomen. Zaradi zavesti o krivdi so se še čutili pod božanskim nezadovoljstvom, zato niso mogli zdržati nebeške svetlobe, ki bi jih razveselila, če bi bili poslušni Bogu. Kdor je kriv, ima tudi vzrok za strah. Človek, ki je prost greha, se ne bo želel skriti pred nebeško svetlobo.

Mojzes jim je imel veliko sporočiti. Iz sočutja do njihovega strahu si je zagrnil obraz. Tako je delal vedno, ko se je s srečanja z Bogom vrnil v tabor.

S to svetlobo je Bog nameraval Izraelu vtisniti sveti in vzvišeni značaj svojega zakona in slave evangelija, ki jo je razodel Kristus. Ko je bil Mojzes na gori, mu je Bog pokazal ne samo plošči zakona, temveč tudi načrt zveličanja. Videl je, da je Kristusova daritev predstavljena z vsemi prispodobami in simboli judovske dobe. Nebeška luč ni izvirala z Golgote nič manj kakor slava Božjega zakona, ki je odsevala svetlobo z Mojzesovega obraza. Božanski žarki so predstavljali slavo uredbe, katere je bil Mojzes vidni posrednik, predstavnik edinega resničnega Posrednika.

Odsev slave z Mojzesovega obličja ponazarja blagoslove, ki jih bodo po Kristusovem posredovanju prejeli zapovedi izpolnjujoči ljudje. To priča, da se bomo bolj približali božanski podobi in bomo bolj pripravljeni postati deležniki božanske narave, čim tesnejše bo naše občestvo z Bogom in čim jasnejše bomo poznali njegove zahteve.

Mojzes je bil prispodoba Kristusa. Kakor si je Izraelov posrednik zagrnil obličje, ker ljudje niso mogli zdržati pogleda na njegovo slavo, tako je Kristus, božanski posrednik, zagrnil svojo božanskost s človeško naravo, ko je prišel na zemljo. Če bi prišel odet z nebeško slavo, ne bi našel pristopa k ljudem v njihovem grešnem stanju. Ne bi zdržali slave njegove navzočnosti. Zatorej se je ponižal in bil storjen "v podobnosti grešnega mesa", da je lahko dosegel padli rod in ga dvignil. (Rim 8,3)

               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

29. Satanovo sovraštvo do zakona

Prvi Satanov poskus, da bi strmoglavil Božji zakon - narejen že med brezgrešnimi nebeškimi prebivalci - se je nekaj časa zdel uspešen. Velika množica angelov je bila zapeljana, toda Satanovo navidezno zmagoslavje se je končalo s porazom in izgubo, ločitvijo od Boga in izgnanstvom iz nebes.

Ko se je boj ponovil na zemlji, je Satan ponovno pridobil navidezno prednost. S prestopkom je človek postal njegov ujetnik in človekovo kraljestvo je bilo izdano v roke glavnega upornika. Tedaj se je zdelo, da je Satanu odprta pot, da bi ustanovil neodvisno kraljestvo in kljuboval oblasti Boga in njegovega Sina. Načrt zveličanja pa je omogočil človeku ponovno uskladitev z Bogom in izročitev poslušnosti njegovemu zakonu ter kakor človeku tako tudi zemlji odrešitev izpod oblasti zlobnega.

Satan je bil znova poražen in spet se je zatekel k prevari. Upal je namreč, da bo svoj poraz obrnil v zmago. Da bi zanetil upor v padlem rodu, je Boga predstavil kot nepravičnega, ker je dovolil, da je človek prestopil njegov zakon. Zviti skušnjavec je izjavil: "Zakaj je Bog dovolil biti človeku preizkušan, da je grešil ter povzročil bedo in smrt, ko pa je vedel, kaj bo posledica?" Adamovi otroci so pozabili na potrpežljivo milost, ki je človeku zagotovila še en preizkus. Postali so brezbrižni do osupljive in strašne daritve, ki je Kralja nebes ogromno stala zaradi njegovega upora. Poslušali so skušnjavca in godrnjali zoper edino Bitje, ki jih lahko reši pred uničevalno Satanovo močjo.

Danes slišimo odmev tisočih, ki odzvanjajo isto uporno pritožbo proti Bogu. Ne vidijo, da prikrajšati človeka za prosto izbiro pomeni oropati ga za prednost razumskega bitja, s čimer bi postal robot. Bog nima namena lomiti voljo. Človek je bil ustvarjen kot svoboden moralen/331/ predstavnik. Kakor so bili prebivalci vseh drugih svetov, mora biti tudi on podvržen preizkusu poslušnosti; toda nikoli ni bil pripeljan v tak položaj, da bi podvreči se zlu postalo neizbežno. Nadenj ni dovoljeno priti nobeni preizkušnji ali skušnjavi, ki se ji ne more upreti. Bog je zadostno poskrbel, da človeku nikoli ni treba biti poražen v boju s Satanom.

Ljudje so se namnožili na zemlji in skoraj ves svet se je pridružil uporniškim četam. Še enkrat se je zdelo, da je Satan zmagal. Toda vsemogočna moč je ponovno uničila delo krivičnosti in zemlja je bila s potopom očiščena moralne onesnaženosti.

Prerok pravi: "Zakaj ko zadevajo tvoje sodbe zemljo, se uče pravičnosti prebivalci sveta. Če se izkaže milost brezbožniku, se ne uči pravičnosti ... in noče videti Gospodove visokosti." (Iz 26,9.10) Tako je bilo po potopu. Prebivalci zemlje so se spet uprli Gospodu, ko so bili rešeni njegovih sodb. Svet je dvakrat zavrgel Božjo zavezo in njegove odredbe. Ljudje pred potopom in Noetovi potomci so zavrgli božansko oblast. Potem je Bog sklenil zavezo z Abrahamom in si določil ljudstvo, da je postalo zaupnik njegovega zakona. Da bi Satan zapeljal in uničil to ljudstvo, je začel takoj nastavljati pasti. Jakobovi otroci so bili v skušnjavi, da bi sklenili zakonsko zvezo s pogani in častili njihove malike. Toda Jožef je bil zvest Bogu in njegova zvestoba je bila nenehno pričevanje prave vere. Da bi Satan ugasnil to svetlobo, je uporabil zavist Jožefovih bratov, da so ga prodali za sužnja v pogansko deželo. Bog je nadzoroval dogodke tako, da so spoznanje o njem dobili tudi Egipčani. V Potifarjevi hiši in v ječi je bil Jožef deležen vzgoje in pouka, ki sta ga skupaj z Božjim strahom pripravila za višji položaj prvega narodnega ministra. Iz faraonove palače je bilo njegov vpliv čutiti po vsej deželi in spoznanje o Bogu se je na široko razširilo. Izraelci so postali v Egiptu številni in bogati in so med njimi ostali zvesti Bogu ter so imeli v svojem okolju velik vpliv. Malikovalski duhovniki so se prestrašili, ko so videli, da je nova vera postala priljubljena. Navdihnjeni s Satanom in njegovim sovraštvom do Boga nebes, so se odločili ugasniti to luč. Duhovnikom je bila zaupana/332/ vzgoja prestolonaslednika in ta duh odločnega nasprotovanja do Boga in gorečnost do malikovalstva sta oblikovala značaj prihodnjega vladarja ter vodila v krutost in zatiranje Hebrejcev.

V času štiridesetih let, ko je Mojzes zbežal iz Egipta, se je zdelo, da je malikovalstvo zmagalo. Z vsakim letom je bilo upanje Izraelcev šibkejše. Kralj in ljudstvo sta se veselila v svoji moči ter se rogala Izraelovemu Bogu. Ta duh je rastel, dokler ni dosegel vrhunca v faraonu, ki se je soočil z Mojzesom. Ko je prišel hebrejski vodja pred kralja s sporočilom od Jahveja, Izraelovega Boga, je kljubovanje njegovi moči, ne pa nepoznanje pravega Boga spodbudilo odgovor: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam? ... Ne poznam Gospoda." (2 Moj 5,2) Faraonovo nasprotovanje božanskemu ukazu je bilo od začetka do konca posledica sovraštva in trme, ne pa nevednosti.

Čeprav so Egipčani tako dolgo zavračali...

           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Čeprav so Egipčani tako dolgo zavračali spoznanje o Bogu, jim je Gospod še vedno dajal priložnost za spokorjenje. V Jožefovih dneh je bil Egipt zavetišče za Izraela. Bog je bil počaščen s prijaznostjo, ki je bila izkazana njegovemu ljudstvu. Zdaj pa je Potrpežljivi, počasen za jezo in poln sočutja, dal vsaki sodbi čas, da opravi svoje delo. Egipčani so dobili, prekleti po samih predmetih, ki so jih častili, dokaz o Jahvejevi moči. Kdor koli pa je hotel, se je lahko podredil Bogu in se izognil njegovim sodbam. Pobožnjaštvo in kraljeva trma sta pospešila širjenje spoznanja o Bogu ter mnoge Egipčane privedla do tega, da so se izročili njegovi službi.

Ker so bili Izraelci tako naklonjeni povezavi s pogani in posnemanju njihovega malikovalstva, je Bog dovolil, da so odšli v Egipt. Tam je bilo zelo čutiti Jožefov vpliv zvestobe in so jim bile okoliščine naklonjene, da so ostali ločeno ljudstvo. Tam naj bi jih tudi veliko malikovalstvo Egipčanov ter njihova krutost in zatiranje med zadnjim delom bivanja Hebrejcev navdihnila z gnusom do malikovanja in jih vodila v zavetje k Bogu njihovih očetov. To skrb je Satan obrnil v sredstvo, ki je služilo njegovemu namenu, zatemnilo misli Izraelcev in jih vodilo k posnemanju obredov njihovih poganskih gospodarjev. Zaradi vraževernega češčenja, po katerem so Egipčani častili živali, Hebrejcem ni bilo/333/ dovoljeno darovati v času njihovega suženjstva. Tako njihove misli niso bile usmerjene s to službo na veliko Daritev in njihova vera je oslabela. Ko je prišel čas za Izraelovo osvoboditev, se je Satan uprl Božjim namenom. Odločil se je, da veliko ljudstvo, ki je štelo več kakor dva milijona ljudi, ostane nevedno in vraževerno. Ljudstvo, ki mu je Bog obljubil blagoslove in številnost, da bo mogočno na zemlji in po komer se bo razodelo spoznanje njegove volje - ljudstvo, ki ga bo naredil za čuvaja svojega zakona - prav to ljudstvo je želel Satan obdržati v temi in sponah, da bi lahko izbrisal spomin na Boga iz njihovih misli.

Ko so bili pred kraljem narejeni čudeži, je Satan preprečeval njihov vpliv in faraona odvrnil od priznanja Božje nadvlade in poslušnosti njegovi oblasti. Do skrajnosti se je trudil ponarediti Božje delo in se upreti njegovi volji. Edini sad je bil priprava poti še večjim razodetjem božanske moči in slave ter še očitneje Izraelcem in vsemu Egiptu pokazati obstoj in nadvlado pravega in živega Boga.

Bog je rešil Izraela z mogočnim razodetjem svoje moči in s sodbami, ki so doletele vse egiptovske bogove. "Zato je izpeljal svoje ljudstvo z veseljem, s petjem svoje izvoljence; ... da se naj drže njegovih postav in hranijo njegove zakone." (Ps 105,43-45) Rešil jih je iz suženjstva, da bi jih pripeljal v dobro deželo - deželo, ki je bila v njegovi previdnosti pripravljena zanje kot zatočišče pred sovražniki. Tam bodo lahko bivali v senci njegovih peruti in jih bo privil k sebi ter jih obdal s svojimi večnimi rokami. V zameno za vso njegovo dobroto in milost do njih je od njih zahteval, naj nimajo drugih bogov poleg njega, živega Boga, ter naj povišujejo njegovo ime in ga poveličujejo na zemlji.

V času sužnosti so mnogi Izraelci precej izgubili spoznanje o Božjem zakonu in pomešali njegove zakone s poganskimi navadami in izročili. Zatorej jih je Bog pripeljal na Sinaj in jim tam s svojim glasom oznanil zakon.

Satan in zlobni angeli so bili na delu. Celo v času, ko je Bog oznanjal zakon svojemu ljudstvu, je Satan načrtoval, da jih zapelje v greh. To ljudstvo, ki ga je izvolil Bog, je hotel popačiti pred samimi nebesi. Ko jih bo popeljal v/334/ malikovalstvo, bo uničil učinkovitost vsega češčenja. Kako je namreč lahko človek povišan z oboževanjem česa, kar ni višje od njega samega in je lahko izdelek njegovega lastnega ročnega dela? Če bodo ljudje postali slepi za moč, mogočnost in slavo neskončnega Boga, da si ga bodo predstavili z rezano podobo ali celo z živaljo ali plazilcem; če bodo tako zelo pozabili svoje božansko sorodstvo, da so bili oblikovani po podobi svojega Stvarnika, da se bodo priklanjali tem mrtvim predmetom - potem je odprta pot popolni razuzdanosti. Hudobna poželenja srca bodo neomejena, Satan pa bo imel popolnoma proste roke.

Ob samem vznožju Sinaja je Satan začel...

       
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ob samem vznožju Sinaja je Satan začel izvrševati svoje načrte za strmoglavljenje Božjega zakona. Nadaljeval je isto delo, ki ga je začel v nebesih. V štiridesetih dneh, ko je bil Mojzes na gori z Bogom, je Satan neutrudno spodbujal dvom, odpadništvo in upor. Medtem ko je Bog zapisoval svoj zakon, da bi ga izročil svojemu zaveznemu ljudstvu, so Izraelci zanikali zvestobo Jahveju in zahtevali zlate bogove. Ko se je Mojzes vrnil iz strašne navzočnosti božanske slave s predpisi zakona, katerega so se obvezali ubogati, jih je našel, da so javno nasprotovali njegovim zapovedim in se priklanjali v češčenju pred zlato podobo.

Satan je vodil Izraela v to drzno žalitev in bogokletnost do Jahveja, ker je načrtoval njihovo pogubo. Izkazali so se za skrajno pokvarjene, izgubili vsak smisel za prednosti in blagoslove, ki jim jih je ponudil Bog, ter so pozabili na lastno svečano in ponovljeno obljubo o zvestobi. Zato je verjel, da jih bo Bog ločil od sebe in izročil pogubi. Tako bi bilo zagotovljeno izginotje Abrahamovega potomstva, tistega potomca obljube, ki naj bi ohranil spoznanje o živem Bogu in po katerem bo prišel - namreč pravi Potomec, ki bo premagal Satana. Veliki upornik je načrtoval uničiti Izraela in tako preprečiti Božje načrte. Toda ponovno je bil poražen. Kolikor koli je bilo Izraelovo ljudstvo grešno, ni bilo uničeno. Medtem ko so bili pogubljeni tisti, ki so trmasto vztrajali na Satanovi strani, je bilo ponižnemu in spokorjenemu ljudstvu milostno odpuščeno. Zgodovina tega greha bo stala kot večno pričevanje o krivdi in kaznovanju malikovalstva ter o resnici in potrpežljivi Božji milosti.

Vse vesolje je bilo priča prizorom na Sinaju. Iz izvrševanja oblasti dveh uprav je bilo videti/335/ nasprotje med Božjim in Satanovim vladanjem. Brezgrešni prebivalci drugih svetov so ponovno videli posledice Satanovega odpadništva in kakšno vlado bi vzpostavil v nebesih, ko bi mu bilo dovoljeno zagospodariti.

Satan je povzročil, da so ljudje prestopili drugo zapoved. S tem je želel znižati njihovo pojmovanje božanskega Bitja. Ko bi odstranil četrto zapoved, bi povzročil, da bi popolnoma pozabili Boga. Božja pravica do češčenja in spoštovanja nad poganskimi bogovi temelji na dejstvu, da je On Stvarnik in da mu vsa bitja dolgujejo svoj obstoj. Tako je to predstavljeno v Svetem pismu. Prerok Jeremija je rekel: "Gospod pa je Bog v resnici, živi Bog in večni kralj. ... Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba. On je naredil zemljo s svojo krepostjo, ustanovil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo je razpel nebesa. Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je njegova ulita podoba in sape ni v nobeni med njimi. Nečimrnost so, smeha vredno delo; ob času njihovega obiskovanja poginejo. Njim ni podoben On, ki je Jakobov delež, kajti On je upodobil vse." (Jer 10,10-12.14-16) Sobota kot spomenik Božji ustvarjalni moči kaže nanj kot stvarnika nebes in zemlje. Zato je stalna priča njegovemu obstoju in spomin na njegovo mogočnost, modrost in ljubezen. Če bi soboto vedno sveto posvečevali, nikoli ne bi bilo nevernikov ali malikovalcev.

Ustanova sobote, ki izvira iz Raja, je stara kakor sam svet. Posvečevali so jo vsi očaki od stvaritve dalje. Med suženjstvom v Egiptu so priganjači prisilili Izraelce kršiti soboto, zato so zelo pozabili njeno svetost. Ko je bil na Sinaju oznanjen zakon, so bile prve besede četrte zapovedi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ." (2 Moj 20,8) To kaže, da sobota ni bila dana takrat, temveč nas opozarja na njen izvir pri stvarjenju. Da bi Satan iz spomina ljudi izbrisal Boga, je želel podreti ta veliki spomenik. Če bi lahko ljudi napeljal, da pozabijo svojega Stvarnika, se ne bi upirali moči zla, in Satan bi si zagotovil plen./336/

Satanovo sovraštvo do Božjega zakona ga je spodbudilo, da se je boril proti vsakemu predpisu desetih zapovedi. Z velikim načelom ljubezni in zvestobe Bogu, Očetu vseh, je zelo povezano načelo otroške ljubezni in poslušnosti. Zaničevanje starševske oblasti bo kmalu povzročilo zaničevanje Božje oblasti. Zato se Satan trudi, da bi zmanjšal obveznost pete zapovedi. Med pogani se je načelo te zapovedi malo upoštevalo. Pri mnogih narodih so starše zapustili ali usmrtili takoj, ko zaradi starosti niso več mogli skrbeti zase. V družini so le malo cenili mater in ob smrti njenega moža so od nje zahtevali, da se podvrže oblasti najstarejšega sina. Mojzes je pridružil otroško poslušnost, toda ko so Izraelci odstopili od Gospoda, pete zapovedi skupaj z drugimi niso več spoštovali.

Satan "je bil ubijalec ljudi od začetka"....         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

..Satan "je bil ubijalec ljudi od začetka". (Jan 8,44) Brž ko je prejel moč nad človeškim rodom, jih ni samo podžigal k sovraštvu in ubijanju drug drugega, temveč da bi tudi še drzneje kljubovali Božji oblasti, je naredil kršitev šeste zapovedi za del njihove vere.

S popačenim dojemanjem božanskih lastnosti so bili poganski narodi zapeljani v verovanje, da so človeške žrtve potrebne za zagotovitev naklonjenosti njihovih božanstev. Pod številnimi oblikami malikovalstva so bile opravljene najgroznejše krutosti. Med njimi je bila navada, da so otroke pošiljali skozi ogenj pred maliki. Ko je kakšen prišel iz ognja nepoškodovan, so ljudje verjeli, da je bilo njihovo darovanje sprejeto. Ta pa, ki je tako prišel skozi ogenj, so ga spoštovali, kakor da uživa posebno naklonjenost pri bogovih in je poln ugodnosti. Še pozneje so ga vedno zelo cenili. Četudi je storil še tako ostuden zločin, ni bil nikoli kaznovan. Če pa je bil kdo ožgan, ko je šel skozi ogenj, je bila njegova usoda zapečatena. Verjeli so, da lahko pomirijo jezo bogov samo tako, da žrtev umorijo in jo darujejo kot daritev. V časih velikega odpadništva so prevladovale te gnusobe nekoliko celo med Izraelci.

Sedmo zapoved so prav tako kmalu kršili v imenu vere. Najbolj razuzdani in nagnusni obredi so postali del poganskega češčenja. Bogovi/337/ sami so bili predstavljeni kot nečisti in njihovi častilci so prepustili vajeti nizkotnim poželenjem. Nenaravne pregrehe so prevladale in verska slavja je označevala splošna in javna nečistost.

Že zelo zgodaj so se spustili v mnogoženstvo. To je bil eden grehov, ki je bil kriv za Božjo jezo nad predpotopnim svetom. Po potopu se je ponovno razraslo. Satan se je premišljeno trudil popačiti ustanovo zakonske zveze, da bi oslabil njene obveznosti in zmanjšal njeno svetost. To je bil najzanesljivejši način, da bi se popačila Božja podoba v človeku in odprla vrata bedi in pregrehi.

Od začetka velikega boja je bil Satanov namen, da bi napačno predstavil Božji značaj in zanetil upor proti njegovemu zakonu. Zdelo se je, da je njegovo delo doseglo uspeh. Množice so prisluhnile Satanovim prevaram in se uprle Bogu. Sredi delujočega zla pa so se Božji načrti zanesljivo približevali k svoji izpolnitvi; vsem ustvarjenim bitjem razodeva svojo pravičnost in dobrohotnost. Po Satanovih skušnjavah je ves človeški rod postal prestopnik Božjega zakona. Daritev Božjega Sina pa je odprla pot, po kateri se lahko vrne k Bogu. Kristusova milost jih bo usposobila, da bodo poslušni Očetovemu zakonu. Tako Bog v vseh vekih sredi odpadništva in upora zbira ljudi, ki so mu zvesti - ljudi, ki imajo njegovo "postavo v svojem srcu". (Iz 51,7)

Satan je s prevaro zapeljal angele. Tako nadaljuje svoje delo v vseh časih med ljudmi in ga bo nadaljeval do konca. Če bi se odkrito boril proti Bogu in njegovemu zakonu, bi se ga ljudje pazili. Ampak on se zakrinka in meša resnico z zmoto. Najnevarnejše laži so tiste, ki so pomešane z resnico. Tako so sprejete zmote, ki človeka zasužnjujejo in pogubijo. S temi sredstvi Satan zapeljuje svet. Prihaja pa dan, ko bo njegovega zmagoslavja za vedno konec.

Božje ravnanje z uporom bo dokončno razkrinkalo delo, ki je bilo tako dolgo opravljano pod krinko. Posledice Satanovega vladanja in sadovi odrivanja božanskih odredb bodo dani na ogled vsem ustvarjenim bitjem. Božji zakon bo popolnoma opravičen. Tedaj se bo pokazalo, da so/338/ bila vsa Božja ravnanja narejena s spoštovanjem do večne blaginje za njegovo ljudstvo in za dobro vseh svetov, ki jih je ustvaril. Sam Satan bo v navzočnosti vesolja priznal zakonitost Božje vladavine in pravičnost njegove postave.

Ni daleč čas, ko bo Bog vstal in ....

         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Ni daleč čas, ko bo Bog vstal in opravičil svojo poteptano oblast. "Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat prebivalce zemlje za njihovo krivico. Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo obstoji, kadar se On prikaže?" (Iz 26,21; Mal 3,2) Izraelcem je bilo zaradi njihove grešnosti prepovedano približati se gori, ko naj bi se nanjo spustil Bog in oznanil svoj zakon. Če bi to storili, bi jih pogubila goreča slava njegove navzočnosti. Če so taki prikazi njegove moči označili prostor, ki je bil izbran za razglasitev Božjega zakona, kako strašno bo šele njegovo sodišče, ko bo prišel izvršit te svete odredbe. Kako bodo tisti, ki so teptali njegovo oblast, zdržali njegovo slavo na veliki dan končnega plačila? Sinajske grozote naj bi ljudstvu predstavile prizore sodbe. Zvok trobente je sklical Izraela k srečanju z Bogom. Glas Nadangela in Božja trobenta bosta z vse zemlje zbrala žive in mrtve pred njihovega Sodnika. Oče in Sin, ki so ju spremljale množice angelov, sta bila navzoča na gori. Na veliki sodni dan bo Kristus prišel "v slavi svojega Očeta s svojimi angeli". (Mat 16, 27) Potem bo sedel na prestol svoje slave in pred njim se bodo zbrali vsi narodi.

Ob razodetju božanske Navzočnosti na Sinaju je bila Gospodova slava v očeh Izraelcev kakor požirajoči ogenj. Ko pa bo prišel Kristus v slavi vseh svetih angelov, bo vsa zemlja blestela v strašanski svetlobi njegove navzočnosti. "Pride naš Bog in nikar ne bo molčal; požirajoč ogenj gre pred njim in okrog njega silen vihar. Nebesom kliče od zgoraj in zemlji, da sodi svoje ljudstvo." (Ps 50,3.4) Ognjen potok bo tekel izpred njega, zaradi česar se bodo prvine stopile z ognjeno vročino, prav tako bodo zgorela zemlja in dela, ki so na njej. "Kadar se razodene Gospod Jezus z neba z angeli svoje moči v/339/ plamenečem ognju, ... bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju." (2 Tes 1,7.8)

Še nikoli po stvarjenju človeka ni bilo takega razodetja božanske moči kakor takrat, ko je bil oznanjen zakon s Sinaja. "Tresla se je zemlja, tudi nebesa so se rosila od Božje pričujočnosti, pa tisti Sinaj je trepetal od pričujočnosti Boga, Izraelovega Boga." (Ps 68,8) Sredi najstrahovitejših nemirov narave je bilo slišati Božji glas kakor zvok trobente iz oblaka. Gora se je tresla od temeljev do vrha, Izraelove množice so prebledele in trepetale od strahu ter padle z obrazi na zemljo. On, čigar glas je pretresel zemljo, je oznanil: "Še enkrat potresem ne samo zemljo, ampak tudi nebo." (Heb 12,26) Sveto pismo pravi: "Gospod bo rjovel z višave in iz prebivališča svoje svetosti; in gibljeta se nebo in zemlja." (Jer 25,30; Joel 3,16) Na ta veliki bližajoči se dan bo samo nebo izginilo kakor "knjiga, ko se zvije". (Raz 6,14) Vsaka gora in otok se bosta premaknila s svojega prostora. "Zemlja bo omahovala kakor pijanec, zibala se bo kakor viseča rogoznica; in hudo jo bo težila njena pregreha, in padla bo, da več ne vstane." (Iz 24, 20)

"Zatorej bodo omahovale vse roke, zaripljeno bo njihovo obličje in tajalo se bo vsako človeško srce; in zbegani bodo, krč in bolečine jih zagrabijo. In spokorim naseljeno zemljo za njih hudobnost," pravi Gospod, "In konec storim napuhu prevzetnih ter ponos silovitnikov ponižam." (Iz 13,7.8.11; glej Jer 30,6)

Ko se je Mojzes vrnil iz božanske Navzočnosti na gori, kjer je prejel plošči pričevanja, krivi Izrael ni mogel zdržati svetlobe, ki je krasila njegovo obličje. Koliko manj bodo prestopniki mogli gledati v Božjega Sina, ko se bo pojavil v slavi svojega Očeta, obdan z vsemi nebeškimi četami, da bi opravil sodbo nad tistimi, ki so prestopali njegov zakon in zavračali njegovo spravo. Tisti, ki niso upoštevali Božjega zakona in so teptali Kristusovo kri, "kralji zemlje in velikaši in vojaški poveljniki in bogatini in mogočniki" se bodo skrili "v jame in skalne razpokline v gorah", in/340/ govorili bodo goram in skalam: "Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo, kajti prišel je veliki dan njiju jeze, in kdo more stati? Tisti dan vrže človek krtom in netopirjem svoje srebrne in zlate malike, ... da bi zlezel v votline pečin in v skalne razpoke izpred Gospodove groze in izpred slave njegovega veličastva, ko se dvigne, da ostraši zemljo." (Raz 6,15-17; Iz 2,20.21)

Takrat bo vidno....

     
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Takrat bo vidno, da je Satan s svojim uporom zoper Boga uničil samega sebe in vse, ki so si izbrali, da bodo njegovi podložniki. Prikazal je, kakor da bo prestopek obrodil veliko blaginjo, izkazalo pa se bo, da je smrt plačilo za greh. "Kajti glej, prihaja dan, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne pusti ne korenine ne mladike." (Mal 4,1) Satan, korenina vsega zla, in vsi, ki delajo zlo, kot njegove veje, bodo dokončno posekani. Greh bo pokončan z vsem gorjem in bedo, ki sta bila njegova posledica. Psalmist pravi: "Pokaral si narode, pogubil krivičnika, njihovo ime si izbrisal na večne čase. Sovražnikov je konec, razdejani so na veke." (Ps 9,5.6)

Sredi viharja božanske sodbe pa Božji otroci ne bodo imeli vzroka za strah. "A Gospod je pribežališče svojemu ljudstvu in trdnjava Izraelovim sinom." (Joel 3,16) Dan, ki bo prestopnikom Božjega zakona prinesel grozo in uničenje, bo napolnil poslušne z "veseljem, ki bo neizrečno in polno slave". (1 Pet 1,8) Gospod je rekel: "Zberite mi moje svetnike, ki so storili zavezo z menoj pri daritvi! In nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, kajti Bog je sodnik." (Ps 50,5.6)

"Tedaj se obrnete in boste videli razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi. Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima mojo postavo v svojem srcu. Glej, iz tvoje roke jemljem omotno čašo, ... ne boš je več pila. Jaz, jaz sam sem vaš tolažitelj. Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe/341/ in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Mal 3,18; Iz 51,7.22.12; 54,10)

Veliki odrešitveni načrt se bo končal v popolni vrnitvi sveta v Božjo naklonjenost. Vse, kar je bilo po grehu izgubljeno, bo obnovljeno. Ne samo človek, temveč tudi zemlja je odrešena, da bo večno prebivališče poslušnim. Šest tisoč let se je Satan bojeval, da bi zadržal zemljo v svoji oblasti. Zdaj pa je izpolnjen Božji prvotni načrt za stvarjenje. "Svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti." (Dan 7,18)

"Od sončnega vzhoda do zahoda naj se hvali Gospodovo ime! Tisti dan bo en Gospod in eno njegovo ime in Gospod bo kralj nad vso zemljo." (Ps 113,3; Zah 14,9) Sveto pismo pravi: "Na vekomaj, o Gospod, je utrjena tvoja beseda v nebesih. Zanesljive so vse njegove zapovedi, utrjene za vedno in na veke." (Ps 119,89; 111,7.8) Svete uredbe, ki jih je Satan sovražil in si jih prizadeval uničiti, bodo spoštovali povsod po brezgrešnem vesolju. "Kakor namreč zemlja rodi svoje rastline in kakor vrt poganja svojo setev, tako stori Gospod Jahve, da bo rasla pravičnost in hvala pred vsemi narodi." (Iz 61,11)/342/

             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

30. Shodni šotor in njegove službe

Temeljno besedilo 2 Moj 25 do 40; 3 Moj 4 in 16

Mojzes je bil na gori z Bogom in od njega dobil ukaz: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Moj 25,8) Dobil je popolna navodila za gradnjo svetišča. S svojim odpadom so Izraelci zapravili blagoslov božanske Navzočnosti in nekaj časa niso mogli postaviti svetišča za Boga med njimi. Ko pa so ponovno pridobili naklonjenost nebes, je veliki vodja lahko začel izvrševati božanski ukaz.

Izbrane može je Bog posebej obdaroval s sposobnostmi in modrostjo za gradnjo svete stavbe. Sam Bog je dal Mojzesu načrt te zgradbe s posebnimi navodili glede njene velikosti in oblike, materiala, ki naj ga uporabijo, in vsakega dela pohištva, ki ga bo vsebovala. Z roko narejeni sveti prostori morajo biti "podoba pravega svetišča, podoba nebeških stvari". (Heb 9,24.23) Biti morajo zmanjšan prikaz nebeškega svetišča, kjer bo Kristus, naš Veliki duhovnik, po darovanju svojega življenja deloval v grešnikovo korist. Bog je pred Mojzesom na gori predstavil nebeško svetišče in mu zapovedal, naj naredi vse stvari natanko po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Vsa ta navodila je Mojzes skrbno zabeležil in jih sporočil voditeljem ljudstva.

Za gradnjo svetišča so bile potrebne velike in drage priprave; treba je bilo dobiti veliko najdragocenejšega in najdražjega materiala, vendar pa je Gospod sprejemal samo prostovoljne daritve. Mojzes je pred zborom ponovil božanski ukaz: "Od vsakega, kogar spodbode njegovo srce, vzemite dar povzdignjenja meni." (2 Moj 25,2) Izročitev Bogu in požrtvovalni duh sta bila prvi potrebščini v pripravi bivališča za Najvišjega./343/

Vsi ljudje so se enoglasno odzvali. "In pridejo, kogar koli je sililo njegovo srce, vsak, čigar duh je bil radovoljen, in prineso Gospodov dar povzdignjenja za zgradbo shodnega šotora in za vse službovanje pri njem in za sveta oblačila. In prihajali so možje in žene, kolikor koli jih je bilo radovoljnega srca, noseč zapestnice in uhane in pečatne prstane in ovratnice, vsakovrstno zlatnino, in vsakdo, ki je daroval dar majanja od zlata Gospodu.

In vsak, kdor je imel višnjevo in zagorelordeče blago in karmezin in tenčico in kozjo dlako in rdeče ovnove kože in jazbečeve kože, jih je prinesel. Vsak, kdor je poklonil dar povzdignjenja od srebra in brona, je prinesel Gospodov dar; in kdor koli je imel akacijevega lesa za katero koli napravo službe, ga je prinesel.

In vse žene, ki so bile modrega srca, so predle same in prinesle prejo: višnjevo in zagorelordečo in karmezin in tenčico. In vse žene, ki jih je podpiralo njihovo srce v modrosti, so predle kozjo dlako.

Knezi pa so prinesli onihovih kamnov in dragega kamenja, ki se z njim obloži naramnik in naprsnik, in dišav in olja za svetilo in za mazilno olje in za blagodišeče kadilo." (2 Moj 35,21-28)

Medtem ko je svetišče raslo, so stari in mladi - možje in žene in otroci - še naprej prinašali svoje darove, dokler niso odgovorni za delo ugotovili, da imajo dovolj, pa še celo več kakor bodo lahko porabili. Mojzes je naročil, naj po taboru sporoče: "Ne mož ne žena naj nič več ne dela za dar povzdignjenja svetišču. In nehalo je ljudstvo prinašati." (2 Moj 36,6) Izraelovo godrnjanje in Božje sodbe nad njimi zaradi njihovih grehov so zapisani za opozorilo poznejšim rodovom. Njihova predanost, vnema in radodarnost pa so posnemanja vreden zgled. Vsi, ki ljubijo češčenje Boga in cenijo blagoslov njegove svete navzočnosti, bodo razodevali istega radodarnega duha v pripravi hiše, kjer se bo srečeval z njimi. Gospodu bodo želeli prinesti dar od najboljšega, kar imajo. Stavba, ki je zgrajena za Boga, naj ne bo v dolgovih, saj ga s tem sramotimo. Radodarno naj bo dan znesek za dovršitev dela, da bodo delavci/344/ kakor nekoč graditelji svetišča lahko rekli: "Ne prinašajte več darov."

Svetišče je bilo zgrajeno tako....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!